Richard Shusterman
Um in estetika med moderno in postmoderno:
Habermas in Rorty
I.
Za zadnjih nekaj stoletij sekularne zahodne misli sta značilni dve naj
p om em b nejši u to p ičn i strategiji: vladavina um a s preteh tan o , racionalizi- rajočo izboljšavo življenja in kot nasprotje, libidinalni esteticizem s h ed o nistično promesse du bonheur. Tako kot so projekt m o d ern e (in njegove raz
svetljenske k o ren in e ter racionalizirajočo diferenciacijo kulturnih sfer) ena
čili z um om , im ajo n a drugi strani postm oderno za prevladujoče estetsko.
Čeprav pragm atizem u porablja ta nasprotujoča si pojm a v svojem argum en
tiranju, j u ne bi smel obravnavati, kot da predstavljata dihotom ni sovražni esenci. N asprotja racionalno/estetsko in m od ern a/p o stm o d ern a ne bi smeli prevzeti neprem išljeno. O čitno ima m o d ern a svojo estetiko in postm oder
nizem svoje razloge. Tako kot um etnost tipično kaže racionalnost reda, enot
nosti in smisla, tako um razkriva svojo globoko estetsko razsežnost. M nogo njegovih o sredn jih pojm ov (koherentnost, uravnoteženost, skladnost, pol
nost, enostavnost, nepristranost) im a estetske konotacije ki obenem , celo če jih o p red elim o m ehansko, zahtevajo določeno kultivirano estetsko p e r
cepcijo ali okus, da bi jih lahko ustrezno doum eli in aplicirali.
Knjiga, ki se zavzema za filozofijo kot racionalno podjeÿe estetskega življenja, ne m ore v sebi nositi osnovnega dualizm a m ed um om in estetiko, ki se odraža v neprem ostljivem , bojevitem ločevanju m ed m oderno in post
m o d ern o . Da bi raziskal in ublažil ta nasprotujoča pojm ovanja, pričujoči članek sooča vplivni teoriji J ü rg e n a H aberm asa in Richarda Rortyja, okrog k aterih se vrti večina teh razprav: prva teorija povzdiguje um in m oderno, d ru g a pa predstavlja estetsko in postm oderno.
Kljub očitn em u razhajanju pa se Haberm as in Rorty ujem ata v izbiri fdozofske naracije (nasproti sinhroni analizi) kot m etode za teoriziranje post
m o d ern e . Se več, oba se nagibata k isti osrednji niti zgodbe: po t iz m oder
n e v p o stm o d e rn o j e p rikazana kot spodkopavanje u m a z estetiko. Rorty pozdravlja ta estetski ob rat, saj naj bi nas osvobajal zadušljivo togih, hom o
genizirajočih in nezgodovinskih pojmovanj Uma. Nam esto tega vzpodbuja fleksibilnost ustvarjalne im aginacije, za katero se zdi, d a bolje odgovarja našim vse bolj razsrediščenim kontekstom in h itro sprem injajočem u se ča-
su. H aberm as pa n a drugi strani b ra n i m o d e rn o tako, d a estetski o b rat, značilen za postm odernizem , prikazuje k o t n e p o tre b e n , zgrešen in sub
verzivni odgovor na napačn o pojm ovani u m - n a subjektu o sred in jen i um . Bolezni m o d ern e tako lahko pozdravim o, n e z o pu ščan jem u m a n a ra č u n estetskega, temveč tako, da nadom estim o n a subjektu o sred in jen i um s ko
m unikativnim m odelom racionalnosti.
Ker oba, tako Rorty kot H aberm as, vztrajata p ri prvenstvu jezika, je razprava um ali estetsko o sred o to čen a prav nanj. H ab erm as tako kritizira Rortyja zaradi »estetizacije« jezika, kjer so m etafo re in re to rik a važnejše za p o m en kakor pa resnica in arg u m en t. To vodi d o zastrašujočega » poe
no ten ja žanrskih razlik m ed filozofijo in lite ra tu ro « 1, kjer dolgo veljavno zavezo resnici in racio nalnem u konsenzu reševanja p ro b lem o v v filozofiji nadom esti poetsko prizadevanje in iskanje vznem irljivih novih m etafor.
Rorty odgovarja z dvom om v utem eljevalni »univerzalizem «, k i j e im pli
citno p riso ten v Haberm asovi teoriji kom unikativne racionalnosti, ter o b e nem postavlja p o d vprašaj samo razlikovanje »m ed rac io n aln o stjo in ira
cionalnostjo« kot »zastarelo in okorno« reto rik o . C elo v svoji k o m u n ik a tivni obliki ideal um a predstavlja restriktivni o stan ek relig io zn e p o tre b e po zagotavljanju odrešujočega e n o tn e g a človeškega bistva, čeprav p o tre bujem o nam esto tega svobodno igro estetske «fantazije« in n je n ih bo g a
tih raznovrstnosti. Ob nasprotovanju m o d ern ističn em u »Razsvetljenskemu h rep e n e n ju « po racionalizirani d ru žb i, se Rorty zavzem a za »poetizaci- jo ...k u ltu re kot celote«.2
H aberm as in Rorty s pom očjo take p o lem ik e ustvarjata zavajajoč vtis o dualizm u m ed um om in estetiko, ki se zdi nesk lad en z n ju n im osnov
nim pragm atizm om . Ta nadležni dualizem j e m ogoče odpraviti, če p o ka
žemo, d a sta si tekm ujoča teo retik a pravzaprav bolj p o d o b n a k o t različ
na, čeprav to p od o b n o st prikriva re to rik a nasprotij (an titez), tako značil
n a navada našega fdozofskega mišljenja, k ijo p o d p irajo in stitu cio n aln i ok
1 Jü rg e n H aberm as, The Philosophical Discourse o f Modernity, M IT Press, C am bridge, Mass. 1987, str. 185-210. V nadaljevanju PDM. (Naslov v n em škem o riginalu: Der philo
sophische Diskurs der Moderne, op. prev.).
2 R ichard Rorty, Contingency, Irony, and Solidarity, C am bridge U niversity Press, C am bridge 1989, str. 44-45,48,53 (v nadaljevanju CIS). Pojem p o etizirane k ulture tolm ači kot »nadom estek u panju o izenačenju m ožnosti za izpolnitev id io sin k ratičn ih fan ta
zij z u p an jem , da bo pri vsakem ‘strast’ ali fantazijo n adom estil ‘u m ’ (str. 53). Glej tudi njegovo kritiko H aberm asove u p o ra b e kom unikativne racio n aln o sti kot od g o vora n a ‘potreb o po unifikaciji’, značilni za m o d e rn o k u ltu ro d a bi ‘p rek o u m a oživili religijo in njeno moč poenotenja.«; v svojih Essays on Heidegger and Others: Philosophical Papers, vol. 2 ,, C am bridge University Press, C am bridge 1991, str. 169; citira PDM, str.
