UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
INES ZAKRAJŠEK
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
RAZREDNI POUK
STARŠI O DISCIPLINIRANJU SVOJIH OTROK
DIPLOMSKO DELO
MENTORICA: KANDIDATKA:
dr. Irena Lesar Ines Zakrajšek
Ljubljana, junij 2012
ZAHVALA
V prvi vrsti se želim iskreno zahvaliti mentorici, Ireni Lesar, za vzpodbudne besede, hitre povratne informacije in nasploh odlično mentorstvo. Vidi se, da je rojena za poklic, ki ga opravlja.
Iskreno hvala tudi mojim staršem za vso podporo v času študija in lepo otroštvo, ki sta mi ga omogočila. Hvala fantu za vso ljubezen in oporo, da mi je stal ob strani in me poslušal v trenutkih, ko sem to najbolj potrebovala. Posebej se želim zahvaliti tudi prijateljicam, ki so mi pomagale s svojimi nasveti in preprosto s tem, da so.
Hvala tudi vsem učiteljicam, ki so brez pritoževanja priskočile na pomoč pri pridobivanju anketnih vprašalnikov in staršem, ki so si v svojih natrpanih urnikih vzeli čas za izpolnjevanje le-teh. Zahvaljujem se tudi vsem ostalim, ki so kakorkoli pripomogli k ustvarjanju mojega diplomskega dela.
Najlepša hvala!
POVZETEK
Osrednja tematika diplomskega dela je discipliniranje otrok v družini. V teoretičnem delu diplome je nekaj pozornosti namenjene razmisleku o vzgoji v današnjih časih, opredelitvi različnih vzgojnih stilov ter prikazu vpliva posameznega vzgojnega stila na otrokov razvoj.
Če je še nekaj desetletij nazaj prevladoval avtoritarni oz. represivni vzgojni stil, katerega cilj je bil poslušen posameznik, strokovnjaki danes opozarjajo na vse večji razmah druge skrajnosti, permisivne vzgoje, katere cilj je sicer samostojna, polno razvita osebnost, ki pa se žal v praksi ne uresniči. Najbolj zaželen je interakcijski oz. demokratičen vzgojni stil, saj postanejo otroci, ki so ga deležni, neodvisni in samozavestni, v družbi pa dobro funkcionirajo.
Večji poudarek je namenjen podrobnejši analizi pomembnih vidikov discipliniranja, kot so postavljanje pravil in vztrajanje pri njih, potrebnost omejevanja otrok in seveda odzivanje na primerna (npr. pohvala) ter neprimerna vedenja (npr. kazni).
V empiričnem delu so prikazani rezultati raziskave, izvedene z vprašalnikom med 121 starši predšolskih in osnovnošolskih otrok v Savinjski regiji. Pokazalo se je, da je staršem omejevanje otrok pomembno, hkrati pa jim želijo nuditi ljubeče in toplo družinsko okolje. Žal starši še vedno precej redko vključujejo otroke v določanje mej in se verjetno premalo zavedajo, da na ta način otrok lažje razume in upošteva omejitve. Podobna slika se kaže pri kaznovanju, saj veliko staršev otroku pove posledico, ki sledi neželenemu vedenju, šele po tem, ko je otrok neko dejanje že storil. Tudi to je del preventivne discipline, katere pomena se starši sicer zavedajo, a morebiti še vedno premalo.
Po vztrajanju pri pravilih se starši, vključeni v diplomsko raziskavo, dobro počutijo, najpogostejša vzroka, ko jim pri pravilu ne uspe vztrajati, pa sta utrujenost in naveličanost pogajanj z otrokom. Starši v pričujoči raziskavi težje omejujejo starejše otroke, omejevanje določenih dejavnosti otrok pa se razlikuje v različnih razvojnih obdobjih otrok. Prepričani so, da se disciplinski pristopi razlikujejo v različnih razvojnih obdobjih otroka, pri vzgoji svojih otrok pa se trudijo, da jih vzgajajo podobno in med njimi ne delajo razlik.
KLJU Č NE BESEDE:
Discipliniranje, vzgoja, vzgojni stili, meje, doslednost, nagrajevanje, kaznovanje, otrokov razvoj.
ABSTRACT
The main topic of this undergraduate dissertation is the disciplining of children in the family.
The theoretical part provides deliberations on contemporary upbringing, definitions of different upbringing styles and the presentation of effects of particular upbringing styles on the development of a child. If just a couple of decades ago the authoritarian or the repressive upbringing style with the focus on an obedient individual was predominant, experts today warn about the expansion of another extreme, permissive upbringing with the aim of an independent yet fully developed personality, which in practice unfortunately is not realized.
The most desirable is the interactive or democratic upbringing style, since the children who experience it become independent and self-confident and are functioning well in society.
Greater emphasis is put on a more detailed analysis of important aspects of disciplining, such as setting the rules and sticking with them, the need to set children limits and of course reactions to appropriate (for example praise) and inappropriate behaviour (for example punishment).
The empirical part provides results of the research that was carried out among 121 parents of preschool and elementary school children in the Savinjska region. It turned out that parents think that setting limits to children is important and at the same time they want to provide their children a loving and warm family environment. Unfortunately parents still very rarely involve children in determining limits and are probably not aware enough that in this way the child more easily understands and obeys the limits. A similar picture is shown at punishing, since a lot of parents convey the consequence following the undesirable behaviour after the child has already done something. This is also a part of preventive discipline, the importance of which the parents are aware about, but maybe still not enough.
After insisting on rules parents involved in the research feel good, the most frequent reasons for failing to insist on a rule are fatigue and tiredness from negotiating with the child. Parents in this research find it harder to set limits to older children, setting limits for a particular action is different in different development periods of children. They are convinced that disciplinary approaches are different in different development periods of a child and regarding the upbringing of their own children they try to raise them similarly and to treat them the same.
KEY WORDS:
Disciplining, upbringing, upbringing styles, limits, consistency, rewarding, punishing, child's development.
KAZALO
UVOD ... 12
I. TEORETIČEN DEL ... 14
1 VZGOJA ... 14
1.1 VZGOJNI STILI oz. STILI STARŠEVANJA ... 18
1.2 VPLIV VZGOJNIH STILOV NA OTROKOV RAZVOJ ... 24
1.3 VZGOJA V RAZLIČNIH RAZVOJNIH OBDOBJIH OTROKA ... 27
1. 3. 1 PREDŠOLSKO OBDOBJE ... 28
1. 3. 2 SREDNJA OTROŠKA LETA (od 6. do 11. leta) ... 31
1. 3. 3 NAJSTNIŠKO OBDOBJE (od 11. do 16. leta) ... 31
1.4 RAZLIKOVALNO VZGAJANJE S STRANI STARŠEV ... 33
2 DISCIPLINIRANJE ... 36
2.1 DISCIPLINSKI PRISTOPI ... 37
2.2 MEJE ... 41
2. 2. 1 MEJE V RAZLIČNIH STAROSTNIH OBDOBJIH ... 43
2. 2. 2 POSTAVLJANJE MEJA ... 44
2.3 DOSLEDNOST ... 46
2. 4 NAGRAJEVANJE ... 47
2. 5 KAZNOVANJE ... 51
3 ZAKLJUČEK TEORETIČNEGA DELA ... 58
II. EMPIRIČNI DEL ... 59
4 OPREDELITEV PROBLEMA ... 59
4.1 Cilji raziskovanja ... 59
4.2 Raziskovalna vprašanja in hipoteze... 59
5 OPIS RAZISKOVALNE METODE... 60
5.1 Vrsta raziskave ... 60
5.2 Postopki zbiranja podatkov ... 60
5.3 Opis vzorca ... 61
5.4 Postopek obdelave podatkov ... 63
6 REZULTATI IN INTERPRETACIJA... 64
6.1 OMEJEVANJE OTROK ... 64
6 sklep ... 86
7 VIRI IN LITERATURA ... 89
UVOD
Že v času študija sem ugotovila, da bo tematika mojega diplomskega dela povezana z vzgojo otrok v družini. Ko sem opazovala učence, sem pogosto razmišljala o vzrokih njihovega vedenja, bodisi želenega bodisi neželenega, in pogosto prišla do ugotovitve, da ima nemalo opravka s tem ravno vzgoja v primarnem okolju, torej družini.
Nekoč je prevladoval avtoritaren vzgojni stil, pri katerem se je s trdo roko otroke naučilo nekdaj tako zaželene poslušnosti, celo ponižnosti, danes pa strokovnjaki vse bolj opozarjajo na razmah permisivne vzgoje, brez kakršnihkoli omejitev. Življenje pa je po drugi strani polno pravil, ki jih je za dobro delovanje družbe nujno upoštevati. Če ne prej, se otroci v šoli srečajo z sistemom omejitev in pravil, ki jih je potrebno upoštevati. Starši so v poplavi nasprotujočih nasvetov zmedeni in pod nenehnim pritiskom, da bi vsako situacijo kar najbolje razrešili. Želela sem pridobiti mnenja staršev o lastni vzgoji otrok, s poudarkom na discipliniranju. Menim, da je dobro, da se tudi učitelji zavedamo, iz kakšnega okolja prihaja otrok, saj tako lažje razumemo njegova dejanja. Pogosto so otroci prehitro označeni za neubogljive, nihče pa ne pomisli, da morda le ne vedo, kako pomembne so v svetu določene omejitve in njihovo upoštevanje.
