View of Zgodovina in realizem v okoliščinah zgodovine

(1)

Zgodovina in realizem v okoliščinah zgodovine

I.

Zgodovino definiram kot Intencionalno urejeno časovno sprem em bo, n eko zgodovino pa k ot Inten cio nalno k ariero.1 Izraz »Intencionalno« šte

je m za strokovni term in. Za zdaj ga puščam nedefiniranega, čeravno je očitno več kot m ajh n o vodilo. Tako se izognem m učnem u položaju, v katerem bi m oral povedati, kaj m o ra biti neka zgodovina, dokler si nism o dovolj na jasn e m , kaj zahteva m oja strategija. O dkrito povedano, prej m oram neko

liko pripraviti teren . Veliki »I« seveda uporabljam kot sredstvo za razloče

vanje m ojega pojm a »intencionalnega« od bolj znanega term ina, ki sta ga uvedla B ren tan o in H usserl. Niti B rentano niti Husserl se za zgodovino ni

sta posebej zanim ala; zgodovina ni konstitutivni del n ju n ih razlag vednosti ali razum evanja. Kar se m en e tič e ,je zgodovina ključna. Menim, d a je pro

ces m išljenja p rim e re k zgodovine, zgodovina kariere človekovega sebstva pa p rim e re k neke zgodovine. Mislim tudi, da zgodovina kaže ireduktibil

no kolektivno strukturo. T o so, tega tudi ne zanikam, pičli, vendar hkrati tudi m očni predlogi.

Rekel bi, d a se učinkovita teorija zgodovine začne z razrešitvijo neka

terih pojm ovnih ugank, ki so izrazito težke, zelo zanem arjene, in k ijih pri d efiniran ju osrednjih idej pogostom a sploh ne om enijo. Če vas zanim a pri

m erek tistega, kar mislim, si poglejte Kuhnovo Strukturo znanstvenih revolu

cij-, ta knjiga očitno zastavlja uganke, ki bi jih morali obravnavati pri analizi zgodovine, v en dar (naposled) ne dom neva, da nanje lahko odgovori. Na

m esto tega se o b rn e k naravi znanosti, n a prim er, k problem atični ustrez

nosti en o tn o sti znanstvenega program a.

Ne pritožujem se čez to, d a je Kuhn zastavil svoja izvrstna vprašanja;

tem vprašanjem sem zelo naklonjen. V endar pa na Kuhnove uganke o zna

nosti lahko zadovoljivo odgovorim o zgolj pri dejanski analizi zgodovine.

K uhn nas seveda n e zadovolji. Kar imam v mislih, je vsekakor taka označi

tev » Intencionalnega«, ki zajema vse, kar služi razreševanju ugank, k ijih

1 Glej, n a p rim e r, Jo se p h M argolis, Historied Thought, Constructed World: A Conceptual Primer fo r the Turn of the Millenium, University o f California Press, Berkeley 1955.

(2)

želim uvesti. Seveda ob vnaprejšnjem predvidevanju, da se tem u g ankam ne m ore ponesrečiti, da ne bi bile bistvene za naše razum evanje zgodovi

ne, če nanjo gledam o bodisi predikativno bodisi referen čn o .

Naj vas spom nim na Kuhnovo izjem no trditev, trditev, k ijo izpelje iz svoje razprave o Aristotelu in Galileu, zadevajoče zgodovino nihala. Z apom nite si tole: K uhn se je pri razum evanju in pojasnitvi »nove zakonitosti«, na

m reč tega, d a »kamni padajo z u n ifo rm n o pospešen o hitrostjo« - e n e g a od številnih pojavov, k o t pravi, »dostopnih geniju v svetu, k ije d e ln o do lo čen z naravo in s paradigm am i, po katerih so bili vzgojeni G alileo in njegovi sodobniki - oprijel poznih srednjeveških poskusov. »Galileo bi lahko, živeč v tem svetu«, dodaja Kuhn, »še vedno pojasnil, če bi to hotel, zakaj j e Ari

stotel videl tisto, k a rje videl«.

Teh pripom b si ne m orem o pravilno tolm ačiti, n e d a bi jih brali skozi konstruktivistična očala. Kajti svet, » k ije d e ln o d oločen z naravo in s p a ra digmami, n a katerih ...«, je svet, ki ga neuničljivo k onstituirajo viri, k ijih ni mogoče n eposredno ponovno pridobiti v n o b en em prep ro stem zaznavnem smislu. Ravno to je tisti kontekst, v k aterem K uhn zastavlja nasledn jo u g a n ko in prizna, d a je odkril neprem agljivo težavo, s k a te ro se sooča teorija objektivne znanosti:

T o d a ali j e č u tn o izkustvo trd n o in n e v tra ln o ? Ali so te o rije p r e p r o s to in te rp re ta c ije d a n ih pod atk o v , k i j i h j e u stv aril človek? E p iste m o lo š k o g le d išč e, ki j e v tr e h sto le tjih n a jp o g o s te je v o d ilo z a h o d n o filo z o fijo , n a r e k u je n e p o s re d e n in n e d v o u m e n p r itr d ile n o d g o v o r. O b iz o s ta n ku razvite altern ativ e, se m i zdi n e m o g o č e , d a b i se te m u g le d išč u p o p o ln o m a o d rek e l. V e n d a r p a to g led išče n e d e lu je več u čin k o v ito , vsak p o sk u s, d a b i ta k o d e lo v alo - p r e k u v e d b e n e v tr a ln e g a je z ik a o p a z o vanj, p a se m i zdaj zdi b re z u p e n .2

Kuhn je dom neval, da s e je znašel v p re h o d n e m »svetu«, v k aterem utegnejo analitičnem u m odelu objektivne vednosti - zato, ker j e to bil m o

del nevtralne vednosti - neodpravljivo groziti im plikacije Galileovega uspe

ha. Po Kuhnovi razlagi ni nobene načelne disjunkcije m ed (prvoredno) zna

nostjo in (drugoredno) filozofijo: »svet« in našo kognitivno kom petenco sku

paj - nerazrešljivo - konstituira zgodovina človekovega raziskovanja.

To ni očiten idealizem, temveč bolj zanikanje disjunkcije m ed realiz

m om in idealizmom. Na nek n a č in je to en ak a ugotovitev, kakršno je dolgo zagovarjal Hilary Putnam , čeravno je P u tnam prišel do nje z n asp ro tov a

njem Kuhnovi form uli, ki se je njem u sam em u zdela labilna, ne p a tako, da jo je nepo sred no prevzel. Putnam je še vedno nerazložljivo optim ističen gle-

2 Thom as S. K uhn, The Structure of Scinetific Revolutions, 2. razširjena izd., U niversity o f Chicago Press, Chicago 1970, str. 126.

(3)

de obetov resnice ali razum a, ki deluje kot Grenzbegriff, to je , je optim isti

čen o zahtevi po nevtralnosti navzlic tem u, da zanika kakšrnokoli načelno razliko m ed »subjektivnostjo« in »objektivnostjo«.3 V endar seveda ni nobe

neg a načina, kako ostati n a tem stališču, razen če se spet ne vrnem o (kot to dela, n a prim er, Kant) k zatrjevanju neke privilegirane vednosti o tem, kako

»duh« tvori »svet«. P utnam zahteva prednost: to je tisto, kar pom eni Grenz- begriff ven dar n e m ore prepoznati vira svojega zagotavljanja. Vsak poskus, d a bi storil tako, bi v tre n u tk u prelom il taisto simbiozo, k ijo zahteva njegov

»in tern i realizem «. Aporia je nepresegljiva.

