UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
MARTINA JAKOPIN
Stigmatizacija oseb v duševni stiski
Zaključno delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
MARTINA JAKOPIN
Stigmatizacija oseb v duševni stiski
Zaključno delo
Mentor: red. prof. dr. Roman Kuhar Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje: Sociologija
Ljubljana, 2021
Izvleček
Stigmatizacija oseb v duševni stiski
V diplomski nalogi se ukvarjam s problematiko nastajanja in vzdrževanja stereotipov, predsodkov, stigmatizacije in diskriminacije oseb s težavami v duševnem zdravju. Stigma
»duševne bolezni« človeka zaznamuje kot neozdravljivo bolnega, potencialno nevarnega in nesposobnega odločanja o svojem življenju. Duševna kriza mine, a stigma ostane.
Stigmatizirane spremlja na vseh področjih družbenega življenja in vpliva na njihov način bivanja. V nalogi predstavim posledice družbenega zavračanja in izključevanja oseb z duševnimi stiskami ter opišem različne strategije stigmatiziranih, ki jih uporabljajo pri upravljanju svoje stigme. V zaključnem delu naloge poudarim pomen delovanja vladnih in nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja.
Ključne besede: duševno zdravje, duševne stiske in krize, stereotipi, predsodki, stigma, diskriminacija
Abstract
Stigmatization of People in Emotional Distress
The diploma thesis deals with the issue of the emergence and maintaining of stereotypes, prejudice, stigmatization and discrimination of people with mental health problems. The stigma of »mental illness« marks a person as incurably ill, potentially dangerous and incapable of making decisions about his/her life. The emotional crisis passes but the stigma remains. It accompanies the stigmatized through all the areas of social life and affects their way of life.
The thesis presents the consequences of the social rejection and exclusion of people in emotional distress, and describes different strategies used by the stigmatized to manage their stigma. The final part of the thesis highlights the importance of the work carried out by governmental and non-governmental organizations in the field of mental health.
Keywords: mental health, emotional distress and crisis, stereotypes, prejudice, stigma, discrimination
Kazalo
1. UVOD ... 5
2. DRUŽBENI VIDIKI ZDRAVJA... 6
2.1 Zdravje kot supervrednota moderne družbe ... 6
2.2 Nadzorovalna vloga medicine v družbi ... 7
3. MEDICINSKI IN PSIHOSOCIALNI POGLED NA DUŠEVNO ZDRAVJE ... 9
4. DUŠEVNE STISKE IN KRIZE ... 11
4.1 Duševno zdravje ... 11
4.2 Duševne težave in motnje ... 11
4.3 Kako postaneš »duševni bolnik« ... 13
5. STIGMA IN DISKRIMINACIJA LJUDI S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU . 14 5.1 Mikroideologije vsakdanjega sveta ... 15
5.1.1 Stereotipi ... 16
5.1.2 Predsodki ... 17
5.2 Diskriminacija ... 20
5.3 Stigma in proces stigmatizacije ... 22
5.3.1 Koncept stigme ... 23
5.3.2 Načini upravljanja stigme ... 25
5.4 Posledice stigme in diskriminacije ... 28
5.4.1 Stigmatiziran posameznik ... 28
5.4.2 Poslabšanje zdravstvenega stanja in zdravstvene službe ... 30
5.4.3 Družina ... 31
5.4.4 Izobraževanje ... 32
5.4.5 Zaposlovanje in delovno mesto ... 32
6. SLUŽBE ZA DUŠEVNO ZDRAVJE IN NEVLADNE ORGANIZACIJE ... 33
7. ZAKLJUČEK ... 34
8. LITERATURA IN VIRI ... 37
1. UVOD
Duševne stiske in krize spadajo med poglavitne vzroke oviranosti v vsakdanjem življenju, s hudimi družbenimi in ekonomskimi posledicami za posameznike, družine in skupnosti. Ljudje s težavami v duševnem zdravju, pa tudi njihovi bližnji, se morajo poleg bremena tegob duševnih motenj spoprijemati tudi z negativnimi odzivi družbenega okolja. Diskriminirani so na mnogih področjih družbenega življenja, pri čemer jim stereotipi in predsodki ter stigma »duševnega bolnika« znižujejo kakovost bivanja in zmanjšujejo dostop do celostne pomoči in učinkovitega premagovanja duševnih stisk.
Duševno zdravje je izmuzljiv pojem, katerega razlaga ni preprosta, saj je odvisen predvsem od tistih, ki ga definirajo. Bolezen se opredeljuje glede na normo zdravega ter na njen odklon. V primeru telesnih težav je bolezen jasno določljiva, saj je norma v medicinskem diskurzu eksplicitna, medtem ko v primeru duševnih motenj norma dodatno implicira številne moralne, ideološke, ekonomske in pravne ipd. pomene, ki so podrejeni različnim interesom kulturnih tradicij in dominantnih ideologij.
Namen diplomskega dela je raziskati problematiko nastajanja in vzdrževanja stereotipov, predsodkov, stigme in diskriminacije ljudi s težavami v duševnem zdravju. Delo je razdeljeno na šest delov. V uvodnem delu bom predstavila vlogo moderne medicine pri razumevanju bolezni in zdravja. Sledi predstavitev dveh modelov, medicinskega in psihosocialnega, ki prevladujeta na področju obravnave oseb z vsakovrstnimi duševnimi motnjami. V nadaljevanju bom opisala potek nastanka duševnih stisk in njenih posledic. V osrednjem delu skušam odgovoriti na vprašanja, kako in zakaj v družbi nastajajo in se ohranjajo stereotipi, predsodki, stigma in diskriminacija. Osredotočila se bom na pojavne oblike in prakse diskriminacije in stigmatizacije, na vzpostavljanje razlikovanj na mi in oni, na normalni in nori ter na problem nastajanja odkritega sovraštva, družbenega ločevanja in izključevanja ljudi z duševnimi težavami, ki sega prav na vsa področja družbenega življenja. V zaključnem delu bom obravnavala posledice družbenega zavračanja in predstavila načine oziroma strategije upravljanja stigme. V sklepni misli bo pozornost namenjena delovanju vladnih služb in nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja.
Diplomsko delo bo temeljilo na kombiniranju in interdisciplinarnem povezovanju socioloških in socialno-psiholoških študij, ki dajejo vpogled v problematiko nastajanja stigme in diskriminacije ljudi s težavami v duševnem zdravju. Pri proučevanju se bom oprla na teoretska
dognanja slovenskih ter tujih avtoric in avtorjev, ki se ukvarjajo s procesi družbenega izključevanja in zavračanja določenih posameznikov in skupin. Uporabila bom njihove koncepte in poskušala razložiti prej navedeno problematiko stigmatizacije oseb v duševni stiski in krizi.
Avtorice in avtorji, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem, različno poimenujejo posameznike in skupine ljudi z duševnimi motnjami. V diplomski nalogi bom uporabljala besedni zvezi
»duševni bolnik« in »duševna bolezen« v dvojnih narekovajih, predvsem zaradi negativne konotacije neozdravljivosti in pripisovanja trajne nesposobnosti ljudem, ki trpijo zaradi teh težav. Uporabljala bom termine, kot so »motnja«, »stiska« ali »kriza«, ki v sebi nosijo možnost rešitve problemov.
2. DRUŽBENI VIDIKI ZDRAVJA
2.1 Zdravje kot supervrednota moderne družbe
V sodobnih družbah postaja zdravje življenjski projekt, življenjski cilj, s katerim se mora vsakdo brezpogojno ukvarjati. Pravilna prehrana, telesni trening, odpoved kajenju in drugim slabim razvadam so postali ključne norme za vzdrževanje dobrega psihofizičnega stanja in normalnega življenja. Vse to je obenem tudi znak poudarjanja individualne odgovornosti, discipliniranja in samonadzora nad telesom in zdravim življenjskim slogom, kar je v modernih družbah zelo spoštovano (Ule, 2012: 9). Vzdrževanje zdravja postaja posebna vrlina, zdravje pa neke vrste supervrednota, sinonim za življenje in metafora za splošno človeško blaginjo (prav tam).
Z načini ohranjanja zdravega življenjskega sloga in dobrega počutja se ukvarjajo različne službe in institucije tako v vsakdanjem družbenem življenju kot v različnih znanostih, ki skozi razprave o človeku in njegovem telesu vzpostavljajo zdravo telo kot normo. Definiranje in vrednotenje zdravja ter razumevanje bolezni je odvisno od diskurzov in praks znanstvene medicine, politike, industrije, oglaševalcev, medijev, izobraževalnih ustanov ipd.
2.2 Nadzorovalna vloga medicine v družbi
Mirjana Ule pojasnjuje, da so splošne teorije o zdravju in bolezni »vedno temeljile na dominantnih ideologijah in verovanjih določene kulture« (Ule, 2012: 6), zato se pojmovanja in konceptualizacije zdravja, bolezni in medicine spreminjajo skupaj s spreminjanjem vodilnih ideologij, vrednostnih sistemov in kulturnih tradicij (prav tam). Avtorica piše, da so medicinske kategorije »mesto delovanja metafor, s katerimi se v določeni družbi hvali ali obtožuje kako vedenje ali stanje človeka« (Ule, 2003: 18).
Medicinski pogled ni nevtralen, temveč je globoko zaznamovan s političnim, kajti spremembe v raziskovanju in opisovanju človekovega telesa temeljijo na določenih mehanizmih moči, ki od osemnajstega stoletja naprej držijo človekovo telo pod nadzorom (Ule, 2012: 7). Od takrat je telo obravnavano kot pokorno, lahko se ga disciplinira, spreminja in izboljša. Postane objekt tehnik preiskovanja, analiziranja in izdelovanja, vse te tehnike pa nosijo v sebi oblike nadzorovanja (Ule, 2003: 58).
