Proces demokratizacije v Ljudski republiki Kitajski in Tajvanu med 1949 in 1989

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE

SANJA STIBILJ

Proces demokratizacije v Ljudski republiki Kitajski in Tajvanu med 1949 in 1989

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE

SANJA STIBILJ

Proces demokratizacije v Ljudski republiki Kitajski in Tajvanu med 1949 in 1989

Diplomsko delo

Mentor:

doc. dr. Saša Istenič Kotar Enopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje: Sinologija

Ljubljana, 2021

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem doc. dr. Saši Istenič Kotar za vso strokovno pomoč.

Hvala Nejcu in družini za vso podporo.

Izvleček

Proces demokratizacije v Ljudski republiki Kitajski in Tajvanu med 1949 in 1989 Diplomsko delo primerja demokratizaciji Ljudske republike Kitajske (LR Kitajske oz. LRK) in Tajvana. Najbolj se osredotoči na vprašanje demokratizacije obeh držav med letoma 1949 in 1989, ju skupaj z drugimi političnimi in demokratičnimi aspekti primerja in se ob tem povprašuje o demokratski prihodnosti LRK skozi vidik tajvanskega demokratičnega modela.

»Kako to, da se je Tajvan in njegova ustanovitvena stranka KMT¹, zgrajena na enakih leninističnih temeljih kot KKP² in njena LRK, uspešno adaptirala in prilagodila zahtevam ter tako postala primer prve azijske uspešne demokracije in kako to, da dandanašnja LRK še vedno utrjuje svojo avtoritarno oblast ali kot pravi vodi »socializem s kitajskimi karakteristikami« ter sploh ne kaže kakršnih koli tendenc preusmeritve v demokratično državo?« Kitajski politični sistem ne dopušča takšne neodvisnosti, kot jo dopušča tajvanski.

Kitajske »demokratične« volitve se še zmeraj izvajajo do nivoja okrajev, pa čeprav vladajoča stranka trdi, da je LRK pravna država z demokratičnimi načeli. Tajvan se vse bolj razvija v demokratično in neodvisno državo, pri kateri je družba vse kompleksnejša in odprta za nadaljnji razvoj demokracije. Prav tako kompleksnejša in vedno bolj zahtevajoča je tudi civilna družba na kitajskih tleh, ki tudi podpira demokratična načela, a vendar postavlja blaginjo na prvo mesto in pri tem raje žrtvuje svojo svobodo govora, misli in medijev.

Kakšna je torej prihodnost, bo LRK sledila demokratičnemu modelu Tajvana in ali bo ta tudi pravno razglasil svojo neodvisnost?

Ključne besede: LR Kitajska; Tajvan; demokratizacija; politični sistem; primerjava

Abstract

The democratization process in the People's Republic of China and Taiwan between 1949 and 1989

This dissertation deals with the democratization process of the People's Republic of China and Taiwan. It focuses mostly on the issue of democratization of these two countries between 1949 and 1989, compares them with other political and democratic aspects, and questions the democratic future of the PRC through the perspective of the Taiwanese democratic model.

“How did Taiwan and its founding party, the KMT, built on the same Leninist foundations as the CCP and its PRC, successfully adapt to the demands of Asia's first successful democracy, and how is it that today's PRC is still consolidating its authoritarian rule and as CCP says, leads “socialist country with Chinese characteristics” and does not at all show any tendency to shift to a democratic state?” The Chinese political system does not allow such independence as the Taiwanese one. China's “democratic” elections are still being held to the district level, even though the ruling party claims that the PRC is a state governed by the rule of law with democratic principles. Taiwan is increasingly developing into a democratic and independent country, where society is increasingly complex and open to the further development of democracy. Equally more complex and increasingly demanding is Chinese civil society which also upholds democratic principles but puts prosperity first, preferring to

1 KMT ali Kuomintang je tajvanska nacionalistična stranka in predstavlja opozicijo vladajoči Demokratsko napredni stranki.

2 KKP ali Kitajska komunistična partija je edina vodilna stranka v LRK.

sacrifice its freedom of speech, thought, and media. So, what does the future hold, will the PRC follow Taiwan's democratic model, and will Taiwan legally declare its independence?

Keywords: PRC; Taiwan; democratization; political system; comparison

摘要

中华人民共和国和台湾的民主化进程从1949到1989

论文讨论中华人民共和国和台湾的民主化进程。其主要关注 1949 年至 1989 年这两 个国家的民主化问题，它们与其他政治和民主方面进行比较，并通过台湾民主模式 的视角质疑中华人民共和国的民主未来。台湾及其创始党国民党与中国共产党和中 华人民共和国建立在相同的列宁主义基础上，为什么台湾成功地适应了亚洲第一个 成功民主的要求，但今天的中华人民共和国仍在巩固其威权统治并作为中共 说，领 导“中国特色社会主义国家”，完全没有向民主国家转变的趋势。中国的政治制度 不允许像台湾那样独立。 尽管执政党声称中华人民共和国是一个民主法治的法治国 家，但中国的“民主”选举仍在地区一级举行。 台湾正日益发展成为一个民主独立 的国家，社会日益复杂，对民主的进一步发展持开放态度。 同样更加复杂和要求越 来越高的是中国公民社会，它也坚持民主原则，但繁荣放在首位，宁愿牺牲言论、

思想和媒体自由。 那么，未来会怎样，中华人民共和国是否会遵循台湾的民主模式，

台湾是否会合法宣布独立？

关键词:中华人民共和国；台湾；民主化；政治制度；比较

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

2 TEORIJA KONCEPTA DEMOKRACIJE IN DEMOKRATIZACIJE ... 2

2.1 DEMOKRACIJA ... 2

2.2 DEMOKRATIZACIJA ... 2

3 DEMOKRATIZACIJA V LR KITAJSKI ... 4

3.1 KITAJSKI POLITIČNI SISTEM ... 4

3.1.1 Ustava ...4

3.1.2 Struktura ...5

3.1.3 Vladajoča stranka ...5

3.1.4 Volilni sistem ...5

3.2 REFORMNO OBDOBJE ... 6

3.3 DEMOKRATIČNE KULTURNE VREDNOTE ... 7

3.3.1 Kitajska civilna družba ...7

3.3.2 Tiananmenski protesti 1989 ...8

4 DEMOKRATIZACIJA V TAJVANU ... 10

4.1 TAJVANSKI POLITIČNI SISTEM ... 10

4.1.1 Ustava ...10

4.1.2 Struktura ...10

4.1.3 Vladajoča stranka ...10

4.1.4 Volilni sistem ...11

4.2 REFORMNO OBDOBJE ... 11

4.3 DEMOKRATIČNE KULTURNE VREDNOTE ... 12

4.3.1 Tajvanska civilna družba ...12

4.3.2 Beli teror 1947 – 1987 ...13

4.3.3 Študentsko gibanje divjih lilij 1990 ...14

5 PRIMERJAVA ... 15

5.1 KITAJSKA KOMUNISTIČNA PARTIJA IN KUOMINTANG ... 15

5.2 KITAJSKA IN TAJVANSKA CIVILNA DRUŽBA ... 16

5.3 POGLED V PRIHODNOST ... 17

6 ZAKLJUČEK ... 20

7 POVZETEK ... 22

8 POVZETEK V KITAJŠČINI论文提要 ... 23

VIRI IN LITERATURA ... 24

PRILOGA 1: GLOSAR TERMINOLOŠKIH IZRAZOV ... 27

KAZALO TABEL

Tabela 1: Institucionalni predpogoji Dahlovega ideala demokracije ... 2 Tabela 2: Glavna politična načela političnega sistema LRK (vir:

http://www.npc.gov.cn/npc.shtml) ... 4 Tabela 3: Glavna politična načela političnega sistema Tajvana (vir:

https://law.moj.gov.tw/laws/) ... 10

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Valovi demokratizacije po Huntingtonu (vir: https://democracy-waves/) ... 3

1 UVOD

Diplomsko delo primerja proces demokratizacije LR Kitajske in Tajvana³ v času od 1949 do 1989. Leta 1949 je LR Kitajska postala država pod vodstvom Kitajske komunistične partije in se leta 1989 skoraj zasukala k demokraciji, če ne bi demokratičnih idej, ki jih je zahtevala družba, zatrla partija. Takrat bi morda LRK sledila vzorcu, ki ga je zarisal Tajvan. Ta je ravno tako doživel demokratična gibanja, a so bila ta, za razliko od LRK, uslišana. Danes je Tajvan konsolidirana demokracija, medtem ko LRK še vedno ni vzpostavila demokratičnega sistema. Namen raziskave je torej analiza razlik in podobnosti njunih političnih sistemov, demokratičnih vrednot in reform ter na koncu primerjava njunih ustanovnih strank, civilnih družb in ugibanj o prihodnosti.

Pri pisanju sem uporabila metodi analize in sinteze, saj sem analizirala tako primarne kot sekundarne vire, povezane s procesi demokratizacije obeh držav. Poglavja sem razdelila na enake sklope pod posameznima državama. Za zadnje, peto, poglavje o primerjavi pa sem uporabila komparativne metode za primerjavo elementov obeh sistemov.

