DIPLOMSKO DELO

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO

DIPLOMSKO DELO

MEŽICA, 2021 ALENKA HANUŠ PEČOVNIK

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO

Alenka Hanuš Pečovnik

POGLED SLOVENSKE NARODNE MANJŠINE NA AVSTRIJSKEM KOROŠKEM NA URESNIČEVANJE MANJŠINSKEGA VARSTVA

Diplomsko delo

Mentor: red. prof. dr. Božo Repe Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje Zgodovina

Mežica, 2021

ZAHVALA

Hvala mentorju, red. prof. dr. Božu Repetu, za strokovno vodstvo in pomoč pri pisanju diplomskega dela. Hvala tudi vama, moja draga starša, za omogočen študij in tebi Blaž, ker si me nekega dne na sprehodu postavil pred dejstvo, da bo študij potrebno enkrat zaključiti.

Posebna zahvala gre tudi mojima sončkoma, Juliji in Aniki, ki sta ves čas pisanja diplomskega dela navijali zame.

Hej ljuba Kärtnen, ti si moja über alles, preklet bod Krjavel, ki te presekal je na pol …

(FolkRola)

POVZETEK

Želja evropskih narodov, da bi vsak narod imel svojo državo, se tudi po dveh svetovnih vojnah ni uresničila.

Po razpadu starih imperijev, v našem primeru Avstro-Ogrske, je v ospredje prišlo vprašanje nove razmejitve, ki se je reševalo na mirovni konferenci v Parizu. Odločilna za določitev meje z Avstrijo je bila Saintgermainska mirovna pogodba, ki je za Koroško določila izvedbo plebiscita 10. oktobra 1920. Slovenci, ki po letu 1920 ostanejo v sedaj že avstrijskih predelih Koroške, postanejo narodna manjšina, katere položaj ureja prav zgoraj omenjena mirovna pogodba.

Po koncu 2. svetovne vojne je bila Avstrija leta 1955 ponovno vzpostavljena z Avstrijsko državno pogodbo, in sicer v mejah izpred anšlusa. Za urejanje manjšinskega vprašanja je ključen njen 7. člen, ki je še danes temelj pravic manjšinske skupnosti na avstrijskem Koroškem.

Kmalu je postalo jasno, da bodo določila obeh mirovnih pogodb ostala le črka na papirju, kajti še danes se slovenska narodna manjšina bori za uresničitev in upoštevanje vseh pravic, ki ji glede na manjšinski status pripadajo.

Ključne besede: slovenska narodna manjšina, avstrijska Koroška, Avstrijska državna pogodba, varstvo manjšin.

ABSTRACT

The wish of European nations for every single one of them to have its own state, did not materialize even after two world wars.

After the disintegration of the old empires, in our case Austria-Hungary, the question of a new delimitation came into the foreground and it would be solved at the Paris peace conference.

Decisive for the definition of the border with Austria was the Treaty of Saint-Germain, which, for Carinthia region, foresaw a plebiscite on October 10th, 1920. Slovenes, who after 1920 remain in the now Austrian areas of Carinthia, do herewith become a national minority, the status of which is regulated by the very peace treaty mentioned above.

After the end of the Second World War, Austria was re-established by means of the Austrian State Treaty within the pre-Anschluss borders. The key for the regulation of the minority question lies with the Article 7 of the named treaty, which until today remains fundamental for the rights of the Slovenian national minority in Austrian Carinthia. Soon it became clear, that the provisions of both peace treaties will remain nothing but words on a piece of paper, for as of today the Slovenian national minority is still fighting for the fulfilment and respect of all rights, to which it is entitled according to its minority status.

Key words: Slovenian national minority, Austrian Carinthia, Austrian State Treaty, minority protection.

KAZALO

1. UVOD 1

2. ZGODOVINSKI OKVIR 2

2.1. Koroški plebiscit 2

2.2. Koroški Slovenci v prvi avstrijski republiki 4

2.2.1. Politična organiziranost 5

2.2.2. Kulturno življenje 5

2.2.3. Gospodarsko življenje 6

2.3. Anšlus in koroški Slovenci pod nacistično Avstrijo 6

2.4. Koroški Slovenci med 1945 in 1955 7

2.5. Koroški Slovenci v Avstriji 1955-1990 8

2.5.1. Manjšinsko šolstvo 10

2.5.2. Politično udejstvovanje 11

2.5.3. Dvojezični napisi 12

2.5.4. Gospodarsko življenje 13

2.5.5. Kulturno življenje 14

2.5.6. Burna sedemdeseta 14

2.6. Slovenska manjšina na Koroškem danes 17

2.6.1. Organiziranost manjšine 17

2.6.2. Šolstvo 20

3. DEMOGRAFSKI PODATKI SLOVENSKE MANJŠINE NA AVSTRIJSKEM KOROŠKEM 21

3.1. Avtohtono poselitveno območje 21

3.2. Številčnost slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem 22 4. JUGOSLOVANSKO/SLOVENSKO-AVSTRIJSKI ODNOSI V 20. STOLETJU 24

5. NOTIFIKACIJA AVSTRIJSKE DRŽAVNE POGODBE 29

6. PRAVNO VARSTVO SLOVENSKE MANJŠINE NA AVSTRIJSKEM KOROŠKEM 32

6.1. Avstrijsko manjšinsko pravo 32

6.2. Temeljni državni zakon 32

6.3. Saintgermainska mirovna pogodba 33

6.4. Avstrijska državna pogodba 33

6.5. 7. člen Avstrijske državne pogodbe 34

6.6. Zakon o narodnih skupnostih 35

6.7. Koroška deželna ustava 36

6.7.1. Odzivi predstavnikov slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem 37 6.7.2. Odzivi slovenske politike in zainteresirane javnosti na predlog nove deželne ustave 37

7. ANKETA 39

7.1. Splošno o anketi 39

7.2. Pregled rezultatov po vprašanjih 39

7.3. Povzetek rezultatov 50

7.4. Sklep 52

8. ZAKLJUČEK 53

9. LITERATURA 54

KAZALO SLIK

Slika 1: Plebiscitno območje ... 3 Slika 2: Občine, v katerih živijo koroški Slovenci ... 22 Slika 3: Popis prebivalstva 2001 ... 24

KAZALO TABEL

Tabela 1: Rezultati koroškega plebiscita po volilnih okrajih... 4 Tabela 2: Prebivalstvo avstrijske Koroške v letih 1981, 1991 in 2001 glede na občevalni jezik ... 23

KAZALO PRILOG

PRILOGA 1 - Anketa – Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem………...58 PRILOGA 2 - Poziv Državnemu zboru Republike Slovenije za notifikacijo nasledstva

Avstrijske državne pogodbe……….…...62 PRILOGA 3 - Adrian Kert, urednik splošnega programa pri Zložbi Mohorjeva, o trenutnem položaju slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem..……….…..…....64

1. UVOD

Geografski okvir slovenskega naroda je bistveno večji kot pa so meje moderne slovenske države. Na to temo je bilo vsekakor že veliko rečenega in napisanega. To ugotovitev je med drugim možno pripisati tudi dejstvu, da je slovenski narod več kot petsto let živel pod jarmom Habsburžanov in čeprav brez svojih pravic, ni bil nikoli fizično omejen – v avstrijskem imperiju je vladal tako rekoč prost pretok ljudi in blaga.

Slovenci smo šele po pomladi narodov leta 1848 začeli konstruktivno razmišljati o sebi kot o narodu. Začele so se razne javne manifestacije v obliki taborov, kar je sicer pohvalno, ni pa se razširilo v bolj organizirano gibanje, ki bi pripomoglo k centralnejšemu delovanju za narodov blagor (hrvaški narod je imel v okviru ogrskega dela monarhije bistveno večjo avtonomijo oziroma prepoznavnost).

Slovensko prebivalstvo je bilo, razen nekaj izobraženih predstavnikov, večinoma podeželsko in kot tako ni premoglo dovolj ambicij oziroma domoljubja za večje korake pri organiziranju naroda kot politične tvorbe. Tu niso na mestu nikakršne zamere do naših pradedov, saj je razumljivo, da je boj za vsakdanje preživetje preprosto onemogočal malemu človeku, da bi se ukvarjal s tako postransko zadevo, kot je politika. Bogatejši, bolj izobražen del prebivalstva pa je, razen že omenjenih posameznikov, raje sprejemal nemštvo, ker je le-to predstavljajo ključ do služb, poslov, ključ do sprejetja v družbo, to pa je seveda predstavljalo osebni uspeh posameznika.

S koncem prve svetovne vojne je prišel tudi konec starih imperijev, med njimi tudi Avstro- ogrskega, večnacionalnega skupka narodov, ki se je v taki obliki, vsej človeški logiki navkljub, uspel obdržati skoraj tisoč let (prva omemba Avstrije kot vzhodne marke frankovskega kraljestva se pojavi v letu 996). Narodi in narodnosti so tako v letih 1918–1919 ustanavljali svoje države, seveda v odvisnosti od svoje lastne narodne identitete in zgodovinskega ozadja. Tako so si na primer Čehi, Slovaki in pribaltski narodi izborili svoje samostojne države, Slovenci pa smo prešli v novo skupnost narodov, ki seveda spet ni predstavljala tistega, po čemer smo Slovenci hrepeneli. Pomanjkanje institucije naroda in temeljne zgodovinske podlage, ki jo izkazujejo oziroma so jo izkazovali takrat vsi “veliki”

narodi, je seveda pripomoglo k temu, da so se nove meje začrtale na način, ki je bil za slovenski živelj izjemno neugoden. Kraljeva vlada v Beogradu ni zastopala interesov slovenskega naroda na zadovoljiv način, kar se je kazalo tudi v komentarjih srbskih (takrat že jugoslovanskih) oficirjev, ki so prišli na severno mejo nove skupne države govoreč: »Več nam je do zadnje srbske vasi kot do teh slovenskih dežel«.