Michael Foucault (1998) je v svojih študijah o zgodovini medicine in zgodovini norosti opozoril na nove oblike discipliniranja, nadzorovanja in podrejanja družbenim močem. Izpostavil je pojav prvih javnih bolnišnic v Parizu, ko je v osemnajstem stoletju nastal nov medicinski diskurz, ki je bil usmerjen k nadzorovanju množic in ne le posameznikov. Zahteva po zapiranju v nadzorovalne institucije je bila hkrati ekonomska in moralna (prav tam, str. 58). Na primer pojem norosti je služil za nadzor družbeno nekoristnih ljudi, brezdelnežev, revežev, nekompetentnih in izključenih in od tod se je razvil moderen pojem duševne bolezni. Norost je v osemnajstem stoletju dobila medicinskotehnični izraz »duševna bolezen« (prav tam, str. 6), ki se je distanciral od tradicionalnih pojmov obsedenosti, nasilnosti ali izjemne inovativnosti.
Nov koncept duševne bolezni je terjal nove nadzorovalne institucije in nove discipline, na primer psihiatrijo, s težnjo po popolnem nadzoru. Po Foucaultu (2009) se je nato v devetnajstem stoletju razvil pojem medicinskega standarda. Medicina je med drugim opredeljevala norme in odklone od norm, ki so določale medicinski standard, obenem pa je prevzela skrb za bolnike, ki so se odmaknili od definiranih standardov, da se vrnejo v okvir norm. Tehnike normalizacije so temeljile na kategoriziranju normalnih in deviantnih subjektov s pomočjo medicinskih in psihiatričnih metod ter za opravičevanje discipliniranja subjektov z izločanjem odklonskosti (Ule, 2003: 17). Zasluga Foucaultevih proučevanj medicine je spoznanje, da so spremembe v oblikah medicinske vednosti povezane z oblikami moči (prav tam, str. 62).
V primerjavi z drugimi družbenimi institucijami si je moderna medicina pridobila privilegiran družben položaj pri definiranju in konstituiranju prave narave zdravja in bolezni, saj se opira na znanost in objektivno preizkušene metode zdravljenja ter na raziskovalne študije in dosežke, to znanje pa je laikom pogosto nerazumljivo (Ule, 2012: 6). Medicinska stroka ima institucionalno moč in vzvode, da lahko določa, kaj je zaželeno oziroma kaj je normativno sprejemljivo in kakovostno življenje ter kaj to ni (prav tam, str. 8).
V sodobni družbi in moderni medicini ima prednost znanstveno-racionalna predelava bolezni in njenih znakov, pa vendar obstaja še veliko bolj elementarna, to je čustvena raven doživljanja in zaznavanja bolezni ter njenih posledic in učinkov (prav tam, str. 5). Na primer pri izkušnji bolečine je lahko čustveno doživljanje, izražanje občutkov in čustev, kot sta strah in negotovost, odločilno. Skozi življenje se naučimo reagirati na bolečino, kaj moramo ali pa nasprotno, česa pred drugimi ne smemo povedati ali pokazati zaradi določenih družbenih omejitev (prav tam).
Bolezen je v svoji elementarni obliki dogodek, ki se ne izraža le v bioloških znakih prizadetega telesa. Pomemben del so njene družbene manifestacije, ki prizadenejo družbene odnose, vloge in dejavnosti posameznice ali posameznika (prav tam). Ule opozarja, da se bolezen razvija v specifičnem družbenem kontekstu, ki ga ne smemo prezreti pri analizi vzrokov in posledic (prav tam). To, da ima nekdo simptome določenih zdravstvenih težav, je več kot telesni problem, je namreč problem sprememb samopodobe, družbenega statusa in medsebojnih odnosov. Gre za problem kakovosti življenja in preživetja. Bolezen je družbena izkušnja, ki ima psihološke in socialne posledice, je »socialno-kulturno uokvirjena« (prav tam). In ravno družben učinek zdravstvenih težav je tisti, zaradi katerega o zdravju in bolezni razpravljajo poleg medicine predvsem socialne in družbene znanosti (prav tam).
»Medicina predstavlja le en pogled na realnost.« (Ule, 2003: 41) Ule ugotavlja, da je na prehodu v enaindvajseto stoletje medicina izgubila položaj avtonomnega in samozadostnega sistema zdravstvenega oskrbovanja ljudi, izgubila je avtonomijo v določanju bolezni in normalnosti (prav tam, str. 60). Politična oblast in sistemi zdravstveno-socialnega zavarovanja se vedno bolj vmešavajo v financiranje in nadzorovanje zdravstvene oskrbe ter nadzorovanje zdravniškega dela (prav tam).
3. MEDICINSKI IN PSIHOSOCIALNI POGLED NA DUŠEVNO ZDRAVJE
Na področju duševnega zdravja prevladujeta dva diskurza, medicinski in psihosocialni.
Medicinski model je rezultat dominantnih diskurzov znanstvene medicine, ki poudarjajo pomen medicinskih ekspertiz in diagnoz. Temelji na sistematskem merjenju, identificiranju in primerjanju vidnih bolezenskih znakov (Ule, 2003: 57–58). Za medicinsko obravnavo je značilno, da psihiater opredeli duševne motnje kot bolezen, postavi diagnozo, predpiše medikamentozno zdravljenje in glede na resnost pacientovega stanja odredi hospitalizacijo.
Nasprotje prevladujočemu medicinskemu pogledu na duševne stiske je psihosocialni model, ki se je razvil iz nezadovoljstva z medicinskim prijemom (Lamovec, 1998: 13). Vzroke za duševne motnje išče v širšem kontekstu, predvsem v družbenih okoliščinah posameznika: »Psihosocialni prijem ne uporablja medicinskih diagnoz, temveč kontekstualizirane opise problemov in stisk.«
(Prav tam, str. 16.)
Lamovec opozarja, da zaradi močne stigmatiziranosti bivanje v psihiatrični bolnišnici zmanjša možnosti za kakovostno in produktivno življenje uporabnikov, zato predstavniki psihosocialnega prijema to rešitev priporočajo kot ukrep v skrajni sili (prav tam, str. 42).
Avtorica zastopa stališče: »Stigma duševne bolnišnice je precej močnejša od stigme zapora.«
(Prav tam, str. 41.)
Ule meni, da sodobna medicina težko priznava, da obstajajo pri zdravljenju in bolezni tudi psihosocialne razsežnosti, ki se »odtegujejo medicinsko tehnični diagnostiki« (Ule, 2012: 6).
Za medicinsko ekspertizo je pomembneje priti do dognanj o fizičnem stanju z medicinskimi preiskavami in napravami kot pa to, kaj človek zaupa zdravniku o svojem počutju, čustvih in občutkih: »Bolnik v taki medicini ni obravnavan kot posameznik oziroma posameznica, ampak kot primer, kot objekt, na katerem se uporabljajo določene metode in pravila, ki so upravičena glede na vsakokratni znanstven model.« (Prav tam.) Obravnavan je kot »privesek svoje diagnoze« (Lamovec, 1998: 16). V sodobni medicini so spregledani zunanji dejavniki, kot so na primer okoljski, socialni in politični, ki bolj kot biološki dejavniki povzročajo različna bolezenska stanja, kajti večina vzrokov teh težav namreč izhaja iz socialnih in ekonomskih težav, revščine, izkoriščanja, diskriminacije, seksizma in rasizma (Ule, 2012: 7).
Lamovec izpostavlja, da to kar v okviru medicinskega modela predstavlja pojem ozdravitve, v psihosocialnem modelu pomeni pojem »opolnomočenja« (Lamovec, 1998: 16). V procesu opolnomočenja si morajo osebe s psihičnimi motnjami zastaviti cilje, ki jih želijo doseči.
Osvoboditi se morajo pretirane odvisnosti od zdravil, strokovnjakov, svojcev ali lastne lagodnosti. Proces opolnomočenja pomeni prepleteno sodelovanje med uporabniki, družino, skupnostjo, strokovnjaki in različnimi institucijami, katerega temelj je dogovarjanje »na enakovredni ravni – z možnostjo izbire« (prav tam, str. 21). Treba je ustvariti pogoje, v katerih bo lahko vsakdo razvijal in uporabljal svoje sposobnosti ter se enakovredno vključil v družbo (prav tam, str. 22). V psihosocialnem modelu je pojem opolnomočenja ključnega pomena.
Opolnomočenje je končni cilj, s katerim se vrednoti uspeh skupnostnih služb in uporabniških združenj (prav tam, str. 18).
V Sloveniji je bil na področju duševnega zdravja storjen pomemben premik od medicinske k socialni perspektivi pri razumevanju in pomoči osebam s psihosocialnimi stiskami, kar pomeni, da se to področje umešča v socialno varstvo kot enakovredno področje (Škerjanc, Zaviršek, 2000: 400). Psihosocialni diskurz ni osredotočen na fizične simptome bolezni, ampak na širši družbeni kontekst. Dolgotrajne duševne stiske se razume in pojasnjuje skupaj z družbenimi situacijami, v katerih oseba živi, in z dejavniki, kot so osamljenost, psihično zanemarjanje, fizično nasilje, spolne zlorabe, ekonomska ogroženost ipd. (prav tam).
