M ed dvem a subjektoma
Za izhodišče bom o vzeli tisti del knjige Alaina Badiouja Saint Paul. La fondation de l ’univers alisme, ki obravnava dve figuri zakona. Najprej zakon, ki vpelje željo kot željo po transgresiji, ki um esti življenje na stran greha in povzroči, da se subjekt znajde na strani smrti. In potem nek drugi zakon, ki ni zakon črke in ki pri svetem Pavlu nosi ime agape, ljubezen. Ta dvojna f ig u r a z a k o n a p riv e d e d o dv o jn e fig u re s u b je k ta , u n iv e rz a ln e g a in neskončnega.
V prvi vrsti je vreden pozornosti način, kako Badiou, izhajajoč iz svetega Pavla, pokaže mortifikacijo, omrtvičenje subjekta pod zakonom. Za izhodišče vzame pavlovski razcep m ed mesom in duhom ter to dvojico iztrga iz kon
c e p tu a ln e g a p olja, ki ga k o n stitu ira dvojica te lo /d u š a (z vsemi k o n o tacijam i) , ter jo naveže n a dvojico sm rt/življenje. Življenje in smrt tu seveda n ista biološki dejstvi, tem več se n anašata n a zm ožnost (ali nezm ožnost) subjekta, da nastop a kot o p o ra nekega procesa resnice. Kaj se torej zgodi z n astopom zakona?
»Ko n a sto p i zakon, znova oživi p o t sm rti, k ije b ila sam a m rtva. Zakon oživi sm rt, s u b je k t p a , k o t življenje v sk lad u z d u h o m , p a d e n a stran sm rti.
Z a k o n r a z p o r e d i ž iv lje n je n a s tr a n p o ti s m rti in s m r t n a s tra n p o ti življenja.«1
Z d ru g im i besed am i, zakon povzroči, da življenje ne sovpada več z življenjem in sm rt ne več s smrtjo. Drugi učinek zakonaje ta, da želji naznači njen objekt in j o avtonom izira kot transgresivno željo. C eje subjekt na strani smrti, j e torej življenje n a strani greha. Zakon dâ želji življenje in jo prepusti njen i avtonom iji, ki je v osnovi avtonom ija ponavljanja, to »življenje želje kot avtonom ija, kot avtomatizem« p a je greh. Ali rečeno z besedam i svetega Pavla: »... ne delam dobrega, ki ga hočem , temveč delam zlo, ki ga nočem.
Ce delam tisto, česar nočem , nisem več jaz tisti, ki tako deluje, temveč greh, ki prebiva v m eni«. Lahko bi torej rekli, da zakon ustvari gravitacijski center subjekta in ga hkrati postavi zunaj subjektovega dosega.
1 Alain B adiou, Saint Paul. L a fondation de l ’universalisme, PUF, Pariz 1997, str. 86.
sm rt življenje greh
Pri tej, na hitro orisani koncepciji je še posebej zanimivo to, d a sugerira neko figuro subjekta želje, ki ni figura razcepljenega subjekta v strogem pom enu besede: nastop zakona (in želje) poteg n e za seboj neko izsrediščenje,
»ekscentracijo« subjekta. S ubjekt želje (ali Z akona) ni raz c e p lje n su b jek t (razcepljen m ed pot življenja in pot sm rti), je »ves« n a strani smrti, pri čem er je razlog njegove želje nekaj, kar ga tra n sc en d ira in se n a h a ja d ru g je, na drugi strani. Drugi pom em bni elem ent: življenje im a tu status izjeme, kar pom eni, d a je za ta subjekt življenje fikcija zakona. Subjekt torej ni razcepljen m ed dve poti, tem več prej ek sce n trira n , izsrediščen. »C enter« su b jek ta nastopa kot tisto nedostopno, nedosegljivo, ki sproži neskončno m etonim ijo želje, ki subjekta ohranja na strani smrti. N eskončno ozirom a neskončnost, ki nastopa tukaj, je torej (zgolj) funkcija nedosegljivega (lahko bi tudi rekli, da im am o opravka s t.i. »slabo neskončnostjo«).