19,20.
Um in estetika med moderno in postmoderno: Habermas in Rorty
viri, znotraj k a te rih se teoretiziran je vrši.3 Poglejm o si najprej, kako pri
h a ja d o n a sp ro tja u m /e s te tik a v H aberm asovih in Rortyjevih naracijah o p o stm o d e rn e m estetskem obratu.
II.
Za H aberm asa se zgodba začne z Schillerjevim in Heglovim nezado
voljstvom s tradicijo n a subjektu osredinjenega um a in njegove filozofije ref
leksije - tradicijo, ki sega nazaj do Descarta in doseže svoj apoteozo pri Kan
tu. T ak pojem u m a se ne m ore izogniti sam o-referencialni dilemi, d a je pri
siljen kritično reflektirati subjektovo vedenje, ob tem pa tako kritiko v celo
ti tem eljiti n a subjektovem lastnem um u. Se več, ob tem ko se ukvarja z in
dividualnim subjektom in tako zapostavlja kom unikativno dimenzijo človeš
kega razum evanja, prispeva k družbeni fragm entaciji in preprečuje filozo
fiji, d a bi prispevala k d ru žb en i enotnosti in tako odigrala vlogo, ki jo je po d ed o v ala o d religije. T o d a za H aberm asa vzpostavlja um , pravilno ra
zum ljen k o t kom unikativni, »tem elnjo m oč poenotenja« (PMD, str. 32).
N eu sp eh filozofije, da bi doum ela um kot konstituiran skozi kom unikativ
no intersubjektivnost in n e skozi subjektiviteto - misel, k ije im plicitna pri Schillerju in m ladem H eglu, ko razmišljata o umetnosti »kot pravem utele
šenju kom unikativnega um a« in kot neprisilnem unifikatorju - predstavlja za H aberm asa filozofsko katastrofo naše dobe. (PDM, str. 48).
Slepota do tega alternativnega m odela um a nas je vklenila v neskonč
n o sam okritiko n a subjekt osredinjenega um a, tako da smo postali sum ni
čavi do u m a nasploh. Da bi pobegnil tej ločevalni razsvetljenski dialektiki - sam okritiki u m a prek svoje lastne im an entn e aktivnosti (kot tudi represiv
n e m u sam on ad zoru racionalnega subjekta), s e je Nietzsche obrnil k estet
skem u k ot »abso lutn em u nasprotju uma« (PMD, str. 94). Čeprav H ab er
mas p o trju je »notranjo zvezo m ed m o d ern o in racionalnostjo (PMD, str.
4), vidi Nietzschejev esteticizem kot »vstop v postm oderno« in označuje to
3 T o p redavanje j e bilo v izvirniku napisano za konferenco »M oderna p o d vprašajem:
H ab erm as in Rorty« (»M odernity in Q uestion: H aberm as and Rorty«), leta 1993 v Cerisy La Salle. O b a filozofa sta bila p risotna n a konferenci. Lokacija k onference ob o b alah N o rm an d ije j e le še pripom ogla k občutku filozofskega konflikta, ki naj bi ga vzpodbujal p ro g ra m k o n feren c e, sestavljen kot opozicijsko soočenje nem ških in am eriških filozofov (ki naj bi predstavljali bodisi m oderno oz. p o stm o d ern o ). Kljub p re d k o n fe re n č n i razkričan osti o svetovno zgodovinskem filozofskem konfliktu, j e na ko n feren ci dokajšnje strinjanje prevladalo nad razlikami. Prav tako pa tudi filozofska navada dolgoveznega b ran ja referatov, k ije izzvala zaključni klic pričujočega refera
ta po altern ativ n em izrazu.
estetsko kot antiracionalno, dionizijsko »razsrediščeno subjektiviteto, osvo
bojeno vseh spoznavnih omejitev in n am enskega delovanja« (PDM, str. 94, 96).
Seveda se je že v kulturni ekonom iji estetske avtonom ije, k ije bila zna
čilna za m o d ern o (z njeno tridelno razdelitvijo n a znanost, etiko-politiko in um etnost), estetsko izkustvo usm erilo k osvobajanju subjektivitete, n jen e ozke usm erjenosti n a samo sebe in n a osvobajanje znanstvenega in m oral- nopraktičnega presojanja njegovih om ejenosti. T o da estetska svobodaje bila tu bistveno om ejena na sfero um etnosti in torej ne le vodena p rek o svoje
ga lastnega racionalnega diskurza u m etn o stn e kritike, temveč tudi nadzo rovana tako, da s o jo uokvirjale regulativne m eje, ki jih je vzpostavljala av
tonom ija bolj racionalnih znanstvenih in p rak tičn ih področij. Z nietzsche- janskim postm odernizm om pa se estetika ne zadovolji več z takim i racio
nalnim i mejami. Zanj so značilne iracionalne, m eje podirajoče »anarhistič
ne nam ere« dionizijske volje do m oči, ki »zreducira vse, k a r j e in kar bi m oralo biti n a estetsko dimenzijo«, predstavljajoč se n e le k ot drugi um a, temveč kot njegov vladar. (PDM, str. 95-96, str. 123).
Haberm asova zgodba tako vsebuje dve zelo različni pojm ovanji estet
skega, ki p a ju pogosto pozablja razlikovati. Prvo pojm ovanje zadeva racio
nalno, razvrščeno in disciplinirano p odročje u m etnosti. Le-to ob uteleša- nju kom unikativnega um a, iskanja um etniškega n a p re d k a in predpisovanju smiselnih oblik, predstavlja zanj klasično estetiko m o d ern e , k ijo označuje
ta »estetska harm onija« in »artistična resnica« (PDM, str. 207). V nasp ro tju s tem, kar H aberm as običajno identificira kot estetsko, j e p ro tiracio n aln i gon neom ejenega hedonizm a in radikalne transgresije, estetsko »na telo osre- diščenih izkustev razsrediščene subjektivitete«, k ije u sm erjen a k »m ejnim izkustvom«, k »mitičnemu«, ekstazi«, proizvajajoč vrtoglave učinke ... šok...
brez pravega objekta« (PDM, str. 306-309). V H aberm asovi razpravi to p o stane tista do m inantn a estetika, k ijo dem onizira in n a p a d a kot tem n o grož
njo postm odernizm a m odernističnem u p rojektu vedno večje em ancipaci
je s pom očjo uma.