Na začetku devetdesetih let preteklega stoletja je postopno prišlo do pomembnih sprememb v terminologiji, ki se kažejo v uporabi besed, kot so »duševno zdravje« namesto »duševna bolezen«, »oseba v krizi« namesto »duševni bolnik« (prav tam). Pomen in smisel teh terminoloških sprememb je »v drugačnem razumevanju duševne stiske, ki je opustilo medicinske poglede na duševno bolezen ter se osredotočilo na razumevanje socialnih situacij, ki sprožijo duševno krizo« (prav tam).
Besedna zveza »duševni bolnik« je neprimerna, saj je njen poudarek na bolezni. Lamovec poudarja, da se v okviru psihosocialnega prijema ne govori o »duševni bolezni«, saj je taka terminologija neustrezna in škodljiva: »Izraz ‘kriza’ je primernejši zato, ker pomeni začasno nezmožnost posameznika, da bi opravljal svoje naloge oziroma skrbel zase.« (Lamovec, 1998:
15) Termin »duševna bolezen« daje v splošni javnosti vtis trajne nesposobnosti, kar ustvarja nevzdržne stereotipe. Namreč večina oseb, ki so doživele eno ali več kriz, je večino časa sposobna povsem ustreznega delovanja (prav tam).
Tanja Lamovec in Vito Flaker menita, da pojem »duševne bolezni« deluje zastrašujoče in deprimirajoče, saj po njunih besedah: »Vsebuje konotacije neozdravljivosti, propada in izobčenosti.« (Flaker, Lamovec, 1993: 90) Avtorja pravita takole:
»‘Duševna bolezen’ je hkrati več in manj kot si navadno predstavljamo pod besedo bolezen. Več je zato, ker ne zajema le motenosti specifične vitalne funkcije, temveč prizadene celotno človekovo osebnost, poruši pa tudi celotno mrežo njegovih medosebnih odnosov ter življenjskih stremljenj. Pri ostalih boleznih so vsa ta področja prizadeta le delno, zato navadno zadostuje, da zdravljenje usmerimo le na bolezen samo. Motnja, ki prizadene osebnost, potrebuje še drugačno obravnavo.« (Prav tam, str. 87.)
4. DUŠEVNE STISKE IN KRIZE
4.1 Duševno zdravje
Duševno zdravje je v svojem bistvu širok koncept, katerega opredelitev je dokaj kompleksna.
Svetovna zdravstvena organizacija razlaga duševno zdravje kot »stanje dobrega počutja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela ter prispeva v svojo skupnost« (NIJZ). Tradicionalne definicije razumejo duševno zdravje kot stanje, ki je ločeno od duševnih težav in motenj. Novejše opredelitve pa se naslanjajo na »koncept kontinuuma« (Jeriček Klanšček in dr., 2018: 19), po katerem se duševno zdravje »razume kot nekaj spremenljivega na kontinuumu od pozitivnega k negativnemu oziroma obratno« (prav tam). Zajema tako pozitivno kot negativno komponento duševnega zdravja. Za pozitivno so značilni prevladujoče doživljanje optimističnih občutkov, pozitivna samopodoba, dober odnos do sebe in drugih, občutek moči za spoprijemanje s težavami in učinkovito reševanje izzivov (prav tam, str. 20). Za negativno duševno zdravje pa je značilno slabo ali nizko izraženo duševno zdravje, duševne motnje in težave so prisotne, lahko pa tudi ne. Dobro duševno zdravje in duševne težave se ne izključujejo in se lahko pojavljajo sočasno, odsotnost motenj pa še ne pomeni nujno dobrega duševnega zdravja in obratno (prav tam).
4.2 Duševne težave in motnje
V vsakodnevnem življenju se soočamo z različnimi stresnimi dogodki in psihično napornimi obdobji, kot so napeti odnosi z družinskimi člani ali s sodelavci, konec partnerske veze, bolezen, smrt, izguba službe, finančne stiske, selitev ipd. Čeprav so duševne težave del našega vsakdanjika, ki jih bolj ali manj uspešno obvladujemo, pa s prijatelji ali sodelavci še vedno lažje spregovorimo na primer o sladkorni bolezni ali raku kot pa o duševnih stiskah. V sodobni družbi
se o duševnih motnjah običajno govori šepetaje ali molči. Neobvladovanje psihičnih kriz in njenih posledic neredko velja za znak osebnostne šibkosti volje in značaja, za nekaj sramotnega in tudi zasmehovanega. Osebe s težavami v duševnem zdravju se morajo tako poleg zdravstvenih težav spopadati tudi z negativnimi impulzi družbenega okolja, s stereotipi in predsodki ter s stigmo in diskriminacijo. To so odločilni razlogi, zaradi katerih ljudje o svojih stiskah ne spregovorijo, ne poiščejo pravočasno strokovne pomoči in podpore ter vzdržujejo stanje duševnih bolečin, ki hromijo njihovo vsakodnevno funkcioniranje.
Za razvoj duševnih motenj je potreben določen preplet dejavnikov. Temeljni viri so v interakciji obremenilnih situacij okolja s specifičnim odzivanjem osebe, »tako na ravni spoprijemanja s stresom kot v njeni fiziološki odzivnosti« (Lamovec, 1998: 13). Viri se nanašajo na preteklo dogajanje v okolju, ki je privedlo od obremenilne situacije in ustvarilo neustrezen način odzvanja na medsebojne konflikte (prav tam). Ob besedi stres običajno pomislimo na neprijetno psihično stanje, povezano z dogodki, za katere čutimo, da nimamo nadzora nad končnim izidom. Sami sebe negativno vrednotimo, ker ogrožajočim okoliščinam nismo kos (prav tam, str. 199). Vendar stres ni vedno slab. Kar je za nekoga negativni stres, je za drugega pozitivni, zato ga ne moremo definirati na podlagi objektivnih značilnosti neke situacije. Lamovec meni, da lahko stres najbolje opredelimo kot »neskladje med zaznanimi zahtevami in zaznanimi sposobnostmi, da se z njim spoprimemo« (prav tam, str. 200). Situacija negativnega ali pozitivnega stresa je tako odvisna od naše ocene stanja in tega, kako se počutimo sposobne in usposobljene za učinkovito spoprijemanje. Na ocenjevanje in vrednotenje situacij kot stresnih vplivajo mnogi dejavniki, kot so spretnosti in sposobnosti za izvedbo nalog, čas, ki je na voljo, nekdanje izkušnje, samopodoba, trenutno psihofizično stanje, dostopnost socialne opore itn.
(prav tam).
Kadar se čutimo sposobne, da se z danimi razmerami lahko uspešno spoprimemo, jih bomo doživeli kot izziv in ne kot grožnjo: »Stres, ki ga doživljamo kot izziv, daje stimulacijo, ki izboljšuje našo učinkovitost in ustvarjalnost.« (Prav tam.) Pozitivni stres spremljajo občutki samozaupanja in notranjega nadzora ter vera v uspeh. Kadar pa ob določenih zahtevah ocenimo, da jih brez dodatnih naporov ne bomo zmogli dovolj dobro opraviti, govorimo o negativnem stresu, zato je zelo pomembno, da dosežemo pravo ravnotežje med zahtevami in svojimi sposobnostmi (prav tam). Ko človek vztraja v neznosnih situacijah, v neugodnih življenjskih razmerah, dolgotrajnih obremenitvah, kot so na primer nerazumevanje v družini, neustrezna
služba ipd., te situacije zahtevajo velike čustvene napore. Sledi faza izčrpanosti, ko naša odpornost pade in se pokažejo telesne ali psihične težave (prav tam, str. 203, 217).
Dejavniki, ki blažijo učinke stresa, so v osebnosti posameznika in družbenem okolju.
Najpomembnejši pozitiven dejavnik okolja je socialna opora, kar pomeni navzočnost oseb, na katere se posameznik v krizi lahko obrne po pomoč (prav tam, str. 15). »Če se oseba s specifično ranljivostjo znajde v izraziti ali dolgotrajni stresni situaciji in ostane brez socialne opore, se verjetnost duševne stiske in iz nje izvirajočih motenj bistveno poveča.« (Prav tam.) Stiska lahko preide v krizo. Nasilna odstranitev iz vsakdanjega okolja, degradacija, izolacija in stigmatizacija pa stanje še dodatno poslabšajo, zlasti dolgoročno (prav tam).
4.3 Kako postaneš »duševni bolnik«
Postopek, v katerem navaden državljan postane »duševni bolnik«, je dokaj zapleten. Kriterij, po katerem okolica sklepa na »duševno bolezen«, je, koliko je človek neuspešen pri opravljanju svoje primarne vloge in koliko krši splošno sprejete norme ter zavrača vrednote skupine, katere del je (Lamovec, 1998: 34). Morda še bistvenejše so posledice teh kršitev za skupino (prav tam).
Lamovec izpostavlja, da je za začetek kariere »duševnega bolnika« potrebno dvoje, specifično vedenje posameznika in reakcija okolja nanj: »To, kar v medicinskem modelu označujejo za
‘duševno bolezen’, je v sociološkem smislu učinek interakcije med vedenjem posameznika in odzivom okolice nanj.« (Prav tam, str. 31.)