Univerzalno, kije povezano s to figuro zakona,je univerzalno totalitete, Vsega, ki se kot tako vzdržuje v referenci na nek o m ejo ozirom a izjemo. V razm erju do izključenega ozirom a nedosegljivega objekta želje, k ije edin i pravi, ostali »objekti« tvorijo n ek o »vse«. T o j e tu d i razlog, zakaj »Vse«
izključuje »za vse«: »za vse« ne dopušča n o b e n e izjeme ozirom a zunanjosti, m edtem ko »Vse«, kot pojem to talitete, p redp o stavlja z u n a n jo st nečesa (radikalno) drugega in nedosegljivega. Lahko bi rekli tudi drugače: »Vse«
predpostavlja neko zaprto strukturo, k ije hkrati stru k tu ra končnega. T od a struktura končnega je natanko zato, ker nikoli ne m ore doseči svoje m eje, temveč s e ji lahko le v neskončnost približuje. Pojem k o nčnega nikak or ne izključuje »neskončnega približevanja«, tem več je prav slednje tisto, kar končno definira kot končno.
Poglejm o sedaj drugo figuro zakona (ljubezen) in subjektivnosti (ali subjektivacije), tisto, ki prelom i z Zakonom in povzroči, da se subjekt znajde na strani življenja. Prelom iti z Zakonom tu seveda ne p om en i transgresirati Zakon, temveč vstopiti v neko drugo logiko, ki ni logika Z akona in njegove transgresije. Pri tem je pom em bno naslednje: Če nastop Zakona razp o red i življenje na stran smrti in sm rt na stran življenja, pa ljubezen (kot im e za to drugo figuro zakona) ne implicira, da se življenje in sm rt sedaj razp o red ita tako, »kot je treba«, in da sovpadeta sam a s seboj. D rugače rečeno, n e gre za to, da si subjekt (znova) prilasti življenje; kajti če sveti Pavel reče »nisem jaz tisti, ki to počnem , temveč greh, ki prebiva v m eni«, reče tudi: »če živim,
nisem jaz tisti, ki živim, temveč Kristus, ki živi v meni«.
To p o m en i, d a nim am o opravka z nekakšno »koncentracijo« ali os- rediščenjem subjekta. N asprotno, prej bi m orali reči, d a je v ljubezni subjekt dvakrat »ekscentriran« ali izsrediščen in da na stran ljubezni stopi tako, da j e še v dru g o izsrediščen, tj. izsrediščen tudi v razm erju do smrti. Zgolj s tem d v o jnim izsred iščen jem p rid e m o do razcep ljen eg a subjekta v strog em p o m en u besede. Subjekt ni več »smrtna lupina«, ki ima svoje življenje zunaj sebe in ki »živi drugje« (v želji in g rehu). Ni več subjekt kot prazna lupina, tem več izg u b i še sam o to lu p in o . S u b jek t ni nič d ru g e g a k o t to, k ar konstitu ira ne-razm erje dveh subjektivnih poti (poti d u h a in poti m esa). Je n a strani življenja, ven d ar »ni on tisti, ki živi«.
Poglejm o sedaj, kaj om ogoča takšno subjektivacijo. - Seveda dogodek, k aterega nosilka je v našem prim eru naslednja izjava: »Kristus je um rl na križu in vstal od mrtvih«. Kot poudari Badiou, sm rt kot taka nim a nobenega p o m e n a v operaciji zveličanja, temveč deluje zgolj kot pogoj imanentnosti. To pom en i, da na križu um re življenje kot izjema. Lahko bi tudi rekli, da na križu u m re sm rt k ot tista diferencialna poteza, k ije razlikovala »Vse« (ljudi) in Boga. Življenje (ali d u h ) tako p o stan e im a n e n tn a izjema. P rid em o do d ru g e g a tip a univerzalnosti, ki se po B adiouju vzdržuje iz nekega »brez izjeme« in ki ne daje d o sto pa do nobenega »Vse«. Univerzalno ima sedaj form o nekeg a razcepa. U niverzalno ni niti na strani m esa (kot konvencio
naln a legalnost) niti na strani čistega d uha (kot intim na prisotnost resn ice).