Tako so seveda velesile slovenskemu narodu pobrale dobršen del ozemlja – rojene so bile slovenske manjšine in vse so bile od tega trenutka dalje podvržene državnim aparatom, ki so skušali storiti vse, da bi slovensko prebivalstvo nasilno integrirali v svoje kulture (ki so veljale oziroma so se imele za večvredne) ali celo etnično očistili ta ozemlja.

To diplomsko delo se osredotoča na pravno varstvo in položaj slovenske narodne manjšine na avstrijskem Koroškem skozi oči njenih predstavnikov.

Ker je opredelitev tega obdobja povsem nemogoča brez zgodovinskega orisa situacije slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, bomo v naslednjem poglavju razložili zgodovinska dejstva, ki so pripeljala do njenega nastanka na tem območju, in položaj manjšine v različnih zgodovinskih obdobjih. Pogledali bomo pravno varstvo manjšine ter predstavili dokumente, ki to področje urejajo. Orisali bomo slovensko-avstrijske odnose, predvsem problem slovenskega nasledstva Avstrijske državne pogodbe, ki še danes ni rešeno.

Jedro diplomske naloge predstavlja analiza ankete o položaju slovenske narodne manjšine na avstrijskem Koroškem, izvedene med vidnejšimi predstavniki le-te (društva, šolstvo, cerkev, politični predstavniki) in tudi posamezniki, ki jim je bila anketa posredovana s strani zgoraj omenjenih. Svoj pogled na manjšinsko problematiko je podal tudi gospod Adrian Kert, urednik splošnega programa pri Založbi Mohorjeva. Njegovo razmišljanje sem diplomskemu delu dodala v prilogi.

2. ZGODOVINSKI OKVIR

V tem poglavju bo predstavljen položaj slovenske manjšine od koroškega plebiscita do danes z namenom ugotoviti, kako se je njen položaj postopoma spreminjal in katera obdobja so bila za manjšino z vidika upoštevanja manjšinskih pravic najtežja.

2.1. Koroški plebiscit

Sklepno dejanje prve svetovne vojne je bila Pariška mirovna konferenca, na kateri so članice antante razpravljale o vprašanju razmejitve med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (v nadaljevanju Kraljevina SHS) in Republiko Avstrijo (v nadaljevanju Avstrija). Kraljevina SHS je postavila svoje ozemeljske zahteve glede Koroške, katere posledica so bile oborožene konfrontacije med pripadniki vojske Kraljevine SHS in pripadniki koroških prostovoljcev.

21. junija je bila kot rezultat dolgotrajnih pogajanjih in različnih predlogov, sicer v nasprotju z

načelom skladnosti državnih meja z jezikovnimi, določena izvedba plebiscita za južno Koroško, hkrati pa je bilo določeno, da bo narodnostna meja na Štajerskem potekala po reki Muri, Radgona bo avstrijska, Kraljevini SHS pa bo pripadel Maribor.

Saintgermainska pogodba¹ je potrdila plebiscitno območje, ki je bilo razdeljeno na cono A - JV del Celovške kotline (obsegala je 1768 km in po štetju iz leta 1910 73.488 prebivalcev, od tega 68,18 % s slovenskim občevalnim jezikom) in cono B- Celovec z okolico (325 km).

Najprej so glasovanje nameravali izvesti v coni A, v coni B pa naj bi bilo izvedeno le, če bi se večina v coni B izrekla za Kraljevino SHS. Odločala je navadna večina vseh oddanih veljavnih glasov.

Slika 1: Plebiscitno območje²

V coni A je glasovanje potekalo 10. oktobra 1920. Od 39.291 glasovalnih upravičencev se jih je glasovanja udeležilo 95,79 %. Oddanih je bilo 94,94 % veljavnih glasov, od tega je za

1 Saintgermainska mirovna pogodba je bila podpisana 10. septembra 1919. Podpisalo jo je pet antantnih sil in 12 zavezniških držav. Republiki Avstriji je prepovedovala državno združitev z Nemčijo in ime Republika Nemška Avstrija. Poleg določil o meji so pomembna še določila o omejitvi vojske, političnih in gospodarskih odnosih z državami naslednicami habsburške monarhije ter o vzpostavitvi demokratičnih in socialnih pravic. Za Slovence so bile pomembne določbe, ki so zadevale zaščito narodnih in verskih manjšin, saj so manjšinam zagotavljale enakopravnost pri uveljavljanju demokratičnih svoboščin in ohranjanje manjšinske značilnosti v zasebnem in javnem življenju.

2 https://www.sds.si/novica/izguba-koroskega-ozemlja-je-bila-nacionalna-tragedija-16529, 7. 4. 2019.

Avstrijo glasovalo 59,04 % volilnih upravičencev. Ker je bila večina veljavnih glasov za Avstrijo, glasovanja v coni B ni bilo (Atlas svetovne zgodovine: 20. in 21. stoletje 2006, 26).

Tabela 1: Rezultati koroškega plebiscita po volilnih okrajih³

OKRAJ ZA AVSTRIJO ZA JUGOSLAVIJO SKUPAJ GLASOV

Rožek 1980 2318 4298

Borovlje 6427 4981 11 408

Velikovec 8306 2444 10 750

Pliberk 531 5335 10 847

Skupaj 22 095 15 278 37 303

Avstrija je zasedla celotno plebiscitno območje, slovenska stran je skušala izidu plebiscita oporekati, saj naj bi se dogajale nepravilnosti, vendar le-te niso vplivale na izid glasovanja, saj je bil plebiscit izveden pod posebnim mednarodnim nadzorom.

V skladu s Saintgermainsko mirovno pogodbo je Avstrija zagotavljala, da bo slovenska manjšina vsestransko upoštevana in enakopravna. Slovesno izjavo z zagotovili s spoštovanjem manjšinskih pravic je 28. septembra 1920 sprejel tudi koroški deželni zbor.

2.2. Koroški Slovenci v prvi avstrijski republiki

Čas neposredno po plebiscitu je bil čas močnega pritiska nemškega nacionalizma na koroške Slovence. In čeprav je Saintgermainska mirovna pogodba koroškim Slovencem zagotavljala vrsto jezikovnih in narodnostnih pravic, teh obveznosti prva avstrijska republika ni izpolnjevala. Zvezne avstrijske in predvsem koroške deželne oblasti so po letu 1920 skušale Slovence izriniti iz javnega življenja. Tako je službo izgubila večina slovenskih učiteljev, odpustili so tudi več pravnikov, zdravnikov, državnih uslužbencev in drugih, ki so na plebiscitu glasovali za Kraljevino SHS. Izgnali ali premestili so tudi več duhovnikov. Takoj so zaprli nekaj slovenskih šol in odstranili večino dvojezičnih krajevnih napisov. Oteženo je bilo kulturno življenje manjšine. Cilj omenjenih ukrepov je bila čim prejšnja asimilacija slovenskega življa.

3 Atlas svetovne zgodovine: XX. in XXI. stoletje, 2006, 26.

Veliko vlogo pri ponemčevanju je odigrala osrednja protimanjšinska organizacija koroških Slovencev, Koroška domovinska služba, 1924 preimenovana v Koroško domovinsko zvezo, ki je bila s strani koroške oblasti ustanovljena pred plebiscitom z namenom priskrbeti Avstriji politično zmago. Koroška domovinska zveza je imela svoje organizacije po vsej južni Koroški in je prek njih nadzirala slovenske kulturne in gospodarske ustanove.

2.2.1. Politična organiziranost

Slovenska narodna skupnost na Koroškem je po plebiscitu ostala ločena od matice in s tem izključena iz delovanja osrednjih organizacij, zato je morala svoje politične, kulturne in gospodarske organizacije osnovati na novo. Marca 1921 je delovanje obnovilo nekdanje Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence. Istočasno je začel izhajati kulturno- politični tednik Koroški Slovenec, ki je postal osrednje glasilo prej omenjenega društva.

Spomladi 1921 je društvo kot Koroška slovenska stranka nastopilo na prvih deželnozborskih volitvah in dobilo dva mandata. Tak volilni rezultat je društvo nato dosegalo na vseh volitvah v deželni zbor do leta 1934.

Od začetka 30. let je več Slovencev pristopilo h Komunistični partiji Avstrije, ki je prav prek Koroške vzdrževala stike s Komunistično partijo Jugoslavije. Njuno sodelovanje je vrh doseglo aprila 1934, ko sta skupaj s Komunistično partijo Italije sprejeli izjavo o slovenskem narodnem vprašanju, v kateri so se zavezale bojevati se za pravico slovenskega naroda do odcepitve od obstoječih držav in združitve v samostojno Slovenijo.