Ta estetski izziv lahko zasledimo že pri N ietzscheju ter pozneje pri »es
tetsko navdahnjenem u« eroticizmu G eorga Batailleja in pri Foucaultovi teo
riji bio-moči. V iden je tudi v njihovi ideji m ejnih izkustev, ki izkustveno raz- središčijo racionalni avtonom ni subjekt - n atan k o tako, k o t ga njihova ge
nealoška kritika razsredišči teoretično. (PDM, str. 211-216, str. 221-293). Za H aberm asa postane postm oderno dajanje prednosti estetiki p red um om om še bolj očitno v Derridajevem in Rortyjevem zavzem anju za »p red n o st reto rike p re d logiko«, za »svet izključujočo« lite ra rn o u m e te ln o st n a ra č u n
»problem rešujočega argum enta« in za m etaforo n a raču n »norm alnega«
Um in estetika med moderno in postmoderno: Habermas in Rorty
jezika. Vse t o je del n ju n e vizije o filozofiji kot zgolj načinu pisanja (PDM, str. 190-207). H aberm as odkriva ta nevarno antim o deren estetski izziv tudi v novejši nem ški filozofiji - ne le v Heideggerovem ekstatičnem klicu k anar
h ičn e m u razkritju Biti (»ontologizirane um etnosti«) s pom očjo poetskega
»mišljenja, k ije natačnejše od pojmovnega«) - am pak celo v m odernistič
n em A dornovem p o u d arjan ju odrešilne, nediskurzivne resnice arhaične
»m im etične vsebine« um etnosti. (PDM, str. 104, str. 128, str. 136).
Po H aberm asovem m n en ju antiracionalna estetika črpa svojo avtori
teto iz og ro m n e m oči estetskega izkustva v m odernem času posebej v speci
fičnem razvoju estetskega izkustva od romanticizma do m odernističnih avant
gard. Zdi se, d a ob njegovem dozdevnem preseganju um a (in uničenju n a
še sam oo b sed en osti), tako izkustvo ponuja prim erno alternativo um u in beg stran o d kritičnega, k sebi usm erjenega jaza. Toda H aberm as m eni, d a je tako m očno estetsko izkustvo le produkt m odernističnega razvoja avantgard
n e u m etn o sti in torej odvisno od njegovih racionalnih diskurzivnih struk
tu r celo, ko naj bi transcediralo in nasprotovalo um u. Estetska izkustva teh antiracio n aln ih teoretikov »so podvržena istemu procesu diferenciacije (in racionalizacije) kot znanost in morala« (PDM, str. 339). Teoretsko prisva
jan je estetskega izkustva da bi pobegnili ali prekosili racionalnost, zato vklju
čuje perform ativno protislovje. Se več, če radikalno estetsko izkustvo negi
ra racionalnost, k ije u telešen a v artistični tradiciji m oderne, izgubi ves svoj p om en: »vsebine postanejo razpršene (in) brez em ancipatornega učinka.«4 Č eprav so ti arg u m en ti verjetni kot ad-hominem argum enti glede m o
dernističnega okusa and-racionalnih branilcev estetskega, nas ne morejo pre
pričati o prvenstvu um a. N apačno nam reč predpostavljajo, da m očno estet
sko izkustvo vedno p o treb u je racionalizirano, diferencirano m odernistič
no koncepcijo um etnosti, d a ni prej nikoli obstajalo, ter da ga ni m ogoče doseči zunaj okvira estetike m od ern e. T a predpostavka neprepričljivo iz
ključuje ne le strastno estetsko izkustvo antične Grčije (za Nietzscheja tako insp irativ n o ), tem več tudi izkustvo sodobnih afriških kultur, kjer ga ne p re
struk turirajo k u ltu rn e delitve m o d ern e.5
T o d a H aberm asu še vedno ostaja njegov glavni arg u m en t o prim atu um a. U m u ni m ogoče pobegniti, ker ni mogoče pobegniti jeziku in ker je jezik bistveno in n u jn o racionalen. Jezikje medij prek katerega živimo. Nei
zogibno je racionalen, saj obstaja notranja zveza m ed pom enom in veljav
4 J ü rg e n H aberm as, »M odernity - An Incom plete Project«, v H al Foster, The Anti- Aesthetic, N e w Y o rk , str. 11.
5 Za n atančenjši arg u m e n t R ichard Schusterm an, Pragmatist Aesthetics: Living Beauty, Rethinking Art, Blackwell, O x fo rd 1992, pogl. 2.
nostjo«, tj. m ed pom enom in racionalnim , kom unikativnim prisvajanjem resničnostnih sodb (PDM, str. 313-314).6 S tem ko se uvršča v p ragm atiko, H aberm as trdi, da njegov zagovor kom unikativne racionalnosti ne vključu
je klica k transcedentnem u »čistemu um u, ki naj bi se šele n a to ogrnil v je- zikovno preobleko. U m je po svoji naravi u d ejan jen znotraj konteksta ko m unikativnega delovanja in struktur življenjskega sveta« (PDM, str. 322).
T oda ker jezik pojm uje kot je d ro racionalnosti in kot podlago n je n e ga prim ata, se m ora H aberm as u pirati D erridajevim in Rortyjevim dekon- struktivističnim naporom , da bi prikazovali jezik k ot bolj v tem elju estetski, bolj kot stvar razširjanja ustvarjalnosti, prepričevalne reto rik e in svet ustvar
jajočih tropov kakor pa kot stvar logične veljavnosti. N jun poskus brisanja razlik m ed literaturo, literarno kritiko in filozofijo prav tako obsodi k ot stra
tegijo, ki spodkopava prim at um a tako, da n e priznava procesa diferen cia
cije strok ki prispeva k racionalizaciji. Po H aberm asovem m n en ju je ta dife
renciacija bistvenega pom ena za dosežke in n a p re d e k teh strok. »Do te es- tetizacijajezika«, trdi, » je bilo m ogoče priti z dvojnim zanikanjem pravega čuta za norm alni in poetični diskurz..., m ed poetsko, svet izpovedujočo funk
cijo in njenim i prozaičnim i svetnimi funkcijam i«, n a k aterih pravzaprav te
meljijo vse poetske uporab e jezika in vsi učni procesi, in »v o dn osu do ka
tere m o ra svet izpovedujoča sila...jezika dokazati svojo vrednost. (PDM, str.
