UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE
ALJA FILIP
Implikacije incidenta 228 na tajvansko identiteto
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE
ALJA FILIP
Implikacije incidenta 228 na tajvansko identiteto
Diplomsko delo
Mentorica:
doc. dr. Saša Istenič Kotar Enopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje: Sinologija
Ljubljana, 2021
Zahvala
Za pomoč in hitro odzivnost se zahvaljujem mentorici doc. dr. Saši Istenič Kotar.
Izvleček
Implikacije incidenta 228 na tajvansko identiteto
Tajvansko družbo sestavljajo različne skupine ljudi, ki se razlikujejo po svojem etničnem ozadju. Na Tajvanu prevladujejo Han Kitajci, ki so na otok prišli v dveh različnih valih: med 16. in 17. stoletjem ter sredi 20. stoletja. Ostali del prebivalcev predstavljajo tajvanski staroselci in novejši migranti. Tajvanska identiteta se je začela razvijati v obdobju japonske kolonialne vlade (1895–1945). Po letu 1945, ko se je na Tajvanu ustalila kitajska nacionalistična vlada, se je tajvanska identiteta kljub politiki sinizacije začela vse bolj ločevati od poistovetenja s celinsko Kitajsko. Odnos med otoškimi lokalnimi prebivalci in novimi kitajskimi priseljenci se je v tem obdobju poslabšal, napetosti med tema dvema skupinama pa so izbruhnile v upor, ki se je razširil po celotnem Tajvanu in je znan pod imenom incident 228. Diplomsko delo analizira posebnosti tajvanske identitete, njen razvoj in vlogo incidenta 228. Namen diplomskega dela je raziskati, kakšne so implikacije incidenta 228 na tajvansko identiteto. Pregled in analiza virov sta me vodila do zaključka, da je incident imel izjemno velik vpliv na oblikovanje tajvanske identitete. Incident 228 je zanetil tajvanski nacionalizem, ki je vzpodbudil nastanek gibanj za demokracijo in neodvisnost Tajvana. Incident 228 predstavlja simbol tajvanskega trpljenja in služi kot orožje v boju za tajvansko neodvisnost ter kot svarilo pred krutostjo, ki jo lahko povzroči tuja vlada. Incident 228 lahko predstavlja tudi posledice neuspešne sinizacije, ki je po koncu II. svetovne vojne na Tajvanu povzročila le še večje zavračanje kitajske identitete.
Ključne besede: Tajvan; tajvanska identiteta; incident 228; tajvanska zgodovina
Abstract
Implications of 228 Incident on Taiwanese Identity
Taiwanese society comprises different groups of people who differ in their ethnic backgrounds. The most dominant is the Han Chinese, who came to the island in two waves:
between the 16th and 17th centuries, and in the middle of the 20th century. The rest of the population is represented by Taiwanese natives and newer migrants. Taiwanese identity began to develop during the period of the Japanese colonial government (1895–1945). After 1945, when the Chinese nationalist government settled in Taiwan, Taiwanese identity began to increasingly separate from that of mainland China, despite the policy of sinicization.
Relations between the island's locals and new Chinese immigrants deteriorated during this period, and tensions between the two groups erupted into a rebellion that spread throughout Taiwan and is known as Incident 228. This thesis analyses the specifics of Taiwanese identity, its development, and the role of incident 228 - the purpose of the thesis is to investigate the implications of incident 228 on Taiwanese identity. A review and analysis of the sources led me to the conclusion that the incident had an extremely large impact on the formation of Taiwanese identity. Incident 228 ignited Taiwanese nationalism, which spurred the emergence of movements for Taiwan’s democratic system and its independence. Incident 228 is a symbol of Taiwanese suffering and serves as a weapon in the fight for Taiwanese independence, and as a warning against the cruelties that can be caused by a foreign government. Incident 228 may also represent the consequences of a failed sinicization that occurred after World War II, which in Taiwan only resulted in an even fiercer rejection of Chinese identity.
Keywords: Taiwan; Taiwanese identity; 228 incident; History of Taiwan
摘要
二二八事件對台灣認同的影響
台灣社會由不同種族背景的群體組成。台灣最大的群體是漢族。他們一共有兩波移 民潮，第一波是十六、十七世紀，而第二波是二十世紀中葉來的移民，其餘的則是 台灣原住民及新移民。台灣認同發展從台灣日治時期（1895-1949）開始。1945 年 中華民國遷台後，儘管中華民國實行了中國化政策，台灣認同卻與中國認同感漸行 漸遠。在這段期間，本省人和外省人的關係惡化，兩群體關係之間對峙的氣氛導致 了全台民變的爆發，又稱二二八事件。本論文分析的主題是台灣認同的特徵、台灣 認同的發展和二二八事件的影響。論文的目的是二二八事件對台灣認同的影響。文 獻回顧和分析讓我做出了這個結論，那就是：二二八事件對台灣認同發展的影響很 大。二二八事件激發台灣民族主義，並促進台灣民主和台灣獨立的運動。二二八事 件是台灣苦難的象徵。 二二八事件是台灣獨立的導火線，並且也是對抗外來殘酷政 權的一個警告。二二八事件也可以被視為是二次世界大戰後中企圖中國化失敗的代 表。
关键词:台灣；台灣認同；二二八事件；台灣歷史
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 CILJI IN NAMEN... 1
1.2 HIPOTEZA ... 1
1.3 METODOLOGIJA ... 1
1.4 PREGLED LITERATURE ... 2
1.5 UPORABA IZRAZOV ... 2
2 ZGODOVINSKO OZADJE ... 3
2.1 JAPONSKA KOLONIALNA OBLAST ... 3
2.1.1 Negativne posledice ... 3
2.1.2 Pozitivne posledice ... 4
2.2 OBLAST REPUBLIKE KITAJSKE... 4
2.2.1 Prihod nacionalistov na Tajvan ... 5
2.2.2 Incident 228... 6
3 RAZVOJ IN SPECIFIČNOST TAJVANSKE IDENTITETE ... 8
3.1 DEFINICIJA NACIONALNE IDENTITETE... 8
3.2 ETNIČNI IZVOR ... 9
3.3 RAZVOJ TAJVANSKE IDENTITETE ... 9
3.3.1 Tajvan pod dinastijo Qing... 9
3.3.2 Japonska kolonialna vlada... 10
3.3.3 Prihod nacionalistov ... 11
3.3.4 Incident 228... 11
3.3.5 Obdobje belega terorja (1949–1987) ... 12
3.3.6 Demokratizacija in Li Denghui ... 12
3.3.7 Vlada Chen Shuibiana (2000–2008) ... 13
3.3.8 Vlada Ma Yingjiuja (2008–2016) ... 14
3.3.9 Vlada Cai Yingwen (od 2016 dalje) ... 14
4 SODOBNA TAJVANSKA IDENTITETA... 16
4.1 TAJVANSKA IN KITAJSKA IDENTITETA ... 16
4.2 DEJAVNIKI POISTOVETENJA NA TAJVANU ... 17
4.2.1 Etnična naracija ... 17
4.2.2 Kulturna ideologija in politična hierarhija ... 18
5 IMPLIKACIJE INCIDENTA NA TAJVANSKO IDENTITETO ... 19
5.1 RAZLIČNE INTERPRETACIJE INCIDENTA ... 19
5.2 IMPLIKACIJE INCIDENTA 228 ... 20
6 ZAKLJUČEK ... 22
7 POVZETEK ... 24
8 论文提要 ... 26
VIRI IN LITERATURA ... 27
PRILOGA 1: GLOSAR TERMINOLOŠKIH IZRAZOV ... 29
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Sprememba v opredeljevanju Tajvancev glede tajvanske in kitajske identitete (1992–2021) (Election Study Center – NCCU 2021) ... 16
1 Uvod
Tajvanska identiteta je zapletena in kompleksna z več vidikov. Skupno identiteto, ki povezuje Tajvance, je težko definirati na podlagi homogenosti, pa naj bodo to njihovi skupni predniki, njihova kultura ali čas migracije na Tajvan. Skozi zgodovino so Tajvan naseljevale različne skupine ljudi in ga kolonizirali različni narodi. Zaradi teh razlogov se je na Tajvanu razvila specifična skupnost s svojo posebno identiteto. Tajvansko družbo zaznamujejo tudi zgodovinske izkušnje, ki so se vtisnile v kolektivni spomin tamkajšnjih prebivalcev. Eden izmed pomembnejših dogodkov, ki je še sedaj zasidran v spominu Tajvancev, je incident 228 (Er'erba shijian 二二八事件).
Diplomsko delo sem razdelila na štiri poglavja. Najprej sem opisala zgodovinsko ozadje od leta 1895 do leta 1947, torej obdobje japonske kolonialne oblasti, prihod Kitajske nacionalistične stranke (Guomindang 國 民 黨, KMT) na Tajvan in incident 228. V naslednjem poglavju sem se poglobila v specifike tajvanske identitete, ki zaobjemajo razvoj tajvanske identitete in etnično ozadje Tajvancev. V tretjem poglavju sem pojasnila poistovetenje Tajvancev s tajvansko oziroma kitajsko identiteto in različne dejavnike, ki vplivajo na to poistovetenje. V zadnjem poglavju sem se osredotočila na različne interpretacije incidenta in implikacije incidenta na tajvansko identiteto ter povzela odgovore na svojo hipotezo.