Teoretični del začnem z razmislekom različnih avtorjev o današnji vzgoji. Starši so okupirani z nasprotujočimi se nasveti o dobri vzgoji in v želji, da bi za otroka naredili vse najbolje, otroku pogosto preveč popuščajo. Rezultat je neprilagodljiv posameznik, ki slabo funkcionira v družbi. Dokazano je, da vsak vzgojni stil proizvede določenega posameznika. V nadaljevanju predstavim delitve vzgojnih stilov, ter dileme v zvezi z različnimi delitvami, pri čemer prihaja do največjih trenj pri definiranju permisivne vzgoje. Predstavim vpliv posameznega stila na otrokov razvoj ter vse skupaj prikažem še v luči teorije objektnih odnosov. Kot imajo velik vpliv na otroka vzgojni stili, pa tudi obratno, razvojno obdobje v katerem je otrok vpliva na izbiro posamezne vzgojne metode. Vzgoja predšolskega otroka se vsekakor razlikuje od vzgoje najstnika.
V naslednjem poglavju se osredotočim na discipliniranje, predstavim nekatere disciplinske pristope ter delitev discipline na preventivno, podporno in korektivno, ki zajema vse bistvene dimenzije – postavljanje omejitev in dosledno vztrajanje pri njih, odzivanje na primerna (nagrajevanje) in neprimerna vedenja (kaznovanje).
Pomembno je posvečanje pozornosti preprečevanju in ne le popravljanju neželenega vedenja, saj lahko s preventivnimi ukrepi in s posvečanjem pozitivnim odnosom veliko pripomoremo k omiljenju pojavnosti neželenih vedenj. Ravno zato je pomembno, da najprej vzpostavimo pozitiven odnos ter skupaj določimo pravila v družini, se zavedamo moči pohvale in kritiko ter kazen uporabljamo le kot zadnji disciplinski tehniki.
V empiričnem delu smo prikazali in interpretirali rezultate raziskave, izvedene z vprašalnikom med 121 starši predšolskih in osnovnošolskih otrok v Savinjski regiji. Podatke smo prikazali po sklopih, vsak sklop pa vsebuje eno izmed pomembnih vidikov discipliniranja: postavljanje omejitev in njihovo upoštevanje, doslednost pri vzgoji ter nagrajevanje in kaznovanje. V zadnjem sklopu predstavimo še stališča staršev o vzgoji v družini. Zanimalo nas je, ali se zdi staršem omejevanje otrok pomembno v različnih starostnih obdobjih. Povprašali smo jih, katera področja otrokovega vsakdana je smiselno omejevati ter v kolikšni meri v določanje omejitev vključujejo svoje otroke. Nadalje smo se posvetili doslednosti staršev –povprašali smo jih, kolikokrat jim uspe, da kljub nasprotovanju otroka ostanejo dosledni, kako se v takem primeru počutijo in kaj so najpogostejši vzroki, kadar jim vztrajanje pri kazni ne uspe. Pri nagrajevanju in kaznovanju nas je zanimalo, kako pogosto starši izvajajo vsako izmed njiju ter v kakšni obliki. Večino vprašanj smo zasnovali tako, da lahko opazimo morebitne razlike v vzgajanju skozi različna starostna obdobja.
I. TEORETI Č EN DEL
1 VZGOJA
Vzgoja temelji na prepletanju dveh, različnih vidikov pedagoškega procesa, katerih kombiniranje se razlikuje tako v različnih vzgojnih stilih, kot tudi v različnih časovnih obdobjih. Ljubezen, kot prva dimenzija se prepleta z drugo, privzgojo čuta za dopustna oz.
nedopustna dejanja v družbi. »Zato je vzgoja v širšem smislu besede vedno sočasno po eni plati omejevala otrokov manipulativni prostor, po drugi strani pa mu je širila, v skladu z njegovo rastjo, prostor pozitivne akcije vse do njegove bolj ali manj izrazite osamosvojitve.«
(Bergant 1994, 71.)
Vzgojo lahko tako širše opredelimo kot »… proces oblikovanja in samooblikovanja človekove osebnosti kot celote. Vzgoja v ožjem pomenu besede pa je proces, v katerem si človek oblikuje moralne vrednote, prepričanja in stališča, idejni pogled na svet in odnos do sveta (svetovni nazor), različne kulturne, higienske, delovne navade ter interese, motivacije, voljo, čustva.« (Peček Čuk & Lesar 2009, 37.)
Že v preteklosti je bila vzgoja razumljena kot zavestna in namerna dejavnost, katere namen je bil bodisi izboljšanje človeka bodisi ohranjanje njegovih dobrih strani, seveda s ciljem, vzgojiti človeka, ki bo ustrezal družbi ter v njej dobro deloval. V nasprotju z današnjim časom so bila za dosego tega cilja dovoljena vsa sredstva. Pojem vzgoje danes vse bolj razumemo kot vseživljenjski proces izgrajevanja osebnostne identitete. Avtorici Moči vzgoje (Peček Čuk
& Lesar 2009) jasno prikažeta razlike med vzgojo v preteklosti in danes preko treh spremenljivk:
̶ Otrok je v preteklosti veljal za slabega, za nekoga, ki ga je nujno potrebno prevzgojiti, danes pa velja za posameznika s potenciali, ki jih bomo z vzgojo le še podkrepili in razvili;
̶ Vzgojitelju so bila v preteklosti za dosego cilja dovoljena vsa sredstva, pri čemer je imel otrok le pasivno, podrejeno vlogo. Danes tako pri procesu vzgoje kot tudi nasploh
v svojem življenju igrata aktivno, enako pomembno vlogo, tako vzgojitelj kot vzgajanec;
̶ V preteklosti je bil cilj vzgoje vnaprej določena želena podoba v družbi, danes pa želimo razviti moralnega posameznik, ki zna razmišljati s svojo glavo in sprejemati odgovornost za svoja dejanja ter ima polno razvito osebnost.
»Vzgoja je s svojo intencionalno strukturo usmerjena na ukinjanje same sebe. Njeno temeljno vprašanje namreč je, kako lahko iz odvisnosti (ker se človeški novorojenček rodi nebogljen, nemočen in potrebuje druge za svoj razvoj) nastane avtonomija, iz odnosa nemoči in odvisnosti od drugih pa neodvisnost in samostojnost.« (Peček Čuk & Lesar 2009, 24.)
Intencionalna vzgoja, torej vplivanje na vzgajanca, ki poteka zavestno in načrtovano, je prisotna tako v primarnem (družinskem) kot sekundarnem (šolskem) okolju. V svojem delu se posvečam predvsem intencionalni vzgoji v primarnem, torej družinskem okolju.
V današnjih časih se večina za starševstvo odloči po razumnem premisleku. Otroci namreč potrebujejo starše, ki jim lahko nudijo tako socialno kot emocionalno oporo. V zadnjih desetletjih se je pojavil termin odgovorno starševstvo, kar pomeni, da se za otroka pogosteje odločamo zavestno, takrat, ko so izpolnjeni pogoji za njegovo čim boljšo preskrbo.
Starševstvo je vse bolj razumljeno kot način življenja, v katerega so vključeni življenjski načrti staršev ter se ne razume več le kot nekakšna obveznost. Pogosto je celo preveč zaščitniško, skorajda posesivno (Ule 2008).
Ob neštetih priročnikih, revijah, napotkih strokovnjakov, ki vsi po vrsti ponujajo nasvete staršem, od tega, kakšno okolje je primerno za njihovega otroka, pa vse do tega, kako doseči čustveno stabilno ozračje in vzpostaviti vzgojo, ki tako ali tako nikoli ne doseže stopnje, ko ne bi mogla biti še boljša, je pritisk na starše preprosto prevelik. Ob tej želeni, če ne že zahtevani popolnosti s strani družbe, se pri bodočih starših pojavi še potreba po »lastnem«
življenju in dvomi v svojo zmožnost, da zmorejo takšno odgovornost ter dvom v trdnost partnerske zveze, da bo vzdržala vse te pritiske. Danes se vse več partnerjev zavestno odloči za življenje brez otrok. Pojavi se začarani krog. »…kolikor manj otrok se rodi, toliko bolj cenimo tiste, ki se rodijo, toliko več vlagamo vanje, toliko dragocenejši so in toliko bolj zahtevno je starševstvo. Kolikor pomembnejši in dražji nam je vsak otrok, toliko bolj se ljudje bojijo neznanskih nalog in dolžnosti, povezanih s starševstvom – in se odločajo proti potomstvu.« (Ule & Kuhar 2003, 59.)
Tisti, ki se za otroka odločijo, so pripravljeni zanj storiti veliko, tako na finančnem kot čustvenem področju. Pojavljajo se nove razsežnosti starševstva, ki dobivajo povsem drug pomen. »Otrok, njegova vzgoja in skrb zanj lahko ustvarijo nove vrednote in smisle. Otrok lahko postane središče zasebne eksistence posameznikov. Otrok lahko daje našemu življenju vseživljenjski smisel, vsebino in sidrišče v času, ko so vse druge dejavnosti, cilji in odnos postali poljubni in zamenljivi, ko so vsi drugi projekti začasni in negotovi. Otroci so tu kot dejstvo in za vedno.« (Prav tam, 58.)
V družbi, prenatrpani z neštetimi obveznostmi in idealiziranimi vrednotami, otroci predstavljajo središčno točko staršev. A breme popolnosti je pogosto preveliko in starši v želji, da bi za otroka naredili vse najboljše, nevede preveč zahtevajo od svojih otrok, ob tem pa pozabljajo na otrokove želje in potrebe. Zanimive izsledke je pokazala anketa Mladi, družina, starševstvo (prav tam), izvedena leta 2003 na vzorcu 285-tih študentov in študentk Ljubljanskih univerz, kjer so anketirane med drugim povprašali tudi o starševski vlogi. Mladi menijo, da je ta zelo zahtevna tako v materialnem kot moralno-etičnem smislu in kar tri četrtine jih meni, da je »… dolžnost staršev, da poskrbijo za svoje otroke tudi na škodo lastne blaginje.« (Prav tam, 103.) Po drugi strani strokovnjaki (npr. Kržišnik & Novak 2010) opozarjajo, kako pomembno je, da starši ne pozabijo nase in se ne osredotočijo le na otrokovo zadovoljstvo. Srečen starš je dober starš, ne glede na napake, ki jih ima ali jih naredi. »Svojo energijo lahko z užitkom razdajajo le tisti starši, ki imajo sami napolnjene baterije in živo srce.« (Prav tam, 15.) V nasprotnem primeru hitro pride do očitkov in zamer otroku, ker zaradi njega nimamo izpopolnjenega življenja. Starši žal pogosto preveč pričakujejo od svojih otrok in ker je to zanje preprosto preveč, vsem željam ne zmorejo ustreči, starši pa so razočarani, saj so vsa pričakovanja položili v otroka (Ule & Kuhar 2003).
