UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Nika Oblak
Bifobija in izbris biseksualne identitete: Najboljše obeh svetov?
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Nika Oblak
Mentorica: prof. dr. Alenka Švab
Bifobija in izbris biseksualne identitete: Najboljše obeh svetov?
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Bifobija in izbris biseksualne identitete: Najboljše obeh svetov?
Biseksualnost je spolna orientacija, za katero je značilna romantična ali spolna privlačnost do enega ali več spolov. V dotičnem delu se bom osredotočila predvsem na specifične biseksualne izkušnje, kot so bifobija, biseksualni izbris, razkrivanje in dvojna diskriminacija. Pri tem bom morala preveriti tudi družbeni kontekst, v katerem se biseksualnost razvija. Mediji imajo zelo pomembno vlogo pri oblikovanju družbe, zato bom preverjala tudi pogostost prikaza oz. izbrisa biseksualne identitete iz družbenih medijev. Prav tako bom ugotavljala negativne stereotipe, ki so vezani na biseksualnost v heteronormativni družbi. Preko analize intervjujev bom opazovala vsakdanje izkušnje biseksualnih ljudi, vezane na njihovo spolno orientacijo. Zanima me predvsem to, kako izbris biseksualnosti vpliva na njihovo oblikovanje identitete in kako se spopadajo s stigmo, vezano na biseksualno spolno usmerjenost. Preverila bom tudi, kakšne izkušnje imajo biseksualne osebe s heteroseksualno družbo in jo primerjala z njihovimi izkušnjami v LGBTQ skupnosti.
Ključne besede: biseksualnost, bifobija, spolna orientacija, stereotipi
Biphobia and erasure of bisexual identity: Best of both worlds?
Bisexuality is a sexual orientation characterized by romantic or sexual attraction to one or more genders or sexes. In the work in question, I will focus on specific bisexual experiences such as biphobia, bisexual erasure, coming out and double discrimination. I will also research social context in which bisexuality develops. The media has a very important role in shaping society, so it is important to investigate how common bisexuality or bisexual erasure are in the media.
I will also identify negative stereotypes related to bisexuality in a heteronormative society.
Through the analysis of the interviews, I will observe the everyday experiences of bisexual people in relation to their sexual orientation. I will be particularly interested in how bisexual erasure and invisibility affect their identity formation and their ability to deal with the stigma associated with bisexual sexual orientation. I will also check what kind of experiences bisexuals have in heterosexual society and compare it with their experiences in the LGBTQ community.
Keywords: Bisexuality, biphobia, sexual orientation, stereotypes.
4 Kazalo vsebine
1 Uvod ... 5
2 Opredelitve biseksualnosti ... 7
2.1 Zgodovinski okvir ... 9
3 Širši družbeni kontekst ... 11
3.1 Heteronormativnost sodobnih zahodnih družb ... 11
3.2 Medijska reprezentacija ... 12
4 Bifobija ... 13
4.1 Negativni stereotipi ... 14
4.2 Izbris biseksualne identitete ... 14
5 Vprašanje razkritja ... 16
6 Najboljše obeh svetov? ... 19
7 Empirični del ... 21
7.1 Opis raziskave ... 21
7.2 Interpretacija podatkov ... 23
7.2.1 Oblikovanje identitete ... 23
7.2.2 Razkritje ... 26
7.2.3 Medijska reprezentacija ... 29
7.2.4 Širši družbeni kontekst ... 31
7.2.5 Diskriminacija, nasilje in stereotipi ... 32
7.2 Diskusija ... 36
8 Zaključek ... 39
9 Viri ... 40
Priloge ... 44
Priloga A: Vprašanja za intervju ... 44
5 1 Uvod
Čeprav družba dokaj hitro napreduje, ko opazujemo hitrost rasti tehnologije, je še vedno daleč od dejanske družbene enakosti. Še vedno lahko v vsakdanjem življenju srečujemo različne vrste diskriminacij. Od diskriminacije na podlagi barve kože, spola, nacionalnosti ali spolne identitete. Ironično se zdi, da kljub temu, da lahko v današnjem času človek stopi na luno, imajo nekateri ljudje še vedno problem, ko se dva fanta držita za roke. Raziskovanje teh pojavov v povezavi z diskriminacijo je torej še vedno pomembno tudi v modernih časih, saj pravice vseh ljudi še vedno niso povsem enake še posebej, če ne ustrezajo družbenim normam.
Ko pogledamo spolno usmerjenost, se zdi, da se po večini omenjata dva ekstrema – heteroseksualnost kot nek normativ družbe in homoseksualnost kot nasprotni ekstrem. Ampak kje se tukaj umesti biseksualnost? Kljub svoji pogostosti se zdi skoraj nevidna. Zato sem v svoji diplomski nalogi raziskovala izkušnje, ki jih imajo biseksualni ljudje z bifobijo in diskriminacijo na podlagi njihove spolne identitete. Pod bifobijo spadajo tudi tihe diskriminacije, kot je sam izbris biseksualnosti kot identitete. Zdi se, da ima družba veliko željo po redu in popredalčkanju ljudi v kategorije, vendar pa je to težko ob tako raznoliki in fluidni kategoriji, kot je biseksualnost. Zato me zanima, ali je ob poskusu popredalčkanja biseksualnosti v enega od ekstremov opazen tudi biseksualni izbris. Zanima me, ali ima bifobija ter posledično tudi biseksualni izbris in stereotipi, kakšen vpliv na biseksualne osebe in njihovo identiteto.
Poleg tega me zanima, ali biseksualne osebe občutijo diskriminacijo iz obeh skupnosti. Zato sem tudi izbrala naslov Bifobija in izbris biseksualni identitete: Najboljše obeh svetov? , saj se zdi, da je veliko predvidevanj, kako lahko zaradi svoje fluidne spolne usmerjenosti dobijo biseksualne osebe največ pozitivnih doživetij obeh skupnosti. Ob tem pa ljudje pozabijo, da je lahko to dvorezen meč in s seboj pripelje tudi negativne posledice. Zato bom poskusila ugotoviti in primerjati diskriminacijo, ki jo dobijo iz heteroseksualne družbe in tudi lezbične, gej, biseksualne, transspolne, queer in aseksualne (v nadaljevanju LGBTQA) skupnosti. Cilj diplomske naloge je torej raziskati, kako biseksualni posamezniki doživljajo diskriminacijo in stereotipe, ter kako izbris njihove seksualnosti in bifobija vplivata na njihovo osebno identiteto.
6
Diplomska naloga je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu se bom opirala na že napisano literaturo in jo analizirala. Biseksualnost bom poskusila čim bolje umestiti v širši družbeni kontekst ter obrazložila najpomembnejše pojme, povezane z biseksualnostjo in bifobijo. V drugem, empiričnem delu sem opravila pol strukturirane intervjuje z osebami, ki so se identificirale s pojmom biseksualec. Opravila sem 7 intervjujev, da sem dosegla točko saturacije odgovorov. Ker mlade razumemo kot nosilce družbenih sprememb, sem se odločila, da bom intervjuje opravila s skupino mladih odraslih. V diskusiji bom povezala svoje ugotovitve iz teoretičnega in empiričnega dela, ter odgovorila na postavljena raziskovalna vprašanja. Prav tako bom reflektirala svoje ugotovitve in ugotovila podobnosti s preteklimi raziskavami.
7 2 Opredelitve biseksualnosti
V svoji diplomski nalogi se bom sicer ukvarjala z biseksualnostjo kot doživeto izkušnjo, vendar bom za začetek predstavila biseksualnost kot kategorijo, da ustvarim teoretski okvir tej raziskovalni nalogi. Pri raziskavah o biseksualnosti se zmeda in konfliktnost pričneta že na začetku, saj nimamo nobene zanesljive definicije biseksualnosti.
Biseksualnost se na splošno opiše kot privlačnost do več kot enega spola. Ta krovni pojem vključuje več različnih skupin:
• ljudje, ki se jim zdijo privlačni »moški in ženske«
• ljudje, ki jih večinoma privlači en spol, vendar se zavedajo, da to ni izključno
• ljudje, ki doživljajo svojo spolno identiteto kot spremenljivo s časom ali fluidno
• ljudje, ki svojo privlačnost vidijo kot nevezano na spol (v določanju privlačnosti do nekoga so jim pomembnejši drugi vidiki, ne spol).
• ljudje, ki izpodbijajo idejo, da obstajata samo dva spola, in da ljudi privlači eden, drugi ali oboje
(Barker in drugi, 2012, str. 3)
Ob pregledu literature lahko opazimo, da se biseksualnost večinoma uporablja kot krovni pojem, ki pokriva vse pluralistične identitete. Pluralistične seksualnosti zajemajo romantično ali spolno privlačnost do enega ali več spolov. Medtem ko monoseksualnost zajema takšno privlačnost samo do enega spola. Nekatere pluralistične seksualnosti so npr. panseksualnost, omniseksualnost. Takšno krovno pojmovanje nemonoseksualnih identitet, kot biseksualne, omogoča lažje delo raziskovalcem pri pridobivanju rezultatov in iskanju skupnih izkušenj med različnimi skupinami pod biseksualnim dežnikom. (Flanders, LeBreton, Robinson in Morera, 2017, str. 39, 40)
Vendar pa lahko zaradi uporabe krovnega pojma pride do zmanjšanja glasov določenih marginaliziranih skupin pod biseksualnim dežnikom. V članku »O spolnih identitetah med biseksualnimi, panseksualnimi in queer osebami« avtorji primerjajo podobnosti in razlike med
8
ljudmi, ki so se opredelili kot biseksualci, panseksualci ali queer osebe. (Galupo, Ramirez, Farrow, str. 2017) V raziskavi so ugotovili, da kljub prevladovanju podobnosti med panseksualci in biseksualci vseeno prihaja do razlik. Ena izmed glavnih razlik je bila, da so biseksualne osebe bistveno bolj verjetno kot panseksualne osebe izrazili preferenco enemu spolu pred drugim. Poleg tega so biseksualne osebe pogosteje uporabljale binarno terminologijo. Uporaba binarne terminologije velikokrat predstavlja eno izmed spornejših vprašanj, saj se biseksualnosti oporeka, da krepi binarnost med spoloma, medtem ko so druge identitete (panseksualnost) bolj odprte za nebinarne izraze. Vendar pa raziskava ugotovi, da čeprav večina biseksualnih ljudi, uporablja binarni jezik za opis svoje spolnosti, mnogi uporabljajo nebinarne izraze. Biseksualnost sama ne utrjuje binarizma, saj je definicija odvisna od posameznika. Nesoglasja glede definicije se torej pričnejo že v biseksualni skupnosti, saj je neenotna v pojmovanju le–te.
