UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
EVA MEVLJA
Ohranjanje slovenske identitete v Tržaški pokrajini
Zaključno delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
EVA MEVLJA
Ohranjanje slovenske identitete v Tržaški pokrajini
Zaključno delo
Mentor: doc. dr. Igor Škamperle Univerzitetni študijski program prve stopnje: sociologija in geografija
Ljubljana, 2021
Kazalo vsebine
1 Uvod ... 1
1.1 Raziskovalna vprašanja ... 1
1.2 Metodologija ... 2
2 Splošen oris slovenske manjšine v Italiji ... 3
3 Opredelitev splošnih pojmov ... 4
3.1 Narodna manjšina ... 4
3.2 Etnična identiteta ... 5
3.3 Etnocentrizem in etnicizem ... 5
3.4 Nacionalizem ... 6
4 Zgodovinski pregled narodne manjšine na Tržaškem ... 7
4.1 Obdobje prve svetovne vojne ... 7
4.2 Obdobje med obema vojnama ... 8
4.3 Obdobje druge svetovne vojne ... 9
4.4 Obdobje po letu 1945 ... 9
5 Organizirane slovenske skupnosti kot nosilke slovenske identitete ... 10
5.1 Slovenska društva in organizacije ... 10
5.1.1 Prva slovenska društva ... 10
5.1.2 Krovni slovenski organizaciji ... 11
5.1.3 Pomembnejša slovenska društva in organizacije danes ... 12
5.2 Slovenski tisk, radio in televizija ... 13
5.3 Rimokatoliška cerkev in slovenska manjšina ... 14
5.4 Slovensko šolstvo na tržaškem ... 15
6 Slovenski jezik kot pomembna kulturna sestavina ... 16
6.1 Obdobje poitalijančevanja slovenskih imen in priimkov ... 16
6.2 Zaščita slovenskega jezika na nivoju občin ... 16
6.2.1 Uporaba slovenščine v tržaških občinah ... 17
6.3 Dvojezičnost v tržaški pokrajini ... 18
6.4 Dejanska raba slovenskega jezika... 18
7 Nestrpnost in diskriminacija do slovenske manjšine ... 19
7.1 Vloga Republike Italije ... 19
7.2 Odnos matične države do slovenske manjšine ... 19
7.3 Kako slovenska manjšina doživlja večinsko okolje? ... 20
7.4 Neonacionalizem in neofašizem ... 21
8 Zakonska določila ohranjanja pravic slovenske manjšine ... 21
8.1 Zakon št. 482/1999 ... 22
8.2 Zakon št. 38/2001 ... 23
8.3 Deželni zakon št. 26/2007 ... 23
8.4 Po sprejetju zakonov ... 23
9 Današnji položaj slovenske narodne skupnosti v Italiji ... 24
10 Sklep ... 27
11 Viri in literatura ... 29
Povzetek ... 33
1
1 Uvod
Slovenska manjšina v Italiji je v 20. stoletju doživljala veliko pritiskov in se borila proti pozabi svoje identitete ter asimiliranju v drug narod. Vse tri pokrajine slovenskih manjšin v Italiji so šle skozi svoj specifičen razvoj, predvsem zaradi svoje lege in zgodovinskih dejavnikov. Danes imamo na eni strani zelo kompaktno in homogeno Tržaško ter dokaj dobro organizirano Goriško pokrajino, na drugi strani pa smo priča skoraj popolni asimilaciji in pozabi slovenske identitete v Videmski pokrajini. Pravice so (bile) etničnim manjšinam skozi zgodovino velikokrat nasilno odvzete in šele po prvi svetovni vojni so se začele razprave o formalno- pravnem priznanju temeljnih pravic manjšinskim skupnostim. Vendar pa je kljub tej naddržavni oziroma mednarodni zaščiti prihajalo do povojnega nasilja nad etničnimi skupnostmi. Tudi danes se manjšine borijo za svoje pravice, ki se, navkljub sprejetim zaščitnim zakonom, ne izvajajo dosledno. Poleg tega se slovenska skupnost v Italiji še vedno sooča s posameznimi dejanji nestrpnosti, zaskrbljujoči pa so tudi pojavi neofašističnih organizacij. Kljub temu slovenska manjšina na Tržaškem ohranja slovensko identiteto ter preko močnih organizacij in društev širi slovensko kulturo in jezik tudi med mlajšimi generacijami.
1.1 Raziskovalna vprašanja
Za glavno raziskovalno vprašanje sem si zastavila vprašanje kako se je ohranjala identiteta slovenske narodne manjšine v Tržaški pokrajini. Znotraj tega okvirja pa sem oblikovala pet raziskovalnih vprašanj, na katera sem poskušala odgovoriti tekom pisanja.
1. V kolikšni meri je slovenska manjšina uspela ohraniti slovenski jezik in svojo slovensko identiteto; kakšne so razlike v ohranjanju identitete v mestu Trst in kraškim zaledjem?
Kako obsežna je bila asimilacija v italijanski narod in kako Slovenci danes dojemajo svojo nacionalno identiteto?
2. Skozi 20. stoletje je slovenska manjšinska skupnost na Tržaškem ustvarila (in še ustvarja) svoje organizacije in ustanove, ki imajo izjemen družben pomen za utrjevanje in ohranjanje slovenstva. Pomembno vlogo igrajo mediji in založbe, različna društva ter seveda šolstvo v slovenskem učnem jeziku. Kako je potekal razvoj omenjenih organizacij in katere ustanove so bile v ospredju kot nosilke slovenske identitete?
3. Čeprav naj bi bilo sovraštvo do Slovencev v Italiji stvar preteklosti, se nestrpnost še vedno kaže, tudi v obliki neofašističnih organizacij. Kako to vpliva na vsakdanje življenje Slovencev v Italiji in kakšen je odziv države na tovrstne posameznike oziroma skupine, ki širijo sovražnost?
2
4. Kakšna je bila (in še vedno je) vloga matične države pri ohranjanju slovenske manjšine in njenega položaja? Kakšne so zakonske obveze Italije do slovenske manjšine in kakšno manjšinsko politiko vodi?
5. Čeprav se položaj Slovencev v Italiji postopoma izboljšuje, si slovenska manjšina še vedno prizadeva za dvig stopnje manjšinskih pravic, ki so ključne za ohranitev slovenstva in razvoj skupnosti. Jezik je gotovo ena izmed glavnih sestavin vsake kulture in njegova raba v upravno-pravnih postopkih je dober pokazatelj položaja narodne manjšine. Kako je torej z rabo slovenskega jezika in dvojezičnostjo v javnem prostoru in katere pravice so jim še vedno prikrajšane oziroma na katerih področjih so potrebne izboljšave?
1.2 Metodologija
V pisanju zaključnega dela sem postavila glavno raziskovalno temo, ki je rdeča nit naloge, znotraj tega okvirja pa sem iskala odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja. S pomočjo virov in osnovne literature ter znanstvenih in strokovnih člankov sem skozi zaključno delo skušala odgovoriti na glavna vprašanja. Za boljše razumevanje današnjega položaja slovenske manjšine na Tržaškem sem pregledala tudi različne zbornike ter novejše nestrokovne članke, ki so mi prikazali sodobne težave, s katerimi se sooča slovenska manjšina. Opravila sem tudi intervju (ki je zaradi trenutnih razmer potekal na daljavo) s predsednico Deželnega sveta Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ). Opravljen pogovor mi je dal boljši vpogled v razumevanje današnjega položaja slovenske skupnosti v Italiji. Po pregledu in analizi virov in literature sem ugotovljene podatke in informacije z deskriptivno metodo vključila v zaključno delo.
3
2 Splošen oris slovenske manjšine v Italiji
Dežela Furlanija-Julijska krajina, kjer živijo italijanski Slovenci, je z etnično-kulturnega in družbenoekonomskega vidika izjemno raznoliko upravno območje. Italijansko-slovenska meja teče v vijugasti črti od Gore Peč na avstrijski meji do Zaliva Svetega Jerneja in obsega 200km.
Slovenci živijo vzdolž te meje, na območju, ki je široko tudi do 30km in pokriva skupno površino 1500km2. Območje sestavljajo tri pokrajine: Videmska, Goriška in Tržaška (Stranj, 1992: 25).
Konec fevdalizma in preobrat industrijske revolucije sta močno vplivala na slovensko družbo, kar je povzročilo množično selitev kmečkega prebivalstva v najbližja mesta in velike industrijske aglomeracije v Evropi in v tujini. Ocenjuje se, da je od leta 1857 do leta 1957 domovino zapustilo več kot pol milijona Slovencev, kar pojasnjuje počasno rast prebivalstva v Sloveniji. Do prve svetovne vojne je bil razvoj slovenskega prebivalstva dokaj enakomeren v vseh regijah, ki so jih naseljevali. Ko je bila leta 1921 Primorska priključena Italiji, je prebivalstvo doživelo radikalne spremembe. Po slovenskih ocenah je bilo v novo pridobljenih italijanskih pokrajinah 350.000 Slovencev, kar je več kot četrtina celotnega slovenskega naroda.
V naslednjih 20 letih so bili ti ljudje podvrženi močnemu anti-slovanskemu pritisku, kar je povzročilo izrazito asimilacijo in precejšnjo emigracijo. Ocenjuje se, da je pod fašističnim režimom približno 70.000 Slovencev in Hrvatov odšlo iz Furlanije-Julijske krajine v Jugoslavijo, 30.000 pa jih je emigriralo v Južno Ameriko. Še danes je težko oceniti učinke te emigracije na današnje slovensko prebivalstvo, ki živi v Italiji (prav tam, str. 33).