K uhn nevtralnost opusti, vendar vztraja pri vzajemni razumljivosti nesoizm erljivih shem . K uhn se v tej m eri n ep o sred no o p ira na idejo objektiv

n e znanosti. Razumljive nesoizmerljivosti ne m orejo pom eniti manj kot naš objektivno razum ljiv svet. Dokaj resje tudi, da Kuhn nikjer ne pojasni tega, kako se nesoizm erljivi pojm i izognejo tem u, da bi bili paradoksni, vendar j e o čitn o p rep riča n , da se izognejo. Davidson, k ajpada,je bil tisti, k ije Kuh- n u javno n ap rtil najbolj tem eljno inkoherenco, k ije m ožna v spoznavni teo

riji. T o j e bila osnovna misel Davidsonovega prispevka »The Very Idea o f C o n cep tu al Schem e«, k i je m ilostno dopustila »nevtralni jezik« - pravza

prav trdila, d a je dokazala brezpogojno (»modalno«) nujnost nevtralnega jezika - po tem ko sta bili e n k ra t dopuščena vzajemno razum evanje in ob

jek tivna znanost.4 T o da soglasje o tem, kaj šteti kot objektivnost v znanosti, j e le stežka en ako brezpogojnem u odkritju nevtralne drže, k ije neodvisna

od vseh d ru g ih interesov.

Davidsonova redukcija je bila le stežka uspešna. Če ne drugega, je Da

vidson vztrajal pri nujnosti nevtralnosti, vendar pa ni nikoli p o drobn o do

ločil znaka nevtralnega jezik a v zgodovinskem poteku katerekoli znanosti.

Nikoli ni opravil z častnim virom Kuhnove uganke: z izbiro in zamenjavo nesoizm erljivih shem . Njegove zadnje formulacije pravzaprav kažejo, da ide

ji še vedno nasp ro tu je.5 Zdi se, da g a je celo Q uine grajal glede zgodovin

skih naplavin naših p rep ričan j.6

Drugič, Davidson nikoli dejansko ne dokaže, da sam a ideja o razum e

vanju različnih, celo »pojm ovno nesoizmerljivih« teorij bodisi predpostav

3 Glej H ilary P u tn am , The M any Faces of Realism, O pen Court, LaSalle 1987, 2. Predava

nje, in Reason, Truth, and History, Cam bridge University Press, C am bridge 1981, str. 46.

4 Glej D onald Davidson, »The Very Idea o f C onceptual Schem e«, Inquiries into Truth and Interpretation, C laren d o n Press, O xford 1984.

5 Glej D onald Davidson, »A C o h eren ce T heory o f Knowledge and T ruth«, v E rnest L eP ore (u r.), Truth and Interpretation: Perspectives on the Philosophy of Donald Davidson, Basil Blackwell, O xford 1986.

6 Glej W. V. Q uin e, »Postscript o n M etaphor«, Theories and Things, H arvard University Press, C am bridge 1981.

(4)

lja ali im a za posledico nevtralno držo, bodisi p a postane takoj in n ep re- segljivo ink oh eren tna, če tega ne stori. P reprosto enači »prevedIjivost« in razumljivost; zm otno dom neva, d a je nesoizm erljivost nerazum ljiva. Slepi se, d a je prevedljivost m ogoče načelno definirati; im plicira, d a nesoizm erljivosti ni m ogoče nikoli prevesti; dom neva, da parafrazne inovacije n e m o

rejo ujeti posam eznih nesoizmerljivosti; in n e obravnava tega, d a nesoizmerljivosti niso nujn o tako popolne, d a v celoti izključujejo karkoli takega kot postopne paradigm atske prem ike.7 Davidson svojih tez nikjer ne d oka

že: n o b en a od njegovih trditev na prvi po gled ne velja. K uhnova d o b ra in

tuicija naposled razdruži pogoje razum evanja in dojemljivosti in pogoje nev

tralnosti. (Navzlic tem u ostaja res, d a sam K uhn stežka prido bi ključ do re šitve svoje lastne uganke.) Če to dojam ete, se boste n a m ah izognili David- sonu.

Ko torej Kuhn prim erja Aristotelovo in Galileovo pojm ovno shem o - shemi, ki vsebujeta njuni teoriji »nihajočih kamnov« v prvem p rim e ru in nihal v drugem - razmišlja o inform iranem govorcu (v tem p rim e ru Gali- leu) kot o govorcu dveh jezikov, ki razum e obe shem i. Toliko pove. Pojmov

no nesoizmerljivost obravnava kot neškodljiv analogon nesoizmerljivosti m er

je n ja stranic pravokotnega trikotnika z m erilom , razdeljenim n a cela števi

la. Zgolj te »teorije«, ki ustvarijo paradigm atski prem ik, so tiste, ki tudi gro

zijo odkritju ali izgradnji nevtralnega jezik a opazovanja.

K uhna zahteve po nevtralnem jezik u in objektivnosti opazovanja očit

no begajo. V endar pa nikoli ne zanika razumljivosti tekm ujočih nasoizm erljivih shem . P reprosto nim a n o b e n e ja s n e ideje, kako bi m oral razu m eti artifaktični položaj objektivnosti in nevtralnosti in potrditev sorazm erne moči in šibkosti hipotez, k ijih ustvarja e n a ali d ru g a pojm ovna shem a. N im a n o bene spoznavne teorije. Toda slika j e vsaj doslej k o h e re n tn a. Pravzaprav je razum no blizu resnice.

Kar Kuhnove dom neve kažejo (ne pa dokazujejo), je , da m o ram o do

pustiti (če to lahko konsistentno sto rim o ), d a si pojm ovne nesoizm erljivosti in paradigm atske sprem em be privzamejo p o sebno zgodovinsko obliko. To dejstvo sam o ne povzroči n obenega filozofskega paradoksa. N asprotno , ko enkrat opustim o idejo neodvisne n evtraln e drže - t o je , drže, k i je nujno nevtralna, drže, k ije potrdljivo taka, nesprem enljiva, univerzalno veljavna, brez konteksta, prim ern a za razločevanja sveta, k ije izrecno neodvisen od naših kategorij, v tem smislu koresp o nd en čna, en k ra tn o u strezna za objek

tivnost - naen krat ugledam o sicer neprem agljivi skepticizem. K uhn nam po

7 Glej, n a prim er, Ian H acking, »Language, T ru th a n d Reason«, v M artin H ollis in Steven Lukes (ur.), Rationality and Relativism, M IT Press, C am bridge Mass. 1982.

(5)

m aga, d a se m u izognem o: to ni nič manj kot skepticizem filozofije 17. in 18. stoletja, ki ga an alitična filozofija nikoli ni omajala. Vidimo potrebo po obravnavi objektivnosti k o t artefaktu našega pojm ovnega življenja. T o da v tem p rim e ru postanejo nesoizmerljive shem e izrazi našega razumevanja, ne p a grožnje le-tem u. Zgodovina sprem injajočih se pojm ovnih shem nas pri

siljuje, d a priznam o (s K uhnom ) sodbo proti kanonu nevtralnosti.

Če bi zdaj zahtevali razlago, kaj razum em o z »razumevanjem«, bi im e

li prav. Če bi m o rala biti izražena v starem nevtralnem smislu, potem smo spor gotovo izgubili; če pa ne, potem se zdi, da smo spor spet izgubili. Ali obstaja tre ÿ a pot?

II.

P red vami so zdaj pojm ovne uganke, k ijih imam jaz v mislih. Im ate jih , ven d ar jih je treb a še vedno razvrstiti. Kar sem pobral iz Kuhnove for

m ulacije, je artefaktični položaj nevtralnosti in objektivnosti in nju n a n e ra zrešljiva povezava z artefaktičnostjo samega sveta. Če Kuhnove uganke do

pustim o, p o tem se tem odkritjem ne m orem o izogniti. Spoznani in spozna

vajoči svet in mi, spoznavalci tega sveta, m oram o dejansko biti sim biotične tvorbe in p onovne tvorbe istih sil zgodovine. Sprem eniti svet pom eni spre

m eniti sam ega sebe, sprem eniti sam ega sebe pa pom eni sprem eniti svet.

