UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Valentina Umek
AKUSTIČNE IN PERCEPTIVNE ZNAČILNOSTI TRANSSPOLNEGA GLASU IN GOVORA
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Valentina Umek
AKUSTIČNE IN PERCEPTIVNE ZNAČILNOSTI TRANSSPOLNEGA GLASU IN GOVORA
Acoustic and Perceptive Characteristics of Transgender Voice and Speech
Magistrsko delo
Mentorica: red. prof. dr. Irena Hočevar Boltežar, dr. med.
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
»Karkoli si um zamisli in verjame, to lahko doseže.«
Napoleon Hill
Posebna zahvala gre mentorici, prof. dr. Ireni Hočevar Boltežar, ki mi je omogočila, da je prvotna želja po raziskovanju transspolnega glasu in govora postala resnična. Hvala za spodbude, predano znanje, čas in usmerjanje pri nastanku magistrskega dela ter motivacijo, da sem po vsakem srečanju na Kliniki za ORL in CFK odšla domov z novimi idejami in s še večjo zagnanostjo po raziskovanju.
Najlepša hvala izr. prof. dr. Janezu Jermanu za predano znanje o obdelavi podatkov in strokovno svetovanje glede uporabe ustreznih statističnih metod pri tako specifičnem vzorcu.
Iskreno se zahvaljujem vsem udeleženkam in udeležencem v raziskavi. Brez njih magistrskega dela ne bi mogla realizirati.
Velika zahvala gre moji družini, ki me je vsa leta študija spodbujala in mi omogočila postati to, kar sem želela.
Iz srca hvala!
I
POVZETEK
Transspolnost je širok pojem, ki zajema vse osebe, pri katerih se ob rojstvu pripisan spol ne sklada z njihovo spolno identiteto. Ena od skupin transspolnih oseb so transspolne ženske, ki jim je bil ob rojstvu pripisan moški spol, a se identificirajo kot ženske, zato si želijo v procesu tranzicije doseči glas in govor v skladu z občuteno spolno identiteto. Na glas vplivajo anatomske strukture grla, ki se med moškimi in ženskami razlikujejo. Razlike med moškim in ženskim glasom oziroma govorom so prepoznane tudi pri osnovni frekvenci, resonanci, kvaliteti glasu, glasovnem obsegu, intonaciji, nivoju jakosti, hitrosti, podaljševanju samoglasnikov, artikulaciji, premorih, izboru besed, smehu in kašlju. Želeni glas se pri transspolnih osebah lahko doseže s hormonsko terapijo, fonokirurgijo, izogibanjem škodljivim dejavnikom in logopedsko obravnavo. Logoped ima ključno vlogo, saj pri transspolni populaciji pomaga doseči način verbalne in neverbalne komunikacije v skladu z občuteno spolno identiteto in s tem olajšati ter uspešno zaključiti proces tranzicije. Z raziskavo smo prvenstveno želeli proučiti povezanost izmerjenih akustičnih značilnosti glasu s samooceno transspolnih žensk, moških in žensk in s perceptivno oceno, ki so jo tem osebam podali poslušalci, primerjati vrednosti akustičnih meritev glasu med skupinami ter ugotoviti, na podlagi katerih značilnosti poslušalci zaznajo glas oziroma govor s posnetka kot moški oziroma ženski.
V empirični del magistrskega dela smo vključili štiri transspolne ženske, štiri moške in štiri ženske v starosti od 25 do 50 let, ki so najprej izpolnili vprašalnik o samozaznavi glasu. Nato smo posneli vzorce njihovega glasu za akustično analizo in vzorec govora pri različnih govornih in negovornih nalogah (opisu slike, branju, kašlju, smehu in spontanem govoru). Na podlagi poslušanja posnetkov so poslušalci (pet študentk druge stopnje logopedije in surdopedagogike in pet laikov) na petstopenjski lestvici podali splošno perceptivno oceno ženskosti oziroma moškosti glasu. Študentke so pri posnetkih opisa slike, branja in spontanega govora dodatno ocenile še ženskost oziroma moškost glasu glede na posamezne značilnosti.
Rezultati so pokazali, da je višja vrednost povprečne osnovne frekvence v stavku povezana z bolj žensko samooceno in s perceptivno oceno pri opisu slike. Višje vrednosti formantov so pomenile bolj žensko perceptivno oceno, nižje vrednosti pa bolj moško. Pri transspolnih ženskah je bila ugotovljena popolna pozitivna povezanost med drugim formantom samoglasnika /i/ in perceptivno oceno smeha ter med petim formantom samoglasnika /o/ in perceptivno oceno spontanega govora. Pri moških in ženskah so bile povezave drugega formanta istega samoglasnika in ostalih petih formantov s samooceno in s perceptivno oceno negativne. Ugotovili smo, da so višina, intonacija in barva glasu pripomogle k zaznavi ženskosti oziroma moškosti, podaljševanje samoglasnikov in izbor besed pa so poslušalci na posnetkih opisovanja slike pri transspolnih ženskah zaznali kot spolno nevtralne.
Vrednosti akustičnih meritev glasovnih vzorcev se pri transspolnih ženskah niso statistično pomembno razlikovale od vrednosti skupine žensk, prav tako ni bilo statistično pomembne razlike med perceptivnimi ocenami, ki so jih podali laični poslušalci in ocenami, ki so jih podale študentke.
Z raziskavo smo zajeli akustične in perceptivne značilnosti glasu in govora ne le pri transspolnih ženskah, ampak tudi pri skupini moških in skupini žensk. Pridobljeni rezultati predstavljajo izhodišče za nadaljnje raziskovanje, pripomorejo k boljšemu razumevanju potreb transspolnih oseb v povezavi z glasom in lahko koristijo v logopedski obravnavi, na kaj se je pri transspolni ženski treba usmeriti, da bi dosegli feminizacijo glasu in govora.
Ključne besede: transspolnost, transspolna ženska, akustične značilnosti, perceptivne značilnosti, glas, govor
II
III
ABSTRACT
Transgenderism is a broad term that encompasses all people whose gender at birth does not match their gender identity.One such group are transgender women who have been assigned a male gender at birth but identify themselves as women. They aim to match their voice and speech to their perceived gender identity during their transition process. The voice is affected by the anatomical structures of the larynx, which differ between men and women.Differences are also recognized in fundamental frequency, resonance, voice quality, vocal range, intonation, sound pressure level, speech rate, vowel elongation, articulation, pauses, word choice, laughter, and cough.The desired voice can be achieved through hormone therapy, phonosurgery, the avoidance of harmful factors, and speech therapy.
Speech language pathologists play a key role, as they help the transgender population to verbally and non-verbally communicate in accordance with their perceived gender identity, and thus facilitate and successfully complete the transition process. The aim of the study was primarily to examine the relationship between the measured acoustic characteristics of voice and self-ratings of transgender women, men, and women, and, with the perceptual ratings given to them, compare the values of acoustic measurements of voice between groups, as well as to determine on which characteristics the listeners base their perception of the recorded voice or speech as being male or female.
In the empirical part of the master's thesis, we included four transgender women, four men and four women aged 25 to 50, who first completed a questionnaire about self-perception of voice. We then recorded samples of their voices for acoustic analysis and speech patterns in various speech and non- speech tasks (picture description, reading, coughing, laughing, and spontaneous speech). The listeners (five master’s students of speech and language pathology and five laypeople) gave a general perceptual rating of the femininity or masculinity of the voices by using a five-point scale. The students additionally rated the femininity or masculinity of the voices according to individual characteristics from the recordings of picture descriptions, reading, and spontaneous speech.
The results indicate that a higher value of the mean fundamental frequency in a sentence was correlated with a more feminine self-rating and a perceptual rating in describing the picture.Higher values of formants meant a more feminine perceptual rating. In transgender women, a complete positive correlation was found between the second formant of /i/ and the perceptual ratings of laughter, and between the fifth formant of /o/ and the perceptual ratings of spontaneous speech.In men and women, the correlations between the second formant of the same vowel and the other five formants with self-ratings and with perceptual ratings were negative. We found that the pitch, intonation and vocal timbre contributed to the perception of femininity or masculinity. In the case of picture descriptions, the elongation of vowels and the word choice of transgender women were perceived as gender-neutral.The values of acoustic measurements of voice in transgender women did not significantly differ from the values of the female group, nor was there a statistically significant difference between the perceptual ratings given by laypeople and those by students.
The study examined the acoustic and perceptual characteristics of voice and speech not only in transgender women but also in the male and female groups. The obtained results represent a starting point for further research, contribute to a better understanding of the needs of transgender people in relation to voice, and can be used in speech therapy to understand how a transgender woman can achieve feminization of voice and speech.
