Poučevanje
nikoli prej, saj sta učenje in poučevanje stvar obojih, tako učencev kot učite- ljev.
Prav zaradi tega se je potrebno zavedati, da morajo vsi tisti, ki so vpleteni v izobraževanje, sami sebe začeti dojemati kot učence. Gre za učenje v smis- lu spreminjanja, kar pomeni zmožnost pogledati onkraj ozkih predmetnih interesov in postati prilagodljivejši in odgovornejši za svoje učenje (Jones, 2006).
Tako naj bi se težišče pri poučevanju posameznih predmetov s predelova- nja predpisanih vsebin preneslo na doseganje predpisanih ciljev, s poudar- kom na procesnih ciljih. Le-to je povod za nov, drugačen način poučevanja, ki je usmerjen k učencu, njegovemu načinu pojmovanja in sposobnostim glede na razvojno stopnjo (Bajd in Artač, 2002).
Strmčnik poučevanje opredeljuje kot seznanjanje mladih z izbranimi po- splošenimi spoznanji, vrednotami in izkušnjami, ki so prilagojene zdajšnjim in bodočim življenjskim ter delovnim potrebam mladih, in prilagajanje zna- nja dojemljivi ravni učencev. Le-te je potrebno vključevati v neposredni učni kontakt z učno stvarnostjo in spodbujati ter smotrno voditi v njihovem čim samostojnejšem učenju in celostnem razvoju. Da bi do tega cilja prišli, mora poučevanje učencem omogočiti, da zavzamejo kritično distanco do posplo- šene prakse (Strmčnik, 2001).
Tudi Werner in Hilbert sta mnenja, da je poučevanje aktivna in k cilju usmerjena dejavnost, ki vključuje učitelja, učno snov in naslovnika. Gre za veščino, ki je po svoji strukturi konservativna in ohranja kulturno, politično in ekonomsko izročilo družbe, kar napeljuje k vodenju učencev in nadzoru nad njimi.
»Poučevanje je metodično posredovanje določene učne vsebine učencu v pedagoško pripravljenem okolju.« (Werner in Hilbert, 2006, str. 18).
Iz vsega zapisanega lahko sklenemo, da je cilj sodobnega načina pouče- vanja in učenja pri posamezniku doseči metakognitiven način mišljenja. Še do nedavnega se je predvidevalo, da bodo takšne strategije mišljenja učen- ci razvili sami, danes pa vemo, da jih je potrebno poučevati. Priti mora do ponotranjenja metakognitivnih strategij oziroma razvijanja proaktivnega in samoregulativnega odnosa do učenja, brez potrebe po navzočnosti učite- lja. S konsistentnim umeščanjem razvijanja metakognitivnih strategij v učni proces učencem omogočamo, da razvijejo zmožnosti nadzorovanja lastnega procesa učenja, pridobijo sposobnost presoje kakovosti svojega znanja in sa- mi zaznavajo morebitno potrebo po širjenju, poglabljanju oziroma regulaciji svojega znanja (Sentočnik, 2005). Zato se poučevanje pojmuje kot podpira- nje smiselnega učenja, podpiranje učenčeve gradnje pojmov in spreminjanje
37