Družbi obeh držav si delita skupni jezik, kulturo in zgodovino, prav tako pa imata obe zametke v revolucionarni politiki iz zgodnjega 20. stoletja. Obe sta se razvili in prilagodili novim oblikam avtoritarne vladavine po globokih političnih pretresih. Hiter gospodarski razvoj je v Tajvanu povzročil močne notranje pritiske na demokratične spremembe, v LRK pa so ti še dandanes utišani in neupoštevani.

V prvem poglavju opredelim, kaj sploh demokracija je in kaj pomeni izraz demokratizacija.

Zatem preidem k natančnejši analizi demokratičnih procesov v LR Kitajski in Tajvanu.

Sprva opišem njune politične sisteme in politični razvoj ter nadaljujem s predstavitvijo demokratičnih kulturnih vrednot njunih prebivalcev. V zadnjem poglavju primerjam ustanovni stranki, njune različne politične procese in razglabljam, zakaj sta stranki z enakimi političnimi temelji izbrali povsem drugačni politični poti. Zatem primerjam njuni civilni družbi in demokratična gibanja ter razmišljam o smereh političnega razvoja v prihodnosti.

Izrazi v kitajskem jeziku, z izjemo lastnih imen, so pisani kurzivno. Ob njihovi prvi omembi so poleg njih navedene tudi pismenke v poenostavljeni obliki. Za črkovni zapis kitajskih izrazov in lastnih imen se uporablja pinyin, za zapis tajvanskih lastnih imen pa se uporablja izvorna transkripcija, ki je v Tajvanu najbolj uveljavljena.

3 Uradno ime Kitajske je Ljudska republika Kitajska (LRK), v diplomski nalogi bom izmenično uporabljala obe imeni. Uradno ime Tajvana je Republika Kitajska, vendar je otok bolj znan pod imenom Tajvan. Ljudska republika Kitajska si Tajvan lasti, vendar pa ima Tajvan samostojno upravo in dejansko deluje kot samostojna država.

2 TEORIJA KONCEPTA DEMOKRACIJE IN DEMOKRATIZACIJE

2.1 Demokracija

Za Roberta A. Dahla definicija demokracije temelji na predpostavki, da je že teorija demokracije polna kompromisov, saj se namreč njena načela med seboj soočajo in si nasprotujejo. Po njegovem torej ne obstaja ena teorija demokracije, ampak teorije demokracij (Dahl v Otavnik 2016, 16). Demokracija naj bi predstavljala politični sistem, kjer se vlada nenehno odziva na želje in preference državljanov. Po njegovem demokracija nikjer na svetu ne obstaja v čisti obliki, njen ideal pa lahko vseeno služi kot osnova za merjenje stopnje, do katere se lahko posamezni politični sistem približa demokraciji (ibid).

Demokratični ideal po Dahlu vsebuje osem institucionalnih predpogojev, ki so zapisani v ustavah večine sodobnih demokratičnih držav (Della Porta v Otavnik 2016, 16).

Tabela 1: Institucionalni predpogoji Dahlovega ideala demokracije

2.2 Demokratizacija

Samuel Huntington svoj pogled o demokratizaciji opiše skozi tezo o valih. Govori o treh glavnih valih demokratizacije in dveh povratnih valih, kjer je val definiran kot skupek prehodov iz nedemokratičnih v demokratične režime (Doorenspleet v Otavnik 2016, 24). Za nas najpomembnejši Huntingtonov val (v Otavnik 2016, 25) je t. i. tretji val demokratizacije.

Ta se je pričel v južni Evropi leta 1970 in kasneje zajel vzhodno Azijo, južno Ameriko in nekdanje socialistične države Sovjetske zveze in vzhodne Evrope ter Afriko v 80. in 90. letih

Institucionalni predpogoji:

Svoboda izražanja Svoboda združevanja Volilna pravica

Pravica voditeljev do tekmovanja za podporo volilcev Alternativni viri informacij

Svobodne in poštene volitve

Izvolitev na javne položaje in funkcije

Institucije, ki oblikujejo politike odvisne od volilnih glasov

(Huntington v Tang 2017, 1). Omenjeni val po Huntingtonu je v številnih državah od 70. let dalje privedel do uspešnih demokratičnih prehodov, med njimi tudi v Tajvanu. Vendar pa je večina demokratičnih držav v nastajanju med samo tranzicijo plačala visoko ceno. Nekatere države so se bile primorane soočiti s strahotnimi izzivi pri doseganju družbene stabilnosti, funkcionalne demokracije in učinkovitega upravljanja (Diamond in Plattner v Tang 2017, 2). Huntington (v Scott London 1993) je še posebej pesimističen glede možnosti za demokracijo v regijah sveta, ki niso vstopile v demokratizacijo, to so zlasti marksistično- leninistični⁴ režimi, povezani z nacionalizmom. Prav tako dvomi o demokraciji v islamskih državah in nekaterih področjih vzhodne Azije, pri čemer poudarja ne demokratske posledice konfucijanskih in islamskih doktrin (ibid).

Graf 1: Valovi demokratizacije po Huntingtonu (vir: https://democracy-waves/)

4 Marksizem – leninizem je komunistična ideologija.

3 DEMOKRATIZACIJA V LR KITAJSKI

3.1 Kitajski politični sistem

3.1.1 Ustava

Ustava predstavlja temeljni zakon države. Sprejeta je bila leta 1982, kateri so bile skozi leta dodane nekatere spremembe. Preambula v Ustavo LRK se prične z naslednjimi besedami:

中国是世界上历史最悠久的国家之一。中国各族人民共同创造了光辉灿烂的文 化，具有光荣的革命传统。

Kitajska je država z eno najdaljših zgodovin na svetu. Pripadniki vseh kitajskih narodnosti so skupaj ustvarili kulturo veličine in imajo veličastno revolucionarno tradicijo.

Tabela 2: Glavna politična načela političnega sistema LRK (vir: http://www.npc.gov.cn/npc.shtml)

Ob trideseti obletnici sprejetja Ustave LRK je Xi Jinping v svojem nagovoru poudaril pomembnost upoštevanja Ustave.

…只有全面贯彻实施宪法，党和国家事业才能顺利进展；宪法是“国家的根本法”，

只有宪法落实，中国特色社会主义政治发展道路才能得到坚守。(人民日报，2012 年 12月12日)

…šele ko se Ustava v celoti uveljavi, lahko partija in država nemoteno napredujeta; Ustava je

»temeljni zakon države«. Šele po uveljavitvi Ustave se lahko pot političnega razvoja socializma s kitajskimi značilnostmi ohranja (Ljudski dnevnik, december 2012).

Glavna politična načela političnega sistema LRK

Kitajska komunistična partija zhongguo gongchandang (中 国共产党)je edina politična stranka na oblasti v državi.

Ljudsko republiko Kitajsko je ustanovila KKP, ki je edina vodja kitajskega ljudstva.

Kitajska je socialistična država pod ljudsko demokratično diktaturo, ki jo vodi delavski razred in temelji na

zavezništvu delavcev in kmetov. Vodstvo Komunistične partije predstavlja socializem s kitajskimi značilnostmi.

Sabotaža socialističnega sistema je prepovedana.

Državni ljudski kongres in lokalni ljudski kongresi na različnih ravneh predstavljajo organe, preko katerih državljani Kitajske upravljajo z državno oblastjo.

Državni organi sledijo načelu demokratičnega centralizma.

Državni ljudski kongres in lokalni ljudski kongresi na različnih ravneh so ustanovljeni z demokratičnimi volitvami.

3.1.2 Struktura

Nacionalni ljudski kongres NPC quanguo ren dahuiyi (全国人大会议) je v Ustavi iz leta 1982 opredeljen kot najvišji organ državne oblasti, ki naj ne bi bil podrejen KKP in predstavlja zakonodajni organ. Temeljni zakoni, ki jih sprejme NPC oziroma njegov stalni odbor, katerega sestavljajo predsednik, podpredsednik, generalni sekretar in člani, so tako po Ustavi najvišja oblika zakona. V resnici pa je NPC podrejen željam vodstva vladajoče KKP. Vsi državljani, ki so dosegli starost 18 let in katerim ni odvzeta volilna pravica, lahko neposredno volijo člane NPC do ravni okrožja. Od tukaj naprej so za izvolitev zadolženi odposlanci, ki na vsaki ravni izvolijo tiste člane, ki bodo del NPC naslednje višje ravni. V resnici torej Ustava ne odseva dejanskega delovanja sistema, saj bi namreč ljudski kongresi in njihovi odbori tako predstavljali ključni organ kitajskega političnega sistema. Dejanski organ, ki je zadolžen za odločanje leži v izvršilni oblasti države in njeni vladajoči KKP (Lawrence in Martin 2013, 21).

3.1.3 Vladajoča stranka

Vse od ustanovitve LR Kitajske leta 1949, je KKP edina vladajoča stranka. Z več kot 85 milijonov članov je največja politična stranka na svetu. Ima monopol nad državo in prevladuje nad političnim življenjem LRK. Skozi leta vladanja je jasno pokazala, da nima namena eksperimentirati z zahodnim večstrankarskim modelom demokracije. LRK in partija predstavljata zapleteno institucionalno arhitekturo, ki jo glede na združitev teh dveh institucij, Cabestan (2019, 14) imenuje kar »država-partija«. V mnogih pogledih je ta struktura trdna, trajnostna in prilagodljiva; sprejela in preživela je namreč vse politične, gospodarske in družbene preobrazbe, ki so jih Mao Zedong in njegovi tovariši uvedli v 50.

letih. Prenesla je nemire iz obdobja njegove vladavine, zlasti Velikega skoka naprej (1958- 1961) in kulturne revolucije (1966-1968) in se po letu 1968 tudi obnovila, ko je Ljudska osvobodilna vojska (PLA) razorožila in zatrla rdeče gardiste ter vzpostavila red. Po smrti Maota je partijska država leta 1976 po zaslugi Deng Xiaopinga in njegovih zaveznikov prenesla različne reforme, politiko odpiranja in spremembe v ideologiji. Danes je za kitajsko politiko značilen sistem kolektivnega vodstva, kar Kitajci sami radi poimenujejo kar

»notranje-strankarska demokracija« (Li 2014, 193).