M orda p a ne bo vsaka teorija enako v stiku z globoko strukturo - naj spet prikličem svoj strokovni term in: Intencionalno strukturo - nas sam ih in na

šega sveta. Tu im am o izbiro, vendar pa gre očitno za p o d rejen o izbiro. To j e neznansko p o m em b n o sporočilo Kuhnove pripom be, to je , d a s ta Aristo

tel in Galileo, Priestley in Lavoisier »živela v različnih svetovih«.8

Živela v »različnih svetovih« v tem svetu. Če dopustim o »paradigm o«, to pom eni, da dopustim o, da ni načelne disjunkcije m ed realizm om in idea

lizm om in (n e p o sre d n e je ), da ne m ore biti načelne disjunkcije m ed »sub

jekti« in »objekti«; če dopustim o, da se paradigm e sprem injajo, da se v pro cesu d ru žb en eg a življenja prem eščajo, pa pom eni, da dopustim o, da so sim- biotizirane strukture sveta in nas samih hkrati historizirane in artefaktične.

Moj p red lo g t u je bil, kot se spom nite, d a se Kuhn n a številne načine intuitivno razhaja s stan d ard n im idiom om angloam eriške filozofije. Prvič zato, k er tolm ači »paradigm e« simbiotično: n a strani realnih objektov »In

tencionalno«, n a strani človeških »subjektov« pa kolektivno. Drugič zato, k e r s tako in trep retacijo zadev dohiteva, čeravno ne popolnom a, Kantovo

8 K uhn, The Structure o f Scientific Revolutions, 10. pogl.

(6)

konstruktivistično kritiko Descartesa in Heglovo sim biotizirano kritiko Kan

ta. In tretjič zato, ker kot posledico tega priznava, da sta nevtralnost in objek

tivnost artefakta, notranja simbiotiziranemu prostoru, ki ga postulira. Za Kuh- n a je trik v tem, d a je zaznavanje sam o n a sebi že sim biotizirano, torej ne nevtralno v smislu, ki ga vsiljuje Davidson, vendar mi ne m orem o dognati (z izjemo m orda kot neke domneve, k ije no tran ja prostoru zaznavne realn o

sti) nedoločene mešanice tistega, kar prispeva »noum enalna« stran subjek

tov in ravno tako objektov. T o je heglovski »popravek« Kanta, tem a, ki ostaja stalnica vse do konca našega stoletja, ko se en k rat odrečem o izključno »rea

lističnemu« branju nevtralnosti - pa naj bo to recim o Davidsonovo (brez in- terpretacijskega tertia) ali Putnamovo (v skladu z njegovim Grenzbegriff).

Vse to je kajpada nenujno m očno branje sveta. Kar se tega tiče, ne zago

varjam Kuhnovega slovarja, niti Kantovega ali Heglovega. Kuhnova d o m n e va je le m alo več kot slepo uganjevanje. T o d a če se vrnem o k aktualnem u Kantovemu in Heglovemu delu, lahko n a veliko manj zapleten način znova pridobim o tisto, česar si ne smemo privoščiti, da bi zanem arili. O bstajata dve skeptični grožnji, ki se jim a Kant in H egel v sosledju izogneta, ne da bi se kdorkoli od njiju končno izognil svojim lastnim obtožbam : prvič, da naše sub

jektivne »ideje« (kakor pri Descartesu in Lockeu) ne m orejo podeliti našo vednost o neodvisnem svetu; drugič, da struktura našega objektivnega jezika (struktura naše ujezikovljene misli, kot pri Kantu) ne m ore podeliti naše ved

nosti o strukturi neodvisnega sveta. Kantovski »konstruktivizem« odgovaija prvi grožnji, heglovska »simbioza« pa drugi. (Tu govorim o splošnih strategi

jah , ne p a o Kantovih ali Heglovih posebnih dokazih.) K uhn je nejasno videl, da so problemi, ki stajih načeli uganka o nihalu/nihajočem u kam nu in uganka o kisiku/flogistonu, označili konec disjunkcije realizem /idealizem in čisto ko

respondenčne razlage nevtralnosti. K uhn je s tem dojel izjem no dejstvo, da so analitične filozofije znanosti preprosto živele - preveč nedolžno - n a tu

jem delu naše pojmovne zgodovine 18. stoletja.

Zdaj jbosč-Kuhn, nevtralnost in objektivnost, vednost in pripisovanje re

sničnostnih vrednosti, potrditev in zanikanje ne m orejo biti nič drugega kot artefakti, ki so notranji prostoru historiziranega preiskovanja. Za mišljenje se ne m ore zgoditi, da ne bi bilo historizirano, za svet pa se ne m ore zgoditi, da ne bi bil Intencionalno konstituiran in rekonstituiran. Se vedno m oram seveda pojasniti, kaj pom eni »Intencionalno«, vendar se delo zdaj zdi manj prizadevno.

Če hočem o učinkovito nadaljevati z analizo zgodovine, potem m oram o obravnavati še drug paradoks. Prej sem rekel, da tolm ačenje nevtralnosti in objektivnosti kot artefaktovjezikovne kom petence ali vzajemnega razum eva

nja predpostavlja tako razumevanje. Znašli smo se p re d očitno dilemo: zdi

(7)

se, d a j e razum evanje ali nevtralno ali pa artefakt soglasja, doseženega na nevtralni osnovi, in da - č e je eno od obeh res - potem bi Kuhnova trditev m orala iti v Davidsonovi smeri. Edini možni odgovor v Kuhnov zagovor je, da paradigm a ali Lebensform ni nič drugega kot (holistični) medij, v katerem so subjekti in objekti najprej artefaktično razvrščeni, posamezne trditve o obeh pa pom enljivo obdelane.

Kot pravim, objektivna obravnava posameznih resničnostnih trditev je artefakt tega, da živimo v enem ali drugem od »različnih svetov« (različnih paradigm ah ), k ijih priznava Kuhn: v vsakem od takih »svetov« - v prostoru pojm ovnega tertium- obstajajo določeni pogoji jezikovne kom petence in vza

je m n e g a razum evanja - holistično, neeksplicitno, ne kriterijsko; toda vsak tak

»svet« je m ogoče posledično pravilno označiti s prednostne točke nekega na

daljnjega (holističnega) »sveta«, v katerem ga opisujemo kot razločljiv »ob

jekt«, ali podatek, ali preteklo prakso (Galileovo ponovno odkritje Aristotela, n a prim er, ali Kuhnovo odkritje obeh).

P oanta je dvojna. Prvič, posebna vprašanja o tem, kaj je objektivno ali nevtralno resnično, se zastavljajo le znotraj prostora nepopolno dojemljive ko m petence jezika in razumevanja; mi ne m orem o koherentno poizvedovati o dom nevno izvirnih okoliščinah, v katerih mi (pravimo mi) opravljamo ko- h e re tn o preiskovanje - kot da bi to počeli s sredstvi, ki sama na sebi niso no

tranja tej taisti predpostavki. (T o je različica Kantove in Putnamove napake.) Drugič, o čem erkoli, k a rje (zdaj), v kateremkoli času t, predpostavljeno kot holistični pogoj posebnega določenega raziskovanja, lahko pozneje, v času t+k, sodim o, d a je objektivno razločljivo v svojem lastnem prostoru', toda potem ta prostor, narobe, n e bo refleksivno določljiv.

Paradoks j e neškodljiv, vendar težaven. Ponudim lahko le nekaj ključev.