Definicija je odvisna tudi od družbenih dejavnikov, kot so spol, rasa, vera in razred, saj nimajo vse kulture istega pojmovanja in sprejemanja biseksualnosti. Poleg tega je velikokrat oznaka odvisna od družbenega konteksta, saj lahko udeleženci uporabljajo besedo biseksualec, če menijo, da je bolj razumljiv izraz kot drugi nemonoseksualni izrazi. Prav tako se veliko ljudi, ki se opredelijo za biseksualce, poistoveti tudi z drugo nemonoseksualno identiteto (npr.
panseksualnostjo), kar zabriše ločnico med temi identitetami (Flanders in drugi, 2017, str. 39–
42). Hkrati veliko biseksualcev ne uporablja izraza biseksualec, ker je okoli izraza biseksualnost veliko predsodkov in se je na trenutke lažje identificirati z monoseksualno identiteto (Barker in drugi, 2012, str. 12).
Koncept biseksualnosti je torej zapleten, saj na definicijo vpliva veliko družbenih, socialnih in kontekstnih dejavnikov, zaradi katerih se ljudje odločijo, da (ne)uporabijo ta izraz.
Najpogostejša definicija biseksualnosti kot krovnega pojma je privlačnost do več kot enega spola, ki pa pušča več načinov izražanja te identitete. Zato bom tudi skozi diplomsko nalogo uporabljala biseksualnost kot krovni pojem, čeprav se zavedam nekaterih pomanjkljivosti uporabe le–te.
9 2.1 Zgodovinski okvir
Čeprav je izraz biseksualnost dokaj nov, to še ne pomeni, da pojava kot samega prej ni bilo. V stari Grčiji je bilo biseksualno vedenje (med mentorjem in učencem) dokaj pogosto, vendar je bilo nadaljevanje tega ljubimkanja v odraslosti stigmatizirano. Rimska civilizacija je biseksualnost tolerirala. Toleranca je bila odvisna od konteksta, kontekst pa je bolj temeljil na družbenemu položaju partnerja in ne spolu. Biseksualnost je začela biti stigmatizirana ob prihodu judovsko-krščanske tradicije (Perrotta, 2020, str. 1). A kljub temu, da je bilo biseksualno obnašanje normalizirano v veliko fazah zgodovine, takrat še ni imelo imena.
Biseksualnost je postala ločena kategorija šele v sedemdesetih letih, ko je bila omenjena v Mednarodni statistični klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (Gooß, 2008, str. 9).
Michel Foucault (1977, v Gooß, 2008, str. 10, 11) je obdobje od 19. stoletja do začetka 20.
stoletja označil za obdobje 'vnašanje spola v diskurz'. Takrat so bili oblikovani pomembni izrazi v povezavi s spolom in spolnostjo, ki se še danes uporabljajo.
Zaradi vnašanja spola v diskurz se je pojavilo veliko raziskav v povezavi s spolom in spolnostjo na različnih področjih, vendar so bile na biseksualnost vezane raziskave dokaj redke. V psihoanalizi je najbolj znan koncept, povezan z biseksualnostjo, uvedel Freud, ki pa je s seboj pripeljal veliko kontroverznosti. Za Freuda je bila edina »normalna« oblika spolnosti heteroseksualna, homoseksualnost pa je povezoval s konceptom perverzni polimorf. Govoril je, da je spolna vzgoja odvisna od kulture in ne od biologije, biseksualnost pa je izpostavil v kontekstu zrcaljenja biseksualne narave. Za primer je dal starejše Grke, ki jih privlačijo mladi fantje. To naj bi se zgodilo zaradi njihove fizične podobnosti ženskam in zaradi tradicionalno ženskih psihičnih lastnosti (sramežljivost, zadržanost, …). Po tem, ko fant doseže odraslost, naj bi izgubil »feminine« fizične in psihične lastnosti in mentor naj bi ga nehal videvati kot spolno privlačnega – tako naj bi moški zrcalil biseksualno naravo (Perrotta, 2020, str. 1).
Ob pojavu epidemije aidsa v osemdesetih letih 20. stoletja so bili biseksualne osebe obravnavani kot skupina tveganja. Javnost je predvsem biseksualne moške krivila za širjenje HIV-a na heteroseksualce kljub dejstvu, da je statistično le 1 % biseksualnih moških preneslo HIV na svoje ženske partnerje. Do takrat je bila biseksualnost dokaj nevidna, šele takrat pa so jo ljudje začeli zaznavati kot samostojno obliko spolnosti (Magrath, Cleland in Anderson, 2017,
10
str. 8). Zaznava biseksualnosti, kot ločene spolne identitete, se je torej začela zelo negativno.
Biseksualci so pravzaprav predstavljali rizično skupino, ki je veljala za prenašalce bolezni.
Eno izmed najpomembnejših del na področju homoseksualnosti in biseksualnosti je knjiga Spolno vedenje pri moškem od Alfreda Kinsey (1948). Kinsey je predlagal taksonomsko lestvico od 1 do 6, na kateri bi 0 predstavljala izključno heteroseksualne osebe, 2 bi predstavljala nekoga s homoseksualnimi tendencami, 3 biseksualne osebe, 4 homoseksualne s heteroseksualnimi tendencami in 6 izključno homoseksualno usmerjene osebe (Giulio Perrotta, 2020, str. 2). Raziskovalci zato biseksualnost velikokrat vidijo kot sredino med heteroseksualnostjo in homoseksualnostjo. Tako poimenovanje pa zmanjša poudarek na biseksualnosti kot individualni identiteti in jo temelji na obstoju biseksualnosti v kontekstu homoseksualnosti in heteroseksualnosti (Corey in drugi, 2017, str. 40). Spolna usmerjenost je torej preveč zapletena, da bi se jo dalo razložiti s tako linearno lestvico. Biseksualnost in homoseksualnost se zdita podobni, saj se spopadata z dokaj podobnimi stigmami in sta močno soodvisni. Vendar pa vseeno predstavljata dve različni dimenziji spolnosti. Biseksualne osebe se spopadajo s problemi, ki so biseksualno specifični.
11 3 Širši družbeni kontekst
Ob raziskovanju teme biseksualnosti je potrebno opazovati tudi družbeni kontekst, v katerem se ta pojav razvija. Razvoj biseksualne identitete je namreč dinamičen proces, na katerega vplivata kulturni in zgodovinski kontekst v katerem ljudje živijo (Hammack, 2005 v Gomillion in Giuliano, 2011, str. 331). Pri tem so pomembni tudi mediji, saj na makro ravni prenašajo kulturne pomene in izkušnje. Prenesene vsebine pa socializirajo in vplivajo na individualno delovanje mladih (Berry, 2000, Kama, 2007 v Craig, McInroy, McCready in Alaggi, 2015, str.
157). Torej je pri raziskovanju biseksualne izkušnje potrebno upoštevati tudi kontekst razvoja te identitete.
3.1 Heteronormativnost sodobnih zahodnih družb
Pri definiranju heteronormativnosti je najprej potrebno razumeti heteroseksizem.
Heteroseksizem se nanaša na dejstvo, da je družba organizirana tako, da marginalizira ljudi, ki niso heteroseksualno usmerjeni. Heteroseksizem se kaže tudi, ko homofobija ni eksplicitna, saj se nanaša na družbo samo in kako je postavljena. Heteroseksizem se manifestira skozi vsakdanje življenje in velikokrat deluje nezavedno. Ena od manifestacij heteroseksizma je heteronormativnost. »Heteronormativnost je širša družbena predpostavka, da je heteroseksualnost 'normalen' način bivanja« (Barker in drugi, 2012, str. 18).
Heteronormativnost deluje na ravni vsakdanjega življenja. Revije v svojih člankih moške in ženske pogosto prikažejo tako, da si bralci želijo heteroseksualnega odnosa. Čestitke za obletnice so skoraj izključno zasnovane za pare »nasprotnega spola.« Ob besedi »družina« je pomen skoraj vedno omejen na moško-ženski par z otroki (npr. v vseh slikah v revijah, panojih).
Že sam koncept razkritja ima svoje temelje v heteronormativnosti, saj če ne bi odnos moški- ženska veljal za edinega normalnega, ne bi bilo potrebno posebej obrazložiti svoje identitete, ki ne spada v heteroseksualno (Barker in drugi, 2012, str. 18).
12 3.2 Medijska reprezentacija
Mediji igrajo zelo pomembno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja, zato je pomembno, da pri pregledu biseksualnosti preverimo tudi medijsko predstavo. Vendar pa ne igrajo pomembne vloge samo v javni predstavnosti biseksualnosti, ampak tudi pri oblikovanju identitete biseksualnih posameznikov in njihovi samozavesti (Gomillion in Giuliano, 2011, str. 350).
