N ikolaj Kuzanski: Skrivnost pogleda*
Estoy d e n tro el ojo: el pozo d o n d e desde el p rin c ip io u n nino esta cayendo, el pozo d o n d e cuento lo que tard é en caer desde el p rincipio ...
V očesu sem: b rezno kjer od začetka p a d a
otrok, brezno, kjer štejem čas,
ki sem ga p o rab il v p a d a n ju od začetka ...
Octavio Paz, Pasado en claro
»Zdaj, najd ražji bratje, vam bom, kot sem obljubil, razložil lahkost m istične teologije.« Nikolaj Kuzanski, učenjak, m atem atik, diplom at, večni p o p o tn ik , piše s Tirolske, iz Brixna, če smo natančni, ozirom a Bressanona (k ije , tako kot je on pol N em ec pol Italijan, pol nem ški pol italijanski).
Leta 1450 je z im enovanjem za škofa dobil nalogo reform irati to gorsko diocezo, strateško um eščen o m ed nem ško vplivno področje in italijanske kneževine. S p o p ad a se z večino klera, ki zavrača tega tujca, Renca, ki g a je postavil p apež, in tu d i s silami grofa Sigism unda Tirolskega, ki ga bo leta 1460 zaprl. V ok to b ru leta 1453 pošilja torej m enihom , ki so nastanjeni na obalah njihovega čudovitega jezera Tegern v bavarskih Alpah, razpravo, ki jim jo je obljubil, in ki jo bo sam naslovil O podobi ali bolje O sliki (De icona), ki p a j e zn an a kot De visione Dei sive De icona}
P revedeno p o M. d e C e rtea u , »Nicolas de Cues: Le secret d ’u n regard«, Traverses, 30-31 (m arec, 1984), str. 70-84. R azširjen članek j e p o d naslovom »The Gaze.
N icholas o f Cusa« izšel v Diacritics, 13 (jesen, 1987), str. 2-38.
1 N a žalost do sedaj De icona ozirom a De visione Dei ni izšla v veliki izdaji Opera omnia N ikolaja Kuzanskega, ki jih j e izdala heidelberška akadem ija, Leipzig in nato H am burg, F. M einer, 1932 in n ap re j, niti v Philosophische Schriften (ur. A. Petzelt, S tutt
gart, W. K ohlam m er, 1 zv., 1949), am p ak v Philosophisch-Theologische Schriften (ur. L.
G abriel, H erder, D unaj 1964-1967, 3 zv., z nem škim prevodom ), 3. zv. str. 94-219.
Za De icona se torej sklicujem n a dunajsko izdajo (D.) in heidelberško (H., sledi številka zvezka in svežnja) ali stuttgartsko izdajo (S.) za ostala dela.
Znam enito leto. Na zahodu s e je končala sto letna vojna (1337-1453) m ed Francijo in Anglijo. Začenja se obdobje narodov. N a vzhodu se s tu r škim zavzetjem C arigrada (1453) ruši V zhodno rim sko cesarstvo: Nikolaj Kuzanski, k i je bil tam leta 1437, j e iz Rim a rav n o k ar p rin esel strašljive novice in m ed govoricami o vsesplošnih grozodejstvih, nasilju in prelivanju krvi je m esec d n i pred delom De icona nap isal svojo razpravo De pace fidei (vera kot temelj m iru), protibabilonsko »vizijo« nebeškega »teatra«, v k a
terem d ru g za drug im n astopajo o d p o slan ci vsakega n aro d a , d a bi g o vorili v p rid gibanju, ki jo p o d p ira . Grk, Italijan, Arabec, Indijec, K alde- jec, J u d , Skit, Galec, Perzijec, Sirec, Turek, Spanec, N em ec, Tatar, A rm e
nec itd., vsak od njih nastopi, da bi v jezik u lastne tradicije n a svoj način izpričal resnico: ta sloga je odgovor furijam fanatizm a. Z u to p ičn o zarjo te internacionale »svobodnih duhov«2 se m o ra ro d iti d ru g a zgodovina. To so leta, ko se prvič pojavi tisk (1450); L eon B attista A lberti končuje svojo razpravo De re aedificatoria (1452); v San Francesco D A rezzu slika Piero della Francesca svojo Legendo svetega križa (okoli leta 1453). Nov način videnja vzpostavi način konstruiranja. V prašanje N ikolaja Kuzanskega v razpravi De icona je naslednje: kaj p o m en i »videti«, kako lahko »videnje«
ustvari nov svet?
Dva načina »videnja«. Matematična estetika
Pri Nikolaju Kuzanskem je nesko n čn a erudicija, ki zadeva »pozitivne elem ente« vednosti, spojena s tre n u tn o vizijo, ki zap o p ad e njihovo raz m erje. Eno ponuja d rugem u brezm ejno polje p a rtik u la rn ih realnosti, v katerih naj, kot posledico njihovih nasprotij, p rep o zna m odalitete dinam ike neskončnosti. Da bi pojasnili intenzivnost, ki jo im a za Nikolaja Kuzanskega vizualno izkustvo, bom o raje govorili o kom binaciji opazovanja in intuicije.