205)
H aberm as obenem še trdi, da dajanje p red n o sti estetski u p o rab i je z i
ka kot inovativnega izpovedovanja sveta D paradigm atsko v »ezoteričnem um etniškem delu« - poleg vzpodbujanja »elitističnega p rezira do diskur- zivnega mišljenja« vzpodbuja tudi p o d o b n o nespoštovanje do bolj običaj
nih, m orda bolj bistvenih praks življenjskega sveta glede reševanje p ro b le mov in vanje vpletenih navadnih ljudi. (PDM, str. 186). S potrjevanjem p ri
m ata kom unikativne racionalnosti p reko navadnih jezikovnih praks življenj-
6 H aberm asova teorija kom unikativne racionalnosti zveze m ed veljavnostjo in p o m e nom n e om ejuje poenostavljajoče na sta n d a rd n o pojm ovanje resnice kot zrcaljenja dejstev, temveč zadeva tudi dim enzijo »pravilnosti«, izhajajočo iz govornega dejan ja (vsm islu norm ativnosti) in »resničnosti« (v sm islu avtentičnosti izraza). T a trid e ln a analiza veljavnosti j e eksplicitno m išljena kot v zp o re d n a »trem tem eljn im funkcijam jezika« (reprezentativni, pozivno-regulativni in ekspresivni). O b e n e m ja s n o govori o delitvi sfer v reprezentativno znanost, regulativno etiko in politiko in ekspresivno um etnost, značilni za m o d ern o (PDM, str. 313-315). N a kratko, trid e ln a d iferenciaci
j a k u ltu rn ih sfer v m o d ern i se zdi kot n u jn i rac io n aln i razvoj tem eljn e logike sam ega jezika. Rorty ima prav, ko ugovarja in m eni, da so naše k u ltu rn e institucije po svojem izvoru bolj naključne. T oda glede na njegovo izred n o nejasno in n ed o lo čn o p o jm o vanje kontingence (kritizirano v 2. poglavju) se zdi njegova p rim e rja ln a p resoja vsega jezika in kulture kot gole naključnosti, prav tako n ep rim ern a.
Um in estetika med moderno in postmoderno: Habermas in Rorty skega sveta, z uvrstitvijo sam ega sebe ob bok tako pragm atističnem u pou
darjan ju tem eljnih d ru žb en ih praks kot tudi angloam eriškem u filozofske
m u jezik o v nem u o b ratu , želi H aberm as preseči nietzschejanski postm oder
ni estetski obrat, ki v tolikšni m eri prežem a sodobno evropsko teorijo, ne le v Franciji, temveč tudi bližje dom u - pri H eideggeru in Adornu.
III.
T u d i Rorty se zavzema za prim at jezika, toda ne pojm uje ga več kot utelešenje u m a ali kot izraz našega globjega človeškega bistva. Nam esto tega jezik pojm uje predvsem kot estetsko orodje za samostilizacijo; sami sebe in d ru žb o ved no znova rekonstituiram o z opisovanjem, upovedovanjem na
ših zgodb p rek različnih besednjakov. Rortyjeva zgodba o poti k postm o
d e rn i (ali »ironični kulturi«7), je pripoved o poti k osvobajanju izpod gos
postva um a s posredovanjem estetskega. Ta povest je strukturirana skozi vr
sto v zp o red nih b in arn ih nasprotij, ki podpihujejo razliko um vs. estetsko.
N asprotja lahko razvrstim o takole: n ujn o st/k o n tin g en ca, u n iv erzaln o/p o
sebno, ja v n o /z a se b n o , filozofij a/poezij a, resnica/m etafora, sk lep an je/n a
racija, lo g ik a /re to rik a, odkritje/ustvarjanje, u te m e lje n je /apologetika, glo
boka resničnost/površinski videz, metafiziki/ironiki, teoretiki/pisci. Svoboda in n a p re d e k sta funkciji ukinitve represivne nadvlade prvih pojmov v teh parih.
H egel j e pričel z estetskim uporom proti filozofiji s historizacijo in na- rativizacijo v svoji Fenomenologiji. V endar m u je up o r spodletel, saj je imel svojo lastno naracijo za dok ončno zgodbo in svojo lastno filozofijo za do
ko nčni zaključek. N ietzscheje prispeval k poslanstvu osvoboditve z osvetli
tvijo estetskega, z zavzem anjem za brezkom prom isni perspektivizem in z zavračanjem resnice in metafizike na račun ustvarjalne interpretacije in vno
vičnega genealoškega opisovanja. Toda kljub Nietzschejevemu izpovedane
m u antim etafizičnem u perspektivizm u, se v njegovi teoriji volje do moči skriva sled zakrnele m etafizike in privilegiranega pogleda.8 Prav tako nje
gova p ro tia v to rita rn o st prikriva avtokratsko določilo, d a je edin o vredno življenje vzvišeno h e ro ič n o življenje v ustvarjalnem strem enju k nadčlove
ku. H e id e g g e rje , kljub svojim poskusom, da bi presegel vsako metafiziko (vključno N eitzschejevo), še vedno žrtev enakega m etafizičnega vzgiba, da
7 Glej R ichard Rorty, Contingency, Irony, and Solidarity, C am bridge University Press, C am bridge 1989; v nadaljevanju CIS.
8 O p ragm atistični kritiki te m etafizike glej Pragmatist Aestetics, str. 79-82.
bi univerzaliziral lastni besednjak in vnovične in terp retativ n e opise k o t tisti pravi avtoritarni slovar in naracijo o zgodovini in usodi z a h o d n e civilizaci
je. Zgodnji D errida je naredil isto napako, k o je predstavil svoje pojm ova
nje differance in »mita prisotnosti« kot nu jn i izhodišči pisave in ko n čn e in
terpretacije celotne zgodovine metafizike. N am esto tega b i j u m oral e n o stavno prepoznati kot prikladne nove načine ponovnega opisovanja lastne
ga jaza in m išljenja glede na pretekle besednjake in naracije, ob k aterih je (tako kot večina nas filozofov) zrasel.