3.1.4 Volilni sistem

Kot že omenjeno, Ustava določa, da ima vsak polnoletni državljan LRK volilno pravico, ne glede na identiteto. Vendar pa predstavlja v LR Kitajski NPC oblast, katerega poslanci so pooblaščeni za sprejemanje zakonodaje in izbire predstojnikov. Poznamo pet ravni ljudskih kongresov, začenši z NPC na najvišji ravni, ljudskim kongresom na ravni provinc, občinskim ljudskim kongresom na tretji ravni, ljudskim kongresom okrožij na četrti ravni in ljudskim kongresom mest na peti ravni. Volivci lahko neposredno izvolijo poslance v ljudske kongrese na četrti in peti ravni, tj. poslance kongresov okrožij in mest. Volitve gredo po sistemu od spodaj navzgor, torej poslanci ljudskih kongresov okrajev izvolijo poslance

občinskega ljudskega kongresa, poslanci tega kongresa izvolijo poslance z nivoja provinc in omenjeni izvolijo poslance najvišje ravni. NPC izvoli predsednika države, predsednika vrhovnega ljudskega sodišča, generalnega prokurista vrhovnega ljudskega prokurata in direktorja državne nadzorne komisije (Yuan 2020).

3.2 Reformno obdobje

Mao Zedongova smrt leta 1976 in kaotične posledice, ki jih je za seboj pustila kulturna revolucija, so privedle do premisleka o problemu demokracije v LRK in do eksperimentiranja z novimi političnimi oblikami. Od leta 1977 dalje smo bili priča poskusu decentralizacije in odvrnitve od prej poznane maoistične ideologije. Womack (1984, 418) je omenjeno videl kot nov materializem, ki se opredeljuje proti dogmatični levici nekdanje kulturne revolucije in si tako prizadeva za povečanje kitajske blaginje, zmogljivosti in kakovosti življenja. Demokratične reforme so vključevale postopkovne omejitve javne oblasti, večje osebne in politične svoboščine posameznikov in skupin ter okrepljene predstavniške institucije.

Pobude za različne demokratične reforme od leta 1976 naprej Womack (1984, 422-428) deli na reforme, katerih namen je okrepitev »pravne države« in so ene izmed manj problematičnih. V drugo kategorijo spadajo reforme, ki so povezane s širjenjem osebne svobode. Širitev osebnih svoboščin je tukaj povezana z umikom državnih interesov od osebnih, ne pa kot napredek samih osebnih pravic. Državljanske pravice so bile že od nekdaj del kitajskega prava, vendar pa njihova podlaga že od začetka omejuje njihovo praktično uporabo. Maoguan (v Womack 1984, 424) pravi: »Razlog, zakaj vladajoči razred zakonito določa državljanske svoboščine, je ohranitev svoje vladavine. Če državljanske svoboščine vplivajo ali škodujejo temeljnim interesom vladajočega razreda, bodo postale predmet pravnega posega ali sankcije.« Tretja kategorija vključuje poskuse institucionalizacije množičnega glasovanja. Državne volitve za ljudske kongrese na ravneh okrožij leta 1980, ki so zaradi številčnosti (540 milijoni volivcev) bile največje na svetu, so bile prve obsežne volitve, kjer so uporabili glasovnice z več kandidati, kot je bilo položajev (Womack 1982, 425).

Kljub njihovi »izjemnosti«, pa so te bile le del širšega in pomembnejšega razvoja vse večjega formalnega vpliva na nadrejene organizacije. Četrta kategorija vključuje izboljšanje reprezentativnih elementov vladnega sistema, predvsem pa sistema ljudskega kongresa.

Tega so okrepile nove institucije na državni in okrajni ravni. Najpomembnejši organ, ki je takrat nastal, je odbor ljudskega kongresa, ki bi moral učinkoviteje nadaljevati nadzor vladnih dejavnosti. Na državni ravni je peti NPC prevzel pomembno vlogo v razpravi o politiki in mnogi delegati so na njegovem tretjem zasedanju leta 1980 zahtevali aktivno zakonodajno vlogo tega organa. Nekateri njihovi predlogi so vključeni v Ustavo iz leta 1982 (Womack 1984, 429).

3.3 Demokratične kulturne vrednote

3.3.1 Kitajska civilna družba

Politolog Zhengxu Wang (2007, 566) je primerjal anketne odgovore Kitajcev na podlagi raziskave Socialne spremembe in družbene vrednote leta 1992 in 1993 (3.287 vzorcev) in anketne odgovore na podlagi raziskave World Values Survey (WVS) leta 2001 (1000 vzorcev) in East Asia Barometer (EAB) leta 2002 (3.183 vzorcev).

Slika dojemanja demokracije kitajskih državljanov je optimistična že v letih 1992 in 1993, ko se je ideja demokracije na kitajskih tleh začela vse bolj uveljavljati. Vse to je povezano z vladnim zatiranjem demokratičnega gibanja na Tiananmenu 天安门leta 1989. V letih po gibanju, tj. 1992 in 1993, se je kar 86 % Kitajcev strinjalo z idejo demokracije, 8 % pa močno strinjalo, da je »zdaj pri nas potrebno razširiti demokracijo«. Le približno 5 % se jih s to izjavo ni strinjalo. V začetku 90-ih let se je tako velika večina (94 %) Kitajcev strinjala, da Kitajska potrebuje demokracijo. Obstajajo pa dokazi, ki so tudi kontradiktorni omenjenemu, saj javnost kaže dvoumnost glede demokratičnih praks. Raziskava iz leta 1993 ugotavlja, da 45 % ljudi meni, da bi uvedba večje demokracije lahko povzročila nestabilnost ali celo izgubo družbene ureditve. Poleg tega pa se je več kot 60 % anketiranih strinjalo, da bi to povzročilo kaos v nacionalni politiki zaradi »prevelikega« števila političnih strank. Približno 40 % jih je bilo mnenja, da bi preveč interesnih skupin v državni ali lokalni politiki škodilo interesom vseh državljanov.

V raziskavi WVS iz leta 2001 so postavili naslednje vprašanje: »Ali ste na splošno zadovoljni z razvojem demokracije v naši državi?« Približno 9 % jih je odgovorilo, da jih je zelo zadovoljnih, 79 % pa jih je bilo zadovoljnih. Leta 2002 je raziskava EAB postavila podobno vprašanje, na to je približno 55 % ljudi odgovorilo, da so »dokaj zadovoljni«, in drugih 12 %, da so »zelo zadovoljni.« Čeprav splošno zadovoljstvo s političnim sistemom v LRK ni bilo izjemno, je bilo veliko več ljudi zadovoljnih s trendom političnega razvoja.

Očitno je tako večina menila, da postaja kitajski politični sistem bolj demokratičen. Kitajci sami tako morda zagovarjajo demokracijo, vendar jim je v resnici všeč status quo (2007, 566-571).

Cunningham, Saich in Turiel (2020, 2) so pod okriljem Harvard Kennedy School v letih od 2003 do 2016 anketirali in spremljali odnos kitajskih državljanov do različnih ravni vlade.

Presenetljivo je, da se zadovoljstvo z vlado od leta 2003 korenito in vsesplošno dviguje in upada, ko se vlada približuje ljudem, saj lokalne okrajne in mestne vlade stalno ustvarjajo nižje zadovoljstvo državljanov kot centralne ali provincialne vlade. Številke iz leta 2003, kjer je bilo 86,1 % anketiranih zadovoljnih s centralno vlado in 8,9 % nezadovoljnih, so se korenito povzdignile do leta 2016. Medtem ko so leta 2003 okrajne vlade imele le okrog 44 % zadovoljnih podpornikov in 52 % nezadovoljnih, so se te številke do leta 2016 skokovito zasukale, saj je kar 77 % Kitajcev bilo zadovoljnih in samo 26 % nezadovoljnih. Poleg tega

pa se je mnenje večine iz leta 2003, da lokalni uradniki spoštujejo interese bogatih, obrnilo na mnenje, da ti prioritizirajo potrebe navadnih ljudi. Omenjeni avtorji v svoji raziskavi razkrivajo, da KKP politične podpore svojih ljudi ne more jemati kot samoumevne. Čeprav sta državna cenzura in propaganda razširjena, v raziskavi avtorji odkrijejo, da dojemanje državljanov o vladni uspešnosti najbolj ustreza spremembam v materialnem počutju posameznikov. A zadovoljstvo in podporo je potrebno nenehno krepiti in negovati.

Državljani, ki so se navadili na dvig življenjskega standarda in zagotavljanja storitev, bodo v prihodnosti pričakovali, da se bodo takšne izboljšave nadaljevale. Državljani, ki hvalijo vladne uradnike in jih imajo za učinkovite politike, pa jih lahko okrivijo, če neuspehi politik prizadenejo neposredno njih ali njihove družinske člane (2020, 14).