Prvič, orisani regres dovoljuje, da ujam emo (ali dopustim o) tisto, k a rje miš

ljeno s postavljanjem artefaktičnih osnov objektivnosti in nevtralnosti, ne da bi predpostavili epistem ični privilegij. Najjasnejši izraz tega sem našel v Witt- gensteinovi obravnavi M ooreovega pojma vednosti. Četudi W ittgensteina epistem ična vloga zgodovine nikoli ni zanimala, tisto, kar dejansko pravi, ni nes

pravljivo z igro kuhnovskih paradigem . W ittgenstein vsekakor dopušča (de

jan sk o vztraja), da »se jezikovna igra sčasoma spreminja«. Ravno v taistem kontekstu pravi: »Tisto, česar se držim, ni ena propozicija, temveč niz propo- zicij«; »Naše govorjenje dobi svoj pom en od naši preostalih nadaljevanj«.9 T o je spet privedlo do naslednjega zelo napačno razum ljenega odlomka:

9 Ludwig W ittgenstein, On Certainty, ur. G. E. M. Anscom be in G. H. von Wright, prevod D enis Paul in G. E. M. A nscom be, Basil Balckwell, O xford 1969, § 225, 229, 256.

(8)

Pravim o, d a vem o, d a voda v tak ih in ta k ih o k o liščin a h zavre, n e p a zm rz

ne. Ali s ij e m o g o č e m isliti, d a se o te m m o tim o ? Ali n e bi z m o ta p o te g n ila za sabo vse sodbe? Se več, kaj b i la h k o d rž a lo , če b i to p a d lo ? Ali la h k o k d o nekaj o d k rije in p o te m m i re č e m o ‘T o j e b ila z m o ta ? ’ K ark o li se že la h k o zgodi v p rih o d n o sti, k a k o rk o li se že u te g n e o b n a š a ti v o d a v p rih o d n o s ti, vemo, d a s e j e doslej v šte v iln ih p r im e r ih o b n a š a la tako.

T o dejstvo j e p o sta lo d e l te m e lja n a še je z ik o v n e ig re . V m islih m o ra te im e ti, d a j e je z ik o v n a ig ra ta k o re k o č n e k a j n e p re d v id ljiv e g a . M islim : ni u te m e lje n a . N i ra z u m n a (ali n e ra z u m n a ) .J e tu - k o t n aše živ lje n je .10

Našo obliko življenja poznam o v smislu, d a jo mi vešče živimo. To obi

čajno pom eni, da »nimamo nobenega razloga, da bi dvomili« o tem ali onem posam eznem prepričanju znotraj trd n e g a je d r a takih p rep ričan j, tem več zgolj »vse vrste potrditve«.11 Toda iz tega ničesar ne sledi o resnici kateregakoli posameznega prepričanja ali propozicije — a fortiori, nič, kar zadeva m očan smi

sel »vedeti«, v katerem vedeti p om eni biti epistem ološko gotov o tem , kaj j e res.12 Iz naše neeksplicitne »vednosti« o tem , kaj se sklada z našo jezikovno igro, ne sledi nič določnega o resnici in vednosti, naše o p o re n a to dejstvo, pa običajno odkritje posam eznih n apak v naših p rep ričan jih ali dop u šča

nje, da m o ra obstajati postopen prem ik v sami jezikovni igri, ne m oti. O b like življenja in jezikovne igre - torej p arad ig m e - sploh nim ajo n o b e n e kriterijske vloge: so zgolj medij naših posam eznih trditev. Ravno n a tak n a čin se Wittgenstein izogne implicitnemu (le stežka razvitemu) privilegiju Trak

tatev. naša jLeèem/ôrm izključuje nevtralno k o respo n denco; naše sodbe so res

»utem eljene« v jezikovnih igrah, vendar p a niso u tem eljen e v nekem epistemsko privilegiranem ali kriterijskem smislu; v Raziskavah in v O gotovosti ni noben e epistemske ali ontične nujnosti.

Zdaj vidite, kako po W ittgensteinu epistem ska »utemeljitev«, k ije ce- lotnajezikovna igra, dejansko ne zagotavlja resnice ali tega, da kdorkoli poz

na katerokoli posam ezno prepričanje ali propozicijo. O d k rita neresn ičn o st posam ezne propozicije ne m oti propozicijo vsebujoče jezikovne igre, n a ka

tero se opiram o, in v kateri ima ta propozicija svojo vlogo. O dvisna j e kaj

pada od tega opiranja. Zagotovilo jezikovne igre ni zagotovilo kakršnekoli privilegirane propozicije. Je zagotovilo našega kolektivnega življenja. »Ved

nost«, dodaja W ittgenstein, »se n a koncu utem eljuje n a p riznanju ... Zakaj naj bi se potem jezikovna igra opirala n a n eko vednost?«13 T u W ittgenstein očrtuje razlago vednosti kot družbenega artefakta. P o anto bi lahko poveda

li takole: n e gre za to, da se kognitivno o p ira n a nekognitivne tem elje; gre

I ° W ittgenstein, On Certainty, § 558-559.

II W ittgenstein, On Certainty, § 288.

12 Glej W ittgenstein, On Certainty, § 308.

13 W ittgenstein, On Certainty, § 378, 477.

(9)

za to, d a so individualne kognitivne ocene individualnih resničnostnih trdi

tev k o t take utem eljen e v našem kolektivnem življenju.

Da bi cenili izjem no ekonom ijo in moč W ittgensteinovega prispevka, ga m o rate le postaviti ob bok kakem u odlom ku iz en ega od Davidsonovih kasnejših vplivnih člankov, ki naj bi vseboval W ittgensteinovo gledišče, ven

d a r pa m u p o p o ln o m a nasprotu je - ga pravzaprav izdaja in dela težko na

pako, ki s e ji tako K uhn kot W ittgenstein zlahka izogneta. Poglejte si tole:

T rd im , d a p ra v iln o ra z u m e v a n je govora, p re p rič a n j, želj, in te n c in d ru g ih p r o p o z ic io n a ln ih n a ra v n a n o s ti o se b e vodi k sk le p u , d a m o r a biti v e č in a p r e p r ič a n j n e k e o se b e resn ič n a, in tak a o b staja le g itim n a d o m n ev a, d a j e vsako o d p re p rič a n j, č e j e k o h e r e n tn o z v eč in o ostalih p re p r ič a n j, r e s n ič n o .14

Vsakdo, ki je pazljivo bral Davidsona, n a prim er, članek, iz katerega smo vzeli ta odlom ek, ve, d a Davidson nasprotuje vsakemu nauku, ki bi šel v sm eri in terp retacijsk e tertia (v Kuhnovem ali Putnam ovem smislu) ali v sm eri vsakršne slabitve neposredovanega realizma (v recim o Kantovi ali H e

glovi sm eri). T o d a tisto, k a rje najbolj opazno v Davidsonovi razlagi, je , da se o resnici kateregakoli prepričanja sodi zgolj v skladu s tem, ali je kohe

re n tn o s korpusom prepričanj te ali o n e posam ezne osebe - ne v skladu s celoto p repričan j živeče družbe.

Davidsonova teo rija je m etodološko solipsistična. Družbeni konsenz ni nič več k o t vsota izoliranih m nožic prepričanj izoliranih oseb. Karkoli manj resnega, ki im plicira kolektivno življenje družbe, bi takoj pripravilo vse po tre b n o za alternativne »pojm ovne sheme«. Davidson stori osnovni spodrs

ljaj (napak o delitve) zato, da bi se izognil vsaki taki koncesiji. Ne m ore seji izogniti. Iz dejstva, »da m o ra večina prepričanj neke osebe biti resnična«, sklepa, »da obstaja legitim na dom neva, d a je vsako o d prepričanj, č e je ko

h e re n tn o z večino ostalih prepričanj, resnično«. Povejte to nekom u, ki poz

n a p a ra n o id n eg a shizofrenika! Preprosto ne m orete dobiti prave slike, če upoštevate zgolj to, kako se obnaša katerikoli naključni član družbe: najprej morate zgraditi sliko kot kolektivni model — torej norm ativno. Vloga zgodovine zadeva naplavine kolektivnih praks, ne sprem em b v celotnem vzorcu p re

pričanj neke osebe ali več oseb, razen če to niso uprim eritve njihovih ko

lektivnih praks. Ni n o b e n e g a načina, kako spraviti Davidsona z W ittgenstei- nom .