O pazovanje se »razvije« v nenasitn em iskanju, ki se osredotoča n a vse vrste vsakdanjih zanimivosti (beril, kegljanje, vrtavka, lesena žlica, u ra itd .),3 kot tudi n a vse obiskane regije in n eštete knjige ali arhive. O pazovanje
- De pace fidei, Praefatio ed ito ru m (R. Klibansky in H . Bascour), H ., VII, str. IX-XIII, predvsem poglavja 1-6 in 19, str. 1-17 in 61-63.
3 »Beril j e bleščeč, bel, prosojen kam en, k ije b ru še n h k ra ti konkavno in konveksno«
[De berylto, 2. pogl.). Tako kot j e slika po v o d za ra z p ra v o Z)« icona, j e p re d m e t, beril, povod za razpravo, ki nosi njegovo im e (1458). Isto velja tu d i za kegljanje v delu De tudo globi (1463); vrtavko (ozirom a trochus, »obroč«) v d e lu De possest (1460) ali žlico, ki jo j e izdelal »laik« v delu De idiota (1450).
zagotovi pro sto r diskurzu, ki v svoje naslove često postavlja predm ete (beril, kegljanje, p o d o b a ali slika itd.). V odsotnosti druge institucije pred m et
»instituira« p ro sto r refleksije. Vzpostavi vidik stvari (na tem nivoju opazo
van ja ozirom a u p o d ab ljan ja), ki »zavzame mesto« »avtoritet«, ki naj bi ustvarile ta prostor, ki p a so postale negotove. N asprotno p a j e intuicija
»skoncentrirana« v jasn o sti »videnj duha«.
Ti dve obliki »videnja« se n en eh n o križata. Točka njunega sovpada
nja j e vidni lik, v k aterem p o g led zapopade nevidno, ki je dejavno v liku.
Ta in stru m e n t p re h o d a (transumptio) od enega »videnja« k drugem u je zrca
lo. V delano v tekste, je ekvivalent pesniških citatov v m ističnih razpravah šestnajstega stoletja. Zrcalo je za vizualno dejansko tisto, kar je »beseda- citat« za verbalno. Prozo diskurza skandira z n enadnim i točkami sečišč m ed več prostori.
Pi i Van d e r W eydenu, Van Eycku (glej po rtret zakoncev Arnolfini, 1434) ali m ojstru iz F lém allea (glej p o rtre t kanonika Werla, 1438), ki so skoraj Kuzančevi sodobniki, je zrcalo kraj, um eščen v notranjost poslikanega okvir
j a in često o k rašen kot m o n štran ca ali relikvija, ki opisuje pojavnost neke
ga d ru g eg a sveta. V n o tran jo sti om ogoča videti tisto, kar je izven - drug čas (sm rt), d ru g a dim enzija (žalovanje, vice itd.) - , tisto, kar ni vidno v p ri
zoru, ki ga predstavlja slika, k ar pa kljub tem u že deluje v njej. Zrcalo je razkrivalec (ali halucinacija) neke zgodovine, k ije skrita, toda prisotna, je zm ožnost vidnosti tistega, česar tam ni m ogoče videti. Pri Nikolaju Ku
zanskem j e »zrcalo« nek konk reten predm et, ki om ogoča videti tisto, kar ga že oživlja s te ali o ne strani njegovih pojavnosti. V briljantn em prim eru pojasnjujoče proze so stvari n en a d o m a osvetljene kot »zrcala«. Tako se le
sena žlica v tren utku, k o je m ogoče nevidne oblike prepoznati v zaznavni po d obi, sprem en i v »katerokoli vrsto zrcala, konkavno, konveksno, ravno, cilindrično - rav no n a sp o d n jem delu ročaja, cilindrično v spodnjem delu žlice, konkavno v n o tran jo sti žlice in konveksno zadaj«.4 Žlica se dovrši v zrcalo, v dragulj za d u h a, ko opazovalec, ko preseže pikolovsko opazovanje, v njej z a p o p ad e bleščavo, k ije oko ni m oglo videti. N ato se eno »videnje«
u m ak n e d ru g em u . V idenje večera postane »videnje zore« (ut aurora), v svetlobi nekega d ru g e g a d n e vidi tisto, k ar prihaja v predm et, ki je p re oblikovan v naznan jajoč lik: kot ang el.5
4 De idiota, III, 2. in 5. pogl.
5 Cf. M. de G andillac, La Philosophie de Nicolas de Cues, Aubier, Pariz. 1941, str. 446.
G io rd an o B runo, goreč b ralec N. K., j e razložil razliko teh dveh »videnj«; cf. Les fureurs héroïques, I, 4. dialog, fran . prev. Les Belles-Lettres, Pariz 1954, str. 218.
Partikularna intelektualna intuicija j e sp rem en ila vse stvari v m o žn a zrcala. Ta dogodek je zabeležen n a koncu dela De docta ignorantia, v za
ključnem nagovoru kardinalu C esariniju, v obliki posvetila. Diskurz j e za
ključen, »Amen«. Izven teksta, niti zaključek n iti dokaz (razprava je sam o zadostna), je podpis, podpis prejetega im ena, ki ne razkriva svojega nosilca.