Ta napaka - univerzalizacija svojega lastnega b esednjaka in zgodbe, ki naj bi im ela avtoritativni pom en za jav n o st n asploh - j e po R ort)jevem m nenju pogubni ostanek m etafizične zahteve po Um u. Ideja, d a m o rata biti zasebno in javno združena (s pom očjo u m a), d a so zasebni ideali šele tedaj resnično veljavni, ko so uveljavljeni jav n o, ter d a veljavnost in legitim nost zadeva m ožnost univerzalizacije. Um trad icio naln o zahteva ta sta n d a rd ve
ljavnosti, prav tako k o tje im ela m etafizika za svoj tradcionalni cilj p o e n o te nje naših besed in osebnih zgodb s pom očjo nečesa m o n u m en taln eg a, več
nega in vzvišenega: Resnice, Realnosti, Moči, Človeške narave, Zgodovine.
T oda estetsko je po Rortyjevem m nen ju d rugačno. M ogoče g a je zadovolji
ti z preh o d n im in fikcijskim, ker lahko išče lepoto, n e p a vzvišenost - če u porabim o še en Rortyjev par nasprotij (CIS, str. 105-106).
Svobodi torej bolje služijo estetski pisci, ki cenijo posam eznost in osebno jezikovno invencijo kakor pa filozofi, ki želijo govoriti za vse človeštvo v im enu in jeziku univerzalnega um a, ali celo znotraj nečesa d ru g eg a Velikega ali T em elnjega (kot sta Moč ali Dasein). Taki estetski ustvarjalci najbolje u re sničujejo Rortyjeve »liberalno ironistične« sanje o »preseganju avtoritete brez zahtev po avtoriteti« (CIS, str. 105): preseganju avtoritete podedova
nih naracij in besednjakov z lastnim ustvarjanjem n enavad no svojskegajaza in zgodovine, toda brez zahtev po oblasti n ad jezikom in n a d samostilizaci- jo d rugih.9 Za te estetske ustvarjalce sta značilni tako skrom na iro nija kot
»pogum odpovedati se poskusom združevanja zasebnega in javnega ter p o skusom združiti zahtevo po zasebni avtonom iji in p o ja v n i razsodnosti in koristi« (CIS, str. 125).
Ubežijo lahko tudi perform ativnem u paradoksu, ki ga im ata tako Rorty kot H aberm as za najpom em bnejši kam en spotike p o stm o d e rn ih filozofov:
gre za problem , kako prem estiti teorijo in um , n e da bi še naprej teorizira-
9 Težko j e brati Rortyjev klic v prid privatizirani teoriji, ki naj bi se izogibala vsaki zahtevi po splošni avtoriteti nad drugim i, ne d a bi ga razum eli kot izpoved o svoji lastni izbiri: ne prevzeti vloge glavnega velikega filozofa, k atereg a p ogledi naj bi bili d okončni in splošno obvezujoči. Tako stališče se lepo prilega tako njegovem u anti- fundam entalizm u kot tudi njegovem u lib e raln e m u pluralizm u.
Um in estetika med moderno in postmoderno: Habermas in Rorty
li in umovali. Rorty vidi rešitev v pripovedovanju bolj osebnih zgodb za svo
j o lastno individualno sam okonstitutivno em ancipacijo in v izogibanju veli
kim posplošitvam in univerzalnim bistvom teorije; skratka privatiziranju fi
lozofije.
Rortyjev p o stm o d ern i ironik »meni, da nič ne poseduje sebi lastne na
rave, pravega bistva« (CIS, str. 74). Čeprav im a jezik po njegovem konstitu
tivni p o m en za jaz in svet življenja, Rorty zavrača idejo o »jeziku na sploh«
k o t neodvisnem , univerzalnem , kot nekakšni »entiteti« ali »enoti«, »ki naj bi posredovala m ed jazo m in realnostjo« in konstituirala skupno je d ro člo
veškega izkustva (CIS, str. 13-15). Taka ideja nam reč govori o esencialistič- n e m u stališču do jezika, ki ni nič boljše (č e je sploh kaj drugega) kot esen- cializem v zvezi z um ornom . Nam esto tega se Rorty zavzema za idejo poseb
nih, k o n tin g e n tn ih , historiziranih jezikovnih praks ali besednjakov. To so p rep ro sto o ro d ja za obvladovanje izkustev in njihova najvišja funkcija ni ha- berm asovsko kooperativno reševanje problem ov za doseganje vrednostne
ga konsenza, tem več j e estetska. Zadeva individualno, izvirno kreacijo, »na
rediti stvari n a novo«, »ustvariti nekaj, o čem er nikoli nism o niti sanjali«
(CIS, str. 13). N ajpom em bnejša funkcija p a je ponovna stvaritev samega sebe in obvladovanje sam ega sebe in svojega sveta s pom očjo »invencije novega jezika«, ki n a novo opisuje te stvari, »s svojimi besedam i«, da bi pobegnili zatiralnim »podedovanim opisom« in bili odrešeni »groze odkritja, da smo le kopija replike« (CIS, str. 27-29).
S am oum evni ugovor Rortyjevemu estetskem u pogled u na jezik kot o rodje stalnih novosti in orodje izražanja zasebne individualnosti je , d a je - zik zahteva n ek atere stabilne občosti in konsenz, da bi bil sploh lahko učin
kovit. O tem govori W ittgenstein v svoji slavni razpravi o zasebnem jeziku in H aberm as p o d o b n o poudarja, da jezikovne igre n e delujejo (in stavki torej n e pom enijo) brez jezikovne skupnosti, ki im a vsaj delno skupen be
sed njak in »predpostavko o inter subjektivno identičnem pripisovanju pomena«
(PDM, str. 198, kurziv v izvirniku).
Rorty s e je s tem ugovorom soočil na dva načina. Najprej tako, d a je prevzel Davidsonovo razlago m etaforičnega pom ena in njegovo »nestalno teorijo jezika«, da bi dokazal, da ne potrebujem o skupnih stabilnih pravil, tem več se lahko p rep ro sto ravnam o po intuitivnih predvidevanjih o pom e
n u n a podlagi naših prejšnjih navad vjezikovnem sporazumevanju. Protiod- govor n a to pravi, da bi bile te navade un ičene in s ijih bi bilo m ogoče za
mišljati, če bi bil jezik n a Rortyjev način popolnom a estetiziran in privatizi
ran. Njegov drug i odgovor j e ločevanje javne up orabe jezika od zasebne.