2.2.2. Kulturno življenje

Obnavljanje kulturnega življenja je bilo zelo težavno, saj je bil veliki del slovenskih izobražencev pregnan, pretrgani so bili kulturni stiki z osrednjo Slovenijo. Njegovo oživitev je zelo prizadela prepoved vrnitve Mohorjeve družbe na Koroško, razmere sta zaostrovala raznarodovalni pritisk oblasti in nasilje nemško-nacionalnih skupin. Zaradi omenjenih razlogov se je kultura v letih 1929-1941 ohranjala v zelo skrčeni obliki in po navadi stran od javnosti.

Marca 1922 je je bila kot osrednja organizacija krajevnih prosvetnih društev obnovljena Slovenska krščansko-socialna zveza, leta 1934 preoblikovana v Slovensko prosvetno zvezo.

V prihodnjih letih je nastala še ena osrednja slovenska kulturna organizacija, imenovana Krščanska kulturna zveza.

Gonja proti slovenščini v šolah se je stopnjevala. Slovenščina ni bila več obvezen predmet za slovenske dijake na celovški nemški gimnaziji, zato je nov sloj izobražencev nastajal z velikimi težavami. Je pa prva avstrijska republika sicer še naprej vzdrževala utrakvistične šole, v katerih je bila slovenščina uporabljena le kot pomožni jezik v prvih dveh letih šolanja.

Omeniti velja, da so pomembno vlogo pri ohranjanju narodne identitete in v lokalnih kulturno-prosvetnih društvih imeli slovenski duhovniki.

2.2.3. Gospodarsko življenje

V gospodarskem pogledu je bila Koroška v tem času nerazvit in za širše gospodarske tokove zaprt prostor. Zaradi gospodarske zaostalosti je prišlo do izseljevanja odvečnega prebivalstva iz domačega kraja in s tem slovenskega ozemlja.

Gospodarska dejavnost koroških Slovencev je že za časa monarhije temeljila na zadružništvu.

Zadružne zveze so opravljale revizijo, bile so denarne centrale, oskrbovale so članice s potrebnimi tiskovinami, spodbujale k ustanavljanju novih zadrug in pri tem pomagale z nasveti in šolale odbornike. Zadruge so bile do plebiscita povezane z ostalimi na Slovenskem, po uveljavitvi nove državne meje je bila ta povezava pretrgana, zato je bilo treba ustanoviti svojo organizacijo. Priprave so se začele že decembra 1920, 28. februarja 1921 pa se je 33 zadrug združilo v Zvezo koroških zadrug s sedežem v Celovcu. Do 3. julija 1924 so se vanjo združile vse slovenske zadruge. Leta 1928 je Zveza pristopila k Splošni zadružni zvezi kmečkih zadrug v Avstriji.

Najučinkovitejša organizacija koroških Slovencev je bila Kmečka zveza. Nastala je leta 1932 po ustanovitvi kmetijske zbornice, v katero so morali tudi slovenski kmetje izvoliti svoje predstavnike. Kmetijska zbornica je bila edina organizacija, v kateri so bili koroški Slovenci primerno zastopani, saj je kmečka zveza na volitvah v zbornico na območju južno od Drave in vzhodno od Beljaka dosegla absolutno večino.

2.3. Anšlus in koroški Slovenci pod nacistično Avstrijo

Z dnevom priključitve Avstrije nacistični Nemčiji 13. marca 1938 so odpadla vsa zaščitna manjšinska določila saintgermainske mirovne pogodbe, ki jih je Avstrija sicer pravno tolerirala, dejansko pa jih ni nikoli v celoti uveljavila (Zgodovina Slovencev 1979, 732).

Takoj je bilo opaziti preganjanja Slovencev na Koroškem, ki so se po nacističnem napadu na Jugoslavijo aprila 1941 še posebej razmahnila.

Tako imenovana vindišarska teorija⁴ je z nacizmom doživela dokončno uzakonitev. To se je pokazalo pri ljudskem štetju leta 1939, ko so koroški nacisti poleg dotedanjih kategorij jezikovne pripadnosti uvedli še novo – nov občevalni jezik windisch (Zgodovina Slovencev 1979, 723). Vseeno so našteli več govorcev slovenskega jezika kot obe štetji v prvi avstrijski republiki.

Sledila je vrsta protislovenskih ukrepov: nasilno izseljevanje koroških Slovencev, odprava utrakvističnega šolstva v šolskem letu 1938/39, aretacije znanih Slovencev, odstranjevanje slovenskih in dvojezičnih napisov, prepoved prirejanja slovenskih kulturnih prireditev in tečajev.

2.4. Koroški Slovenci med 1945 in 1955

Po koncu druge svetovne vojne se je zdelo, da bodo krivice, ki so koroške Slovence doletele v času prve avstrijske republike in v obdobju med 1938 in 1945, popravljene. 16. maja je bil izvoljen Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor, slovensko predstavništvo na avstrijskem Koroškem, ki so ga Britanci, kot zasedbena sila na Koroškem, sprva priznali za predstavnika jugoslovanske oblasti v deželi. Priznanje so nato umaknili 22. maja, ko je morala jugoslovanska vojska pod pritiskom velesil zapustiti Koroško. Ob tem sta ZDA in Velika Britanija poudarjali, da umik vojske ne pomeni nujno zavrnitve Jugoslavije, ki je zahtevala priključitev slovenske Koroške matičnemu narodu⁵, ampak se bo to vprašanje dokončno razrešilo na mirovni konferenci z Avstrijo.

4 Beseda Windische je do konca 18. stoletja v nemščini pomenila Slovence. V začetku 19. stoletja je nemščina prevzela ime »Slovenci«, ki so ga sami zase uporabljali tudi Slovenci. Pred prvo svetovno vojno je dobil pojem

»windisch« povsem negativno konotacijo in postal psovka za Slovence, živeče na avstrijskem Koroškem. Izraz Vindišar ni več nanašal na nemčurje, ampak na narodno zavedne Slovence.

Namen vindišarske teorije je bila delitev koroških Slovencev na »Vindišarje« in »nacionalne Slovence«.

Zagovarjala je stališče, da sta vsakdanji pogovorni jezik in knjižni jezik dva samostojna jezika. Slovenski jezik na Koroškem ni dovolj visok, da bi lahko bil knjižni jezik, zato manjšina uporablja nemščino za literarni jezik. Ob pogajanjih za kulturno avtonomijo leta 1927 se je oblikovala nova različica teorije, po kateri so Vindišarji, ki so zvesti domovini in prijazni do Nemcev, posebna etnična skupina, ki naj bi se v kratkem ponemčila. To jih loči od t. i. narodnih Slovencev, ki priznavajo svojo narodno posebnost, so politično nevarni in ogrožajo enotnost Koroške (Inzko in drugi 1985, 69-73, Slovenska zgodovina 2007, 556).

5 Na londonski konferenci leta 1947 je Jugoslavija predlagala priključitev južne Koroške Jugoslaviji, kar je postalo izhodišče razprav o jugoslovanskih manjšinah v Avstriji na povojnih mednarodnih konferencah. Predlog je zajemal celotno slovensko etnično ozemlje Koroške. Velesile so predlog Jugoslavije obravnavale. Na njihovo zahtevo je leta 1948 Jugoslavija predložila nov predlog za priključitev, po katerem naj bi Jugoslaviji priključili obe plebiscitni coni, le-ta pa naj bi se odpovedala spodnji Ziljski dolini, delu mesta Beljak ter nekaterim občinam okraja Volšperk. Jugoslavija februarja 1948 predloži novo spomenico o ureditvi koroškega vprašanja, a so štiri velesile odločile za ohranitev jugoslovansko-avstrijske meje na Karavankah.

Da so Britanci nasprotovali združitvi se je pokazalo na volitvah v deželni in državni zbor 25.

novembra 1945, saj so kot pogoj za udeležbo OF na volitvah zahtevali, da se le-ta odreče boju za priključitev južne Koroške Jugoslaviji, kar je OF zavrnila, volivcem pa svetovala, naj se volitev ne udeležijo oz. naj volijo Komunistično stranko Avstrije.

V ta čas spada tudi sprejem odredbe o obvezni dvojezični šoli, s katero je bila na območju 62 občin južne Koroške uvedena obvezna dvojezična šola za učence obeh deželnih jezikov, kar je bistveno izboljšalo položaj slovenske skupnosti.

Avstrijsko in s tem tudi koroško vprašanje so po diplomatski poti začeli reševati januarja 1947 mednarodni konferenci v Londonu, ki ji je sledila vrsta konferenc o tem vprašanju. Za manjšino je bila usodna zlasti konferenca zunanjih ministrov štirih velesil in Avstrije, ki je potekala maja in junija 1949. Takrat je bil dokončno zavrnjena zahteva Jugoslavije po priključitvi pretežno slovenskega dela Koroške Jugoslaviji. So pa udeleženci konference morali priznati upravičenost zahteve po ustrezni rešitvi manjšinskega vprašanja ter priznati doprinos koroških Slovencev k boju proti nacizmu. V tem okviru so sprejeli vrsto zaščitnih določil za obe manjšini v Avstriji, ki so predvsem zajeta v 7. členu Avstrijske državne pogodbe.