Keywords: transgender, transgender woman, acoustic characteristics, perceptive characteristics, voice, speech
IV
V KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 2
2.1 OPREDELITEV TRANSSPOLNOSTI IN Z NJO POVEZANA TERMINOLOGIJA ... 2
2.1.1 Opredelitev po DSM-5 ... 2
2.1.2 Opredelitev po MKB-10-AM ... 3
2.1.3 Razlika med transspolnostjo in transseksualnostjo... 4
2.1.4 Transspolna ženska in transspolni moški ... 5
2.1.5 Prevalenca transspolnih oseb ... 6
2.1.6 Etiologija ... 7
2.2 VPLIV ANATOMSKIH STRUKTUR GRLA NA GLAS ... 8
2.3 ZNAČILNOSTI ŽENSKEGA IN MOŠKEGA GLASU TER GOVORA ... 10
2.3.1 Osnovna frekvenca in višina glasu ... 11
2.3.2 Resonanca in barva ... 12
2.3.3 Glasovni obseg in intonacija ... 14
2.3.4 Nivo jakosti in glasnost ... 15
2.3.5 Hitrost, premori in podaljševanje samoglasnikov ... 16
2.3.6 Kvaliteta glasu ... 17
2.3.6.1 Subjektivna ocena kvalitete glasu ... 17
2.3.6.2 Objektivna ocena kvalitete glasu ... 18
2.3.7 Artikulacija ... 18
2.3.8 Izbor besed ... 19
2.3.9 Smeh in kašelj ... 20
2.4 DOSEGANJE SPREMEMBE GLASU PRI TRANSSPOLNIH OSEBAH ... 21
2.4.1 Hormonska terapija ... 21
2.4.2 Fonokirurgija ... 22
2.4.3 Škodljivi dejavniki ... 24
2.4.4 Vloga logopeda ... 27
2.4.4.1 Vprašalniki za samooceno glasu ... 28
3 EMPIRIČNI DEL ... 30
3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 30
3.2 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNE HIPOTEZE ... 30
3.3 METODOLOGIJA ... 32
3.3.1 Opis raziskovalnega vzorca ... 32
3.3.2 Merski instrumentariji ... 33
VI
3.3.3 Postopki zbiranja podatkov ... 35
3.3.4 Postopki obdelave podatkov ... 37
3.4 ANALIZA IN INTERPRETACIJA REZULTATOV ... 37
3.4.1 Rezultati opisne statistike transspolnih žensk, moških in žensk ... 37
3.4.2 Rezultati opisne statistike poslušalcev ... 41
3.4.3 Rezultati samoocene glasu in želje ... 43
3.4.4 Rezultati samozaznave glasu na podlagi trditev pri transspolnih ženskah ... 44
3.4.5 Rezultati ORL pregleda ... 46
3.4.6 Rezultati akustičnih meritev ... 46
3.4.7 Rezultati perceptivne ocene glasu ... 50
3.5 PREVERJANJE HIPOTEZ IN RAZPRAVA ... 51
3.5.1 Pregled hipotez ... 69
3.6 POMANJKLJIVOSTI RAZISKAVE IN PREDLOGI ZA NADALJNJE RAZISKOVANJE 70 4 SKLEP ... 73
5 VIRI IN LITERATURA ... 76
6 PRILOGE ... 84
VII
KAZALO SLIK
Slika 1: Primerjava velikosti ščitastega hrustanca pri odraslih ženskah in moških ... 9
Slika 2: Zadebelitev tiroaritenoidne mišice pri moškem zaradi vpliva testosterona med puberteto ... 9
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Primerjava klasifikacij stanj, povezanih s spolno identiteto v mladostništvu in odraslosti po DSM-5 in MKB-10-AM ... 4Preglednica 2: Značilnosti, ki vplivajo na višanje oz. nižanje formantnih vrednosti ... 13
Preglednica 3: Prikaz vrednosti glasovnega obsega glede na višino glasu ... 14
Preglednica 4: Prikaz vzorca glede na spol ... 32
Preglednica 5: Prikaz vzorca glede na starostne skupine ... 32
Preglednica 6: Telesna višina pri transspolnih ženskah, moških in ženskah ... 38
Preglednica 7: Materni jezik pri transspolnih ženskah, moških in ženskah ... 38
Preglednica 8: Prisotnost škodljivih dejavnikov na glas pri transspolnih ženskah, moških in ženskah ... 39
Preglednica 9: Čas opredelitve kot transspolna ženska ... 39
Preglednica 10: Hormonska terapija pri transspolnih ženskah... 40
Preglednica 11: Logopedska obravnava pri transspolnih ženskah ... 40
Preglednica 12: Obdobje logopedske obravnave pri transspolnih ženskah ... 40
Preglednica 13: Prisotnost glasovnih težav pri moških in ženskah ... 41
Preglednica 14: Samoocena sluha ... 41
Preglednica 15: Spol poslušalcev študentov ... 41
Preglednica 16: Spol poslušalcev laikov ... 42
Preglednica 17: Starost poslušalcev študentov ... 42
Preglednica 18: Starost poslušalcev laikov ... 42
Preglednica 19: Sluh poslušalcev študentov ... 42
Preglednica 20: Sluh poslušalcev laikov ... 43
Preglednica 21: Samoocena glasu za transspolne ženske, moške in ženske ... 43
Preglednica 22: Odgovori transspolnih žensk, moških in žensk na »Želel/-a bi, da moj glas zveni« ... 43
Preglednica 23: Samozaznava glasu pri trditvah za transspolne ženske glede na pogostost ... 44
Preglednica 24: Vrednosti akustičnih meritev glasovnih vzorcev samoglasnika /a/ ter stavka (Bine) za transspolne ženske, moške in ženske ... 46
Preglednica 25: Vrednosti akustičnih meritev formantov v samoglasnikih pri transspolnih ženskah ... 47
Preglednica 26: Vrednosti akustičnih meritev formantov v samoglasnikih pri moških in ženskah 49 Preglednica 27: Splošna perceptivna ocena glasu oz. govora, ki so jo transspolnim ženskam, moškim in ženskam podali poslušalci ... 50
Preglednica 28: Povezava med vrednostmi akustičnih meritev in samooceno glasu pri transspolnih ženskah, moških in ženskah ... 51
Preglednica 29: Povezava med vrednostmi akustičnih meritev in perceptivno oceno glasu oz. govora pri transspolnih ženskah, moških in ženskah ... 52
VIII
Preglednica 30: Povezava med akustičnimi značilnostmi formantov v samoglasnikih pri
transspolnih ženskah z njihovo samooceno glasu in s splošno perceptivno oceno glasu oz. govora, ki so jim jo podali poslušalci ... 54 Preglednica 31: Povezava med akustičnimi značilnostmi formantov v samoglasnikih in
samooceno glasu ter splošno perceptivno oceno glasu oz. govora pri moških in ženskah ... 57 Preglednica 32: Povezava med samooceno glasu transspolnih žensk, moških in žensk ter splošno perceptivno oceno poslušalcev – študentk in laikov ... 60 Preglednica 33: Preverjanje statistične pomembnosti med akustičnimi značilnostmi skupine
transspolnih žensk in skupine žensk z Mann-Whitneyjevim U testom ... 61 Preglednica 34: Prikaz perceptivnih ocen višine, intonacije in barve za skupino transspolnih žensk, moških in žensk ... 63 Preglednica 35: Prikaz perceptivnih ocen za podaljševanje samoglasnikov in izbor besed za
skupino transspolnih žensk, moških in žensk ... 64 Preglednica 36: Wilcoxonov test predznačenih rangov za pare – smeh in kašelj v primerjavi s sliko, branjem in spontanim govorom pri transspolnih ženskah ... 65 Preglednica 37: Wilcoxonov test predznačenih rangov za pare – smeh in kašelj v primerjavi s sliko, branjem in spontanim govorom pri moških ... 66 Preglednica 38: Wilcoxonov test predznačenih rangov za pare – smeh in kašelj v primerjavi s sliko, branjem in spontanim govorom pri ženskah ... 67 Preglednica 39: Mann-Whitneyjev test za splošne ocene glasu in govora pri skupini študentk in skupini laikov ... 68 Preglednica 40: Tabelarični pregled hipotez ... 69
IX
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC
angl. – angleško dB – decibel
DSM-5 – Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj, 5. izdaja F0 – osnovna frekvenca
F1 – prvi formant F2 – drugi formant F3 – tretji formant F4 – četrti formant F5 – peti formant
FCSQ – Functional Communication Satisfaction Questionnaire GER – gastroezofagealni refluks
Hz – Hertz
Klinika ORL in CFK – Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo
MKB-10-AM – Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene, deseta revizija (Avstralska modifikacija)
MKB-11 – Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene, enajsta revizija
MDVP – Multidimensional Voice Program
NHR – razmerje med harmoničnimi in šumskimi elementi v glasu SPI – indeks mehke fonacije
TSEQ – Transsexual Self-Evaluation of Voice Questionnaire TVQMtF – Transsexual Voice Questionnaire Male to Female TWVQ – The Trans Woman Voice Questionnaire
VHI – Voice Handicap Index
WPATH – World Professional Association for Transgender Health
1
1 UVOD