Glavno mesto Tržaške pokrajine je mesto Trst, del tržaškega zaliva, ki se razteza približno 20km od Gradeža v Italiji do Savudrije na Hrvaškem. Na severnem delu zaliva je ustje reke Timave, ki se skoraj neposredno s Krasa izliva v morje. Južneje se od Devinskega gradu do grada Miramare razteza skalnata obala. V zaledju Trsta se dviga ozka planota Krasa, na kateri tradicionalno živijo Slovenci. V naseljih Zgonik, Repentabor in Dolina Slovenci še vedno predstavljajo večino prebivalstva, medtem ko se je na upravnem območju, ki združuje Devin in Nabrežino, delež Slovencev zmanjšal približno na tretjino. V najbolj južnem delu Tržaške pokrajine, med robom Krasa in morjem, je široka dolina Breg, ki so jo do nedavnega naseljevali izključno Slovenci. V zadnjih desetletjih je dolino v celoti prevzel mestni in industrijski razvoj Trsta (prav tam, str. 30–31).
Po popisu iz leta 1910 je slovensko prebivalstvo predstavljalo 13% celotnega mestnega prebivalstva, 48% predmestja in 89% okolice. Zaradi etničnega čiščenja, ki ga je v naslednjih
4
letih izvajal fašistični režim, so bili mnogi Slovenci prisiljeni emigrirati. V desetih letih, ki so sledila koncu druge svetovne vojne, se je več kot 10.000 Tržačanov izselilo predvsem v Avstralijo, od teh pa je bilo najmanj 3000 Slovencev. Odhod italijansko govorečih izseljencev je bil številčno nadomeščen z naseljevanjem več deset tisoč istrskih izgnancev. Ti so bili večinoma nastanjeni blizu slovenskih vasi. Največja prizadevanja v poseljevanju so bila osredotočena na občino Devin-Nabrežina. Popis prebivalstva iz leta 1921 je tu zabeležil 3.164 Slovencev, kar je predstavljalo kar 81,8% vseh prebivalcev. Leta 1953 so Slovenci s 77,6% še vedno predstavljali večino prebivalstva. Do leta 1971 se je število slovenskih prebivalcev zmanjšalo na 2.738 (36,3%), medtem ko se je število italijanskih prebivalcev zvišalo na 4.804.
V naslednjih desetletjih se je demografsko osiromašenje nadaljevalo. Ocene glede števila Slovencev v Trstu se zelo razlikujejo. Zavezniška vojaška vlada je na primer v svoji uradni statistični študiji iz leta 1948 navedla, da je število Slovencev v tržaški pokrajini 33.000, leto kasneje pa je številko popravila na 63.000. Leta 1954 je italijanska vlada zabeležila, da je število Slovencev v celotni pokrajini 39.145, leta 1958 pa 30.000. Leta 1971 je bila zabeležena jezikovna struktura prebivalstva; takrat naj bi bilo v pokrajini 24.706 slovensko govorečih prebivalcev. Po ocenah iz slovenskih virov je skupno število Slovencev v Tržaški pokrajini približno 49.000 (prav tam, str. 39–41).
3 Opredelitev splošnih pojmov
3.1 Narodna manjšina
Pri opredeljevanju nekaterih pojmov se pogosto pojavljajo nejasnosti oziroma je težko razmejevati med pojmi kot so narod, nacija, narodna manjšina, etnična skupina in drugi. Miran Komac v svojem članku narodno manjšino opredeli kot nekaj, kar je zaradi spleta zgodovinskih okoliščin odpadlo od matičnega naroda, v jezikovnem in kulturnem pomenu pa je sorodno tistemu, kar je ostalo na drugi strani meje. Komac se nadalje sprašuje, če je raba teh pojmov (matični narod, matična domovina, matična država) prispevala k napačnemu prepričanju italijanskih nacionalistov, da so Slovenci v Italijo migrirali iz Jugoslavije in zato niso avtohtoni prebivalci Furlanije-Julijske krajine. Narodne manjšine se zaradi prepletanja značilnosti iz okolja v katerem živijo in z vplivi matičnega naroda začnejo spreminjati v unikatne oziroma specifične skupnosti, ki so izoblikovane v procesu dvotirne socializacije. Manjšina ima zato lasten zgodovinski razvoj in razvija svojo lastno kulturo (Komac, 2002: 596–598).
Skozi zgodovino so bile etničnim manjšinam velikokrat nasilno odvzete nekatere temeljne pravice. Šele po prvi svetovni vojni so se začele razprave o formalno-pravnem priznanju meddržavnih temeljnih pravic manjšinskim skupnostim. Vendar pa tudi ta naddržavna zaščita
5
ni preprečila povojnega nasilja nad etničnimi skupnostmi. Po drugi svetovni vojni se je varovanje manjšinskih pravic oddaljilo od partikularizma, v smer univerzalizma. Prvi dokument na univerzalni ravni, ki se je nanašal na problematiko narodnih manjšin je resolucija Generalne skupščine Združenih narodov (1949), leta 1992 pa je bila sprejeta Deklaracija Združenih narodov o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin.
Če se je še do nekaj desetletij nazaj od manjšin pričakovalo asimiliranje v večinske družbe, pa danes te skupnosti zahtevajo prepoznavanje njihove skupinske identitete in priznavanje skupinskih pravic na ustavni ravni. Različne manjšine še vedno opozarjajo, da jim zaščita temeljnih človekovih in državljanskih pravic ne zagotavlja dejanske enakopravnosti in ne preprečuje zapostavljenosti njihovih posameznikov. Zato pripadniki etničnih manjšin opozarjajo na jezikovne, ozemeljsko samoupravne in javno institucionalne pravice (Samardžija, 2011: 1–3).
3.2 Etnična identiteta
Etnična identiteta in z njo povezana nacionalna identiteta je temeljna skupinska identiteta različnih kultur, ki se razvije v določenem času in prostoru in ima svoje etnične značilnosti;
tako je na primer v Republiki Sloveniji utrjeno mnenje, da so ključne sestavine slovenske identitete slovenski jezik in ustrezne ustanove. Prav tako je tudi sama država eden od virov identitetnega zamišljanja. Za oblikovanje kolektivne ideje oziroma nacionalne identitete je v ospredju poudarjanje nekaterih identitetnih značilnosti kot sta nacionalni jezik in kultura. In čeprav pripadniki določene skupnosti lahko sčasoma opustijo svojo etnično identiteto, je vzpostavitev nekakšne brezidentitetne skupine manj verjetna. Etnične manjšine so skozi proces integracije lahko (prisilno) asimilirane v smislu čim hitrejšega in temeljitejšega prevzema večinske nacionalne identitete. Pojem integracije pa lahko vključuje tudi prakse, ki spodbujajo multikulturalistične identitete znotraj neke nacionalne države. Kljub temu se od manjšin največkrat pričakuje, da bodo prevzele in ponotranjile norme in pravila večinske kulture (prav tam, str. 7–9).
3.3 Etnocentrizem in etnicizem
Ko govorimo o narodu, se hitro pojavi vprašanje drugega, torej tistega, ki je različen po narodnosti ali etničnosti; pripadnik narodne manjšine, ki živi na ozemlju večine. Ace Mermolja opozarja, da odnos do drugega prihaja iz preteklosti in so zato ideje o narodu povzele mehanizem etnocentrizma ter simbole in mite o nekdanjih borbah s sovražnikom.
Etnocentrizem pri tem razumemo kot prepričanje etnične skupine o svoji kulturni večvrednosti, ki se kaže v zaničevanju drugih skupin. Izvor tega lahko iščemo v notranjih napetostih, strahu
6
pred razkrojem, potrebi po novem ozemlju… vse to je na podlagi tradicije sililo skupino v samopovzdigovalno držo. Podobno tudi etnicizem ohranja in varuje tradicijo, vendar je pri tem bolj samoobramben in dinamičen kot etnocentrizem ter teži h kulturni prenovi. Pri modernem narodu sta prisotna tako etnicizem kot etnocentrizem. Etnicizem se je sprevrgel v etnocentrične in konservativne drže, moderna različica etnocentrizma pa je postal nacionalizem. Ta poveličuje pretekle in nove mite, rituale in simbole ter poudarja edinstvenost naroda in njegovo poslanstvo v svetu. Narodi pretekle spore in vojne ohranijo v živem spominu, konkretni zgodovinski konflikti dobijo simbolno vrednost in desetletja ločujejo skupine. Tako se ohrani spomin na nekdanje etnične konflikte ter na tiste v sodobnejšem času. Tako je tudi nacionalni spor v Trstu ustvaril vrednotne simbole, ki tako Slovencem kot Italijanom predstavljajo razlog za konflikt. Mesto Trst je bilo (skupaj z Gorico, Krasom, Istro in Dalmacijo) predmet stoletnega konflikta in boja za prevlado teritorija; ta ozemlja so v času nacionalističnega iredentizma postala simboli zemlje, ki jo mora skupina osvojiti. Pri tem so bili Slovani označeni za prepreko, ki onemogoča kulturni napredek. V zgodovini Trsta se je tako ustvarila vrsta različnih simbolov; od požiga Narodnega doma, ki je bil simbol kulturno-gospodarske prisotnosti Slovencev v mestu, Bazovice in Rižarne do okupacije Trsta, izseljevanja ezulov, Osimskega sporazuma in razlaščanje slovenske zemlje na Krasu in Goriškem. Oba naroda imata ob teh dogodkih zrcalno dinamiko spomina, saj isti dogodek v vsaki skupini dobi nasprotno simbolno vrednost, ki dokazuje krivdo nasprotne skupine. Za sožitje med obema skupinama bi bili tako potrebni skupni pozitivni simboli, ki bi nadvladali negativne (Mermolja, 1998: 89–99).