N agovor je kratek. U tem eljujoča intuicija, kot je bila za Avguština vizija Ostije, j e rojena iz delitve in v sami delitvi. P rizor se dogaja na m orju. Di
plom at se v p rip rav ah na srečanje s p ap ežem v sprem stvu p a tria rh a in c a r
j a vrača iz C arigrada (spom ladi 1438): »In m aris ex G raecia rediens.« M ed vzhodom in zahodom , m ed dvem a n asp rotjem a, in v d ejan ju p re h o d a iz enega nasprotja v drugo, piše Kuzanski, d a »verjame«, d a j e bil na p o tovanju, k ije potekalo vzporedno s plovbo p o m orju, »voden od d a ru od zgoraj, od očeta luči, da bi z učeno nevedn o stjo n a nedoum ljiv način zajel nedoum ljive stvari, s preseganjem nem inljivih resnic, ki jih je m ogoče sp o znati na človeški način.« Tega slepečega počela sovpadanja nasprotij, te zaslepitve v srcu nevednosti, kljub svoji želji ni bil sposoben doseči s p o močjo »različnih poti naukov.«6 K ar »dojema«, m u j e dan o iznenada: če to izraža z Avguštinovimi form ulacijam i, ki zadevajo način, kako napravi D uh našo »nevednost« »učeno«, jo njegov način, kako ju misli, sp rem en i v novo koncepcijo, ki bo obladovala njegovo celotno delo.
Ko Jo h a n n e s Wenck obtožuje »učeno nevednost« v im enu virov, za katere se sodi, da so kom prom itiraj oči (Dionizij A eropagita, E ckhart itd.), in vidi v tekstu svojega nasprotnika n ek ak šno ponovitev pozitivnih izrazov, k ijih učeno oko lahko prepozna, Nikolaj Kuzanski, p re d e n bo b ran il n a padeno delo, napravi popravek: »Ko sem sprejel koncept« učene nevednosti
»od zgoraj, nisem videl ne Dionizija ne kateregakoli d ru g eg a starega te o loga.« Kljub tem u p a je res, pravi, p o h le p n o »tekel« kot »lovski pes« k spi
som d o k to rjev / toda »uvid«, o katerem govori, se ne zreducira n a tisto, kar kritičnem u očesu predstavijo doku m en ti: rav no n asp rotno, v njihovi vidni pozitiviteti odkrije to, kar v n jih p rih a ja od daleč. Ta »uvid« ni n e kom patibilen z n eu tru dn im »tekom« erudicije, to d a tekste in »zanimivosti«, k ijih raziskovalec nikoli ne n eh a popisovati, sprem eni v »zrcala« tistega, kar jih oživlja, ne da bi bilo to tam vidno. O pazujoči in zbirajoči »lov« k o n tinuirano dostavlja nove kraje, kjer se rep ro d u c ira alkem ija, ki sprem inja eno obliko »videnja« v d ru g o kot svinec v zlato.
M ed dvem a oblikam a videre vzpostavi p ro sto r sovpadanja Kuzančeva m atem atika. T a je geom etrija. V rsta m en ta ln ih operacij, ki jo definirajo,
6 De docta ignorantia, III, 12. pogl., »Peroratio«.
7 Apologia, S., str. 282-83.
se začne s kom pozicijo v id nih prostorov: »Zamisli si piram id o ...,« »Misli na trikotnik ...,« »Če j e p o d a n krog ...« itd. Toda v tej »čutni podobi«, ki se p o n u ja »očesu«,8 vidi d u h fo rm alna razm erja in njihov m ožni razvoj. Geo
m etrija poveže opazovanja ozirom a optične konstrukcije z racionalnim dokazom . »Videnje« d u h a tu sovpade z »videnjem« očesa; intelektualna intu icija z o ku larn o percepcijo; univerzalnost »oblike« s konkretno p o sam ičnostjo lika. In n asp ro tn o , k d o r zna videti na en način, ne p a na drug, ni m atem atik.
G eo m etrija tako zagotovi m odel znanstvenosti prav v m om entu, v katerem (ali bolje: ravno v obsegu, kolikor) je ločena od svoje prejšnje ontološke funkcije. Z izjem o m o rda tistega, kar zadeva »enico« (katere am biv alentn ost ni za N ikolaja Kuzanskega zaradi u m an kan ja ničle nikoli n eh ala predstavljati problem a), ta m atem atika ni več razodetje oblik ali resnic, ki organizirajo univerzum . Ni epifanična. Ravno tako kot slikarstvo j e »konstrukcija« d u h a (conceptus), vpisana v problem atiko, ki jo bo Tasso km alu im enoval fabbrica délia mente. Kolikor ureja koherentno serijo »vaj«
n a e le m e n ta rn ih likih (točka, prem ica, krožnica itd.) in kolikor nim a več statusa diskurza, ki m anifestira strukture bivajočega, po stane zmožna for
m u liran ja in obvladovanja produkcij d u h a v vseh disciplinah. M atem atika dobi vredn ost p riv ileg iran eg a jezika, zaščitenega pred dvoum nostjo ozi
ro m a polisem ijo, ki d ru g im jezikom dopušča igre nepredvidljivih invencij;
m atem atik a je tako zm ožna nadzorovati in razvijati, kot v laboratoriju, in
telek tualn e postopke, k ijih je m ogoče aplicirati na vsa področja vednosti.