Pojem brezpogojne ljubezni se utaplja v pričakovanjih staršev do svojih otrok. Ljubezen je pogosto pogojevana z uspešnostjo ter izpolnitvijo pričakovanj. »Tudi vseobsežna pozornost, ki jo je danes deležen otrok, pogosto ni tako nesebična, kot se zdi na prvi pogled. Kaže sledove potrebe po otroku kot posesti, lastnini. Osrediščenost staršev okoli svojih otrok vodi do vedno novih zahtev do otrok. Včasih so bili otroci dolžni predvsem spoštovati in poslušati starše, danes pa morajo streči zelo različnim pričakovanjem in zahtevam staršev. Kdor govori, da naj bo njegov otrok boljši od njega, ne misli toliko na otroka, kot pa nase.« (Prav tam, 59.) Vse bolj obremenjeni so tako otroci, od katerih se pričakuje vse več in več, kot starši, ki so z vseh straneh okupirani s popolnostjo, ki jo je nemogoče doseči. »Vzgoja otrok je postala
znanost, torej jo lahko študiramo, se je učimo in jo učimo in zato je postalo to tako zahtevno in visokokvalificirano delo.« (Prav tam, 59.)
Juul (2009) pravi, da se je pametno zgledovati tako po knjigah kot vzgojiteljih, ni pa dobro, kadar želijo starši na vsak način delovati v skladu z neko teorijo oz. posnemati nek ideal, pri tem pa zanikajo svoja prepričanja. Starši, ki delajo napake in le-te tudi priznajo, ker ravnajo po svojih načelih, so boljši od staršev, ki se trudijo biti popolni. »Otroci perfekcionistov se bodo vedno počutili neuspešni; otroci, ki se tako počutijo, pogosto zares taki tudi postanejo.«
(Prav tam, 39.)
Dandanes se tako močno opiramo na nasvete strokovnjakov, ker se preprosto bojimo neuspešnosti. Pritiski družbe z raznimi tržnimi nišami delujejo po enakem postopku: Če nasvete upoštevaš, boš uspešen, v nasprotnem primeru ti bo spodletelo. Starši se vedno znova izobražujejo zato, ker si ne želijo, da bi jim spodletelo ravno pri vzgoji otrok, njihovem največjem poslanstvu (Ule & Kuhar 2003).
Kljub vse pogostejšemu izobraževanju staršev o vzgoji otrok, vedno ostaja nezavedno, nekaj, na kar ne moremo vplivati in je seveda prisotno tudi pri procesu vzgoje. Ne glede na količino truda, ki ga vložimo v preučevanje pravilnih načinov vzgoje, bo vedno ostalo nekaj, na kar ne bomo imeli vpliva, kar pa nas ne sme odvrniti od tega, da bi se trudili biti vedno boljši.
Dejavniki, ki so izven naše zavesti, so prisotni v vsakem posamezniku, tako pri vzgojiteljih kot pri vzgajancih, in tako posegajo v načrtovan proces vzgoje (Peček Čuk & Lesar 2009).
Popolnosti, ki jo mediji vse bolj očitno prikazujejo na vseh področjih človekovega življenja, ni mogoče doseči in ravno to je čar našega življenja, ki nam vsakodnevno kaže tako lepe kot težke plati in nas s tem opozarja na to, da nikoli ne bomo imeli popolnega nadzora nad našimi življenji. »… vzgojitelj ne deluje le s tistim, s čimer misli, da deluje, ampak deluje s svojo celotno osebnostjo, načinom govora, vedenja… » (Peček Čuk & Lesar 2009, 33). Nezavedno močno vpliva na celotno človekovo delovanje. Vzgojitelja lahko delujeta po povsem enakih načelih, a bo eden pri vzgoji uspešen, drugemu pa bo spodletelo. Otrok zazna, kaj se dogaja v vzgojiteljevi notranjosti in takoj začuti morebitno negotovost ali po drugi strani trdno odločenost, ter v skladu s tem tudi reagira. Iz vidika nezavednega torej vzgoje ne moremo nikoli povsem nadzorovati, kakor tudi ne učinka, ki ga bo ta prinesla. Lahko se potrudimo, da vzpostavimo pristen, odprt in predvsem pošten odnos, ki nas bo zbližal z otrokom, kar nam bo omogočilo, da nas bo otrok upošteval in nam odpustil napake, ki so sestavni del vsakega starševstva.
Vzgoja ne bo nikoli potekala, če se med vzgojiteljem in vzgajancem ne vzpostavi pozitiven čustven odnos (prav tam). Juul (2009) zagovarja vzgojo, ki temelji na težnji k enakovrednosti.
S tem namreč ustvarimo najboljše možnosti za razumevanje in dobro povezanost v družini.
Izhajamo iz dejstva, da nikoli nima nihče že vnaprej prav, saj v nasprotnem primeru družina hitro temelji na bojih za prevlado, ki pa se vedno končajo brez zmagovalca.
Že od majhnega poskušamo otroka dojemati kot posameznika z individualnimi željami in potrebami, ne glede na naše želje, ki jih imamo zanj. Zavedati se moramo, da otrok ni projekt, ki se mora oblikovati le po naših željah. V sodobnem času je cilj vzgoje postal posameznik, ki zna razmišljati s svojo glavo in je v celoti izpopolnjena osebnost. Če postane takšen in živi življenje, ki ga osrečuje in izpopolnjuje, mu moramo to dopustiti, četudi njegova načela morda ne sovpadajo z našimi.
1.1 VZGOJNI STILI OZ. STILI STARŠEVANJA
Cilji vzgoje so se skozi čas spreminjali, in če je še nekaj desetletij nazaj veljalo, da je bistveno vzgojiti ubogljivega, podredljivega otroka, avtoriteta pa ima brezpogojno vedno prav, dandanes težimo k enakopravnemu odnosu v družini in poskušamo otroke vzgajati tako, da postanejo samostojni ter samodisciplinirani. Kot se spreminjajo cilji, se spreminjajo tudi vzgojni stili, ki prevladujejo v določenem obdobju: od represivnega k permisivnemu in vsedopuščajočemu ter vse do interakcijskega oz. demokratičnega, kot najbolj zaželenega v sodobnem času (Peček Čuk & Lesar 2009). »Nekdanjo vzgojo h konformnosti in h konvencionalnim normam obnašanja zamenjuje vzgoja h konkurenčnemu individualizmu in refleksivni avtonomnosti.« (Ule 2008, 82.) Te spremembe postavljajo staršem veliko odgovornejšo in težjo nalogo. »Raziskave družinskih vzorcev in razmerij kažejo značilne premike v vzgojnih vzorcih, ki so se zgodili povsod v sodobnih družbah in bi jih lahko označili kot premik od modela vzgojne in etične družine k modelu čustvene in podporne družine.« (Prav tam, 80.)
Način, na katerega starši vzgajajo svoje otroke, imenujemo vzgojni stil, ki ga lahko opredelimo kot sistem metod, sredstev in postopkov, katerih namen je vzgojiti posameznika z določenimi lastnostmi (Peček Čuk & Lesar 2009). Na to, katerega stila se bomo posluževali, precej vpliva tudi naše pojmovanje potrebnosti ljubezni in avtoritete v samem procesu.
Ljubezen oz. pedagoški eros, kot jo imenuje S. Gogala (1966), je nujna za vzpostavitev odnosa med vzgojiteljem in vzgajancem in za samo sprožitev vzgojnega delovanja.
Da brez ljubezni ni vzgojnega delovanja, sta opozarjala že Platon in Sokrat. Šele, ko se vzpostavi pozitiven čustveni odnos, želi otrok posledično ustreči vzgojitelju in se ravno zato potrudi izpolniti njegove zahteve, saj čuti, da si s tem lahko pridobi njegovo ljubezen. Tako kot si otrok izbere osebo, ki se mu zdi vredna njegove ljubezni, pa si izbere tudi avtoriteto (Kroflič 1997a). Slednjo R. Kroflič (1997b) opredeljuje kot moč, ki omogoča vpliv na otrokov razvoj. Avtoriteta torej usmerja in disciplinira otroka s ciljem, da bi ta vzgojna načela ponotranjil in ravnal v skladu z njimi. Vzgojitelj ima zaradi znanja, izkušenj in svojega dela, pravico do vzgajanja, poseduje pozicijsko avtoriteto, a v kolikšni meri bo ta učinkovita, je odvisno tudi od tega, ali to osebo otrok dejansko dojema kot avtoriteto. Pri tem je nujno spoštovanje in že prej omenjen čustveni stik (Peček Čuk & Lesar 2009).
Stroka loči več vzgojnih stilov, a pri delitvi prihaja do precejšnjih razlikovanj v poimenovanju in številu le-teh. Medtem ko pedagogi priznavajo tri stile, psihologi le-te razdelijo na štiri in delitvi dodajo neangažirani stil starševanja. Ker pri opredelitvah prihaja do precejšnjih trenj, bom najprej pozornost posvetila različnim konceptom ter njihovim utemeljitvam, v nadaljevanju diplomskega dela pa se bom oprla na delitev, ki je najbolj relevantna za mojo raziskavo.