»Univerzalno je zgolj tisto, kar je v položaju im anentne izjeme.«2
Kar zadeva neskončno, tu nim am o več opravka z neskončnim želje, ki ga vzdržuje nedosegljivost izjeme. O pravka im am o z neskončnim , ki ga odlikuje im a n e n tn o st - im anen tn o st izjeme ali meje. To ne pom eni, d a je neskon čn o »im an entno končnem u«. Izjema je tista, ki postane im anentn a c e lo ti/v sem u k o n čn eg a in ki s tem v to končno vnese neko od p rtin o , ga n a re d i za neskončnega. T u smo v neskončnem .
Vse to nas n ap o tuje n a Lacanove form ule seksuacije.
2 Ibid., str. 119.
sm rt življenje
d uh
/ m eso
Spodnji del form ul izpričuje najm anj n eko stru k tu rn o hom o log ijo z dvema figuram a subjekta, k iju razvije Badiou v svojem b ran ju svetega Pavla:
na levi stran i im am o izsrediščeni subjekt, k atereg a objekt-razlog želje se nahaja na drugi strani prečke, na desni strani pa im am o v strogem p o m en u besede raz c e p lje n su b jek t - subjekt, ki n i n ič d ru g e g a k o t a rtik u la c ija nerazm erja m ed dvema različnima p o tem a ozirom a funkcijam a. Skratka, ne gre za to, da bi tu imeli nek subjekt, ki bi bil razcepljen m ed falično funkcijo in m ankom v Drugem, ki bi ga vleklo zdaj sem, zdaj tja ali ki bi bil »malo tu, malo tam«. N asprotno, subjekt ni tu nič d rugega kot im e za razcep v čisti obliki. To nam pom aga odgovoriti n a vprašanje, ki se - če ga fo rm uliram o kar najbolj naivno-neposredno - glasi: Zakaj po L acanu iz zgornjih form ul izhaja, da »Moški obstaja« in da »Zenska ne obstaja«? L ahko bi rekli, da če
»Zenska ne obstaja«, je to zato, ker je subjektv strogem p o m e n u besede; in da, če »Moški obstaja«, je to zato, ker še ni povsem subjekt. V tem p rim e ru bi form ule seksuacije lahko brali tudi takole: obstajajo moški ozirom a ljudje (1’hommev francoščini lahko pom eni tako m oškega kot človeka nasplo h) in obstajajo subjekti. Sli bi lahko še dlje in iz tega izpeljali n ek slogan, ki ni toliko slo g an e n ak o sti spolov k o t slo g an teg a, k a r B ad io u im e n u je la production du Même, »prod u kcija Istega«: »Naj m o š k i/lju d je p o s ta n e jo subjekti!«
T oda vrnim o se k Badiouju: način, kako konceptu alizira misel svetega Pavla (da bi hkrati razvil in ponazoril svojo lastno teorijo univerzaln eg a), se zelo približa tistemu, na kar m eri Lacan s svojo (kontroverzno) konceptu- alizacijo »ne-vsega«. Seveda ne gre za to, d a bi b ila B adioujeva te o rija zvedljiva n a Lacanovo ali o b ra tn o . P o m e m b n o j e pred v sem n a s le d n je dejstvo: če Lacan stopi na težavno p o t konstrukcije »ne-vsega« (ki krši pravila klasične logike), je razlog prav v tem, da išče univerzalno, ki ga ni m ogoče zvesti n a p o jem to ta lite te ali »Vsega«. In če p r e d la g a to n e n a v a d n o
konstrukcijo (ne obstaja n o b e n x, ki ni Фх; ne-vsi x so Фх), je razlog v tem, da se tudi v njegovih očeh »Vse« in »za vse« izključujeta.
Prav zaradi te idejn e hom ofonije se velja ustaviti ob nekem drugem B adioujevem tekstu: gre za tekst z naslovom »Subjekt in neskončno«, ki ga n ajdem o v Conditions. T u Badiou poda precej uničujoč kom entar Lacanovih form ul seksuacije, predvsem »ženske« strani formul, torej strani »ne-vsega«.
R ezultat tega k o m entarja bi lahko na hitro povzeli takole: Lacan, k ije sicer in tu itiv n o n a p rav i p o ti, se z ap lete v vrsto m a te m a tič n ih in lo g ič n ih nekonsistentn o sti, in vse to zato, ker se trudi ohraniti neko v bistvu končno d o k trin o subjekta in n e p rep o zn a dom eta geste, s katero j e C antor laiciziral n e sk o n čn o . B adiou se tem u postavi nasp ro ti s svojo teorijo subjekta, ki um ešča subjekt n a stran neskončnega. »Subjekt in neskončno« je zelo bogat tekst, ki se n e p o sre d n o ali po sredn o dotika številnih točk Lacanove teorije.