3.4 Nacionalizem
Nacionalizem je poleg kulturnih spopadov in nasilnih dejanj, ki so se odražala skozi fizično nasilje, sprožil tudi druge oblike represije, kot so predsodki, asimilacija, diskriminacija in prepovedi rabe jezika manjšine. S tem večina manjšini onemogoča udejanjanje svoje kulturne identitete. Mermolja pa opozarja, da nacionalizem ne škoduje le drugemu, ampak izvaja nasilje tudi nad lastnim narodom in tako znotraj svojega naroda ustvarja totalitarne družbene sisteme (prav tam, str. 99–101).
Nacionalizem lahko označimo za ideologijo, ki postavlja narod v središče svojega zanimanja in pri tem poskuša z nacionalno avtonomnostjo, nacionalno enotnostjo in nacionalno identiteto prispevati k njegovi blaginji. Anthony D. Smith oriše nacionalizem kot »ideološko gibanje za doseganje in ohranjanje samostojnosti, enotnosti in identitete prebivalcev, ki po mnenju nekaterih njenih članov tvorijo dejanski ali potencialni 'narod'« (Smith, 2005: 19). Nadalje Smith razloži pojem državljanskega nacionalizma, za katerega pravi, da je nezmožen priznavati
7
pravice manjšinskih skupin in uspešno nadzoruje skupinske pravice, ki jih ima večinski narod.
Omenjene pravice oziroma dolžnosti pa vključujejo to, da se pripadniki manjšine naučijo prevladujočega jezika in zgodovine, upoštevajo običaje ter priznavajo politične simbole in institucije, kar manjšinski narod prisili v asimilacijo v večinski narod. Jasno je torej, da državljanski nacionalizem ne dopušča skupinskih zahtev različnih kultur in da multikulturnost lahko obstaja samo v okvirju pluralnega naroda, ki vključuje različne sestavine kulture v politične ustanove nacionalne države (Smith, 2005: 19–59) .
Gáspár Miklós Tamás je idejo naroda opisal kor univerzalistično in ta predpostavlja »[…]
preliminarno, poskusno idejo o skupnem dobrem in javnem interesu, ki bi moral biti skupen državljanom z različnimi zasebnimi interesi in stremljenji, kot so bile različne njihove postaje v življenju, torej idejo o skupnem dobrem, ki bi presegalo te razlike in bilo utelešeno v nacionalni državi« (Tamás, 2015: 26). Ta ideja skupnega dobra pa je bila zaokrožena z upoštevanjem podedovanih navad iz preteklosti na podlagi etnične identitete, veroizpovedi in jezika. Nacionalna država je zato, da bi ohranila oziroma dosegla skladnost in homogenost naroda, morala te kulturne prvine poenotiti z asimilacijo etničnih manjšin; to je storila z ustvarjanjem enotne nacionalne zgodovine, spajanjem narečij v nacionalni jezik in vpeljevanjem enotnega pravnega sistema (Tamás, 2015: 27).
Ko govorimo o nacionalizmu je potrebno omeniti tudi nacionalistično nasilje, pri čemer gre za funkcijo državne represije nad opozicijskimi skupinami, pri tem pa je nasilje sredstvo za doseganje skupinskih ciljev, še posebej za doseganje suverenosti. Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja je v Evropi prišlo do razcveta etnojezikovnih nacionalizmov in porajanja novih razredov ter etničnega migriranja, hkrati pa se je množično pojavila rasistična ksenofobija, usmerjena proti tujcem. Ta nacionalizem je svoj višek dosegel v fašizmu in nacizmu sredi 20.
stoletja (Smith, 2005: 91–118).
4 Zgodovinski pregled narodne manjšine na Tržaškem
4.1 Obdobje prve svetovne vojne
V obdobju prve svetovne vojne se še ni govorilo o zakonski zaščiti narodnih manjšin; odnos Kraljevine Italije do Slovencev je bil odnos do slovenskega civilnega prebivalstva. Pomemben mejnik je predstavljal podpis Londonskega sporazuma leta 1915, s katerim je Italija, ko je stopila na stran antante, pridobila novo povojno vzhodno mejno črto. Na novo pridobljenega ozemlja Italija ni razumela kot tuje ozemlje, temveč kot nacionalno ozemlje, ki ga je potrebno odrešiti. Posledično je to obdobje zaznamovala poudarjena protislovenska zasedbena politika,
8
ki je načrtno izvajala asimilacijo slovenskega prebivalstva. Uradovanje je potekalo v italijanskem jeziku, italijanske oblasti pa so postopoma pričele s preimenovanjem slovenskih priimkov in krajevnih imen. Čeprav je mednarodno pravo določevalo, da med vojaško zasedbo ni mogoče zakonsko preimenovati krajevnih imen, so se leta 1917 že začele priprave za toponomastično reformo. Večji pritisk pa se je izvajal skozi šolstvo, ki ga je Kraljevina Italija uporabljala kot orodje za asimilacijo in jezikovni ter kulturni monolitizem. Leta 1918, ko je bilo med Avstro-Ogrsko in antanto sklenjeno premirje, je Italija dobila pooblastilo, da zasede ozemlje, določeno z Londonskim sporazumom (Svoljšak, 2004: 45–58).
4.2 Obdobje med obema vojnama
Po italijanski zasedbi Primorske in Istre je na tem ozemlju (in širše Julijske Krajine) živelo približno milijon Slovencev, Hrvatov in Italijanov. Na tem etnično mešanem ozemlju je potekalo predvsem izseljevanje Slovencev, na drugi strani pa priseljevanje Italijanov. Zaradi preganjanja in prisilnih konfinacij ter slabega ekonomskega položaja se je med obema vojnama izselilo približno 100.000 Slovencev in Hrvatov. Po letu 1917 se je pričelo politično gibanje Slovencev, dobro organizirani pa so postali tudi na kulturnem področju, saj so po prvi svetovni vojni imeli že približno 400 društev. Kljub obljubam, da bodo pod italijansko državo upoštevane in spoštovane tradicije in kulture Slovencev in Hrvatov, so italijanske oblasti leta 1919 z ostrimi ukrepi nastopile proti oblikam javnega izražanja slovanstva. Začeli so omejevati tudi delovanje slovenskih šol, predvsem tistih v Trstu in Gorici, raznarodovanje pa so povečevali z brezplačnimi italijanskimi otroškimi vrtci. Obdobje med obema vojnama je zaznamovala protislovanska naravnanost italijanske države, vse skupaj pa je doseglo višek 13.
julija 1920, ko so požgali Narodni dom. Napadi na slovenske kulturne ustanove oziroma društva so se nadaljevali brez kaznovanja. V naslednjih letih se je začelo s poitalijančevanjem slovenskih toponimov in priimkov. Prav tako je bilo značilno izganjanje slovenskih in hrvaških duhovnikov (Bajc, Pelikan, 2004: 61–66).
Leta 1920 je sledila Rapalska pogodba, ki je določala razmejitev med Kraljevino Italijo in SHS;
tako je Italiji pripadalo že okrog 360.000 Slovencev in 160.000 Hrvatov. Kljub označevanju Slovencev za manjvredno raso in nepriznavanju manjšin, so Slovenci še vedno ostali nacionalno enotni in vztrajni pri vzdrževanju kulturno-političnega delovanja. Stopnjevalo se je nasilje nad slovenskimi kulturnimi ustanovami, prav tako se je nadaljevalo poitalijančevanje.
Leta 1922 je bila slovenščina (vključno s hrvaščino) prepovedana na tržaških sodiščih in kasneje v vsej javni upravi. Ob prihodu fašizma na oblast (leta 1922) so se pritiski na kulturno- politično organiziranost Slovencev stopnjevali. Raznarodovalna politika se je nadaljevala z
9
Gentilejevo šolsko reformo, ki je postopoma odpravljala slovenščino v osnovnih šolah; konec šolskega leta 1928/29 sta bili slovenščina in hrvaščina dokončno izrinjeni iz osnovnih šol Julijske Krajine. Enako usodo so doživele srednje šole. Leta 1923 so uvedli Prostovoljno milico za državno varnost, s čimer sta se povečala represija in fizično nasilje (prav tam, str. 67–76).
Leta 1926 so ustanovili tajno fašistično policijo za zatiranje antifašizma, ki je v Julijski Krajini delovala predvsem za zatiranje manjšine. Vrstili so se sodni procesi, kjer so sodili protifašistom, najbolj odmevna procesa proti Slovencem sta bila prvi in drugi tržaški proces. V naslednjih letih so z restriktivno zakonodajo poskušali omejevati delovanje slovenskih društev in veliko teh tudi razpustili. Strogo zakonodajo so spremljali fizični napadi. Z zakoni so prepovedali vse organizacije in vsa mladinska društva (razen fašističnih). Odziv Slovencev na takratne razmere je bil ilegalen upor narodno-revolucionarne organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), ki je bila ustanovljena leta 1927 (prav tam, str. 81–90).