1.1 Cilji in namen
V svojem diplomskem delu sem se osredotočila na raziskovanje tajvanske identitete in incidenta 228. Cilji moje diplomske naloge so: predstaviti specifike tajvanske identitete in njenega razvoja ter opredeliti implikacije incidenta 228 na tajvansko identiteto. Namen mojega diplomskega dela je raziskati, kakšne so implikacije incidenta 228 na tajvansko identiteto.
1.2 Hipoteza
Incident 228 je imel izjemno velik vpliv na oblikovanje tajvanske identitete, saj je zanetil nacionalizem in spodbudil želje po tajvanski neodvisnosti. Nasilje in sinizacija Tajvancev s strani Kitajske nacionalistične stranke so povzročile le še večje zavračanje kitajske identitete.
1.3 Metodologija
V delu sem uporabila deskriptivno metodo za opisovanje dejstev, dogodkov in njihovih medsebojnih odnosov, ki sem jo nadgradila z metodo kompilacije – v večini za navedbe in
dognanja drugih avtorjev. V celotnem diplomskem delu sem se posluževala analitične metode za razčlenjevanje celote na posamezne dele in sintetične metode za združevanje posameznih delov v celoto.
1.4 Pregled literature
V svojem diplomskem delu sem se v začetku osredotočila na literaturo, ki zaobjema opis tajvanske zgodovine. Podrobneje sem se posvetila tistim delom, ki opisujejo zgodovino Tajvana med leti 1895 in 1947. Pri opisu tajvanske identitete sem se najprej osredotočila na definicijo nacionalne identitete, pri kateri sem uporabila definicijo Benedicta Andersona, ki je v svojem delu Imagined Communities podal podlago za definiranje nacionalnih identitet.
Pri povzemanju specifičnosti tajvanske identitete sem v večini svojo pozornost usmerila na strokovne članke, ki opisujejo razvoj tajvanske identitete in njenih značilnosti. To sem nadgradila s člankom avtorja Feng-yi Chuja z naslovom Chinese and Taiwanese Identities in Taiwan as Epistemic Challengers, ki pojasnjuje različne dejavnike vpliva na poistovetenje s kitajsko ali tajvansko identiteto na Tajvanu. Pri opisovanju implikacij incidenta sem se posvetila člankom in poglavjem v različnih virih, ki opisujejo incident 228 in iz njega izhajajoče posledice.
1.5 Uporaba izrazov
V diplomskem delu sem z izrazom celinska Kitajska opisala ozemlje, ki je od leta 1949 pod okriljem vlade Ljudske republike Kitajske (LRK), z izrazom Tajvan pa ozemlje, ki mu vlada Republika Kitajska (RK), torej glavni otok Tajvan z bližnjimi otočji. Pri opisovanju državnih tvorb sem uporabila uradna imena držav. Za poimenovanje političnih strank, kot so Kitajska nacionalistična stranka (Guomindang 國民黨, KMT) in Demokratska progresivna stranka (Minzhu jinbu dang 民主進步黨, DPP), sem uporabila slovenske izraze ali njihove ustaljene kratice. Vse izraze, ki izvirajo iz kitajskega jezika, sem najprej zapisala v transliteracijskem sistemu pinyin 拼音, ki sem mu dodala še zapis s tradicionalnimi kitajskimi pismenkami.
2 Zgodovinsko ozadje
2.1 Japonska kolonialna oblast
Tajvan je bil od 17. do konca 19. stoletja v oblasti mandžurske dinastije Qing 清. Po porazu dinastije v vojni z Japonsko (prva kitajsko-japonska vojna 1894–1895) je bila dinastija Qing s podpisom premirja v Shimonosekiju, 17. aprila 1895, primorana Japonski izročiti današnje otočje Penghu 澎湖, otok Tajvan, polotok Liaodong 遼東, priznati neodvisnost Koreje in Japonski izplačati visoko vojno odškodnino. Od leta 1895 do japonske predaje v II. svetovni vojni, je bil tako Tajvan del japonskega ozemlja. (Saje 2005, 429–430)
Japonska kolonialna vlada je na Tajvanu zagnala razvoj industrije, Tajvan modernizirala ter izboljšala zdravstvo in šolstvo. Kljub pozitivnim vidikom je tajvansko prebivalstvo v tem obdobju doživelo marsikatere negativne posledice kolonialne vlade. Posledice japonske kolonialne vlade na Tajvanu so bile tako negativne kot tudi pozitivne. Med pozitivnimi posledicami sta izstopala stabilno politično stanje in rastoče gospodarstvo, med negativnimi pa japonska dominacija v politični, gospodarski, družbeni in kulturni sferi (Fell 2012, 11).
2.1.1 Negativne posledice
Tajvanci so v petdesetletnem obdobju japonske kolonialne vlade živeli pod etnično segregacijo, ki je ločevala Japonce in prebivalce Tajvana. Cilj Japonske je bil izbrisati tajvansko kulturo, kar so želeli doseči z asimilacijo in japonizacijo tamkajšnjih prebivalcev.
Japonci so začeli uničevati tajvansko kulturno dediščino in z različnimi zakoni poskušali prisiliti Tajvance v spreobračanje k šintoizmu. Pred prihodom Japoncev je na Tajvanu prevladovala uporaba kitajskega jezika. Ta je kmalu postal neuporaben v politični in izobraževalni sferi, kar je onemogočilo uspešno udejstvovanje Tajvancev. Tiskanje časopisov v kitajščini je bilo prepovedano, hkrati pa so Japonci močno odsvetovali pogovor v tajvanskih jezikih. Določene prakse znotraj tajvanske tradicije so opredelili kot nepotrebne, to so na primer: izdatki za zakonske zveze in pogrebne obrede ter tudi obilico po njihovo nepotrebnih praznikov, s čimer so želeli zatreti tajvansko kulturo. (Manthorpe 2005, 169–
170)
Izobraževanje Tajvancev je bilo osredotočeno na zgodovino in geografijo, kot si jih je zamislila Japonska. Njihov predmetnik je bil prežet z vsebinami, ki so poudarjale japonski nacionalizem. Sama konstrukcija japonske izobrazbe na Tajvanu je nakazovala na japonske želje in cilje, kar je razvidno iz usmerjanja Tajvancev stran od študija umetnosti in humanističnih smeri, ki so predstavljale grožnjo za japonsko oblast, saj ta ni želela v Tajvancih vzbuditi želje po političnih karierah. Japonci so tako želeli izobraziti svoje kolonialne subjekte, brez da bi ti začeli tvoriti ideje o svojem kolonialnem statusu in identiteti. (Manthorpe 2005, 169–170)
Indoktrinacija mladih v duhu zvestobe do japonskega cesarstva se ni končala s šolanjem.
Mlade so večkrat uporabili za zbiranje informacij o možnih uporih in ljudeh, ki se z režimom niso strinjali. Te podatke so japonski nadzorniki in policisti skrbno beležili in shranjevali, saj so jih kasneje uporabili za zatiranje uporništva. (Manthorpe 2005, 168)
2.1.2 Pozitivne posledice
Kljub negativnim posledicam kolonialne vlade so Japonci na Tajvan vplivali tudi pozitivno.
Zaradi uspešne modernizacije in industrializacije, ki ju je izvedla Japonska, je Tajvan po letu 1905 postal bolj ali manj finančno neodvisen. Tajvanske finančne presežke je Japonska uporabila za družbeni razvoj ter gradnjo cest, železnic in elektrarn, ki so še dodatno izboljšali tajvansko gospodarsko stanje. (Manthorpe 2005, 169)
Japonska je izboljšala tudi tajvansko zdravstveno stanje in odpravila ogromno bolezni, ki so pestile Tajvance. Ti so bili zaradi svoje lege v tropskem pasu deležni veliko različnih obolenj, po katerih je bil Tajvan takrat tudi znan. Znotraj obdobja japonske kolonialne vlade se je ob zdravstvu izboljšala tudi izobrazba. Okoli leta 1900 je bila šestletna osnovna šola na voljo vsem Tajvancem. Še bolj so se razmere izboljšale leta 1920, ko se je spremenil kriterij za vpis v višje šole, ki ni več temeljil na etnični pripadnosti, ampak na znanju japonskega jezika.
(Manthorpe 2005, 169–170)
Japonci so Tajvan v obdobju petdesetih let močno spremenili. Vzpostavili so stabilno politično stanje, rastoče gospodarstvo, razvito infrastrukturo in industrijo, življenjski standard in gospodarska razvitost pa sta prekašala tiste na celinski Kitajski (Fell 2012, 11).
Ob tem je pomembno dejstvo, da je tudi celinska Kitajska v tem obdobju doživela veliko sprememb, od boksarske vstaje do državljanske vojne. Obojestranska sprememba je močno vplivala na nadaljni razvoj dogodkov na Tajvanu.
2.2 Oblast Republike Kitajske
Nacionalistična stranka je na Tajvan prišla že leta 1945, natančneje 25. oktobra, ko so Združene države Amerike pooblastile Republiko Kitajsko, da prevzame oblast na Tajvanu.
Tajvanci so prihod Republike Kitajske sprejeli pozitivno, saj so celinske Kitajce videli kot osvoboditelje (Istenič 2021, 42), vendar se je odnos med njimi kmalu zaostril. Prvotna ponovna prebuditev tajvanske kulture po prihodu nacionalistov je v Tajvancih vzbudila upanje na boljšo prihodnost, a kaj kmalu so se upi razblinili, k čemur je pripomoglo še slabo vodenje Tajvana, kot ga je izvrševala Kitajska nacionalistična stranka.