Transspolnost je širok pojem, ki zajema vse osebe, pri katerih se ob rojstvu pripisan spol ne sklada z njihovo spolno identiteto. V skupino transspolnih so vključeni ljudje različnih spolnih identitet, na primer transspolni moški (ženska v moškega), transspolne ženske (moški v žensko) in transseksualne osebe (Rahne-Otorepec in Zajc, 2016; Watts in Awan, 2019). Psihološka stiska zaradi izrazitega neskladja med spolno identiteto in spolom, pripisanim ob rojstvu, se imenuje spolna disforija, ki je po DSM-5 tudi diagnoza (Diagnostic and statistical manual, 2013). Po MKB-10-AM specialist psihiatrije, v primeru, da obravnavana oseba ustreza kriterijem, postavi diagnozo transseksualizma (F64.0), ki sodi pod poglavje duševnih in vedenjskih motenj (Mednarodna klasifikacija bolezni, 2008). Ta diagnoza je v Sloveniji pogoj za nadaljnje postopke potrditve spolne identitete, na primer za hormonsko terapijo in kirurške posege (Rahne-Otorepec in Zajc, 2016). Transspolne osebe, predvsem transspolne ženske si želijo v procesu tranzicije doseči glas in govor, ki bi odražal občuteno spolno identiteto. Pri doseganju želenega glasu in govora jim lahko strokovno pomaga logoped (Thornton, 2008). Transspolne ženske so najbolj zaskrbljene zaradi višine glasu (Watts in Awan, 2019), saj se jim že v času pubertete izoblikuje moška velikost in oblika grla, na kar ne vpliva hormonska terapija, ki jo dobijo v procesu tranzicije (Boone idr., 2013), zato je dvig višine glasu potrebno doseči z ustrezno logopedsko obravnavo (Oates, 2016), v primeru nezadovoljivih rezultatov tudi s fonokirurgijo (Colebunders idr., 2016). V procesu logopedske terapije se poleg dviga višine glasu v ženski oz. vsaj v nevtralno značilni razpon poskusi doseči še ostale žensko zaznane značilnosti glasu in govora (Davies idr., 2015). Pri večini transspolnih moških pa se višina glasu zaradi učinka testosterona na glasilke, ki poveča njihovo maso, samodejno zniža, vendar je treba še stabilizirati glas in doseči še ostale moške značilnosti glasu ter govora (Saito idr., 2018). Avtorji tuje literature ugotavljajo, da na zaznavanje ženskosti oz. moškosti glasu in govora tako pri transspolni osebi kot pri poslušalcih lahko vplivajo na primer višina, barva, kvaliteta glasu, način artikulacije, izbor besed, glasnost, hitrost in intonacija (Asha, b. d.). Pri usmerjanju terapije in spremljanju ciljev so logopedu lahko v pomoč vprašalniki za samooceno glasu transspolnih oseb (Dacakis in Davies, 2012), ki pa zaenkrat še niso prevedeni v slovenščino. Z magistrskim delom bomo raziskali povezanost vrednosti akustičnih meritev oseb v vzorcu z njihovo samooceno ženskosti oz. moškosti glasu in s perceptivno oceno, ki jim jo podajo poslušalci. Prav tako bomo dobili vpogled, katere značilnosti prispevajo k zaznavanju glasu oz. govora kot moškega oz. ženskega. Ugotovitve raziskave bodo pripomogle k boljšemu razumevanju potreb transspolnih žensk v povezavi z glasom in govorom ter služile pri logopedski obravnavi za feminizacijo glasu, da se logoped osredotoči na doseganje ustreznih akustičnih vrednosti in na tiste značilnosti, ki jih v Sloveniji prepoznavamo kot tipično ženske oz.
moške.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 OPREDELITEV TRANSSPOLNOSTI IN Z NJO POVEZANA TERMINOLOGIJA Pri opredelitvi transspolnosti obstaja več definicij, saj je tovrstna terminologija nova in zaenkrat težje razumljiva zaradi specifičnega izrazja in identitet, ki so aktualne za transspolne osebe (Rahne- Otorepec in Zajc, 2016). O tematiki spola in spolne identitete vsaka stroka (npr. pravna, medicinska, sociološka) razpravlja s svojega zornega kota, pri čemer vsaka v ospredje postavlja predmet lastnega zanimanja. Prav zaradi tega se v zvezi s spolom in njegovim priznanjem pojavljajo neskladja v izrazoslovju (Bobek idr., 2017), zato bodo v nadaljevanju na poenostavljen način predstavljeni nekateri izrazi, ki so ključni za razumevanje transspolnosti.
Biološki spol se nanaša na binarni koncept in je značilen predvsem za medicinsko in pravno klasifikacijo. Glede na anatomske značilnosti (v največji meri na osnovi zunanjih spolnih organov) se loči na ženski in moški spol (Đurković, 2012; Teich, 2012). Penis in testisa so značilni za biološkega moškega, medtem ko so nožnica, maternica in jajčniki značilni za biološko žensko (Đurković, 2012).
Družbeni spol ni vezan na binarni koncept, ampak izhaja iz posamezne kulture in okolja. Proučujejo ga razne veje družboslovja. Veliko kultur ima družbeno oblikovane navade, norme, vloge, čustva, vrednote, jezik, vedenja in lastnosti, ki jih pripisujejo moškemu ali ženskemu spolu. Spol poteka na kontinuumu – na eni strani so netransosebe oz. cisspolne osebe (prefiks »cis« v latinščini pomeni isto, kar označuje, da se spolna identiteta sklada z biološkim spolom), na drugi strani pa transosebe, pri katerih se spolna identiteta ne sklada z biološkim spolom. Običajno ljudje sprejmejo in ponotranjijo družbeno določene spolne vloge, kjer se ženski spol enači z žensko, moški spol pa z moškim (Rahne- Otorepec in Zajc, 2016).
Spolna identiteta, ki pri transspolnih osebah ni v skladu z njihovim biološkim spolom, pomeni lasten občutek telesa in drugih izrazov spola, na primer oblačenje, govor in druge posebnosti. Za vsakega posameznika je individualna in subjektivna (Teich, 2012). Pri ljudeh sta najbolj pogosti moška in ženska spolna identiteta, vse bolj pa se poudarja, da ti dve identiteti ne moreta biti vsiljeni binarni izbiri, saj obstaja celoten spekter le-teh (Fausto-Sterling, 2000). Medicina se s posebnostmi spolne identitete ukvarja na področju psihiatrije (Bobek idr., 2017).
2.1.1 Opredelitev po DSM-5
Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-5) navaja, da se beseda transspolnost nanaša na osebe, pri katerih se ob rojstvu pripisan spol1 ne sklada z njihovo spolno identiteto. Spol ob rojstvu je določen na podlagi zunanjih genitalij, medtem ko se spolna identiteta nanaša na posameznikov individualni in subjektivni občutek doživljanja spola. Psihološka stiska, ki nastane kot posledica neskladnosti med spolom, pripisanim ob rojstvu in spolno identiteto, se imenuje spolna disforija (angl. gender dysphoria).
1 Spol, ki je na podlagi prisotnih genitalij pripisan ob rojstvu, ni nujno enak spolu, ki ga oseba čuti sebi lastnega. Na področju transspolnosti je izraz pripisan spol ustreznejši kot spol, v katerem se rodimo, zato bo uporabljen v nadaljevanju.
3
Transspolne osebe se lahko poslužujejo različnih oblik potrditve spola2 (ustreznejši izraz kot sprememba spola) in sicer družbeno (npr. sprememba imena in zaimkov), pravno (npr. sprememba označevalcev spola na dokumentih), medicinsko (npr. hormonska terapija) in/ali kirurško (ki prispeva k fizičnemu izgledu želenega spola). Gre za individualne odločitve, pri čemer niso nujne potrditve na vseh področjih (Diagnostic and statistical manual, 2013).
Po DSM-5 (Diagnostic and statistical manual, 2013) se diagnostični kriteriji spolne disforije pri otrocih razlikujejo od kriterijev za mladostnike in odrasle. V nadaljevanju bodo predstavljeni diagnostični kriteriji, ki se nanašajo na mladostnike in odrasle osebe. Neskladnost med spolom, ki je pripisan ob rojstvu, in spolno identiteto, traja vsaj 6 mesecev in se manifestira še z najmanj dvema od naslednjih značilnosti:
- neskladnost med doživljanjem spola in primarnimi ter sekundarnimi spolnimi značilnostmi;
- želja po odpravi primarnih in sekundarnih spolnih značilnosti, ki odražajo neskladnost z lastnim doživljanjem spola;
- izrazita želja po spolu, ki je drugačen od spola, pripisanega ob rojstvu;
- izrazita želja po primarnih in/ali sekundarnih spolnih značilnostih želenega spola;
- izrazita želja po tem, da bi jih drugi obravnavali kot osebe želenega spola;
- prepričanje o tem, da imajo tipične občutke in reakcije, značilne za želeni spol (Diagnostic and statistical manual, 2013).
Poleg naštetih značilnosti imajo transspolne osebe izrazite težave še na drugih pomembnih področjih delovanja, na primer na socialnem in poklicnem (Diagnostic and statistical manual, 2013).