»V naši znanosti ni raz e n m atem atike nič gotovega« in nič »velikega« ni bi
lo rečenega, »kar ni bilo utem eljen o na m odelu m atem atike«.9 Vsakemu p a rtik u la rn e m u raziskovanju daje shem e konstrukcije in transform acije, ki jih je p o tre b n o izvesti n a različnih »pozitivitetah«.
G eom etrija se ukvaija predvsem z operacijam i, ki so povezane z »vide
njem«, kajti v celoti se odvija v tem elem entu, in za pravo polje intelektu
aln ih vizij napravi tisto, kar j e vidno. V tem oziru ne zagotavlja zgolj for
m alnosti postopkov, ki jih j e m ogoče aplicirati tudi n a vidno izkustvo; za znanost »videnja« im a vrednost m odela. Ta znanostje sam a po sebi estetika.
O d to d izvira n jen status uganke: »To j e u gan k a za lov božjih del«. Tako je treba »enigm atizirati m atem atičn o« .10 Ta um etnost ne m eri na »videnje vidnega« tem več n a »videnje nevidnega v vidnem «,11 z gibanjem duha, ki
8 Cf. De conjecturis, I, 11. in 12. pogl.; H ., str. 140.
9 De possest, H ., X I, 2, str. 54. Cf. De docta ignorantia, I, 11. pogl.; itd.
10 Ibid. in H ., X I, 2, str. 71 (mathematice aenigmatizare).
11 Non aliud; B., str. 189, g led e p o m e n a videre.
ga ravno tako izvaja slikarstvo Van Eycka ali m o jstra iz F lé m a lle a ,12 in ki ga Nikolaj Kuzanski ne utem eljuje s sklicevanjem n a Prokla, am p a k n a Sv.
Pavla: »Videmus nunc p e r speculum in aenigm ate«.13 G eom etrija, »enigma«
v »zrcalu« svojih likov, postane znan o st zrcala, to d a samo, kolikor sestoji v videnju nečesa nevidnega v vidn em p ro sto ru , kolikor j e p rak sa te vrste
»videnja«. Taka je dejansko značilnost g e o m e tra N ikolaja Kuzanskega, ki jo razširi na filozofijo. Postopa na tem elju teoretičnih ekscesov: konceptualni
»prebliski« prehitevajo, preplavljajo in prekinjajo form alni tok razm išljanja;
v analizo so zmožni prinesti presen ečenje in j o tako prenavljajo; ne p o d rejajo se načelu neprotislovnosti in tako ne m orejo biti p o d v ržen i v e ri
fikaciji. Ustvarjalni genij, Nikolaj Kuzanski, sodi v tisto k ateg orijo m ate matikov, ki, če si sposodim o besede Davida H ilb erta glede G eorga C antorja, m atem atiki odpirajo »paradiž« ozirom a »teologijo«, k iju ni m ogoče zavrniti.
Produktivnost inventivne im aginacije se m eri sam o s koherentnostjo njenih učinkov. Nikolaj Kuzanski predvsem »vidi«. V form alizaciji in dokazovanju pa se izkaže slabše; često je p re h ite r ali pa ga zavede tisto, k a r »zapopade«.
Tako so bile sodbe o njem protislovne, odvisno od tega ali j e kritik dajal pred nost m atem atični inventivnosti (M oritz C an to r) ali strogosti razm iš
ljanja (Pierre D uhem ).
Kuzančeva geom etrija kot u m etn o st »videnja« ozirom a bru šen ja likov v zrcala izvaja vajo, ki jo je p o treb n o p rak ticirati tudi p ri b ran ju avtorjev ali opazovanju fizičnih nenavadnosti. G eom etrija, vizualni jez ik in k on ceptualna praksa, uči prepoznavati v berljivih tekstih in v idn ih p re d m e tih kot tudi v »čutnih« p o d o bah n a tisoče vrst zrcal - in m nožice m ogočih zrcal -, ki oblikujejo gibljivi p ogled n a svet »najbolj nadarjenega« in najbolj
»inventivnega« m atem atika svojega časa.14
12 C f E. Panofsky, Early Nederlandish Painting, H a r p e r a n d Row, New York 1971, str.
1 4 9 -2 0 4 in n je g o v o a n a liz o Van E yckove D evice v cerkvi k o t p r i s o t n o s t i n em aterialnosti, str. 144-148.
13 I Kor 13, 12. Cf. De docta ignorantia, I, 11. pogl.; De beryllo, 1. pog l. itd.
14 M oritz C a n to r (dober sodnik), citira ga E. Cassirer, Individuum und Cosmos in der Philosophie der Renaissance, W issenschaftliche B uchgesellschaft, D arm sta d t 1962, str.
63; E D uhem , Le système du monde, H e rm a n n , Pariz 1959, 10. zv., str. 247-347. Za G iordana B runa j e N. K. »il divino Cusano«, »avtor n ajlep ših skrivnosti geom etrije«
(De la Causa, 5. dialog), in za K eplerja »divinus mihi Cusanus« (cf A. Koyré, Etudes d ’histoire de la pensée scientifique, G allim ard, Pariz 1973, str. 336).