2.2.1 Prihod nacionalistov na Tajvan
Odnos, ki ga je nacionalistična vlada gojila do Tajvancev, se je izkazal že s prvim nagovorom Tajvancem. General Ge Xiancai 葛先才 je v tem nagovoru Tajvance označil za degradirano ozemlje in Tajvance kot narod, ki ga je degradirala Japonska, ki je daleč stran od meja civilizirane Kitajske (Manthorpe 2005, 188). Tajvanci so bili videni kot izdajalci, ki se niso uprli japonski kolonialni nadvladi, kljub temu, da je resnica popolnoma drugačna. V očeh novih kitajskih priseljencev so bili videni kot ljudje, ki jih je zameglila manjvredna japonska civilizacija (Copper 2020, 60). Tajvanci so kaj kmalu ugotovili, da so novi priseljenci Tajvan videli le kot novo zasežen teritorij – zamenjali so Japonce na njihovih vladnih položajih in začeli izrabljati tajvanske dobrine za celinsko Kitajsko (Shih in Chen 2010, 91).
Prvo razočaranje so Tajvanci doživeli s političnega vidika, saj niso imeli skoraj nobene moči znotraj političnega odločanja. To je še dodatno poslabšal Chen Yijev 陳儀 način vladanja.
Chen Yi, guverner in poveljnik Tajvana, takratne province Republike Kitajske, ki ga je osebno za to pozicijo določil Jiang Jieshi 蔣介石, je sam namesto pravne civilne uprave na Tajvanu vzpostavil vojaško pravo, v kateri so delali celinski Kitajci, večinoma njegovi znanci in sorodniki. (Manthorpe 2005, 188)
Chen Yi je vladal kot tradicionalni kitajski vladarji, torej s poudarjanjem moralnega ravnanja in ne s stikom s prebivalci. Želel je vzpostaviti socialistično gospodarstvo, ki bi mu omogočalo celoten nadzor nad proizvodnjo in prodajo. Nacionalistična stranka je bila v obdobju prihoda na Tajvan še vedno vključena v državljansko vojno na celinski Kitajski.
Tajvan tako ni bil v osrednji pozornosti novih vladarjev, ki so otok izrabili za oskrbovanje lastne vojske na celinski Kitajski. Na Tajvanu je zaradi razporeditve dobrin prišlo do pomanjkanja hrane, ker so jo pošiljali nacionalističnim vojakom na celini. Nacionalisti niso bili sposobni vzdrževati osnovnih javnih storitev in infrastrukture, večinoma zaradi tehnološkega neznanja. Javno zdravstvo je skoraj prenehalo delovati, kar je povzročilo izbruh kolere in bubonske kuge. (Copper 2020, 60–61)
Nizke plače celinskih vojakov, ki naj bi takrat znašale 33 ameriških dolarjev letno, so prisilile vojake v ropanje in nasilno odvzemanje lastnine. Dodatno je problematiko še stopnjeval odvzem zemlje in lastnine, ki je pod kolonialistično vlado pripadala Japoncem.
Odvzem ni zajel le japonskega prebivalstva na Tajvanu, ampak se je kmalu razširil tudi na tajvansko domače prebivalstvo. (Roy 2003, 59–60)
Poslabšanje javnega reda, nesposobnost vladanja, neuspešno vodenje gospodarstva skozi monopole in podjetja v državni lasti je bilo strašansko. Prevladovanje celinskih Kitajcev, zaposlenih v teh sektorjih, je zmanjšalo možnosti zaposlitve Tajvancev. Ogromno komponent infrastrukture in gospodarskega premoženja je bilo prodanih na celinsko Kitajsko, kar je še dodatno oslabilo tajvansko gospodarstvo. Brezposelnost, inflacija,
korupcija, pomanjkanje osnovnih dobrin in nesposobnost vladanja so tako vzpostavile pogoje za nastanek incidenta 228. (Fell 2012, 13)
2.2.2 Incident 228
Povod za nastanek incidenta 228 se je zgodil 27. februarja 1947, ko sta dva policista nacionalistične vlade iz urada za monopol pristopila do ženske srednjih let, ki je prodajala cigarete. Policista sta jo obtožila, da prodaja cigarete brez obdavčitve, in ji zato zaplenila tako denar kot cigarete. Okoli nje so se začeli zbirati ljudje in opazovati dogajanje. Ko je gospa začela kričati in je zgrabila enega izmed policajev za roko, jo je ta s pištolo udaril po glavi. Policista sta nato streljala v razjarjeno množico, da bi lahko pobegnila, in pri tem ubila enega izmed opazovalcev dogodka. (Kerr 1965, 254)
Naslednji dan, 28. februarja, dan, po katerem je incident dobil ime, je skupina 2000 Tajvancev v znak protesta prikorakala do urada za monopol. Tajvanci so s peticijo zahtevali kazensko preganjanje za policista, ki sta prejšnjo noč ubila enega izmed opazovalcev, in odstop vodje urada za monopol ter reformo splošnih praks tega urada. Ker je bil direktor urada odsoten, so se odločili protestirati pred pisarno guvernerja Chen Yija in mu želeli sami predstaviti peticijo. (Kerr 1965, 255)
Pred pisarno guvernerja Chen Yija so protestnike pričakali vojaki, ki so na njih streljali. Proti večeru so bile ulice Taipeija nabito polne s protestniki. Policista, ki sta prejšnji dan ubila opazovalca, sta bila najdena in pretepena do smrti. V dveh dnevih so se protesti razširili po celem otoku, zaradi kaotičnih razmer pa je bilo razglašeno vojaško stanje. 2. marca 1947 se je Chen Yi zaradi pritiska Tajvancev odločil razmere umiriti in je prodajalki cigaret ponudil visoko odškodnino. 7. marca je poravnalni odbor 228 (Er'erba shijian chuli weiyuanhui二 二八事件處理委員會) Chen Yiju predstavil 32 zahtev (Sanshi'er tiaochuli dagang 三十二 條處理大綱). Njihova vsebina je v večini zaobjemala zahteve po: koncu vojaške vlade, ustanovitvi avtonomne province Tajvana, svobodnih in pravičnih volitvah. Ostale zahteve so zajemale izpustitev političnih zapornikov, reforme znotraj gospodarstva in davčnega sistema. (Manthorpe 2006, 192)
Čeprav je Chen Yi izrazil željo po poravnavi in ublažitvi nastalega stanja, je v resnici le želel pridobiti čas. 5. marca je poslal prošnjo za okrepitev vojske, ki je v roku treh dni prispela na Tajvan. Nadzor nad razmerami je do sredine marca dosegel s pobijanjem, pridržanjem in izganjanjem kogarkoli, ki bi lahko bil vpleten v incident. Žrtve so bile tako člani poravnalnega odbora kot tudi šolarji, pravniki in uredniki časopisov. (Manthorpe 2006, 192–
193)
Incident 228 je imel močan vpliv na tajvansko družbo. Aretacije, usmrtitve brez sodne
na več kot deset tisoč žrtev1 se je ohranil do danes. Travmatična izkušnja, ki so jo Tajvanci takrat prestali, je še danes globoko zasidrana v kolektivni spomin Tajvancev.
Incidentu 228 je nato sledilo skoraj 40 let dolgo obdobje političnega zatiranja, znano pod imenom beli teror (baise kongbu 白色恐怖). V obdobju belega terorja je bilo govorjenje o incidentu 228 prepovedano, saj se je vlada trudila izbrisati spomin na dogodek. Šele z začetkom demokratizacije in politične liberalizacije (1987) se je o incidentu lahko razpravljalo brez posledic. (Copper 2020, 62)
1 V različnih virih se nahajajo različni podatki glede števila smrtnih žrtev. Večina virov navaja 10.000–
20.000, nekatera pa tudi do 28.000 smrtnih žrtev.
3 Razvoj in specifičnost tajvanske identitete
Na tajvansko identiteto, ki se je začela razvijati v obdobju japonske kolonialne vlade, je vplivalo veliko dejavnikov. Tajvanska identiteta je specifična tako iz vidika etnične pripadnosti, kot tudi svojega razvoja. V tem poglavju sem se najprej osredotočila na definicijo nacionalne identitete. Ta je služila kot temelj, s katerim sem opisala posebnosti tajvanske identitete. Za poznavanje tajvanske družbe sta pomembna tudi etnično ozadje in zgodovinski razvoj identitete, ki podrobneje razjasnita sodobno tajvansko identiteto.
3.1 Definicija nacionalne identitete
Definicija nacionalne identitete ni popolnoma dorečena. Različni avtorji nacionalnim identitetam pripisujejo različne lastnosti in jih definirajo drugače. Menim, da je težko začrtati definicijo nacionalne identutete, ki bi zajela vse narode.
Anthony D. Smith, angleški sociolog, je svojo definicijo nacionalne identitete osredotočil na etnične skupnosti, ki jih je v svojem delu The Ethnic Origins of Nations poimenoval s terminom ethnie. Definicija ethnie je sledeča:
»Etnične skupine (ethnie) so sedaj lahko definirane kot imenovane človeške populacije s skupnimi miti o prednikih, zgodovino, kulturo, ki se asociirajo s specifičnim teritorijem in imajo občutek za solidarnost (Smith 1986, 32).«
Te skupnosti, poimenovane s terminom ethnie, so prekurzorji, prafaktorji današnjih narodov.