N auk lahko povem s p a r besedam i. K a rje Kuhn o p azil,je kolektivna razsežnost znanosti - torej n jen artefaktični položaj; torej to, d a je podvrže

na zgodovinskim preoblikovanjem . Zdaj dodajam , mislim, d a je to pom em

14 D avidson, »A C o h e re n ce T h eo ry o f T ru th an d Knowledge«, str. 314.

(10)

bno, da tisto, kar sta im plicitno dojela K uhn in W ittgenstein, ni nič m anj kot pom en velike Rousseaujeve intuicije, d a se človeška bitja k ot jezikovno ali kulturno zmožni agenti družbeno konstituirajo v procesu, v katerem »na

ravni« otroci ponotranjijo kolektivne k o m p eten ce lokalnega govora in ra

ziskovanja. Ravno taki posamezniki, ne pa »naravni ljudje« (kakorkoli vredni občudovanja), so tisti, ki so že dovolj p rim ern i, da vstopijo v pade social, tako d a je vsaj del tistega, kar naj bi d om nevno opravil contrat social, že p re d p o  stavljeno z vstopom v pade:

» T re b a j e n a jti ta k o o b lik o z d ru ž itv e, d a b o z vsem i s k u p n im i silam i b ra n ila in varovala o seb o in p re m o ž e n je vsakega č la n a in v k a te ri se b o lh a k o vsakdo, z d ru ž e n z vsem i, v e n d a r le p o d r e ja l le s a m e m u se b i in ostal p ra v tako sv o b o d en k ak o r p o p re j.« V te m j e te m e ljn i p ro b le m , za k a te re g a n a m d aje rešitev družbena pogodba.15

Z ustvarjanjem »um etne osebe« (države) za p o g o d b o rečem o, d a us

tvari njeno »voljo«, volonté générale, voljo kolektivne skupnosti (ki razreši tudi paradoks svobode). Toda potem je kolektivna praksa, ki po g o d b o om ogo

ča, že v m oči jezika, s katerim prvič »vstopimo«. D rug z d rugim sklenem o pogodbo zato, da bi, tako se zdi, ustvarili tisto, kar sm o že. Rousseauja o m e

njam zato, d a bi utrdil dejstvo, d a je analitična filozofija solipsistična in zato (kot paradoksna posledica), ker to n u d i iluzijo, da objektivnost in nevtral

nost nista artefaktični, nista kolektivno konstituirani.

III.

Zbral sem nekaj vodil za analizo zgodovine. Se vedno pogrešam o osred

nje vodilo, toda nekaj ključev je že n a m estu. E den zadeva tisto, kar bi lah

ko imenovali horizontalnost, drugi ono, kar sem že im enoval artefaktičnost. S prvim menim, da so naše pojmovne shem e zgodovinsko kontingentne, neeksplicitne, družbeno oblikovane, individualno vnaprej oblikovane, nepopol- nom a razločljive v rabi, obrem enjen e s tem , da služijo kolektivnim in te re som, ki se jih domislimo kasneje, podvržene tem u, da jih j e m ogoče n a d o ločljive načine prem eščati ali sprem injati.16 Z d rugim m enim , da naše poj

movne shem e konsituirajo in n e n e h n o rekonstituirajo isti dru žb en i p ro ce si, s katerim i mi sami postajam o zm ožna sebstva, kakršna sm o, to je , jezikov

15 Je a n Ja c q u e s Rousseau, Družbena pogodba ali načela državnega prava, C ankarjeva založ

ba, L jubljana 1960, str. 73-74.

16 T o je približno ed in a p o an ta D erridajeve »dekonstrukcije«. Glej Ja c q u e s D errid a, O f Grammatology, prev. Gayatri Chakravotry Spivak, J o h n H op k in s U niversity Press, Bal

tim ore 1974.

(11)

ni, kognitivni in dejavni subjekti, kakršni smo. Konjunkcijo teh dveh poj

mov b e re m tako, kot d a pom eni: (i) da imajo posam ezne osebe kolektivno

»naravo« - d a jih najprej oblikuje in sprem inja zmožnost, da delijo svoje kolektivne jezikovne kom petence; (ii) da so strukture naših spoznavajočih m oči in spoznavne stru k tu re sveta v simbiozi znotraj naše Lebensform, k ije disjunktivno prip isan a določenim subjektom in določenim objektom zno

traj njen eg a (holističnega) prostora; in (iii) da so k o t rezultat vsega tega, objektivnost, nevtralnost, vednost, pripisovanje resničnostnih vrednosti ar

tefakti vkulturacije in skozi rabo podvrženi sprem em bi.17

T o je zdaj vse zelo lepo, vendar pa čaka na uveljavitev pri analizi zgo

dovine. »H orizontalnost« in »artefaktičnost« štejem za manifestaciji In ten cionalnega, čeravno m oram še povedati, kaj je Intencionalno. Karkoli naj ž e je , bo po zgornjem dokazovanju priznanje Intencionalnega imelo nasled

nje posledice: (a) da sta realizem in idealizem nerazrešljivo povezana; (b) d a n o b e n o o d naših razločevanj, ki zadeva subjekte in objekte, ni neoskrun- ljivo n ujn o; in (c) da Inten cio n aln o obsega vse, k a rje spoznatno ali razum no, čeravno lahko to p o čne n a različnih diskurzivnih sektorjih na različne načine. Če zdaj ti dve m ali polovički, ki sem ju ponudil, seštejemo, potem smo, pravim , mi (spoznavajoči) in (spoznani) svet zgodovine - smo historizirani. Kaj več še p o m en i Inten cio naln o razen horizontalno in artefaktič- no? O dgovor je odvisen od narave splošnih predikabilij.

Predikabilije so vse tisto, kar lahko resnično pripišem o denotatam ali re

feren tom diskurza. M enim , da so predikabilije realne, vendar ne eksistirajo - to je , čeje njihov pripis resničen o tem, kar eksistira. Predikati torej označu

je jo tisto (po neškodljivi nominalizaciji), k a rje realno. Vsi predikati ne ozna

čujejo predikabilij, n a p rim er »kvadratast krog«. Dalje, ker se za predikate običajno dopušča, da so »splošni«, lahko le stežka zanikamo, da obstajajo »real

ne generalije«, to je , predikabilije, ki jih je mogoče večkratno in resnično uprim eriti.18 To dopustiti pom eni, da sploh nič ne povemo o eksistenci ali realnosti platonskih idej, ali univerzalij, ali bistev. Obstajajo kajpada predi

kati, ki služijo kot »določni opisi«, za katere menimo, da so edinstveno upri- m erjeni, če so sploh uprim erjeni (»najvišji človek na svetu«). Toda ti vselej parazitirajo n a obsegu tem eljnejših splošnih predikatov.

17 T o je p rib ližn o e d in a p o a n ta B ourdieujevega prikladnega pojm a habitus, ki zajema različne G adam erjeve in Foucaultove razlage. Glej Pierre B ordieu, »Structures, Ha

bitus, Practices« in »The Logic o f Practice«, The Logic of Practice, prev. Richard Nice, S tan fo rd U niversity Press, S tanford 1990.