2.1.2 Opredelitev po MKB-10-AM
V Sloveniji se na področju medicine uporablja avstralska modifikacija desete revizije mednarodne klasifikacije bolezni (MKB-10-AM), kjer je diagnoza transseksualizma (F64.0) kot motnja spolne identitete uvrščena v poglavje duševnih in vedenjskih motenj pod sklop motenj osebnosti in vedenja v odrasli dobi (Mednarodna klasifikacija bolezni, 2008). Kriterija za postavitev diagnoze sta dva, in sicer »želja živeti in biti sprejet kot član nasprotnega spola, navadno spremljana z občutkom neugodja zaradi svojih anatomskih spolnih značilnosti ali zaradi neustreznosti le-teh, ter želja po kirurških posegih in hormonskem zdravljenju, da bi svoje telo kolikor le mogoče uskladil s spolom, ki si ga želi« (Mednarodna klasifikacija bolezni, 2008, str. 279). Diagnoza se postavi, če se prej omenjena kriterija manifestirata vsaj 2 leti in nista povezana z drugo duševno motnjo (npr. shizofrenijo), genetskimi ali kromosomskimi abnormalnostmi (World Health Organization, 1992).
Leta 2022 bo v veljavo stopila MKB-11, v kateri bo diagnoza transseksualizma umaknjena s področja duševnih in vedenjskih motenj. Zamenjala jo bo diagnoza Spolna neskladnost med mladostniki in odraslimi (HA60), ki bo uvrščena v poglavje Stanja povezana s spolnim zdravjem (Reed idr., 2016).
2 Potrditev spola (angl. gender confirming) je na področju transspolnosti ustreznejši izraz kot starejše poimenovanje sprememba spola (Rahne-Otorepec in Zajc, 2016), zato bo v nadaljevanju uporabljen izraz potrditev spola. V medicini potrditev spola pomeni niz postopkov z namenom izenačitve telesnega videza s spolno identiteto (Rahne-Otorepec in Zajc, 2016).
4 Preglednica 1:
Primerjava klasifikacij stanj, povezanih s spolno identiteto v mladostništvu in odraslosti po DSM-5 in MKB-10-AM
DSM-5 MKB-10-AM
Poglavje: Spolna disforija Duševne in vedenjske motnje
Skupina: Spolna disforija
Motnje osebnosti in vedenja v odrasli dobi
- Motnje spolne identitete Diagnoza: Spolna disforija pri mladostnikih in
odraslih (302.85) Transseksualizem (F64.0)
Čas trajanja: Vsaj 6 mesecev 2 leti
Kriteriji: Skupaj 6→ za postavitev diagnoze sta zahtevana 2
2
Prirejeno po Gender Dysphoria (2013). V Diagnostic and statistical manual of mental disorders (DSM-5). 5. izd. (str.
451–459). American Psychiatric Association; Reed, G. M., Drescher, J., Krueger, R. B., Atalla, E., Cochran, S. D., First, M. B., Cohen-Kettenis, P. T., Arango-de Montis, I., Parish, S. J., Cottler, S., Briken, P. in Saxena, S. (2016). Disorders related to sexuality and gender identity in the ICD-11: revising the ICD-10 classification based on current scientific evidence, best clinical practices, and human rights considerations. World Psychiatry, 15(3), 205–221.
https://doi.org/10.1002/wps.20354; World Health Organization. (1992). The ICD-10 classification of mental and behavioural disorders: clinical descriptions and diagnostic guidelines. World Health Organization.
2.1.3 Razlika med transspolnostjo in transseksualnostjo
Izrazje na tem področju je kompleksno in se s časom ter kulturo spreminja. Termina transspolnost in transseksualnost oz. transspolna in transseksualna oseba se pogosto v vsakdanji komunikaciji uporabljata kot sopomenki (Schwartz, 2008), čeprav med njima obstajajo razlike.
Transspolnost je krovni pojem za vse spolne identitete, ki so v skladu s posameznikovimi občutki in doživljanji sebe in se razlikujejo od spola, pripisanega ob rojstvu (Diagnostic and statistical manual, 2013). Presega spolno binarnost in zajema širok transspolni spekter, na primer transspolne ženske, transspolne moške, transseksualne osebe, transvestite, nebinarne osebe itd. Pri transspolnih osebah se biološki spol ne ujema z lastno spolno identiteto in identiteto, ki jim jo je pripisala družba (Koletnik, 2019; Nolan idr., 2019; Rahne-Otorepec in Zajc, 2016; Teich, 2012). Na primer transspolna oseba, ki ji je bil ob rojstvu pripisan moški spol, čuti, da ima žensko identiteto in se zato oblači kot ženska, uporablja ženske osebne zaimke in se ukvarja z aktivnostmi, ki jih družba določa ženskam (Rahne- Otorepec in Zajc, 2016). Te osebe si želijo svoje telesne značilnosti prilagoditi spolni identiteti (transseksualnost) ali pa ne pristajajo oz. si ne želijo tovrstne usklajenosti (Lawrence in Zucker, 2014). Vse transspolne osebe niso nujno transseksualne. Transspolne osebe se lahko odločijo, da bodo ves čas živele v željenem spolu, ali pa le delno (Schwartz, 2008). Predpona trans v latinščini pomeni 'preko', 'onkraj' ali na 'drugi strani' (Koletnik idr., 2015), dobesedno bi transspolnost pomenila »preko spola« (Teich, 2012).
5
Transseksualnost3 označuje spolno identiteto, ki je različna od anatomije genitalij in sekundarnih spolnih znakov. Gre za izrazito obliko spolne disforije, ki se pri osebi kaže z neskladnostjo med spolno identiteto/vlogo na eni strani in telesnimi značilnostmi na drugi strani. Transseksualne osebe so tista skupina transspolnih oseb, ki želijo s pomočjo hormonske terapije ali kirurških posegov potrditi svoj spol. To pomeni, da gredo v telesno tranzicijo (prehod) iz moškega v žensko ali nasprotno, z namenom, da se zavre značilnosti ob rojstvu pripisanega spola in spodbudi značilnosti želenega spola (Lawrence in Zucker, 2014; Rahne-Otorepec in Zajc, 2016; Diagnostic and statistical manual, 2013). Po MKB-10-AM te osebe pridobijo diagnozo transseksualizma(F64.0) (Mednarodna klasifikacija bolezni, 2008). Za večino oseb je diagnoza transseksualizma označevalna in neprijetna, saj sodi pod duševne in vedenjske motnje (Koletnik, 2019; Teich, 2012). Kljub temu jo večina sprejme, ker je pogoj za nadaljnje postopke tranzicije in urejanje osebnih dokumentov (Koletnik, 2019). Nekateri se po končani telesni tranziciji ne bodo več opredelili kot transseksualna oz.
transspolna oseba, ampak kot ženska oziroma moški. Pomembno je, da se pri komunikaciji s tovrstno populacijo uporablja izključno izrazje, ki ga te osebe uporabljajo zase (International Society for Sexual Medicine, b.d.; Teich, 2012).
V društvu TransAkcija poudarjajo, da je transseksualnost/transseksualna oseba stigmatiziran oz.
napačen izraz, zato je ustrezneje, če se uporabi alternativo, to je transspolnost oz. transspolna oseba4 (Koletnik in Grm, 2017).
2.1.4 Transspolna ženska in transspolni moški
Transspolne ženske so skupina transspolnih oseb, ki jim je bil ob rojstvu pripisan moški spol, a se identificirajo kot ženske. Pogosto prilagodijo svoj fizični izgled in družbeno vlogo ženskemu spolu.
V literaturi se poleg izraza transspolna ženska zasledi še kratico MvŽ (»moški v žensko«) oz.
angleško različico MtF/M2F (»male to female«). To označuje smer modifikacije biološkega in/ali družbenega spola iz moškega v žensko (Coleman idr., 2012; Teich, 2012).
Transspolni moški so skupina transspolnih oseb, ki jim je bil ob rojstvu pripisan ženski spol, a se identificirajo kot moški. Pogosto prilagodijo svoj fizični izgled in družbeno vlogo moškemu spolu. V literaturi se poleg izraza transspolni moški zasledi še kratico ŽvM (»ženska v moškega«) oz. angleško različico FtM/F2M (»female to male«), ki prav tako označuje smer modifikacije biološkega in/ali družbenega spola in sicer iz ženske v moškega (Azul, 2014; Coleman idr. 2012).
V Sloveniji proces potrditve spolne identitete poteka v okviru Ambulante za spolno zdravje, ki je del Centra za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani (TransAkcija, 2015).
Pregled (začetni intervju) se opravi pri psihiatru in kliničnem psihologu. Strokovnjak s spoštljivim in zaupljivim odnosom ugotovi, v kolikšni meri je prisotno neskladje med spolno identiteto in telesom ter katerih načinov za obvladovanje stresa se obravnavana oseba poslužuje. Sledi postavitev diagnoze in svetovanje osebi o terapevtskih možnostih in njihovih posledicah. Nadaljnji postopki tranzicije (npr. za hormonsko in kirurško zdravljenje) se izvedejo pod pogojem, da je transspolna oseba primerna in pripravljena na le-te (Rahne-Otorepec in Zajc, 2016) ter vključujejo še sodelovanje strokovnjakov drugih področij (interdisciplinarni konzilij), npr. specialista interne medicine endokrinologa, specialista urologije, specialista ginekologije, specialista plastične, estetske in rekonstruktivne kirurgije in specialista otorinolaringologije (Stališče komisije Republike
3 Transseksualnost oz. transseksualna oseba je izraz, ki se ga uporablja predvsem v medicini, saj je tudi podana diagnoza po MKB-10-AM transseksualizem.