Tajvanci nimajo skupnega mita o prednikih in ne skupne homogene kulture. Tajvanska identiteta je sestavljena iz več skupnosti, ki se po svoji kulturi, zgodovini in prednikih razlikujejo. To je specifika tajvanske identitete, ki onemogoča poistovetenje Tajvancev z idejo o mogočnem narodu, katerega korenine segajo več sto ali celo tisoč let v preteklost.
Benedict Anderson, ameriški politolog, je svojo definicijo nacionalnih identitet zastavil nekoliko drugače. V svojem delu Imagined Communities izpostavi:
»Skupnosti je treba ločevati ne po njihovi zlaganosti/pristnosti, ampak po načinu, v katerem so zamišljene (Anderson 2006, 6). «
Takšen pristop do definiranja narodov in njihovih nacionalnih identitet omogoča, da se z njegovo široko zastavljeno definicijo lahko poistovetijo vsi narodi, bodisi tisti, ki imajo več sto ali tisočletno zgodovino, bodisi tisti, katerih skupna zgodovina nima dolge tradicije, kot tudi tiste narode, ki nimajo lastne države. Za opis tajvanske identitete se bom poslužila ravno te ideje. Tajvanske identitete ne bom opisovala na način, da bi jo primerjala s kriteriji, ki jim tajvanska identiteta ustreza, delno ustreza ali ne ustreza, ampak se bom osredotočila na tajvansko identiteto, kot si jo zamišljajo Tajvanci. In kako si Tajvanci zamišljajo svojo
identiteto? Če želim na to vprašanje podati ustrezen odgovor, moram najprej razjasniti, kdo so Tajvanci.
3.2 Etnični izvor
Z demografskega vidika so Tajvanci skupnost, ki ima v večini svoje prednike na celinski Kitajski. Danes 90% Tajvancev predstavljajo nasledniki kitajskih priseljencev, ki so na Tajvan prišli v 16. ali 17. stoletju. Najštevilčnejša skupina, ki se je na Tajvan preselila pred letom 1895, je znana pod imeni Hoklo ali Minnan (Minnanren 閩南人) in predstavlja približno 70% vseh Tajvancev. Druga, manjštevilčnejša skupina so pripadniki skupine Hakka (Kejiaren 客家人), ki predstavlja približno 20% sedanje tajvanske populacije. Za ti dve skupini se uporablja tudi kitajski izraz benshengren 本省人. 5% sedanje tajvanske populacije pa predstavljajo priseljenci s celinske Kitajske, ki so na Tajvan prišli med letoma 1945 in 1949. Slednja skupina je znana pod kitajskim imenom waishengren 外省人. Poleg najštevilčnejše skupine Han tajvansko prebivalstvo oblikujejo še tajvanski avtohtoni prebivalci (yuanzhu minzu 原 住 民 族) (2,4%) in novejši migranti (2,2%), ki prihajajo večinoma iz Jugovzhodne Azije. (Istenič 2021, 23–24)
3.3 Razvoj tajvanske identitete
Tajvanska identiteta je moderna nacionalna identiteta, ki se je začela razvijati šele v poznem 19. stoletju. Njeni prvi zametki so nastali v obdobju japonske kolonialne vlade, ki jo je po petdesetih letih nasledil prihod Kitajske nacionalistične stranke. Po 38 letih vojnega prava, se je v 90. letih 20. stoletja na Tajvanu začel proces demokratizacije, ki je tajvansko identiteto izoblikoval v obliko, kot jo poznamo danes.
3.3.1 Tajvan pod dinastijo Qing
V obdobju dinastije Qing so bili medetnični odnosi na Tajvanu zelo napeti, med različnimi etničnimi skupinami je prihajalo do sporov. Tajvanska identiteta se ni začela tvoriti pred začetkom japonske kolonialne vlade, kljub temu da je obstajala zavest o Tajvancih. V obdobju dinastije Qing je Tajvan nadzorovala fujianska provincijska vlada, ki je sorazmerno efektivni nadzor nad otokom dosegla šele v 80. letih 19. stoletja. Na Tajvanu so takrat prevladovali medetnični spori2. Prav s tem razlogom so kitajski uradniki o Tajvanu mislili, da je to otok, na katerem ni mogoče vladati. (Wong 2001, 179)
Tajvanska zavest se je takrat oblikovala le med različnimi etničnimi skupnostmi priseljencev iz celinske Kitajske. Ta identiteta se je tvorila za vsako skupino posebej, odvisno od
2 Ponekod tudi oboroženi spori.
njihovega matičnega kraja (posamezne kitajske province) in ni imela oblike skupne tajvanske identitete. (Chen 2018, 141)
Dinastija Qing ni bila državna tvorba, ki bi posedovala lastnosti modernih držav. Ni imela jasno zamejenih etnično-geografskih meja, državljanstva, skupnega jezika in izobraževalnega sistema. Znotraj takšnega sistema je težko govoriti o nacionalni identiteti, ki bi se razvila na temeljih moderne države – kot so zakoni povezani s civilnim prebivalstvom, družba in politika. Preden je dinastija Qing začela sprejemati zahodne ideje, pa je bilo območje Tajvana bilo izročeno japonskemu imperiju, ki se je z reformami v začetnem obdobju Meiji že dobro moderniziral. (Wong 2001, 178–179)
3.3.2 Japonska kolonialna vlada
Kot je razvidno iz zgodovinskega ozadja je japonska vlada na Tajvanu vplivala na veliko aspektov tajvanskega življenja, med katerimi so vsakdanje življenje, kultura, gospodarstvo, zdravstvo in izobrazba. Preobrazba, ki so jo Tajvanci doživeli znotraj tega obdobja, je bila tako pozitivna kot negativna. Toda, kaj pa je povzročilo, da se je tajvanska identiteta začela razvijati ravno pod japonsko kolonialno vlado?
Japonska je kot moderna država na Tajvanu vzpodbudila tvorbo skupne zavesti med drugače zelo različnimi etničnimi skupnostmi. Asimilacija, administrativna uprava moderne države in drugorazredno državljanstvo so sooblikovali zavest o skupni pripadnosti Tajvancev.
Takrat so bili Tajvanci ujeti med dve različni identiteti, na eni strani kitajsko in staroselsko ter na drugi strani japonsko identiteto. Zavest Tajvancev se je zato odmikala od svojih korenin in se začela osredotočati na ozemlje, na katerem prebivalci živijo, torej Tajvan.
Asimilacijski pritiski, osrednja vloga Japonske na gospodarskem, političnem in kulturnem področju so povzročili, da so se prebivalci Tajvana začeli zavedati svoje skupne usode, s katero so se soočali ne glede na njihov etnični izvor. (Wong 2001, 178–182)
V obdobju japonske kolonialne oblasti se je tajvanska identiteta dodatno okrepila. Njen pomen se ni več nanašal toliko na matično državo, torej celinsko Kitajsko, ampak bolj na območje Tajvana, a kljub temu se je zavest o kitajski identiteti še vedno ohranila. Tajvanska identiteta je dobila še politični pomen, ki se je nanašal na upor proti japonski kolonialni vladi.
Različna gibanja na Tajvanu, ki so nastala v tem obdobju, so se delila na tista, ki so poudarjala pomen kitajske identitete, in tista, ki so se zavzemala za avtonomijo. Tajvanska zavest se takrat še ni razlikovala od kitajske identitete. (Chen 2018, 141)
Japonska kolonialna vlada zamejuje prvo pomembnejše obdobje v razvoju tajvanske identitete. Ker je bil takrat Tajvan v mnogih aspektih ločen od celinske Kitajske, so Tajvanci z njo izgubili stike. Tajvanci so bili prisiljeni postati državljani Japonske, ki je z asimilacijo
povzročilo, da so se pripadniki etničnih skupin Minnan in Hakka počutili kot posebna etnična skupina, ki je bila drugačna od Japoncev. Kljub temu pa je tajvanska kultura v tem obdobju pridobila nekatere japonske značilnosti. (Shih in Chen 2010, 90–91)
3.3.3 Prihod nacionalistov
Eden izmed pomembnejših dejavnikov pri razvoju tajvanske identitete med leti 1945 in 1949 je zgodovinska izkušnja, ki je spremenila tako celinsko Kitajsko kot tudi Tajvan.
Prepovedani stiki med prebivalci Tajvana in celinske Kitajske so pravzaprav omogočili, da je na Tajvanu še vedno obstajala ideja o Kitajski, ki so jo poznali pred letom 1945. A tedaj so med bregovoma že začele nastajati bistvene razlike.
Ob prihodu na Tajvan nacionalisti niso zaupali Tajvancem, saj so menili, da jih je umazala japonska kultura in jih niso videli kot svoje sodržavljane. Poskusili so izničiti vse kulturne razlike med Tajvanci in celinskimi Kitajci, do Tajvancev so se praktično obnašali podobno kot njihovi predhodniki, Japonci. Tajvan je bil v očeh nacionalistov osvojeno ozemlje, s čimer je Kitajska nacionalistična stranka ponovila določene atribute japonskega režima, kot so diskriminacija in poudarjanje razlik med Tajvanci in njihovimi vladarji. Nacionalisti so prevzeli glavne dele življenja Tajvancev, kot so gospodarstvo, kultura in politika. Zasedli so vse glavne politične pozicije in začeli program za brisanje ostankov japonske kulture. Vse to pa je med Tajvanci povzročilo nezadovoljstvo nad novimi oblastniki. (Wong 2001, 183–
184)
Iz teh razlogov se je tajvanska identiteta začela deliti na zavest lokalnih prebivalcev (bensheng ren 本省人) in novih priseljencev (waisheng ren 外省人). Ta delitev je nastala zaradi načina vladanja, ki ga je vzpostavila Kitajska nacionalistična stranka in je bila vidno izražena z incidentom 228. (Chen 2018, 141)
3.3.4 Incident 228
Zaradi zgoraj navedenih razlogov se je odnos med lokalnimi prebivalci Tajvana in novimi priseljenci s celinske Kitajske močno zaostril. Nezadovoljstvo, razočaranje, korupcija in nesposobnost novih vladarjev so potrebovali le povod, da izbruhnejo na plan, kar se je zgodilo 27. februarja 1947.