Predgovor k delu De Icona
Nikolaj Kuzanski j e star dvainpetdeset let, ko snuje svojo razpravo.
De icona se po m irn o sti svojega sloga zdi predvsem jasn o zrcalo, v katerem se pokaže, kot j e pokazal že Cassirer,15 osrednja točka Kuzančeve speku
lacije. Takoj si zada za p ro g ra m »lahkost« m istične teologije. Tipičen p ro gram , ne sam o zato, ker določa slog številnih Kuzančevih tekstov, ki so za
snovani kot logična n adaljev an ja enostavnih operacij; ali, še en k rat (že bolj o sreden vidik), ker n a tem področju, kot tudi v m atem atiki, nekdo »vi
di« ali »ne vidi«, tako d a to ni vprašanje tru d a; temveč predvsem zato, ker razp rav a v vsakem o d svojih bralcev p ostulira »sejanje« neskončnosti. U be
sedi tisto, kar je že tu. Vednosti, ki jo nagovorjeni nekje že imajo, p onudi b esede, tako d a se ti lahko zadovoljijo z odgovarjanjem : »Kako resnično!
To je n atan k o to!« Resnica j e že tam , samo videti jo je treba - tako se začne delo De beryllo; m o d ro st kriči n a jav n ih krajih, samo slišati jo je treba - tako se začenja delo De idiota,16 Kleriki, ki s svojimi besednim i igram i
»laiku« (idiotus) p rep reču jejo d osto p do resničnega, ogorčijo Nikolaja Ku
zanskega; d a bi jih p reg n al, u p o rab lja posmehljive eksorcizme, katerih slog se bo p o n o v n o pojavil p ri Rabelaisu: »A dialecticis libera nos, Dom i
ne« (»Reši nas dialektikov, o G ospod«).17 »Lahkost« označuje izkustvo, ki je osvobojeno d o lg ih šolskih p rip ra v in ki tem elji na »impulziji« sleherne
ga svobodnega d uh a.
Predgovor razprave O podobi oziroma O sliki m eri natanko na to, da za razprav o o d p re prostor, ki se izogne tako neskončnim prelim inarijam teh n ič n e ko m p eten tn o sti kot tudi privilegiju »doživetega«, k i je v zadnji analizi pozitivistično. Služi kot tem elj za vsa poglavja, ki sledijo. J e ničta točka razprave. P red hod i govoru in ga om ogoča: prae-fatio. Predgovor se predstavi kot »čutni eksperim ent«, ki, s tem, da svoje naslovnike osvobodi njihovih predsodkov, »odpre pot« za Kuzančevo teorijo. J e stvar »vaje« (pra
xis). D elovanje bo om ogočilo govorjenje. Ta propedevtika je poleg tega običajna v duhov nem oblikovanju ter razm erjih m ed učiteljem in učencem:
»Stori to in kasneje boš razum el.« O benem im a tudi p o m en laboratorijske
ga opazovanja, katereg a teoretična interpretacija bo nastopila kasneje. Igra
15 C f E. Cassirer, op. cit., str. 32, 34, 38-39. Cf. M. Alvarez-Gomez, Die Verborgene Gegenwart des Unendlichen bei N. von Kues, A. Pustet, M ünchen-Salzburg 1968, str. 59 in dalje, o o sred n je m p o m e n u d ela De icona.
16 De beryllo, 1. pogl.; De idiota, I, 1. pogl.
17 Apologia, S., str. 288.
na dvojni register »duhovne vaje« in znanstven ega ek sp erim en ta. Tu j e torej celoten tekst uvoda (razen zad n jih dveh vrstic):
Uvod
Če vas hočem na človeški način voditi do božanskih stvari, se mora to zgoditi z neko podobnostjo. Med človeškimi deli pa nisem našel našemu namenu nič bolj ustreznega od podobe vsevidnega (im ago o m n ia videntis), katerega obraz je na
slikan tako subtilno, da se zdi, da gleda vsenaokoli. Obstaja mnogo takih zelo dobro naslikanih podob: kot na primer podoba strelca na trgu v Nürenbergu, potem tista dragocena slika velikega slikarja Roger ja [van der Weydena], k ije v mestni hiši v Bruslju, 18 dalje Veronikina v moji kapeli v Koblenzu, nadalje podoba angela, ki drži orožje Cerkve, na gradu v Brixenu in mnoge druge drugje. Da pa vam pri vaji, ki zahteva takšen zaznaven lik, ne bi nič manjkalo, vam, dragi bratje, pošiljam sliko, ki m ije bila na razpolago in ki predstavlja lik vsevidnega in ki jo imenujem slika (ikona) Boga. 19
Namestite jo npr. na severno steno, vi, bratje, pa se v enaki razdalji od nje postavite okoli. Opazujte jo in sleherni od vas bo izkusil - iz kateregakoli mesta jo bo gledal - kot daje edini, ki ga slika gleda. Bratu na vzhodu se bo zdelo, da tisti obraz gleda na vzhod, tistemu na jugu, da na jug, in tistemu na zahodu, da na za
hod.