4 V magistrskem delu bosta zato večinoma uporabljena izraza transspolnost oz. transspolna oseba, znotraj katerega bodo zajete tudi osebe s hormonsko terapijo in kirurškimi posegi.
6
Slovenije…, 2019). Na Kliniki ORL in CFK5 v Ljubljani za doseganje in sprejemanje novih vzorcev fonacije transspolni osebi timsko pomagajo klinični logoped, klinični psiholog in specialist otorinolaringolog, ki se ukvarja s patologijo grla.
Prvi specifični zakon o potrditvi spola za transspolne osebe je sprejela Švedska leta 1972, danes legalno spremembo biološkega spola sprejema več kot 40 držav Evropskega sodišča za človekove pravice (Rahne-Otorepec in Zajc, 2016).
2.1.5 Prevalenca transspolnih oseb
Raziskave poročajo o raznoliki prevalenci transspolnih oseb. Prevalenca je odvisna od definiranja transspolnosti v raziskavi, saj je pri nekaterih pogoj za transspolnost neskladje med biološkim spolom in spolno identiteto, ponekod pa transspolnost (oz. v članku transseksualnost6) zajema še hormonsko terapijo in kirurške posege za potrditev spola. Na prevalenco vplivajo tudi kulturne, geografske in metodološke razlike v raziskavah. V večini primerov število transspolnih oseb podajo medicinski strokovnjaki, ki obravnavajo tovrstno populacijo, vendar je pri številskih podatkih potrebna previdnost. Prevalenca transspolnih oseb je najverjetneje višja od podane zaradi neprepoznanih težav spolne disforije, komorbidnosti motenj, intenzitete motnje ter želje transspolnih oseb po neopaznosti v družbi – predvsem na vzhodnem delu sveta (Collin idr., 2016). Še en razlog za pomanjkljivo statistiko je širok spekter transspolnosti, ki vključuje veliko različnih podkategorij, kar povzroča dilemo, kaj še sodi pod transspolnost in kaj ne (Teich, 2012).
Na Nizozemskem so ugotovili, da je tamkajšnja prevalenca transspolnih oseb v starostnem razponu od 15 do 70 let 600 na 100000 moških in 200 na 100000 žensk. Transspolnost so definirali z neskladnostjo spolne identitete s primarnimi spolnimi značilnostmi, občutki spolne disforije in željo po hormonski terapiji ali kirurškem posegu (Collin idr. 2016). V raziskavi Flores idr. (2016) iz ZDA so poročali, da se 0,6 % odraslih identificira kot transspolna oseba, kar je približno 1,4 milijona ljudi.
V tej raziskavi je transspolnost pomenila drugačno spolno identiteto od spola, pripisanega ob rojstvu in je vključevala spremembo fizičnega izgleda, prejemanje hormonske terapije ali kirurške posege za potrditev spola. Ugotovili so še, da se mlajši odrasli (18–24 let) pogosteje identificirajo kot transspolne osebe v primerjavi s starejšimi (25–64 let). V Španiji so z raziskavo leta 2011 ocenili, da je prevalenca oseb, starih od 15 do 65 let, ki so se prijavile na kirurško potrditev spola 10 na 100000.
Kirurški posegi so zajemali genitalno kirurgijo, povečanje prsi in kirurgijo obraza (Esteva de Antonio idr., 2012).
Z metaanalizo, ki je vključevala ugotovitve različnih raziskav prevalence transspolnih oseb po svetu, so ugotovili, da je število vključenih v hormonsko terapijo ali kirurške posege za potrditev spola in imajo s transspolnostjo povezano diagnozo v splošnem med 1 do 30 na 100000 oseb. Samoporočanje o transspolni identiteti je bilo višje in je znašalo od 100 do 700 na 100000 oseb oziroma od 0,1 % do 0,7 %. Prevalenca se v zadnjih letih povečuje, razlog je lahko v boljši prepoznavnosti in boljšem družbenem sprejemanju transspolnih oseb. Omenjajo, da bi bilo treba v prihodnje oceniti prevalenco pri različnih populacijah po svetu z enakim metodološkim pristopom (Collin idr., 2016).
5 Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo (v nadaljevanju bo uporabljena okrajšava Klinika ORL in CFK).
6 Najpogosteje raziskave prevalence vključujejo osebe, ki prejemajo hormonsko terapijo in kirurške posege, zato so velikokrat označene pod izrazom transseksualne osebe.
7
V Sloveniji je bilo med leti 2005 in 2013 navedenih 19 uradnih sprememb podatka o spolu, od leta 2014 do 2019 pa še 55 (Koletnik, 2019). Za pravno priznanje spola, ki vključuje spremembe uradnih podatkov o spolu in imena v dokumentih, da bi se priznala spolna identiteta posameznika, je potrebna diagnoza transseksualizma (F64.0 po MKB-10-AM), potrjena s strani pristojnega zdravnika- specialista psihiatrije, to sta v Sloveniji Irena Rahne-Otorepec, dr. med., spec. psih. in Peter Zajc, dr.
med., spec. psih. (Bobek idr., 2017).
Prevalenca transspolnih žensk in transspolnih moških
V Belgiji so med leti 1985 in 2003 opravljali raziskavo pri plastičnih kirurgih in ostalih strokovnjakih, ki vodijo transspolne osebe. Ocenili so, da je transspolnih žensk 7,74 na 100000 oz. skupaj 292, transspolnih moških pa 2,96 na 100000 oz. skupaj 120. V to raziskavo so bile vključene samo osebe, ki so bile obravnavane pri strokovnjakih oziroma so opravile kirurški poseg za potrditev spola.
Raziskovalci so se soočili z nizkim številom respondentov – odgovorilo je le 24 % vseh kirurgov in ostalih strokovnjakov, kar pomeni, da je število transspolnih žensk najverjetneje večje (Collin idr., 2016).
V dveh italijanskih klinikah, kjer vodijo medicinske postopke za potrditev spola, so med leti 1992 in 2008 identificirali 424 transspolnih žensk in 125 transspolnih moških, ki so opravili genitalni kirurški poseg. Avtorja ocenjujeta, da so statistični podatki nižji v primerjavi z ostalimi državami zaradi kulturnega vpliva ali manjkajočih statističnih podatkov (Caldarera in Pfäfflin, 2011).
Na Švedskem je bila decembra 2010 prevalenca prijav za kirurško potrditev spola pri transspolnih ženskah ocenjena na 12,9 na 100000 ljudi, pri transspolnih moških pa 7,5 na 100000 (Dhejne idr., 2014).
Tudi pri raziskovanju prevalence transspolnih žensk in moških obstaja možnost, da prikazani podatki niso dejanska prevalenca zaradi različnega izrazoslovja, s katerim se opisuje transspolno identiteto, in zaradi raznolike metodologije. Ugotovljeno je, da je pri transspolnih ženskah prevalenca običajno višja kot pri transspolnih moških. Razmerje je v nekaterih študijah 2 : 1 (Nolan idr., 2019) ali 3 : 1 (Garrels idr., 2000). Prevalenco je pri transspolnih osebah težko ocenjevati tudi zato, ker nekateri ne želijo javno razkriti svoje identitete (Nolan idr., 2019).
2.1.6 Etiologija
Etiologija transspolnosti še ni povsem znana, saj ni mogoče odkriti enega samega vzroka, ki bi povzročil nastanek le-te. Pri raziskovanju možnih dejavnikov, ki bi imeli pomembno vlogo pri pojavu spolne disforije, se v večini omenja biološke, nevrološke in družinske vplive (Cohen-Kettenis in Gooren, 1999; Saleem in Rizvi, 2017). Do sedaj najbolj raziskani dejavniki, ki bi lahko vplivali na atipični spolni razvoj, so bili biološki in družinski. Ugotovljeno je, da ima transspolnost kompleksno biopsihosocialno etiologijo. Za boljše razumevanje so potrebne nadaljnje raziskave (Saleem in Rizvi, 2017).
Spolna identiteta in spolna vloga se razvijeta postopoma v daljšem časovnem obdobju, na kar vplivajo številni (medsebojno povezani) dejavniki, ki so aktivni v različnih razvojnih obdobjih. V zadnjih desetletjih se je razumevanje teh procesov znatno povečalo, vendar je še vedno ostalo precej nejasnosti. Nekateri starši dečkov s spolno disforijo poročajo, da so se ti že od zgodnjega otroštva, predvsem v obdobju burnega govornega razvoja, zanimali za oblačenje maminih oblek in čevljev ter se igrali s tipičnimi dekliškimi igračami skupaj z deklicami. Nekateri dečki so že takrat kazali stisko
8
zaradi moških genitalij. Prav tako je bilo (pri slednjih) mogoče opaziti več jezikovnih napak na besedah, ki odražajo spol (Zucker idr., 1999).