4.3 Obdobje druge svetovne vojne
V času druge svetovne vojne se v odnosu italijanskih oblasti do slovenske manjšine ni spremenilo nič; še vedno je veljalo, da je potrebno pripadnike slovanske rase popolnoma asimilirati. Za zatiranje kakršnekoli dejavnosti, ki naj bi krepila slovensko zavest, so v Goriški in Tržaški pokrajini organizirali OVRO, fašistično milico in tudi vojsko. Na širjenje slovenskega osvobodilnega gibanja so italijanske oblasti odgovarjale z represivnimi ukrepi;
požiganje hiš in okoliških vasi, obešanje nekaterih domačinov … Ukrepi so zadevali tudi ostalo slovensko prebivalstvo, saj so z uvedbo policijske ure in različnimi nadzori nad stanovalci vse bolj zatirali slovenske prebivalce. Nekatere privržence osvobodilnega gibanja je italijanski policiji uspelo izslediti in jih poslati v zapore in koncentracijska taborišča. Po kapitulaciji Italije je bila večina Slovenskega primorja pod nadzorom slovenskih partizanov, okrepila se je prosvetna in kulturna dejavnost, s tem pa se je krepila tudi narodna zavest (Ferenc, 2004: 102–
110).
4.4 Obdobje po letu 1945
Po koncu druge svetovne vojne je od leta 1947 do leta 1954 obstajalo Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo razdeljeno na dve območji, Trst pa je postal avtonomno mesto. Cono A je formalno upravljala nevtralna oblast, neodvisna od italijanske vlade, cona B pa je bila pod upravo jugoslovanske vojske. Leta 1954 je Svobodno tržaško ozemlje prenehalo obstajati; s tem je večji del cone A pripadel Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Posebni statut za ozemlje Trsta, ki je začel veljati leta 1954, je formalno določil enake pravice Slovencem v sektorjih civilnega in političnega življenja: pri javnih zaposlitvah, v upravnih organih in pri uporabi jezika. S tem
10
naj bi bilo izražanje nacionalnega sovraštva prepovedano. Kljub zapisanim odločbam, je bila dejanska zaščita, ki so jo bili deležni Slovenci v Trstu, v praksi bolj malo udejanjena. Od leta 1954 do leta 1961 je slovenska skupnost doživela vrsto ostrih družbenih, političnih, gospodarskih in zakonodajnih sprememb. V začetku 60. let so bili pogoji zreli za nastanek Furlanije-Julijske krajine, regije s posebnim statutom. Slovenci so upali, da bo ta novi institucionalni okvir rešil njihov pravni položaj in zato izrazili svoja prizadevanja v številnih dokumentih. Vendar pa statut, ki je bil objavljen 31. januarja 1963, ni vseboval posebnega priznanja slovenske skupnosti (Stranj, 1992: 87–98).
5 Organizirane slovenske skupnosti kot nosilke slovenske identitete
5.1 Slovenska društva in organizacije 5.1.1 Prva slovenska društva
Slovenci so imeli v Trstu sedeže svojih društev, razširjenih na ulicah kot so S. Marco, dell'Industria, Concordia, del Pozzo, dei Giuliani, dei Montecchi… Tam so bila tudi slovenska društva pri Sv. Jakobu. Ker so bili šentjakobski Slovenci po večini delavci s skromnim zaslužkom in si niso mogli privoščiti kulturnih domov, so se zbirali v društva in tako ostali zvesti slovenskemu narodu. Kasneje, po prvi svetovni vojni, ko so postajali italijanski prebivalci pri Sv. Jakobu vse bolj številčni in Slovenci vedno bolj zatirani, so fašisti prepovedali vsa slovenska društva in jim odvzeli sedeže. Glavni namen šentjakobskih društev je bil utrjevanje tamkajšnjih Slovencev v narodni zavesti in izobraževanje. Tako je tudi nastala slovenska šola pri sv. Jakobu (Smotlak, 1991: 125–126).
Številna slovenska društva so bila locirana tudi v Barkovljah; od Kmečke čitalnice, pogrebnega in podpornega društva do pevskega in športnega društva. Barkovlje imajo tudi šolo, ki sega v dobo cesarske Avstrije (1888), danes pa predstavlja sedež italijanske in slovenske osnovne šole.
Prav tako je bila močna slovenska skupnost v Rojanu, kjer so v preteklosti delovala različna društva. Ustanovljena je bila prva slovenska čitalnica v tržaškem predmestju, pevsko društvo Zarja, gospodarsko društvo, podporno društvo, bratovščina sv. Cirila in Metoda in podružnica Ciril-Metodove šole. V času fašističnega zatiranja so društva prenehala delovati (prav tam, str.
199, 206).
Osrednjo kulturno ustanovo tržaških Slovencev je predstavljal Narodni dom, ki je bil leta 1904 zgrajen ob Kasarniškem trgu. Poleg telovadnice, gledališke dvorane in čitalnice sta bili v prostorih doma tudi hranilnica in posojilnica. Po prvi svetovni vojni, 13. julija 1920, so italijanski fašisti Narodni dom načrtno požgali in s tem uničili vse, kar so Slovenci do tedaj
11
gradili in hranili. Zgradbo so kasneje obnovili, vendar Slovencem ni pripadala več; v zameno za izgubljen dom pa so dobili nov Kulturni dom (prav tam, str. 88–89).
Do večjega premika je prišlo lanskega leta, ko so na datum obletnice požiga podpisali memorandum za vrnitev Narodnega doma slovenski narodni skupnosti v Italiji, vendar bo postopek vrnitve predvidoma trajal okrog deset let. Postopke je upočasnila tudi pandemija in menjava italijanske vlade (MMC RTV SLO, 2021).
5.1.2 Krovni slovenski organizaciji
Krovni slovenski organizaciji sta Slovensko-kulturno gospodarska zveza (SKGZ) in Svet slovenskih organizacij (SSO). SKGZ je samostojna nestrankarska organizacija Slovencev v Italiji, ki deluje na območju dežele Furlanije Julijske krajine. Ustanovljena je bila leta 1954 v Trstu in leto kasneje v Gorici, z namenom povezovanja dejavnosti med Slovenci v Italiji. Leta 1958 sta se tržaški in goriški del združila in v naslednjih letih so se znotraj organizacije trudili zaščititi pravice in interese slovenske narodne skupnosti, glavni cilj pa je bil zaščitni zakon.
Slednjega je italijanski parlament odobril leta 2001. SKGZ si pri svojem delovanju prizadeva za zagotovitev dejanske enakopravnosti manjšini, prispevanje k rasti družbenega napredka in demokratičnih odnosov v italijanski družbi, povezovanje organizacij s področja kulture, gospodarstva, izobraževanja in športa ter za ohranjanje tesnih stikov z ustanovami v Republiki Sloveniji (SKGZ, 2021).
Ob odhodu s predsedniškega položaja (SKGZ) je Rudi Pavšič v intervjuju spregovoril o stanju organizacije in bodočih izzivih, ki jo še čakajo. Opozoril je da spremembe potekajo počasi, tudi zaradi konservativnosti manjšine oziroma zaradi straha pred novostmi. Na gospodarskem področju se še vedno soočajo s težavami, potrebovali bi čezmejno naravnano gospodarsko politiko. Prav tako so še vedno problemi na področju zaščite manjšine, kar bi morala zagotoviti država Italija, večjo vlogo pa bi morala prevzeti sama Dežela. Prav tako je ključna vloga Republike Slovenije, ki bi morala pospešiti investicije v svoje obmejne občine in spodbujati medobčinske čezmejne mehanizme (Koren, 2019).
Druga krovna organizacija, ki je leta 1976 nastala kot protiutež SKGZ je Svet slovenskih organizacij. Združuje pretežno katoliško usmerjene organizacije in društva s področja kulture, gospodarstva, izobraževanja in politike. Pod okriljem organizacije deluje približno 30 društev in skupin, ki jih koordinira Slovenska prosveta v Trstu in Zveza Slovenske katoliške prosvete v Gorici. Najprestižnejši kulturni dogodek, ki ga organizira SSO je Draga, poimenovana po kraju srečanj, ki potekajo od leta 1966. Organizacija si med drugim prizadeva za ohranitev in
12
razvoj slovenske skupnosti v Italiji ter pri tem sodeluje z ustanovami v Italiji, Sloveniji in tujini (Stranj, 1992: 223).
5.1.3 Pomembnejša slovenska društva in organizacije danes
Slovenci v Italiji so na področju združevanj in organizacij zelo aktivni na področju kulture, športa, gospodarstva, medijev in na verskem področju. Na kulturnem področju je edina in najpomembnejša slovenska gledališka produkcijska ustanova Slovensko stalno gledališče.
Njegov predhodnik je bilo Slovensko dramsko društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1902.
Društvo se je skozi leta razvijalo in nekaj let kasneje pristalo v zgradbi Narodnega doma.