3.3.2 Tiananmenski protesti 1989

Zametki kitajskega boja za demokratične svoboščine segajo že v desetletje pred Tiananmenskimi protesti. Namreč, med leti 1978 in 1979, je na tisoče Kitajcev in Kitajk na dolgo opečnato steno na ulici Xidan v Pekingu postavilo »Plakate velikih pismenk«, v znak protesta zaradi političnih in družbenih vprašanj Kitajske in zahtevi po demokraciji ter večstrankarskemu sistemu. To gibanje kratkega obdobja politične osvoboditve poimenovanega Zid demokracije je bilo s strani oblasti zelo hitro zatrto. Podobna usoda je doletela tudi kasnejše gibanje študentov leta 1989, ki še danes predstavlja eno najresnejših državnih kriz v zgodovini KKP.

Napetosti so se začele, ko se je 15. aprila 1989 na trgu Tiananmen začela zbirati skupina študentov, potem ko je izvedela za smrt Hu Yaobanga, nekdanjega generalnega sekretarja KKP, ki je bil zaradi pro-demokratičnih nagibanj zelo priljubljen. V dneh, ki so sledili, se je to druženje razvilo v gibanje, ki je vedno bolj pozivalo k večji demokraciji. Stališče KKP je bilo, da je bilo študentsko gibanje »pretres z zakritimi motivi, katerih cilj je destabilizacija stranke in socialističnega sistema« (Zhou v Lee 2017, 90). V poznih 80-ih letih je LRK imela nenavadno vladno strukturo. Sestavljena je bila namreč iz dveh baz moči; stalni komite politbiroja na eni strani in »partijske starešine« na drugi. Prvo omenjena je že od Deng Xiaopingove dobe posedovala največjo moč, odločevala je o najbolj pomembnih zadevah in njeni člani so zasedali najvišje položaje v birokraciji. V razburkanem obdobju 1989, v času študentskih protestov, ko stalni komite politbiroja ni mogel najti uspešnega soglasja, je Deng sklical tako politbiro kot »starešine« in jih povabil na svoj dom, da bi dosegli soglasje in končne odločitve (Lee 2017, 91).

Janis (v Lee 2017, 89) odločitve, ki so bile sprejete v času Tiananmenskih protestov, označuje kot posledico »skupinskega razmišljanja«. Skupina lahko med iskanjem enotnega soglasja razvije nekatere »simptome skupinskega razmišljanja«, izkrivljeni pogledi, prenagljeno odločanje pa lahko privedejo do političnega poloma. Spomladanski nemiri v LR Kitajski so sledili znanemu zgodovinskemu vzorcu naraščajočih pričakovanj, razočarani

zaradi gospodarske recesije in sproženi zaradi naključnih dogodkov. Razpad Sovjetske zveze (SZ) in padec železne zavese je imel velik vpliv na LRK, saj je bila SZ v 50-ih letih LRK-jeva največja zaveznica, v 70-ih pa njena največja sovražnica. Vladajoča ideologija LRK je namreč izvirala iz SZ, kasneje pa je ravno ta postala najnevarnejši »razvratnik«

omenjene ideologije. To je bil tudi eden izmed razlogov, da je KKP maja razglasila vojno stanje, junija pa je PLA po ukazu Li Penga prodrla na trg. KKP se je namreč bala, da jo čaka podobna usoda kot druge avtoritarne režime, zato so proteste krvavo zatrli in se grozovito znesli nad lastnim ljudstvom, kar je povzročilo smrt več kot 2600 Kitajcev in Kitajk (Zhou v Lee 2017, 90).

4 DEMOKRATIZACIJA V TAJVANU

4.1 Tajvanski politični sistem

4.1.1 Ustava

Prvo Ustavo Tajvana je 25. decembra 1946 sprejel državni zbor tedanje Republike Kitajske, sklican v Nanjingu 南京. Državna vlada jo je razglasila 1. januarja 1947 in ta je začela veljati decembra istega leta.

Tabela 3: Glavna politična načela političnega sistema Tajvana (vir: https://law.moj.gov.tw/laws/) 4.1.2 Struktura

Politični sistem Tajvana deluje kot nekakšen polpredsedniški sistem, v katerem imata predsednik in premier v rokah veliko politično moč. Oblast se deli na pet vej, yuanov (院⁵), poleg izvršne, zakonodajne in sodne oblasti, imajo še preverjevalni in nadzorni yuan.

Predsednik je demokratično izvoljen na štiri leta, premierja pa imenuje predsednik sam.

Izvršni yuan predstavlja vladni kabinet, zakonodajni yuan predstavlja parlament, sodni yuan skrbi za sodstvo, preverjalni preverja sposobnost javnih uradnikov in nadzorni yuan nadzira vladne agencije (Istenič 2021, 47).

4.1.3 Vladajoča stranka

Ob koncu 2. svetovne vojne in japonske predaje Tajvana v skladu z vojnimi dogovori je Chiang Kai-shek, takratni voditelj nacionalistične stranke KMT kuomintang (国民党), slednjo pripeljal v Tajvan. Teoretično je bil takratni strankarski sistem demokratski, vendar je bil v praksi enopartijski. Strankarska konkurenca ni obstajala, sporna vprašanja pa so se reševala znotraj KMT in njegovega močnega vodstva. Z gospodarskim razvojem se je

5 Yuan (院) pomeni »svet«, »zbor«.

Glavna politična načela političnega sistema Tajvana

Republika Kitajska, ki temelji na treh ljudskih principih Dr. Sun Yatsena sanminzhuyi (三民主义), bo

demokratična republika ljudstva, ki ji bodo vladali ljudje in ljudstvo.

Suverenost Republike Kitajske prebiva v celoti državljanov.

Ozemlje Republike Kitajske v skladu z obstoječimi nacionalnimi mejami se ne sme spreminjati, razen s sklepom Državnega zbora.

Različne rasne skupine v Republiki Kitajski bodo enakopravno obravnavane.

postopoma izoblikoval srednji razred, ki je povzročil usmeritev k demokratizaciji. Leta 1975 je po smrti svojega očeta Chiang Kai-sheka vodstvo stranke nasledil njegov sin, Chiang Ching-kuo, ki je zaradi vse večjega družbenega pritiska in mednarodne izolacije Tajvana ob boku globalnih sistemskih sprememb hitro videl potrebo po večji politični liberalizaciji.

Tako je leta 1980 organiziral odprte in konkurenčne volitve. Od takrat dalje so neodvisni kandidati lahko brez omejitev vodili svoje kampanje, hkrati pa sodelovali tudi pri spodbujanju nekaterih reform. Omenjeni so se kmalu zorganizirali v tangwai⁶ (堂外), stranko, ki ni bila del KMT in so jo nekateri označili kot proti-politično. Leta 1986 so člani le-te ustanovili Demokratsko napredno stranko DPP minjindang (民进党) in leta 1989 se je ta na volitvah odrezala nad pričakovanji. Še istega leta je KMT sprejela zakon, ki je legaliziral oblikovanje novih političnih strank. S tem so se začele izoblikovati še druge stranke in Tajvan je uradno postal večstrankarski sistem (Copper 2018).

4.1.4 Volilni sistem

Volitve v Tajvanu lahko razdelimo v enajst kategorij. Na centralni ravni se voli predsednika, podpredsednika in 113 članov zakonodajnega yuana. Lokalne volitve so namenjene izvoljenju sodnikov okrožij, županov posebnih občin, mest, glavnih upraviteljev avtohtonih okrožij in poglavarjev vasi. Zakonodajni yuan in lokalne volitve so regionalne, državljani glasujejo na podlagi svojega rezidenčnega naslova. Predsednika se izvoli na podlagi večine, njegov mandat traja štiri leta in je lahko samo enkrat ponovno izvoljen. Pri zakonodajnem yuanu ima vsak, ki ima volilno pravico, dve glasovnici, eno za kandidata svojega lokalnega okraja, drugo pa za stranko. Zakonodajalci nimajo omejitve glede števila svojih mandatov.

Volivci morajo biti stari najmanj 20 let in morajo imeti rezidenčni status najmanj štirih mesecev, da lahko oddajo svojo glasovnico. Proti koncu leta 2020 so sprejeli amandma, ki določa, da bo s pričetkom leta 2023 polnoletnost že pri dopolnjenem 18. letu starosti in tako bodo državljani imeli volilno pravico že dve leti prej (Strong 2020).

4.2 Reformno obdobje

Od leta 1987 je KMT naredil nekaj vidnejših korakov k liberalizaciji družbe in implementiral kar nekaj demokratičnih reform. Uradni konec vojnega stanja, ki so ga razglasili leta 1949, je bil julija 1987. S tem so se razne restrikcije javnih protestov, skupnih aktivnosti, potovanj na Kitajsko, množičnih medijev omilile. Leto po nastanku DPP je KMT legalizirala nastanek novih opozicijskih strank. Decembra 1992 so potekale prve neposredne volitve za zakonodajni yuan in s to institucionalno reformo je KMT dosegel dober temelj za nadaljnjo izgradnjo demokratičnih pravil in postopkov. Tako je bil Tajvan v sledečih letih ena izmed redkih držav tretjega sveta, ki je bil v postopku eksperimentiranja in prehoda iz avtoritarizma v demokracijo. To reformno obdobje demokratizacije so spodbudili trije glavni dejavniki;

socialni in ekonomski predpogoji, vladajoče elite in politična opozicija. Ekonomski razvoj

6 Zunaj strankarski pripadniki.

je privedel do večje zaposljivosti delavcev, pismenosti in populacije množičnih medijev.