Nekatere odrasle transspolne osebe poročajo, da so bile v otroštvu pogosto žrtve fizičnega nasilja, zavračanja ali spolnega nasilja (Schneeberger idr., 2014).
Predpostavlja se, da bi transspolnost lahko imela genetsko predispozicijo. Zelo malo pa je dokazov, da bi anormalnosti v molekularni genetiki privedle do spolne disforije, zato vpliv genov na spolno identiteto še ni potrjen. Verjetnost, da bo sorojenec transspolne osebe tudi transspolna oseba, je glede na študijo Lawrence in Zucker (2014) 4,48 krat višja za transspolne ženske kot transspolne moške in 3,88 krat višja za brate kot za sestre transspolne osebe. Ista študija pravi, da je pri sorojencu transspolne osebe višja možnost, da bo tudi ta postal transspolna oseba, v primerjavi s sorojenci cisspolne populacije.
2.2 VPLIV ANATOMSKIH STRUKTUR GRLA NA GLAS
Spremembe v grlu se dogajajo od rojstva do starosti in vplivajo na glas, njegove značilnosti in na govorčeve zmogljivosti. Rast in dozorevanje grla potekata od rojstva do približno 20. leta starosti, najbolj pospešeno v času pubertete, ko grlo doseže odraslo velikost. V starosti na grlo najbolj vplivajo hormonske spremembe (estrogeni, androgeni) in nekatere degenerativne spremembe. Rast in razvoj grla potekata skladno z rastjo in razvojem vokalnega trakta oz. celotnega telesa. Ko grlo in vokalni trakt rasteta, se spreminjajo njune dimenzije, sestava tkiv in motorični programi fonacije ter izreke (Hočevar Boltežar, 2020).
Pred puberteto je anatomija grla pri dečkih in deklicah skoraj enaka, prav tako je enak njihov glasovni obseg in osnovna frekvenca (približno 275 Hz). Pri dečkih rasteta glasilki s povprečno dolžino 0,7 mm na leto, pri deklicah pa 0,4 mm na leto. Glasilki se od rojstva do 12. leta podaljšata za 80 % (novorojenček ima glasilki dolgi od 2,5 mm do 3 mm). V času pubertete so že opazne razlike v anatomiji grla med spoloma, kar sovpada z razvojem drugih sekundarnih spolnih značilnosti (Hočevar Boltežar, 2020). Pri odrasli ženski je dolžina glasilk med 12 mm in 17 mm, pri odraslem moškem pa med 17 mm in 23 mm. S spremembo dolžine glasilk se spreminja tudi osnovna frekvenca. Grlo se pri novorojenčku nahaja na nivoju vratnih vretenc C3-C4, z odraščanjem se postopoma spusti navzdol in je pri odrasli osebi na nivoju C6-C7 (Anderson idr., 2017; Hočevar Boltežar, 2020; Sapienza in Hoffman Ruddy, 2018).
Tudi oblika grla se razlikuje med otrokom in odraslo žensko ter odraslim moškim. Pri otroku sta tiroidni ploščici širše postavljeni, kot med njima je 120 stopinj (Sapienza in Hoffman Ruddy, 2018), pri deklicah se ta kot s puberteto in starostjo ne spreminja, pri dečkih pa se znatno spremeni v času pubertete (med 10. in 14. letom). Takrat se pri dečkih poviša raven testosterona in začne se pospešena rast grla. Kot med tiroidnima ploščama se pri dečkih priostri na 90 stopinj, kar je značilno za odrasle moške. Glasilki se močno podaljšata in glas se dečkom zniža za oktavo. Povečajo se tudi odzvočna cev in pljučne funkcije, kar vpliva na glas. Zaradi povišanega nivoja testosterona se pri fantih v puberteti poveča masa tiroaritenoidne mišice in rob glasilke postane bolj štirioglat. Rast grla se pri fantih zaključi približno do 14. leta. Pri deklicah je rast grla v puberteti manj izražena, glasilki se podaljšata manj kot pri fantih, glas pa se zniža največ za kvinto. Rast grla je pri dekletih zaključena do 15. leta. Tako pri dekletih kot pri fantih postane vokalni ligament pri 15. ali 16. letu po zgradbi podoben odraslemu. Z zaključenim pubertetnim obdobjem ima grlo odraslo velikost (Hočevar Boltežar, 2020; Sataloff idr., 2017). Sliki 1 in 2.
9 Slika 1:
Primerjava velikosti ščitastega hrustanca pri odraslih ženskah in moških
Prirejeno iz Titze (1994, v Hunter idr., 2011). Gender differences affecting vocal health of women in vocally demanding careers. Logopedics Phoniatrics Vocology, 36(3), 128–136. https://doi.org/10.3109/14015439.2011.587447
Slika 1 prikazuje primerjavo velikosti ščitastega hrustanca pri odraslih ženskah in moških. Pri moških je ščitasti hrustanec 40 % večji kot pri ženskah, zaradi česar sta moški glasilki daljši. Membranozni del glasilk je pri moških za 60 % daljši v primerjavi z ženskami, dolžina vokalnega odrastka pa je pri moških in ženskah približno enaka (Hočevar Boltežar, 2020). Celoten vokalni trakt je pri moških daljši (17–18 cm) v primerjavi z ženskim (14,5 cm) (Simpson, 2009). Posledično imajo ženske višjo povprečno F0 kot moški (Thornton, 2008).
Slika 2:
Zadebelitev tiroaritenoidne mišice pri moškem zaradi vpliva testosterona med puberteto
Prirejeno iz Titze (1994, v Hunter idr., 2011). Gender differences affecting vocal health of women in vocally demanding careers. Logopedics Phoniatrics Vocology, 36(3), 128–136. https://doi.org/10.3109/14015439.2011.587447
Slika 2 prikazuje zadebelitev tiroaritenoidne mišice pri moškem zaradi vpliva testosterona med puberteto. Moški glasilki sta daljši in debelejši. Ženski glasilki se v času pubertete le malo zadebelita in sta zato od 20 % do 30 % tanjši kot moški glasilki (Titze, 1994 v Hunter idr., 2011). Debelina glasilk pri moških znaša približno 6 mm, pri ženskah pa 5 mm. Razlike v grlnem ogrodju pri moških in ženskah vplivajo na veliko značilnosti glasovne produkcije, na primer na višino glasu, na začetek ter konec fonacije in tudi na glasnost. Zaradi anatomskih razlik v grlu (pri višji osnovni frekvenci je več nihajev glasilk na sekundo) in v endokrinem sistemu (hormoni) so ženske bolj nagnjene h glasovnim motnjam (Hunter idr., 2011; Anderson idr., 2017).
10
Nekatere spremembe pri odraslem grlu nastanejo zaradi hormonskih vplivov. Ženske so temu bolj podvržene, ker se nivo hormonov v serumu stalno spreminja. V menopavzi nivo estrogenov in progesteronov pade, pojavi se porast androgenov, kar povzroči povečanje mase glasilk, zato se ženskam v menopavzi glas nekoliko zniža. Zakostenevanje hrustancev se pri obeh spolih začne približno po 25. letu starosti in po 65. letu zakostenijo skoraj vsi grlni hrustanci. Po približno 70. letu so zaradi degenerativnih sprememb sklepov grlne strukture toge, addukcija glasilk pa nepopolna. Pri moških se povrhnji del lamine proprije s starostjo bolj zadebeli kot pri ženskah. Ne glede na to glasilki zaradi starostne atrofije vokalne mišice postaneta tanjši, bolj usločeni in njuna masa upade (Hočevar Boltežar, 2020; Anderson idr., 2017). Starostne spremembe vplivajo na vibratorni vzorec glasilk, ki lahko postane aperiodičen. To se zazna v zadihani kvaliteti glasu, hripavosti in hrapavosti (Sapienza in Hoffman Ruddy, 2018). Spremembe v grlu od mladostništva do pozne odrasle dobe so intenzivnejše pri moških (Anderson idr., 2017).
2.3 ZNAČILNOSTI ŽENSKEGA IN MOŠKEGA GLASU TER GOVORA
Transspolne osebe, ki si želijo, da bi se spolna identiteta skladala s spolom, pripisanim ob rojstvu, gredo čez intenziven in pogosto težek proces, da bi v družbi postale sprejete v želenem spolu. Poleg doseganja ustreznega fizičnega izgleda želenega spola je pogosto cilj transspolnih oseb doseči tudi spolno specifične govorne in glasovne značilnosti (Gelfer in Schofield, 2000).
Z akustično analizo glasu in govora, ki se jo opravi z različnimi temu namenjenimi računalniškimi programi (npr.Praat, MDVP – Kay Pentax Computerized Speech Lab), se lahko na objektiven način izmeri nekatere značilnosti glasu in govora – na primer F0 in njen razpon, formante, jitter, shimmer, NHR, SPI, nivo jakosti, hitrost (število zlogov na sekundo), glasovni obseg in še druge parametre, ki se razlikujejo med moškimi in ženskami (Hočevar Boltežar, 2020). Akustična analiza pri transspolnih osebah omogoča spremljanje sprememb pred in po logopedski terapiji in po fonokirurgiji. Je neinvazivna in časovno ekonomična. Akustične meritve se opravlja z ustrezno snemalno opremo, natančno podanimi navodili klientu in brez okolnega hrupa. Najpogosteje se akustično analizo izvede, da bi pridobili informacije o fiziologiji glasilk in podkrepili perceptivno oceno glasu. Prednosti akustične analize so v nekaterih standardiziranih meritvah in manjši variabilnosti kot pri subjektivni oz. perceptivni oceni (Sapienza in Hoffman Ruddy, 2018).