Pogosto se začne tako, da nekdo iz bližnje okolice, na primer družinski član, sodelavec ali sosed, opazi »čudno obnašanje« (prav tam, str. 27). Zadostuje že odklon od običajnega vedenja ali družbeno nesprejemljivo vedenje, kot so kričanje, nespodobno izražanje, govorjenje brez smisla ali logike, golota, nespečnost, živčnost, agresivnost, razdražljivost, umik v osamo, samomorilnost ipd. (prav tam, str. 34–36). Ko nenavadnost vedenja preseže stopnjo tolerantnosti okolja, in ta je zelo različna, sledi diskretno opozorilo oziroma nasvet o obisku psihiatra. Če posameznik tega ne stori sam, lahko sledi prisilna hospitalizacija. Pogoj za pridržanje brez privolitve je diagnoza »duševne bolezni« in domneva o posameznikovi nevarnosti zase ali za druge (prav tam, str. 28). Lamovec poudarja: »Bistvena značilnost
‘duševne bolezni’ je, da okolico moti oziroma ji ni všeč določeno vedenje.« (Lamovec, 2006:
23–24) In najboljši način za odstranitev in razvrednotenje takega obnašanja je, da se ga označi kot »bolno« (prav tam).
Posamezniki in skupine, njihovo vedenje, odnosi z drugimi in dejstva, vse to je predmet ocenjevanja, vrednotenja in delitve na normalno in nenormalno (Ule, 2003: 30). Pojem normalnosti združuje podobo povprečja in pojem idealnega stanja, h kateremu moramo stremeti (prav tam). Beseda normalen je postala »eno od najmočnejših ideoloških orodij« (prav tam) in se razume kot tisto, kar je v družbi prav in primerno (prav tam). Ule izpostavlja, da so na področju pojmovanja zdravja in bolezni diskurzi o normalnem in patološkem kulturni konstrukti, ki so tesno prepleteni z družbenimi, političnimi in ideološkimi sistemi (prav tam, str. 29).
Lamovec piše: »Pojem bolezni, telesne ali duševne, predpostavlja odklon od norme.«
(Lamovec, 2006: 23) Kaj je ta norma pri »duševni bolezni«, je težko opredeliti. Določena je s psihosocialnimi, etičnimi in pravnimi izrazi. Odklon je torej družbene narave, pa se kljub temu išče rešitev v medicinskih posegih (prav tam). Lamovec poudarja, da sta narava motnje in narava medicinskega posega v velikem neskladju (prav tam).
Ideologija zdravja generalizira pričakovanja, vrednote in norme družbeno dominantnih razredov in slojev na vso družbo (Ule, 2003: 48). Ljudem nalaga skoraj neizpolnljive naloge, na primer skrb za dobro zdravje, mladosten videz, ohranjanje življenjske energije, optimizem ipd., čeprav jih bremenijo različne življenjske, socialne in ekonomske razmere. S tem postanejo njihove stiske še večje in še težje jih zaupajo zdravnikom, terapevtom ali drugim svetovalcem (prav tam, str. 49).
5. STIGMA IN DISKRIMINACIJA LJUDI S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU
V vsakdanjem družbenem življenju je prisotna težnja po povezovanju bolezni in zdravja z moralnim ocenjevanjem, z grajo in hvalo. Predstave o zdravju se dostikrat opirajo na moralistična pojmovanja zdravstvenih težav, kjer se odstopanje od normalnosti dojema kot odklon, ki ogroža normalen, zaželen tok stvari (Ule, 2003: 26). Duševne stiske in krize so v današnji družbi povezane z moralnimi presojami in pomeni, saj negativna označevanja ljudi s težavami v duševnem zdravju, in sicer kot nepredvidljivih in motečih, služijo tudi za obrambo družbenih norm in vrednot, ki veljajo v določeni kulturi. Duševne motnje imajo pomembno
vlogo v procesih zavračanja in izključevanja iz družbenega življenja. Omogočajo pripisovanje krivde in opravičujejo družbeno obvladovanje ter nadzorovanje. »Duševni bolniki« so tisti, ki predstavljajo določeno nevarnost v »našem« prostoru in tako postanejo zadosten vzrok za diskriminacijo in marginalizacijo.
Najpogostejši razlogi za diskriminatorno obnašanje so »stereotipi in predsodki, pomanjkanje informacij o družbenih skupinah, ki so izpostavljene diskriminaciji, strah pred neznanim ter težnje po preseganju lastnega občutka manjvrednosti« (Kogovšek, Petković, 2007: 25).
Zaznamovanost z »duševno boleznijo« spremeni posameznikovo življenje. Spremenijo se odnosi z ljudmi, ki jih pozna, in s tistimi, ki jih še ne. Kriza bo minila, a oznaka bo ostala celo življenje in najhujši del psihičnih motenj je ravno ta označenost (Lamovec, 2006: 18). Osebi, ki preživi duševno krizo, ostane dosmrtna »diagnoza, ki se je drži prizvok neozdravljivosti in z njo povezana stigmatizacija, ki sproži socialni proces drsenja navzdol po socialni lestvici«
(Flaker, Lamovec, 1993: 88). Tak človek velikokrat izgubi večino prijateljev, ostane brez službe ali pristane na manj zahtevnem delovnem mestu, pogosto sledi razpad družine. Tudi na psihološki ravni se odvija podoben proces, ki se kaže kot občutek pomanjkanja nadzora nad lastnim življenjem, izguba samospoštovanja, motivacije za napredovanje itd. (prav tam).
5.1 Mikroideologije vsakdanjega sveta
Roman Kuhar razlaga, da so stereotipi in predsodki oblike kognitivnih shem, s katerimi si urejamo in strukturiramo heterogenost vsakdanjega življenja (Kuhar, 2009: 35). Svet, v katerem živimo, nam ponuja toliko raznovrstnih dražljajev in informacij, da vseh ne moremo predelati, zato nam te miselne sodbe omogočajo poenostavitev kompleksnih pojavov (prav tam, str. 36).
Ule razvije tezo, da so stereotipi in predsodki »neke vrste mikroideologije« (Ule, 2005: 28), ki se naslavljajo neposredno na posameznike in določene družbene skupine (prav tam). So neformalne institucije, ki so vezane na naš vsakdanji svet. Razlagajo in prevajajo določene stvarne odnose neenakopravnosti, dominance in podrejenosti med družbenimi skupinami v sferi vsakdanjega življenja, hkrati pa določena razmerja med različnimi skupinami postavljajo v splošen okvir veljavnih družbenih norm in vrednot (prav tam). Iz teh mikroideologij lahko na družbeni ravni nastanejo tudi vladajoče ideologije, in sicer takrat, ko oblastne strukture utrjujejo in legitimirajo predsodke ter na njih oblikujejo svojo politiko (Kuhar, 2009: 36).
Sestavni del pomena stereotipnih predstav in predsodkov so vrednotne ocene: »Največkrat so negativne, povzročajo popačene podobe in zavračanje drugega, vzbujajo negativna čustva, sovraštva in zavisti.« (Ule, 2013: 14) Povzročajo selektivno pozornost opazovalca, da se osredotoči le na tiste vidike obnašanja drugih ljudi, ki se ujemajo z njegovimi stereotipi in predsodki (prav tam). Na primer v vedenju oseb s težavami v duševnem zdravju se opazi le
»čudaško«, nevsakdanje obnašanje kot določen znak ali lastnost, ki potrjuje stereotipnim predstavam o »norcih«, »blaznežih«, »čudakih«, »psihičih« ali kako drugače poimenovanih in označenih ljudi z duševnimi motnjami. Opazijo se nepredvidljivost, nezanesljivost, nevarno in nasilno vedenje, vidi se lenobo, nezmožnost za komunikacijo, nesposobnost za delo in odločanje o lastnem življenju (Strbad, Švab, 2005: 149).
5.1.1 Stereotipi
Stereotipi so posplošene in obenem tipizirane miselne sodbe, ki ne upoštevajo individualnih razlik med ljudmi, temveč posameznike na osnovi poenostavljenih in pomanjkljivih dejstev ter delnih informacij ali celo dezinformacij razvrščajo v posamezne skupine (Kuhar, 2009: 36).
Stereotipne sodbe zaradi svoje ohlapnosti in splošnosti ne ustrezajo stvarnosti, izkrivljajo realnost, predvsem podobo ljudi, kakršni dejansko so, torej različni, enkratni in spremenljivi individui (Ule, 2009: 178).
S stereotipi si poenostavimo zapletenost pojavov in dogajanj v vsakdanjem družbenem okolju ter se na ta način izognemo nekonsistentnostim v zaznavah (prav tam). Stereotipe uporabljamo za redukcijo razvejanosti sveta okrog sebe in obenem za zadovoljitev potrebe po pozitivni samooceni lastne družbene identitete (Kuhar, 2009: 37). Kuhar poudarja, da je uporaba stereotipov psihološki in vedno tudi politični proces, saj je rangiranje določenih skupin v svojih posledicah vedno politično (prav tam). Stereotipne predstave so del naše kognitivne ekonomije, vendar to niso naše osebne sodbe, temveč so nam posredovane prek družbene interpretacije.
Človekova kognicija ni nekaj povsem zasebnega, temveč je dovzetna za skupinske vplive, družbene norme in vrednote (prav tam). Stereotipi služijo političnim in ideološkim namenom.
So produkt dinamičnega procesa družbenega presojanja in sklepanja, ustvarjeni, da razložijo in upravičijo socialne in družbene razlike med različnimi skupinami (Ule, 2009: 184).
Kuhar (2009) povzema Henrija Tajfela, ki je opredelil pet funkcij stereotipov. To so (1) kognitivna funkcija, s katero stereotipi reducirajo kompleksnost vsakdanjega sveta; (2)
motivacijska funkcija, ko stereotipi ohranjajo in reprezentirajo pomembne družbene vrednote določene skupine; (3) normativna funkcija, takrat stereotipi ustvarjajo in ohranjajo skupinske norme in prepričanja; (4) razlagalna funkcija, ko stereotipi razlagajo družbene pojave; (5) razlikovalna funkcija, s katero stereotipi ohranjajo medskupinske razlike v korist lastne skupine (Tayfel, 1981, povzeto po Kuhar, 2009: 36).