18 B esedna zveza j e Peirceova. Glej The Collected Papers of Charles Sanders Pierce, ur. Char

les H a rtsh o rn e in Paul Weiss, H arvard University Press, C am bridge 1934, par. 503. S tem v prašanjem se povečini ukvarja 5. knjiga. Glej tudi »What Pragm atism Is«.

(12)

Pri teh razločkih vztrajam zato, ker želim o pozoriti n a dvom , d a obsta

jajo »realne« generalije (ko izražam o dvom e o eksistenci p latonskih idej ali univerzalij)19 in ker realnost generalij n u d i glavni ključ do našega razu

mevanja zgodovine in intencionalnosti. To se u teg n e zdeti presenetljivo.

Toda naše kognitivne ali predikativne m oči so funkcije naše vkulturacije: so horizontalne in artefaktične. Zdaj vidite go n iln o m oč argum entacije. Im ej

te jo za tolm ačenje Kuhnove pripom be, d a sta A ristotel in G alileo »živela v različnih svetovih«. Posledica tegaje, d a sm o mi vsi zgodovine. K uhn j e imel s takim govorjenjem dom nevno težave, v end ar j e bilo to n e p o tre b n o .

Stvar j e taka. Obstajajo splošne predikabilije, ki so p oseb n o In te n c io nalne, in obstajajo druge predikabilije, ki sploh niso posebn o In te n c io n a l

ne (na p rim er, »baročen« ozirom a »slan«). Vse p redikabilije p a so in te n  cionalne v okviru pogojev, v katerih jih resnično spoznam o ali zanje reče

mo, da so realne. To pojasnjuje relevanco kuhnovskih paradig em in witt- gensteinovskih jezikovnih iger (in p o d o b n ih eksotičnih stvari). T o d a vse do

slej povedano ne m ore seči čez dom neve, d okler si prepričljivo ne zagoto

vimo vsaj glavnega ključa. Če to povem o drugače, pripravljal sem vse p o trebno za teorijo predikabilij (da bi pojasnil pojem zgodovine), tako d a sem začel z paradigm am i in jezikovnim i igram i; resnica p a je , da m o ram poja

sniti historizirano naravo našega »sveta« s pojasnitvijo realističnega položa

ja naših predikabilij. Torej sem zgradil nekakšno hišo iz kart.

Navzlic tem u je argum entacija zelo očitna. Lahko ste k u h a n i in peče

ni. Upam , da ne. Predlagam , da im ate v m islih naslednje obravnave: prvič, da se tradiciji analitične filozofije nikoli ni posrečilo razrešiti dve že orisani obliki skepticizma, razen na način glavne tem e (ne posebnega dokaza) Kan

tove prve Kritike in glavne tem e (in spet, ne po seb n eg a dokaza) H eglove Fenomenologije, in, drugič, da se filozofski tradiciji nikoli ni posrečilo p o n u  diti za javno rabo platonskih idej ali univerzalij pri preverjanju (objektiv

no) realističnega položaja splošnih predikabilij. Prva zadeva vpliva n a to, kako učinkovito uporabljam o naše subjektivne vire, d a bi spoznali lastnosti objektivnega sveta; druga vpliva n a to, d a nim am o n o b e n e g a trd n e g a (pla

tonskega) načina posredovanja m ed našim svetom ali dozdevnim i predika- tivnimi viri in spremenljivimi predikabilijami pojavnega sveta.

Ne m ore biti no bene realistične teorije, vredne svojega im ena, ki ne bi m ogla razrešiti teh dveh zadev. Moja lastna sodba je , da ti zadevi n e m o

reta biti rešeni, razen če objektivnosti n e om ejim o kot artefakt n a »svet«

naših paradigm , ali jezikovnih iger, ali, splošneje, n a našo Lebensform. Č e je

19 Glej Jo se p h Margolis, »The Passing o f P e irc e ’s Realism«, Transactions o f the Charles S.

Peirce Society, 29 (1993).

(13)

tako, potem je očiten sklep, d a m ora biti predikacija historizirana; torej da m o ram o biti m i in naši »svetovi« historizirani.

Kakorkoli že, odpravljanje skeptične grožnje gre takole: zgradipredika- tivno realnost v notranjih, ne pa v zunanjih okvirih. T o je vse! Subjektivne re

p rezen tacije (recim o lockeovske ideje ali propozicije) torej niso zunanje povezane z neodvisnim i objekti (s svetom, ki ga ne zadevajo naši pojmi in raziskovanja), tem več so prej relati, ki so notranji taistem u nerazrešljivo sim- biotiziranem u prostoru, v katerem so »stvari« pojavnega »sveta« m ed taisti

mi relati. To ni po seb n a epistem ska teza: če bi bila, bi spodbijala samo sebe;

bila bi podvržena razvpitem u načelu notranjih relacij, ki so ga (m orda zmot

no) e n erg ičn o uporabili proti Bradle)jevem u »heglovstvu«.20 Ne, to je on- tični pred log , ki pripravlja tla za naše kognitivno delo. Postulira, da reali

zem in idealizem n e m oreta biti več razdružena. Dovoljuje nam, da zgradi

m o kuhnovske paradigm e, k ot so wittgensteinovske jezikovne igre, kot holi

stične p ro sto re raziskovanja, podvržene zgodovinskim naplavinam . Vsaka resna znanost seveda zahteva »zunanji« odnos m ed spoznavajočimi subjek

ti in spo zn ani objekti; to da potem je vsaka taka zunanja relacija sam a na sebi p o d re je n a n o tran ji ontični povezavi m ed svetom in jezikom (ali ujezi- kovljenim m išljenjem ). Preproščina sama n a sebi! Dalje, č e je tako, potem nas n o tra n ja n efo rm aln o st predikacije (ki jo j e treba še vedno pojasniti) napeljuje k p riznan ju historičnosti znanosti in vednosti: ne zgolj v smislu, da znanost ima zgodovino, temveč d a je zgodovina - d a je mišljenje historizirano.21

P o a n ta je naslednja: da bi se izognili om enjenem u skepticizmu, m ora

m o dopustiti nerazrešljivo en o tn o st realizm a in idealizm a v smislu, ki smo ga ponudili. T o d a po tem postanem o mi sami ujetniki vsakršnih m uh, ki za

devajo predikacijo. Mirno, v enem m ahu razrešimo skeptične uganke in ugan

ko kuhnovskih nesoizmerljivosti. Objektivnosti ni treba znova priklicati, ven

d a r p a je ne m o rem o ponovno pridobiti na ahistorični način. T o je naloga.

IV.

O predikaciji bom izrekel le eno trditev. Ne m ore biti nobenega algo

ritm a, ali splošnega pravila, ali nesprem enljivih meril za pravilno razširitev splošnega pred ik ata na nove prim erke preko tistih, s katerim ije bil uveden.

20 Glej R ichard Rorty, »Relations, Internal and External«, v Paul Edwards (u r.), The Encyclopedia o f Philosophy, 7. knjiga, MacMillan & Free Press, NewYork 1967.

21 T o je izvršni p o stu lat m oje knjige Historied Thought, Constructed World.

(14)

Skratka, ni no b en ih neodvisnih »razlogov« (v smislu, v katerem jih W ittgen

stein, ko nasprotuje M ooreu, zanika) za potrditev, da »«je F«, za katerikoli

»a« in za katerikoli »F«-, kakršnakoli m erila že d opustim o, niso nič več kot instrum entalna m erila za prakso predikacije naravnega jezika. Edini način, kako ponovno pridobiti nevtralni realizem glede predikabilij, je , da posta

vimo teorijo, da spoznavajoči subjekti lahko nekako odkrijejo p rim e re n niz nesprem enljivih univerzalij, katerim se prilagajajo sprem injajoče se značil

nosti pojavnega sveta. Ni nikakršne p o treb e, d a bi špekulirali, kako se to lahko zgodi: ni n obene uspešne različice te teze. N ob en em u doslej - o d Pla

tona do današnjih d ni - se nikoli ni posrečilo u tre ti epistem skega d osto pa do takih univerzalij, ki bil zm ožen življenja. Praksa objektivne predikacije v celoti poteka brez idej in univerzalij. Torej p o tek a brez eksplicitnih m eril, če

ravno n e (zaradi tega razloga) brez kolektivnega občutka, kako sm o posa

mezne predikate koristno uporabili in prilagodili našim ciljem.