Poslušalci lahko dojemajo ženskost oziroma moškost glasu in govora še na podlagi drugih značilnosti govora (npr. izbora besed, načina artikulacije, podaljševanja samoglasnikov, neverbalne komunikacije, kvalitete glasu itd.). Pri tem gre za subjektivno metodo ocenjevanja na podlagi percepcije, kar otežuje uvedbo standardiziranih smernic za feminizacijo oz. maskulinizacijo glasu na kliničnem in raziskovalnem področju (Owen in Hancock, 2010). Na podlagi ocenjevalnih lestvic se lahko ocenjuje uspešnost doseganja terapevtskih ciljev in končne izide logopedske terapije (Sapienza in Hoffman Ruddy, 2018). Poslušalci so ključnega pomena pri ocenjevanju, saj raziskava Sandmann idr. (2014) kaže, da lahko ljudje na podlagi zaznave glasu pri govorcu identificirajo spol in starost.
Zavedati se je treba, da je z raziskavami podprte dokaze o značilnostih glasu oz. govora težko pridobiti zaradi majhnega števila transspolnih oseb v istem kliničnem okolju, stroškov raziskav in drugih vplivov, ki so povezani z zdravljenjem transspolnih oseb, npr. vpliva hormonske terapije (Oates in Dacakis, 1997). Prav tako se včasih zdi, da so nekatere značilnosti nekoliko pretirane in temeljijo na stereotipih. Vselej so odvisne od kulturnega okolja, zato se spodbuja, da transspolne osebe opazujejo želeni glas oz. govor pri osebah v svojem okolju in same razberejo ustrezne značilnosti (Dutchen, b.
11
d.). V nadaljevanju bodo predstavljene značilnosti glasu in govora, ki se kažejo kot najbolj razlikovalne med moškimi in ženskami in vplivajo na percepcijo ženskosti oz. moškosti v glasu in govoru, kar lahko služi pri logopedski obravnavi transspolnih oseb.
2.3.1 Osnovna frekvenca in višina glasu
Osnovna frekvenca ali z drugimi besedami še temeljna grlna frekvenca, fundamentalni ton (F0) nastane v grlu. Pomeni število nihajev glasilk v sekundi, kar določa višino F0. Izrazi se jo v enoti Hertz (Hz) (Hočevar Boltežar, 2020). Delno je pod aktivno mišično kontrolo govorca, delno pa pod vplivom anatomskih razlik v grlu (Kawitzky in McAllister, 2018). Odvisna je od mase, dolžine, napetosti, elastičnosti glasilk, hitrosti zračnega toka skozi grlo in od subglotisnega tlaka. Kratke in tanke glasilke z majhno maso, veliko napetostjo, pri hitrem toku zraka skozi grlo in pri večjem subglotisnem tlaku dajejo višjo osnovno frekvenco, posledično se to zaznava kot višji glas. Višjo osnovno frekvenco oz. višji glas imajo predvsem ženske in otroci. Pri moških sta glasilki daljši, zato je osnovna frekvenca nižja (Hočevar Boltežar, 2020) in poslušalci zaznavajo nižjo višino glasu. F0 (akustična mera) je torej v povezavi z višino glasu (perceptivna mera). Ko F0 naraste, naraste tudi višina, vendar povezava ni povsem linearna. Pogosto se neutemeljeno izraza osnovna frekvenca in višina glasu tako v literaturi kot pogovorno uporabljata kot sinonima (Sapienza in Hoffman Ruddy, 2018).
Za akustično analizo F0 se uporablja različne računalniške programe, ki dajejo objektivno oceno (Sapienza in Hoffman Ruddy, 2018). Največkrat se analizira fonacijo samoglasnika /a/, na katerem program izračuna povprečno F0, najvišjo in najnižjo F0 v akustičnem vzorcu. Merjenje F0 je možno tudi v stavku (Hočevar Boltežar, 2020).
Osnovna grlna frekvenca je najbolj opazen akustični pokazatelj spola v glasu. Z vidika percepcije je povezana z govorčevo in poslušalčevo oceno višine glasu in s tem ženskosti oziroma moškosti glasu ter govora (Owen in Hancock, 2010). Za žensko je značilna osnovna frekvenca med 190 Hz in 225 Hz7, za moškega pa med 100 Hz in 130 Hz8. Nevtralna višina glasu je v različni literaturi v drugačnem razponu, največkrat med 145 in 165 Hz (Oates in Dacakis, 1997; Gelfer in Schofield, 2000; Thornton, 2008). Višja višina glasu od te meje (165 Hz) je povezana z večjim zaznavanjem ženskosti zgolj na podlagi glasu, pri nižji višini pa so govorci večinoma s strani poslušalcev zaznani kot moški (McNeill idr., 2008).
Transspolne osebe, predvsem transspolne ženske, so pogosto zaskrbljene zaradi svoje višine glasu.
Zato je dvig osnovne grlne frekvence eden izmed pomembnejših ciljev v logopedski terapiji transspolnih žensk (Watts in Awan, 2019). V literaturi ni enotnega soglasja, koliko morajo transspolne ženske zvišati F0, da bi bil glas zaznan kot ženski, saj poleg F0 vplivajo tudi druge značilnosti. Wolfe idr. (1990) so ugotovili, da je najnižja F0 pri transspolni ženski, ki je s strani poslušalcev še zaznana kot ženska, 155 Hz in da je povprečna F0 žensko zaznane transspolne ženske govorke 172 Hz, Gelfer in Schofield (2000) pa poročata o 187 Hz. Te ugotovitve so pridobili na vzorcu vezanega govora, ki je vseboval še druge značilnosti glasu, v prisotnosti katerih se lahko glas
7 Različni viri navajajo različno povprečno osnovno frekvenco za ženske, na primer Andrews (2006) 220+/–20 Hz, Boone idr. (2013) med 180 in 230 Hz.
8Različni viri navajajo različno povprečno osnovno frekvenco za moške, na primer Andrews (2006) 120+/–20 Hz, Boone idr. (2013) med 100 in 150 Hz.
12
zazna kot ženski, tudi če je pod tipično žensko višino. Da bi bil glas zaznan kar se da ženski, mora biti F0 izven glasovnega obsega značilnega za moške, torej v nevtralnem obsegu ali v obsegu, ki je značilen za ženske.
Upoštevati je treba, da se F0 v različnih življenjskih obdobjih spreminja. Pri moških se najbolj spremeni v času pubertete, ko se položaj grla zniža in dolžina vokalnega trakta poveča za več kot 150
%. F0 močno pade iz otroške (275 Hz) na odraslo (med 100 in 130 Hz). V pozni odrasli dobi pa zaradi znižane ravni androgenov in atrofije glasilk zopet naraste za 35 Hz. Pri ženskah je do menopavze osnovna frekvenca stabilna. V menopavzi se zniža raven hormonov v telesu in po tem F0 pade za 10–
15 Hz (Sataloff idr., 2017).
Poleg višine glasu imajo pri zaznavanju spola v govoru pomembno vlogo še druge značilnosti. Višina je pomembna, vendar ne edina značilnost, ki določa ženskost oz. moškost glasu, saj se glas v celoti ne spremeni zgolj s spremembo enega parametra. Pri logopedski terapiji se upošteva norme in postavlja cilje za spremembo višine glede na posameznikovo starost, zmožnosti in kulturno okolje (Davies idr., 2015).
2.3.2 Resonanca in barva
Resonanca je definirana kot pretočnost zraka skozi odzvočno cev (Owen in Hancock, 2010).
Odzvočna cev, ki zajema supraglotisni del grla, žrelo, ustno votlino, nosno votlino in obnosne votline, deluje kot resonator. V njej nastanejo višji harmoniki osnovne frekvence (večkratniki F0). Na resonanco vplivata dolžina in oblika odzvočne cevi, zato je pri moških in ženskah resonanca različna.
Frekvence, ki se zaradi dolžine in oblikovanosti odzvočne cevi najbolj ojačijo in dajejo specifične zvočne značilnosti posameznim glasovom (npr. samoglasnikom), se imenujejo formanti (Hočevar Boltežar, 2020). Zaradi razlik v velikosti grla imajo ženske v povprečju 17–20 % višje formantne frekvence samoglasnikov. Posledično so govorci9 z višjimi formanti pogosto zaznani kot ženske (Owen in Hancock, 2010). Carew idr. (2007) so ugotovili, da povišanje formantnih frekvenc, doseženih s treningom oralne resonance, vodijo tudi do spontanega povišanja osnovne grlne frekvence. Poslušalci zaznajo glas s povišanima obema akustičnima parametroma kot bolj ženski v primerjavi z glasom, ki ima samo en žensko značilen parameter.