Vzgojni stil, ki ga uporabljamo ni enoznačen in je odvisen od skupka mnogih dejavnikov – naših prepričanj, dojemanja otroka, njegove narave in razvoja, stališča glede discipliniranja, svobode, ki pripada otroku. Glede na pomembnost, ki jo strokovnjaki pripisujejo različnim dejavnikom, so se oblikovale različne delitve.
Pri nas je zelo znan koncept vzgojnih stilov Milice Bergant (1994), na katerega se opira veliko pedagogov in ki loči naslednje tri stile:
̶ represivnega, kot najbolj omejujočega,
̶ permisivnega, kot popuščajočega ter
̶ laissez-faire kot vsedopuščajočega.
Pri represivnem vzgojnem stilu prevladujejo negativna vzgojna sredstva in pretirano strog pristop brez možnosti dvosmerne komunikacije ter razvijanja partnerskega odnosa med
vzgojiteljem in vzgajancem. Cilj je s prepovedmi oblikovati poslušnega posameznika, ki se skozi življenje brez ugovarjanja podreja avtoriteti.
Permisivni vzgojni stil naj bi po mnenju zagovornikov predstavljal zlato sredino, a se je žal izkazalo, da temu ni tako, saj je to sredino težko definirati in tako tudi nemogoče delovati v skladu z njo. Kje so meje? Kdaj smo otroku posvetili pravo mero pozornosti – torej ne premalo in ne preveč? Do kam lahko gremo, da otroka ne vzgajamo s premalo ali preveč omejitvami? Vse to so vprašanja, na katera je težko, če ne celo nemogoče odgovoriti. Kot smo že omenili, sta v vzgoji vsekakor enako pomembni dimenziji tako ljubezen kot avtoriteta.
Glavna kritika permisivnemu stilu je ravno ta, da avtoriteto dojema kot nekaj ne nujnega in jo poskuša, sicer ne povsem, a čim bolj izključiti. Vsakodnevne situacije kažejo, da otroci ne le potrebujejo avtoriteto, ampak jo imajo celo radi. Radi vedo, kaj lahko pričakujejo, hkrati pa čutijo potrebo po odobravanju, zatorej je še kako pomembno, da v vzgojo vključimo obe omenjeni dimenziji, težko pa je teoretično določiti, koliko vsake bi bilo »ravno prav«.
Permisivni stil naj bi bil potemtakem, glede na zgornjo opredelitev nekakšna zlata sredina, a se žal to v praksi ne uresničuje, saj je avtoriteta pri tem stilu še vedno razumljena kot nekaj nezaželenega, nekaj kar je dobro čim bolj izključiti. Paradoks je ravno v tem, da vzgojitelji, ki se poslužujejo permisivnega stila, avtoriteto uporabljajo, a jo želijo povsem prikriti.
Za drugi skrajni slog, ki je povsem nasproten avtoritarnemu, laissez faire (fr. pustiti koga, da dela kar hoče) oz. kot ga poimenujejo psihologi, neangažirani stil, je značilno, da je otroku dopuščeno prav vse in je tako sam sebi edina avtoriteta, saj sam določa, kaj bo počel in kaj ne.
Vzgojitelj se odpove svoji avtoriteti. Če želi permisivni stil avtoriteto omiliti, pa jo laissez- faire povsem izključi. Že S.Freud je ugotovil, da lahko popustljiva vzgoja pri posamezniku
»… razvije še bolj zavezujoč in ukazujoč nadjaz kot pri tistih, ki so imeli izrazito avtoritarno vzgojo – nadjaz pa po Freudu ni nič drugega kot ponotranjena avtoriteta.« (Peček Čuk &
Lesar 2009, 132.) Enako kaže »… analiza patološkega narcisa, saj rezultat vzgoje, v kateri prevladujejo popustljivi vzgojni ukrepi, ni posameznik, ki bi bil bolj samostojen, neodvisen in samozavesten, kar ta vzgojni stil obljublja, temveč patološki narcis, posameznik, ki je lahko še bolj odvisen od drugih, kot je odvisen nekdo, ki je bil vzgajan preko klasičnega avtoritarnega lika avtoritete.« (Prav tam.)
S ciljem, da bi ukinili avtoriteto, tako dosežemo ravno nasprotno in avtoriteto oz. željo po njej le še bolj okrepimo. »… avtoritete iz vzgoje ne moremo odpraviti, spreminjamo lahko le njene oblike. Lahko se zavedamo škodljivih učinkov avtoritete in razmišljamo o
vzpostavljanju manj škodljivih oblik, če pa jo želimo ukiniti, bo avtoriteta le izginila v območje nezavednega, s čimer bo pridobila na moči.« (Prav tam, 55.) Ne smemo pozabiti, da je avtoriteta z vidika otrokovega razvoja zaželena in mu nudi občutek varnosti. Če je ne najde v liku starša, jo najde v drugih objektih, ki pa nimajo nujno pozitivnega vpliva. Slednje lahko privede do mnogo odklonskih vedenj. Če otroka ob neželenem vedenju ne opozorimo ali kaznujemo, si bo to hitro začel razlagati kot lastno nevrednost, da bi bil kaznovan. R. Kroflič (1997b) opozarja, da zato avtoritete iz vzgoje nikakor ne smemo izključiti, lahko pa vplivamo na njeno obliko, saj avtoriteta ni zgolj prisila, ampak se nasprotno, lahko zasnuje tudi na prijaznosti. Avtoriteta je oblika podrejanja, ki vodi k postopnemu osamosvajanju ter s tem k ukinitvi avtoritarnega vodenja. Vzgojitelj doseže svoj cilj, ko njegova avtoriteta postane odveč.
Dokazano je, da avtoriteta otroku omogoča občutek varnosti in zato nanjo ne smemo gledati le kot na nekaj omejujočega. Ravno zaradi podobnega dojemanja avtoritete, vse več avtorjev (Horvat-Pšunder 2001, Peček Čuk & Lesar 2009) enači permisivni vzgojni stil z laissez-faire ter tako uporablja naslednjo delitev:
̶ avtoritarni (represivni; avtokratski);
̶ avtoritativni (demokratični; interakcijski);
̶ permisivni (laissez.faire; dopuščajoči).
V socialni psihologiji slednji delitvi dodajo še nengažirani stil ter tako glede na dve dimenziji, in sicer starševske zapovedi ter njihovo čustveno bližino, največkrat uporabljajo naslednji koncept starševskih stilov: avtoritarnega, avtoritativnega, permisivnega ter neangažiranega (pri pedagogih laissez-faire).
Tabela: Stili starševanja glede na dve dimenziji, starševske zahteve ter čustveno odzivnost
Zahteve/
Čustvena odzivnost
Visoke Nizke
Visoka Avtoritativen Permisiven
Nizka Avtoritaren Neangažiran
(Vir: Arnett 2007, 201 v Ule 2008, 90)
Hauk (1988) omenja tri korake, na katerih temelji dobra vzgoja. Pravi, da otrok ne smemo nikoli obsojati, da moramo biti prijazni, a hkrati nepopustljivi in slednjič, da moramo otrokom dajati zaslužena priznanja. Gledano z vidika prijaznosti in popustljivosti loči 4 tipe vzgoje, ki po opisu sovpadajo z zgoraj navedenimi iz socialne psihologije. V nadaljevanju so tipi vzgoje predstavljeni po različnih avtorjih (Hauk 1988, Ule 2008, Fontana 1995):
̶ Neprijazno in nepopustljivo (avtoritarni stil): Starši, ki se poslužujejo avtoritarnega sloga, postavljajo trda in nespremenljiva pravila, od katerih ne odstopajo, so nizko odzivni in neobčutljivi za otrokove potrebe. Otroku dajo vedeti, da so nadrejeni in od njega zahtevajo popolno poslušnost, s čemer ga naučijo podrejenosti, ki ga spremlja skozi vse življenje. Otrok je deležen le enosmerne komunikacije, brez ljubezni in topline, pogosto namesto njiju čuti celo sovražnost. Napake otrok so nedopustljive in pretirano strogo kaznovane. Očitki so del vsakdana, pohvale izjema. Ob kazni je vsakič napadena osebnost otroka in ne le njegovo dejanje.
Otroci, deležni te vzgoje, so v odraslosti pogosto napeti, depresivni ali celo nagnjeni k samomorilnosti, pri njih pa se pogosto pojavljajo hude fobije. Največkrat odrastejo v podredljive posameznike in večinoma sledijo drugim, saj ne zaupajo v svoje sposobnosti.
Opisani tip vzgoje je bil pred nekaj generacijami nekaj povsem običajnega, danes pa ga postopoma vse bolj izpodrinjajo drugi slogi starševanja.
̶ Prijazno in popustljivo (permisivni stil): Ta stil je druga nezaželena skrajnost, ki je dandanes vse bolj prisotna. Starši so z otrokom ves čas potrpežljivi in ljubeznivi ter visoko odzivni, a mu, ali sploh ne postavljajo nobenih omejitev ali pa zelo malo ter mu puščajo ogromno svobode. Otroci dosežejo vse brez vloženega truda, vse jim je prineseno na pladnju. Starši verjamejo, da nadzor in disciplina omejujeta otroka in onemogočata poln razvoj njegove individualnosti.
Prisotna je tako imenovana brezpogojna ljubezen. Otroci imajo morda res lepo otroštvo, a jim je težko v nadaljnjem življenju, saj so navajeni, da je vse po njihovo in se jim vsi prilagajajo, v svetu zunaj družine pa tega niso več deležni. Posledično so prepirljivi, maščevalni in hitro prizadeti, saj egoistično gledajo le na svoje interese.