Ce vprašate, kaj lahko, poleg skrajne arb itrarn o sti ali univerzalij, raz

loži našo predikativno prakso, je odgovor jasen: to m o ra biti različica K uh

nove ali W ittgensteinove teorije. Ni drugega. Sam K uhn nam j e tukaj v ve

liko pom oč. Opazi »odsotnost trd n ih podatkov«, v endar nikoli ne dvomi, da »je Galileo intrepretiral opazovanja nihala«. »To interp retacijsko p o d jetje«, nadaljuje, »paradigm o lahko zgolj artik u lira, n e pa popravi. N o r

m alna znanost paradigem sploh ne m o re popraviti. N am esto tega ... n o r

m alna znanost vodi le k prep o zn anju anom alij in h krizam.«

Tu ga opogum lja nom inalizem (za k aterega se bojim , d a j e n ap ačen korak) N elsona G oodm ana. G oodm ana navaja, kot da pravi naslednje: »Na srečo ni nič več (kot pojavi, za katere vemo, da obstajajo) vprašljivega, saj je pojem ‘m ožnih’ primerov, pojem prim erov, ki ne obstajajo, daleč od tega, da bi bil jasen.« Kuhn zaznavno dodaja: »N oben jezik, k ije tako o m ejen n a poročanje o popolnom a vnaprej znanem svetu, n e m o re ustvariti zgolj nev

tralnih in objektivnih poročil o ‘d a n e m ’. Filozofske raziskave doslej niso niti nam ignile, kako bi bil videti jezik, k ije tega zm ožen.«22

K uhna dejansko bolj zanima, kako bi ugnal v kozji rog disjunkcijo m ed realizm om in idealizmom, kot pa pojasnjevanje »realnih generalij« k o t ta

kih. Če bi ga to bilo zanim alo, p o tem bi n e m a ra dojel smisel, v k aterem niti Goodm anov nom inalizem niti njegovo zgolj dovoljevanje različnih poj

movnih tertia (»različnih svetov«) ne bi m oglo rešiti predikativnega p ro b le  ma sam ega n a sebi. Najhitrejša p o t k uvidu v povezavo je bran je G oodm a

na, saj j e G oodm an najodločnejši nom inalist, kar jih im am o.

2 2 Kuhn, The Structure of Scientific Revolutions, str. 122, 127. Glej tudi N elson G o o d m an , The Structure o f Appearances, 2. izd., Bobbs-M errill, In d ian ap o lis 1966, n a v e d en o p o Kuhnu.

(15)

G oodm anov prispevek je naslednji:

Ko trd itv i, d a sta dve stvari p o d o b n i, d o d a m o p o d ro b n o dolo čitev last

n o sti, ki jim a j e sk u p n a , ... o d stra n im o d voum je, to d a n aše p rv o tn e tr

d itv e n e d o p o ln im o , te m v eč sto rim o , d a j e odvečna. Kajti ... če re č e m o , d a s ta dve stvari p o d o b n i v te m , d a im a ta sk u p n o d o lo č e n o lastnost, n e r e č e m o n ič več k o t le to , d a im a ta to la stn o st sk u p n o .23

M enim , d a G o o dm an misli naslednje: (a) da za vsaki dve stvari lahko rečem o, da sta si p o d o b n i v neskončno m nogih (nespecificiranih) vidikih;

(b) da izraz »po doben v tem , d a im ata skupno lastnost F«, ki označuje dom nevni vidik, v katerem sta si dve stvari podobni, ne pove nič o tem, kako ga lah k o spoznam o. Z vsem tem se strinjam . Ne strinjam se le tam, kjer bi G ood m an hotel, d a bi mi bili prepričani, da nom inalizem lahko dejansko razloži predikativni uspeh. K uhn je prepričan, da G oodm an deli njegovo nasprotovanje predikativni nevtralnosti. M ord aje to res, vendar zgolj to ne vpliva n a predikativno uganko, saj se po argum entaciji ne moremo izogniti tem u, d a bi dopuščali »realne generalije«, kar pa ni združljivo z nom inaliz- m om .

G o o d m an u tu spodrsne. Se več, n e n am ern o izda slabost svojega no- m inalizm a. T u j e dokazno gradivo:

M islim , d a ni n o b e n e g a n a č in a , kako stabilizirati - v n a s p ro tju z la b o ra to rije m - p o g o je in k o n te k st, d a bi do b ili so d b e o č u tn i p o d o b n o sti, ki so k v a lificira n a m e rila za o cen je v an je la b o ra to rijsk ih rezultatov. L ab o ra to rijs k i r e z u lta ti p re j ustvarjajo k o t zrcalijo m e ro č u tn e p o d o b n o sti.

K o t v e č in a sistem o v m e rje n ja si prizadevajo, d a bi vo d ili o b ič ajn e sod

b e vsaj v to lik šn i m e ri, k o t so d b e vodijo n jih .24

D opuščam razlike m ed »običajnimi« in »laboratorijskim i« sodbam i, v endar ne m orem spregledati, kako ontično ali epistemsko vplivajo na spoz

navanje predikativne podobnosti. N atančnost laboratorijskih prim erov bo gotovo im plicirala »realne generalije« v istem smislu, v katerem obstajajo

»realne generalije« v običajnih prim erih. T o da potem G oodm an priklicu- je nekaj, kar n im a n o b e n e pravice storiti n o b en nom inalist. Skratka, d elu

jo č i nom inalizem je vselej kabinetni nom inalizem.

Tako p ro blem ostaja. Ne m ore se vam zgoditi, da ne bi upoštevali, da ni n o b e n e alternative naslednji trditvi: česi želimo objektivno predikacijo, po tem (a) bom o potrebovali »realne generalije«; (b) te generalije bodo ar- tefaktične; in (e) njihova objektivna potrditev bo na koncu odvisna od sklad

23 N elson G oodm an, »Seven S trictures on Similarity«, v Lawrence Foster in j. W. Swan

son ( e d .) , Experience and Theory, University o f Massachusetts Press, A m herst 1970, str.

27.

24 G o o d m an , »Seven S trictures o n Similarity«, str. 28-29.

(16)

nosti m ed našimi podrejenim i m erili in nekriterijskim i oblikam i ko n sen za, ki tvori našo kolektivno prakso. To p rep ro sto pom eni: predikativna ob

jektivnostje konsenzna, vendar ne kriterijska, torej o d p rta, improvizacijska, taka, da ji m ogoče sledimo v pluralnih, celo v n a sp ro tn ih si sm ereh. Ne trdim , da takih predikativnih opcij ni m ogoče razvrstiti, oceniti, jim biti n a p o d la

gi dobrih razlogov naklonjen ali n en ak lo njen in jih n apo sled uskladiti s ta

kim ali drugačnim pojm ovanjem narave. T o d a taki popravki niso poprav

ki, ki bi jih naredili tako, da bi najprej spoznali katerokoli neodvisno predi- kativno univerzalijo ali podobnost, ki s e ji približuje. N im am o n o b e n ih ta

kih virov. »Popravek« naših predikativnih ekstenzij j e ravno tako artefakti- čen kakor naša predikativna praksa. To ne izključuje objektivne znanosti.