Odzvočna cev oz. resonatorji dajejo glasu barvo. Široka in daljša odzvočna cev daje temno barvo glasu (značilno za moške), saj resonira pri nižjih frekvencah. Ozka in manjša odzvočna cev pa daje svetel glas, saj resonira pri višjih frekvencah (Hillenbrand in Clark, 2009; Hočevar Boltežar, 2020).
Za svetlejši in s tem bolj ženski glas je treba uporabiti več resonance glave (angl. head resonance).
Za moški glas pa več prsne resonance (angl. chest resonance). Svetlejšo resonanco se doseže tudi s spremembo položaja jezika in ustnic (Carew idr., 2007; Thornton, 2008). Barva glasu je perceptivna značilnost, ki jo lahko na subjektiven način ocenijo poslušalci (Case, 1996, v Hirsch idr., 2019).
Formantne vrednosti so pomembne pri prepoznavi samoglasnikov in zaznavanju spola govorca (Hirsch idr., 2019). V glasu je pomembnih štiri ali pet formantov. Na njihove vrednosti vplivajo anatomske značilnosti vokalnega trakta, a se jih lahko manipulira tudi z zavestno kontrolo. Govorec lahko vpliva na oblikovanost in dolžino odzvočne cevi s spuščanjem in dvigovanjem grla (z zunanjimi grlnimi mišicami), stiskanjem odzvočne cevi in položajem artikulatorjev (ustnicami, zobmi, čeljustnim grebenom, jezikom, trdim in mehkim nebom, žrelom) (Hočevar Boltežar, 2020). Prvi formant (F1) je višji, če je jezik postavljen nižje. Drugi formant (F2) naj bi bil najbolj povezan z
9 Uporabljen izraz v slovnični obliki moškega spola, je mišljen kot nevtralen za osebe vseh spolov.
13
zaznavo spola. Nanj vpliva velikost ustne votline. Na F2 se lahko vpliva s spremembo pozicije jezika v ustni votlini (naprej/nazaj) in z obliko ust (šoba/raztezanje) (Kawitzky in McAllister, 2018). F2 je višji, če se jezik v ustih govornika pomakne bolj naprej. Tretji formant (F3) je prav tako pomemben pri zaznavanju spola in se poviša z raztezanjem ustnic (kot pri nasmehu) med govorjenjem. F1 in F2 določata identiteto (prepoznavnost) in kvaliteto samoglasnikov, vsi trije formanti pa odražajo celotno dolžino vokalnega trakta (Carew idr., 2007). F3 in F4 dajeta barvo glasu. Nekatere značilnosti in načini za višanje oz. nižanje formantnih vrednosti so zapisani še v preglednici 2. Formante za samoglasnike, njihove srednje vrednosti in širine prikaže računalniški program za akustično analizo (Hočevar Boltežar, 2020).
Preglednica 2:
Značilnosti, ki vplivajo na višanje oz. nižanje formantnih vrednosti
FORMANT ZNAČILNOSTI IN VIŠANJE/NIŽANJE VREDNOSTI
F1
• Z daljšanjem vokalnega trakta se zmanjša F1, s krajšanjem pa naraste.
• Na vrednost še posebno vpliva velikost žrelne votline.
• Pri odprtih ustih se F1 zviša, saj je jezik bolj spodaj (v nižji poziciji kot običajno).
• F1 se zniža pri zoženem sprednjem delu jezika.
• Pri zaokroževanju ustnic se zniža, ker se poveča dolžina ustne votline.
F2
• Zelo pomemben pri zaznavanju spola.
• Z daljšanjem vokalnega trakta se zmanjša F2, s krajšanjem pa naraste.
• Na vrednost še posebno vpliva velikost ustne votline.
• F2 se poviša, če je jezik postavljen bolj naprej (oz. je spredaj).
• F2 se zniža, če je zadnji del jezika zožen.
• Pri zaokroževanju ustnic se zniža.
F3
• Zelo pomemben pri zaznavanju spola.
• Z daljšanjem vokalnega trakta se zmanjša F3, s krajšanjem pa naraste.
• F3 se poviša, če sta ustnici raztegnjeni kot v nasmehu, saj je ustna votlina
»manjša«.
• Pri zaokroževanju ustnic se zniža.
Prirejeno po Carew, L., Dacakis, G. in Oates, J. (2007). The effectiveness of oral resonance therapy on the perception of femininity of voice in male-to-female transsexuals. Journal of Voice, 21(5), 591–603.
https://doi.org/10.1016/j.jvoice.2006.05.005; King, R. S., Brown, G. R. in McCrea, C. R. (2011). Voice parameters that result in identification or misidentification of biological gender in male-to-female transgender veterans. International Journal of Transgenderism, 13(3), 117–130. http://dx.doi.org/10.1080/15532739.2011.664464
Za doseganje ženskega glasu je najbolj učinkovito višanje formantov in osnovne frekvence. Višanje le enega od teh parametrov ne prinaša vedno želenih rezultatov (Gelfer in Schofield, 2000; McNeill idr., 2008). V pretekli študiji sta Mount in Salmon (1988) ugotovila, da je transspolna ženska lahko zvišala F0 na 210 Hz, vendar ni bila zaznana kot ženska, dokler se niso zvišali tudi formanti samoglasnikov. Nižje formantne vrednosti poslušalci povezujejo z moškim glasom, višje pa z ženskim (Hirsch idr., 2019).
14 2.3.3 Glasovni obseg in intonacija
Glasovni obseg
Označuje obseg od najnižjega do najvišjega glasu, ki ga posamezni govorec ali pevec zmore doseči.
Odvisen je od spola in starosti, zato pri dojenčku znaša le nekaj tonov, pri osmem letu eno oktavo, pri odraslem človeku pa od dve do štiri oktave (Hočevar Boltežar, 2020). Izražen je v Hz ali poltonih.
Meritve glasovnega obsega podajo informacije o glasovni zmogljivosti govorca in fiziologiji govornega mehanizma. S programom za akustično analizo se izmeri najvišjo in najnižjo frekvenco, ki jo lahko doseže govorec oz. govorka, na primer z drsenjem od nižjih do višjih glasov ali s petjem lestvice (Baken in Orlikoff, 2000). Ženske so, predvsem pri petju, glede na glasovni obseg običajno razdeljene na alt, mezzosopran in sopran, moški pa na bas, bariton in tenor. Vrednosti pričakovanega glasovnega obsega glede na višino glasu so prikazane v preglednici 3.
Preglednica 3:
Prikaz vrednosti glasovnega obsega glede na višino glasu
Glasovni obseg
Ženske Moški
Alt 146 Hz–587 Hz Bas 82 Hz–329 Hz
Mezzosopran 164 Hz–880 Hz Bariton 98 Hz–392 Hz
Sopran 196 Hz–1174 Hz Tenor 130 Hz–523 Hz
Hočevar Boltežar, I. (2020). Patologija glasu ter izbrana poglavja iz patologije govora. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
V spontanem govoru povprečen govorec govori v frekvenčnem razponu 1,5 do 2 oktavi okrog osnovne frekvence. Pri transspolnih moških, ki prejemajo hormonsko terapijo (testosteron), se poleg znižanja višine glasu zmanjša tudi njihov glasovni obseg (Hirsch idr., 2019).
Intonacija
Toporišič (2008) intonacijo definira kot tonski potek v stavku ali večstavčni povedi, ki daje informacijo o tem, ali je povedan stavek poveden, vprašalen ali vzkličen. Intonacija je prisotna v vseh jezikih in je odvisna še od narečja, kulture, razpoloženja govorca, stila govorjenja in namena sporočila. Intonacija je pomembna pri oblikovanju stavka, prispeva h koherenci povedanega, spreminjanje intonacije pa usmerja poslušalčevo pozornost (Volk, 2012). Govor brez intonacije lahko zveni dolgočasno in nezanimivo ter zmanjša razumljivost povedanega (Mills in Stoneham, 2017).
Skozi stoletja in v različnih jezikoslovnih smereh se je pojmovanje intonacije spreminjalo, pogosto se na mesto te v literaturi zasledi soroden pojem melodija (Volk, 2012).
Analiza intonacije je lahko akustična ali perceptivna. Akustično je povezana s spremembo vrednosti F0 (višanje, nižanje) v govoru in jo je mogoče narediti s pomočjo računalniškega programa (npr.
Praat). Perceptivno pa je povezana s spreminjanjem višine glasu, ki jo pri govorcu zaznajo poslušalci (Li idr., v tisku). Intonacijo se na nivoju percepcije dojema tudi kot melodijo govora. Melodijo daje spreminjanje glasnosti in višine glasu med govorom, kar je odvisno od vsebine povedanega. Prav tako melodija daje določene informacije o tipu povedi (Hočevar Boltežar, 2020). Na primer pri pripovedni povedi osnovna frekvenca pade, stavčna intonacija je padajoča. Beseda, ki je povedana brez dvigovanja glasu, zveni kot trditev. Pri odločevalnih vprašalnih povedih je na koncu slišen višji