20. junija 1949 se je nastopanje nemško-koroškega nacionalizma do slovenske skupnosti okrepilo. Heimatdienst je zahteval, da je potrebno obnoviti nemška obrambna društva, v šolsko politiko uvesti t. i. pravico staršev, opozarjati na nevarnost narodno zavednih Slovencev, ohraniti vindišarstvo, pobiti vsakršno laž o germanizaciji ter preprečiti vsakršno manjšinsko zakonodajo. Leta 1949 je prišlo tudi do diferenciacije enotne slovenske politike.

28. junija je bil namreč ustanovljen še Narodni svet koroških Slovencev. Od takrat sta na Koroškem delovala dve slovenski politični organizaciji: napredni Slovenci, združeni v OF in njeni naslednici Zvezi koroških organizacij, ter Slovenci, združeni v narodnem svetu. Oba tabora sta v zadevah, ki se tičejo manjšine, nastopala enotno.

2.5. Koroški Slovenci v Avstriji 1955-1990

Prelomno obdobje je za slovensko narodno skupnost na avstrijskem Koroškem nastopilo po podpisu Avstrijske državne pogodbe. In v tem času so se normalizirali tudi jugoslovansko- avstrijski odnosi. Jugoslavija je ena prvih držav pristopila k Avstrijski državni pogodbi in s tem prevzela dolžnost skrbeti za avstrijsko izpolnjevanje obveznosti, zapisanih v tej pogodbi,

še zlasti za uresničevanje manjšinskih določil, zapisanih v 7. členu. Ker so določila o zaščiti manjšin, zapisana v tej pogodbi, širša od obveznosti saintgermainske mirovne pogodbe - ščitijo namreč slovensko manjšino kot celoto na njenem naselitvenem območju in ne le posameznika kot tista iz leta 1919- se je zdelo, da so za slovensko manjšino nastopili boljši časi. Vendar je bilo kmalu opaziti prizadevanja po zožitvi pravic, ki jih je naša manjšina do tega časa uživala (npr. izdaja odloka, ki je omogočil odjavljanje od dvojezičnega pouka in je dejansko pomenil odpravo obstoječe šolske ureditve in ki je bil s strani dunajskega parlamenta potrjen marca 1953 s posebnim manjšinskih šolskih zakonom za Koroško, ter sodni zakon, ki naj bi urejeval nastopanje pripadnikov slovenske manjšine pred sodiščem, ki je skrčil možnost pripadnikov manjšine, da nastopajo pred sodiščem v materinščini na samo tri sodne okraje in še to s tolmačem; oba zakona najavita tudi posebno ugotavljanje številčnosti slovenske manjšine kot pogoj za vsakršno nadaljnjo manjšinsko zakonodajo). 60. leta so bila leta dobrih odnosov med državama in manjšega pritiska nemških nacionalističnih skupin na manjšino.

Povod za nov močan izbruh nemškega nacionalizma je bila 50. obletnica koroškega plebiscita, ta pa je nato zaznamoval velik del 70. let.

Po otoplitvi odnosov med blokoma po smrti Stalina in po rešitvi tržaškega vprašanja so bili dani pogoji za rešitev avstrijskega vprašanja⁶. Pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Avstrijska državna pogodba ali krajše ADP) je bila podpisana 15.

maja 1955, zasedbene sile pa so se iz Avstrije umaknile 26. oktobra 1955. K pogodbi sta poleg Jugoslavije zaradi svojih posebnih interesov pristopile tudi Češkoslovaška in Poljska.

Jugoslavija se je s podpisom odpovedala ozemeljskim zahtevam, hkrati pa je dobila pravico, da skrbi za dosledno upoštevanje te pogodbe. Poleg 7. člena, ki določa varstvo slovenske in hrvaške manjšine, so bila za Jugoslavijo in posredno tudi Slovenijo pomembna določila o človekovih pravicah, prepovedi nacističnih organizacij, vojnih grobovih in spomenikih, o odškodninskih zahtevkih slovenskih državljanov na ozemlju Avstrije, do konca 50. let pa je bilo z odlokom o likvidaciji avstrijskega premoženja v Jugoslaviji razrešeno tudi to vprašanje.

11. oktobra 1955 sta osrednji organizaciji koroških Slovencev (Zveza slovenskih organizacij in Narodni svet), vladi na Dunaju predložili program uresničitve določil o varstvu manjšin,

6 Avstrija je bila po drugi svetovni vojni razdeljena na štiri okupacijske cone. Zahodni in vzhodni zavezniki so se trudili, da bi jo uvrstili v svojo interesno sfero. Pogajanja o podpisu Pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, na katerih so želeli doreči bodoči status Avstrije, so zato trajala skoraj 10 let. 15. maja 1955 je na Dunaju prišlo do podpisa te pogodbe. Avstrija je bila kot suverena in nevtralna država obnovljena v mejah z dne 1. januarja 1938.

znan tudi kot Spomenica koroških Slovencev⁷. V njej s zahtevali »uresničevanje pravic, zapisanih v Saintgermainski mirovni pogodbi, ustavi ter v 6. in 7. členu ADP. Zavzeli so se za dodelitev sorazmernega deleža sredstev za financiranje kulturnih, izobraževalnih in drugih ustanov manjšine, za izvajanje zakona o obveznem dvojezičnem osnovnem šolstvu iz leta 1945, za ustanovitev slovenski gimnazije in učiteljišča, za uvedbo slovenščine kot učnega predmeta v vseh drugih šolah na dvojezičnem območju ter za uvedbo slovenščine (poleg nemščine) kot uradnega jezika na tem območju, to pa naj bi bilo na zunaj med drugim opazno tudi v dvojezičnih topografskih oznakah. Podali so tudi vsebinske poglede na sodelovanje v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah, 5. odstavek 7. člena, ki prepoveduje delovanje manjšini sovražnih organizacij, pa označili kot tistega, ki omogoča izpolnitev vseh prejšnjih«

(Slovenska novejša zgodovina 2, 1848-1992, 1246). Poudariti velja, da so ti predlogi še danes izhodišče prizadevanj manjšine za dosego narodne enakopravnosti. Avstrijska vlada na spomenico ni odgovorila, v glavnem so brez odgovora ostale tudi vse ostale spomenice, ki jih je manjšina izročila vladi in drugim pristojnim oblastem.

Zvezna in koroška deželna vlada sta v nasprotju s pričakovanji in zahtevami manjšine skušali čim bolj omejiti dolžnosti, zapisane v ADP. Prvi znak takšne politike je bila obnovitev nekaterih protimanjšinskih organizacij npr. Koroškega šolskega društva Južna marka (Kärntner Schulverein Südmark), ki je bilo nosilec ponemčevanja v šoli. Leta 1957 je bila ustanovljena osrednja nemško-nacionalistična organizacija Koroška domovinska služba (Kärntner Heimatdienst), katere prvi napad je bil usmerjen proti dvojezični šolski ureditvi.

2.5.1. Manjšinsko šolstvo

Protimanjšinske organizacije je najbolj motila uredba o obveznem dvojezičnem šolstvu iz leta 1945, zato so, da bi dosegli njeno razveljavitev, organizirali demonstracije in stavke. Deželne oblasti so popustile in 22. septembra 1958 je koroški deželni glavar Ferdinand Wedenig izdal protizakonit odlok, na podlagi katerega so lahko starši vložili predlog za oprostitev svojih otrok od pouka v slovenskem jeziku, kar je imelo za posledico, da so starši od dvojezičnega pouka odjavili kar 83 % učencev. Obvezna dvojezična šola je bila odpravljena, število šol, na katerih so izvajali dvojezični pouk, pa se je zelo zmanjšalo. Še korak dlje je šel 19. marca 1959 sprejet Zvezni zakon o koroškem dvojezičnem šolstvu. Ta je zahteval prijavo k dvojezičnemu pouku ob vstopu v šolo. Zakon je poslabšal pravni položaj, ki ga je imel jezik

7 Spomenica ostane temelj zahtev koroških Slovencev. Dopolnjena je bila leta 1975.

slovenske manjšine na Koroškem ob podpisu ADP, saj je učenje slovenščine postalo povsem neobvezno.

Najbolj pozitiven ukrep, ki so ga na področju manjšinskega šolstva po podpisu ADP sprejele avstrijske oblasti, je bil 9. maja 1957 izdan odlok o ustanovitvi Zvezne gimnazije za Slovence, za slovensko narodno skupnost sta bila izjemnega pomena še Slovenska študijska knjižnica in Slovenski znanstveni inštitut.

Konec leta 1982 je vodstvo Koroške domovinske službe pod pretvezo uvedbe povsem slovenskih šol zahtevalo ločitev slovenskih in nemških otrok v osnovni šoli, kar je sprožilo ostro kampanjo, ki je trajala do 18. novembra 1987, ko so tri velike avstrijske stranke podpisale sporazum o šolstvu. Junija 1988 je bil kljub nasprotovanju manjšine, ki je imela podporo strokovnjakov avstrijskih univerz, sprejet nov zakon, ki je delno uzakonil jezikovno ločen pouk.

Leta 1990 so koroški Slovenci na podlagi sodbe ustavnega sodišča dobili pravico do dvojezičnih otroških vrtcev in dvojezičnega pouka v osnovnih šolah za ozemlje, ki je bilo določeno leta 1945. Tako so leta 1991 odprli dvojezično osnovno šolo tudi v Celovcu.