Potrjuje, da sta objektivnost in nevtralnost artefakta našega kolektivnega živ

ljenja.

Z »konsenznim« torej m enim nekaj res zelo elem en tarn ega: nam reč, nič več kot čisto m olčeče dopuščanje predikatov, u p o rab ljen ih onkraj p ri

merkov, za katere jezikovna skupnost lahko trdi, da se jih spom ni. Posledi

ca in predpostavka takega dopuščanja je , da m o rata biti realizem in ideali

zem nerazrešljivo povezana.

Zdaj se spom nite, da sem predlagal razlikovanje m ed In ten cio n aln im i in ne-Intencionalnim i lastnostmi. Kot ključ k tem u, kaj ta razloček pom eni, ponujam naslednjo enačbo: Intencionalno=kultumo. To b erem takole: kar

koli je jezikovno (ali je m ogoče in terp retirati zato, ker je jezikovno) ali »je

zično« (to je , tako, d a predpostavlja jezikovno k o m peten co, n e da bi bilo natanko ali eksplicitno izraženo v g o v o ru ), j e In te n c io n a ln o - k u ltu rn o po menljivo. Dopuščam tako ne-Intencionalne (kot »slano«) k ot tudi In ten cio nalne lastnosti, kakršna je »baročen«. Po m ojem pojm ovanju j e In te n c io nalni svet ravno tako realen kot ne-Intencionalen. Dalje, In ten cio n aln e last

nosti so »utelešene« (neločljive [qua realne] od ne-Intencionaln ih lastnosti, kom pleksne glede na, tudi na [kulturno] sui generis način vznikajoče glede na) v ne-Intencionalnih lastnostih in bitnostih naravnega sveta.25

Obstajajo raznovrstna vprašanja, ki nas tu preganjajo. M oram jih p re hiteti. V endar si m oram tudi vzeti čas za pojasnilo, da In te n c io n a ln e lastno

sti vključujejo jezikovne, jezične, sem iotične, signifikativne, pom enljive, re torične, slogovne, reprezentacijske, izrazne, pravilu p o d o b n e, institucional

ne, sm otrne, intencionalne in intenzionalne lastnosti. Skratka, »Intencional

no« je kulturni ali kolektivni analogon B rentanovega in H usserlovega so-

25 Razlago tega sem ponudil n a številnih m estih. Glej, n a prim er, JosephM argolis, Cultu

re and Cultural Entities; Toward aNew Unity o f Science, Kluwer, D o rd re c h t 1984, 7. pogl.

in Historied Thought, Constructed World. M enim , d a so k u ltu rn e b itnosti na analogen način »utelešene« v naravnih bitnostih, v en d a r m e p o d ro b n o sti tu ne zanim ajo.

(17)

lipsističnega pojm a »intencionalnega« ali intenzionalno oblikovanega inten

cionalnega. (»Intencionalno« tudi pripravi vse potrebno za m entalno in sub

jektivn o, ven dar le z vkulturiranim i prim erki: osebe ali sebstva, na prim er, up rim erjajo kolektivne ali k u ltu rn e zgodovine.) Karkoli naj ž e je Intencio

naln o , je: (a) tako, d a ga je m ogoče intrinsično interpretirati, (b) m anife

stacija oblike življenja človeške družbe in (c) tako, da g a je m ogoče inter

p retira ti zato, ker je taka manifestacija.

Če im ate vse to p re d očm i, potem pravim, vračajoč se k prvim vrsti

cam te razprave, d a je zgodovina Intencionalno u rejena časovna sprem em ba, n e k a zgodovina pa In ten cio n aln a kariera. »Kariera« služi tako predikativno k o t denotativno; s »kariero« m enim kultu rn o vznikajoč denotatum, ug

ledan k ot ind iv idu iran a zgodovina - predvsem človekovo sebstvo, ali lite

ra rn o besedilo, ali artefakt, ugledan kot tak, ki vztraja skozi Intencionalno sp rem em b o .

Podstatni arg u m e n t je povsem kratek. Predikativna objektivnost je ar- tefaktična, konsenzna, podvržena Intencionalnim pogojem celo tam, kjer n e eskplicitno zadeva In ten cio n aln ih lastnosti. Ker je taka, ne m ore biti nič d ru g eg a k ot historizirana, saj ni n o b enih dostopnih idej ali univerzalij; saj nom inalizem n e m ore pojasnid »realnih generalij«; ker (m etonim ično) zgo

dovina znanosti tvori uganke, kakršne so uganke kuhnovskih »različnih sve

tov«. Ker se človeški subjekti razlikujejo po svojihjezikovnih injezičnih m o

čeh, m orajo biti zgodovine. Dalje, n a ne-Intencionalni svet se zdaj gleda kot n a abstrakcijo (na p rim er, za predikativne in produktivne cilje) od našega sim biotiziranega sveta. To im a za posledico nič manj kot to, da so naši ne- In ten cio n aln i predikati razširjeni na enak način kot Intencionalni, čeravno jih je m ogoče seveda razširiti n a zelo različne načine strogosti, napovedlji- vosti, pojasnjevalne m oči, vzročne splošnosti in podobnega. Zato ne vidim n o b e n e g a razloga, zakaj bi m orah naravoslovje v taki interpretaciji zanika

ti ali izkriviti.

Vztrajam pri n o tran ji neform alnosd predikacije: prvič zato, ker so p re

dikativna m erila »utem eljena« (če uporabim W ittgensteinov izraz) konsez- no, n e p a kriterijsko; drugič zato, ker je m ogoče Intencionalne predikabili

j e in te rp re tira ti zgolj v skladu z historičnim i naplavinam i naših jezikovnih iger in zato, k er so ne-Intencionalne predikabilije odvisne od Intencional

nih. Če to dojam ete, n e n a d o m a ugledate izjemno vlogo zgodovine.

In te n c io n a ln ih lastnosti ni m ogoče spoznati kjerkoli, temveč v zgodo

vinsko sprem injajoči se jezikovni igri ali praksi, v kateri obstajajo. Praksa, kakorkoli brezoblična, je m reža p o d ob n o ustvarjenih lastnosti in denotatov, ali, bolje, njihovega procesa. Ravno to je tisto dejstvo, ki om ogoča tako zna

nost kot objektivno interpretacijo: na prim er, z določanjem identitete niha

(18)

jo čih kam nov in nihal na eni strani in M ichelangelove Pieta n a d rugi strani.

Oboje je artefakt zgodovinsko labilnih subjektov.

Objektivnost zgodovine je odvisna o d objektivnosti In ten cio n aln eg a.

Če pa znanosti ni m ogoče ločiti od n jen e zgodovine, po tem je objektivnost znanosti funkcija objektivnosti n jene zgodovine. Če p a so predikativne raz

širitve konsenzne, ne pa kriterijske, p o tem naplavine našega življenja zade

vajo celo ne-Intencionalne predikate; in č e je objektivnost Intencionalne p re

dikacije p o d ro b n o določena zgolj v p ro sto ru naših jezikovnih iger, p o tem se tudi za objektivnost znanosti ne m ore zgoditi, da n e bi bila ravno tako historizirana. O m ožni strogosti raziskovanja sem preveč p rep riča n , d a bi tu izpeljal pesim istične ali skeptične sklepe. Navzlic tem u p a j e zelo m alo razlag znanosti, ki si prizadevajo opraviti s p ro b lem o m objektivnosti zgo

dovine. Moj lasten občutek je , da se m o ra m odel objektivnosti, ki u teg n e resno ustrezati vsakršni znanosti, korenito razlikovati o d m odelov, ki so p re vladovali doslej. Nim am nobenega razloga za dvom o d e lu posam ezne zna

nosti. Gre le za to, da smo sami sebe varali o dejanskih virih znanosti.

Prevedel Božidar Kante