V zvezi s tem Kuhar opozarja, da uporaba stereotipnih sodb pelje do dveh vrst napak (prav tam, str. 37). Prva napaka je, da ljudi, do katerih gojimo stereotipe, obravnavamo kot bolj podobne skupini, katere del so, in kot bolj različne od drugih skupin, kot dejansko so. Druga napaka je, da praviloma skupino, ki ji pripadamo, ocenjujemo kot boljšo od skupin, h katerim ne spadamo, kar je obenem tudi izhodišče za diskriminacijo (prav tam).
Stereotipno prepričanje in percepcija ljudi s težavami v duševnem zdravju je, da so nevarni in potencialno nasilni do sebe ali do drugih. Vesna Švab piše o stereotipni sliki posameznika z duševnimi motnjami, »da je nevaren, nepredvidljiv, nesposoben in hudo vedenjsko moten«
(Švab, 2009: 9). Avtorica poudarja, da takšen stereotip ne ustreza dejstvom, saj tak človek v skupnosti funkcionira na družbeno prilagojen način (prav tam). Duševne težave so šibko povezane z nasilnim vedenjem, so pa zaradi poudarjanja te povezave v javnosti zelo diskriminirani posamezniki in njihove družine (prav tam, str. 12).
Zaradi domnev o nepredvidljivem vedenju in morebitni nasilnosti se mnogi ljudje bojijo posameznikov s psihičnimi težavami. Pripisujejo jim nevarno ali agresivno obnašanje. Za ugotovitev nevarnosti niso predpisani nobeni postopki, dovolj je že podatek o pretekli hospitalizaciji ali beseda svojca (Lamovec, 1998: 28).
Oseba s psihično krizo se nam zdi nevarna, ker jo vidimo zgolj kot drugačno, nepredvidljivo in nerazumljivo (Lamovec, 2006: 13). Statistika kaže, da tako zaznamovani ljudje ne storijo prav nič več nasilnih dejanj kot preostala populacija (prav tam, str. 14). Mediji jih velikokrat prikazujejo kot storilce grozljivih zločinov. Medijska sporočila so senzacionalistična, kar pomeni, da poudarjajo nemoralno, bizarno in agresivno vedenje (Švab, 2009: 61).
5.1.2 Predsodki
Pri predsodkih se miselnim sodbam, ki ustvarjajo stereotipe, pridruži še čustvena komponenta, zato pri predsodkih ni več v ospredju kognitivna ekonomija, temveč čustva in čustveno
obarvane vnaprejšnje sodbe (Kuhar, 2009: 38). Emocije spodbujajo akcijo, ta pa je usmerjena proti določenemu posamezniku ali skupini, do katere gojimo predsodke. Človeka vodijo in silijo k ukrepanju (Kogovšek, Petković, 2007: 26).
Najbrž imamo vsi take ali drugačne predsodke, vendar pa to še ne pomeni, da bomo v odnosu do drugih diskriminirajoči in sovražni (Ule, 2009: 188). Ule (2009) povzema po Gordonu Allportu pet hierarhično razvrščenih stopenj obnašanja posameznikov ali skupin, ki so zasnovane na predsodkih. To so (1) opravljanje, ki se kaže skozi vice in humor kot izraz določenih antipatij v odnosu do skupin, do katerih gojimo predsodke; (2) izogibanje, ki pomeni omejevanje medsebojnega stika, ustvarjanje socialne distance do drugih skupin; (3) diskriminacija kot dejanje, ki je neposredno usmerjeno proti pripadnikom drugih skupin, ki se jim krati osnovne državljanske pravice in svoboščine ter onemogoča dostop do občih dobrin, na primer neenake možnosti bivanja, šolanja, zaposlovanja; (4) nasilje, ki predstavlja fizično ogrožanje drugih skupin; (5) genocid, ki se kaže v fizičnem preganjanju, iztrebljanju celih skupin, do katerih imamo predsodke (Allport, 1954, povzeto po Ule, 2009: 188–189).
Temeljno polje razvoja in delovanja predsodkov sega v vse sfere družbene stvarnosti. Najdemo jih v vsakodnevnih medsebojnih interakcijah, v javnem govoru, tudi v političnih in državnih institucijah, v pravnem diskurzu, znanosti, kulturi in medijih. Kažejo se v govoru, šalah, frazah, dvoumnostih ter v ravnanju, predvsem kot nespoštljiv, nestrpen, ponižujoč ali prezirljiv odnos do drugih in drugačnih (prav tam, str. 186). Oni so tisti drugi, so družbena kategorija oseb z drugačnimi življenjskimi slogi, spolnimi usmeritvami, pripadniki drugih narodov, etničnih skupnosti, ras, religij, kultur (prav tam). Predsodki so odvisni od družbenih razmer, še posebej od vodilne ideologije in razmerij družbenih moči določenih skupin (prav tam, str. 197). So izraz določenih psiholoških, socialnih ali ekonomskih interesov vplivnih in dominantnih družbenih skupin (prav tam, str. 194).
Kljub občutku, da se v sodobnih družbah obseg javno izraženih predsodkov, negativnih stereotipov, seksističnih izjav in stališč zmanjšuje ali celo izginja, so se predsodki do nekaterih tradicionalno stigmatiziranih skupin, na primer do duševno bolnih, gejev in lezbijk, Romov, muslimanov celo okrepili (Ule, 2005: 21). Gre namreč za premik in ne izginjanje predsodkov ter z njimi povezane diskriminacije. Nekdaj so ljudje predsodke izražali neposredno, v direktnih stikih z drugimi družbenimi skupinami, danes pa se kažejo bolj prikrito, simbolno, predvsem v izogibanju stikom z drugimi, prevladuje odnos distance, ignoriranja in cinizma (prav tam, str.
22). Lahko govorimo o prikriti in simbolni diskriminaciji. Posredne oblike diskriminacije se širijo na družbene skupine, ki prej niso bile stigmatizirane. Ule izpostavlja naraščanje prikrite diskriminacije do ljudi z duševnimi težavami, debelušnih, kadilcev, invalidov, obolelih z aidsom (prav tam).
Predsodki se kažejo skozi odnos družbenega okolja do oseb s težavami v duševnem zdravju.
Odkrito posmehovanje in norčevanje ni več družbeno sprejemljivo, sovražnost ali vsaj ambivalenten odnos do posameznikov z duševnimi motnjami se pokažeta kot izogibanje (Švab, 2009: 12–13). Mnogi poročajo, da so osamljeni, odtujeni od družine, da so izgubili prijatelje in znance (prav tam). Švab (2009) navaja odgovore in pričevanja respondentk in respondentov1:
»Prijatelji so bili šokirani, ko so izvedeli, da se zdravim, in so se me izogibali.« (Respondent, prav tam, str. 39.)
Podatek, da ima posameznik duševne težave ali da je bil v duševni bolnišnici, bistveno spremeni zaznavanje in odnos drugih do te osebe. Predsodki sprožijo močne čustvene odzive, med katerimi je najpomembnejši strah pred nepredvidljivostjo. Ljudje se taki osebi najpogosteje umaknejo in se z njo ne družijo (Lamovec, 1998: 42). Tako na primer odgovarjajo, da raje delajo sami kot z nekom, ki je bil v duševni bolnišnici, četudi se vede povsem običajno (prav tam).
Zaradi čustvene in negativne vrednotne komponente so predsodki trdovratni in odporni na spremembe, zato njihova moč ne upada, še posebej v kriznih časih. Takrat skozi družbeno kategorizacijo s predsodki legitimiramo in poglobimo delitve in razlike med nami in njimi.
Žrtve predsodkov in stereotipov postanejo priročni grešni kozli, ki jih krivimo za izvor vseh svojih težav, za slabo osebno ali splošno ekonomsko stanje in podobno (Kuhar, 2009: 38–39).
Širijo se kot virus. Kaj hitro lahko postanejo družbeno vezivo množic in se spremenijo »v orodje agresije, linča, opravičilo vsakovrstnih diskriminacij, preganjanja, izganjanja ali prepuščanja ogroženih skupin njihovi ‘usodi’« (Ule, 2009: 186).
1 Odgovori respondentk in respondentov so bili zbrani v okviru mednarodne raziskave o vplivu stigmatizacije na vsakdanje življenje ljudi s shizofrenijo, ki je v Sloveniji potekala v Psihiatrični kliniki Ljubljana od leta 2006.
Raziskovanje je potekalo v osemindvajsetih državah. Respondenti so odgovarjali, kako diagnoza shizofrenije vpliva na različna področja njihovega življenja (Švab, 2009: 7).
5.2 Diskriminacija
Ule opisuje, da je diskriminacija »posebna oblika predsodkovnega obnašanja, ki se kaže v podcenjevanju ljudi ali skupin ljudi zaradi njihovih posebnosti, ki so označene kot drugačne«
(Ule, 2009: 230). Pri osebah, ki so objekt diskriminacije, se pogosto razvijejo občutki manjvrednosti in neadekvatnosti, še posebej v primerjavi s prevladujočo, dominantno skupino (prav tam).