Prišlo je do pojava srednjega razreda, ki je vedno bolj stremel k demokratični evoluciji.

Nekateri analitiki za začetnika procesa demokratizacije določajo Chiang Ching-kuoja, vendar Jacobs (2016, 51-52) trdi, da se je dejanski proces demokratizacije kljub Chiangovi naklonjenosti, začel šele po njegovi smrti. Ko je Chiang začel s postopkom t. i. tajvanizacije, je bilo najpomembneje, da je za svojega naslednika sam izbral v Tajvanu rojenega Lee Teng- huija. Ta je postal gonilna sila tajvanske demokratizacije in je takoj po smrti Chianga osvobodil politične zapornike, v svoje vodilne ekipe sprejel številne tajvanske izobražence, spodbudil je tajvanizacijo, skušal odstraniti etnični nacionalizem in utrjevati tajvansko zavest (Istenič 2021, 53). Na podlagi ankete iz maja 2000 je razvidno, da je večina Tajvancev menila, da je Lee Teng-hui pripomogel k promociji demokratičnih reform, ohranjanju suverenosti Tajvana in nasploh prispeval k razvoju Tajvana. V očeh večine je Lee Teng-hui prekinil diktaturo Chiang Kai-sheka in njegovega sina ter močno prispeval k tajvanski demokratizaciji (Jacobs 2016, 58-59).

4.3 Demokratične kulturne vrednote

4.3.1 Tajvanska civilna družba

Na podlagi analize anket, zbranih v obdobju razcveta tajvanske demokratične tranzicije med letoma 1992 in 2004, so Tajvance vprašali, ali KMT oziroma DPP zastopa interese Tajvancev ali Kitajcev. 71 % državljanov je odgovorilo, da DPP zastopa interese Tajvancev, slabih 34 % pa jih je menilo, da KMT zastopa interese Kitajcev (Shyu 2008, 136). Poleg tega je anketa pokazala, da ima DPP podobo zastopanja interesov povprečnih ljudi, medtem ko KMT velja za stranko, ki zagovarja interese bogatih. V letu 2004 so bili Kitajci bolj naklonjeni KMT, Tajvanci pa DPP. Ljudje, ki so bili starejši, so bili bolj povezani s KMT, prav tako so se s KMT bolj ujeli izobraženci. Medtem pa so bili tisti z močnejšo tajvansko identiteto ali naklonjenostjo k tajvanski neodvisnosti bolj nagnjeni k podpiranju DPP (Shyu 2008, 137-140).

V raziskavi WVS med leti 2010 in 2014 je 40-60 % Tajvancev izrazilo zaupanje v osrednjo vlado, državno službo, oborožene sile in sodišča. Medije so ocenili na 28,4 %, zakonodajni yuan na 27,6 %, politične stranke pa na 22,4 % (Bush 2021). Raziskava Asian Barometer Survey (ABS) je v zadnjem »valu« raziskav iz leta 2014 izvedla več raziskav glede stopnje zadovoljstva s tajvansko demokracijo. Leta 2014 jih je 88 % podprlo idejo, da je demokracija še vedno najboljša oblika upravljanja, 84 % jih je menilo, da je »demokracija primerna za našo državo«. 76 % Tajvancev je bilo mnenja, da je demokracija sposobna reševati probleme v družbi, 68 % jih je menilo, da je Tajvan demokracija, nekateri pa so menili, da ima »manjše težave«. Zadovoljnih z delovanjem demokracije v Tajvanu je bilo 63 % in prav toliko jih je menilo, da je bila »demokracija vedno zaželena«. Postavili so jim še dve dodatni vprašanji in le 23 % jih je menilo, da je demokracija pomembnejša od gospodarskega razvoja, 16 %

pa jih je menilo, da je zaščita politične svobode pomembnejša od zmanjšanja gospodarske neenakosti. Za njih je torej uspešnost pomembnejša od procesa, kjer se ne ceni demokracije same po sebi, temveč ali njeni izidi izpolnjujejo tisto, kar je ljudem pomembno (Bush 2021).

Na podlagi analiz anket Taiwan National Security Survey (TNSS) med leti 2017 in 2020, se je izkazalo, da je leta 2020 19 % ljudi podpiralo KMT, 29 % pa DPP. Tako kot prejšnja leta se kar 40,7 % Tajvancev ne identificira z nobeno od naštetih strank. Glede politik vladajočih elit je anketa leta 2020 pokazala, da kljub poslabšanju odnosov med LRK in Tajvanom, še vedno 40,2 % Tajvancev podpira krepitev gospodarskih in trgovskih odnosov z LRK, a je ta podpora še v letu 2019 znašala 53 %. Odstotek pripadnikov gospodarske neodvisnosti pa je zrastel na 35,2 %. Trenutna vlada pod DPP stremi k ohranjanju statusa quo, saj meni, da je Tajvan dejansko že neodvisen in ne vidi potrebe, da to pravno razglaša, to je tudi mnenje večine tajvanskih prebivalcev, saj jih skoraj 75 % verjame, da je Tajvan že neodvisna država, imenovana Republika Kitajska. KMT pa se medtem bolj zavzema za ohranitev dobrih vezi z LRK in stremi k združitvi, a pod določenimi pogoji. Podpora za takojšnjo združitev Tajvana z LRK v anketi leta 2020 znaša samo 1 %, več kot 60 % jih nasprotuje, podpora za takojšnjo neodvisnost pa je 6 %. Večina anketirancev je tako najbolj naklonjena statusu quo (Hickey 2020).

4.3.2 Beli teror 1947 – 1987

Obdobje neposredno po incidentu 228 (28. 2. 1947) znano tudi kot Beli teror imenujejo zaradi množičnega zatiranja, umorov in zapiranja političnih disidentov ali vseh, ki jih je KMT dojel kot grožnjo. Vojaško stanje, ki se je uveljavilo po incidentu, je bilo odpravljeno šele leta 1987. Povod za incident 228 se je pričel, ko so agenti urada za tobačni monopol nasilno odvzeli nezakonite cigarete prodajalki cigaret. To je zanetilo proteste, ki so kasneje izbruhnili po celotnem Tajvanu in bili uperjeni proti vladajoči KMT in novim priseljencem s Kitajske. Naslednji dan, 1. marca 1947, je vojska že patruljirala po Tajpeju in naključno streljala ter ubijala. Chen Yi ⁷je Chiang Kai-sheka prosil za vojaško okrepitev, ki je pomenila začetek resničnih napadov in grozodejstev. Vojaki so streljali na nedolžne, da bi ljudem vlili strah in s tem vzpostavili red. Ocenjuje se, da naj bi nacionalistična stranka v mesecu marcu pomorila več kot 100.000 Tajvancev. Jonathan Manthorpe (2005, 193) navaja, da naj bi v lastni evidenci vladajoče KMT bilo navedeno, da je bilo ubitih najmanj 28.000 ljudi.

Potrebno je omeniti še dva protesta, ki sta se odvila v tem obdobju. Incident pri Zhongliju 中坜leta 1977 je bil prvi obsežnejši protest po incidentu 228, ko se je okrog urada okrajne vlade zbralo 20.000 ljudi. Zbrali so se, ko so izvedeli, da je nadzornik volitev razveljavil glasovnice starejšega para, ki je hotel oddati glas za politika, ki je javno kritiziral KMT.

Politologi omenjeni incident vidijo kot »prelomnico v liberalizacijskem gibanju,« saj je ta

7 Chen Yi je bil poveljnik garnizona na Tajvanu, njegovo slabo obvladovanje napetosti med Kitajsko in Tajvanom, pa je sprožilo incident 228.

izpostavila KMT notranjim in mednarodnim zahtevam po političnih spremembah in liberalizaciji. Drugi incident, poznan kot incident pri Kaohsiungu 高雄leta 1979, se je začel kot organiziran, miren in demokratičen shod, ki so ga organizirali pripadniki tangwai-ja.

KMT je kmalu nad protestnike poslal vojsko in policijo, ki se je nasilno znesla nad njimi in uporabila solzivec. Naslednji dan je KMT naznanil, da bo aretiral tiste, ki so bili odgovorni za incident. Takrat je večina medijev organizatorje protesta prikazovala kot spodbujevalce nemirov, ki so izsiljevali nasilje in s tem ogrožali stabilno, »demokratično« družbo. Kljub temu, da po omenjenem incidentu še osem let vladajoča stranka ni dovolila delovanja opozicijskih strank, se danes incident pri Kaohsiungu šteje za ključni trenutek tajvanske demokratizacije, saj omenjeni dogodek šteje za znak oslabitve takratne vladajoče KMT (Han 2015). Tajni atentati na opozicijske voditelje so sprožili jezo pri državljanih in ti so pritiskali na Chiang Ching-kuoja, zato je leta 1988 na naraščajoči pritisk odgovoril s sprožitvijo postopka demokratizacije od zgoraj navzdol. Odpravil je vojno stanje in prepoved časopisnih objav in nastajanja političnih strank (Lai 2019).