2.5.2. Politično udejstvovanje

Slovenska narodna skupnost je v tem obdobju intenzivno spreminjala svojo strukturo; iz kmečke je vse bolj prehajala v mestno, povečeval se je tudi vpliv mladih intelektualcev.

Razvijala je svoje organizacije in se vse bolj povezovala s Slovenci drugih držav. Prav tako se je spremenil odnos med manjšino in matično domovino: od leta 1960 dalje je Narodni svet koroških Slovencev vodil manj odklonilno politiko do jugoslovanskih in slovenskih oblasti, od obiska delegacije koroških Slovencev v Ljubljani leta 1965 pa je obe osrednji manjšinski organizaciji bolj enakovredno obravnavala tudi uradna Slovenija.

Zveza slovenskih organizacij in Narodni svet koroških Slovencev sta še vedno zagovarjala sodelovanje z ideološko bližjima strankama – s Socialistično stranko Avstrije in z Avstrijsko ljudsko stranko. Sodelovanje je bilo uspešno leta 1970, ko je bil na listi socialistov v deželni zbor izvoljen podpredsednik Zveze slovenskih organizacij Hanzi Ogris, in leta 1986, ko je bil v dunajski parlament izvoljen predsednik Koroške enotne liste Karel Smolle.

Na volitvah v deželni zbor leta 1965 je Narodni svet koroških Slovencev kot Koroška volilna skupnost nastopil s svojo listo in dobil 4272 glasov, leta 1975 je Koroška enotna lista dobila 6130 glasov in le za malo zgrešila vstop v deželni zbor. Stranka je na volitvah za deželni zbor

kandidirala še večkrat. S samostojnimi listami so koroški Slovenci kandidirali tudi na občinskih volitvah.

2.5.3. Dvojezični napisi

Praznovanje 50. letnice koroškega plebiscita leta 1970, ki je imelo izrazito nemško nacionalni značaj, je povzročilo protest slovenske skupnosti z znanimi napisnimi akcijami, med katerimi so mladi slovenski aktivisti začeli dodajati nemškim krajevnim napisom še slovenske krajevne oznake. Nastop manjšine za uresničitev enega izmed določil državne pogodbe je pripeljal do tega, da je na pobudo socialističnega deželnega glavarja Hansa Sime in ob podpori osrednjega vodstva stranke s kanclerjem Brunom Kreiskym na čelu avstrijski parlament 6. julija 1972 sprejel zakon o dvojezičnih krajevnih napisih. Njihovo namestitev je predvideval v 205 krajih na južnem Koroškem.

Napise in kažipote so začeli postavljati jeseni leta 1972. Vsi so bili nasilno odstranjeni, kljub temu pa policija ni posredovala. Nasilje so obsodili slovenski izvršni svet, obe osrednji manjšinski organizaciji, Jugoslavija s protestno noto in tudi sam predsednik Tito. Odnosi med državama so se ohladili.

Nasilni odstranitvi napisov je sledilo skrunjenje grobov padlih slovenskih protifašistov, pokopanih na južnokoroških pokopališčih, višek pa je nasilje doseglo z razstrelitvijo spomenika v spomin na zmago Kranjčevega bataljona nad sovražnikom leta 1942.

Po teh dogodkih je avstrijska zvezna vlada ustanovila Študijsko skupino za probleme slovenske narodne manjšine, v katero so bili poklicani predstavniki treh avstrijskih parlamentarnih strank - socialistične, ljudske in svobodnjaške, južnokoroški župani, nekateri manjšinski izvedenci in predstavniki koroških Slovencev. Predsednik komisije je postal dr.

Valentin Einspieler, ki je bil tudi podpredsednik Koroške domovinske službe, zaradi česar so Slovenci iz komisije izstopili, vendar je komisija po izstopu Slovencev delala še naprej.

Avstrijski kancler dr. Bruno Kreisky je za stike s Slovenci ustanovil poseben kontaktni komite, sestavljen iz predstavnikov vlade in manjšine. Naloga obeh organov je bila izdelati predloge za rešitev manjšinskega vprašanja. Komisija je zavrgla vindišarsko teorijo – potrdila je, da vindiščino potrebno enačiti s slovenščino. Manjšini manj naklonjeno je bilo njeno mnenje, da je edina možna pot za izpolnitev 3. odstavka 7. člena⁸ ugotavljanje številčnosti manjšine s štetjem posebne vrste. Avstrijski parlament je 7. julija 1976 pritrdil mnenju

8 V dvojezičnih okrajih Koroške je slovenski jezik dovoljen kot drugi uradni jezik. V takih okrajih morajo biti označbe in napisi topografskega značaja v slovenščini in nemščini.

komisije in sprejel novelo zakona o štetju prebivalstva, na podlagi katere so lahko izvedli skrivno ugotavljanje materinščine, sprejeta pa sta bila tudi novela zakona o manjšinskem šolstvu in zakon o pravnem položaju narodnih skupin, ki je kot globalni zakon nadomestil vse prejšnje zakone o varstvu manjšine, razen šolskega. Ta zakon je vseboval določila o sosvetih narodnih skupin, o podpori, topografskih oznakah, uradnem jeziku in sklepne določbe. V njem je bila navedena tudi zahteva, da zaščita velja za tista območja, kjer je vsaj četrtina prebivalstva pripadnikov manjšine.

Novela zakona o štetju prebivalstva je bila sprejeta kljub temu, da so zavezniki na pogajanjih o vsebini 7. člena odstopili od omejitvene klavzule, ki zaščito manjšine povezuje z določenim odstotkom njenih pripadnikov, in posledično od zahteve po preštevanju manjšine.

Popis posebne vrste, v katerem so na skrivaj poizvedovali po materinščini, je bil na ozemlju celotne Avstrije izveden 14. novembra 1976. Koroški Slovenci so popis ob pomoči avstrijskih demokratov uspešno bojkotirali. Kljub temu avstrijska vlada ni odstopila od dogovora po posebnem ugotavljanju številčnosti koroških Slovencev ter od poskusa revizije državne pogodbe. Zvezna vlada je na podlagi rezultatov štetja 31. maja 1977 izdala odredbo, da je treba dvojezične krajevne oznake postaviti samo v 9 krajih na Koroškem, slovenščina pa naj bi bila kot dodatni uradni jezik dovoljena še v petih občinah od skupno 62 dvojezičnih koroških občin.

2.5.4. Gospodarsko življenje

Koroški Slovenci so imeli dobro razvito in organizirano zadružništvo, katerega obnovo je pravno omogočil zvezni zakon iz leta 1949.

Zveza slovenskih zadrug je imela leta 1985 na dvojezičnem območju 14 kreditnih, 10 gospodarskih, 4 živinorejske in 1 semensko zadrugo ter eno požarno zavarovalnico (Zgodovina koroških Slovencev, 174). Kljub temu, da Avstrija ni želela podpisati sporazuma o gospodarskem sodelovanju na obmejnem področju, se je le-to dobro razvijalo, kar je ugodno vplivalo na razvoj trgovinske, gostinske in turistične dejavnosti med manjšino. V 70. in 80.

letih je bilo tako na dvojezičnem območju ustanovljenih več industrijskih obratov in drugih podjetji z mešanim kapitalom, na delovanje katerih je v 80. letih zelo slabo vplivala jugoslovanska kriza.

2.5.5. Kulturno življenje

Osrednji kulturni organizaciji koroških Slovencev sta bili Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza. Od srede 50. let sta združevali vrsto kulturnih društev, vzdrževali sta zasebne glasbene šole in si prizadevale za kulturno izmenjavo med Koroško, Slovenijo in Slovenci v Furlaniji.

Založniška dejavnost je potekala v okviru Mohorjeve družbe v Celovcu in založbe Drava.

Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu je od leta 1977 izdajal dokumentacijo in znanstvene razprave. Leta 1960 je začelo izhajati glasilo Mladje, jeseni 1983 pa še Celovški Zvon, vseslovenska revija za leposlovje, kritiko, kulturna, družbena in verska vprašanja.

Pomembno mesto v izobraževanju in kulturi slovenske narodne skupnosti ima tudi Katoliški dom prosvete v Tinijah, ki organizira različna srečanja in druge dejavnosti kulturnega značaja.

2.5.6. Burna sedemdeseta

Povod za močan izbruh nemškega nacionalizma je bila 50. obletnica koroškega plebiscita. Ta je nato zaznamoval velik del 70. let 20. stoletja. V tem času je se formalno-pravni in dejanski položaj koroških Slovencev bistveno poslabšal, saj se je koroška in avstrijska vlada popolnoma podredila valu nemško nacionalističnega pritiska. Še leta 1972 je kazalo, da se avstrijska politika zaveda svojih obveznosti pri zaščiti manjšinskega vprašanja in tudi Slovenci na Koroškem so zaradi izjav zveznega kanclerja Kreiskega in deželnega glavarja Sime upali na izboljšanje njihovega položaja. 6. 7. 1972 je bil sprejet zakon o dvojezičnih topografskih napisih, ki je kljub temu, da ni bil sprejemljiv za slovensko manjšino⁹, izzval nemško nacionalno evforijo. V dobro organiziranih programih so nemški nacionalisti pod vodstvom koroškega Heimatdiensta od 22. 9. do 10. 10. 1972 potrgali in uničili vse dvojezične krajevne napise, kljub okrepljenim patruljam varnostnih organov, angažirani so bili celo žandarji in varnostna straža iz drugih zveznih dežel, ki niso mogli preprečiti množičnih izgredov.