Diskriminacija je povezana s sovraštvom in nestrpnostjo. Vesna Leskošek pojasnjuje, da s pojmom nestrpnost označujemo »ideje in prepričanja (ne pa način vedenja), ki vključujejo podreditve drugih, ali je njihov cilj preprečiti njihovo polnopravno udeležbo v družbi«
(Leskošek, 2005: 9), to pa dosežejo tako, »da jih razglasijo za neustrezne, barbarske, neumne, lene, izkoriščevalske, kriminalce, nemoralne, skratka potencialno nevarne za večinsko prebivalstvo« (prav tam). Nestrpnost in diskriminacija sta tesno prepleteni in druga drugo pogojujeta: »Če z nestrpnostjo opredelimo odnos do drugih ljudi, potem je diskriminacija opredmetenje tega odnosa.« (Kuhar, 2009: 35)
Kuhar pojasnjuje, da je diskriminacija »praksa neenakosti« (prav tam, str. 13), ki se v najbolj splošni obliki izvaja skozi družbeno izključevanje določenih posameznikov ali skupin. Avtor navaja, da je v sodobnem smislu diskriminacija praviloma razumljena kot neprimerno ločevanje, v pravnem pa kot nedopustno razlikovanje. V širšem sociološkem pomenu lahko diskriminacijo označimo kot obliko družbene prakse, ki praviloma temelji na stereotipih in predsodkih določenega kulturnega okolja ter v praksi rezultira v »formalnih ali neformalnih oblikah segregacije, marginalizacije oziroma družbenega izključevanja posameznikov ali skupin« (prav tam, str. 15). Diskriminirani posamezniki ali skupine so v fizičnem ali simbolnem smislu odrinjeni na rob družbe, odvzete so jim pravice in svoboščine (prav tam).
Razlikovanje pravzaprav ni sporno, saj si ljudje velikokrat prizadevamo, da bi bili drugačni od drugih in na ta način opaznejši. Postane pa družbeno nesprejemljivo, ko brez razloga temelji na osebnih okoliščinah posameznika (Kogovšek, Petković, 2007: 10). Kogovšek in Petković pišeta: »Najenostavneje lahko rečemo, da diskriminacija pomeni slabšo ali manj ugodno obravnavanje določene osebe zaradi kakšne od njenih osebnih okoliščin.« (Prav tam, str. 9.) Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, s katerimi se človek rodi, ne izbere si jih sam, ne more jih spremeniti ali se jim preprosto odreči. To so spol, starost, rasa ali etnična pripadnost, vera, politično prepričanje, spolna usmerjenost, zdravstveno stanje, invalidnost, izobrazba,
gmotno stanje, družbeni položaj in podobno (prav tam, str. 10). Diskriminacija oziroma neenako in manj ugodno obravnavanje določenih posameznikov ali skupin poteka ravno na osnovi kategorij ali pripadnosti določenim skupinam, katerih posameznice in posameznike osebne okoliščine povezujejo v ločeno družbeno skupino (Kuhar, 2009: 13). Povezana je z generiranjem in ohranjanjem razlik med nami in njimi ter vrednotenjem »binarnih opozicij mi–
oni« (prav tam, str. 37). Skupino, ki ji pripadamo, ocenjujemo kot boljšo od tistih skupin, ki jim ne pripadamo. Nam pripišemo pozitivne lastnosti, njim pa, zato da se v odnosu do njih sploh lahko konstituiramo kot boljši in večvredni, pripišemo negativne lastnosti, pri čemer imajo odločilno vlogo stereotipi in predsodki (prav tam, str. 35).
Razlike v spolu, etnični in rasni pripadnosti, religiji, spolnih usmeritvah in družbenem statusu sprožajo najmočnejše predsodke med ljudmi ter so obenem »tkivo najmočnejših ideoloških sistemov« (Ule, 2005: 27). Ule govori o ideološkem »modelu človeka« (prav tam), ki je postavljen za temelj in vzor sodobne zahodne družbe:
»To je heteroseksualni moški, belec, ki pripada zahodni urbani kulturi, izpoveduje pripadnost liberalnemu krščanstvu in pripada srednjemu in višjemu družbenemu razredu. Vse vodilne ideologije v sodobnih razvitih družbah so umerjene po teh merilih in merijo na ta ‘model’
človeka. Natančno po teh razlikah nastaja v sodobnih zahodnih družbah največ predsodkov in ti so najbolj trdovratni: predsodki do ne-moških, ne-belcev, ne-heteroseksualcev, pripadnikov ne-zahodnih kultur, ne-kristjanov, ne-zdravih, ne-bogatih.« (Prav tam.)
Neustrezanje normativnemu modelu človeka je izhodišče za diskriminatorno obravnavo vseh tistih, »ki odstopajo od tega normativnega modela in ga pravzaprav s svojim odstopanjem omogočajo, saj se ta lahko vzpostavlja šele kot negacija svojega binarnega nasprotja« (Kuhar, 2009: 15). Sleherno odstopanje od tega modela je tako osnova za diskriminacijo posameznikov ali skupin.
Vsaka diskriminatorna obravnava temelji na stereotipih in predsodkih. Najbolj eksplicitna oblika je diskriminacija na osnovi pripisovanja (prav tam, str. 65). Posameznik je neenako obravnavan, ker so njegovi identiteti pripisane določene lastnosti in zmožnosti, ki ne temeljijo na izkustvu in so zato lahko neresnične (prav tam). Na področju zaposlovanja tako obravnavo s pripisovanjem nesposobnosti za izpolnjevanje določenih delovnih procesov doživljajo osebe s težavami v duševnem zdravju, hendikepirani in intelektualno ovirani ipd. (prav tam). Vnaprej so označeni kot manj usposobljeni za opravljanje določenega dela in kot taki nezaželeni.
Številni posamezniki, ki so diskriminirani na podlagi osebnih okoliščin, so prikrajšani za enakopravno priznanje, uživanje in uresničevanje pravic na socialnem, gospodarskem, političnem, kulturnem in drugih ravneh družbenega življenja (Kogovšek, Petković, 2007: 9).
Diskriminacija se kaže kot kršenje točno določene pravice, in sicer pravice do enakega obravnavanja na področjih, kot so izobraževanje, zaposlovanje, dostop do dobrin in podobno (prav tam, str. 11).
Kogovšek opozarja, da je problem diskriminacije »skrit, saj žrtve prepogosto o njem nočejo govoriti ali pa diskriminacije ne prepoznajo, jo opravičujejo in razumejo povsem kot običajno in splošno sprejeto ravnanje« (Kogovšek v Kuhar, 2009: 9). Diskriminirane osebe in skupine se ne zavedajo, da na ta način prispevajo k vzdrževanju stanja, v katerem se zdi sprejemljivo, da se ob diskriminaciji molči in potrpi (prav tam).
Pri iskanju in pojasnjevanju razlogov za nestrpnost in diskriminacijo se ne smemo osredotočati le na vprašanje psiholoških lastnosti nestrpnih posameznikov. Nestrpnost in diskriminacija nista zgolj psihološki, temveč tudi politični vprašanji: »Kažeta se v politikah držav, v zakonodaji, v zagotavljanju (ali nezagotavljanju) socialnih ali ekonomskih možnosti za vse in podobno.«
(Kuhar, 2009: 37–38) Ko postanejo predsodki del politične kulture določene skupnosti, so še močnejši.
5.3 Stigma in proces stigmatizacije
Največji problem, s katerim se v družbenih odnosih spoprijemajo ljudje s težavami v duševnem zdravju, je stigma:
»Ko sem se prvič zbudila v psihiatrični bolnišnici, sem doživela šok. Zavedla sem se, da sem v tistem trenutku postala duševna bolnica, pacientka psihiatrične ustanove, in zavedla sem se, da bom vedno ožigosana. Ta šok je bil boleč. Kasneje sem duševno motnjo prikrivala, sramovala sem se je in za zelo dolgo časa sem se popolnoma izolirala od večine članov svoje socialne mreže. Stik sem ohranila le z redkimi, nekateri so me spodbujali, drugi pa svetovali, naj se skrivam.« (Ažman, 2015: 122)
Družbeno okolje uporabniku psihiatrije nalepi dosmrtno etiketo, ki je izražena v samem pojmu
»duševni bolnik«: »To ni motnja, ki jo občasno ‘ima’, to je nekaj, kar je ‘postal’.« (Lamovec, 1998: 52) Motnja in oseba se zlijeta v eno, v očeh ljudi pa ostane le še motnja (prav tam).
Stigmatizacija, ki je povezana s psihiatrično obravnavo, posamezniku onemogoča in zapre pot do vključevanja v družbo: »Največji problem ni kriza, največji problem je enakovredno mesto v družbi.« (Lamovec, 1999: 24)
5.3.1 Koncept stigme
Termin stigma so iznašli stari Grki. Nanašal se je na telesne znake, vžgane ali vrezane na kožo sužnjev, hudodelcev ali izdajalcev. Znamenja so bila za označevanje in izpostavljanje določenih posameznikov, slabih v moralnem smislu, omadeževanih in obredno nečistih, ki se jim je bilo v javnosti dobro izogibati (Goffman, 2008: 11). V obdobju krščanstva je termin dobil še dva metaforična pomena. Prvi se je nanašal na telesna znamenja božje milosti, ki so se kazala kot znamenja na koži, drugi pomen pa se je nanašal na telesna znamenja fizičnih motenj (prav tam).
Danes se pojem stigma uporablja bolj za sramoto samo, kot pa za njene fizične simptome (prav tam).
Lerita M. Coleman (1999) meni, da je koncept stigme kompleksen in zapleten, ker hkrati odraža lastnost, proces, obliko družbene kategorizacije in emocionalno stanje (prav tam, str. 198).
Avtorica navaja: »Stigma predstavlja življenjski pogled: skupek osebnih in družbenih konstruktov; skupek socialnih zvez in socialnih odnosov; obliko družbene realnosti.« (Prav tam.)