Vlogo igrajo tudi pri mentalnem zdravju. V raziskavi je Johnson (2016) ugotovila, da je večina biseksualnih oseb mnenja, da so v medijih predstavljeni negativno. Kar 38,9 % biseksualcev z diagnosticiranimi duševnimi boleznimi pa je bilo mnenja, da je negativna medijska reprezentacija vplivala na njihovo duševno zdravje.
V Stonewall raziskavi o medijski reprezentaciji LGB ljudi na Britanskem BBCju so ugotovili, da medijska reprezentacija LGB oseb predstavlja le 4,5 % vseh programov, od tega je samo 1%
o biseksualnih osebah. Ostala medijska reprezentacija upodablja gej moške (77%) in lezbijke (21%). LGB skupnost je na splošno dobila 5 ur in 43 min reprezentacij, od tega so biseksualne osebe upodobili za le 5 minut in 9 sekund. Na splošno se medijska reprezentacija LGB ljudi na Britanski televiziji ne zdi velika. Reprezentacija biseksualcev je dokaj nizka v primerjavi z geji in lezbijkami. Tudi v primeru reprezentacije niso bili prikazani na pozitiven in realen način (Stonewall, 2010).
Na splošno je biseksualnost velikokrat izbrisana iz medijskih reprezentacij. Tudi, ko je karakter biseksualen, se redkokdaj uporabi izraz biseksualnost ob definiranju tega karakterja. Dober primer tega je Brokeback Mountain, v katerem imata glavna karakterja dolgotrajno življenjsko zvezo z ženskama, vendar je kljub temu opisan kot gay western (Barker in drugi, 2012, str. 15).
Odnos do biseksualnih moških je na splošno bolj negativen kot do biseksualnih žensk. To stališče verjetno izvira iz pogostosti seksualizacije biseksualnih žensk, ki so pogosto prikazane v pornografiji, ki prikazujejo dve ali več žensk v spolnih dejavnostih, kot predigra v heteroseksualni seks. Tako mediji pripomorejo k boljšemu, a hkrati seksualiziranemu sprejemanju biseksualnih žensk (Eliason, 1997, str. 324). Reprezentacija biseksualnosti v medijih je pomembna, saj med odraščanjem mladi velikokrat dobijo informacije iz gledanih medijev. Preko tega si ustvarijo idejo o svetu. Če biseksualna spolnost ni predstavljena v medijih, je o njej težko kaj izvedeti. Težko se je poistovetiti z identiteto, za katero sploh ne veš, da je legitimna.
13 4 Bifobija
Bifobija je izraz, ki se je prvič začel uporabljati v kontekstu homofobije. Homofobija je sestavljena iz negativnega odnosa do tistih, ki jih privlači isti spol. Ta negativen odnos se izraža v obliki jeze, gnusa, strahu ali drugih negativnih čustev. Vključuje vse vrste zločinov iz sovraštva, diskriminacij in na splošno dejanj in besed, ki ohranjajo negativne stereotipe do tistih, ki jih privlači isti spol (Barker in drugi, 2012, str. 18). Koncept homofobije je bil prvič skovan v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Izraz je bil kritiziran s strani lezbičnih feministk in drugih raziskovalcev, saj homofobija išče razloge v posameznikih kljub temu, da je homofobija tudi institucionalizirana ter je socialni problem patriarhalne družbe. Sam izraz bifobija je doživljal podobne kritike (Hayfield, Clarke, Halliwell, 2014, str. 354).
Stigma, ki jo doživljajo biseksualne osebe v obliki bifobije, je v velikih primerih podobna tisti, ki jo doživljajo geji in lezbijke. Če so biseksualne osebe v istospolnem odnosu, lahko postanejo žrtve homofobije, saj veliko ljudi predvideva njihovo spolno usmerjenost na podlagi njihovega trenutnega partnerja. Vendar pa to ne spada pod bifobijo. »Bifobija se nanaša na negativen odnos, vedenja in strukture, ki so usmerjena do vseh, ki jih privlači več kot en spol« (Barker in drugi, 2012, str. 19). Je prepričanje, da bi morali biti vsi monoseksualni. Posledica tega je monoseksizem, kjer so tisti, ki so biseksualci, sankcionirani zaradi pluriseksualnosti.
Mononormativnost in monoseksizem torej predvidevata, da sta homoseksualnost in heteroseksualnost edini veljavni obliki identitete, saj izhajata iz dihotomij binarnih razumevanj spolnosti (Hayfield, 2014, str. 354, 355). Za biseksualne moške v 20. stoletju je bila bifobija večji družbeni problem kot homofobija zaradi stereotipa prenašanja aidsa na heteroseksualce (Magrath in drugi, 2017, str. 9).
O bifobiji je bilo opravljenih le malo raziskav, še posebej, če število primerjamo s precejšno literaturo o homofobiji. Večina obstoječih raziskav bifobije so ameriške kvantitativne študije, ki gledajo odnos ne-biseksualnih ljudi do biseksualnosti. Te raziskave večinoma reflektirajo negativen odnos do biseksualcev (Hayfield, 2014, str. 354).
14 4.1 Negativni stereotipi
Herek (2002, v Eliason, 1997, str. 320) je v svoji raziskavi, v kateri je primerjal ocene različnih družbenih skupin, ugotovil, da so ljudje na biseksualce gledali zelo negativno. Takšne ugotovitve so posledica negativnih stereotipov in posameznikov, ki nimajo natančnih informacij o biseksualnosti oz. jih ne razumejo.
Eden izmed najpogostejših stereotipov, povezanih z biseksualci je, da izkoriščajo svoj privilegij so sebični, saj imajo željo biti del LGBTQA skupnosti, vendar hkrati hoditi predvsem s heteroseksualci in ob tem še vedno izgledati heteroseksualni ter se tako izogniti negativnim stereotipom (Barker in drugi, 2012, str. 20). Prav tako ljudje velikokrat predpostavljajo, da imajo radi trojčke, in da so biseksualni ljudje hiperseksualni. Tako so biseksualne osebe (še posebej biseksualne ženske) velikokrat predmet za izpolnitev spolnih fantazij (Hayfield, 2014, str. 354). Zivony (2018) je v raziskavi iskal stereotipe, ki jih doživljajo biseksualne ženske.
Ugotovil je, da so heteroseksualni udeleženci ob opisu dveh žensk biseksualno žensko opisali kot bolj zmedeno in promiskuitetno v primerjavi s heteroseksualnimi ženskami.
Velikokrat se za biseksualce misli, da so zmedeni oz. na tranzitni fazi preden postanejo geji ali lezbijke (Ross, 2010, str. 497). Seveda nekateri homoseksualci res uporabljajo biseksualno identiteto preden ugotovijo, da jih pravzaprav zanima samo isti spol. Ampak to ne pomeni, da biseksualnost kot seksualna identiteta ne obstaja.
Vsi ti stereotipi in predsodki nimajo nujno vedno negativnega namena. Ljudje pogosto delujejo dobronamerno, ampak vseeno podkrepijo predsodke družbe; npr. terapevti pogosto skušajo pomagati svojim biseksualnim strankam tako, da jim pomagajo sprejeti svojo homoseksualno identiteto. (Firestein, 2007, v Zivony, 2018, str. 33)
4.2 Izbris biseksualne identitete
Bifobija in monoseksizem močno omejita vidnost in aktivizem biseksualcev. Večina raziskav spolne usmerjenosti je še vedno osredotočena predvsem na lezbične in gejevske teorije, čeprav biseksualne osebe predstavljajo zelo velik delež skupnosti (Barker in drugi, 2012, str. 13). Skozi zgodovino je bila biseksualnost obravnavana skupaj z lezbičnimi, gejevskimi in
15
heteroseksualnimi identitetami in nikoli kot ločena stabilna identiteta. Tako je bila ta identiteta izbrisana še preden je našla svoj glas (Barker in Langdridge, 2008, str. 389).
Izbris se kaže tudi, ko je glavni lik biseksualen, vendar pa besede nikoli ne uporabi. Velikokrat se v primeru, da lik privlači oseba istega spola, kljub vseživljenjski atrakciji do drugega spola to ne obravnava kot biseksualnost, ampak prej kot priznavanje, da je nekdo gej (prav tam, 2008, str. 390). Takšen izbris se zelo dobro vidi v raziskavi tiskanih medijev ob razkritju Tom Daileya, britanskega olimpijskega plavalca. Britanska medijska reprezentacija je bila po večini pozitivna in je hvalila pogum plavalca zaradi razkritja, vendar pa je kljub temu močno kazala izbris biseksualne identitet. Kljub skladnosti njegove identitete z biseksualnostjo (rekel je, da trenutno hodi z moškim, vendar ga še vedno privlačijo ženske) tiskani mediji niso poudarili, da je prvi slavni moški športnik, ki se je razkril kot biseksualec. Velikokrat so ga celo napačno označili za geja. V tem primeru so mediji igrali vlogo pri zmanjševanju stigme proti spolnim manjšinam, vendar pa je vseeno bil opažen izbris biseksualnosti kot legitimne spolne usmerjenosti (Magrath in drugi, 2017).
Ta izbris biseksualne identitete izhaja iz monoseksizma in prepričanja, da ljudi lahko privlači le »drugi spol« (v tem primeru so to heteroseksualni ljudje) ali »isti spol« (v tem primeru so lezbijke ali geji). Tako binarno razumevanje v celoti izbriše biseksualno identiteto (Barker in drugi, 2012, str. 14).