Do začetka leta 1973 nobena krajevna tabla ni stala več na svojem mestu, prihajalo je tudi groženj z bombnimi napadi in smrtjo, vrstile so se skrunitve partizanskih grobov in spomenikov.

9 Temeljil je na štetju prebivalstva iz 1961 in kot pogoj za postavitev dvojezičnega napisa postavljal 20 % slovenskega prebivalstva, kar je nasprotju s 7. členom ADP.

Zakon je tako ostal neuresničen, koroški deželni glavar Hans Sima pa je moral odstopiti.

Nemško nacionalistično divjanje je privedlo do konsenza vseh treh avstrijskih parlamentarnih strank (SPÖ; ÖVP in FPÖ), te so se 17. 9. 1974 dogovorile, da bodo manjšinsko problematiko reševale le na osnovi prejšnjega sporazuma, osnova vsemu pa naj bi bilo preštevanje manjšine.

70. leta je zaznamovalo tudi oblikovanje t. i. tretje sile med koroškimi Slovenci, ki so jo sestavljali zlasti mladi razumniki, ki so v življenje manjšine vnesli več kritičnosti. V noči na 20. 12. 1970 je Komite za odkrivanje prikritih konfliktov, kot so se sami poimenovali, v štirinajstih naseljih nemškim krajevnim napisom dodal slovenskega. Oblasti so proti enemu domnevnemu udeležencu sprožili celo sodni postopek, ki je bil na koncu preložen za nedoločen čas.

70. leta so bila na avstrijskem Koroškem obdobje bombnih napadov, med letoma 1972 in 1979 jih je bilo kar dvajset. Prvi tak dogodek se je zgodil 16. 10. 1972 v kraju Horce (Horzach) v občini Škocjan (St. Kanzian), kjer je eksplozija poškodovala visokonapetostni električni steber. Ta atentat je padel v obdobje hudih pritiskov na slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem, saj je prav leta 1972 izbruhnil spor glede dvojezičnih krajevnih napisov in se je ponovno močno okrepilo nemško nacionalistično gibanje. To dogajanje je povzročilo močno reakcijo med zamejci in v Sloveniji. Prišlo je do številnih demonstracij v Sloveniji in tudi Jugoslaviji zaradi nacionalističnega divjanja nad dvojezičnimi tablami, 19.

10. 1972 je več mladih v Ljubljani in Celju protestiralo proti šovinizmu na avstrijskem Koroškem, naslednjega dne je slovenska skupščina obsodila dogodke na avstrijskem Koroškem, 23. 10. je v Ljubljani potekal protest zaradi položaja Slovencev na avstrijskem Koroškem. Slab položaj zamejcev je našim oblastnikom v tem obdobju prišel še kako prav – prav takrat so pričele čistke v slovenskem političnem vodstvu, v Jugoslaviji je odmevala Titova zahteva po odpravi šibkih demokratičnih svoboščin in obuditvi revolucionarnega partijskega totalitarizma – saj je prišel kot naročen za preusmerjanje pozornosti ljudstva z domačih težav (Omerza, 2011).

V letu 1973 je prišlo do dveh eksplozij, in sicer je bil iz 15. na 16. 9. v vasi Robež (Robesch) pri Apačah (Aptei) razstreljen spomenik koroškim partizanom, 4. 10. je bomba eksplodirala pred skupnim sedežem Zveze slovenskih organizacij, uredništva Slovenskega vestnika in Slovenske prosvetne zveze. Do dveh eksplozij je prišlo tudi v letu 1974 (napad na Domovinsko hišo v kraju Miklavčevo (Miklauzhof)) in na deželni biro Abwehrkämpferbunda in Heimatdiensta v Celovcu). Leto 1975 je bilo mirno, nato pa se je v dveh letih zvrstilo kar

sedem eksplozij. Leta 1976 je počilo trikrat: 15. 6. je bil razstreljen spomenik velikonemškemu agitatorju Hansu Steinacherju v Velikovcu, iz 30. na 31. 10. je bila napadena partizanska spominska plošča na Komlju nad Pliberkom, 11. 11. je bil izveden napad na železniško progo Celovec-Sinča vas. Leta 1976 je prišlo do napadov kar štirikrat. Najprej ob železniški progi Celovec-Podrožca, kjer je bomba poškodovala čuvajnico železnice, poškodovan je bil tudi zid železniškega podvoza, proga sama pa ni bila poškodovana. Drugi napad v tem letu se zgodil ob železniški progi pri Gospe Sveti, 10. 8. je bil v detonaciji streliva kar precej poškodovan spomenik brambovcev v Škocjanu, 4. 9. sta zaradi postavljenega razstreliva padla dva električna droga z visoko napetostjo.

Do ponovnega bombnega napada je nato prišlo šele čez dobri dve leti, ko sta 18. 9. 1979 v Domovinski muzej bombo prinesla Marija Blaj in Luka Vidmar. Med nameščanjem bombe naj bi ju zalotil varnostnik, zato je prišlo do napake in posledično do eksplozije. Posledice so bile katastrofalne. Razstavna soba je bila uničena, Vidmar je imel hudo poškodovani obe nogi, znatno poškodovana sta bila tudi Blajeva in kustos muzeja Krapf. Junija 1980 sta bila Marina Blaj in Luka Vidmar obsojena na 4 leta zapora, vendar so ju že 1981 zamenjali za dva avstrijska vohuna, ki so ju zalotili v okolici Kranja. Po sojenju je bilo ugotovljeno, da napada ni izvedla slovenska manjšina, za kar so jo nekaj časa obtoževali, ampak slovenska Služba državne varnosti. O naročnikih in razlogih sta krožili dve verziji: po eni naj bi napad ukazal tedanji šef slovenske SDV Tomaž Ertl, ki je to trditev zanikal. Po drug verziji naj bi napad samovoljno izvedel del te službe zaradi protesta zoper grobo ravnanje in kršenje pravic Slovencev na Koroškem (Košenjak, 2011). Omerza (2011) pa je mnenja, da je bil napad v Velikovcu izveden za odvračanje pozornosti ljudstva z domačih težav (politične čistke, Titova zahteva po ponovni obuditvi revolucionarnega partijskega totalitarizma). Prav tako smatra velikovški atentat za » mednarodni državni terorizem jugoslovanske diktature, ki je bil po njeni udarni pesti Udbi izpeljan po nalogu Beograda in je ta bomba, vodena iz Jugo-Slovenije, povzročila naši manjšini v Avstriji neprecenljivo škodo« (Omerza, 2011, 158).

Leta 2010 je bila s strani deželne vlade in deželnega zbora avstrijske Koroške ustanovljena zgodovinska komisija, ki je proučevala predvsem napade na avstrijskem Koroškem v 70.

letih¹⁰, ki so se razplamteli po zaostritvi spora glede dvojezičnih krajevnih tabel. 800-stransko poročilo z naslovom Titova dolga senca sta v Celovcu predstavila Wilhelm Wadl in Alfred Elste, ki sta na podlagi preučitve dokumentov Arhiva Slovenije (do avstrijskih dokumentov

10 Opisano zgoraj v tem poglavju.

sta imela omejen dostop) ugotovila, da je bila v vrsto bombnih napadov v 70. letih prejšnjega stoletja dejansko vpletena tedanja jugoslovanska tajna služba Udba.

2.6. Slovenska manjšina na Koroškem danes

Slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem je dobro organizirana. Čeprav številčno ni velika, ji je uspelo doseči dokaj visoko stopnjo institucionalne razvitosti, na kar pomembno vplivata zgoščenost naselitve in bližina matične države. Čeprav število pripadnikov slovenske manjšine upada, je skupnost Slovencev na avstrijskem Koroškem zelo dejavna, dobro organizirano šolstvo in veliko število manjšinskih društev pa predstavljata pomemben steber ohranjanja slovenstva in slovenske narodne zavesti.

2.6.1. Organiziranost manjšine

»Slovenske manjšinske organizacije so hierarhično organizirane – lokalne organizacije različnih usmeritev so praviloma vključene v ustrezne krovne organizacije. Po drugi svetovni vojni se je med organizacijami koroških Slovencev pojavila izrazita bipolarnost, ki je kljub poskusom premostitve prisotna še danes« (Vrečar, 2007, 28).

Politični predstavniki manjšine na Koroškem so razdeljeni v dve krovni organizaciji, in sicer v Narodni svet koroških Slovencev in Zvezo slovenskih organizacij, ki se jima v zadnjem času pridružuje še tretja – Skupnost koroških Slovencev in Slovenk.

Narodni svet koroških Slovencev (v nadaljevanju NSKS) je bil ustanovljen 28. junija 1949 na osnovi krščanskih in demokratičnih načel. Prvi predsednik NSKS je postal ustanovni član dr.

Joško Tischler. NSKS danes zastopa »zastopa politične, gospodarske in kulturne pravice ter interese koroških Slovencev na osnovi ustavnih in drugih pravnih norm za zaščito narodnih skupnosti. Je politično interesno zastopstvo, ki se zavzema za pravice narodne skupnosti na osnovi mednarodnih in meddržavnih pogodb, konvencij, načel in priporočil o varstvu človekovih pravic, še zlasti pa na osnovi Avstrijske državne pogodbe z dne 15. maja 1955.