O b tem , ko j e jav n a u p o ra b a skupna in služi potrebam skupnostnega druž
b e n eg a življenja, zasebna u p o rab a ni nu jn o popolnom a skupna (in naj ne
bi bila, če naj posam eznik doseže avtonom ijo). T o d a lahko j e dovolj zasi
drana v skupnem javnem jeziku tako, d a je nekako doum ljiva d ru g im in se torej izogiba problem atiki, ki zadeva a rg u m e n t o zasebnem jeziku. T u (tako kot drugje), Rortyjev celotni p rojekt o dk rito »vzpostavi ostro razlikovanje m ed zasebnim in javnim« (CIS, str. 83).
Ostro ločevanje »javno-zasebno« (CIS, str. 85) n e zadeva le ločevanja jezika konsenza od jezika ustvarjanja. P om eni tudi ločevanje p olitičneg a po
dročja »družbene organizacije« od estetskega po d ro čja individualne avto
nomije (kijo napačno enači z enkratno, vsakokrat posebno sam okreacijo10) . Privilegiranje zasebnega in estetskega, ki naj bi dajalo p o m en življenju, go
vori o njegovem političnem liberalizm u k o t zgolj sredstvu, ki daje n u jn o stabilnost in negativno svobodo za doseganje naših zasebnih ciljev. Rorty nam eksplicitno pove, da »pravična in svobodna d ružb a dovoljuje svojim državljanom, da so privatistični, ‘iracio n aln i’ in estetski kolikor si to želijo, kolikor to počnejo za svoj račun D n e d a bi škodovali drugim « (CIS, str.
xiv).
Toda Rortyjevo »neom ajno razlikovanje m ed zasebnim in javnim « je nesprejem ljivo, saj je zasebni jaz in jezik, n a katerem sam okreacija zaseb- neg ajaza temelji, vedno že družbeno konstituiran in stru k tu rira n vjavnem prostoru. Ne le Rortyjeva partikularna zasebna m orala esteticističnega sa
mooblikovanja, temveč sam a njegova privatizacija m orale se o č itn o zave
data posebne javnosti in širše družbe, ki oblikuje njegovo misel D intelek tualni p ro sto r in potrošniški svet poznokapitalističnega liberalizm a.11
C elotna Rortyjeva ideja sam okonsdtucije in sam okreacije p rek o je z i
ka spodkopava kakršnokoli jasno diho tom ijo jav n o /z ase b n o . O b e n e m ka
že na prikriti jezikovni esencializem, d ru g ačen od tistega, ki ga spodbija, ki pa se zdi še bolj usoden. Njegov pogled n a jaz k o t zgolj jezikovni splet ali kompleks naracij je nenavadno blizu esencialističnem u pogledu n a človeš
ko naravo, ki naj bi bila izključnojezikovna. Vse, k a rje za sebstvo in človeš
ko bitje n a tem svetu pom em bno, je jezik: »Človeška bitja so p rep ro sto in- karnirani besednjaki«; zgolj »besede so tiste, ki iz nas delajo to, kar smo«.
N ietzscheje tako poveličevan kot nekdo, k ije »z opisovanjem sam ega sebe na sebi lasten način ... - ustvaril sam ega sebe, saj je ustvaril edini del sam e
ga sebe, k i je bil p o m em b en za k o n stru iran je svojega lastnega m išljenja.
Ustvariti nekogaršnje mišljenje, pom eni ustvariti njegovjezik. Saj ljudje niso
»nič več kot stavčne drže D nič več k o t priso tn o st ali o d sotnost dispozicij za
10 Za n atan č n o argum entiranje proti takem u združevanju glej Pragmatist Aesthetics, str.
253-255.
11 P odrobnejša razprava o tem v Pragmatist Aesthetics, str. 255-257.
Um in estetika med moderno in postmoderno: Habermas in Rorty
u p o ra b o stavkov, k ijih izrekajo v nekem historično konstituiranem besed
njaku.« (CIS, str. 27, 88, 117).12
O b tem ko m eni, d a j e človekov um pravzaprav jezikoven, Rorty ne krši le svojega protiesencializm a, temveč uvaja tudi m entalistični pogled na človeško naravo in s tem celo nasprotuje Nietzschejevemu poudarjanju vred
nosti in form ativne vloge telesa. Takšen lingvistični m entalizem in zanem ar
ja n je telesa je posebej škodljiv, če ga soočim o s fdozofovo nam ero p o u d a r
ja ti estetsko, k aterega o srednja zveza s telesnim i čuti in užitki bi bila očit
na, če ne bi bilo racionalizirajoče pristranosti, k ije v tolikšni m eri zasužnji
la trad icio n aln o estetsko teorijo, in v katere zanko je očitno še vedno ujeta Rortyjeva teorija.
Njegova e ste tik a je torej kom ajda drugačna od racionalistične m oder
n e estetike, za k atero se zavzema Haberm as. Pri njem ni videti dionizijske- ga esteticizm a, značilnega za Batailla, Deleuza ali Foucaulta, k ijih H ab er
mas obsoja ko t p o stm odern e. Rorty tudi ne pripoznava bolj zm ernih oblik libidinalne som atske estetike, ki jih jaz predlagam v določenih oblikah po p u larn e glasbe in »telesnega dela«.13 Rorty pač rad bere knjige in tiste, ki jih im a rad (očitno Proust, Nabokov, Orwell in Foster), so del prefinjene visoko m o d ern ističn e um etnosti, ne pa divjega nadrealizm a, razsrediščene- ga postm odernizm a ali hedonističnih produktov popularne kulture. Se več, takšne u m etn o sti ne prip o ro ča zaradi divjega zanosa, ki ga ta vzbuja, tem več ker »nam pom aga, da postanem o avtonomni... (in) manj kruti« (CIS, str. 141).
N a kratko, Rortyjev esteticizem je racionalno izboljševalen, zavzema
jo č se za um etnost, ki naj bi oplem enitila življenjski svet posameznika in druž
bo z nasprotovanjem tako osebnim kot družbenim krivicam. Ali se to razli
kuje od H aberm asove strategije vztrajanja pri m odernističnem projektu na
p red k a ob presegan ju njegove kulturne fragmentacije? O ba bi se rada po lastila dosežkov naše napred ujo če, specializirane tradicije visoke um etnosti s prevajanjem n jen ih vsebin z interpretativno kritiko vjezik našega življenj
skega sveta.