Izbris biseksualnosti je močno okrepljen preko napačnih predstav o biseksualnosti npr. da biseksualnost ne obstaja, da je le prehodna identiteta, da so biseksualne osebe samo geji oz.
lezbijke, ki si želijo ohraniti heteroseksualni privilegij in drugi podobni stereotipi. Ljudje pogosto določijo spolno identiteto ljudi na podlagi njihovega trenutnega partnerja, saj so menja, da se mora ljudi identificirati na podlagi trenutnega in ne potencialnega partnerja (Berbary in Guzman, 2018, str. 478). Ko je biseksualna oseba v monogamnem odnosu z nekom, ljudje naredijo svoja predvidevanja na podlagi trenutnega partnerja in tako izbrišejo identiteto posameznikov. Identiteta pa igra pomembno vlogo pri ustvarjanju samopodobe. Izbris pomembnega dela identitete ima lahko negativne psihološke posledice, ki povzročajo občutke jeze in ogroženosti (Kirby , Merritt, Baillie, Malahy in Kaiser, 2020).
16 5 Vprašanje razkritja
Poleg bifobije biseksualne osebe doživljajo tudi druge, za njih specifične izkušnje. Ena izmed teh je razkritje, ki je sicer tudi del izkušnje homoseksualcev, vendar pa pri biseksualcih poteka malo drugače. Razkritje je proces, ko oseba z ne heteroseksualno identiteto razkrije svojo gejevsko, lezbično ali biseksualno identiteto drugim osebam. Velja za enega ključnih dogodkov v razvoju integrirane in zdrave homoseksualne oz. biseksualne identitete. V modelih za razvoj spolne identitete1 vidijo razkritje kot eno zadnjih faz in pomemben mejnik, ki ga je treba premagati preden lahko ne heteroseksualci srečno in zdravo zaživijo s svojo spolno identiteto.
V modelih homoseksualne spolne identitete je homoseksualna prikazana kot linearni proces, ki se začne z notranjo zmedo in konča s sprejemanjem svoje identitete (Rosario, Schrimshaw, Hunter, Levy-Warren, 2009). Pomemben del tega procesa je razkritje, ko individualna oseba tudi navzven zavzame homoseksualnost kot način življenja. Za razliko od homoseksualnega razkritja pa biseksualno razkritje temelji na veliko drugih dejavnikih in ne poteka na isti način.
Medtem ko je zadnja faza homoseksualnega razkritja sprejetje svoje identitete navznoter in navzven, biseksualne osebe pogosto ostanejo v vseživljenjski zmedenosti in negotovosti. Temu rečemo nadaljnja negotovost, ko biseksualne osebe vseskozi dvomijo o veljavnosti svoje biseksualne identitete (McLean, 2007, str. 151, 153, 154). Ko se biseksualne osebe razkrijejo, morajo vseskozi braniti legitimnost svoje seksualnosti, zlasti pred stereotipi, da so biseksualci zmedeni ali v fazi prehoda do homoseksualne identitete. To lahko pripelje do velike bolečine in tesnobe (McCormack, Anderson in Adams 2014, str. 1209). Za biseksualne moške in ženske
1Modeli za razvoj spolne identitete so bili kasneje tudi kritizirani, saj je razkritje bolj kompleksen proces, ki je odvisen od veliko dejavnikov. (Rosario in drugi, 2009)
17
torej razkritje predstavlja kompleksen postopek, na katerega vpliva veliko dejavnikov (tudi, 2014, str. 1209).
McLean (2007) je ugotovila, da biseksualne osebe na splošno pokažejo nizko stopnjo razkrivanja drugim in so pri tem zelo selektivne. Veliko jih skriva svojo seksualnost, še posebej v primeru družine so pokazali zelo nizko stopnjo razkrivanja. V njeni raziskavi se več kot polovica biseksualcev ni razkrila enemu ali obema staršema.
Podobno kažejo tudi podatki Raziskovalnega Centra Pew (Pew Research Center, 2015).
Biseksualci so v povprečju stari približno 13 let, ko prvič ugotovijo, da so biseksualni in približno 20 let, ko najprej nekomu razkrijejo svojo identiteto. Bistveno manj je verjetno, da bi se biseksualne osebe razkrile pomembnim ljudem v svojem življenju. V raziskavi se je le 28 % biseksualcev (v primerjavi s 77 % gejev in 71 % lezbijk) razkrilo vsem oz. večini pomembnim ljudem v njihovem življenju.
Orne (2011, v Berghaus, 2021, str. 343) v svoji raziskavi o zapletenosti razkrivanja uvaja izraz 'strateško razkritje' ali 'kontekstualno in nenehno upravljanje identitete'. Ta izraz se nanaša na to, da se morajo biseksualne osebe v svojem življenju večkrat razkriti, da bi novi ljudje vedeli za njihovo identiteto. Pravzaprav temu nikoli ni konca. Za razliko od homoseksualnih in heteroseksualnih oseb se njihova spolna usmerjenost ne more avtomatsko predvideti na podlagi trenutnega partnerja (prav tam). Zaradi vezanosti njihove identitete na partnerja biseksualne osebe velikokrat čutijo dodatno breme, saj morajo večkrat razkrivati svojo identiteto. Podobno biseksualne osebe, ki so bile v dolgotrajnih monogamnih odnosih, menijo, da drugi dvomijo o legitimnosti njihove identitet, ker niso spolno aktivni z drugim spolom (Ross, 2010).
Vendar pa razkritje nima nujno enake pomembnosti za vse biseksualne ljudi. Na željo razkritja vpliva mnogo dejavnikov (Barker in drugi, 2012, str. 16). Eden izmed razlogov, da je pri biseksualcih razkritje manj pogosto in bolj selektivno je, da na biseksualne ljudi močno vplivajo proces nevidnosti, stereotipne medijske upodobitve in bifobije. Zaradi tega in zaradi majhne reprezentacije imajo biseksualne osebe pogosto pomisleke o svoji identiteti. Poleg tega koncept spolne identitete morda ni pomemben za vse kulture. Razkritje lahko vodi do diskriminaciji, izključevanja in nasilja, zlasti znotraj nekaterih kulturnih in geografskih skupnosti. Pritisk na to, da se morajo ljudje razkriti, lahko vodi do veliko stresa, izpostavljenosti in morebitnih diskriminaciji (prav tam). Razvoj identitete je torej veliko bolj zapleten kot to, da človek zazna,
18
da je »drugačen« in nato razkrije to dejstvo drugim. Razkritje torej ni nujno idealna situacija in lahko povzroči več stresa in nevarnosti kot skrivanje.
Pri identiteti je potrebno omeniti, da je sam odnos do identitete odvisen tudi od generacije. V letu 2014 je bila narejena raziskava na mladih (14–19 let), v kateri so ugotavljali negativne faktorje, ki vplivajo na LGBTQA mladostnike. Ugotovili so, da mladi pri svoji identiteti izražajo večjo prilagodljivost in fleksibilnost. Nekateri etiket sploh ne uporabljajo, nekateri uporabljajo več etiket hkrati, veliko pa jih pusti prostor spreminjanju identitet. Velikokrat je fleksibilnost identitete zaznana kot zmeda in nestabilnost, vendar so jo mladi označili kot način nadzora nad njihovo lastno identifikacijo. Kljub temu mladim največji dejavnik stresa še vedno predstavljata skrivanje biseksualne identitete in skrb pred neželenim razkritjem. Razkritju so torej tudi mladi pripisovali pomembno vlogo (Higa in drugi, 2014, str. 669).
19 6 Najboljše obeh svetov?
Zaradi mononormativnosti in monoseksizma lahko biseksualne osebe trpijo diskriminacijo iz heteronormativne družbe in homoseksualne skupnosti. V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja so biseksualne osebe dobile veliko diskriminacije s strani gejev in lezbijk. Takrat se je pogosto dvomilo o legitimnosti biseksualnosti, saj naj bi biseksualci uživali privilegij heteroseksualne družbe in se izogibali zatiranju, vendar so hkrati doživljali užitke v istospolnih odnosih (McCormack, 2014, str. 1209). Velikokrat so homoseksualni in heteroseksualni ljudje sumničavi do biseksualnih partnerjev, da jih bodo zapustili za drugi spol (Zivony, Alon in Lobel, Thalma, 2014, 2012, str. 21).
Zaradi razširjenosti biseksualnih izbrisov v družbi se redko domneva, da so ljudje biseksualno usmerjeni. To se kaže v pomanjkanju biseksualne zastopanosti v medijih, akademskem svetu in celo znotraj LGBTQA skupnosti. Z uporabo binarizma v kontekstu spolne usmerjenosti lahko biseksualnost izbrišejo tako heteroseksualci kot homoseksualci (Yoshino, 2000 v Berghaus, 2021, str. 343).
Raziskave kažejo, da se ljudje do biseksualcev odražajo bolj negativno kot do drugih spolnih skupin. Prav tako je Ross (2010) ugotovil, da bifobija in monoseksisem igrata pomembno vlogo pri duševnem zdravju biseksualnih udeležencev raziskave. Bili so mnenja, da morajo nenehno utemeljevati svojo identiteto v homoseksualni in heteroseksualni skupnosti. Ljudje te avtomatsko vidijo kot eno izmed dualističnih spolnih usmerjenosti.
Raziskave kažejo, da imajo biseksualne osebe v primerjavi s homoseksualci in heteroseksualci več težav z duševnim zdravjem. Pogostejše so nagnjenosti k samomoru, samopoškodovanju, depresiji, anksioznosti in pretirani uporabi psihoaktivnih substanc (Barker in drugi, 2012, str.
26).