Razvijejo se v razvajene, čustveno nezrele osebnosti, odvisne od drugih ljudi.
Če so »v preteklosti vzgajali predvsem odgovorne, trdega dela vajene otroke, ki so bili hkrati negotovi, nesamozavestni in jih je na vsakem koraku preganjal občutek krivde in manjvrednosti, danes vidimo vse več otrok, ki se izogibajo odgovornosti, ki nenehno kaj zahtevajo in ki nimajo tako razvitih delovnih navad kot prejšnje generacije.« (Hauck 1988, 47.) V intervjuju o vzgoji otrok v današnjem času je eden izmed ravnateljev ljubljanskih osnovnih šol poudaril, da so vedenjske težave danes, v nasprotju s preteklostjo, v največji meri prisotne v nižjih razredih osnovne šole, za kar krivi generacijo »razvajenih staršev, ki so vzgojili razvajene otroke na potenco.«
(Selan 2012.)
̶ Prijazno in nepopustljivo (avtoritativni stil): Ta model je med vsemi najbolj zaželen, saj starši, ki se ravnajo po njegovih načelih dosegajo najtrdnejše vzgojne uspehe. Držijo se vseh treh, zgoraj omenjenih načel dobre vzgoje ter so do otroka visoko odzivni in imajo do njega visoke zahteve. Z otrokom se odkrito pogovarjajo o vedenju, ki ga ne odobravajo in kritiko vedenja strogo ločijo od osebnosti otroka.
Otroka ne ponižujejo, a mu dajo jasno vedeti, kaj je dovoljeno in kaj ne, ter mu razloge za to tudi razložijo. Dajo mu vedeti, da v življenju obstajajo tudi problemi in ga naučijo spoprijemati se z njimi. Nikoli ne kaznujejo otroka iz jeze, telesna kazen pa je zadnje sredstvo za vsemi oblikami kazni. Celo ko otroka grajajo, bodo našli kakšno pohvalno besedo zanj. Ko si otrok zasluži grajo, ga pograjajo, ko si zasluži pohvalo, pohvalijo. Imajo topel in ljubeč odnos do otroka, a hkrati od njega pričakujejo, da se bo vedel svoji starosti in družbenim normam primerno. Otroke spodbujajo k izražanju občutij ter so do njih spodbujajoči.
̶ Neprijazno in popustljivo (neangažirani stil): Ta stil je za otroka poguben, saj otrok ni pohvaljen, ko se za nekaj resnično potrudi in ve, da bo vedno zavrnjen, ko bo naredil kaj narobe. Starši so do otroka brezbrižni, se zanj ne zanimajo in z njim skorajda ne komunicirajo, so neodzivni tako glede čustvene bližine kot tudi pri postavljanju pravil, kar otroka močno prizadene in omaja njegovo samozavest. Otrok pozornost išče z neželenim vedenjem, ki pa starše še bolj odvrača od njega. Pri tem tipu vzgoje ima otrok veliko možnosti, da podleže asocialnemu vedenju.
Če sprejemamo otroka in ga vzgajamo z ljubeznijo, ga učimo sprejemati in ljubiti… »Če vzgajamo otroka, ga učimo vzgajati … če ga zasmehujemo, ga učimo zasmehovati. Če ga ponižujemo, ga učimo poniževati. Če mu ubijemo dušo, ga učimo ubijati. Tedaj ima le izbiro,
ali ubije sebe ali drugega ali oba.« (Miller 1983, 119 cit. po Ule 2008, 92.) Pomembno se je zavedati, do kakšnih posledic lahko pripelje določen način vzgoje in dobro razmisliti o tem, kako bomo resnično vzgajali tako, da bomo otroku omogočili zdrav in poln razvoj.
Ker me v diplomskem delu najbolj zanima discipliniranje kot pomemben del vzgoje, se bom pri analizi rezultatov osredotočila na zadnjo predstavljeno delitev vzgojnih stilov, saj izhaja iz vzgojiteljeve čustvene odzivnosti ter zahtev, ki jih namenjamo otroku.
1.2 VPLIV VZGOJNIH STILOV NA OTROKOV RAZVOJ
Vplive vzgojnih stilov na otrokov razvoj so že velikokrat ugotavljali in izkazalo se je, da je najugodnejši avtoritativni stil, saj postanejo otroci, ki so ga deležni, neodvisni, samozavestni in dobro funkcionirajo v družbi. Pri ostalih treh stilih, je rezultat za posameznika največkrat neugoden. Z avtoritarno vzgojo otrok postane nesamostojen in nesamozavesten, s permisivno neodgovoren in nezrel, neangažiran stil pa vodi k nestabilnosti in odklonskemu vedenju. »Do negativnih rezultatov vodi tudi neusklajenost med starši. To lahko povzroči nizko samospoštovanje mladostnikov, slabši samonadzor in učni uspeh.« (Ule 2008, 91.)
Avtoritativni starši »… znajo uspešno upravljati tako s kognitivnimi sporočili (doseganje ravnotežja med omogočanjem samostojosti in zahtevanjem odgovornosti) kot s čustvenim delom (navzočnostjo navezanosti, bližine, topline, ljubezni) ter z vrednotnimi oziroma etičnimi pravili (vzpostavljanje meje sprejemljivega in zaželenega).« (Arnett 2007 v Ule 2008, 91.)
Fontana (1995) opisuje vedenja otrok, ki jih pogosto proizvede določen starševski slog:
̶ Avtoritativen stil: Otroci postanejo neodvisni, pogosto uspešni in motivirani, ter samozavestni, z vrstniki pa imajo dobre odnose.
̶ Avtoritarni stil: Otroci so velikokrat zaprti vase, deklice so pogosto nesamozavestne in odvisne od drugih, dečki pa nagnjeni k agresivnosti, kar jim onemogoča dobre odnose z sovrstniki.
̶ Permisivni stil: Otroci so pogosto pozitivni, a ne zaupajo vase in so nesposobni vzdrževati nadzor nad samimi sabo. Pogosta je nagnjenost k agresiji.
̶ Neangažirani stil: Otroci se ne naučijo obvladovanja svojih čustev, pogoste so motnje koncentracije ter odklonsko vedenje.
Z vidika teorije objektnih odnosov, ki poudarja pomen interakcije med otrokom in pomembnim Drugim (pomembnim objektom v otrokovem življenju) na njegov razvoj osebnosti, lahko jasno razložimo vpliv posameznega stila na otrokov razvoj. »Teorija objektnih odnosov je dobila ime po »objektih«, ki obkrožajo otroka in s katerimi slednji vzpostavlja odnose, to pa odločilno vpliva na razvoj njegovih psihičnih struktur.« (Kroflič 1997a, 37.)
Otroka med razvojem vodita dve težnji, težnja po odvisnosti (od hrane, topline in varnosti) in težnja po samostojnosti (svobodi). Razvoj poteka po določenih obdobjih, ki jih mora otrok pozitivno razrešiti, saj v nasprotnem primeru lahko pride do psihičnih težav. Z izbiro vzgojnih sredstev bodisi pospešimo bodisi zavremo razvoj otroka, pri čemer pa je najpomembnejše
»stabilno, čustveno pozitivno okolje, ki otroku nudi primerne objekte identifikacije, zadovoljuje otrokovo težnjo po varnosti in toplini na eni strani ter po neodvisnosti in pridobivanju lastnih izkušenj na drugi.« (Peček Čuk & Lesar 2009, 88.)
Prvi objekt identifikacije v otrokovem življenju je najpogosteje mati oz. oseba, ki igra vlogo matere, od katere je odvisna zadovoljitev njegovih potreb, ki pa jih vseh, ne glede na trud, ne zmore izpolniti. Otrok mati dojema kot nekoga, ki bi lahko, a ne želi izpolniti vseh njegovih potreb, zato bi naredil vse, da bi pridobil vso njeno naklonjenost, se ji podredil in ji v vsem ustregel, saj bi si s tem omogočil izpolnitev vseh svojih želja. To pripelje do prve oblike identifikacije, imaginarne, za katero je značilno zlitje s pomembnim Drugim (objektom identifikacije, v tem primeru matere), posnemanje matere, življenje preko nje ter njenih želja, podrejanje, vse za to, da bi si otrok pridobil tako želeno naklonjenost. (Prav tam.) To obdobje imenujemo simbioza ali zrcalni stadij, saj otrok začenja »graditi prve predstave o sebi skozi materine oči, ki zamenjujejo vlogo zrcala.« (Kroflič 1997, 39.) Otrok je razpet med potrebo po navezanosti in potrebo po svobodi, raziskovanju sveta, vse do tretjega leta. Enako je z materjo, ki si na eni strani želi, da bi otrok ostal del nje, po drugi strani pa, da bi se osamosvojil, odrastel. Matere so dandanes vse bolj zaposlene, ob pogosti odsotnosti očeta ne zmorejo veliko časa preživeti z otrokom, ob tem pa so iz vseh strani okupirane z nasveti in zahtevami po vzgoji popolnih otrok. Zaradi občutka krivde, da s svojim otrokom ne preživijo dovolj časa, pogosto pride do prevelikega popuščanja otroku, do tako imenovane brezpogojne materine ljubezni, kar le poglablja pretirano navezanost in vodi do razvoja patološkega
narcisa. Otrok ima zaradi materinega žrtvovanja občutek, da se ji nikoli ne bo mogel dovolj oddolžiti in ji zato želi ustreči v vsaki želji, kar pa seveda ni mogoče.