12 Č eprav R orty v edno vztraja p ri p rim arn em položaju propozicijskega ali stavčnega, je s privilegiranjem zasebnega in idiosinkratično ustvarjalnega, prisiljen priznati prisot
nost in v red n o st asociacij in po d o b besed pod ravnjo propozicijskih drž. Te so ne nazadnje odvisne od stavčnega p o m en a (CIS, str. 153
13 Glej Pragmatist Aesthetics, pogl. 7, 8, 9; in »Skrb za telo v sodobni kulturi« (v nem ščini), v A. K uh lm an n (u r.), Philosophische Ansichten der Kultur der Modeme, Fischer Verlag, F ra n k fu rt 1994.
TV.
Če strnem o: H aberm as in Rorty m enita, da postm odernizem daje p re d nost estetskem u p red razsvetljensko tradicijo u m a in p o n u jata historično- fdozofske naracije za pojasnjevanje tega estetskega o brata. Se več, ob a hva
lita m odernistično estetsko tradicijo visoke um etnosti, njene bolj form alno disciplinirane in racionalne oblike in n jen koristen prispevek življenjske
m u svetu. O benem pa oba enačita ta življenjski svet z jezikom , ki tako posta
ne bistvo človeške narave in bojišče, kjer se estetika in um b o rita za prevla
do. Sele tu, ob nasprotujočem ovred n o ten ju teh dveh pojmov, se pokaže prava razlika m ed H aberm asom in Rortyjem.
Toda ali je ta razlika pom em bna? Rorty se ne zavzema za estetsko su
verenost v javni sferi. Tam m ora prevladati javni jezik konsenza. T am ne želimo im eti opravka z posebnim i m etaforam i, temveč z skupnim i n o rm a mi, splošnimi kategorijami, stabilnim i postopki in racionalnim i pravili a r
gum entiranja. T a m je celo univerzalizem cilj vedno širše, vključujoče skup
nosti razum nih, toleran tnih liberalcev, n e p a osnova vsega, k o t p ri H aber- masu. Estetika in individualizem prevladujeta le v zasebni sferi, čep ra v je to sfera, k iji Rorty daje p red n o st glede n a H aberm asovo povzdigovanje jav
nega.
Tu vidimo še en razlog, zakaj je razlikovanje ja v n o /z a se b n o p ri Rorty- ju pom em bno. Tripartitno m odernistično shem o sestoječo iz znanosti, u m et
nosti in etično-političnega, značilno p o stm o d ern o preoblikuje v dualizem javnega diskurza, temelječega na norm alnosti in konsenzu, ter n a drugi strani zasebne diskurzivne sfere, katere cilj j e individualna izpolnitev. Če znanost in politiko lahko večinom a um estim o v prvo sfero, se osebna etika pridruži zasebni diskurzivni sferi in postane estetizirana.
Toda zaradi ločevanja estetskega od političnega in znanstvenega Rorty
jeva postm od ern a shem a ostaja m o d ern a in haberm asovska, čeprav esteti
ka zdaj vključuje tudi etiko okusa in življenjske stile. N a drugi strani p a je Haberm asov ideal kom unikativne racionalnosti dovolj p ro ce d u ra le n in li
beralen, da lahko sprejm e razlike um etniških okusov in razlike v estetiki življenjskih stilov, dokler to ne ogroža tem eljnih d ru žb en ih n o rm javn e sfe
re. č e j e torej obem a skupna naklo njeno st do estetskega m o d ern izm a in do politike liberalne, socialne dem okracije, zakaj se zdi razprava Rorty-Ha- berm as nam fdozofom tako pom em bna?
V vprašanju o prednosti bodisi estetike ali um a, zasebnega ali javnega, je im plicirano naše razum evanje filozofije ter sam opredstava o nas kot filo
zofih. Za Rortyja filozofija postane z etiko estetizirana in o d rin je n a v zaseb
no področje. Postane um etelnost živeti svoje življenje bolj av to no m no in
Um in estetika med moderno in postmoderno: Habermas in Rorty
izpolnjeno in m o rd a navdihniti druge za prav tako življenje. T oda nikoli si n e bi sm ela dom išljati, d a določa splošne norm e za izboljšavo in usm erja
nje znanosti ali javn e sfere. N asprotno pa za H aberm asa pom eni nadvlada u m a n a d estetiko vztrajanje filozofije kot znanosti vjavni dom eni konsenza in védenja. Filozofija ostaja disciplina javne sfere, ki im a nalogo p o en o te
nja, in teg riran ja in legitim iziranja njene znanstvene, družbene in celo es
tetske norm e. Čeprav ni več avtoritarni razsodnik kulture, ostaja osrednje
»polnilo« (Platzhalter) in interpret«, »stražnik um a«.14
H aberm as se im a za filozofa polis, m edtem ko si Rorty pogosteje pripi
suje skrom no vlogo kam pus filozofa, ki išče razvedrilo ob knjigah ter k tem u vzpodbuja tudi kolege in štu d e n te .15 L ah k o je obsoditi um ik iz poenoteval- n e jav n e filozofije v privatistično individualno estetiko, posebej s stališča evropskih k u ltu r k o t sta francoska in nemška, kjer naj bi še vedno obstajala o rganična nacionalnajavnost in kjer naj bi filozofi še vedno imeli vidno vlogo v d oločanju politične kulture teh dežel. T o d a sodobna am eriška družba ne predstavlja take polis in n e om ogoča filozofom vodenja in zagotavljaja en ot
nosti tej družbi. V takih pogojih, ki lahko kaj km alu postanejo značilni za zd ružen o Evropo, s e je dovolj razum no filozofsko osredotočiti na tisto, kar lahko filozofija najboljšega prispeva: pom aga posam ezniku živeti boljše živ
ljenje. Rortyjev estetski o b ra t verjetno ne odraža le osebnega okusa, am pak spoznanje o filozofovi om ejeni vlogi v ameriški politiki in kulturi.
S pom nim o se dveh stvari iz drugega poglavja. M ed osrednjim poljem n acio n aln e polis in zasebnim estetskim teatrom ostaja za ameriške filozofe širok p ro sto r za učinkovito politično angažiranje. O benem pa lahko poli
tično delovanje p rip o ro čam o zaradi osebnega estetskega zadovoljstva, za
radi obogatitve sam ega sebe in zadovoljstva ob solidarnosti in skupnem boju.
Siliti filozofijo v ozko izbiranje m ed javnim um om om in zasebno estetiko torej nim a nikakršnega smisla.
V.