Incident 228 je dokončno izgradil tajvansko zavest, ki se je trudila, da bi jo njena »matična država« sprejela, a ji to ni uspelo. Etnični konflikt ni bil osrednji dejavnik za nastanek incidenta 228, saj je tukaj pomembna tudi zgodovinska zapuščina, ki je do takrat oblikovala Tajvance in njihovo zavest. (Wakabayashi 2006, 12–13)
Incident 228 je bil odraz spoznanja, da so tudi Kitajci zmožni enake represije in načina vladanja, kot ga je vzpostavila Japonska, kar je izoblikovalo dve ločeni skupini. Incident 228
je vodil do razvoja identitete, ki jo zaznamuje razlika med tistimi, ki vladajo in tistimi, ki jim nekdo vlada. Poleg tega se je Incident 228 vtisnil v tajvanski kolektivni spomin in dobil enak pomen kot etnični mit. Sprožil je tvorbo identitete usmerjene proti celinski Kitajski in je simbolično predstavljal svobodo od dominacije celinskih Kitajcev na Tajvanu. (Wong 2001, 185)
3.3.5 Obdobje belega terorja (1949–1987)
Osrednji dejavnik, ki je vplival na oblikovanje tajvanske identitete v obdobju belega terorja (baise kongbu 白 色 恐 怖) (1949–1987), je politika sinizacije oziroma pokitajčevanja Tajvancev. Nacionalistična vlada je z različnimi reformami želela vplivati na tajvansko ljudstvo in ga asimilirati. Nacionalisti so bili mnenja, da morajo Tajvanci prenehati govoriti japonsko in se odreči drugim ostankom kulture, kot so običaji, navade in oblačila ter te zamenjajo z govorjenjem kitajščine, s poznavanjem kitajske kulture in zgodovine. (Yang 2003, 36)
Nacionalistična stranka je v obdobju od 1949 dalje začela z indoktrinacijo Tajvancev v duhu kitajske tradicije, ki je dobila ime kitajsko renesančno kulturno gibanje (Zhonghua wenhua fuxing yundong 中 華 文 化 復 興 運 動). Želeli so ohraniti kitajsko kulturo, ki naj bi jo komunisti na celinski Kitajski uničevali. Cilj gibanja je bil legitimizirati nacionalistični režim in njegovo politično ideologijo, dodatno pa naj bi gibanje služilo kot sredstvo integracije Tajvancev. Toda njihov učinek na tajvansko identiteto je bil ravno nasproten.
Tajvanci so se zaradi nacionalistične naracije vedno bolj oddaljevali od agresivnih vladarjev.
Zaradi politične premoči nacionalistov na Tajvanu je med lokalnimi prebivalci in novimi priseljenci odtujenost postajala vedno večja, kar je vodilo v nastanek etničnega nacionalizma.
(Wong 2001, 186–188)
3.3.6 Demokratizacija in Li Denghui
Z demokratizacijo in liberalizacijo se je začela tajvanska identiteta ponovno spremenjati.
Tajvanci so začeli verjeti, da je politična suverenost zgrajena »od spodaj navzgor« in to po demokratičnih načelih. Demokratična država je tako služila kot podlaga za tvorbo identitete, ki je bila povezana s pristojnostjo države. Iz etničnega nacionalizma se je razvil liberalni nacionalizem, povezan s svobodo in demokratičnimi normami Tajvana. (Wong 2001, 191) Li Denghui 李 登 輝, prvi tajvanski predsednik, je izpostavil nov termin za tajvansko identiteto, novi Tajvanci (xin Taiwan ren 新台灣人), ki je predstavljal vseobsegajočo identiteto vseh prebivalcev Tajvana. S to novo identiteto je želel poenotiti Tajvance, ne glede na njihovo poreklo. Li Denghui je Tajvan promoviral kot kitajsko kulturno identiteto, ki pa jo dodatno oblikuje demokratična tajvanska identiteta. (Shih in Min 2010, 101)
Zgoraj navedena dejstva že nakazujejo na novo obliko razvijanja tajvanske politike, to je proces tajvanizacije (bentuhua 本土化). Ravnanja japonske in nacionalistične vlade so vzpostavile ločnice med Tajvanci in celinskimi Kitajci, kar je vodilo v vedno večje poistovetenje otoških prebivalcev s Tajvanom in vse manj s celinsko Kitajsko oziroma matičnim krajem izvora večinskega prebivalstva. V političnem smislu je proces tajvanizacije v 80. letih postajal vse bolj prisoten, kar je sovpadalo z nastankom takrat še ilegalne strankarske opozicije. (Jacobs 2013, 576)
Leta 1999 je Li Denghui v javnosti označil Tajvan kot enakovredno entiteto celinski Kitajski.
Maja istega leta je izdal knjigo The Road to Democracy, v kateri je poudaril pomen tajvanske identitete ter celostne tajvanske avtonomije in neodvisnosti. Tajvanizacija je okrepila odmik Tajvana od celinske Kitajske in vzgojila spoštovanje do tajvanske lokalne kulture in identitete. Kitajska oblast se s procesom demokratizacije in tajvanske avtonomije seveda ni strinjala, svoje neodobravanje je izrazila celo z orožjem. Kitajske vojaške grožnje še danes ostajajo ključen dejavnik, ki Tajvan nagibajo stran od radikalnejših politik. (Li 2019, 185) 3.3.7 Vlada Chen Shuibiana (2000–2008)
Odvetnik in politik stranke DPP, Chen Shuibian 陳水扁, je med Tajvanci postal priljubljen zaradi svojega odločnega nasprotovanja avtoritarnemu režimu. Svoj politični pristop do celinske Kitajske je gradil na ohranjanju statusa quo, torej ohranjanju tajvanske avtonomije.
Pripravljen je bil na pogajanja s celinsko Kitajsko, ki pa tega ni želela, saj ga je obravnavala za podpornika tajvanske neodvisnosti. (Hughes 2016, 160–161)
Chenova vlada je v svojih dveh mandatih poskušala okrepiti tajvansko identiteto. To se je izrazilo v preimenovanju pomembnih institucij in stavb, iz katerih so izbrisali ime »Kitajska«, ter na pomembne listine dodali ime Tajvan. Odstranili so nacionalistično indoktrinacijo iz izpitov za sprejem v vojaške in državne službe. Na vodilne položaje osrednjih kulturnih ustanov so postavili akademike, ki so simpatizirali s promocijo tajvanske lastne kulture.
(Hughes 2016, 162)
Chen se je nagibal k oblikovanju identitete na etničnih temeljih, kar se je videlo v njegovih izobraževalnih reformah kot tudi v oblikovanju nove tajvanske zgodovine, ki se je osredotočala na kreaciji skupnih mitov Tajvancev. Chenova mandata je najbolj zaznamoval izostren odnos z vlado LRK. Slednja namreč predstavlja Tajvanu največjo eksistencialno grožnjo. Chen je svojo politiko osnoval okoli poudarjanja pomena tajvanske identitete.
Rezultati njegove protajvanske politike in naracije o tajvanski identiteti so postale vidne v obdobju administracije njegovega naslednika, Ma Yingjiua 馬英九.
3.3.8 Vlada Ma Yingjiuja (2008–2016)
Ma Yingjiu, ki je na oblast ponovno povedel stranko KMT, je v obdobju svojega mandata začel s procesom »de-tajvanizacije«, ki se je izrazila v ponovni spremembi imen pomembnih institucij in stavb3, ki jih je v svojem mandatu prvič spremenil Chen Shuibian. Ma je v šolski sistem ponovno uvedel učenje konfucijanskih klasik. Namesto da bi se med predsedovanjem poslužil pragmatičnega urejanje notranjih zadev, je svoje delovanje uskladil s promoviranjem tradicionalne kitajske kulture in zbliževanjem tajvanskega gospodarstva s kitajskim. Zaradi njegovih optimističnih stališč glede odnosa med Tajvanom in celinsko Kitajsko se ga je prijel naziv trojanskega konja (priimek predsednika Maja pomeni konj).
Namreč, vse več Tajvancev mu je začelo očitati, da bo pod pretvezo politike »velikega kitajskega trga« na Tajvan prišlo ogromno nezaželenih ljudi in izdelkov, ki bodo izrivali lokalne poslovneže. Zaradi strahu pred prehitrim zbliževanjem s celinsko Kitajsko in vse večjim nezaupanjem prebivalcev do vlade, je Ma kmalu začel izgubljati podporo ljudstva.