4.3.3 Študentsko gibanje divjih lilij 1990

Po smrti Chiang Ching-kuoja leta 1988 je Lee Teng-hui nadaljeval z izvajanjem reform, tako da je spodbujal tajvanski nacionalizem, vendar Tajvanci še vedno niso bili zadovoljni z zastarelim državnim zborom in njegovimi člani. Zato so tajvanski študentje 16. marca 1990 začeli z mirnimi pro-demokratičnimi demonstracijami. Da bi zagotovili mirnost svojih demonstracij, je sedem študentov predsedniku Lee Teng-huiju podalo izjavo, v kateri so prosili za razpustitev državnega zbora, ukinitev »začasnih določb, ki veljajo v obdobju komunističnega upora«, izvedbo »nacionalne konference razprav o ustavnih spremembah«

in določitev časovnega razporeda za politične in gospodarske spremembe. Že 21. marca so vladajoči naznanili, da se bo petdeset študentskih predstavnikov gibanja sestalo s predsednikom. Srečanje je potekalo kasneje istega večera, Lee Teng-hui pa je po tem napovedal čas političnih in gospodarskih sprememb ter izjavil, da bodo ustavne spremembe in ponovna izvolitev parlamenta potekale v roku dveh let. Naslednji dan se je gibanje divjih lilij zaključilo. Študentski voditelji gibanja so se odločili, da zapustijo trg, saj se je predsednik odzval na njihove zahteve, skrbelo pa jih je tudi, da bi protest zaradi številčnosti (10.000 ljudi) prerasel v kaos. Čeprav je bilo gibanje kratkotrajno, je bilo neverjetno učinkovito (Dreyfuss 2015).

Leta 1992 je tako Lee Teng-hui sprožil prve neposredne parlamentarne volitve, kasneje pa še neposredne predsedniške volitve. V samo šestih dneh so tako študentje pridobili podporo tisočih ljudi, pozornost predsednika in odprli vrata obsežni demokratični reformi. Leta 1996 so prebivalci Tajvana lahko oddali svoj glas v prvih neposrednih večstrankarskih volitvah za predsednika, kar je bil mogočen politični dogodek. Zmago je s 54 % slavil Lee Teng-hui, ki je z absolutno večino zmagal v 18 okrožjih in v vseh geografskih regijah in med vsemi etničnimi skupinami, tako v ruralnih kot v urbanih območjih (Jacobs 2016, 57).

5 PRIMERJAVA

5.1 Kitajska komunistična partija in Kuomintang

Na Sun Yatsenovi univerzi leta 1925 v Moskvi sta se istočasno šolala dva mlada revolucionarja z močnimi marksistično-leninističnimi nazori in socialistično vizijo prihodnosti Kitajske, Chiang Ching-kuo in Deng Xiaoping. Marca 1978 je bil izvoljen Chiang Ching-kuo, ki je nasledil svojega očeta Chiang Kai-sheka, ki je poveljeval KMT-ju v Tajvanu, hkrati pa se je decembra istega leta Deng Xiaoping povzpel do najvišjih položajev v vodstvu KKP. Na obeh straneh Tajvanske ožine sta oba s svojo pragmatičnostjo in simpatiziranjem za demokratične reforme zamenjala svoja dogmatična, svetovljanska predhodnika, Chiang Kai-sheka in Mao Zedonga. Chiang Ching-kuo je pričel s postopkom tajvanizacije, izpustil je veliko političnih zapornikov in na vodilna mesta postavil Tajvance (dotlej so večino zasedali Kitajci). Tudi Deng je oznanil vodstvu KKP, da je treba ubrati demokratično pot. Prav te vzporednice, ki jih lahko povlečemo med obema voditeljema od 1925 dalje, nam postavijo vprašanje, kako to, da potemtakem ti državi nista razvili paralelnih vzorcev za demokratizacijo (Lin in Chan 1993, 117-118).

Režim KMT je v Tajvanu med leti 1970 in 1980 prehajal skozi obdobja trdega in mehkega avtoritarizma. Konec 80-ih let je vzniknila skupina politikov KMT, ki so bili izvoljeni na lokalne ali državne funkcije s pomočjo ljudske podpore. Njihova vse večja moč in priljubljenost je spodbudila podporo demokratizaciji znotraj vodilne stranke, njihov vpliv pa se je še povečeval s postopno konsolidacijo demokracije. Tako je bil elitni prehod znotraj KMT nujen sestavni del njegove preobrazbe iz leninistične v demokratično. Tako elite nekoč avtoritarne KMT kot tudi KKP so bile sposobne oblikovanja in izvajanja učinkovitih ekonomskih politik, a se je KMT spretneje odzivala na zahteve v političnem okolju kot KKP.

Razlog tiči v dejstvu, da je KMT novim voditeljem omogočila, da prevzamejo odgovornost za reformne politike. Pogosto so izvajali volitve in uporabili druge postopke za povratne informacije, ki so vodje strank obveščale o političnih zahtevah državljanov. To je voditeljem omogočilo izvajanje reform, ki so zgladile pot do demokracije, čeprav je slednje končalo njihovo vladavino. Reforme so tako spodkopale leninistično bazo KMT, vendar so omogočile, da kot demokratična stranka sodeluje v liberalnem okolju. Vodstvo KKP pa je pokazalo, da ni pripravljeno sprejeti politik, ki bi lahko spodkopale njeno politično avtoriteto, niti ni uspelo razviti učinkovitih sistemov povratnih informacij. Tako se ni mogla prilagoditi političnemu okolju in hkrati ni mogla pričakovati, da bo preživela enake izzive, s katerimi se je KMT uspešno soočil (Dickson 1998, 350-351).

Tajvan je po mnenju Jacobsa (2016, 51) v 70-ih letih šel skozi dva vala liberalizacije in ne demokratizacije, saj opozicijska stranka vse do 1968 nikakor ni smela nasprotovati ali celo zamenjati KMT-ja. Prav ta liberalizacija pa je pripomogla k relativno gladki tranziciji k

demokraciji po smrti Chianga leta 1988 (ibid). V nasprotju s KMT elitna tranzicija znotraj KKP ni bila tako enakomerna in obsežna. Čeprav so bili kitajski voditelji široko obravnavani kot tehnokrati⁸ in modernizatorji, je njihov poudarek ostajal na modernizaciji gospodarstva z malo podpore političnemu razvoju. KMT politiki so v večini diplomirali s področja prava in političnih znanosti na ameriških univerzah in bili posledično bolj naklonjeni demokraciji kot elektroinženirji v LRK s sovjetsko izobrazbo. Da bi se stranka lahko odzivno prilagajala, potrebuje sistem povratnih informacij. Prilagoditev KMT-ja se je pokazala z odzivom na volilne rezultate in z uveljavitvijo demokratičnih reform. KKP pa je večkrat dosledno zatrla negativne povratne informacije o svojem delovanju. Eksperiment z volitvami, ki se je odvil v 80-ih letih, se je hitro zaključil, saj je KKP precenila priljubljenost in ob pogledu na volilne rezultate so se raje odločili, da bodo predelali volilne zakone, kot da bi stranko prilagodili povratnim informacijam (Dickson 1998, 354-358).

Tudi načeli obeh strank sta popolnoma različni. KMT sledi načelom treh ljudskih principov dr. Sun Yat-sena⁹, KKP pa temelji na leninistično-marksistični doktrini. Po Maotovemu totalitarizmu je režim pod Deng Xiaopingom postal avtoritaren; Kitajcem je bilo dovoljenih več svoboščin, a demokracija jim ni bila dana. LRK je ostala avtoritarna, v Tajvanu pa so od 1996 do danes (2021) izvedli sedem neposrednih političnih volitev, stranke so se že trikrat mirno zamenjale, kar priča, da je Tajvan uspešna konsolidirana demokracija. Ključno prelomnico v procesu tajvanske demokratizacije je leta 2000 na predsedniških volitvah prinesla zmaga Chen Shui-biana, velikega nasprotnika KMT iz opozicijske stranke DPP (Istenič 2021, 49-55).

5.2 Kitajska in tajvanska civilna družba

Tajvan je v 80-ih letih doživel hiter gospodarski razvoj, slednji pa je pripeljal do dviga ravni izobrazbe med prebivalstvom in to je ustvarilo kompleksnejšo, pluralistično civilno družbo, ki je zahtevala vedno večjo svobodo. Nasprotno pa kitajska civilna družba še danes ostaja v svoji avtoritarnosti, pri kateri je še vedno prisotno omejevanje civilne svobode, internetne svobode in intelektualne svobode (Diamond 2017).

Tiananmenski protesti leta 1989 in študentsko gibanje divjih lilij 1990, sta bila dva protesta enakih zahtev po demokratizaciji, z dvema popolnoma različnima koncema. Režim KMT je v 80-ih letih že pešal in ni bil tako trden kot režim KKP. Tajvan je v tistem obdobju tudi izgubil diplomatsko podporo ZDA in sedež v OZN. Leta 1985 je Chiang Ching-kuo razglasil, da noben član njegove družine ne bo kandidiral za naslednjega predsednika, ter za svojega naslednika imenoval Tajvanca Lee Teng-huija. Ko se je marca 1990 pojavilo študentsko gibanje divjih lilij, je Lee Teng-hui z drugimi člani KMT oblikoval kolektivno vodstvo, a niso imeli moči, da bi izbrali odločne ukrepe na študentske demonstracije. Tajvan je od 80.