Erving Goffman (2008) razlaga, da je stigma vselej relacijska: »Družba določa načine kategorizacije oseb in nabor lastnosti, ki se za člane vsake od teh kategorij zdijo običajni in naravni.« (Prav tam, str. 11.) Družbeno okolje je tisto, ki opredeljuje razvrstitve posameznikov in značilnosti, ki so za pripadnike posameznih kategorij nekaj vsakdanjega in naravnega.
Določene lastnosti posameznikove identitete postanejo stigmatizirane, ko so prepoznane in ocenjene kot odklonske glede na norme normalnosti, z drugimi besedami, ko ne izpolnjujejo normativnih pričakovanj družbenega okolja. V določenih interakcijskih situacijah je tako posameznik iz običajne in popolne osebe reduciran na manj zaželenega, nepopolnega in pomanjkljivega človeka (prav tam, str. 12). Ima lastnost, ki priteguje pozornost in odvrača od njega vse, ki ga srečajo: »Tak posameznik je nosilec stigme, nezaželene drugačnosti, ki neprijetno odstopa od naših pričakovanj.« (Prav tam, str. 14.) Stigma je lastnost, ki je za posameznika »hudo diskreditirajoča« (prav tam, str. 12). Združuje tiste lastnosti ali znake, ki posameznika v družbenem okolju, katerega del je, globoko diskreditirajo in diskvalificirajo za
polno družbeno priznanje in sprejetje (Ule, 2009: 233). Stigma ga ločuje od »normalne« večine v skupnosti na način, da ima večina in tudi on sam to značilnost za odklonsko (Goffman, 2008:
16).
Ule (2009) izpostavlja Goffmanovo misel, da sta stigma in normalnost odnosna pojma in ne skupek lastnosti, ki bi določale posameznika pred ali mimo družbenih odnosov. Stigma in normalnost sta učinek odnosov, sta perspektivi, s katere ljudje v interakciji zaznavajo drug drugega. Zato je pripisovanje stigme odvisno od norm normalnosti, ki so trden del dominantne kulture in dominantnih ideologij (prav tam, str. 234).
Ker je stigma učinek družbenih odnosov, to pomeni, da lahko ista okoliščina v določenem družbenem kontekstu povzroča stigmo, v drugem pa potrjuje običajnost (Goffman, 2008: 12).
Tisto nezaželeno oziroma stigmatizirano je močno odvisno od družbenega konteksta in deloma arbitrarno določeno (Coleman, 1999: 199). Premik iz enega družbenega ali kulturnega konteksta v drugega lahko spremeni tako definicije kot tudi posledice stigme (prav tam, str.
200).
Predmet stigme so telesne poškodbe ali pomanjkljivosti, odklonski načini življenja, kršenja navad in norm, izrazi duševne bolezni, alkoholizem, homoseksualna spolna usmeritev ipd.
Goffman razlikuje tri vrste stigme, ki izhajajo iz (1) različnih fizičnih iznakaženosti, (2) dejanskih ali domnevnih značajskih slabosti in iz (3) skupinske pripadnosti določeni rasi, narodu in veri (Goffman, 2008: 13). V tem smislu se lahko sleherni posameznik kadarkoli znajde v situaciji, ko bodo njegove »kritične lastnosti« (Ule, 2000: 187) označene s stigmo.
Stigma je »odziv na dilemo razlike« (Coleman, 1999: 198) in ljudje uporabljajo ta razlikovanja za izogibanje in izključevanje stigmatiziranih. Ob tem so prevladujoči čustveni odzivi na stigmo odpor in gnus ter v današnjem času zlasti strah (prav tam, str. 202). To je strah pred drugačnim in neznanim, ko se negativna čustva povezujejo z določenimi družbenimi skupinami, na primer vsi duševni bolniki so nevarni (prav tam, str. 203). Ljudje se bojijo stigem, ki temeljijo na fizičnih ali duševnih težavah. Strah jih je okužbe, čeprav vedo, da stigma ni prenosljiva s stikom. Tak strah v glavnem izvira iz nepoznavanja vzrokov in poteka določenih telesnih ali duševnih zdravstvenih težav (prav tam, str. 209).
Coleman piše, da iracionalni strahovi pomagajo stigmatizaciji, da je »samoohranljiva, pri čemer ni potrebno veliko spodbude v obliki prisilne segregacije iz političnih in socialnih struktur«
(prav tam, str. 210). Stigmo ohranjajo psihološke, ekonomske in socialne koristi (prav tam, str.
212).
Družbena moč, vpliv in kontrola so dejavniki, ki imajo pomembno vlogo v procesu stigmatizacije (prav tam, str. 201). Ule pojasnjuje: »Pripisovanje stigme je performativen akt, ki vnaprej totalizira vse logično polje, tako da je oporekanje nemogoče.« (Ule, 2000: 187) Dokler ima oni, ki pripisuje stigmo, »moč, da jo univerzalizira v neizogibni defekt in je to znak njegove socialne moči, se temu ni mogoče zgolj diskurzivno, racionalno upreti« (prav tam, str.
188). Stigmatizirani posameznik ne more sam ukiniti stigme. Stigmatiziranje se prekine, ko izginejo odnosi nadmoči in podrejanja, v katerih določena skupina predstavlja normo normalnosti nasproti podrejeni skupini (prav tam, str. 194).
Oseba s stigmo je na različne načine diskriminirana, s čimer se zmanjšujejo njene življenjske možnosti. Goffman meni, da se na ta način ustvarja teorija stigme, ideologija, s katero se razlaga in dokazuje, da je taka oseba pomanjkljiva, manjvredna in nevarna (Goffman, 2008: 14).
Večina ljudi si ne želi, da bi bili obravnavani kot drugačni ali nenormalni. Za stigmatizirane dobi ideja normalnosti pretiran pomen. Postane njihov osrednji cilj, vse dokler ne ugotovijo, da jasna definicija normalnosti ne obstaja, razen tiste, kar bi bili brez svoje stigme (Coleman, 1999:
208).
5.3.2 Načini upravljanja stigme
Stigma skriva dvojno perspektivo. Stigmatiziran posameznik domneva, prvič, da je njegova različnost takoj očitna ali že znana, in drugič, da je drugi ne poznajo ali je ne morejo takoj opaziti (Goffman, 2008: 13). Ena izmed življenjskih možnosti stigmatiziranega je, da se v družbenih situacijah obnaša, kot da je njegova znana drugačnost nepomembna in da se z njo ni treba ukvarjati. Druga življenjska možnosti pa se pojavi, ko njegova drugačnost ni opazna ali znana vnaprej (prav tam, str. 43).
Po Goffmanu (2008) posameznik razvije različne strategije upravljanja svoje stigmatizirane identitete. Avtor opiše štiri vrste identitetnih politik. To so (1) popravilo tega, kar stigmatizirani vidi kot objektivni vzrok svoje pomanjkljivosti, na primer s plastično operacijo odpravi telesno iznakaženost; (2) posredno popravilo stigme, ko se na primer slepa oseba nauči smučati; (3) reinterpretacija oziroma nekonvencionalna interpretacija svoje stigme, na primer stigmatizirana
oseba v stigmi vidi skrivni blagoslov; (4) samoosamitev, pobeg iz realnosti, ko si življenje organizira tako, da se izogiba stikom z drugimi (Goffman, 2008: 17–25).
Stigmatiziran posameznik s težavami v duševnem zdravju se v življenju znajde v težkem položaju, ko se je primoran spoprijemati s problemom nadziranja nerazkritih ali razkritih diskreditirajočih informacij o svoji stigmi. »Raziskave so namreč pokazale, da bi večina ljudi za sodelavca, soseda ali zakonskega partnerja raje imela kriminalca, celo morilca, kakor bivšega uporabnika psihiatrije.« (Lamovec, 2006: 36) Tako zaznamovan posameznik živi v razdeljenem svetu. Na eni strani so tisti, ki poznajo ali delijo njegovo stigmo, zato je z njimi sproščen, lahko mu dajo moralno podporo ali nasvet, kako živeti s stigmo (Goffman, 2008: 25). V stiku z drugimi pa se mora držati določenih pravil, kar pomeni, da ne razkriva svojih pravih čustev (Lamovec, 2006: 36). Ker pogosto ne ve, kdo pozna njegovo stigmo, živi v stalnem strahu, negotovosti in pripravljenosti, kako bo identificiran in sprejet. Z informacijami o svojih pomanjkljivostih ravna previdno, saj je v dvomih, ali naj molči ali spregovori, komu, kako in kje (Goffman, 2008: 43). Nenehno je prisiljen tehtati vtis, ki ga bo naredil. Majhni spodrsljaji ali naključna neprimernost vedenja so lahko interpretirani kot neposreden izraz njegove drugačnosti, povezane s stigmo. Na primer, nekdanji duševni bolniki se bojijo prepirov s svojci ali delodajalci, ker bi bilo vsako kazanje čustev lahko razumljeno kot znamenje stigmatiziranosti (prav tam, str. 22).
Vprašanje zamolčevanja stigme se nanaša na »vidnost« (prav tam, str. 48) stigme, torej na to, kako uspešno lahko določena stigma sporoča dejstvo, da je posameznik njen nosilec. Na primer, napaka ločenega očeta ali bivšega pacienta psihiatrične bolnišnice ni zlahka opazna, medtem ko je slepota zlahka vidna (prav tam). Stigmatiziran posameznik tako pri upravljanju stigme izhaja iz informacij o vidnosti oziroma nevidnosti svoje stigmatizirane identitete.