(Hughes 2016, 163–165)
Še zlasti sprejetje okvirnega sporazuma o gospodarskem sodelovanju med Tajvanom in celinsko Kitajsko (EFCA) je dvignilo veliko prahu. Nezaupanje v vlado in nezadovoljstvo z Majevim načinom vodenja države sta se zelo odmevno izrazila v Študentskem gibanju sončnic (Taiyanghua xueyun 太陽花學運), ki se je zavzemalo za ohranitev demokratičnih vrednot, tajvanska identiteta pa se je le še bolj okrepila. (Istenič 2021, 57–59)
Iz uradnih javnomnenjskih raziskav je razvidno, da se je že kmalu po začetku Majevega predsedovanja vedno več tajvanskih prebivalcev začelo opredeljevati le s tajvansko identiteto, začela pa je upadati številka tistih, ki so se poistovetili tako s kitajsko kot tudi tajvansko identiteto. (Election Study Center – NCCU 2021)
3.3.9 Vlada Cai Yingwen (od 2016 dalje)
Cai Yingwen 蔡英文, prva ženska predsednica Tajvana, ki je na oblast ponovno privedla stranko DPP, se je izkazala za zelo pragmatično vodjo. Zavzela se je za ohranjanje tajvanske avtonomije in za razliko od prejšnje vlade ni sprejela Konsenza 1992 (Jiu'er gongshi 九二 共識), ki bi Tajvan podredil pekinški politiki »ene Kitajske«. Javnomnenjske raziskave so jo v tem močno podpirale. Dogajanje v Hongkongu in kitajsko načrtno omejevanje hongkonške4 avtonomije je le še okrepilo tajvansko podporo njeni politiki in še močneje oblikovalo tajvansko zavest. (Istenič 2021, 59–60)
3 Ena izmed ustanov, ki je večkrat spremenila svoje ime je tajvanska nacionalna pošta »Chunghwa«
(Zhonghua youzheng 中華郵政). Chen Shuibian jo je leta 2007 preimenoval v Taiwan youzheng台灣郵政 (Tajvanska pošta), že leto kasneje jo je Ma Yingjiu preimenoval nazaj v Zhonghua youzheng (Kitajska pošta). (Istenič 2021, 22)
Na večje poistovetenje s tajvansko identiteto je najverjetneje vplivala tudi epidemija covida-19, ki je leta 2019 izbruhnila v Wuhanu 武 漢 na Kitajskem. Hitro ukrepanje tajvanske vlade in njena uspešna zajezitev epidemije je okrepila ljudsko podporo in obenem povečala tajvansko zavest in nacionalni ponos. Občutek, da sta Tajvan in celinska Kitajska dve različni državi, je v času epidemije postal precej bolj jasen. (Ye 2020)
4 Sodobna tajvanska identiteta
Za čimbolj nazoren oris tajvanske identitete sem se odločila poglavje o sodobni tajvanski identiteti razdeliti na dva dela. V prvem delu sem se osredotočila na rezultate javnomnenjske raziskave, ki je povpraševala Tajvance po njihovem poistovetenju s tajvansko ali kitajsko identiteto. Slednji rezultati prikazujejo, kako močno se Tajvanci počutijo povezani z identiteto celinske Kitajske. V drugem poglavju sem se osredotočila na raziskavo akademika Feng-yi Chuja (Chu 2021), ki je raziskoval dejavnike, ki vplivajo na poistovetenje s tajvansko oziroma s kitajsko identiteto.
4.1 Tajvanska in kitajska identiteta
Glede na to, da bi lahko več kot 90% Tajvancev svoje etnične korenine našlo na celinski Kitajski, se vprašanje o pripadnosti Tajvancev postavi kar samo od sebe. Se Tajvanci identificirajo s celinsko Kitajsko? Se obravnavajo za Kitajce? Se identificirajo kot Tajvanci in Kitajci hkrati?
Graf 1: Sprememba v opredeljevanju Tajvancev glede tajvanske in kitajske identitete (1992–2021) (Election Study Center – NCCU 2021)
Javnomnenjska raziskava zelo jasno kaže, da se tajvanska identiteta s časom krepi. Danes se s tajvansko identiteto poistoveti kar 63,3% vseh anketirancev, kar je dosti večji odstotek kot v letu 1992. Takrat je namreč znašal le dobrih 17%. Tajvanci, ki se identificirajo tako s kitajsko kot tudi tajvansko identiteto, predstavljajo slabo tretjino vseh anketirancev, identifikacija z izključno kitajsko identiteto pa je danes nižja kot kadarkoli pred letom 2020 in predstavlja le 2,7% vseh vprašanih. (Election Study Center – NCCU 2021)
Iz tabele je razvidno, da se večina Tajvancev identificira s tajvansko in ne s kitajsko identiteto. Tistih, ki se poistovetijo tako s kitajsko kot tudi tajvansko identiteto je za približno polovico manj. Poistovetenje samo s kitajsko identiteto je zelo nizko. Tako lahko trdim, da se večina prebivalcev Tajvana opredeljuje za Tajvance in se počuti del tajvanske in ne kitajske družbe.
4.2 Dejavniki poistovetenja na Tajvanu
Akademik Feng-yi Chu (Chu 2021) je s poglobljenimi intervjuji ugotovil, da na tajvansko identiteto vplivajo trije ključni dejavniki. Ti so etnična naracija, kulturna hierarhija in politična ideologija. Vsaka izmed njih nakazuje, kaj je anketirance vodilo k poistovetenju s tajvansko ali kitajsko identiteto ali obema hkrati. Kljub temu, da je bila raziskava izvedena le na 110 primerih, daje jasen uvid v razloge za zavračanje ali poistovetenje s kitajsko oziroma tajvansko identiteto.5
4.2.1 Etnična naracija
Kot prvi dejavnik, ki vpliva na poistovetenje s tajvansko oz. kitajsko identiteto, je Chu izpostavil etnično naracijo, ki jo definira kot antagonizem med dvema različnima skupinama, torej dobro in slabo skupino. Ta antagonizem med dvema skupinama se mora tvoriti na specifični zgodovinski izkušnji ali znotraj družbenega konteksta. Na Tajvanu obstaja pet različnih vrst etnične naracije, ki so: antagonizem vzhod-zahod, anti-DPP, diskurz anti- waishengren, diskurz anti-KMT in antagonizem RK-LRK. (Chu 2021, 273–277)
Prvi dve etnični naraciji, torej antagonizem vzhod-zahod in anti-DPP zavračata tajvansko identiteto in podpirata kitajsko identiteto. Ljudje, ki se za svojo identifikacijo s kitajsko identiteto poslužujejo antagonizma vzhod-zahod, za utemeljitev uporabijo zgodovinske dogodke iz 19. in 20. stoletja, kjer so zahodni imperialisti zatirali in ustrahovali dobronamerne prebivalce Vzhoda. Druga etnična naracija, poimenovana anti-DPP, pa
5Ker je število raziskovanih primerov premajhno in se zaradi tega ne sklada z obširnejšimi in kredibilnejšimi javnomnenjskimi raziskavami univerzitetnega Centra za volilne študije (Election Study Center – NCCU, 2021), sem se odločila, da kvantitativnih rezultatov Chujeve raziskave ne bom vključila v svoje diplomsko delo.
demokratsko progresivno stranko povezuje z zlikovci, ki podpirajo separatizem, spodbujajo tajvansko identiteto, povzročajo družben nered in iz družbe izključujejo ljudi, ki se poistovetijo z identiteto priseljencev waishengren. (Chu 2021, 274)
Ostale tri etnične naracije, torej diskurz anti-waishengren, diskurz anti-KMT in antagonizem RK-LRK, se poistovetijo s tajvansko identiteto in zavračajo kitajsko identiteto. Diskurz anti- waishengren se osredotoča na obrazložitev, da je skupina priseljencev waishengren s svojo močjo v kulturni in politični sferi zatirala dobrodušne lokalne prebivalce benshengren.
Diskurz anti-KMT je podoben prejšnji etnični naraciji, vendar sta tukaj skupini waishengren in benshengren zamenjani s pripadniki Nacionalistične stranke in Tajvanci. Antagonizem RK-LRK pa opisuje kitajsko oblast kot sovražnika, ki želi vdreti na otok in zatreti njegove prebivalce, zdaj pa ustrahuje in izključuje Tajvan iz mednarodne skupnosti. (Chu 2021, 274)
4.2.2 Kulturna ideologija in politična hierarhija
Kulturna hierarhija znotraj Feng-yi Chujevega članka se nanaša na vrednostni sistem, ki specifične gradnike identitete povezuje z določenimi družbeno-kulturnimi vrednotami. V raziskavi se je kulturna hierarhija najbolj izrazila v poveličevanju socialno-kulturnih vrednot skupine novih priseljencev waishengren, ki na skupino lokalnih prebivalcev benshengren gledajo kot na manj vredne in vulgarne. (Chu 2021, 277)
Politična ideologija se znotraj tvorjenja identitete na Tajvanu najbolj izrazi tako, da se ljudje poistovetijo s sliko politične stranke in podpirajo strankarske ideje o kitajski ali tajvanski identiteti. Primer delovanja politične ideologije se vidi med bolj konservativnimi ljudmi, ki podpirajo Kitajsko nacionalistično stranko, ker je bolj konservativna, hkrati pa podpirajo kitajski nacionalizem in kitajsko identiteto, ki jih podpira tudi Kitajska nacionalistična stranka. Demokratska progresivna stranka se bolj osredotoča na proces demokratizacije in se prikazuje kot stranka, ki je izpodbila dolgo diktaturo Kitajske nacionalistične stranke.