Pri zaželenem razvoju je nujno postopno osamosvajanje, pri katerem otrok ostane čustveno povezan s starši, a kljub temu postane polna in samostojna osebnost. Cilj vzgoje je, da ukine samo sebe. Da bi do tega prišlo mora otrok nujno preseči simbiotsko fazo ter prvotno identifikacijo zamenjati z drugo, manj zavezujočo, simbolno identifikacijo. V tej fazi (4. in 5.
leto) je nujna uspešna razrešitev Ojdipovega kompleksa. Otrok mora razumeti, da mati ni edina in da ne postavlja ona pravil v svetu. Nujno je soočenje otroka s tretjo osebo (največkrat oče), ki poseže v odnos z materjo in mu na nek način predstavlja tekmeca, a hkrati avtoriteto, ki jo mora sprejeti, da se lahko razvije v polno, individualno osebnost. Avtoriteta ga sooči s pravili in omejitvami, ki veljajo v svetu in mu omogoči simbolno identifikacijo, ki zamenja simbiotsko navezanost in ga postopno osvobodi navezanosti na mater (Kroflič 1997).
Vzgojni stil veliko pripomore k razrešitvi oz. nerazrešitvi Ojdipovega kompleksa, kar za sabo povleče oblikovanje določenega družbenega karakterja. »Vsaka družba skladno s potrebami lastne reprodukcije oblikuje tipično psihično strukturo posameznikov, določen tip osebnosti, ki ga imenujemo tudi socialni ali družbeni karakter, ki nosi pečat družbe, v kateri je nastal, in to natančno v smislu, da je zmeraj izoblikovan tako, da pomeni za posameznika najučinkovitejšo obliko prilagoditve obstoječim družbenim razmeram. Izoblikuje pa se seveda skozi poseben sistem vzgoje, skrbi, nege, planiranih in nenačrtnih vplivov družine, medijev, politike … « (Peček Čuk & Lesar 2009, 119.)
Razvoj otroka v luči teorije objektnih odnosov jasno pokaže pomembnost ljubezni in avtoritete v določenem otrokovem razvojnem obdobju. Vsekakor je to le še eden izmed dokazov, kako pomembno je uravnotežiti omenjena dejavnika, ne pa stremeti k temu, da bi na vsak način enega od njiju ali celo oba, iz vzgoje izločili.
1.3 VZGOJA V RAZLI Č NIH RAZVOJNIH OBDOBJIH OTROKA
Otroci se od rojstva dalje nenehno spreminjajo. Otrok se razvija tako na fizičnem kot psihičnem področju, s tem pa se spreminjajo tudi njegove potrebe in razumevanje. Ni pomembno, katera pravila naj bi se otrok naučil v določenem obdobju, pomembno pa je, da se zavedamo, katerih se je v določenem razvojnem obdobju sploh sposoben naučiti, saj se tako zaščitimo, da od njega ne pričakujemo preveč oz. premalo.
Malček okoli drugega, tretjega leta spoznava, kaj je prav in kaj ne. Zapomni si odzive svojih staršev ter tako tvori povezave in ugotavlja, do kam lahko gre. Sprva pravila spoznava le od staršev, po tretjem letu, ko je večina otrok že v vrtcu, pa se pravil uči tudi tam. Če se otrok doma ni naučil spoštovati osnovnih pravil in jih ne upošteva niti v vrtcu oz. šoli, ga lahko vrstniki hitro izločijo iz družbe, obstaja pa tudi velika možnost, da bo postal egoističen in brezobziren ter ne bo spoštoval niti staršev niti drugih oseb. Zato je pomembno, da starši otroku pravila tako jasno predstavijo kot jih kasneje tudi uresničujejo, ter pri tem sodelujejo z drugimi ustanovami (Kast-Zahn 2009).
Pri mlajših otrocih je postavljanje pravil, omejevanje, pa tudi odzivanje na kršitve oz.
neupoštevanje pravil nedvomno drugačno kot pri otrocih v srednjem in poznem otroštvu in to spet drugačno od omejevanja in kaznovanja oz. nagrajevanja najstnikov. Po drugi strani pa so za samo obvladovanje vedenja mnoge metode pri dojenčkih enako učinkovite kot pri najstnikih ali še starejših otrocih, potrebne so le manjše spremembe (Cowley 2007).
Otrok med odraščanjem spoznava, katero vedenje je primerno in katero ne, ter se hkrati uči nadzorovati svoje odzive. Cilj je, da otroka pripeljemo do stopnje, ko razume posledice svojih dejanj in zanje prevzame odgovornost. Pri opisu razvojnih obdobij in vzgojnih odzivih v posameznem obdobju, se bom osredotočila na tri, ki se nanašajo na mojo diplomsko raziskavo: predšolsko obdobje (do 5. leta), obdobje mlajših osnovnošolcev (od 6. do 11. leta) in najstniško obdobje (od 11. do 15. leta).
1. 3. 1 PREDŠOLSKO OBDOBJE
Temelje dobre vzgoje postavimo že pri dojenčku. Ta še ne pozna sveta okoli sebe in z jokom nagonsko sporoča, da je, bodisi lačen, zaspan ali željan pozornosti. Najbolje je, da so njegove potrebe čim prej zadovoljene, saj mu to nudi občutek varnosti tudi v kasnejših obdobjih.
Kljub temu, da se dojenček še ne zaveda, zakaj je nekaj prav ali narobe, pa si že zelo zgodaj ustvarja miselne povezave, zato so odzivi staršev že v tem obdobju zelo pomembni.
S. Cowley (2007) podaja nasvete, ki jih poskušamo upoštevati v tem obdobju, da postavimo dobre temelje nadaljnji vzgoji:
̶ Ustvarimo povezavo med dojenčkovim vedenjem in posledicami le-tega. Dosledno se na otrokovo vedenje odzivajmo enako. Kazen je v tem obdobju nesmiselna, saj otrok ne razume vzroka, lahko pa otroka odstranimo iz nezaželene ali celo nevarne situacije, s čimer si ustvari prve povezave s pojmoma »prav« in »narobe«.
̶ Čas posvetimo razmisleku o mejah, ki se nam zdijo pomembne v prihajajočih otrokovih obdobjih in se jih že zdaj dosledno držimo. Če želimo, da otrok kasneje ne razmetava stvari po stanovanju, mu že zdaj ne dovolimo, da meče stvari iz predalov.
Smiselno je, da se osredotočimo na najpomembnejše, torej na opozarjanje na nevarnost in spodbujanje lepega vedenja do soljudi.
̶ Kot smo že omenili, je za dojenčka bistven občutek varnosti, ki mu ga lahko ponudimo z ustaljenim dnevnim ritmom. Če se otrok nauči, da steklenički mleka sledi spanje in je vedno tako, bo zadovoljen in umirjen, ter bo imel občutek varnosti.
̶ Eno izmed najpomembnejših pravil je, da smo pozorni na pozitivno in ne na negativno vedenje. Dojenčku s pretirano pozornostjo (ki jo kasneje omilimo) pokažemo, katero vedenje odobravamo in tako se bo naučil, da našo pozornost pritegne s pozitivnimi dejanji. Dobro je, da poudarimo ton glasu in ga podpremo z ustrezno mimiko, npr.
nasmehom. Ko je nujno (npr. v primeru nevarnosti) se moramo odzvati tudi na negativno vedenje. Če otrok praska drugega, ga odločno primemo, rečemo ne ter odziv podkrepimo še z neodobravajočo obrazno mimiko.
Ker je dojenček majhen in še ne ve, kaj vse je prav in kaj narobe, je smiselno v situacijah, ki niso življenjsko pomembne, uporabiti eno izmed tehnik za preprečevanje neželenega vedenja (prav tam):
̶ Preusmeritev pozornosti. Ta metoda je najučinkovitejša pri najmlajših. Ker dojenčka ni smiselno kaznovati, niti se z njim ne moremo prerekati oz. dogovarjati, je najbolje pozornost preusmeriti na njemu ljubo igračko in s tem ustaviti neprimerno vedenje.
̶ Umik iz nastale situacije oz. preprečitev stika z najpogostejšimi nevarnimi situacijami. Kljub dejstvu, da je za otroka raziskovanje sveta nujno, lahko določene situacije prihranimo za kasneje, ko bo otrok lažje razumel našo razlago.
Zavedajmo se, da je napredek pri dojenčku, kljub trudu, ki ga vlagamo, včasih viden šele po več mesecih, zato je vztrajanje bistveno. Otroku izkazujemo ljubezen in nanj ne vpijemo, saj to vznemiri tako otroka kot nas.
Otrok, ki vpijajoč leži sredi trgovine in zahteva igračo, je strah vsakega starša. Slednje je le del raziskovanja mej, značilnega za trmasto, uporniško obdobje dvoletnikov. Otrok se v tem obdobju fizično osamosvaja (shodi) in se psihično ločuje od staršev, s katerimi je pred tem zlit v eno. »Ko odkrije, da lahko pove, kaj hoče, in včasih na ta način celo dobi svoje, preide v fazo, ki se je vsi tako zelo bojimo.« (Prav tam, 65.)
̶ Otrok se nauči, da lahko reče ne, če nečesa ne želi. Včasih mu ugodimo, a je nujno, da mu damo vedeti, da je kdaj treba narediti tudi kaj, kar nam ni všeč.
̶ Naučimo ga, kaj je v družbi dovoljeno in kaj ne, torej kakšna pravila veljajo in mu razložimo, da jih je potrebno sprejeti. Jasno mu pokažemo, kakšne so posledice neupoštevanja le-teh in ga naučimo, da je v takem primeru potrebno sprejeti odgovornost.
̶ Še jasneje začrtamo meje, ki so resnično pomembne in se jih držimo, saj jih otrok v tem obdobju neprestano preizkuša. Otrok ugotovi, da ima več moči nad nami na javnih mestih (npr. trgovina) in tam lažje doseže svoje.