Narodni svet se zavzema za pravice in interese koroških Slovencev, organizacij in posameznikov v okviru danih pooblastil v odnosu do avstrijske zvezne vlade in pristojnih ministrstev, koroške deželne vlade in pristojnih deželnih upravnih organov, v odnosu do Republike Slovenije ter mednarodnih organizacij, ustanov in organov« (www.nsks.at, 24. 1.

2017). Predsednik organizacije je dr. Valentin Inzko.

Zveza slovenskih organizacij (v nadaljevanju ZSO) je bila ustanovljena leta 1955 kot naslednica Demokratične fronte delovnega ljudstva. Je zbirna in nadstrankarska narodnopolitična organizacija koroških Slovencev z liberalno usmeritvijo. Organizacija zagovarja vključitev v stranke večine, zavzema se za sodelovanje med narodi in multikulturnost. Predsednik ZSO je Marjan Sturm.

Leta 2003 je bila ustanovljena sredinska Skupnost koroških Slovencev in Slovenk (v nadaljevanju SKS) s predsednikom Bernardom Sadovnikom. »Je nadstrankarska zastopniška organizacija, ki zastopa interese in pravice koroških Slovencev in Slovenk. Poleg Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) in Zveze slovenskih organizacij (ZSO) je ena od treh zastopniških organizacij slovenske manjšine na Koroškem, pri čemer SKS zajema bistveni spekter mnenj, političnih in svetovnih nazorov, ki se temeljito razlikuje od usmerjenosti drugih zastopniških organizacij. SKS izvaja in podpira projekte, ki služijo ohranjanju jezika, izobraževanju, krepitvi gospodarskih odnosov in socialne odgovornosti ter strpnosti v družbi«

(www.skupnost.at, 24. 1. 2017). Delovanje SKS torej ne temelji na ideološki usmeritvi, temveč SKS zastopa in krepi politične, gospodarske in kulturne pravice in interese slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Svoj delež prispeva tudi k utrjevanju medkulturnega dialoga na Koroškem in podpira krepitev bilateralnih odnosov med Avstrijo in Slovenijo. Kot nadstrankarska organizacija vodi dialog z vsemi predstavniki vlad Republike Avstrije in Republike Slovenije in tudi s koroško deželno vlado v prepričanju, da se s pogovori in vztrajnostjo lahko reši vsa odprta vprašanja.

Kljub temu da imajo manjšinske organizacije različne poglede na določena vprašanja, pa le-te delujejo kot vezivo za kulturne, prosvetne in druge organizacije ter zagovarjajo izhodišča, ki so bila leta 1955 s strani Narodne skupnosti koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij zapisana v Spomenici koroških Slovencev.

Vse pomembne cilje strategije in odločitve se usklajujejo v Koordinacijskem odboru koroških Slovencev, ki je bil ustanovljen leta 1999. Posvetovalno telo vseh političnih organizacij na avstrijskem Koroškem je Sosvet slovenske narodne skupnosti pri uradu zveznega kanclerja.

Biro za narodnostno skupnost pri uradu Koroške deželne vlade skrbi za povezovanje med manjšino in večinskimi vladnimi službami ter za odnose z večinsko družbo. Ustanovljen je bil leta 1990, financira ga dežela Koroška, svojim strankam nudi pravno in strokovno pomoč.

Osrednji manjšinski kulturni organizaciji sta Slovenska prosvetna zveza in Krščanska kulturna zveza. Vključujeta več kot 80 lokalnih društev in skupin.

Pomembna društva in organizacije za slovensko narodno manjšino na avstrijskem Koroškem so še: Slovenski znanstveni inštitut, Narodopisni inštitut Urban Jarnik, Slovensko šolsko društvo, Zveza slovenskih žena, Zveza slovenskih izseljencev, Slovensko planinsko društvo, Pedagoško strokovno združenje, Slovenska planinska zveza, Slovenska glasbena šola.

Slovenska skupnost na avstrijskem Koroškem obvladuje tudi tri založbe (Mohorjeva, Drava, Wieser) ter dve knjigarni (Mohorjeva, Haček). V Celovcu deluje Slovenska študijska knjižnica.

Pomembnejše organizacije na gospodarskem področju so Slovenska gospodarska zveza, Zveza bank in Mohorjeva družba.

Manjšina je dobro organizirana tudi na cerkvenem področju. Najpomembnejši organizaciji sta Dušnopastirski urad v Celovcu in Slovenski pastoralni odbor. Predsednik le-tega zastopa slovenske vernike pri Uradu zveznega kanclerja.

Koroški Slovenci politično delujejo v Narodnem svetu koroških Slovencev, Zvezi slovenskih organizacij in Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk. Od leta 2010 je edina politična stranka koroških Slovencev, ki je odprta tudi za pripadnike večinskega naroda, ki podpirajo njen vsebinski program, Enotna lista s predsednikom Gabrielom Hribarjem. Začetki Enotne liste segajo v leto 1973, ko so se posamezne frakcije združile v Klub slovenskih občinskih odbornikov, ki se je leta 1991 združil s tedanjo Koroško enotno listo v nadregionalno današnjo Enotno listo, s čimer naj bi preprečili dvotirnost in okrepili politično gibanje koroških Slovencev (www.elnet.at, 24. 2. 2018). Težišče delovanja Enotne liste je v 70. in deloma tudi 80. letih usmerjeno predvsem v zavzemanje za enakopravnost nemščine in zastopanje slovenske narodne skupnosti. Tekom let se je lista razvijala naprej in se danes razume »kot svetovnonazorsko odprta zbirna stranka slovenske narodne skupnosti kakor tudi regionalna stranka južno koroškega prostora« (www.elnet.at, 24. 2. 2018).

Vsebinska stališča Enotne liste so:

· jezikovna politika – s ciljem, da se dvojezičnost južne Koroške vidi kot velika priložnost, hkrati se zavzema za to, da je slovenščina na vseh ravneh upoštevana kot enakopraven jezik;

· regionalna politika – s ciljem, da se dvojezična južna Koroška gospodarsko, razvojno in socialno okrepi;

· sosedska politika – s ciljem, da se odpravijo »meje v glavah« in izkoristijo vse možnosti, ki krepijo dobro sosedstvo in omogočajo neovirano in za obmejno regijo koristno čezmejno sodelovanje (www.dunaj.veleposlanistvo.si, 24. 2. 2017).

Enotna lista ima člane v več občinskih svetih in skupno 58 občinskih odbornic in odbornikov.

Še vedno pa nimajo predstavnika v koroškem deželnem in državnem zboru¹¹. 2.6.2. Šolstvo

Za ohranjanje slovenske kulture zamejcev ima ob zmanjšanem pomenu cerkve vedno večjo vlogo šolstvo. Učenje slovenščine ima na avstrijskem Koroškem precej pomembno institucionalno mesto, saj šolski sistem omogoča učenje slovenščine v različnih oblikah na vseh šolskih stopnjah.

Predšolska vzgoja v Avstriji je ločena od šolske vzgoje, zato dvojezični vrtci nimajo enakih pravic kot šole. Zakon o predšolskih varstvenih in vzgojnih ustanovah niti pri zadostnem številu prijav ne predvideva obveznega ustanavljanja dvojezičnih vrtcev oz. skupin, možno pa je, da le-te prostovoljno ustanovijo zasebni investitorji oz. drug javnopravni subjekti. Tudi tako ustanovljene vrtce bi naj dežela Koroška finančno podpirala, če le izpolnjujejo zakonsko predpisane pogoje o številu otrok (najmanj prijavljenih otrok v skupini).

V šolskem letu 2008/2009 je na južnem Koroškem možnost predšolske vzgoje v slovenščini nudilo 9 zasebnih in 8 javnih občinskih vrtcev.

Obiskovanje dvojezičnega pouka je možno v dveh ljudskih šolah v Celovcu in v glavnih šolah (od 4. razreda dalje je slovenščina zgolj učni predmet!).

Na področju srednjega izobraževanja pri slovenski narodni skupnosti delujejo na južnem Koroškem naslednje ustanove: Slovenska gimnazija v Celovcu (pouk poteka v slovenskem jeziku), Trgovska akademija v Celovcu (pouk poteka v slovenskem in nemškem jeziku) in Srednja šola za gospodarske poklice v Šempetru pri Rožu.

Slovenska študijska knjižnica, Slovenski znanstveni inštitut, Narodopisni inštitutu Urban Jarnik ter Univerza v Celovcu pa so ustanove, ki omogočajo in razvijajo znanstveno delo.

V zadnjem letu se prebivalci južne Koroške bolj zanimajo za dvojezični pouk na ravni ljudskih šol, tako je bilo v šolskem letu 2003/2004 k dvojezičnemu pouku vpisanih 32 %

11 Julija 2008 je koroški deželni zbor sprejel dogovor o znižanju zadostnega števila glasov za vstop v deželni zbor v drugem krogu volitev na 5 % s prejšnjih 10 %. Predvideva se, da bo vstop v deželni zbor kljub temu težko dosegljiv, saj se zahteva 5 % volilni prag v vseh štirih koroških volilnih enotah.

učencev, v šolskem letu 2010/2011 pa je število prijav k dvojezičnemu pouku doseglo nov rekord. Prvič je se na veljavnostnem območju manjšinskega šolskega zakona obeh jezikov učilo kar 43,96 % vseh šoloobveznih otrok (www.centerslo.net, 11. 1. 2012).