Eden pogostih načinov upravljanja stigme je nadzorovanje in prikrivanje stigme: »Zaradi konstantne prisotnosti implicitne sovražnosti, ki vedno lahko izbruhne v eksplicitno, se pri stigmatiziranih skupinah vzpostavi nekakšna samo-kontrola.« (Kuhar, 2009: 83) Uporabnik psihiatrije pogosto zamolči informacije o svoji stigmatizirani identiteti. Kjer je le mogoče, skrbno pazi, kako se kaže navzven. Izogiba se potencialno diskriminirajočim situacijam na način, da skriva svojo stigmo in se s tem zaščiti pred sramoto, ki jo prinaša (prav tam, str. 116).
Vsakdanje življenje si organizira tako, da se izogiba situacijam, kjer lahko pričakuje neenako
obravnavo in spoprijemanje z učinki stigme. Da se ne bi izdal, se umika v osamo. Odloči se za samoosamitev brez stikov z drugimi (Goffman, 2008: 20).
Zaradi pričakovane diskriminacije večina oseb z duševnimi motnjami prikriva zdravstvene težave in informacije o svoji stigmatizirani identiteti. So istega mnenja, da je skrivanje nujno za »socialno preživetje« (Švab, 2009: 38).
»Ljudje, ki vedo, da imam duševno bolezen, se drugače vedejo do mene. Če pa ne vedo, je veliko lažje.« (Respondent, prav tam, str. 39.) »Mnogim ne povem, da imam duševno bolezen, ker ne morem predvideti, kako bodo reagirali.« (Prav tam, str. 34.) »Zdaj že znam ločiti, katerim ljudem lahko povem kaj o svoji bolezni, katerim pa je bolje zamolčati.« (Prav tam, str. 24.) Uporabnik psihiatrije je v družbi enakovreden le toliko časa, dokler se skriva. To je odziv na dejansko družbeno realnost (Lamovec, 1998: 52). Goffman pravi: »Zaradi številnih koristi, ki izvirajo iz tega, da te štejejo za normalnega, bodo skoraj vsi ljudje, ki imajo možnost zamolčati svojo stigmo, to kdaj tudi namenoma storili.« (Goffman: 2008: 69)
Kuhar opozarja na način upravljanja stigme oziroma na pozicijo »vdanosti v usodo« (Kuhar, 2009: 120). Nekateri posamezniki s težavami v duševnem zdravju, ki so izpostavljeni kontinuirani stigmatizaciji in diskriminaciji, pristanejo na svoje pomanjkljivosti in prevzamejo negativno samopodobo (prav tam). Izrazito odklonilno okolje pripelje do sprejetja stigme in prepričanja, da sta stigma in izključevanje resnično upravičena. Pride do nekakšne
»samo-stigmatizacije« (prav tam, 126). Mnogi se vdajo v usodo. Razumevanje duševnih motenj kot neozdravljivih, mnogim ljudem v krizi povzroča hude osebne travme, kar lahko privede celo do samomora. Psihiatrična diagnoza postane samouresničujoča prerokba in deluje kot smrtna obsodba (Flaker, Lamovec, 1993: 88).
Goffman pravi, da če bo stigmatiziran posameznik »sprejel samega sebe in se spoštoval, ne bo čutil potrebe, da bi skrival svojo slabost« (Goffman, 2008: 90–91). Posameznik, ki se nauči prikrivati in zamolčevati stigmo, se lahko tega tudi odvadi in se prostovoljno razkritje (prav tam).
Iz stanja družbene izolacije in znižanih pričakovanj lahko nastanejo tudi pozitivne posledice.
Nekaterim stigmatiziranim uspe odbiti percepcije o sebi kot o manjvrednem človeku in vsiljeno pričakovanje stigmatizacije zavrnejo (Švab, 2009: 25).
»Imam težave s tem, težko navežem stike z drugimi, vendar se ne dam. Enkrat je tako, drugič je drugače.« (Respondent, prav tam, str. 26.) »Ljudje so me težko sprejemali, vendar nisem jaz tisti, ki je težko vzpostavljal odnose, temveč oni.« (Prav tam.) »Vendar zadnje čase več ne prikrivam, ker je to zame še dodatno breme. Kar vsem povem. Če ne povem, moram ves čas razmišljati, kaj smem povedati, da se ne bom razkrila.« (Prav tam, str. 24.)
5.4 Posledice stigme in diskriminacije
Skupni imenovalec raznovrstnih posledic diskriminacije je »proces drugačenja« (Kuhar, 2009:
123). Proces drugačenja pomeni primerjanje z drugimi posamezniki ali skupinami, ko tiste, ki niso mi, prepoznamo kot kategorično drugačne in se od njih distanciramo. Gre za vzpostavljanje lastne identitete kot pozitivne in večvredne ter za stigmatiziranje in diskriminiranje drugih identitet (prav tam). Kuhar navaja, da so posledice diskriminacije oziroma procesa drugačenja različne, in sicer »od ekonomskih, socialnih, političnih do povsem psiholoških, kot so na primer anksioznost in depresija« (prav tam).
Po Coleman so družbeno zavračanje, izolacija in zmanjšana pričakovanja najpreprostejši načini, na katere nestigmatizirani ljudje posredujejo občutek temeljne inferiornosti stigmatiziranim (Coleman, 1999: 207).
V primerjavi z drugimi člani je diskriminiranim onemogočeno uživanje njihovih pravic in svoboščin, kar jih postavlja v slabši položaj v simbolnem ali fizičnem smislu in jih odrinja na družbeni rob (Kuhar, 2009: 15). Diskriminacija jih omejuje pri razvijanju lastnih sposobnosti in samouresničevanju ter prispeva k občutkom prizadetosti, nemoči in ponižanosti (Kogovšek, Petković, 2007: 9).
5.4.1 Stigmatiziran posameznik
Lamovec izpostavlja, da človek s psihiatrično izkušnjo »utrpi največji možni upad socialnega ugleda v širokem obsegu socialnih vlog« (Lamovec, 1998: 41). Družbeno okolje ga ocenjuje kot trajno nagnjenega k nadaljnjim krizam in nesposobnega, da v zvezi s tem karkoli spremeni.
Pripisujejo mu stalno nezmožnost samokontrole, izpolnjevanja vsakodnevnih nalog in pomanjkanje odgovornosti. Za druge postane vir nelagodja in tesnobe (prav tam).
Stigmatiziran posameznik ima na splošno enaka prepričanja o svoji identiteti kot drugi ljudje iz njegovega družbenega okolja. Tudi sam v sebi vidi to, kar drugi zaznavajo kot pomanjkljivost.
Prepričan je, da ni sposoben uresničevati pričakovanj družbe, zato svoje lastnosti zaznava kot sramotne. Nastopita samoponiževanje in sovraštvo do samega sebe (Goffman, 2008: 15–16).
Osebe s težavami v duševnem zdravju imajo zelo nizko samospoštovanje. Posledica slabe samopodobe je pomanjkanje motivacije in vztrajnosti. Tako nastane začaran krog, ki pripelje do opustitve vseh prizadevanj (Lamovec, 2006: 31). Občutki nesposobnosti in manjvrednosti avtomatično zmanjšujejo željo po uresničevanju življenjskih ciljev. Zaznamovane osebe ocenjujejo, da imajo malo možnosti za uspeh, ne vidijo razlogov za trud in ostajajo v varni coni
»ne-poskušanja« (Ule, 2009: 231).
Lamovec opozarja na razvitje suženjske miselnosti, in sicer kot odziv na pričakovanja drugih (Lamovec, 2006: 30–31). Uporabnik psihiatrije komunicira s svetom s pomočjo svojega
»lažnega jaza« (prav tam), kaj zares čuti ne izrazi, ker si ne upa. V čustvenem smislu je to zelo naporno in neznosno, zahteva neprestano pozornost in veliko energije (prav tam).
Občutki sramu, ki so povezani s stigmo »duševnega bolnika«, sprožijo zapiranje vase in izogibanje stikom, ki bi lahko bili ponižujoči in boleči (Lamovec, 2006: 37). Prizadeti posamezniki se umikajo potencialno stigmatizirajočim situacijam, zato se njihove socialne mreže krčijo (Švab, 2009: 25).
»Še ko sem bil zaposlen, sem izgubil najboljšega prijatelja, ko je izvedel, da imam duševne težave. Ni me več klical, zato ga tudi jaz nisem in sva izgubila stike.« (Respondent, prav tam, str. 39.) »Nihče ne pride k meni na obisk, nihče me ne pokliče po telefonu.« (Prav tam.)
»Diagnoze me je sram. Moram kar zase obdržati, da sem bolna. Če pride do globljega odnosa, že poveš, sicer pa ne. Boljše je biti tiho.« (Prav tam, str. 24.)
Lamovec poudarja, da je temeljna stigma duševnih motenj povezana s hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici, kjer posameznik postane »duševni bolnik«, z vso pripadajočo stigmatizacijo in diskriminatorno zakonodajo, takrat ko si hospitaliziran (Lamovec, 1999: 103).
Zgodi se ritual degradacije. Človek postane »ne-oseba« (prav tam, str. 105), nekdo, ki je izgubil večino človekovih in zakonskih pravic. V procesu hospitalizacije doživlja depersonalizacijo in v procesu vračanja v skupnost pridobiva negativno identiteto (Škerjanc, Zaviršek, 2000: 401).
Posledice hospitalizacije so dosmrtna stigmatizacija, znižano samospoštovanje in zaupanje vase, utrditev lažnega jaza, zatiranje pristnega občutenja in izražanja, izguba ciljev v življenju, spremenjeni odnosi z družino in prijatelji, spremenjeni odnosi na delovnem mestu, odvisnost