T u se b o m o ustavili zgolj ob dveh točkah, ki se n a m zdita še posebej p e rtin e n tn i v luči bran ja knjige o svetem Pavlu. Ne bom o se trudili dokazo
vati, da Lacan ni zagrešil nekonsistentnosti, o katerih govori Badiou, temveč b o m o raje postavili p o d vprašaj postavko, da razlog za to tiči v Lacanovi d ok trin i subjekta, ki d a jo obvladuje logika končnega. Postavili bom o torej vprašanje, če ni m ogoče v vijugasti poti, ki jo v tem oziru ubere Lacanova misel, razbrati neke p o an te, k ije m nogo bližje Badioujevi misli, k o tje videti n a prvi pogled.
Če n a kratko povzam em o: po Badiouju ima za Lacana ženski užitek status nedosegljivega in n e neskončnega v pravem p o m en u besede. Ne
sk o n čn o st ženskega užitka je defin irana k ot nedosegljiva neskončnost, v kateri se določa kastrirani užitek. Drugi užitekje nedoločena tišina, v kateri se v končnem odvija artikulacija faličnega užitka. Lacan zato ne potrebuje eksistence n e sk o n čn e m nožice. Zadošča m u, da za končno nastopa neka nedosegljiva točka. N eskončno ni m nožica, temveč virtualna točka, k ije izvzeta k o n čnem u . T o je po Badiouju razlog, da ima za Lacana ženski užitek status fikcije. Da bi bolje p on azo ril zastavek te polem ike, B adiou p o d a p rim e r k ard in aln e m nožice 00, k ije najm anjša mišljiva neskončna m nožica g led e n a d o m e n o celih n a ra v n ih števil. Čeprav cela števila nesk o n čn o n a p re d u je jo p ro ti CO k o t p ro ti svoji limiti, je neskončno tu vendarle tisto nedosegljivo, k ije lastno zaporednem u vztrajanju števil. »Ker eksistence CO ni m ogoče konstruirati ozirom a operacijsko vzpostavi ti, je lahko ta eksistenca zgolj p re d m e t odločitve, in sicer tiste oblike odločitve, ki pripada matematiki in k i j e aksiom .«3 Prav t o j e bila Cantorjeva gesta. O d to d sledi tem eljni o čitek , ki ga B ad io u naslovi n a Lacana: če ženski užitek p rip a d a re d u
3 A. B adiou, Conditions, Seuil, Pariz 1992, str. 297.
n e sk o n čn e g a , bi im el (o ziro m a m o ra l im eti) s tru k tu ro a k sio m a in n e strukturo fikcije. Lacan noče sprejeti aksiomatske eksistence dru gega užitka, s tem p a tu d i aksiom atske ek sisten ce n e sk o n č n e g a . N e sk o n č n o o staja funkcija končnega, v skladu z logiko neskon čn eg a približevanja.
V endar pa bi se lahko vprašali, če v tem očitku L acanu n e gre za n e k nesporazum . Dejansko je mogoče pokazati, da se vse tisto, kar v svoji kritiki opisuje B adiou, odvija n a m oški stra n i fo rm u l seksuacije in v stro g e m pom en u še n e zadeva vprašanja ženskega užitka. N edosegljivost j e način ali organizacija uživanja na strani faličnega užitka. To dovolj zgovorno potrjuje naslednji odlom ek iz Se:
»A hil in želva, t a k š n a j e s h e m a u ž iv a n ja na eni iz m e d d v e h s t r a n i se k su ira n e g a bitja. (...) Število im a n e k o m e jo in v tej m e r i je n e s k o n č n o . Povsem ja s n o je , d a lahko A hil želvo le p re h iti, n e m o re p a j e d o h ite ti.