̶ Otroku razložimo, da »hočem« ne sledi nujno »dobim« in v skladu s tem ravnamo. Če bo čez eno uro večerja, otrok pa bi rad jedel takoj, ne bo hudega, če bo malo počakal.
̶ Bodimo pozorni na otrokovo razpoloženje, saj le-to zelo vpliva na njegovo vedenje.
Če je otrok utrujen, lačen ali preprosto zdolgočasen, bo njegovo vedenje težavnejše.
̶ V tem »kritičnem« obdobju je najpomembneje, da otroku ne popuščamo. Imejmo jasna pričakovanja in jih jasno predstavimo otroku ter pri njih vztrajajmo.
̶ Posvečajmo pozornost iz pravih razlogov. Pridobitev pozornosti je eden najpogostejših razlogov za otrokovo neprimerno vedenje in ravno zato ne smemo otroka ob neprimernem vedenju nikoli zasuti s pozornostjo (četudi negativno, kot je npr. vpitje), saj se tako nauči, kako jo najlažje pridobi. Za otroka, ki se mirno igra, se navadno niti ne zmenimo, ko ga popade trma, pa se takoj odzovemo. Otrok mora vzpostaviti povezavo med primernim vedenjem in pridobitvijo pozornosti. Zato otroku z malo pretiravanja povejmo, da smo veseli, kadar se tako lepo igra in da smo zadovoljni z njegovim vedenjem. Ko se vede neprimerno, pa poskušajmo njegove izpade popolnoma ignorirati. Prepričajmo se le, da je varen. Če ogroža sebe ali koga drugega, ga premaknimo v drugo okolje in se odmaknimo od njega.
̶ Učimo potrpežljivosti. Otrok, ki bo vedno takoj dobil vse, bo težko funkcioniral ne le doma, ampak predvsem v družbi, ki takšnega vedenja ne bo odobravala. Otroka učimo, da mora na kakšno stvar počakati, bodisi tako, da njegovo sitnarjenje prezremo, bodisi tako, da ga zamotimo z drugo stvarjo.
̶ Ne ozirajmo se na mnenja drugih. Če otroka v javnosti popade bes, ravnajmo enako kot drugače. Le tako bo otrok meje nekoč resnično upošteval.
Otrok v obdobju med 3. in 5. letom postaja samostojnejši, razvijajo se njegove jezikovne spretnosti. Veliko otrok te starosti obiskuje vrtec, kar poleg pozitivnih posledic, npr. učenja socialnih spretnosti, prinaša tudi negativne. Otrok se uči igrati z drugimi in ne le ob njih, zato je nujno razvijati empatijo. Naučiti se mora deliti igrače in upoštevati tudi želje drugih otrok.
V tem obdobju se otrok najintenzivneje uči, kaj je prav in kaj ne. Nujno dosledno vztrajajmo pri postavljenih pravilih in jih nadgrajujmo. Otrok občasno pri vedenju nazaduje, zaradi česar se ne smemo vznemirjati. Otroka lahko za resničen trud tudi nagradimo. V tem obdobju ga že lahko učimo »odloženega nagrajevanja«. Tako mu lahko npr. obljubimo izlet kot nagrado za celotedensko lepo vedenje (prav tam).
1. 3. 2 SREDNJA OTROŠKA LETA (OD 6. DO 11. LETA)
V tem obdobju otrok še vedno ni povsem ločen od staršev. Raziskuje svet, razvija svoje sposobnosti, empatijo ter že skoraj obvlada osnovne spretnosti – govor, branje, pisanje. V tem obdobju S. Cowley (prav tam) svetuje naslednje:
̶ Vztrajamo pri dosedanjih načelih (doslednost pri pravilih, pozornost ob pozitivnem vedenju).
̶ Otrok odrašča in veliko mu pomeni, če to opazimo in mu to povemo (npr. »Danes si lahko pokonci do 20.30 ure, saj si že velik fant. A kljub temu bo treba zjutraj zgodaj vstati.«). Ko otrok dobi priznanje, da je bolj odrasel, raje upošteva naša pravila. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je vseeno še vedno otrok, ki mu ljubkovanje polepša dan. Enako je z otrokovo potrebo po igri in naši pozornosti. Če nam primanjkuje časa, lahko kvaliteten čas skupaj preživljamo tudi tako, da otroka vključimo v gospodinjska opravila. Igre z otrokom ne predstavlja nujno le sestavljanje kock, lahko je to
»odrasla« igra, npr. skupna peka piškotov ali kuhanje, ki bo ravno tako zadostila otrokovi potrebi po pozornosti, ob tem pa bo dobil še potrditev, da ga ne dojemamo več le kot majhnega otroka.
1. 3. 3 NAJSTNIŠKO OBDOBJE (OD 11. DO 16. LETA)
S. Cowley (prav tam) pravi, da se v tem obdobju pokaže, kako smo postavili temelje pravil in meja v zgodnjih letih. Vzrokov za »težje« vedenje v tem obdobju je več. Od želje po samostojnosti, oblikovanju svojih vrednot in stališč, preko vpliva okolja, vrstnikov pa vse do novosti povezanih s prehodom v srednjo šolo, ki prinese nove sošolce, učitelje in okolico.
Zavedati se moramo, da je postal otrok »mladi« odrasel in ga moramo zato tako tudi obravnavati. Z njim se veliko pogovarjajmo in mu priznajmo več pravic, ter s tem posledično tudi odgovornosti. Že od malega ga učimo, da vsaka pravica, ki je je deležen s sabo prinaša določeno odgovornost. Če je ne bo zmogel ali hotel sprejeti, mu bo odvzeta tudi pravica. Tako sam odloča o svojem življenju. Presoditi moramo, ali je otrok resnično zrel za določeno
pravico in odgovornost, ki ji bo sledila. Primeri pravic in odgovornosti, ki jih lahko postavimo otroku (prav tam):
Pravica Otrok gre spat kasneje kot običajno.
Otrok lahko popoldan preživi pri prijatelju.
Otrok lahko ima hišnega ljubljenčka.
Odgovornost Vstane ob običajni uri in je spočit za šolske obveznosti.
Vrne se ob uri, ki jo določijo starši.
Skrbi zanj (hrana, čiščenje …)
Če otrok upošteva le pravico, ne prevzema pa odgovornosti mu zmanjšamo, omejimo (npr.
igro z vrstniki omejimo iz dveh na eno uro) ali pa odvzamemo pravico. Ko otrok zopet prevzame odgovornost, mu pravico postopno vračamo. Popolna povrnitev pravice je nagrada za prevzem odgovornosti. Ko otrok sprejema odgovornosti, mu lahko ponudimo dodatne ugodnosti in le-te postanejo nagrade za lepo vedenje.
Uporaba tega sistema je priporočljiva, saj z njim razvijamo svoj odnos z otrokom. S tem, ko mu priznamo določeno pravico, mu izkažemo spoštovanje, ko otrok sprejme odgovornost, pa on izkaže spoštovanje nam. Tako postavljamo temelje za obojestransko spoštovanje, ki je pogoj ljubečih in kakovostnih odnosov, ob tem pa stremimo k bistvenemu cilju vzgoje, samoobvladovanju vedenja. Prej, ko se bo otrok naučil sam odločati o svojih dejanjih in sprejemati posledice zanje, lažje bo »plul skozi čeri življenja«.
V najstniškem obdobju se pravil še vedno dosledno držimo, veliko pozornosti pa posvetimo tudi razvijanju dobrih odnosov z otrokom, ki lahko preprečijo marsikatero odklonsko vedenje (prav tam):
̶ Otroku zaupamo svoje občutke in ga spodbujamo, da tudi on svoja občutja deli z nami in se ne zapira vase. Za kakovosten odnos je pomembno obojestransko spoštovanje – kot naj otrok spoštuje naše želje in potrebe, tako tudi mi spoštujemo njegove.
̶ V tem obdobju je nujna prilagodljivost in pogovor o prestavljanju mej. Če bomo trdno vztrajali pri svojem, lahko računamo le še na več upornosti.
̶ Otroku pustimo, da se uči iz lastnih napak. Če bo naredil napako, naj zanjo prevzame odgovornost. Če želi otrok zvečer dlje bedeti, mu to pustimo in kmalu bo ugotovil, da zjutraj veliko težje vstane.
̶ Nagrade in kazni prilagodimo starostnemu obdobju in otrokovemu temperamentu.
Kljub temu, da je pozitiven odnos še vedno pomemben, z občasno materialno podkrepitvijo za resničen trud ni nič narobe.
1.4 RAZLIKOVALNO VZGAJANJE S STRANI STARŠEV
Eden od ključnih odnosov v družini so odnosi med brati in sestrami. Noller (2005 v Ule 2008) navaja pet najpogostejših odnosov med sorojenci, ki jih v nadaljevanju tudi predstavim:
̶ Varovalni odnosi: so značilni pri večjih starostnih razlikah, ko eden od sorojencev starševsko skrbi za drugega;
̶ Bratski, prijateljski odnosi: so prisotni v čustveno toplih družinah, kjer so sorojenci radi skupaj in želijo biti podobni drug drugemu;
̶ Rivalski odnosi: so prisotni v družinah, v katerih se je potrebno boriti bodisi za dobrine bodisi za naklonjenost staršev;
̶ Kritični odnosi: so značilni za družine z hladnimi odnosi in pogostimi konflikti ter napetostmi;
̶ Ravnodušen odnos: je prisoten v družinah, kjer člani nimajo pogostih stikov z ostalimi in so še ti čustveno hladni.
Kvaliteta odnosa med sorojenci je torej odvisna tudi od odnosa, ki ga imajo starši do vsakega izmed svojih otrok, zato se je pomembno zavedati, da lahko z razlikovalnim vedenjem otrokom naredimo veliko škodo. Težko je najti srednjo pot, saj nekega univerzalnega pravila, veljavnega za vse otroke, ni mogoče najti.