Društvo je uprizorilo veliko iger, komedij, oper in drugih del, vse do požiga Narodnega doma leta 1920. Društvo se je ohranilo do leta 1927. Takoj po koncu druge svetovne vojne je bilo ustanovljeno Slovensko narodno gledališče, ki je v naslednjih letih delovalo v zelo težkem nacionalnem in političnem ozračju. Kljub temu je gledališče nadaljevalo s svojimi aktivnostmi in se pri tem trudilo vzpostaviti kulturno identiteto slovenske skupnosti v Italiji in ohraniti enotno kulturno identiteto s celotnim slovenskim narodom v takratni Jugoslaviji. Slovensko gledališče je hkrati delovalo kot posrednik med kulturnimi sferami Italije in Jugoslavije, saj je dejavnost slovenskega gledališča v Trstu nedvomno spodbudila vključevanje slovenskih in jugoslovanskih avtorjev v programe lokalnih italijanskih gledališč in obratno. Leta 1970 je bilo ustanovljeno Slovensko stalno gledališče v Trstu (prav tam, str. 209–213).
Glasbena matica je zasebno društvo, ki med Slovenci v Italiji deluje za širjenje glasbene kulture in izobraževanja. Glavne aktivnosti so zasebna glasbena šola in organizacija koncertov čez leto.
Društvo je bilo ustanovljeno v Trstu leta 1900 z namenom zagotavljanja glasbene izobrazbe slovensko govorečim in ohranjanja glasbene dediščine slovenskega naroda. Vse aktivnosti društva so bile locirane v Narodnem domu. S požigom doma so bile uničene glasbene učilnice, knjižnica in vsi instrumenti. Tako kot ostala slovenska društva je bilo tudi to leta 1927 prepovedano s strani fašističnih oblasti. Leta 1945 se je društvo vrnilo in v naslednjih letih delovalo v težkih pogojih. Danes glasbena vzgoja poteka na štirih sedežih; v Trstu, Gorici, Špetru in Ukvah (prav tam, str. 213–215).
V Trstu deluje tudi osrednja knjižnica Slovencev v Italiji. Začetek Narodne in študijske knjižnice (NŠK) sega neposredno po drugi svetovni vojni; leta 1947 je bila ustanovljena z namenom postavljanja kulturnih in jezikovnih temeljev slovenske skupnosti. Sedež knjižnice v Trstu poleg predavanj in razstav o številnih temah in knjigah, zgodovini in kulturi organizira različne kulturne dejavnosti, namenjene literarni vzgoji otrok. Študijski oddelek NŠK vključuje tudi oddelek za zgodovino, jezik in etnografijo. V Trstu ima svoj sedež tudi Slovenski
13
raziskovalni inštitut (SLORI), ki je bil ustanovljen leta 1974. Je zasebna raziskovalna organizacija, ki služi vsem Slovencem v Italiji in se ukvarja z vsemi vprašanji življenja v skupnosti, razen z zgodovinskimi, jezikoslovnimi in etnografskimi zadevami, ki jih že pokrivajo ustrezni oddelki Narodne in študijske knjižnice (prav tam, str. 215–217).
Na tržaškem deluje še veliko različnih organizacij, kot je Zveza slovenskih kulturnih društev, Slovenska prosveta, Zveza slovenske katoliške prosvete in Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu (Čavdek in drugi, 2018: 82–92).
5.2 Slovenski tisk, radio in televizija
Slovenski mediji v Italiji si prizadevajo za ohranjanje slovenskega jezika in narodne zavesti v zamejstvu. Že zgodaj so na tržaškem izhajali številni slovenski časopisi, med njimi takrat najbolj brani časopis Edinost, ki je začel izhajati leta 1876, leta 1928 pa ga je prepovedala fašistična oblast. Ta časopis je bil v tistem času pomemben predvsem zaradi utrjevanja narodne zavesti slovenskih zamejcev. Pred prvo svetovno vojno so izhajali še Delavski list, Primorski list, Svetilnik, Družinski prijatelj in Zarja. Zanimivo pa je, da je že leta 1897 začelo izhajati glasilo Slovenka, ki je bilo prvo slovensko glasilo namenjeno ženskam. Najbolj brani in še vedno delujoči pa je Primorski dnevnik. Ta je začel izhajati v Trstu leta 1945 in že od začetka poroča v slovenskem jeziku ter je edini dnevnik slovenske narodne skupnosti v Italiji. Na tržaškem mesečno izhaja tudi revija Mladika, ki je začela izhajati leta 1957 kot družinska revija.
Dve reviji za najmlajše pa sta Galeb in Pastirček, ki z objavljanjem pravljic, pesmi, iger, križank in drugih vsebin skrbita za širjenje slovenskega jezika med pripadniki mlajših generacij Slovencev v Italiji (Smotlak, 1991: 82–83).
V okviru slovenske narodne skupnosti v Trstu delujeta Založništvo tržaškega tiska in založba Mladika, ki med drugim objavljata dela pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Književna dela slovenskih avtorjev so na voljo v Tržaškem knjižnem središču (TKS), ki predstavlja referenčno središče za slovensko narodno skupnost. Prav tako so tudi na področju radiotelevizije programi in oddaje v slovenščini. Slovenske radijske oddaje so se v Trstu začele že leta 1944; zanje skrbi Deželni sedež RAI v Trstu, ki izvaja storitve za jezikovne manjšine.
Radijska postaja Radio Trst A od leta 1945 vsak dan ponuja slovenski program, ki obsega radijske dnevnike in raznolike oddaje. Od leta 1995 deluje televizijska postaja Rai Tre bis, ki s predvajanjem televizijskih dnevnikov in oddaj v slovenščini širi novice o slovenski narodni skupnosti v Italiji (Čavdek in drugi, 2018: 100).
14
5.3 Rimokatoliška cerkev in slovenska manjšina
Kljub temu, da je bilo izmed 300.000 prebivalci najmanj 90.000 Slovencev, so v 60. letih prejšnjega stoletja večino župnij v tržaški škofiji vodili italijanski duhovniki. Ti pa slovenskega jezika niso obvladali in posledično slovenskim vernikom niso mogli zagotoviti duhovne opore, torej je bila nenaklonjenost večinskega naroda do manjšine opazna tudi znotraj Rimokatoliške cerkve (RKC). Situacija se je izboljšala z Drugim vatikanskim koncilom, ko je v tržaški škofiji prišlo do reforme bogoslužja in je leta 1965 slovenščina postala uraden bogoslužen jezik.
Spremembe so se zgodile tudi z ustanovitvijo pastoralnih svetov, kjer so bili verniki povabljeni k večji udeleženosti pri oblikovanju in sprejemanju odločitev. Po odstopu nadškofa Santina, ki je bil označen za fašistično usmerjenega, je bil na pozicijo imenovan goriški nadškof Pietro Cocolin. Ta je bil slovenski manjšini bolj naklonjen in je odpiral vprašanja, ki so se navezovala na položaj slovenske manjšine. Leta 1977 je bil imenovan nov tržaški škof Lorenzo Bellomi, ki si je na svojem položaju prizadeval za vzpostavitev dialoga med Slovenci in Italijani. V tržaški škofiji so prišli do sklepov, da se mora pri bogoslužju upoštevati enakovrednost obeh jezikov in da ima slovenska manjšina pravico do duhovne oskrbe v maternem jeziku. Bellomi je med slovensko narodno manjšino veljal za zagovornika zaščite manjšinskih pravic, saj je razumel problem asimilacije slovenske manjšine. Zaradi svojih stališč pa je postal tudi tarča raznih napadov. Leta 1997 je pokojnega škofa Belloma nadomestil škof Ravignani, ki je leta 2000 spodbudil predstavnike tržaške škofije, da odkrito priznajo krivice, ki so jih storili slovenski manjšini. Istega leta je bil sprejet dokument, ki se je nanašal na zaščito slovenske manjšine v Italiji (Brezovnik, 2011: 203–238).
Mnogim Slovencem v Italiji tudi danes veliko pomenijo verski obredi v slovenščini, ki so bili v preteklosti bolj razširjeni. Tako je na primer stolnica sv. Justa v Trstu množično obiskana s strani italijanskih in slovenskih prebivalcev. Kljub temu, da škofovska maša ni v slovenščini, imajo Slovenci v katedrali svoje lastne pobožnosti in slovesnosti ter pridige in koncerte. V času Avstrije, ko so tržaško škofijo vodili škofje slovenske narodnosti in ko je bilo v Trstu več slovenskih prebivalcev, so se pri sv. Justu opravljale nedeljske sv. maše za Slovence. Pri obredih so uporabljali slovensko knjigo oziroma cerkveni obrednik, ki je bila prva slovenska knjiga natisnjena v Trstu (1757). Prisotnost Slovencev pri sv. Justu pa dokazuje tudi Primož Trubar, ki je v katedrali pridigal v slovenskem jeziku. Slovenci so imeli zadnjo redno sv. mašo leta 1901, kmalu zatem je sv. Just za Slovence postal nedostopen. Vrnili so se lahko šele po drugem vatikanskem koncilu (Smotlak, 1991: 28).
15
Še eno središče nekdanjih tržaških Slovencev se nahaja v predelu starega mesta, kjer stoji cerkev rožnovenske Matere božje. Slovenski otroci so sem prihajali h krščanskemu nauku, za katerega je skrbela Bratovščina sv. krščanskega nauka kranjskega v Trstu. Slovenska skupnost je bila močna tudi v Rojanu, saj so v 19. stoletju tam bivali skoraj samo Slovenci. Posledično so Rojansko župnijsko cerkev vodili slovenski duhovniki, ki so hkrati vodili tudi slovensko šolo. Leta 1961 je bil zgrajen Marijin dom v Rojanu in danes ga vsa slovenska skupnost v župniji uporablja za zbiranje skavtov, verouk, cerkvene zbore in razne prireditve (prav tam, str.