3. DEMOGRAFSKI PODATKI SLOVENSKE MANJŠINE NA

AVSTRIJSKEM KOROŠKEM 3.1. Avtohtono poselitveno območje

Tradicionalno naselitveno območje slovenske narodne skupnosti je na območju južne Koroške. Poteka ob meji z Italijo in Slovenijo in v glavnem obsega spodnjo Ziljsko dolino, dolino Podjune in Roža. K temu spadajo okrožje Velikovec in deli okrožij Šmohor, Celovec in Beljak (https://plattform-politische-bildung.at/vielfalt-in-kaernten/narodne-skupnosti, 18. 1.

2021). Natančno je to območje določeno z Uredbo začasne deželne vlade o ureditvi dvojezičnih ljudskih šol v delih južne Koroške iz leta 1945, ki je veljala v času pogajanj za Avstrijsko državno pogodbo (ADP). Ozemlje južne Koroške je bilo že pred in tudi po sklenitvi ADP kot dvojezično večkrat natančno definirano s strani avstrijskih in jugoslovanskih oblasti, ter Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij (Petrič, 1977). Avtohtono poselitveno območje koroških Slovencev je prvotno po že prej omenjeni šolski uredbi iz leta 1945 in upravni razdelitvi iz leta 1938 obsegalo 62 občin južne Koroške. Danes te meje določa občinska reforma iz leta 1973, ki je prvotno ureditvo spremenila v 41 novo ustanovljenih občin, ki so prikazane na spodnji sliki.

Slika 2: Občine, v katerih živijo koroški Slovenci¹²

1. Hermagor-Pressegger See/Šmohor-Preseško

jezero 15. Schiefling/Škofiče 29. Eisenkappel-Vellach/Železna Kapla-Bela

2. St. Stefan a. d. G./Štefan na Zilji 16. Keutschach/Hodiše 30. Gallizien/Galicija

3. Nötsch/Čajna 17. Ludmannsdorf/Bilčovs 31. Völkermarkt/Velikovec

4. Feistritz a. d. G./Bistrica na Zilji 18. Feistritz im Rosental/Bistrica v Rožu 32. St. Kanzian/Škocijan

5. Hohenthurn/Straja vas 19. Klagenfurt/Celovec 33. Sittersdorf/Žitara vas

6. Arnoldstein/Podklošter 20. Köttmannsdorf/Kotmara vas 34. Eberndorf/Dobrla vas

7. Villach/Beljak 21. Ferlach/Borovlje 35. Globasnitz/Globasnica)

8. Finkenstein/Bekštanj 22. Maria Rain/Žihpolje 36. Feistritz ob Bleiburg/Bistrica pri Pliberku

9. Wernberg/Vernberk 23. Ebental/Žrelec 37. Bleiburg/Piberk

10. Rosegg/Rožek 24. Magdalensberg/Štalenska gora (delno) 38. Neuhaus/Suha

11. St. Jakob im Rosental/Šentjakob v Rožu 25. Poggersdorf/Pokrče 39. Ruden/Ruda 12. Velden am Wörthersee/Vrba ob Vrbskem

jezeru 26. Grafenstein/Grabštanj 40. Griffen/Grebinj

13. Techelsberg/Teholica 27. St. Margareten im Rosental/Šmarjeta v

Rožu 41. Diex/Djekše

14. Maria Wörth/Otok 28. Zell/Sele

Avtohtono poselitveno območje slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem vključno s Celovcem in Beljakom obsega okrog 2500 km². Po ljudskem štetju prebivalstva iz leta 2001 vključuje okrog 800 krajev, v katerih živi slovenska manjšina¹³.

3.2. Številčnost slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem

Številčnost manjšine je po Zupančiču (1999) ključni element obstoja in razvoja narodnostne skupnosti, saj je prav od števila pripadnikov manjšine v veliki meri odvisno, kakšne organizacije in ustanove lahko vzdržuje, kakšno politično težo imajo in kolikšna je moč komuniciranja v njihovem lastnem jeziku.

Številčnost slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem že 150 let ugotavlja Zvezni statistični urad Republike Avstrije. Prvi popis, ki je bil izveden leta 1946, je na ozemlju južne

12 Ethnic Group Report, 1996, 15.

13 Število krajev na avstrijskem Koroškem, v katerih živijo slovensko govoreči Korošci, se v zadnjih 30. letih skoraj ni spremenilo: leta 1991 so živeli v 800 krajih, leta 1981 v 801 krajih in leta 1971 v 804 krajih (Zupančič, 2002).

Koroške ugotovil nad 100.000 Slovencev. Z leti je manjšina številčno upadla, predvsem med leti 1919 ter 1939, saj so bila ljudska štetja prirejena z namenom pospeševanja asimilacije in brisanja nenemške narodne identitete. Zupančič (2002) govori celo o t. i. »statističnem genocidu«, saj ljudska štetja v zadnjih popisih ne ugotavljajo narodne pripadnosti, ampak občevalni jezik, ki ga je bilo mogoče razumeti kot jezik najpogostejšega razumevanja.

Popis prebivalstva leta 1939 uvede še kategorijo »vindiš« z vsemi njenimi kombinacijami, s čimer so slovensko manjšino razdelili na pravo slovensko in vindiš kot povsem samostojno jezikovno skupino.

Popis leta 1951 je obsegal kar 8 jezikovnih kombinacij, pri čemer je bila kombinacija z nemško, torej nemško-slovensko, in vindiš (nemško-vindiš) šteta kot nemško.

Tabela 2: Prebivalstvo avstrijske Koroške v letih 1981, 1991 in 2001 glede na občevalni jezik¹⁴

Občevalni jezik Leto 1981 Leto 1991 Leto 2001

štev. % štev. % štev. %

Nemški 509.392 96,47 516.307 94,61 508.543 96,44

Slovenski 5.068 0,96 14.069 2,84 12.554 2,38

Slovenski-nemški 9.136 1,73

Vindiš 414 0,08 888 0,16 555 0,10

Vindiš-nemški 1.934 0,37

Drugi, neznano 2.079 0,39 13.076 2,39 5.681 1,08

Skupaj 528.023 100,00 544.340 100,00 527.333 100,00

Vse kat. s

slovenski

14.204 2,69 14.069 2,84 12.554 2,38

Vse kat. z vindiš 2.348 0,45 888 0,16 555 0,10

Prav to cepljenje manjšine na več malih delov je razlog, da se je število prebivalcev s slovenskim občevalnim jezikom zmanjševalo. V popisu leta 1981 so v kategoriji s slovenskim občevalnim jezikom našteli 14.204 prebivalce, leta 1991 14.096 prebivalcev, leta 2001 pa le še 12.554 slovensko govorečih avstrijskih državljanov.

14 Ibounig (1986); Reiterer (1996); Volkszählung (2001) v Klemenčič in Klemenčič (2006/07, 149).

Slika 3: Popis prebivalstva 2001¹⁵

5-10%

10-20%

20- >30%

S sprejetjem Zakona o registrskem štetju 16. marca 2006 (Registerzählungsgesetz BGBl. I št.

33/2006) je registrsko štetje zamenjalo tradicionalen popis prebivalstva. Informacije se pri registrskem štetju ne zbirajo več preko vprašalnikov, predloženih državljankam in državljanom, temveč se pridobijo iz razpoložljivih upravnih registrov. Pri registrskem štetju se – brez navajanja pomožnih karakteristik – v glavnem povzemajo zgolj pri popisu leta 2001 zbrani podatki. Določene karakteristike, kot na primer poklic ali prometno sredstvo ter čas porabljen za pot na delo ali v šolo, ne morejo biti popisane, ker v takšni obliki ne nastopajo v nobenem registru. Pridobitev podatkov o veroizpovedi in občevalnem jeziku je dovoljena zgolj s predhodno izdano ustrezno uredbo za to področje zadolženega zveznega ministrstva.

Pri poskusnem štetju leta 2006 (Probezählung 2006), kot tudi pri registrskem štetju leta 2011 (Registerzählung 2011) zbiranje podatkov o veroizpovedi in občevalnem jeziku ni bilo dovoljeno (Statistični urad Republike Avstrije, 2018).

4. JUGOSLOVANSKO/SLOVENSKO-AVSTRIJSKI ODNOSI V 20.

STOLETJU

Po koroškem plebiscitu leta 1920 je del Slovencev ostal v Republiki Avstriji kot narodna manjšina, katere položaj je, kot tudi položaj vseh ostalih narodnih manjšin, urejala Saintgermainska mirovna pogodba, in sicer členi 62–69, ki pa jih prva avstrijska republika ni oziroma jih je pomanjkljivo izvajala. Močno stopnjevalo se je tudi agresivno protislovensko delovanje, pri čemer je najbolj izstopala Koroška domovinska služba/Kärntner Heimatdienst,

15 https://sl.wikipedia.org/wiki/Koro%C5%A1ki_Slovenci, 20. 1. 2021