U pam , d a sem ob poskusu, da bi zrahljal napetost m ed Rortyjem in H aberm asom ter m ed estetiko in um om om , ublažil nasprotje m ed m od er
nim in postm od ernim . P ostm oderno —estetsko, politično, filozofsko in eko
14 Glej v jü r g e n H aberm as, »Philosophy as Stand -In and In terp rete r« , v Moral Consciou
sness and Communicative Action, MIT Press, C am bridge 1990, str. 3,4.
15 R o rty je n edavno s p isanjem za m edije poskušal nagovoriti m nogo širšojavnost. T oda v n asp ro tju s H aberm asovim širšim dom etom ostaja to pisanje v veliki m eri o sred o to če n o n a akadem ske zadeve.
nom sko - bi morali razum eti kot povezano predvsem z njenim i m o d e rn i
m i koreninam i, čeprav očitno brez vere v n ap red ek , opredeljevanje, v či
stost, univerzalnost in zadostnost um a, kot značilnosti m o d e rn e .16 Postm o
dernistično kritiko um a zato lahko razum em o kot nadaljevanje m o d e rn i
stične, n jen o zavzemanje za estetsko pa osvetljuje tiste dim enzije izkustva, ki g a je m o d erni um m arginaliziral ter ga ni zm ogel ustrezno obravnavati.
Postm oderni vdor estetskega v etično in p olitično razkriva, d a m o d ern istič
n a racionaliziraj oča diferenciacija k u ltu re v ločene sfere ni bila uspešna.
Rortyjeva estetizacija etičnega je sim ptom te p o stm o d e rn e reakcije.
T oda njegova estetika ostaja preveč om ejen a z m o d ern o racionalistično tra
dicijo zaradi svojega izključujočega ukvarjanja z jezikom , zaradi zanikanja telesnega, k ije alogon v smislu nediskurzivnosti, čeprav n e n u jn o v smislu divjega dionizijskega ekscesa. Do zlitja teh dveh p om enov pri m islecih kot so Bataille, Deleuze in Foucault je lahko prišlo le s spajanjem ideje o soma- tični estetiki z avantgardno ideologijo radikalne transgresije in nezaslišanih skrajnosti. E na od nalog p o stm o d ern ičn eg a razm išljanja j e preizkušanje m eja u m a s pom očjo preiskovanja nediskurzivnega estetskega polja ki, če
prav oro p an o diskurzivne racionalnosti, ni brez razum ne usm eritve, in ki prežem a izkustvo našega vsakdanjega življenjskega sveta, vpliva n a naše spoz
nanje in politiko, ter prav tako na našo etiko in estetiko.
Vsi teoretski poskusi, da bi estetsko polje osvobodili racionalističnega, diskurzivnega gospostva, se spopadajo z m očjo tradicije. Sam pojem ‘estet
sko’ so uvedli filozofi (najprej Baum garten, leibnitzovski racionalist) natanč
no zato, da bi racionalizirali tiste nevarne, u p o rn e , nelogične razsežnosti estetskega izkustva, ki so se jim pozneje posvečali taki, ko t sta N ietzsche in Bataille. Estetika nediskurzivnega se m o ra soočiti tudi z dialektično dilem o, da razpravljati o »drugem uma« ali »drugem jezika« že p o m en i vpisovati to drugo v področje um a in jezika. H aberm as n a to gleda kot n a svoj a d u t perform ativne kontradikcije proti kritiki u m a s strani njegovega drugega, m edtem ko Rortyjeva identifikacijajezika z estetskim spom inja n a p o d o b e n argum ent.
V endar j e gotovo ena od vrednosti estetskega, da nam s pom očjo in
tenzivnih užitkov in pogosto neustavljivo m očjo estetskega izkustva, p o m a
ga za tren u tek pozabiti jezik in um in nam om ogoča, da se za hip p red a m o nediskurzivnem u senzualnem u občutenju. Rorty zaradi svojega globalnega lingvisticizma to ključno senzualno razsežnost p o p o ln o m a zanem aija. Za
16 Dva p o m em b n a in prepričljiva (čeprav p o p o ln o m a d ru g ač n a) a rg u m e n ta o k o n ti
nuiteti m ed m o d ern o in postm o d ern o n ajd em o v The Persistence o f Modernity A \brech- ta W ellm eija, MIT Press, C am bridge 1991 in v David H arvey, The Condition ofPostmo- demity, Blackwell, O xford 1989.
Um in estetika med moderno in postmoderno: Habermas in Rorty
rad i tega zanikanja j e njegov esteticizem nezadovoljivo prazen in krotak.
Kljub svojemu em ancipato ričn em u napredku, Rorty ostaja produkt puritan ske A m erike. Njegov estetski program ni nam enjen senzualni zadovoljitvi ali, še bolj splošno, užitku (pojm u, ki ga komajda om enja), temveč neskončni produkciji novih besednjakov in identitet. Bolj gre za verbalno poetiko (teo
rija m arljivega delanja) kot pa za estetiko utelešene radosti.
Seveda pa, k o t nas opozarja Foucault, telo nosi v sebi vtis družbenih praks racionaliziranja. V endar ostaja (kot prav tako priznava) prostor, kjer diskurzivni um naleti n a svoje omejitve, sreča svojega drugega in lahko do
živi terapevtski šok, ki ga preusm eri. Prav tako se ne sm em o m eniti za ugo
vor, d a ni m ogoča som atična estetika, ker je tako izkustvo preveč subjektiv
no in individualistično. Svoja telesa in telesne užitke si delim o enako kot svoje misli, tako d a so prav gotovo v enaki m eri javni kot naše misli.
O staja p a odločilni paradoks, da sam poskus teorizirati telo kot nekaj zunaj naših jezikovnih stru k tu r samozavračevalno vpisuje telo v te struktu
re. Kot se pritožuje Sweeney iz T. S. Eliota: »Ko govorim s tabo, m oram o u p o rabljati besede.« N a n ek n a č in je to trivialni sofizem, po drugi strani pa globoka resnica. Diskurz o telesnem ne zadostuje, k o tje ugotavljal celo So
krat, ko s e je zavzemal za ples in ga prakticiral v svojem filozofskem življe
n ju .17 O b razum evanju telesa kot »nediskurzivnega drugega«, m oram o p re
n e h a ti z odrivanjem besed in začeti s prem ikanjem udov; p renehati govori
ti in začeti plesati. Bolje d a ne rečem ničesar več.
Prevedla Breda Luthar
17 Glej X en o p h o n o v Symposium v njegovih Conversations on Socrates, Penguin, L ondon 1990, str. 233-234.