20, 199).
5.4 Slovensko šolstvo na tržaškem
Na tržaškem so šole delovale od druge polovice 18. stoletja dalje, dokler jih v času fašizma niso ukinili. Že od druge polovice 19. stoletja so bile ustanovljene zasebne slovenske šole, kjer so se Slovenci učili brati in pisati slovenščino. Kot že prej omenjeno, se je slovensko šolstvo v času fašizma leta 1923 zaustavilo z Gentilejevo reformo, kasneje (že med vojno) pa so na novo ustanavljali in obnavljali slovenske šole. Leta 1945 so bile slovenske šole na Tržaškem in Goriškem pod okriljem Zavezniške vojaške uprave ponovno odprte. V naslednjih letih so kljub močnim pritiskom italijanskih nacionalistov omogočili redno delovanje teh šol. Obdobje Zavezniške vojaške uprave se je na Tržaškem zaključilo s podpisom Londonskega sporazuma leta 1954, kateremu je bil priložen poseben statut, ki je manjšinama na obeh straneh meje zagotovil otroške vrtce in šole vseh stopenj. Pomembna posledica obdobja Zavezniške vojaške uprave je bila ta, da so bile slovenske šole materialno ustanovljene, zato jih je morala priznati in vključiti tudi Italija. Tako so bile slovenske šole polnopravno vključene v italijanski šolski sistem leta 1961, s čimer je bila slovenščina priznana kot uradni učni jezik na državnih šolah.
Sprejetje tega zakona o slovenskih šolah je prispevalo k umirjanju odnosov med italijansko oblastjo in slovensko manjšino. V naslednjih letih se je narodna manjšina bojevala za upravno samostojnost slovenskih šol, v 90. letih pa so se največji pritiski izvajali s krčenjem šolske mreže, kar je ogrozilo marsikatero slovensko šolo. V povezavi s tem je slovenska manjšina izdelala šolsko platformo zahtev in predlogov, ki so bili do leta 2001 v določeni meri uresničeni (Simčič, 2004: 205–222).
Danes je v Tržaški pokrajini razvejana mreža državnih šol s slovenskim učnim jezikom, kjer poteka pouk v slovenščini. Leta 2002 je bil ustanovljen Urad za slovenske šole, v sklopu katerega je bila ustanovljena tudi Deželna šolska komisija za pouk v slovenskem jeziku. Poleg navedenih šol obstajajo tudi razna vzgojna središča, dijaški domovi, športne, kulturne,
16
rekreacijske in verske ustanove oziroma društva, ki omogočajo izven šolske dejavnosti v slovenskem jeziku (Čavdek in drugi, 2018: 48–56).
6 Slovenski jezik kot pomembna kulturna sestavina
6.1 Obdobje poitalijančevanja slovenskih imen in priimkov
Ključni dejavnik raznarodovanja, ki je potekalo med obema vojnama, je bilo sistematično spreminjanje oziroma poitalijančevanje slovenskih priimkov in imen. S to nasilno spremembo so italijanski nacionalisti skušali asimilirati neitalijanske narode in jim odvzeti narodno identiteto pod predpostavko nadvlade enega naroda nad drugim. S spreminjanjem neitalijanskih priimkov so brez formalnopravne podlage začeli že leta 1919. Po letu 1926 se je na podlagi kraljevega zakonskega odloka (Povrnitev v izvirno obliko priimkov družin v pokrajini Trento) sistematična italijanizacija priimkov razširila na območja, ki so bila priključena z mirovnima pogodbama. Tu sta bila pomembna dva člena, kjer je prvi predvideval avtomatično povrnitev priimkov v izvirno italijansko obliko, drugi pa možnost spremembe priimka v italijansko obliko na prošnjo nositelja. Pri tem so se izgovarjali na to, da so bili vsi priimki tamkajšnjega prebivalstva izvorno italijanski in da so se tekom stoletij popačili ter jih je zato potrebno očistiti in povrniti nazaj v izvorno obliko. Zaradi fizičnega in psihičnega nasilja so bili pritiski za večino ljudi premočni in so bili zato prisiljeni 'prositi' za spremembo priimka. Pri italijanizaciji imen so slovenska imena (novorojenih otrok) zavračali na podlagi prepovedi imen, ki povzročajo javno zgražanje in imen, ki predstavljajo žalitev za nacionalno ali versko čustvo. Leta 1939 je kraljevi odlok dokončno prepovedal tuja imena novorojenim italijanskim državljanom in ostal v veljavi do leta 1966. Italijanizacija je na osnovi prej omenjenega odloka potekala vse do leta 1945 in do takrat so poitalijančili priimek približno polovici milijona ljudi (Berdon, 2004: 323–
326).
6.2 Zaščita slovenskega jezika na nivoju občin
Raba slovenskega jezika na občinski ravni je urejena na podlagi Zakona št. 38/2001, ki občanom izkazuje pravico do rabe slovenščine v odnosih s krajevnimi oblastmi, v mestih Trst, Gorica in Čedad pa so prisotne namenske službe, ki so namenjene poslovanju v slovenskem jeziku. Z uvedbo zakonov iz leta 1999 in 2001 se je uveljavil dvojni sistem javne rabe manjšinskega jezika. Prvi sistem se navezuje na sedem dvojezičnih občin v Tržaški in Goriški pokrajini, ki poslujejo v slovenskem in italijanskem jeziku in so pred uvedbo namenskih jezikovnih služb omogočale ustno in pisno komunikacijo z javnostjo v slovenskem jeziku.
Drugi sistem pa predvideva namenske jezikovne službe za tiste občine, ki pred tem v svojem
17
poslovanju niso uporabljale slovenščine; sem spada sedemnajst občinskih uprav ter tržaška in goriška uprava (Vidau, Štoka, 2015: 52).
6.2.1 Uporaba slovenščine v tržaških občinah
Walter Coren je v svojem delu proučeval vlogo občin pri zaščiti slovenskega jezika. Ugotavlja, da v nobeni izmed večjih občin, niso bila vključena neposredno obvezujoča pravila za zaščito slovenskega jezika, prav tako statuta občin Trst in Milje sploh ne predvidevata posebnih določil v korist slovenske manjšine. V Tržaški pokrajini so dvojezične občine Dolina, Zgonik, Repentabor in Devin-Nabrežina sprejele statutarna določila, ki predvidevajo zaščito slovenskega jezika; poskrbeli so za odobritev in objavo statutov v italijanskem in slovenskem jeziku, dvojezično navedbo imen posameznih vasi in za dvojezične uradne nazive občin. Pri rabi slovenščine v stikih z občinsko upravo prihaja do razlik po posameznih občinah; tako na primer občina Dolina svojim občanom priznava pravico do rabe slovenščine v ustni in pisni obliki in pravico do odgovora v istem jeziku, občina Devin-Nabrežina pa zagotavlja prejetje odgovora v istem jeziku, vendar v neposredni obliki ali ob prisotnosti tolmača. Razlog za to razliko se skriva v poznavanju jezika pri občinskih uslužbencih. Tako Statut občine Dolina vsebuje jasno določilo, ki za občinske uslužbence zahteva obvladanje slovenskega jezika glede na različne kvalifikacije. Nasprotno pa Statut občine Devin-Nabrežina za občinske funkcionarje, uradnike in delavce ne predvideva znanja slovenskega jezika. Tudi v občini Zgonik in občini Repentabor se slovenščina uporablja v ustni in pisni obliki, pri tem pa morata občinski tajnik in podtajnik obvladati slovenski in italijanski jezik. Prav tako so vsebinsko različna statutarna določila na področju rabe jezika pri sestavi upravnih aktov in uradnih zapisnikov sej (Coren, 2004ab: 269–284).
Pri rabi jezika v javnih napisih so statutarna določila glede poimenovanja krajev in cestnih oznak homogena in je skoraj povsod zagotovljena dvojezičnost. Na Tržaškem je torej v nekaterih občinah zagotovljena pravica, da se občani lahko v slovenskem jeziku obrnejo na upravo in v istem jeziku prejmejo tudi odgovor, vendar pa ostajajo besedila upravnih aktov, ki jih sprejemajo občinski organi, izključno v italijanščini. Prvi pogoj za dvojezično poslovanje uprav je že prej omenjeno ustrezno znanje slovenščine pri uslužbencih. Spodbudo za dvojezično poslovanje bi predstavljal dodatni denarni prejemek za uslužbence, ki zagotavljajo dvojezično poslovanje krajevnih uprav. Denarni prejemek je bil zagotovljen za uslužbence javnih uprav v deželah Aosta in Tridentinska – Južna Tirolska (poslovanje v italijanščini/francoščini oziroma nemščini/ladinščini). Leta 2002 pa je v veljavo stopila deželna kolektivna delovna pogodba za
18
uslužbence krajevnih uprav, ki priznava dodeljevanje doklade za dvojezičnost. Vendar utegne biti njegovo konkretno izvajanje zaradi neobvezujočih formulacij vprašljivo (prav tam).