Najprej se boste čudili, kako je mogoče, da gleda hkrati vse in vsakega posamič.
Kajti tistemu, ki stoji na vzhodu, si je nemogoče predstavljati, da je pogled ikone usmerjen drugam, na zahod ali ju g na primer. Potem se lahko brat, ki je bil na vzhodu, postavi na zahod in izkusil bo, da je pogled usmerjen nanj na zahodu tako kot prej na vzhodu. In ker ve, daje ikona pritrjena in negibna, se bo čudil gibanju negibnega pogleda. In četudi usmeri svoje oči na podobo in gre od zahoda na vzhod, bo odkril, da ga pogled ikone nenehno spremlja in da ga ne zapusti, tudi če
18 Van d e r Weydenov av toportret j e izginil, to d a ostala j e kopija, tapiserija, ki j o h ran ijo v bernskem muzeju. Cf. E. Panofsky, »Facies illa R ogeri m axim i pictoris«, v Late Classical and Mediaeval Studies in Honour o f Albert Mathias Friend, P rin c e to n 1955, str.
392-400; te r Early Netherlandish Painting, op. cit., str. 248. A v to p o rtre t j e n a desni strani e n e g a od Primerov pravice (Trajanova in H erk in b a ld o v a pravica).
19 Slik iz N ürenberga, K oblenza in B rix en a ni bilo m ogoče iden tificirati. K ar zadeva vsevidni »lik«, ki m u je bil na razpolago, piše N ikolaj K uzanski n a T eg e rn sk o jez ero , 14. septem bra 1453, da »ima tako sliko« d o m a in d a »ima slikarja«, k atereg a bo zaprosil, d a naredi kopijo za p rejem nike raz p ra v e (izd. v L. V ansteenberghe, Autour de la Docte ignorance: une controverse sur la théologie mystique au XVe siècle, A schendorf, M ünster 1915, str. 116).
se vrne z vzhoda na zahod. In čudil se bo, kako se negibno giblje, in ne bo si mogel predstavljati, da se giblje podobno tudi s kom drugim, ki se mu približuje z njemu nasprotnim gibanjem. Hoteč to izkusiti, bo napravil, da bo sobrat, opazujoč ikono, prešel z vzhoda na zahod, medtem ko bo sam šel z zahoda na vzhod: vprašal bo na
sproti idočega, če ga pogled ikone nenehno spremlja, in slišal bo, da se giblje podobno v obratni smeri, in verjel bo. Če ne bi verjel, ne bi dojel, daje to mogoče.
In tako bo zaradi razodetja priče prišel do spoznanja, da tisti obraz ne zapusti nobenega sprehajalca, tudi če ti hodijo v nasprotnih smereh. Torej bo izkusil, da se ta negibni obraz giblje tako na vzhod kot tudi, da se obenem giblje na zahod in rav
no tako na sever kot tudi na jug, in prav tako, daje usmerjen na eno mesto kot na vsa hkrati in da opazuje eno gibanje in vsa hkrati. In medtem ko bo pozoren na to, da pogled ne zapušča nikogar, bo videl, da tako skrbno skrbi za slehernega, kot bi bil edini, kije izkusil, da ga spremlja pogled, in to tako, da tisti, ki ga pogled spre
mlja, ne more dojeti, da ta skrbi tudi za koga drugega. Tako bo tudi videl, da ta po
gled z izjemno skrbjo spremlja najmanjše stvaritve kot tudi največje in celoten uni- verzum.20
Fantastično
Predgovor vzpostavi atm osfero prostora. V besedišču se m nože besede, ki so povezane z g led an jem (videti, izgledati -videri - gledati, preučevati, opazovati, sprem ljati z očmi, usm eriti pogled itd.). Te m nogovrstne vizualne dejavnosti se p o sto p o m a širijo n a vse igralce, tako da postopom a sestavijo labirint; ne lab irin t stvari, tem več labirint pogledov, ki se srečujejo, p re senečeni ali zadržani, n eg ibni ali potujoči, hipni ali trajajoči. Fantastično p o g le d a straši s svojim sprem stvom p resenečenj, nepredstavljivega in n everjetneg a. Ta gozd oči prikliče v spom in m nogo starih vizij, vključno s slavno rensko vizijo H ildegarde iz Bingena, pretresene zaradi pojava telesa, p rek rite g a z očm i.21
Pogled, u sm erjen n a gledalca, ima tudi kulturno vrednost čudeža.
Tako je v Legendi svetnikov (ali Zlati legendi), za praznik »iznajdbe Svetega Križa« (3. maj), p o g led n ag rad a, ki sojo nebesa podelila m ladem u »tajniku (notarius)«, ki s e je h u d iču u p ira l z up o rab o znaka križa (znak, ki g a je m o goče zaslediti tu d i v kom poziciji Kuzančevega prostora). Malo pozneje po
20 De icona, »Praefatio«, D., str. 94-98.
21 H ild e g a rd a iz B ingena, Scivias, ur. A. F ü rk ö tter in A. C arlevaris, C orpus C hristia- n o ru m , CM, zv. 43 -4 3 A, T u rn h o u t, 1978. C f J . Schomer, Die Illustrationen zu den Visionen der hl. Hildegard als Künstlerische Neuschöpfung, Bonn 1937.