Hayfield (2014) je ugotovila, da številne negativne konstrukcije biseksualnosti iz preteklosti še vedno ostajajo pomembne v sodobni družbi. Sem spadajo stereotipi, da je biseksualnost neveljavna identiteta in samo faza, ter da so biseksualne ženske neodločne, zmedene, strahopetne, pohlepne, hiperseksualne in iščejo pozornost. Ugotavlja, da biseksualne ženske pogosto doživljajo lezbične prostore kot tuje. Lezbijke so velikokrat dvomljive in nezaupljive
20
do biseksualk in zato raje niso politično in družbeno povezane z njimi. To podpira prejšnje raziskave, ki prav tako ugotavljajo, da so biseksualci pogosto izključeni in izolirani ter menijo, da morajo skrivati svojo identiteto pred drugimi pripadniki gej in lezbične skupnosti, da bi bili varni in jim pripadali (prav tam, str. 355, 367).
Za biseksualne osebe je lahko zelo težko biti izključen iz skupine, ki bi jih morala sprejemati in jim nuditi varnost. Tudi med pride dogodki so bili biseksualci zgodovinsko velikokrat izključeni in so se morali boriti za pravico udeležbe. Med pohodi so bili v vrsti na zadnjem delu parade in niso sodelovali na odrskem dogajanju. Čeprav se takšne izključitve ne dogajajo več, negativne konstrukcije biseksualnosti iz preteklosti še vedno ostajajo pomembne v današnji družbi (Barker in drugi, 2012, str. 21). Odnos biseksualcev z LGBTQA skupnostjo je zapleten.
Nekatere biseksualne osebe najdejo v njej neko pozitivno okolje, kjer so končno sprejeti in kjer so lahko odkriti s svojo spolno usmerjenostjo. Na drugi strani pa imamo biseksualce, ki jih skrbi, da bo skupnost samo novo okolje, kjer njihova identiteta ne bo popolnoma sprejeta.
Biseksualne osebe se torej v življenju lahko spopadajo z različnimi specifičnimi problemi.
Lahko so žrtve bifobije, ki vključuje različne stereotipizacije in izbrise njihove identitete. Izbris njihove identitete se dobro kaže v medijih, kjer dobijo zelo malo reprezentacije in tudi ta je večinoma zelo stereotipna ali negativna. Bifobije pa ne doživljajo izključno samo iz strani heteroseksualne družbe ampak tudi homoseksualne. Biseksualne osebe se spopadajo s problemi, ki so biseksualno specifični. Zato so raziskave, ki se posebej ukvarjajo z njimi in ne samo z homofobijo, pomembne.
21 7 Empirični del
V drugem delu diplomske naloge bom opisala, kako je raziskava potekala in analizirala pridobljene rezultate. Sprva bom opisala raziskavo in metodo, katero sem uporabila pri pridobivanju rezultatov, in raziskovalna vprašanja. Nato bom rezultate na kratko interpretirala.
Za konec pa jih še diskutirala in potegnila vzporednice z mojimi raziskovalnimi vprašanji. Prav tako bom v tabeli ponazorila osnovne podatke mojih intervjuvank.
7.1 Opis raziskave
Odločila sem se, da bom pri pridobivanju informacij o izkušnjah biseksualnih oseb izvedla kvalitativno raziskavo. Opravila sem sedem polstrukturiranih intervjujev z mladimi odraslimi ženskami, starimi med 18 in 25 let. Pri polstrukturiranem intervjuju ne uporabljamo do potankosti določena vprašanja, ampak zgolj predloge za intervju. To nam omogoča, da dobimo podrobnejše informacije brez izgube rdeče niti pogovora. Slabost pa je, da lahko pogovor večkrat vodi v podrobnosti in vzame preveč časa (Mesec, 1998, str. 80). Uporaba polstrukturiranega intervjuja se mi je zdela najboljša metoda za pridobivanja informacij o tej temi, saj je veliko vprašanj o osebni izkušnji, kjer je bolje da intervjuvanke prosto govorijo.
Za kvalitativno raziskavo nas ne zanima pogostost in ponavljanje odgovorov, ampak raznoličnost in raznolikost (Mesec, 1998, str. 73). Sama sem intervjuvanke našla preko poznanstev, predpogoj k pristopu k intervjuju pa je bil, da se identificirajo z biseksualno spolno orientacijo. Vse intervjuje sem izvedla v prvem tednu junija (od 1. 6. do 5 6). Intervjuji so zaradi epidemiološke situacije potekali preko Zooma. Po želji so lahko imele intervjuvanke kamero izklopljeno; dve intervjuvanki sta se odločili, da jima je izvedba intervjuja bolj sproščena ob izklopljeni kameri. Intervjuje sem aktivno poslušala, snemala in po potrebi vprašala dodatna podvprašanja. Vse intervjuvanke so dale ustno soglasje za intervju in za uporabo podatkov v diplomski nalogi. Intervjuvankam zaradi etičnih pogojev izvedbe raziskave v nadaljevanju zagotavljam anonimnost zato bom uporabljala izmišljena imena.
22
Sprva sem intervjuvanke povprašala o osnovnih socio-demografskih podatkih, kot so spol, starost in izobrazba. Njihova povprečna starost je bila 22,7 let. Samo ena intervjuvanka obiskuje zadnji letnik srednje šole, medtem ko vse ostale dokončujejo dodiplomski študij na fakulteti.
Tabela 1.1. Socio-demografski podatki intervjuvank
Ime Spol Starost Izobrazba
Katja Ženska 25 Zadnji letnik dodiplomskega študija
Marija Ženska 18 Zadnje leto srednje šole
Nina Ženska 23 Zadnji letnik dodiplomskega študija
Anja Ženska 22 Zadnji letnik dodiplomskega študija
Rozi Ženska 24 Zadnji letnik dodiplomskega študija
Sonja Ženska 24 Zadnji letnik dodiplomskega študija
Urša Ženska 23 Zadnji letnik dodiplomskega študija
Vir: Lastni
Pri kvalitativnih raziskavah analizirati pomeni interpretirati in ne obstaja ena splošna tehnika (Mesec, 1998, str. 102). Sama bom analizirala po kategorijah in iskala podobnosti in razlike.
Pri analizi bom interpretirala v povezavi z že pridobljenim znanjem iz teoretičnega dela.
Intervju je bil sestavljen iz treh sklopov, in sicer oblikovanje identitete, širši družbeni kontekst ter stigmatizacija, diskriminacija in nasilje, saj so se mi te tematike zdele pomembne pri pridobivanju vpogleda v biseksualno izkušnjo. Med pisanjem diplomske naloge sem odgovarjala na 3 raziskovalna vprašanja.
• Kako bifobija vpliva na ustvarjanje identitete pri biseksualnih osebah?
• Kakšne so izkušnje biseksualcev z diskriminacijo znotraj LGBTQA skupnosti?
• Kakšne so izkušnje biseksualcev z diskriminacijo zunaj LGBTQA skupnosti?
Najprej sem se spraševala, kako bifobija vpliva na ustvarjanje identitete pri biseksualnih osebah. Pridobivanju odgovorov na to raziskovalno vprašanje se bom posvetila v prvem in
23
drugem sklopu. V prvem se bom osredotočila predvsem na razkritje, ki lahko igra veliko vlogo pri biseksualni identiteti. V drugem sklopu bom podatke iskala v medijskih reprezentacijah.
Izbris biseksualne identitete je namreč pomemben del bifobije, ki ga lahko preverimo z vprašanji o medijski reprezentaciji. Pomemben del bifobije so tudi negativni stereotipi, o katerih jih bom vprašala z zadnjem delu. Torej pri ugotavljanju vpliva bifobije na ustvarjanje identitete pri biseksualcih se bom osredotočila na izkušnje intervjuvank z razkritjem, biseksualnim izbrisom in negativnimi stereotipi. Preostanek zadnjega sklopa vprašanj pa se nanaša na to, kakšne izkušnje z diskriminacijo imajo biseksualne osebe z LGBTQA skupnostjo in heteroseksualno skupnostjo, kar mi bo dalo odgovor na zadnji dve raziskovalni vprašanji.
7.2 Interpretacija podatkov
Podatke sem interpretirala po sklopih, po katerih sem spraševala intervjuvanke. Najprej začnem s podpoglavjem identitete, katerega pomembno podpoglavje je razkritje. Nato sledi interpretacija rezultatov medijske reprezentacije. Na koncu pa sledi sklop diskriminacija, nasilje in stereotipi z istoimenskimi podpoglavji.
7.2.1 Oblikovanje identitete
V prvem sklopu me je zanimalo predvsem, kako so intervjuvanke dojemale oblikovanje svoje biseksualne identitete. To se mi zdi pomembno, saj se v literaturi opazi, da biseksualni ljudje nimajo nujno istega načina oblikovanja svoje identitete kot homoseksualci in heteroseksualci.
Biseksualne osebe so v odkrivanju samega sebe in svoje identitete deležne specifične biseksualne izkušnje.
Sprva sem jih povprašala o tem, kako sploh definirajo biseksualnost. Kot smo videli v prvem delu diplomske naloge, je definicija biseksualnosti močno odvisna od posameznika in njihovega dojemanja biseksualnosti. Zato se mi je zdelo pomembno, da imajo intervjuvanke priložnost izraziti svojo lastno definicijo biseksualnosti. Od intervjuvank so tri uporabljale
24
binarno definicijo biseksualnosti. Urša (osebni intervju, 2021, 1. junij) 2 je uporabljala binarno definicijo biseksualnosti: »Bi rekla, da je to usmerjenost, kjer te privlačita dva spola, moški in ženski.« Medtem so se ostale posluževale ne binarne definicije biseksualnosti. »Biseksualnost je, kadar nekoga privlači isti spol in vsi drugi spoli.« (Nina, osebni intervju, 2021, 3. junij)3 Sonja (osebni intervju, 2021, 1. junij)4 je še posebej izpostavila, da se ji biseksualnost zdi fluidna: »Biseksualnost bi opisala kot privlačnost do vseh spolov. Tudi mislim, da je fluidna.