8 Član tehnično podkovane elite.

9 Trije ljudski principi povzeti tudi kot nacionalizem, socializem in demokracija.

do 90. let užival povprečno 8,46 % rast BDP in ta je na prebivalca dosegel enako raven kot v Hong Kongu, Singapurju in drugih razvitih državah. Za študente ni bilo nobenega upravičenega razloga, da bi stopnjevali svoj protest in posledično vlada ni imela legitimnega razloga, da bi se odzvala s skrajnimi ukrepi. Osem mesecev pred gibanjem divjih lilij so študentje v Tajvanu opazovali dogajanje v LRK, ki je prikazoval vzpon in padec študentskega gibanja Tiananmen. Tajvanski študentje so opazovali, kako se kitajski študentje niso uspeli pogajati s KKP in so izgubili medsebojno enotnost, na koncu pa dopustili, da so stvari ušle izpod nadzora. Študentje v Tajvanu so se tako učili iz napak kitajskih sovrstnikov in izboljšali svoje demokratično gibanje. Vladi so dali neposreden in razumen predlog, protesti pa so bili strastni, mirni in poučni. S svojim pristopom so si pridobili podporo javnosti in pozitivno medijsko pozornost. Gibanje divjih lilij je bil uspešen študentski protest, ker so imeli možnost učenja iz napak. Po letu 1990 se je večina udeležencev gibanja odločila, da se postavi na stran DPP. Vnema za tajvanski nacionalizem, delno negovana proti LRK je postala glavni politični glas in Tiananmenski protesti niso bili več del tajvanske zgodovine (Lai 2019).

5.3 Pogled v prihodnost

Tajvan je več kot uspešno prestal tranzicijo iz diktature v demokracijo. Ko se je v 80-ih pričel proces demokratizacije, je bil socialno-ekonomski teren že pripravljen in prav ta postopna izgradnja socialno-ekonomskega sistema je bila ključ do tajvanske stabilnosti med samo tranzicijo. To je najverjetneje razlog, da so se Tajvanci izognili nasilnim nihanjem politike, ki so jih bili deležni Kitajci pod vodstvom Maota in Denga. Postopno uvajanje demokratičnih praks skupaj z uspešnim modelom tržnega gospodarstva je tajvanski avtoritarni vladi prinesla gladko in mirno tranzicijo. Mešanica socializma in kapitalizma je bila že vse od začetka začrtana v tajvanski državni ideologiji temelječi na Sun Yat-senovih načelih. V LRK so se nekateri vidiki tega dualizma, ki združuje močno državno vladavino in laissez-faire¹⁰ gospodarstvo, pokazali v reformni politiki Denga, ki je prioritiziral blaginjo pred svobodo in v teoriji o »neo avtoritarizmu¹¹«, katera je bila vse bolj privlačna za elito KKP od konca 80-ih let dalje (Lin in Chan 1993, 117-125).

Gonilna sila demokratičnega gibanja v Tajvanu niso bile samo politične ideje o svobodi in demokraciji, ampak tudi ideje o etnični in nacionalni identiteti. Čeprav ima Tajvan danes zelo vzoren demokratični sistem, nekateri menijo, da posebna naloga demokratizacije še ni dokončana. Tajvanski akademik Wu (2014, 227) pravi, da še vedno obstajajo ljudje, ki verjamejo, da tajvanska demokratizacija v resnici ni zaključena, ker tajvanski državljani zaradi kitajskih groženj še vedno ne morejo svobodno izbirati svoje prihodnosti. A kljub temu je dandanes tajvanska demokratizacija uspešna in konsolidirana, LRK pa demokracije

10 Ekonomska filozofija kapitalizma prostega trga, ki nasprotuje vladnemu posredovanju.

11 Se nanaša na razsvetljeno avtokracijo; močan vodja sprejema nedemokratične ukrepe za uveljavitev gospodarskega razvoja.

še vedno ni izkusila. Med LRK in Tajvanom obstaja vzporednica hitrega gospodarskega razvoja. Eden od vidikov le-tega, ki je s pospeševanjem sprememb in rastjo civilne družbe pripomogel k pritisku na demokratične spremembe v Tajvanu, je bilo veliko število izobražencev, ki so se šolali v ZDA in pridobili zahodne demokratične ideale. Ob tem se vprašamo, ali bodo kitajske politične in družbene elite začele razmišljati na podoben način, ko bo kitajska civilna družba postajala vse bolj premožna, izobražena in močna. Vendar kljub tej moči, ki jo poseduje LRK, bo še vedno imela moteč splet socialnih problemov, ki jih ni moč obravnavati, dokler vodilna KKP ne dovoli posameznikom in medijem večje svobode, socialnega in političnega pluralizma ter preglednosti in neodvisnosti sodstva. LRK se je od zmeraj in se tudi danes močno razlikuje od Tajvana, njena pot in hitrost preoblikovanja režima najverjetneje ne bo sledila tajvanskemu modelu, čeprav so številne politične in normativne posledice gospodarskega razvoja enake.

Pomembno se je zavedati, da je LRK pod trenutnim kitajskim voditeljem Xi Jinpingom postala zelo konzervativna. Izvaja se namreč večja represija kot v predhodnih obdobjih, priča smo veliki cenzuri, skepsi do tujih vplivov, razširjena je praksa preganjanja in zapiranja ljudi brez jasnih pravnih postopkov. Osrednji ideološki koncept kitajske vlade je, da je LRK socialistična država s kitajskimi značilnostmi in da le pod takim režimom lahko postane nepremagljiva svetovna velesila. A socialistična je le na papirju Ustave, v realnosti ima kapitalistični družbeni sistem brez socialne oskrbe. Diamond (2008, 244) pravi, da te razlike ne pomenijo, da LRK ne bo postala demokratična država. Pomenijo le, da bo kitajski prehod v demokracijo trajal dlje, da ga bo vodila drugačna logika ter bo bolj obremenjen s potencialno notranjo in mednarodno nevarnostjo, kot jo je bil deležen tajvanski prehod.

Cabestan (2019, 137-166) pa trdi, da bo trenutni avtoritarni sistem KKP sposoben premagati potencialne krize in se bo tem uspešno prilagodil. Avtor meni, da se bo LRK spremenila v režim, ki bo sicer površno komunističen, vendar bo še vedno v veliki meri avtoritaren, elitističen, paternalističen, nacionalističen in čedalje bolj imperialen. S svojo diplomatsko in gospodarsko močjo pa bo še naprej promovirala lasten razvojni model. Po avtorjevem mnenju prav te ovire, ki jih mora LRK še prebroditi, onemogočajo demokratizacijo kitajskega režima. Čeprav se bo KKP odmikala od svojega prvotnega socialističnega projekta, se modernizirala in prilagajala, bo še vedno ohranila svoj monopolni nadzor nad političnim sistemom ter kot porok narodne enotnosti in stabilnosti ostala vrhovni organizator modernizacije kitajskega gospodarstva in družbe.

Cabestan meni, da bo v prihodnosti KKP morda bolj nagnjena k posvetovanju s civilno družbo, vzpostavila bo bolj formalne mehanizme zastopanja, a vendar tako, da pri tem ne bi tvegala demokratizacije ali liberalizacije lokalnih volitev. LRK bi tako še vedno ostala politični izziv zahodnih demokracij in demokratov. Vlada LRK je skozi leta uvedla pristop, ki postopoma uvaja politične reforme z namenom hitre gospodarske rasti. Počasen a vendar

enakomeren napredek v politični »svobodi«, katero dandanes »uživa« civilna družba ter nekateri demokratični ukrepi, ki jih je sprejela vlada, pa še vedno ne spremenijo dejstva, da je napredek v političnih reformah še zmeraj precej zamejen. Vztrajnost pri vladanju ene stranke KKP kaže na nepripravljenost sprejetja zahodnega modela večstrankarskega sistema (Tang 2017, 2).

Tajvan s svojo dejansko suverenostjo in vzornim demokratičnim sistemom kitajskim oblastem predstavlja nezaželen vzor in ostaja še zadnje ključno ozemlje, ki mora čimprej preiti pod okrilje LRK. Svojo odločnost je KKP zelo jasno pokazala na primeru Hongkonga, kjer postopoma omejuje svoboščine in avtonomijo in uveljavlja svoj avtoritaren nadzor.

Upor hongkonških prebivalcev proti vplivu kitajske avtoritarne vlade je Tajvancem nazorno pokazal, da kitajsko načelo ene države z dvema sistemoma ne deluje in jih je le še močneje odvrnil od možnosti združitve z LRK. Sama LRK pa je s tem pokazala, da bi podoben potek dogodkov najverjetneje sledil tudi na Tajvanu, v kolikor bi si ga KKP v prihodnje vendarle prilastila (Istenič 2021, 60).

6 ZAKLJUČEK

Če torej zaključimo, kitajski politični sistem temelji na monopolu KKP, ki je edina politična stranka na oblasti. LRK je socialistična pravna država, ki jo v teoriji vodi demokratična oblika diktature in v kateri so vse pravice v rokah državljanov. V Ustavi je zapisano tudi, da v državi obstaja svoboda misli in govora in svoboda verskega prepričanja. Na papirju je sodstvo neodvisno, vendar v resnici je celotna politična struktura s sodstvom vred podrejena vladajoči KKP. Volivci lahko neposredno izvolijo le poslance okrožij in mest, medtem ko za izvolitev poslancev višjih in najvišjih ravni nimajo volilne pravice. Je država, ki še kar naprej molči o Tiananmenskih protestih, o protestih v Hong Kongu, prikriva zatiranje Ujgurov v Xinjangu in širi svojo verzijo političnega statusa Tajvana.