tej kvazizakram entalni gesti, m ed tem ko stojita učitelj in tajnik p red podobo Kristusa v cerkvi Sv. Sofije, opazi učitelj, da im a p o d o b a »svoje oči u sm e r
jene« n a m ladega moža; m ladeniča p rip rav i do tega, d a se večkrat iz
m enično prem akne »na levo in p o tem desno«, to d a p o d o b a »obrača svoje oči« v smer, kam or je šel tajnik, in »zadrži svoje oči u sm erjen e nan j« .22 Kuzančeva vaja je zelo p o d o b n a tem u čudežu Zlate legende, celo v razm erju učitelja z Nikolajem Kuzanskim, ki odreja gibanje po prizorišču, in gledalca teh iger pogledov. Dejansko se vaja vpisuje v okvir dolge, fantastične, mistične ozirom a čudežne tradicije. Izstopa z avro m isterija in skrivnosti, ki sta obogateni s stotinam i d ru g ih zgodb o pobožnosti, duhovih in zlem očesu. Začetna operacija se razvija v m itični klim i zgodovinsko tem eljne izkušnje.
Prim eri »vsevidnega«, navedeni v tekstu (ki tu spom injajo na k atalog zbiralca ali arhivarja), dodajajo vsem tem pogledom , ki organizirajo pro sto r in se pojavljajo kot duhovi p o d ed o v an ih vizij, avtobiografsko razsežnost.
N ürenberg, Bruselj, Koblenz, Brixen: ta m esta so m ejniki v karieri N ikolaja Kuzanskega; v teh m estih je imel, ali še im a, svoje bivališče. Zdi se, da g a je pogled zasledoval po vsej Nemčiji, od severa do ju g a, od vzhoda do zahoda, navkljub različnosti svojih obrazov: Strelec, kentaver, ki proži puščico, ki v zodiaku povezuje zemljo in nebo; avtop o rtret Van d e r W eydena, tričetrtinski pogled, obrnjen proti gledalcu, m ed m nožico, zbrano n a d esnem p a n e lu Trajanove pravice-, »sveti obraz«, ki ga kaže Veronika ali sam a Veronika;23 angel, ki nosi cerkveno zastavo n a (Sigism undovem ?) grad u , ki se dviga nad Brixenom ; in na koncu slika, ki jo im a d o m a v brixenški škofiji in ki jo je dal kopirati slikarju, da bi jo poslal na Tegernsko jezero . M nogovrstna niso samo m esta, am pak tudi u p o d o b lje n e vrste (kentaver, človek, ženska, angel) in profesionalna oziroma sim bolična prizorišča (javni zodiak, sodišče, zasebna kapela, vojaški grad, cerkvena palača). To bi bili sukcesivni in raz lični pojavi enega pogleda, vedno istega, ki »ga ne zapušča.« V tem p rim e ru prizor, skonstruiran za Tegernsko jezero , kot v zrcalu obnovi vse te sukce
sivne pojave. Ko v tradicionalno vizionarsko izkustvo uvede neko že »mo
22 Cf. [Jacobus de Voragine], Legenda aurea Sanctorum, ur. H L opez, M adrid, J . G arcia, 1688, str. 241.
23 Tako im a Kalvarija Rogerja van d e r W eydena (Dunajski muzej) (na levi strani trip tih a) Veroniko, ki drži p latno, na k aterem »sveti obraz« Je z u sa g le d a n a gledalca (cf tu d i Veronikin pajčolan Q u en tin a Metsysa ali Volto sancto, ki so ga širili trgovci iz Lucce).
Severno slikarstvo predstavlja številne p rim e re »vsevidnega«. N a splošno išče v tem času »učinek, za k aterega se zdi, da v pred stav ljen p ro sto r vključi osebo, ki ga gleda«
(E. Panofsky, La perspective comme forme symbolique, M inuit, Pariz 1975, str. 49).
derno« optično opazovanje, vplete v pedagoško vajo celo serijo osebnih dogodkov. U stvari koeksistenco m nogovrstnih prizorov. H eterogeni p ro stori so priv ed en i v sovpadanje v tem povsod navzočem pogledu, ki nim a več svojega lastn ega im en a ali obraza (v tekstu ni identificiran z nikomer):
prostor, ki ga ta p o g led organizira, im a tako globino zabrisanih zgodovin;
pluralen, narejen iz vizualnih slojev, ki igrajo d ru g na drugega, je anonim ni te a te r spom ina.
Podobi lastna g ostota se nazadnje m anifestira v razm erju, ki ga ima slika do diskurza. Dialoška stru k tu ra. Vaja, pravi predgovor, »zahteva« p o dobo. V klasičnem g eo m etričn em dokazovanju izjava predpostavlja lik;
enako tu tekst zahteva sliko. Eno ne m ore biti brez drugega. Diskurz in sli
ka, g led an a skupaj, ko nstituirata dinam iko prakse prav s svojo razliko.