Da se malo spreminja. Trenutno se imam za biseksualno, vendar včasih so mi bili bolj všeč moški. Zdaj pa so mi malo bolj ženske, ampak še vedno tudi fantje.« Njej torej biseksualnost ne pomeni statična identiteta, ampak ima možnost spreminjanja. Razliko v pojmovanju biseksualne orientacije lahko opazimo že na tako majhnem vzorcu. Nekatere biseksualne osebe jo uporabljajo kot krovni pojem, kjer je zajeta privlačnost do vseh obstoječih spolov, medtem ko druge uporabljajo binarno definicijo biseksualnosti. Poleg tega imajo biseksualne osebe tudi različne definicije panseksualnosti. Čeprav panseksualnosti v vprašanju nisem izpostavila, sta jo dve intervjuvanki omenili sami od sebe. Očitno je, da nekatere intervjuvanke razumejo diskurz, ki se dogaja znotraj LGBTQA skupnosti, glede definicije panseksualnosti in biseksualnosti. Obe intervjuvanki, ki sta omenili panseksualnost, sta imeli malo drugačno definicijo le-te. Anja (osebni intervju, 2021, 4. junij)5 je na primer odgovorila, da sta ji biseksualnost in panseksualnost enaki: »Da sta mi privlačna in oba spola in tudi drugo. Vseeno mi je njihov spol. Vsi so mi lahko všeč. Vem, da je blizu panseksualnosti, ampak meni je boljše biseksualnost. Oboje se mi zdi isto.« Marija (osebni intervju, 2021, 3. junij)6 je specificirala razliko med panseksualnostjo in biseksualnostjo v tem, da je biseksualcem spol bolj relevanten:
2 Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.
3 Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.
4 Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.
5 Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.
6 Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.
25
»Privlačnost do svojega spola in ostalih spolov. Vendar pa imaš še zmeraj večjo pomembnost na spolu v primerjavi s panseksualci.« Obe sta torej uporabljali nebinarno spolno definicijo biseksualnosti, vendar pa jo je Marija razlikovala od panseksualnosti, medtem ko jo je Anja z njo enačila. Torej binarizem ni edini razlog, zaradi katerega pride do nesoglasij v definiciji biseksualnosti.
Ljudje živimo v socialnem okolju, preko katerega na nas vseskozi (tudi nezavedno) vplivajo zunanji dejavniki. Te dejavniki imajo veliko vlogo pri oblikovanju naše identitete in razmišljanja. Zato me je pri drugem vprašanju zanimalo, kateri dejavniki so biseksualkam pomagali pri odkrivanju njihove spolne identitete. Dekleta so največkrat izpostavila prijatelje in medije: »Osebno bi rekla, da največ tako socialna omrežja. Potem pri boljšem razumevanju pa tudi prijateljice.« (Nina, osebni intervju, 2021, 3. junij) Poleg tega je Urša (osebni intervju, 2021, 1. junij) omenila, da je pomembno vedeti o samem obstoju biseksualnosti preden lahko uporabljamo etiketo: »Prijatelji. Pa v bistvu tudi samoizobraževanje na internetu. To, da sploh vem, kakšne so različne usmerjenosti. 'Pač', da vem, da če hočem label, jo lahko imam.«
Opazimo lahko pomembnost vidnosti različnih spolnih orientacij v medijih. Internet igra pomembno vlogo, saj pomaga mladim pri samem zavedanju obstoja drugih spolnih identitet, ki se ne skladajo z heteronormativnim okoljem, v katerim odraščajo. Zanimiv odgovor je podala tudi Rozi (osebni intervju, 2021, 5. junij) 7:
Jaz sem začela 'fuzbal' igrat in definitivno je bil to en 'ful' velik dejavnik. Ker prej v bistvu nisem niti poznala ta svet, neki drugačnega. In ko sem začela videti, da so tam punce, ki imajo tudi punce, sem začela študirat o tem, če je tudi meni kakšna punca dejansko všeč. Potem, koliko se na čustveni ravni ujameš, je čisto drugo, ampak ja, so me šport pa prijatelji spoznali s tem, potem pa 'itak' sam naprej raziskuješ. Potem sem pa kmalu punco dobila. Kako se vse izide.
7 Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.
26
Torej Rozi, do dejanskega stika z biseksualnimi in homoseksualnimi osebami o svoji identiteti sploh ni razmišljala ali se spraševala. Šele ob stiku z družbo, kjer niso prevladovala heteronormativna pravila, je ugotovila, da jo privlačijo tudi punce. Do podobnega zaključka je prišla tudi Sonja (osebni intervju, 2021, 1. junij): »Jaz sem recimo ugotovila, da sem 'bi' šele, ko je prvič punca flirtala z mano, ko sem bila tako 20 let stara. Tudi po tem, ko sem ji dala priložnost in sva šli na prvi zmenek, sem bila v dvomih, da sem lahko z njo. Zdaj imam pa preferenco do punc.« Za odkritje identitete je torej zelo pomemben stik s to seksualnostjo.
Nekateri ta stik dobijo preko medijev, drugi preko prijateljev, nekateri pa morajo v stik priti direktno s skupino, v kateri so zrušena heteronormativna pravila. Zanimivo je pomisliti na to, koliko ljudi bi bilo dejansko biseksualnih, če bi bila biseksualnost normalizirana.
7.2.2 Razkritje
Naslednja vprašanja so se nanašala predvsem na razkritja mojih intervjuvank. Spraševala sem jih o pomenu, ki ga ima za njih razkritje, o njihovem prvem razkritju, razkritju družini, prijateljem in na delovnem mestu.
Razkrivanje ima za veliko biseksualcev precejšen pomen. Vendar pa to ne pomeni, da ima pri vseh enako stopnjo pomembnosti. Štirim intervjuvankam razkritje pomeni veliko, saj jim omogoča, da se lahko končno sprejmejo in pred drugimi nehajo skrivati pomemben del sebe.
»Ja, pri meni se zdi pomembno. Ker se mi zdi, da če se nebi razkrila, kot da živim dvojno življenje. Npr. pred tistimi, ki se nisem razkrila, se mi zdi, kot da to nisem čisto jaz. Glede identitete mi je pomembno, ker mi je pomembno tudi, kako drugi mene vidijo ne samo, kako jaz sebe, 'pač' močno vpliva na to kakšno percepcijo imam o sebi.« (Sonja, osebni intervju, 2021, 1. junij) Sonja torej razkritju pripiše velik pomen, saj na njeno identiteto močno vpliva tudi mnenje drugih. Ostalim trem intervjuvankam pa razkritje ne pomeni tako veliko. »Ne, ne zdi se mi. Ljudje bi mogli nehati predvidevati, da so vsi hetero. Res si želim, da heteronormativnost ne bi bila normalna. Ne rabim jaz opravičevat, zakaj sem s punco. Nočem živeti življenja, kjer moram vedno razlagat, da sem biseksualna, kot da je redka bolezen. Ker je normalna.« (Anja, osebni intervju, 2021, 4. junij) Anja je izrazila nezadovoljstvo s splošnim predvidevanjem, da so vsi heteroseksualni, saj želi, da bi bila biseksualnost normalizirana. Torej v razkrivanju ne vidi velikega pomena, saj je mnenja, da razkrivanje ne bi smelo biti potrebno.
Razkritje torej vsem ne predstavlja enakega pomena, vendar pa so se kljub temu vse intervjuvanke že razkrile.
27
Intervjuvanke so se večinoma prvič razkrile bližnjim prijateljem z izjemo Katje (osebni intervju, 2021, 5. junij), ki se je prvič razkrila svojemu fantu: »Po mojem sem se fantu prvič to, da sem direkt naglas povedala. Čisto normalna reakcija, lepo je sprejel, še danes se o tem velikokrat pogovarjava. Zelo lepa izkušnja.« Vse intervjuvanke so pri svojem prvem razkritju poročale o pozitivni reakciji. Po razkritju s pozitivno reakcijo so intervjuvanke opisale počutje predvsem z besedama 'veselo' in 'sprejeto'. Večina je razkrila svojo spolno usmerjenost v osebnem pogovoru, nekatere pa so imele bolj nenavadne metode razkrivanja. Marija (osebni intervju, 2021, 3. junij) je npr. svoje razkritje naredila kar preko video posnetka: »Pravzaprav sem se kar vsem prijateljem hkrati razkrila, ker sem v skupni pogovor poslala en video. A veš tisti videi 'send this to someone to tell them you are bisexual' iz tik toka. Vsi so reagiral pozitivno pa v bistvu so že vedli, ker sem mal hinte spuščala. Njihova reakcija me ni skrbela.«
Vse intervjuvanke se so že razkrile bližnjim prijateljem. Situacija pa je popolnoma drugačna, ko pogledamo razkrivanje pred družinskimi člani. Družini sta se razkrili samo Sonja in Rozi.
Prav tako sta bili edini izmed intervjuvank, ki sta že bili v dolgotrajni monogamni resni zvezi z istim spolom. Sonja je bila ob razkritju pred starši razočarana, saj je pričakovala večjo stopnjo sprejemanja (osebni intervju, 2021, 1. junij):
Najprej sem se mami pa sestri razkrila. Pričakovala sem, da bo mami boljše sprejela, ker je prej vedno podpirala LGBTQA stvari. Ampak potem, ko sem jez povedala, da sem biseksualna, pa ni več podpirala oz. ni mogla tega sprejet. Je bila reakcija slaba. Sploh na začetku. Niso me recimo vrgli iz hiše, majo nekateri še slabše. Ampak smo bili kar ene par tednov/mescev skregani oz. takšni težki pogovori so bili. Oči tudi ni razumel, je rekel da sem sebična, in da me nikoli ne bojo mogli sprejeti. Ker jim veliko pomeni, kaj si drugi mislijo, in da če bo kdo to izvedel, bodo tudi oni imel posledice, da sem s tem nesramna do družine in delam sramoto. Tudi v stilu, da ju skrbi, kako bodo drugi do mene. Sestra pa je bila vedno v redu.