6.3 Dvojezičnost v tržaški pokrajini
Členi v zakonih 482/1999 in 38/2001 priznavajo rabo slovenskega jezika na ravni vidne dvojezičnosti, kar vključuje rabo slovenskega jezika v imenih vasi in zaselkov ter v toponomastiki. V tržaški pokrajini so občine, ki priznavajo vidno dvojezičnost Devin- Nabrežina, Dolina, Repentabor in Zgonik, vendar pa znotraj tržaškega statuta niso vključena določila o vidni dvojezičnosti (Vidau, Štoka, 2015: 59).
6.4 Dejanska raba slovenskega jezika
Pripadniki slovenske manjšine so v javnem življenju velikokrat pasivni pri uporabi slovenščine, ker je govor v italijanščini izraz olike do italijanskih prebivalcev. Velik pomen za živo rabo slovenskega jezika imajo različna slovenska društva oziroma krožki, ki so poleg šole prenašalci slovenske kulture. Znotraj društev se pripadniki slovenske skupnosti med seboj povezujejo, velikokrat pa se organizira srečanja s Slovenijo, kar prispeva k dobrim odnosom z matično državo. Pomembno vlogo igra tudi delovno okolje, kjer poznavanje slovenskega jezika v večinskem okolju velikokrat velja za prednost. Prav zato pa je neugodno pomanjkanje pripadnikov slovenske manjšine v javnih ustanovah in javnih zdravstvenih službah, to pa otežuje dostopnost različnih storitev za pripadnike slovenske manjšine, ki italijanščine ne obvladajo. Na področju zakonov in njihovega dejanskega izvajanja v vsakdanjem življenju pripadniki manjšine velikokrat niso seznanjeni z zakonodajnim korpusom in se zaradi slabih prevodov in šibkega poznavanja birokratskega izrazoslovja pri birokratskih postopkih ne poslužujejo slovenskih obrazcev. Poleg tega je obveščanje slovenske manjšine na tem področju pomanjkljivo, saj niti društva ne aktivno spodbujajo uporabe in izpolnjevanja dokumentov v slovenščini (Beccalli, 2015: 132–135).
Pri ohranjanju slovenskega jezika so torej ključne slovenske skupnosti, ki omogočajo dostop do temeljnih storitev, kot so vrtec, šola, občinske upravne službe, pošta … Šola ostaja najpomembnejši dejavnik za oživljanje in ohranjanje vsakodnevne rabe slovenskega jezika. Da pa se slovenščina ne spremenila v mrtev jezik ali narečno govorico, so pomembni tisk, radio in televizija ter športna in kulturna društva. Ta skrbijo za ohranjanje in razvoj prijateljskih stikov ter za spodbujanje aktivnega delovanja manjšine. Na koncu pa igra pomembno vlogo vsak posameznik, saj pasivnost in ravnodušnost do rabe slovenskega jezika v javnosti ne pomaga ohranjanju slovenskega jezika (prav tam, str. 135).
19
7 Nestrpnost in diskriminacija do slovenske manjšine
7.1 Vloga Republike Italije
V napetostih in nestrpnostih, ki se še vedno dogajajo slovenski manjšini v Italiji, svojo vlogo igra tudi Republika Italija, ki državljanom slovenske narodnosti še vedno ni uradno priznala nasilja in trpljenja pod fašistično državo. Italija se torej kot nacija še ni zedinila glede podobe fašizma, ampak je nasprotno s politično manipulacijo izpostavila prirejeno, nekruto podobo fašizma. Znotraj te podobe pa se zgodovinski vojni zločini kot je bila bazovska gmajna, kjer so bili septembra 1930 ustreljeni člani TIGR-a, ne skladajo s prikrojeno zgodovino. Priznanje Bazovice bi torej pomenilo kritiko lastne preteklosti. Na drugi strani pa je Italija z zakonom priznala dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre, kar na eni strani kaže oddaljevanje od svojih krivd, po drugi pa izpostavlja lastno nacionalno trpljenje (Mermolja, 2011: 127–129).
7.2 Odnos matične države do slovenske manjšine
Miran Komac opozarja, da je povezava med narodno manjšinsko problematiko in nacionalnim interesom dvoplastna, in sicer kot odnos slovenske države do slovenskih manjšin v sosednjih državah in kot odnos slovenske države do neslovenskih prebivalcev, ki živijo v Sloveniji. Pri pregledu te korelacije se izkaže, da se kljub pravno-političnem varstvu različne oblike asimilacije dogajajo tako znotraj manjšin v Sloveniji kot znotraj slovenskih manjšin izven matične države. Za vseobsežno pravno zaščito na področju manjšin so torej potrebne spremembe tudi pri manjšinskih skupnostih v Sloveniji. Slovenija je (v slovenski ustavi) zavezana k skrbi za slovenske manjšine v sosednjih državah, vendar kljub temu ni videti, da bi imela zastavljen natančen načrt oziroma cilje povezane z dobrobitjo slovenskih zamejcev.
Zaznati je nekakšen pokroviteljski odnos matične države do slovenskih manjšin, ki slednje obravnava kot skupnost, ki ji je zaradi razvojnih zaostankov potrebno pomagati doseči 'razvitejšo' izvorno državo. Vendar pa bi bilo potrebno narodne manjšine drugače obravnavati.
Komac na primer varstvo manjšin označi za investicijo v sistem slovenske nacionalne varnosti, saj manjšine širijo slovenski poselitveni prostor, poleg tega pa se skozi odnos, ki ga ima na primer Italija do slovenske manjšine, kaže odnos Italije do matične države oziroma Slovenije.
Narodne manjšine tako povečujejo propustnost državne meje, ki se ob uveljavljanju asimilacijske politike še poveča (Komac, 2002: 594–599).
Na okrogli mizi leta 2009 so govorci opozorili, da dosedanja politika Republike Slovenije v odnosu do Italije ni ustrezna, saj z enostranskim spokorniškim delovanjem predstavnikov slovenske države prispeva k odpravi moralno dolžniškega razmerja med okupacijsko in okupirano državo. Na drugi strani pa skuša Italija svoja zločinska dejanja nad slovenskim
20
narodom v obdobju fašizma upravičiti s sprevračanjem zgodovinskih dejstev in igranja vloge žrtve. Republika Slovenija oziroma slovenska vlada bi morala protestirati proti kakršnimkoli izrazom sovražnosti in zahtevati spoštovanje Pariške mirovne pogodbe in Osimskih sporazumov ter nasprotovati praksi, ko se slovenska manjšina v Italiji uporablja kot predmet napetosti in nesporazumov. Prav tako bi morala Slovenija izoblikovati strategijo razvoja ob zahodni meji, ki bi preprečevala italijanizacijo slovenske manjšine in hkrati slovenski prostor ozaveščati o dejanskem zgodovinskem poteku in posledicah okupacije Primorske (Jogan, 2009:
35–39).
7.3 Kako slovenska manjšina doživlja večinsko okolje?
Na podlagi raziskave (Etnične manjšine in diskriminacija) iz leta 2006 in 2008, bi lahko slovensko manjšino opredelili kot zaprto skupnost, saj Slovenci svoje stike (v prostem času) omejujejo predvsem na ostale pripadnike slovenske manjšine. Stiki med večinskim in manjšinskim narodom so pomembni, saj pogostost stikov med dvema družbenima skupinama lahko vodi k zmanjšanju predsodkov in diskriminacije. Zaprtost slovenske manjšinske skupnosti je najverjetneje posledica dlje trajajočega občutka ogroženosti in pogostejših izkazov nestrpnosti in diskriminatornega vedenja v vsakdanjem življenju. Poleg tega pripadniki slovenske manjšine svojega okolja ne doživljajo kot povsem strpnega in opozarjajo, da se italijansko okolje premalo zaveda prisotnosti slovenske manjšine in jo zato tudi manj sprejema.
Precejšen delež pripadnikov slovenske manjšine se je vsaj enkrat soočil z negativnim odzivom na rabo maternega jezika v javnosti. Varstvo slovenskega jezika v Italiji sloni predvsem na zaščitnem zakonu iz leta 2001, ki določa prepise za varstvo slovenske jezikovne manjšine dežele Furlanije-Julijske krajine, vendar se še ne izvaja dosledno (Medarič, 2009: 2–6).
Izkazi nacionalizma in diskriminacija naj bi bili stvar preteklosti, vendar se še danes pojavljajo v obliki različnih žaljivk, opazk in žaljivih napisov. Pri slovenski manjšini je zaznati močan občutek pripadnosti oziroma močno skupinsko identiteto, ki se značilno vzpostavlja v okoljih, v katerih se počuti skupina ogrožena. Rezultati raziskave kažejo tudi na to, da se slovenska manjšina v okolju, v katerem živi, ne počuti vedno sprejeto in še vedno doživlja tudi izraze nestrpnosti. Kot že prej omenjeno, veliko pripadnikov slovenske manjšine svoje stike omejuje na ostale pripadnike manjšine, ta zaprtost pa ne pripomore k zmanjševanju stereotipov in diskriminacije s strani večinskega prebivalstva. Kako pa je slovenska manjšina v Italiji zaščitena? Slovenska manjšina je opredeljena kot zgodovinska jezikovna manjšina, ki je zaščitena s predpisi v okviru 6. člena italijanske ustave ter v okviru posameznih zakonskih
21
določil. Vendar pa se določila v praksi ne izvajajo v celoti, zato se je slovenska manjšina še naprej primorana boriti za zaščito svojih pravic (prav tam, str. 6–10).