(Chu 2021, 280–281)
Menim, da so dognanja iz raziskave dobro pojasnila razloge prebivalcev Tajvana tako za identifikacijo s kitajsko kot tudi s tajvansko identiteto. Na to identifikacijo močno vplivajo politični dejavniki, med njimi tako stališča o tajvanski identiteti kot tudi status Tajvana v mednarodni skupnosti, še posebej v odnosu s celinsko Kitajsko. Hkrati poistovetenje z identiteto na Tajvanu oblikujejo spomini na preteklost, ki segajo vse do 19. stoletja. Ta zgodovinska izkušnja ima še sedaj vpliv na ločevanje ljudi na nove priseljence waishengren in lokalne prebivalce benshengren. Nestrinjanje ali strinjanje z naracijo političnih strank, identifikacija z lokalnimi prebivalci benshengren ali novimi priseljenci waishengren, različni pogledi na kitajski nacionalizem, vsi ti dejavniki vplivajo na poistovetenje
5 Implikacije incidenta na tajvansko identiteto
Ključnega pomena v razumevanju incidenta in njegovih implikacij na tajvansko identiteto predstavljajo različne interpretacije incidenta, ki nakazujejo na spremembo širšega razumevanja incidenta. S tem razlogom sem se najprej osredotočila na interpretacije incidenta, zatem pa opredelila njegove implikacije.
5.1 Različne interpretacije incidenta
Nacionalistična stranka je svojo interpretacijo incidenta prvič podala v marcu 1947. Vojaški poveljnik Bai Chongxi 白崇禧 je povzel, da je bil incident posledica japonske izobrazbe, ki je bila podprta s strani komunističnih organizatorjev protestov. S tem je Kitajska nacionalistična stranka utemeljevala nasilje za zatrtje incidenta in kasneje uporabo nasilja med obdobjem belega terorja. Po koncu vojnega prava leta 1987 je bila nacionalistična stranka zaradi liberalizacije političnega okolja in nastanka drugih političnih strank primorana svojo interpretacijo spremeniti. (Smith 2008, 157)
V obdobju belega terorja je bilo govorjenje o incidentu 228 prepovedano, saj se je vlada trudila izbrisati spomin na dogodek. Šele z začetkom demokratizacije se je o incidentu lahko razpravljalo brez posledic. Leta 1992 je bila objavljena prva uradna raziskava o incidentu 228. Bodoči predsednik Chen Shuibian je še istega leta napovedal, da se bo osrednji tajpejski park preimenoval iz Novi park v Spominski park miru 228. V tem času so uvedli zakon o odškodnini za svojce žrtev. (Copper 2020, 62)
Nacionalistična stranka v obdobju demokratizacije je razloge za nastanek incidenta pripisala korupciji med lokalnimi uradniki in neposlušno vojsko. Med njimi je krivdo pripisala tudi generalu Chen Yiju, ki je bil že v 50. letih 20. stoletja usmrčen. Z naraslim pritiskom med Demokratsko progresivno stranko in Kitajsko nacionalistično stranko je bilo opravičilo nacionalistov nujno. Leta 1995 se je prvi tajvanski predsednik javno opravičil za incident 228 in ga interpretiral kot primer hudega zatiranja Tajvancev s strani Kitajske nacionalistične stranke. (Smith 2008, 157–158)
Hkrati je incident 228 poslabšal odnos med novimi priseljenci in lokalnimi prebivalci. Kljub dejstvu, da ogromno ljudi, ki so incident doživeli, ni več med živimi, je še zdaj prisotno ločevanje prebivalstva na nove priseljence waishengren in lokalne prebivalce benshengren, vendar dosti manj kot po koncu II. svetovne vojne. V obdobju demokratizacije je ta ločnica igrala ključno vlogo, saj je nacionalistična stranka z incidentom želela pokazati, da Tajvanci niso vredni zaupanja, s čimer je želela obrazložiti njihovo izključitev iz političnega in vojaškega okolja. Dodatno je Kitajska nacionalistična stranka z etnično mobilizacijo začela
vzpodbujati občutke krize, saj je zatrdila, da če bo Nacionalistična stranka izgubila moč, bodo novi priseljenci iz celinske Kitajske waishengren zakonsko preganjani. (Fell 2012, 15) Chen Shuibian je v svoji interpretaciji incidenta poudaril krivdo Nacionalistične stranke.
Zanikal je prej omenjeno interpretacijo Kitajske nacionalistične stranke in dodal, da je bil incident 228 sistematični pokol in organizirano zatiranje Tajvancev, ki jo je izvedel tuj režim.
(Smith 2008, 155–156)
Ma Yingjiu je sledil interpretaciji svoje politične stranke in trdil, da so bili osrednji krivci lokalni uradniki in ne Jiang Jieshi, a se je kljub temu, enako kot Li Denghui, v imenu svoje vlade opravičil za incident 228. Nasprotoval je razlagi Demokratske progresivne stranke in utemeljeval, da je incident nastal iz političnih in ne iz etničnih vzrokov. (Smith 2008, 158) Današnja predsednica Tajvana Cai Yingwen se trudi zgraditi postkolonialni spomin na temeljih, ki bi omogočali reševanje težav, povezanih s tajvansko kolonialno zgodovino. Cai želi tranzicijsko pravičnost oddaljiti od politike krivde in ustvariti spravo, ki bo temeljila na večkulturnosti, kot je večkulturni tudi Tajvan. (Hartnett et al. 2020, 15)
5.2 Implikacije incidenta 228
Kljub temu da se je tajvanska identiteta začela razvijati med japonsko kolonialno vlado, lahko rojstvo tajvanskega nacionalizma pripišemo incidentu 228. Pred letom 1947 so se gibanja na Tajvanu večinoma osredotočala na večjo avtonomijo, incident 228 pa je začrtal tajvansko neodvisnost kot osrednji cilj opozicije. Po incidentu so se večinoma na Japonskem in v Združenih državah Amerike začela gibanja za tajvansko neodvisnost. Incident 228 je postal simbol za mobilizacijo in združitev opozicije proti nacionalistični vladi. (Fell 2012, 15)
Etnični konflikt, ki je bil prisoten med leti 1945 in 1947, ne obstaja več. Ločnica med lokalnimi prebivalci in novimi priseljenci počasi izginja. Nacionalistična stranka je sprejela zgodovinsko krivdo za incident 228 in začela poudarjati komemoracijo dogodka. Incident 228 je postal orožje v boju proti nasprotnikom tajvanske neodvisnosti. Nacionalistična stranka ne igra več vloge nasprotnika tajvanske neodvisnosti. Njen največji in najpomembnejši nasprotnik je sedaj Ljudska republika Kitajska. Stranki DPP in KMT si danes delita mnenje, da je tajvanska identiteta edinstvena in lahko o prihodnosti Tajvana odločajo le prebivalci, ki na Tajvanu tudi živijo. Incident 228 je tako postal simbol, ki poziva k varovanju in osvoboditvi Tajvana izpod tuje vlade. (Fleischauer 2007, 392–393)
Za nekatere Tajvance spomin na incident 228 predstavlja pomembno zgodovinsko lekcijo, ki uči, da bodo tuji vladarji na Tajvanu ustvarili katastrofalne razmere in krut režim. Incident
228 predstavlja simbol tajvanskega trpljenja in žalosti ter hkrati razlog za tajvansko neodvisnost. (Wu 2006, 17)
Obdobje demokratizacije je močno spremenilo tajvansko politično in družbeno sfero. Pod današnjo tajvansko vlado bi bilo skoraj nemogoče, da bi prišlo do nastanka podobnega incidenta. Incident 228 se je zgodil, ko je prišlo do združitve Tajvana s celinsko Kitajsko.
Posledica združitve je bila tudi vrzel, ki je nastala med Kitajci in Tajvanci. Celinska Kitajska se sedaj močno razlikuje od Tajvana, tako v politični kot tudi družbeni in gospodarski sferi.
Združitev RK in LRK bi v prihodnosti lahko povzročila nastanek incidenta, podobnega incidentu 228. (Lee 2004)
Incident 228 lahko predstavlja tudi svarilo komunistični vladi LRK. Po incidentu 228 se je kljub sinizaciji nacionalna identiteta Tajvancev odmikala od poistovetenja z novimi priseljenci. Združitev celinske Kitajske in Tajvana se lahko kljub poskusom asimilacije spremeni v še večje odvračanje poistovetenja s kitajsko identiteto, enako kot se je zgodilo po letu 1945. (Vien 2014)
6 Zaključek
Tajvanci niso homogena skupnost ljudi, razlikujejo se po svojem geografskem in etničnem izvoru ter času migracije na Tajvan. Tajvansko družbo sedaj v večini oblikujejo Han Kitajci, ki so na otok prišli med 16. in 17. stoletjem in sredi 20. stoletja, to so: lokalni prebivalci etničnih skupin Minnan in Hakka ter priseljenci. Manj številčni pa so tajvanski staroselci in novi migranti iz Jugovzhodne Azije. Zraven etnične raznolikosti je posebnost tajvanske identitete tudi njen zgodovinski razvoj.
Na tajvansko identiteto je najbolj vplivala zgodovina po letu 1895. Tajvanska identiteta se je začela tvoriti v obdobju japonske kolonialne oblasti in se še ni razlikovala od identitete Han Kitajcev. Ko so leta 1945 na Tajvan prišli nacionalisti, se je trenje med lokalnimi prebivalci in novimi priseljenci povečalo. Napet odnos se je izrazil v incidentu 228, ki se je zaradi svoje krute narave vtisnil v kolektivni spomin Tajvancev. Nacionalistična vlada je želela izbrisati sledi japonske kolonialne vlade, zato je začela s sinizacijo oziroma pokitajčenjem Tajvancev. Tajvanci so skoraj štiri desetletja živeli pod vojnim pravom, ki se ga je zaradi krutosti režima prijelo tudi ime beli teror. Cilj tedanje nacionalistične vlade je bila združitev s celinsko Kitajsko zaradi česar so ohranjali kitajsko kulturo in hkrati želeli integrirati in asimilirati Tajvance v enotno kitajsko skupnost. Nacionalistična naracija je le povečala napetosti med priviligiranimi novimi priseljenci iz celine in tajvanskimi lokalnimi prebivalci, kar se je izrazilo v oblikovanju etničnega nacionalizma.