Starši, tudi če želijo, ne morejo povsem enako vzgajati svojih otrok. Vsak otrok je namreč unikat in ima kot tak edinstvene potrebe ter zahteve. V več raziskavah (npr. Kavčič &
Zupančič 2006, 115) starši poročajo o razlikovalnem izražanju naklonjenosti in nadzora do svojih otrok, razmeroma malo pa jih meni, da se do obeh svojih otrok vedejo enako. Astrei
(2009) opozarja, da starši pogosto najbolj podprejo najšibkejšega in se mu velikokrat več posvečajo kot ostalim.
Templar (2010) navaja načela, ki se jih je dobro držati pri vzgoji sorojencev, če želimo, da bi bili naši odnosi pristni in korektni:
̶ Nikoli ne primerjajmo otrok med seboj; konec koncev ni pomembno, ali je nekdo v nečem boljši, temveč le to, kaj nekdo kot posameznik zna, v čem se odlikuje in to neodvisno od nekoga drugega. Otroku povemo, da je nadarjen za slikanje, ne poudarjamo pa, da se nam zdi v tem boljši od brata. Če nas otrok vpraša, kdo je narisal lepšo sliko, preprosto odgovorimo, da se ne moremo odločiti in poudarimo, kaj je dobro na posamezni sliki.
̶ Zavedajmo se, da za vse otroke ne morejo veljati enaka pravila; ker vsi otroci niso enaki, tudi za vse ne morejo veljati enaka pravila. Obstajajo določena pravila, ki morajo veljati za vse in jih znotraj družine lahko poimenujemo hišni red. Brez teh pravil bi tako v ožjem kot v širšem socialnem okolju vladal kaos. Obstajajo pa tudi pravila, ki jih je smiselno prilagajati otrokovemu značaju. Če na primer eden izmed otrok brez težav sedi za knjigami eno uro, drugi pa težko zdrži že deset minut, je smiselno, da se z enim dogovorimo, da nalogo naredi takoj po kosilu, drugi pa jo opravi v »delih«, polovico po kosilu, polovico pa zvečer. »Včasih je pošteno, da ista pravila veljajo za vse, vendar so tudi izjeme, ko bi lahko komu naredili veliko krivico.
Bodite pozorni na takšne primere, saj morate vedeti, kaj lahko zahtevate od otroka.«
(Prav tam, 139.)
̶ Ne izberimo si ljubljenčka; v teoriji velja pravilo, da med sorojenci ne smemo delati razlik, kar pa je v praksi zelo težko udejanjiti. Nekaterim resda uspe, da na svoje otroke gledajo povsem enako in enega izmed njih nimajo raje kot drugega, v večini primerov pa temu ni tako. Razmislimo, ali imamo nekoga res raje ali nam je preprosto le bolj simpatičen. Če ugotovimo, da velja prvo, se moramo potruditi za boljši odnos z drugimi, poiskati njihove dobre lastnosti in več časa preživeti z njimi. Vsekakor pa nikomur nikoli ne izdajte, da imate nekoga raje.
̶ Pri vsakem otroku poiščite njegove odlike; pozorni moramo biti na malenkosti, saj s tem dopustimo vsakemu od otrok, da zablesti v tistem, v čemer je poseben. Otrokova samozavest in občutek pripadnosti družini sta močno odvisna od zavedanja, da v
nečem izstopa. Naloga staršev je zato, da poiščejo te otrokove posebnosti, bodisi v njegovih talentih, interesih, bodisi v njegovem značaju. Odlično je, če poiščemo odlike otrok, ki so koristne za vso družino. Nekdo je boljši pri orientaciji na potovanjih drugi pri reševanju logističnih težav ipd.
Woolfson (2003) pravi, da je pravičnost pomembnejša kot enakost, kar pomeni, da upoštevamo okus, spretnosti, lastnosti in darove vsakega otroka posebej. Če otroke obravnavamo pravično, se bo vsak od njih počutil dragocenega, otroci pa se bodo tako dobro razumeli med sabo.
2 DISCIPLINIRANJE
Ker je način discipliniranja ena bistvenih dimenzij vzgojnih stilov, se bom v svojem diplomskem delu osredotočila predvsem na slednjega. Starši morajo otroka naučiti, da bo prevzemal odgovornost za svoja dejanja in mu pokazati, da obstajajo pravila, ki se jih mora držati, če želi živeti v skupnosti. To je le del discipliniranja oz. discipline, ki jo M. Pšunder (2004) deli na preventivno, podporno ter korektivno. V svojem delu bom pozornost namenila predvsem prvi in zadnji omenjeni obliki discipline, torej tako načinom postavljanja pravil, potrebnosti omejevanja otrok kot tudi odzivanju na primerna (npr. pohvala) ter neprimerna vedenja oz. kršitve (npr. kazni).
Gledano iz strokovnega pedagoškega vidika, »… disciplina ni le red in poslušnost, ki se vzdržujeta s kaznijo, ampak zavestna, samoiniciativna disciplina, pri čemer je osnovno vprašanje pedagogike, kako takšno disciplino pri posamezniku doseči.« (Peček Čuk & Lesar 2009, 56.)
Staršem se velikokrat postavljajo vprašanja kot so, kako ravnati, kadar se njihovi otroci vedejo nesprejemljivo, kako neželeno vedenje preprečiti oz. katere disciplinske pristope uporabiti. Popolnih otrok ni, kot tudi ne popolnih staršev, lahko pa se potrudimo, da se v enakih situacijah odzivamo enako, saj »nikakršna disciplina ne zaleže kaj prida, če je ne uporabljamo dosledno.« (Fontana 1995, 58.) Avtor nadaljuje, da otroci svoje starše najbolj cenijo, če so do njih pošteni, kar pomeni, da otrok točno ve, da je nekaj zaželeno ali ne iz povsem razumnih razlogov. O pravilih se je mogoče dogovarjati in jih po potrebi tudi spreminjati. V družini je pomembno odprto ozračje, v katerem otroka ni strah izraziti mnenja ter mu ni treba nenehno paziti, kaj bo rekel, da ne bi prišlo do zamere.
Ena najškodljivejših oblik discipline je odtegnitev ljubezni ali dolgotrajno hladno obnašanje.
Primerna disciplina je tista, katere temelj je spoštljiv in razumevajoč odnos. Več avtorjev (npr. Fontana 1995, Peček & Lesar 2009) opozarja na pomembnost vzpostavitve pozitivnega odnosa ter ne-odtegovanje ljubezni. Psihoanaliza poudarja pomen prisotnosti ljubezni vzgajanca do svojega vzgojitelja. Ker so otrok želi ljubezni svojega vzgojitelja, izpolnjuje njegove zahteve in upošteva pravila, ki jih postavlja. Vzgoja je lahko uspešna le ob obojestranskem pozitivnem odnosu, pri katerem je z obeh strani prisotna ljubezen,
spoštovanje, otrok pa svojega vzgojitelja dojema kot avtoriteto, t. j. osebo, ki na otroka deluje vzpodbujevalno in mu ne vsiljuje svojih pogledov na življenje. (Peček Čuk & Lesar 2009.) Če je takšen odnos prisoten, je najučinkovitejše discipliniranje preprosto neodobravanje neželenega vedenja, ki naj ga spremlja razlaga in nasvet, kako se vesti primerneje. Učinkovito je poudarjanje tistega, kar želimo in ne tistega, kar otrok počne narobe. Fontana (1995) kot najučinkovitejši način discipliniranja priporoča tako imenovani zakon naravnih posledic, ki ga je omenjal že Rousseau. Preko njega otrok spozna posledice svojih dejanj in je zanje tudi sam odgovoren. Če otrok grdo ravna z igračo in se ta pokvari, ostane brez nje. Otrok, ki zjutraj po nepotrebnem zapravlja čas, zamudi pouk in za to sam odgovarja. Zakona naravnih posledic ne smemo otroku nikoli predstaviti kot obliko kazni, ki smo mu jo namenili starši. Smiselno je, da preko njega otrok spozna zvezo med vzrokom in posledico, kar mu bo omogočilo, da bo znal presoditi svoja dejanja in učinke, ki jih bo le to prineslo. Če otrok vedenja ne želi spremeniti, ga opomnimo, da bo za posledice odgovoren sam.
Problem tega zakona je v tem, da ga ne moremo uporabljati v situacijah, ki lahko ogrožajo otrokovo zdravje. Poleg tega vsa odgovornost za dejanja takoj pade na otroka. Menim, da se mora otrok postopno učiti sprejemanja odgovornosti, pri čemer mu pomaga naša razlaga in pogovor o neupoštevanju pravil. Otrok velikokrat, sploh ko določeno pravilo še spoznava, pozabi na določene meje, bodisi zaradi otroške razigranosti, igre ali pa se mu vse skupaj zdi zabavno. Vsekakor starši ne bi smeli takoj vse odgovornosti prenesti na otroka, ampak je to dolgotrajen, postopen proces, katerega končni cilj je ta, da zna otrok sprejeti posledice svojih dejanj.
2.1 DISCIPLINSKI PRISTOPI
Otroci se neprimerno vedejo iz več razlogov. Hauck (1988) omenja 4 razloge in sicer pravi, da želi otrok ali pritegniti pozornost, ali pa doseči moč, se maščevati ali doseči, da ga drugi pustijo pri miru tako, da se dela nezmožnega za neko opravilo. Pa vendar lahko opazimo, da se otroci včasih tako vživijo v igro, da v svoji razigranosti preprosto pozabijo na pravila in pravzaprav ne želijo doseči ničesar zgoraj navedenega. Vsakič se moramo vprašati, kaj želi otrok z nekim vedenjem doseči in glede na to ustrezno reagirati. Pri neprimernem vedenju se