D o s e ž e jo šele v n esk o n čn o sti.« 4
T u gre za n esk o nčn o, k a te reg a p o d o b a j e p o d o b a a sim p to tič n e g a približevanja limiti (tj., za ti. slabo n esk on čno st, ki ostaja zapisana re d u končnega). Gre torej za problem , h o m olo g en tistem u, ki ga Badiou p re d stavi na prim eru množice CO. V kolikor želva za Ahila nastopa kot tista limita, p ro ti k a te ri sto p a s svojim i k o n č n im i k o ra k i, zanj o s ta ja (za vselej) nedosegljiva. Ključno pri tem p a je dvoje:
1) To, kar je za Ahila nedostopno, ni ženski užitek, temveč njegov lastni užitek (kot nekastriran). Lacan reče: »(...) falični užitek deluje k o t ovira, zaradi katere moškemu ne uspe, da bi užival v telesu ženske, in sicer natanko zato, ker je to, v čem er uživa, užitek organa.«5 Parafrazirajoč svetega Pavla, bi to lahko form ulirali tudi takole: »Če uživam, nisem ja z tisti, ki uživam, temveč o rg an uživa zame.« In lahko bi celo tvegali tezo, da ta o rg an uživa za oba spola in d a je prav v tem (in ne v odsotnosti organa) razlog, da so tudi ženske podvržene kastraciji.
Če povzamemo to točko: dejstvo, d a je užitek vselej (še) nedosegljiv, je sam način uživanja subjekta želje.
2) Paradoks ozirom a problem Ahila ne izhaja iz tega, da ni spolnega razm erja, temveč je že tisto, kar »d o p o ln i to sp o ln o razm erje, ki ga ni«
(L acan). Z lacanovskimi term ini je m ogoče Ahilov pro blem zapisati takole:
$0a. In ta »problem« je že odgovor na neobstoj spolnega razm erja, odgovor, k ije v tem, da Drugega izključimo iz igre, ozirom a odgovor, s katerim subjekt stopi v razm erje z nekim delom sam ega sebe, ki ga um esti n a stran D rugega (a). Zdaj lahko moški pristopi k ženski. Toda, ko t o p o zaija Lacan, čeprav pristopi k ženski, » p aje to, k čem ur pristopa, vzrok njegove želje, ki sem ga
4 Jacques Lacan, Še, A nalecta, Ljubljana 1985, str. 10.
5 Ibid.
o z n a čil k o t o b je k t a. (...) L jubezensko d ejan je je p ri govorečem bitju po lim o rfn a perverzija m oškega.«0 To bi lahko povzeli tudi s provokativno fo rm u lo S. Žižka: če j e m asturbacija seks z im aginarnim partnerjem , potem je seks m asturbacija z realnim partnerjem . In Lacan upravičeno poudari, da tudi če to operacijo ponavljam o v neskončnost, nikoli ne bom o prišli do D ru g e g a , to se p ravi rav n o do n e sk o n č n e g a . Za to bi bilo p o tre b n o sprem en iti tem eljne postavke - in prav to Lacan stori n a drugi strani formul.
Z drugim i besedam i, čeprav se tisto, kar uteleša nedosegljivi užitek, nahaja n a drugi strani prečke (n a »ženski« strani fo rm u l), ne gre za užitek drugega o z iro m a za ženski užitek, tem več ostaja v strogem razm erju z načinom organizacije užitka n a »moški« strani.
L ahko p a se tudi zgodi, da se Ahil ne trudi dohiteti želve, temveč jo p re h iti in p resto p i n a stran ljubezni. Tu smo v neskončnem . Ne smem o n am reč pozabiti, da Lacan v citiranem odlom ku, kjer govori o Ahilu in želvi, p o u d a ri, da Ahil lahko prehiti želvo. To gre razum eti k ot afirmacijo neke d ru g e logike, kot je tista, k i je na delu v želji in ki jo zaznam uje predikat n jen e m eje ali lim ite ozirom a predikat nedosegljivega. »Ahil lahko prehiti želvo« j e teza, ki - reč e m o lahko vsaj to - evocira aksiom atsko eksistenco n eskončnega.
P reidim o sedaj n a d rug o stran form ul, tja, kjer gre dejansko za ženski užitek. Težko bi branili tezo, da ima za Lacana ženski užitek status fikcije.