Po demokratizaciji se je tajvanska identiteta začela še bolj oddaljevati od kitajske identitete.
Identiteta Tajvancev se je vedno bolj približevala identifikaciji s Tajvanom in vedno manj s celinsko Kitajsko. Oblikovati so se začele številne različne politične stranke, ki se še sedaj v svojih programih opredeljujejo tudi glede stališč do tajvanske samostojnosti. Tajvanska identiteta je še vedno zelo pomembna v politiki, kar tudi deli tajvansko politično skupnost na tiste, ki se nagibajo k močnejšim povezavam s celinsko Kitajsko, in tiste, ki se nagibajo k tajvanski neodvisnosti.
Sedaj na poistovetenje s tajvansko oziroma kitajsko identiteto vpliva ogromno dejavnikov, ki jih raziskovalec Feng-yi Chu (Chu 2021) označuje kot etnična naracija, politična ideologija in kulturna hierarhija. Njegova raziskava je prikazala različne dinamike med Kitajsko nacionalistično stranko in Demokratsko progresivno stranko, kot tudi med skupinama lokalnih prebivalcev benshengren in novih priseljencev waishengren. Te dinamike vplivajo na poistovetenje s tajvansko in kitajsko identiteto ali obema hkrati.
Z diplomskim delom sem potrdila svojo hipotezo. Incident 228 je prvi znak tajvanskega nacionalizma, ki je spodbudil začetek gibanj za tajvansko neodvisnost. V zgodovinskem
Tajvanu, je sedanja situacija drugačna. Medetnični odnosi so se spremenili in Kitajska nacionalistična stranka ne predstavlja več glavnega sovražnika tajvanske neodvisnosti.
Pozornost je zdaj usmerjena na Ljudsko republiko Kitajsko, ki zavrača tajvansko neodvisnost. V tem kontekstu so implikacije incidenta 228 na tajvansko identiteto sledeče:
incident 228 služi kot svarilo pred krutostmi tuje vlade, za razvoj identitete pa predstavlja primer, ki nakazuje, da se je tajvanska identiteta pod sinizacijo le še bolj okrepila. Hkrati incident 228 opozarja, da so se upori, ki so se zgodili leta 1947 lahko ponovijo, če bo Tajvan na silo priključen k Ljudski republiki Kitajski.
7 Povzetek
Namen diplomskega dela je pojasniti, kakšne so implikacije incidenta 228 na tajvansko identiteto. Cilji diplomskega dela so predstaviti specifike tajvanske identitete in njenega razvoja ter opredeliti implikacije incidenta 228 na tajvansko identiteto. Do odgovora na raziskovalno hipotezo so me vodila štiri poglavja.
V prvem delu sem se osredotočila na opis zgodovinskega ozadja med leti 1895 in 1947. Leta 1895 s podpisom miru v Shimonosekiju je dinastija Qing izročila Tajvan Japonski. Tajvanci so postali japonski kolonialni subjekti, ki so kot drugorazredni državljani prestajali asimilacijske pritiske Japonske. Kljub pojapončenju Tajvancev in drugim negativnim posledicam japonske kolonialne oblasti, je Tajvan v tem časovnem obdobju doživel izrazit razvoj. Japonci so na Tajvanu začeli z industrializacijskimi in modernizacijskimi projekti, ki so izboljšali življenski standard Tajvancev. Hkrati so vzdrževali visoko raven javnega reda in miru. Po koncu II. svetovne vojne je bil otok Tajvan izročen vladi Republike Kitajske, ki je vzpostavila novo oblast. Korupcija, poslabšanje življenjskega standarda in nesposobnost vodenja so poslabšale odnos med tajvanskim lokalnim prebivalstvom in novimi priseljenci, ki so tja prišli s Kitajsko nacionalistično stranko. Za izbruh nezadovoljstva je bil potreben le sprožilni moment. Povod incidenta 228 se je zgodil 27. februarja 1947, ko sta dva kitajska policista aretirala prodajalko cigaret. Okoli policistov in prodajalke se je zbrala skupina ogorčenih ljudi. V želji po pobegu sta policista ustrelila enega izmed opazovalcev. Naslednji dan, 28. februarja, so se na tajpejskih ulicah začeli zbirati protestniki, ki so zahtevali aretacijo policistov. Protesti so se kmalu razširili po celotnem Tajvanu, do sredine marca 1947 jih je nacionalistična vlada, z generalom Chen Yijem na čelu, z nasiljem zatrla. Incidentu je sledilo skoraj 40 let dolgo obdobje političnega zatiranja, ki se je z incidentom 228 zaradi krutosti nacionalistov vtisnilo v kolektivni spomin Tajvancev.
V drugem delu sem se osredotočila na opis specifik tajvanske identitete, ki opisujejo etnično ozadje Tajvancev in razvoj tajvanske identitete. Tajvansko družbo sedaj v večini oblikujejo Han Kitajci, ki so na otok prišli med 16. in 17. stoletjem in sredi 20. stoletja, to so: lokalni prebivalci etničnih skupin Minnan in Hakka ter priseljenci iz celinske Kitajske waishengren.
Manj številčni so tajvanski staroselci in novi migranti iz Jugovzhodne Azije. Tajvanska identiteta se je začela razvijati po letu 1895, ko so Tajvanci pod japonskim režimom prvič začutili bližino, saj so bili prvič obravnavani kot ena skupnost. Takrat je bila tajvanska identiteta še vedno skladna z identiteto celinske Kitajske. Po prihodu nacionalistov na otok, so se upi razblinili, saj so bili Tajvanci tretirani kot japonski sužnji in ne kot pripadniki celinske Kitajske. Vedno več nezadovoljstva z novim režimom je privedlo do nastanka incidenta 228. Incident 228 je bil prvi odraz nove tajvanske identitete, ki se je razlikovala od
V obdobju belega terorja se o incidentu ni smelo govoriti. Nacionalistična vlada je Tajvancem vsiljevala kitajsko identiteto, a je kitajsko renesančno gibanje imelo nasprotne rezultate od želenih. Zaradi nezadovoljstva z novo avtoritarno vlado, ki je stremela k združitvi s celinsko Kitajsko, se je na Tajvanu začel tvoriti etnični nacionalizem. Z obdobjem demokratizacije in koncem belega terorja se je tajvanska identiteta začela še bolj povezovati z ozemljem Tajvana. Li Denghui je z uradnim koncem državljanske vojne izpostavil, da je Tajvan enakovredna država celinski Kitajski, kar pa celinska Kitajska ni odobravala. Na Tajvanu sta se oblikovali dve različni skupini političnih strank, ki se med drugim ločujeta tudi glede pogleda na tajvansko identiteto.
V tretjem poglavju sem opisala sodobno tajvansko identiteto. Tajvanska identiteta je moderna nacionalna identiteta, na katero še danes vpliva ogromno različnih dejavnikov.
Med osrednjimi dejavniki so etnično ozadje Tajvancev, politična ideologija, kot tudi odnosi z vlado v Pekingu. Danes se s tajvansko identiteto poistoveti večina Tajvancev, medtem ko delež ljudi, ki se poistoveti s kitajsko identiteto, iz leta v leto pada. Le slaba tretjina pa se poistoveti tako s kitajsko kot tudi tajvansko identiteto.
V zadnjem poglavju sem se osredotočila na različne interpretacije incidenta 228 in implikacije incidenta na tajvansko identiteto. Incident 228 je nacionalistična vlada od leta 1947 pa vse do začetka demokratizacije interpretirala kot produkt delovanja komunistov na Tajvanu in japonske izobrazbe Tajvancev. Leta 1987 s koncem vojnega prava se je končal 38-letni molk o incidentu 228. V obdobju vlade predsednika Li Denghuija se je vlada prvič opravičila za nasilje, ki se je zgodilo med incidentom. Naslednji predsednik Chen Shuibian je krivdo za incident pripisal izključno vladi Kitajske nacionalistične stranke. S tem se ni strinjal predsednik Ma Yingjiu, ki je krivdo pripisoval predvsem samovoljnim lokalnim uradnikom. Današnja predsednica Tajvana, Cai Yingwen, se je oddaljila od politike krivde in se osredotočila na komemoracijo kolonialne zgodovine v večetnični skupnosti. V zgodovinskem kontekstu incident 228 predstavlja simbol trpljenja in žalosti, ki so ju Tajvanci utrpeli pod nacionalistično oblastjo. Kitajska nacionalistična stranka sedaj ne predstavlja več glavnega sovražnika tajvanske neodvisnosti, zato se je pozornost usmerila na vlado Ljudske republike Kitajske, ki zavrača tajvansko neodvisnost. Incident 228 za razvoj identitete predstavlja primer, ki nakazuje, da se je tajvanska identiteta pod sinizacijo le še bolj okrepila. Hkrati incident 228 opozarja, da se upori, ki so se zgodili leta 1947 lahko ponovijo, če bo Tajvan na silo priključen k Ljudski republiki Kitajski.