Reakcija Rozine družine prav tako ni bila preveč pozitivna, vendar pa se je izšla po pričakovanjih: »Bom tako rekla. Po pričakovanju so reagiral. Skakal do stropa niso. 'Pač' v svetu je to neka pogosta stvar, ampak, ko se ti pa v družini to zgodi, je pa malo drugače. Tako bom rekla, oči je zelo lepo sprejel, mami je pa tako malo z distanco. Zdaj, ko imam fanta, je kar srečna.« (Rozi, osebni intervju, 2021, 5. junij)
Sonja in Rozi sta bili v intervjuju edini, ki sta imeli dolgoročnega resnega istospolnega partnerja in se razkrili družini. Ob tem bi lahko sklepali, da je biseksualno razkritje odvisno od konteksta.
Ob imetju istospolnega partnerja je težje skrivati svojo biseksualno identiteto, zato sta se razkrili tudi svojim staršem. Ostale intervjuvanke lažje skrivajo svojo biseksualno identiteto in zatorej
28
tudi ne vidijo potrebe razkrivanja le-te staršem. Zato se intervjuvanke po večini razkrivajo samo ljudem, za katere mislijo, da imajo večji potencial pozitivnega sprejemanja njihove spolne orientacije. Poleg tega ima lahko razkrivanje staršem velike posledice, še posebej v primeru, da otroci še vedno živijo doma. Nekatere so prav posebej omenile, da bi se razkrile samo v primeru, da bi imele dolgoročno istospolno partnerico oz. v primeru denarne neodvisnosti. »Ne bi povedala. Verjetno se ne bom nikoli razkrila družini, razen če bom v dolgotrajni istospolni zvezi. Ker vem, kakšen odnos imajo do tega. Nebi povedala, dokler nisem finančno neodvisna.
Iskreno nisem prepričana, ali bi bila prav vržena iz hiše, vendar pa se mi zdi, da je zelo mogoče.
Dokler živim doma, ne bi tega nikoli povedala, saj se preveč bojim posledic.« (Nina, osebni intervju, 2021, 3. junij)
Naslednje vprašanje se je nanašalo na razkritje v službi. Prav tako sta bili in edini, ki sta šli skozi razkritje v službenem okolju. Sonja se je sicer razkrila v prejšnji službi, medtem ko se v trenutni noče zaradi starosti uslužbencev in njenega splošnega opazovanja njihovih reakcij na podobe tematike (osebni intervju, 2021, 1. junij):
V prejšnji službi, kjer smo bili vsi študentje, sem se razkrila. Oz. sem se razkrila tistim bližnjim, potem se je pa itak razvedelo. Pa mi je bilo vseeno, če se razve; tudi na socialnih omrežjih so videli. Ampak tam ni bilo nič posebnega, ker je bilo tudi veliko drugih LGBTQA.
Tam je bilo v redu. Tukaj, kjer sem pa zdaj, je pa bolj malo študentov in so večinoma bolj starejši zaposleni. Ker me je strah, da bi me čudno gledal pa opravljal. Pa mami tam dela.
Nočem tudi zaradi nje, da nanjo to ne vpliva. Tudi vidim, da jih je velik diskriminatornih, ko poslušam njihove pogovore.
Sonja je torej skozi opazovanje ocenila situacijo in predvidevala reakcijo ljudi okoli sebe. Na splošno Sonja kaže visoko razkritost, vendar vseeno kaže previdnost in selektivnost v novih okoljih. Prav tako je opazila razliko med sprejemanjem biseksualnosti pri mladih v primerjavi s starejšo generacijo. Do podobnega zaključka je prišla tudi Rozi (osebni intervju, 2021, 5.
junij):
Jaz delam v lokalu. So mi rekle, če imam koga pa sem jim rekla, da ja, punco. Večinoma te mlade, tok kot jaz, so lepo sprejele, starejše pa tako malo z rezervo. Me tudi niso pol vprašale več o tem. Niti niso hotele razvijat debate o tem, se mi zdi, da jim je bilo malo neprijetno. Ena sodelavka je dosti napeljevala vsakič, ko so bili fantje, da naj jih grem jaz postreči 'kao' da malo fante spoznam.
Razlika med tem, kako mladi in kako starejši sprejemajo biseksualnost, ima definitivno potencial za širša raziskovanja. Namreč iz mojih intervjujev se opazi, da so intervjuvanke dobile večino pozitivnih reakcij od ljudi podobnih starosti. Negativne oz. manj navdušene reakcije pa
29
so prihajale od starejših ljudi. Zdi se, da se z uporabo interneta in globalizacijo različne spolne identitete bolj normalizirajo, kar vodi do boljše sprejemljivosti pri mlajših generacijah.
7.2.3 Medijska reprezentacija
V drugem sklopu sem intervjuvanke spraševala o družbenem kontekstu biseksualnosti. Ljudje namreč ne živimo v vakuumu in družbeno okolje igra veliko vlogo pri našem razvoju.
Spraševala sem jih predvsem o medijski reprezentaciji biseksualnosti.
Intervjuvanke so se vse strinjale, da se največ biseksualne reprezentacije najde na internetu, predvsem na socialnih omrežij. Prav tako so se strinjale, da je biseksualne reprezentacije premalo. Urša in Rozi sta še posebej omenili, da je v primerjavi s tujimi mediji slovenska javna reprezentacija še posebno nizka. Urša (osebni intervju, 2021, 1. junij) je odgovorila takole: »Na teh socialnih omrežjih Instagram, Twitter videvam reprezentacijo. Na slovenskih medijih, kot so radio, časopis, TV, novice … to pa sploh ne.«
Ob vprašanju, kakšna se jim zdi medijska reprezentacija biseksualnosti, so se vse strinjale, da je velikokrat zelo stereotipna. V medijski reprezentaciji so izrazile, da je še posebej pogost stereotip, da biseksualne osebe varajo. »Zelo rada gledam filme, serije in knjige. Ampak vseeno imam probleme najti dobro reprezentacijo biseksualnosti. Tako, ko vidim reprezentacijo, je vedno o varanju. Da so ugotovili, da so biseksualni, ko so varal na svojega partnerja, kar ni neki dobra reprezentacija, ker smo že tako klasificirani kot cheaters in homewreckers.« (Anja, osebni intervju, 2021, 1. junij) Sonja in Urša so specifično izpostavile, da vidijo veliko več homoseksualne reprezentacije kot biseksualne. »Zdi se mi, da jo je vedno več, ampak vseeno je več homoseksualne pa heteroseksualne. Meni se zdi, da je to vseeno ena dualnost, ki je najbolj reprezentirana. Še posebej na televiziji se mi zdi, da je zelo redka, ker je večina heteroseksualne pa homoseksualne.« (Sonja, osebni intervju, 2021, 1. junij)
Intervjuvanke sem povprašala za nekaj primerov biseksualne reprezentacije. Tri se niso spomnile nobenega primera, kar prav tako prikaže redkost biseksualne medijske reprezentacije.
Marija (osebni intervju, 2021, 3. junij) je podala primer biseksualnega izbrisa: »Pozitivna reprezentacija je v Sex education. V kakšnih drugih gej filmih pa se velikokrat zgodi, da ima en vedno punce, hodi s puncami. Potem pa naenkrat dobi 'tipa' je pa nenadoma gej, čeprav so mu bile vedno in so mu še vedno všeč punce. Primer recimo je iz serije Tharntype. Glavnemu karakterju Type so všeč punce. Potem pa je s fantom in vedno uporablja besedo gej.« To kaže
30
dober primer biseksualnega izbrisa in sklepanja spolne usmerjenosti na podlagi trenutnega partnerja. Kot primer dobre reprezentacije so nekatere izpostavile nove Netflix serije, ki kažejo večjo reprezentacijo biseksualnosti. Anja, Marija in Nina so pohvalile Netflix serijo Sex education, Nina pa je dodala še serijo The 100, kjer je glavna vloga dodeljena biseksualni najstnici: »Kakšne nove Netflix serije imajo dobro reprezentacijo. Recimo The 100 ima glavni karakter, ki je biseksualna punca. Ko sem gledala, sem bila zelo presenečena, ker je dejansko glavni karakter, ne vem če sem že videla. Pa serija je res dolga … se mi zdi 7 sezon, tako da ja.
Kar vesela. Pa Sex education je na splošno dobra glede LGBTQA reprezentacije. Se kar izboljšujejo zadeve.« (Nina, osebni intervju, 2021, 3. junij) Sonja pa je omenila negativno reprezentacijo, ki jo je pred kratkim opazila na televiziji (osebni intervju, 2021, 1. junij):
Samo eno sem se spomnila, ker sem pred kratkim videla na televiziji. 90 days to wedding iz TLC-ja. Je resničnostni šov. In je ena punca biseksualna in se bo poročila z enim moškim.
Ampak tam reprezentirajo biseksualnost kot poliamorijo. Pravzaprav nikoli ne uporabijo besedo poliamorija, ampak vedno uporabljajo biseksualec za to, da povesta, da bosta kasneje še punco dobila. Od začetka do konca govorijo v stilu da je ona biseksualna, in zato hočeta imeti še punco po tem, ko se poročita.