Ko Lacan reče, d a im a resnica strukturo fikcije in d a je »ne-vsa«, poudari, d a se prav skozi to resnica dotika realnega. H om ologija se torej um ešča drugam : če je ženska ne-vsa in če ima strukturo fikcije (ne m orem o je reči vse), je razlog n atan k o v tem , da ženski užitek pripada redu realnega.
P og lejm o sedaj n asled n ji od lo m ek iz sem inarja Se, kjer Lacan po jasnju je zapis n a ženski strani form ul seksuacije (Зх Фх; Vx Фх). Paradoks te g a za p isa j e se v ed a v te m , d a »ne-vse« naveže n a n e o b sto j izjem e.
Pričakovali bi, da iz zapisa »ne-vsi x so Фх« sledi, da obstaja vsaj en x, ki ni Fx. N asprotno p a Lacan ta zapis poveže z drugim, ki pravi »ne obstaja noben x, ki ni Фх«. V pojasnitev tega »paradoksa« Lacan reče:
»C im im a m o o p rav iti z n e s k o n č n o m nožico, n e m o rem o postaviti, d a ne- vse vsebuje ek siste n co k ak e g a p roizvoda negacije, pro tislo \ja. V skrajnem
p r im e r u b i n je g o v o e k siste n co lahko postavili k o t n e d o lo č e n o .« 7
C itat j e iz o b širn e jše g a odlom k a, k jer se Lacan sklicuje h k ra ti na C antorjev k o n c e p t ak tu a ln e neskončnosti in na intuicionistično logiko.
T o d a , k o t o p o z a rja B adio u, se ti dve refe re n c i m ed seboj izključujeta:
in tuicionizem se defin ira s kategorično zavrnitvijo aktualne neskončnosti.
6 Ibid., str. 59.
7 Ibid., str. 85.
Toda to protislovje nikakor nujno ne im plicira, da Lacan z intuicionisti deli zavrnitev aktualne neskončnosti. Prej velja, da iz citiranega o dlom ka sledi natanko nasprotno.
Badiou kom entira navedeni od lo m ek takole: »Lepo vidim o, kako se tu Lacan še vedno obupano bori p roti vsaki eksistencialni konsekvenci ne- vsega.«8 V en d ar p a bi lahko n av ed en i o d lo m e k postavili tu d i v povsem drugačno perspektivo: Lacan sprejm e eksistenco n esko nčne m nožice in jo vzame za izhodišče (»Cim im am o opraviti z n esk ončno m nožico...«). To, p ro ti č e m u r se b o ri, ni e k siste n c ia ln a k o n se k v e n c a ne-vsega, tem v eč eksistencialna konsekvenca izjeme n a ravni te (neskončne) m nožice, ki jo im en uje »ne-vse«. Lacan torej m eri n a n asled n je: če im am o o p rav k a z neskončno množico, lahko odštejem o en del, ne da bi zato dobili neko drugo množico od tiste, iz katere smo izhajali. Z drugim i besedam i, navedeni odlom ek lahko b erem o kot referenco na zapis aktualne neskončnosti: K + 1 = X -1
= K . Lacanovo vztrajanje n a tem , d a n a ravni ne-vsega k o t n e sk o n č n e m nožice ni m ožna no b en a eksistencialna konsekvenca »kakega proizvoda negacije, protislovja« m eri natanko n a to: ne-vse j e »n eprop ustno« za vsako odštevanje in prištevanje. To pa pom eni, da tisto, kar im a lahko po L acanu zgolj n eko n edoločeno eksistenco, ni neskončnost, tem več tisto nekaj, kar od njega odštevamo ali m u prištevam o, torej razlika. Prav v tej perspektivi po stane ja s n o , zakaj se na tej ravni razlika n e »strdi« v izjem o, tem več n asprotno dopušča to, kar Badiou im enuje »polog <la dépositioro razlik kot m aterialno znam enje univerzalnega«.
To ima neko pom em bno konsekvenco za pojasnitev p reh o d a od prvega (in končnega) užitka k drugem u (neskončnem u) užitku. Prvič, do drug eg a užitka n e pridem o prek negacije prvega, kajti negacija (ozirom a izjema) je ravno tisto, n a kar se opira falični užitek in kar ta užitek o h ran ja v okviru končnega, ne pa nekaj, kar bi odp rlo dostop k d ru g em u užitku. D rugače rečeno, drugega užitka ni mogoče izpeljati iz prvega (tudi ne z negacijo).