7.4 Neonacionalizem in neofašizem
Čeprav naj bi bilo sovraštvo do Slovencev v Italiji stvar preteklosti, se nestrpnost še vedno kaže, tudi v obliki neofašističnih organizacij. Še nekaj let nazaj so v novicah poročali o shodih skrajno desničarskih gibanj kot sta Casa Pound in Forza Nuova. Zaskrbljujoče je predvsem to, da italijanske oblasti takih shodov ne prepovedujejo. V Trstu je tri leta nazaj, kljub številnim pozivom k prepovedi s strani organizacij, združenj in sindikatov, potekal shod neofašističnega gibanja. Poleg tega je vsakršno ustanavljanje in poveličevanje fašističnih strank in gibanj v nasprotju z italijansko ustavo. Tržaške oblasti so se sklicevale na to, da za prepoved shoda ni pravne podlage, zato so območje shoda samo omejili (Dnevnik, 2018).
Precej opazno je, da napetosti najbolj naraščajo ob obletnicah pomembnih zgodovinskih dogodkov. Eden takih dogodkov je gotovo tudi obletnica požiga Narodnega doma. Poleg samih neofašističnih gibanj za stopnjevanje napetosti poskrbijo tudi oblasti, ki s spreminjanjem zgodovinskih dogodkov oziroma izkrivljanjem zgodovine poskušajo politično odgovornost povojnega nasilja preusmeriti na Slovence. Tak primer je objavljanje zgodovinskih fotografij na katerih prikazujejo slovenske žrtve kot italijanske (Vorkapić, 2020).
Potvarjanje zgodovine se dogaja tudi ob Dnevu spomina na fojbe; leto nazaj je neofašistično gibanje Casa Pound po več kot sto italijanskih mestih izobesilo lepake z napisom »Titovi partizani, zločinci in morilci«. Isto gibanje je na lanskem praznovanju osvoboditve izpod jugoslovanske okupacije oskrunilo stavbo zamejskih Slovencev v vasi Boljunec (MMC RTV SLO, 2020).
8 Zakonska določila ohranjanja pravic slovenske manjšine
Pravice manjšin so tesno povezane z varstvom človekovih pravic na mednarodni in nacionalni ravni; za te velja, da pripadajo vsakemu človeku, brez kakršnegakoli razlikovanja na podlagi rase, spola, verstva, narodnosti in podobno. Za določitev pravic, ki pripadajo manjšinam pa je najprej potrebno opredeliti pojem manjšine. Ta pojem se nanaša na tiste, ki »[…] v nekem določenem političnem sistemu očitno ne pripadajo večini; natančneje pa ta izraz napotuje na tiste skupine s skupnimi političnimi, skupnostnimi, jezikovnimi in drugimi značilnostmi, ki jih v primerjavi z ostalo populacijo postavlja v manjšinski položaj« (Benedetti, 2015: 14). V razvoju zaščite manjšin je naprej prišlo do načela formalne enakosti oziroma prepovedi diskriminacije na podlagi rase, etnične pripadnosti, vere ali jezika za posredno zaščito manjšin prek varstva
22
posameznikov, kasneje pa je prišlo do zagotavljanja vsebinske enakopravnosti, ki je bila usmerjena k boljšemu vključevanju manjšin v družbo in varstvu njihove identitete (Benedetti, 2015: 14).
Slovenska manjšina je kljub številčnosti od dvanajstih zgodovinskih jezikovnih manjšin pravno najšibkejše zaščitena. Vzrok za to gre iskati v politični zgodovini tega območja, saj je zagotavljanje pravic Slovencem potekalo vzporedno z razvojem odnosov med Italijo in Jugoslavijo oziroma Slovenijo. Slovensko manjšino se omenja že leta 1954 v Posebnem statutu priloženemu k Londonskemu sporazumu, leta 1975 pa v Osimskem sporazumu, ki poudarja ohranitev zaščite pripadnikov obeh etničnih skupin (prav tam, str. 17–18).
Koncept jezikovne manjšine se tudi v Italiji pogosto povezuje s konceptom narodne manjšine, vendar ta pristop ne upošteva dejstva, da občutek jezikovne pripadnosti ne zadošča za opredelitev drugačne nacionalne identitete. Na podlagi tega so jezikovne manjšine v Italiji zaščitene z zakonom št. 482/1999, dve leti kasneje pa še z zakonom št. 38/2001. Vendar je razlikovanje med narodno manjšino in jezikovno manjšino ključnega pomena, saj v primeru, ko manjšina kolektivno zatrjuje drugačnost identitete, manjšina pridobi neodtujljive jezikovne pravice, ki jih je država bivanja dolžna zaščititi. Tudi 6. člen v italijanski ustavi določa, da Italija s posebnimi določili ščiti jezikovne manjšine, kar pomeni, da ustava za merilo razločevanja etnično-narodnih manjšin uporablja jezik (prav tam, str. 13–16).
8.1 Zakon št. 482/1999
15. decembra 1999 je bil sprejet zakon št. 482 z naslovom ''Zakonska določila v zvezi z zaščito zgodovinskih jezikovnih manjšin''. S tem zakonom je italijanska država sprejela predpise za zaščito zgodovinskih jezikovnih manjšin, ki so bile do takrat zaščitene preko mednarodnih sporazumov. V 2. členu tega zakona italijanska država opredeli zgodovinske jezikovne manjšine, ki jih priznava italijanski pravni red: »[…] republika ščiti jezik in kulturo albanskih, katalonskih, germanskih, grških, slovenskih in hrvaških prebivalcev ter tistih prebivalcev, ki govorijo francoski, franko-provansalski […] jezik« (Zakon štev. 482, 1999). Pripadnikom manjšin se priznavajo tudi jezikovne in kulturne pravice na področju šolstva; »v osnovnih šolah in v nižjih srednjih šolah je predvidena tudi raba manjšinskega jezika kot sredstva poučevanja«
(Zakon štev. 482, 1999) in javne rabe jezika v zavodih in ustanovah »[…] lahko člani občinskih svetov in drugih kolektivnih upravnih organov pri delovanju le-teh uporabljajo zaščiteni jezik«
(Zakon štev. 482, 1999). Italijanska država je s tem zakonom prepoznala tudi pravice do vrnitve prvotnega imena in priimka: »[…] pripadniki priznani jezikovni manjšini […] katerim je bil
23
spremenjen priimek ali ime […] imajo pravico, da se jim na podlagi ustrezne dokumentacije, povrne njihove prvotna oblika« (Zakon štev. 482, 1999) (Benedetti, 2015: 16–17).
8.2 Zakon št. 38/2001
23. februarja 2001 je bil sprejet zakon št. 38 z naslovom ''Zakonska določila za zaščito slovenske jezikovne manjšine v deželi Furlaniji-Julijski krajini''. Tu republika Italija prvič po zakonu priznava prisotnost slovenske (jezikovne) manjšine v Tržaški, Goriški in tudi Videmski pokrajini. Sprejeti ukrepi za zaščito slovenske manjšine se zgledujejo po Okvirni konvenciji o varstvu narodnih manjšin iz leta 1995. Tako kot zakon št. 482, se tudi ta zakon osredotoča na rabo slovenskega jezika, šolstvo in javno upravo, poleg tega pa so na novo v zakon vključene institucije, dejavnosti in kultura slovenske manjšine: »Dežela Furlanija-Julijska krajina skrbi za podporo kulturnih, umetniških, športnih, rekreacijskih, znanstvenih, izobraževalnih, informativnih in založniških aktivnosti in pobud, ki jih izvajajo inštitucije in združenja manjšine« (Zakonska štev. 38, 2001).
8.3 Deželni zakon št. 26/2007
Z deželnim zakonom so bila 26. novembra 2007 sprejeta in dopolnjena določila za zaščito slovenske jezikovne manjšine: »Dežela… priznava obstoj in prispeva k varstvu ter razvoju slovenske jezikovne manjšine kot sestavnega dela njenega zgodovinskega, kulturnega in človeškega bogastva« (Deželni zakon št. 26, 2007). Deželni zakon predvideva oblike sodelovanja med pripadniki deželnih jezikovnih identitet, ustanovi se Deželni seznam organizacij slovenske jezikovne manjšine, deželna posvetovalna komisija in tajništvo Institucionalnega paritetnega odbora (Benedetti, 2015: 19).
8.4 Po sprejetju zakonov
Sprejetje zakona št. 38/2001 je bil brez dvoma pomemben zgodovinski dogodek, saj je bilo dokončno priznano, da slovenska manjšina živi v Italiji in da je potrebna zaščite. Vendar pa ima zakon predvsem moralno vrednost in ne prinaša veliko konkretnih novosti. Predsednik Sveta slovenskih organizacij Sergej Pahor je po sprejetju zakona omenil nekaj področij, kjer bi bil zakon težje uresničen. Največ težav pri uveljavljanju zakonskih določil naj bi bilo na področju določanju ozemlja, kjer bo zakon veljal. Pomanjkljivo je urejena zastopanost predstavnikov manjšine v predstavniških organih, problematično področje pa predstavlja tudi uveljavljanje dvojezičnosti predvsem v večjih mestih kot sta Trst in Gorica. Poleg tega zakon ne priznava trpljenja slovenske manjšine v času fašizma in različnih oblik asimilacije. Pomanjkljivosti zakona so tudi v tem, da zakon daje veliko pristojnosti krajevnim upravam, ki pa Slovencem