Primeri, kot so Sonjin, še bolj utrjujejo stereotipe, da so biseksualci nesposobni za monogamne zveze. Biseksualnost in poliamorija sta namreč dva spektra seksualnosti, ki nista nujno povezana in ju je zato treba ločevati. Drugače se preko tega ohranjajo napačni stereotipi o biseksualnosti.
Ob nepravilni in stereotipni reprezentaciji so intervjuvanke občutile predvsem jezo in občasno žalost. »Jezna, hočem iti do njih pa se dret na njih.« (Anja, osebni intervju, 2021, 1. junij). »Sem žalostna pa jezna. Najraje bi jim šla povedat, da je narobe.« (Marija, osebni intervju, 2021, 3.
junij).
Prav tako sem intervjuvanke vprašala ali opazijo razliko med pogledom na ženske in moške biseksualce tudi v medijih. Katja, Anja, Urša in Nina so povezale razlog drugačnega pogleda na ženske biseksualke z industrijo filmov za odrasle. Ostale na to vprašanje niso znale odgovoriti. »Recimo, če se čist tko vulgarno izrazim, 'porno' strani. Veliko večkrat se bolj
31
sprejema, da je ženska z žensko, kot da je moški z moškim. Se recimo bolj razume, da meni v oči pade ženska, kot moškemu tudi moški.« (Katja, osebni intervju, 2021, 5. junij)8
Urša (osebni intervju, 2021, 1. junij) pri opisovanju odnosa moških do biseksualnih žensk uporabi besedo fetiš: »Ženske biseksualke so za moške kot en fetiš. Kot ena priložnost za trojčka. Na moške biseksualce pa gledajo na njih negativno, ker se mi zdi da jih bolj kot geje obravnavajo. To je pa 'itak' popolnoma negativno v družbi.« Pravzaprav je odnos med dvema ženskama velikokrat zaznan kot erotična fantazija za moške. Zato so biseksualke velikokrat seksualizirane.
7.2.4 Širši družbeni kontekst
Intervjuvanke sem vprašala, kakšna se jim zdi razlika med tem, kako družba sprejema moške biseksualce v primerjavi z biseksualnimi ženskami. Vse intervjuvanke so bile mnenja, da obstaja razlika, saj družba veliko bolje sprejema biseksualne ženske kot moške. »Ja, ženske družba bolj sprejema. Za ženske se men zdi, da je tko dosti 'pač' da mislijo, da so straight skoz.
Je to spet ena faza. 'Tipi' so pa takoj gej.« (Marija, osebni intervju, 2021, 3. junij)
Intervjuvankam se je torej zdelo, da so ženske bolj fetišizirane, in da jih družba bolje sprejema.
Ta fetišizacija je lahko produkt večjega problema – patriarhalne družbe in biseksualnega izbrisa. Patriarhalno družbo omenjam, ker je skupna točka temu, da so ženske dojete kot heteroseksualne in moški homoseksualni to, da oboje na koncu privlači moški spol. Zdi se, da je prvi korak k večji normalizaciji biseksualnosti to, da nehamo razmišljati o tem, da je vsaka spolnost namenjena moškim oz. moškemu užitku. Poleg tega ima tukaj pomembno vlogo tudi biseksualni izbris. Ljudje biseksualnosti ne vidijo kot legitimno spolno usmerjenost, zato jo je
8 Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.
32
lažje fetišizirati. Na nek način se zdi, da družba bolje sprejema biseksualne ženske. Ampak, ali je sprejemanje, ki izhaja iz seksualizacije in biseksualnega izbrisa, zares sprejemanje? Tako imenovan boljši odnos do biseksualk izhaja iz dejstva, da njihova spolna usmerjenost ni videna kot resna in legitimna.
7.2.5 Diskriminacija, nasilje in stereotipi
Tretji sklop sestavljajo vprašanja, povezana z diskriminacijo, stereotipi ter nasiljem.
Heteroseksualcem je diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti dokaj nepredstavljiva, vendar pa je lahko del vsakdana ljudi, ki ne ustrezajo heteronormativnim pravilom družbe.
Diskriminacija in stereotipi sta dva zelo prepletajoča pojma. Diskriminacija se nanaša predvsem na nepravična dejanja do določenih kategorij ljudi, medtem ko so stereotipi bolj posplošena mnenja do določenih skupin. V prvem delu tega sklopa sem se osredotočila bolj na diskriminacijo (in nasilje), v drugem pa na splošne stereotipe, ki jih biseksualcem pripiše heteroseksualna družba in homoseksualna skupnost.
Diskriminacija
Na prva tri vprašanja so odgovarjale samo 4 intervjuvanke, saj so le one doživele diskriminacijo. Od tega sta dve doživeli diskriminacijo samo preko interneta. Glavni razlog za precej nizko doživljanje diskriminacije v resničnem življenju se zdi to, da so biseksualci pri razkrivanju svoje spolne identitete zelo previdni in selektivni. »Mislim, da ne; kot sem že prej rekla, nisem to nikoli obešala na nek zvon, nisem to nič okoli govorila. Sploh pa ne tistim, ki ne sprejemajo in zaradi tega tudi nisem mogla biti deležna diskriminacije.« (Urša, osebni intervju, 2021, 1. junij)
Nina, Sonja, Rozi in Anja so na to vprašanje odgovorile pritrdilno. Od tega sta samo Sonja in Rozi to doživeli v živo. »Jaz sem predvsem največ doživela doma, da me nista sprejela, da sta vse te stvari grde govorila. Pa da sem sebična, pa da ni v redu. Drugače se mi zdi da tudi, če sem v javnosti s punco pa trobijo iz avtov. Čeprav noben ni še bil 'ful' nesramen.« (Sonja, osebni intervju, 2021, 1. junij)
Sonja je v primeru mami doživljaja bifobijo, saj njena mami ni sprejemala njene biseksualne identitete. Na drugi strani so lahko biseksualne osebe velikokrat tudi žrtve homofibije, saj jih (še posebej, ko so v istospolnem odnosu) ljudje velikokrat označijo za homoseksualce.
33
Anja in Nina sta doživeli diskriminacijo na internetu. V moderni dobi veliko biseksualcev najde podporo v virtualnem svetu, še posebej, če se jim ne zdi varno razkriti v resničnem svetu. Na internetu lahko najdejo varno okolje, kjer jih ljudje podpirajo in razumejo. Vendar pa to hkrati odpre vrata za internetno ustrahovanje, kar lahko prav tako negativno vpliva na mentalno stanje posameznika. Anja je delila svojo izkušnjo z diskriminacijo in ustrahovanjem preko interneta (osebni intervju, 2021, 1. junij).
Sem govorila z eno lezbijko in sva se kar ujele. In ona je hotela biti z mano, vendar jaz sem bila takrat še zelo zmedena, anksiozna pa tako glede tega, ker nisem še bila stoprocentna o svoji identiteti. Pa mi je bla všeč, ampak takrat sem se še spraševala, če morda to delam samo za pozornost, kar je neumno, ker 'itak' noben ni vedel, dobesedno noben. Ker je moja družina zelo homofoba, iskreno nisem hotela biti biseksualna in sem izgovore iskala. Morda se tako počutim samo zaradi medijev, ker gledam veliko LGBT serij in filmov. Hotela sem izbrisat ta del pa samo biti straight. In po tem, ko me je vprašala, če bi imele kaj več kot prijateljstvo sem ji rekla. da se vse premika preveč hitro, in da sem zmedena, in da nisem pripravljena. In potem so se začele žaljivke. Rekla je, da sem ista kot vse biseksualke, ki smo samo zmedene pa ne vemo, kaj hočemo, pa da si skoz neki izmišljujemo. Pa da sam tratim njen čas. Potem, ko je ta spis napisala, me je direkt blokirala. Nekak sem vedno obžalovala, ker mi je bila dejansko všeč in sem rabila samo mal več časa, ker je bilo to vse novo zame. Takrat sem bila 15 in iskreno, ko sem to brala, se mi je zdelo da si zaslužim to, kar je rekla pa sem se krivo počutila.
Zanimivo je, da je Anja pravzaprav tudi ponotranjila stereotipe, ki so značilni za bifobijo.
Spraševala se je o tem, ali to počne samo za pozornost, čeprav nihče v njenem življenju ni vedel.
Zaradi seksualizacije biseksualk v medijih se ideja, da so samo heteroseksualke, ki sodelujejo v homoseksualnih odnosih zaradi iskanja pozornosti heteroseksualnih moških, velikokrat projicira na biseksualke.
Vse intervjuvanke, ki so doživele diskriminacijo, so jo doživele s strani heteroseksualne skupnosti, medtem, ko so samo tri doživele diskriminacijo s strani LGBTQA skupnosti. Rozi (osebni intervju, 2021, 5. junij) je rekla, da s strani LGBTQA skupnosti diskriminacije ni doživela, vendar je tudi priznala, da s skupnostjo nima veliko stikov: »To pa ne, ampak tudi ne poznam neki nobenega. Samo moje kolegice, ampak jih je večino biseksualk in lezbijke, tko da nisem edina 'bi'. Drugih ljudi ne poznam.«
Sonja (osebni intervju, 2021, 1. junij) je omenila diskriminacijo, ki jo je dobila s strani svojih bivših partneric. »Jaz osebno sem od dveh bivših punc. In je bilo malo diskriminatorno, ker nobeni ni bilo všeč, da sem bila biseksualna. Ta prva ni čisto sprejela tega. Je v bistvu vsem govorila, da sem homoseksualna. Da me je turned gay. Sicer bolj v hecu ampak vseeno. Je tudi priznala, da bi ji bilo to bolj všeč. Tako, da s te strani se mi ne zdi, da je bla čist sprejeta moja