Tajvanski politični sistem temelji na demokratičnih in pravnih načelih, ki ima za razliko od monopolne KKP večstrankarski sistem. Tajvanski volivci lahko neposredno volijo do najvišjih ravni in posledično vplivajo na izvolitev predsednika. V LRK lahko volivci volijo le do nivoja okrožij in mest, od tu naprej pa ima glavno besedo partija. Tako kitajski volivci ne morejo neposredno vplivati na izvolitev predsednika.

V 80-ih letih sta stranki KKP in KMT obe spodbujali demokratično miselnost, vendar je Deng Xiaoping uvedel t. i. nov materializem, ki se je obrnil proč od nekdanje dogmatične levice in si prizadeval za povečanje kitajske blaginje, kateri so bile podrejene tudi demokratične reforme. V Tajvanu je v poznih 80-ih letih pomembno vlogo odigral predsednik Chiang Ching-kuo, ki je sprožil pomembne politične spremembe in reforme.

Leta 1987 je ukinil vojno pravo in legitimiral nastanek novih opozicijskih strank, med katerimi je vzniknila tudi danes vladajoča DPP. Njegov naslednik Lee Teng-hui pa je odigral še pomembnejšo vlogo, saj je nadaljeval z liberalizacijo političnega sistema in Tajvanu omogočil miren prehod iz avtoritarizma v demokracijo. Ravno obratno, pa je KKP znova in znova dosledno zatirala vsakršne negativne povratne informacije o svojem delovanju in trdno ščitila svojo avtoritarno oblast. Tajvan je v 80-ih letih doživel hiter gospodarski razvoj, ki je pripeljal do dviga ravni izobrazbe med prebivalstvom in ustvaril kompleksnejšo, pluralistično civilno družbo, ki je zahtevala vedno večjo svobodo. Hiter gospodarski razvoj je v Tajvanu povzročil močne notranje pritiske. Močan pritisk so izvedli tudi študentje gibanja divjih lilij leta 1990, pri čemer so uspešno dosegli, da je Lee Teng-hui uslišal njihove zahteve. V LRK pa podobni pritiski še danes ostajajo neuslišani in zatrti. Do najbolj krvavega zatrtja je prišlo na trgu Tiananmen leta 1989, ko se je KKP kruto znesla nad lastnim ljudstvom, o omenjenem incidentu pa še danes molči.

Danes se zdi, da je kitajska civilna družba zadovoljna s svojo partijo in večjih protestov ni zaznati. Kitajci so v večini podvrženi konsistentnemu kritičnemu razmišljanju, ki podpira demokratične vrednote in se od svojih vrstnikov v Hongkongu in Tajvanu ne razlikujejo

močno. A vendar so demokratične vrednote Kitajcev ugodne za ohranitev avtoritarne vladavine KKP, saj velika večina kitajskih državljank in državljanov razume demokracijo, ki temelji na pričakovanju, da se mora vsebina vladnih politik osredotočiti na zagotavljanje oprijemljivih koristi svojih ljudi in na dolgoročno spodbujanje javnih interesov. Tajvan je v 80-ih in 90-ih letih prehajal skozi faze modernizacije in tako se je podpora za demokratične vrednote povečala. Gospodarski razvoj je doprinesel k rasti virov, ki so spodbudili spremembo in preobrazbo v vrednotah, ki temeljijo na svobodi in avtonomiji posameznika.

KMT in KKP sta po letu 1949 kljub podobnim marksistično-leninističnim temeljem ubrali dve popolnoma različni poti. Četudi sta bili obe sposobni spodbujanja gospodarskih sprememb, se je KMT spretneje odzivala na spremembe v političnem okolju in sprejela pomembne reforme, ki so pripeljale do mirne demokratizacije Tajvana. Nasprotno pa se KKP ni hotela odzivati na potrebe ljudstva, ter se tako ni prilagodila in s tem skozi svojo zgodovino vladavine doživela hude pretrese. Danes smo tako priča primeru sobivanja dveh nezdružljivih in kontradiktornih sistemov. KMT si danes kot opozicija v Tajvanu želi mirne odnose s KKP in v prihodnosti združitev s Kitajsko (v kolikor bi se le-ta demokratizirala), DPP kot koalicija pa stremi k ohranjanju tajvanske avtonomije in de facto samostojnosti, kar s strani vlade v Pekingu dolgoročno ni sprejemljivo. Podpora za demokratične vrednote v Tajvanu se povečuje, saj gospodarski razvoj, izobrazba, dohodek spodbujajo preobrazbo v vrednotah, ki temeljijo na svobodi in avtonomiji posameznika. Tako lahko sklepamo, da bodo Tajvanci vedno bolj odločno branili svojo težko pridobljeno demokracijo. Kitajska civilna družba ima pozitiven pogled na demokracijo, a vendar se boji, da če je ta preveč intenzivna, lahko privede do nereda in padca visokega ekonomskega statusa države, katerega Kitajci venomer stavijo na prvo mesto. KKP še vedno prikriva zgodovino in podatke dejanske škode in smrtnih žrtev Tiananmenskih protestov v Pekingu.

Tajvan je pravna in demokratična država, LRK pa še naprej zavrača zahodno idejo neodvisnega sodstva in načelo delitve oblasti ter jo ima za napačno. V prihodnosti lahko za LRK pričakujemo dve smeri razvoja. Če se bodo nove generacije kitajskih političnih voditeljev odločile za spremembe, bo politični izid prej ali slej verjetno enak kot v Tajvanu, tj. nekakšna oblika demokracije, vendar ta ne bo sledila tajvanskemu modelu. Druga skrajnost razpleta pa je, da (p)ostane še bolj avtoritarna, elitistična in nacionalistična ter še naprej promovira lasten razvojni model. Na drugi strani ožine bo Tajvan še naprej krepil svoj demokratični sistem a njegovo prihodnost bo v veliki meri določala kitajska oblast, katere cilj ostaja priključitev Tajvana pod svoje avtoritarno okrilje.

7 POVZETEK

Diplomsko delo razpravlja o procesu kitajske in tajvanske demokratizacije in ju skozi razlike in podobnosti postopoma primerja.

V poglavju o političnemu sistemu LRK, smo lahko videli, da Ustava vsebuje zakone z demokratičnimi tendencami, ki pa se v praksi ne upoštevajo. Ustava tako predstavlja LRK kot socialistično državo z demokratično diktaturo, v resnici pa je avtoritarna s kapitalističnim sistemom brez socialne oskrbe. KKP ima monopol nad državo in družbo in ne dopušča večstrankarskega modela. Nedemokratičnost se pokaže v »pravicah« volivcev, ki o položajih najvišjih voditeljev ne morejo odločati. Nasprotno pa ima Tajvan polpredsedniški sistem in je konsolidirana demokratična država. Trenutno je na oblasti DPP z močno KMT opozicijo in uveljavljenim večstrankarskim sistemom. Volivci lahko volijo svojega predsednika z neposrednimi demokratičnimi volitvami.

V poglavju primerjave vidimo, da sta ustanovni stranki na začetku svoje poti simpatizirali z demokratičnimi reformami, a nista razvili paralelnih vzorcev za demokratizacijo. Obe državi sta namreč doživeli gospodarski razvoj, a ta je v Tajvanu poglobil pritiske na demokratične reforme in te so bile pod vodstvom Chiang Ching-kuoja in kasneje Lee Teng-huija uslišane, v LRK pa so bile demokratične ideje kruto zatrte. Poudarek KKP je ostal na modernizaciji gospodarstva, raje kot na podpori političnemu razvoju. Kitajska in tajvanska civilna družba sta si z začetka 90-ih let delili pozitivno mnenje o demokraciji, pri katerem je bilo tajvansko gibanje divjih lilij uspešno, saj so se učili iz napak kruto zatrtih Tiananmenskih protestov.

Danes Kitajci podpirajo idejo demokracije, vendar jo vidijo kot problematično, če ta prehiti blaginjo, saj imajo raje dober materialni občutek kot pa večje svoboščine, ker lahko te po njihovem mnenju pripeljejo do nereda.

LRK ustvarja vse bolj izobraženo in iznajdljivo družbo, vendar z vse globljimi protislovji, saj se dandanes izvaja večja represija kot v predhodnih obdobjih. Te razlike med Tajvanom in LRK verjetno onemogočajo (vsaj v bližnji prihodnosti) razvoj demokratičnega kitajskega režima. Čeprav se bo KKP verjetno odmikala od okorelega socialističnega projekta, bo še vedno ohranila monopol nad državo in ljudstvom ter promovirala lasten uspešen model.

Tajvan, uspešna demokratična država, ki je žal večkrat spregledana in neupoštevana zaradi svoje velike sosede, pa se bo morala še naprej dokazovati na svojem gospodarskem področju in minimizirati razliko z LRK, ki ga prej ali slej hoče spraviti pod svoje legitimno okrilje in tako še bolj utrditi svojo avtoritarno oblast.