V p re h o d u od e n e g a k d ru g em u se sp re m e n ijo te m e ljn e predpostavke.
N a m e sto d a n e g ira m o prvi u ž ite k in p o s ta v im o e k s is te n c o n e k e g a nekastriranega užitka, prvemu užitku vzamemo njegovo izjemo (nekastrirani užitek), ki g a je vzdrževala v okviru končnega. T o je tisto, kar o d p re p ro sto r drugega užitka. Prav to nas zbode v oči v Lacanovih form ulah: šele n a desni (tj. »ženski«) strani kastracija postane zares univerzalna (tu ni več n o b e n e izje m e ), h k ra ti p a izgub i vsako r e f e r e n c o n a Vse. S tem ko p o s ta n e univerzalna, se funkcija kastracije »ponevseji«, postane ne-vsa. Vase sprejm e in »prenaša« nek dopolnilni užitek, tolerira prištevanje in odštevanje. Seveda lahko rečem o, da im am o opravka s tem , kar Lacan opiše z b esedn o igro du
8 Conditions, op. cit., str. 294.
père au pire, »od o č e ta k slabšem u«: ne p rid e m o do označevalca nekega d ru g e g a u žitka, tem več izg u bim o še označevalec faličn eg a užitka. Ali n atančneje, pustim o ta označevalec za seboj, se oddaljim o od njega (spodnja raven form ul).
Pri L acanu im a ženski užitek neko ime in neko podobo. Ce je podoba k o n čn eg a (ali »faličnega«) užitka asim ptotično približevanje, ki se odvija v znam enju nedosegljivega, p a je podoba neskončnega užitka podoba nečesa, česar se »ne m o rem o znebiti«, njegovo ime pa, na prim er, presežni užitek (le plus-de-jouir). V n e k e m tre n u tk u svojega po u čev an ja Lacan zastavi p ro b lem užitka v drugi perspektivi, kot je perspektiva nedosegljivega (ali vselej že izgubljenega). Problem užitka ni (več), da vselej uhaja našem u p rije m u , tem več prej v tem , da se ga ne m o rem o n iko li zares znebiti.
O dpovem o se užitku, toda sama ta odpoved proizvede nek ostanek/presežek užitka11. O d režem o tu, in znova zraste tam. »Metastaze užitka« - takšna je p o d o b a užitka ko t neskončnega.
T o pa im plicira nek zasuk perspektive, ki ga lahko povzamemo v dveh točkah:
1) Zelja, logika želje (in nedosegljivega) je sedaj dojeta kot »obramba, o b ra m b a p re d prekoračitvijo m eje v užitku« (Lacan). N eskončna m eto
nim ija želje je o b ram b a p red aktualno neskoncnosÿo užitka.
2) V končni instanci je treba reči, da ne obstajata dva užitka, nek končni in n e k n eskončni užitek. O bstaja en sam užitek in ta prip ada redu neskon
čnega. K ončni užitek ni nič drugega kot želja (ki je sam a neka organizacija užitka). T o d a če obstaja en sam užitek, pa obstajata dva odgovora na ta užitek: en, ki reče »ne« in ubere pot želje, in drugi, ki reče »da« in ubere p o t g o n a ali pulzije. O be poti lahko soobstajata in dejansko soobstajata v vsakem subjektu. Kajti ta razporeditev ne pom eni, d a tisti, ki reče užitku
»ne«, ne bo užival. Užival bo pod negacijo (»to ni tisto, kar hočem«) oziroma v obliki izsrediščenja (»ono uživa«, a vselej na drugi strani).
Če j e torej užitek n a ob eh straneh isti, pa to ne velja tudi za m odus subjektivacije. N a eni strani im am o subjekt, ki se v volji ozirom a hotenju postavi n a čelo (»na glavo«) užitka, ki ga zasleduje. Na drugi stani imamo subjekt, ki se sooči z užitkom in v tem »izgubi glavo« ter postane subjekt v pravem p o m en u besede. T o je tisto, kar Lacan im enuje »brezglava subjekti
vacija«.
'J Cf. Slavoj Žižek, »Schelling-za-Hegla: ‘Izginevajoči posrednik’ I.«, Problemih, Ljubljana 1995, str. 5.