Trije racionalni »m om enti«, ki urejajo eksperim entiranje, vračajo fanta
stično pod o b e, vsakič povečano; in vsakič zaznam uje to vrnitev admiratio, vizualno presenečenje. Toda od enega do drugega, od verbalnega do iko- ničnega, se razm erje v teku vaje obrača. Na začetku je podoba, nujni pogoj, tista, ki sprva g e n e rira p ro sto r (polkrog gledalcev). N a koncu edino go
vorjeno pričevanje (revelatio relatoris) dopusti »verjeti« tisto, kar uhaja p o gledu, tako d a ušesa do pustijo slišati, česar oči ne m orejo videti. Odslej p o d o b a »zahteva« diskurz; v prostoru, ki m u g a je o d p rla in ki om ogoča p ro jek t »prip ov edo van ja čudežev«,24 se bo razprava razvijala v štiriin
dvajsetih poglavjih. Toda o čem ta dolgi diskurz ne n e h a govoriti, kaj ga
»drži« od prve točke n aprej, če ne podoba, ki je vedno tu, in ki jemlje očem tisto, k ar dopušča videti d u h u in ki ostaja, ali celo bolj in bolj postaja, v središču teh tesno p re p le te n ih besed, prisotnost odsotnosti?
Geometrija pogleda
To, d a p o d o b a nikoli ne n e h a postajati d ru g o teksta, se začne, ko se zazdi, d a je ni m ogoče zapopasti. Ta začetek m ora zagotoviti eksperim ent.
N jegova n alo g a je »konverzija« enega načina videnja v drugega. J e »pre
vod«, v skladu s Kuzančevo m etodo, ki sestoji v sprem em bi, v sprejetem pro storu, operacije, ki se tam izvaja. Vaja se razvija znotraj vizualne m n o žitve, to d a s ciljem, d a bi v njej zamejila d rugo prostorsko prakso.
To izvira iz geom etrije. Nikolaj Kuzanski to pojasni v pism u z dne 14.
sep tem b ra 1453, v k aterem razlaga A indorfferju priho dn jo razpravo De
24 De icona, predgovor.
icona'. »m atem atičen lik« bo p re d m e t transform acij, ki širijo njegov p o m en vse do »teološke neskončnosti«. »E ksperim entalna procedura«, ki jo n a m e rava razviti, je, kot dodaja, »zelo elegantna in jasna«2;’ - kvaliteti m atem atič
nega dokaza. Po istem pism u je bila De icona najprej »poglavje« Dodatka k Mathematicis complementis, k ijih Nikolaj v tem času n am enja papežu Nikolaju V, m ecenu in pobudniku h um anistične in m atem atičn e prenove v Rim u.
Pripada torej kaskadi »dodatkov«, aplikacij g eom etrije n a teologijo. De icona je bila razvita neodvisno, ločeno od Complementum theologicnm fig u ration in complementis mathematicis, k jer je ni več; to d a čeprav je leta 1453, k o je končno poslana, p o p o lno m a ločena od Teološkega dodatka, ostaja d o ločeno z njegovim program om : »Prizadeval si bom n apraviti like te knjige [Matematični dodatki] teološke, tako da bom o, z božjo pom očjo, lahko s p o gledom duha videli kako resnično, ki ga iščem o v vseh stvareh, ki j ih je moč spoznati, sije v m atem atičnem zrcalu, ne sam o brez [nujne u porabe]
podobnosti, temveč v bleščečem približku. ... Pravzaprav bom o teološke stvari bolje videli z očesom duha, kot p a j ih lahko izrazim o z besedam i.«26 Privilegij »videnja« kot sredstva d o sto p a do resničnega, to d a p reko »m a
tem atičnega zrcala«: to p rep ričan je zad n jih p etin d v a jse tih let življenja Nikolaja Kuzanskega, od dela De docta ignorantia naprej (1440), določi razpravi De icona njen cilj in predgovoru, ki jo uvede, njegov znanstveni status.
Nič posebnega ni v privilegiju očesa n a d ušesom : s tem so bile p rid ig e tega obdobja zasičene.27 Toda vaja, ki m o ra om ogočiti transform acijo »čut
nega« vizualnega izkustva v teorijo m istične vizije, j e za N ikolaja Kuzanske
ga m atem atična operacija. P ridružuje se raziskavam petn ajsteg a stoletja, ki so od Albertija do Piera della Francesce (v pričakovanju L eon ard a da Vincija) tesno povezovale m atem atičn o teorijo s teorijo u m etnosti. M ate
m atika ni zgolj pogoj gotovosti v spoznanju, tem več m etod ično sredstvo dekodiranja oziroma organiziranja znanstvenih »opazovanj«. Sola strogosti je hkrati tudi znanost videnja (h erm en e u tik a likov) in »arhitektonska«
znanost (um etnost konstrukcije prem išljen ih in d em o n strativ n ih izkustev).
V novem znanstvenem redu, k ije v svojem bistvu vizualen, zavzame m esto, ki ga je v srednjeveški znanosti im ela logika, ki je bila p o svojem bistvu
2o Izd. v L. V ansteenberghe, Autour de ta Docte ignorance: une controverse sur la théologie mystique au XVe siècle, op. cit., str. 116.
26 Complementum theologicum, 1. pogl., B., str. 1107.
27 C f M. B axandall, Painting and Experience in 15th c. Italy, O x fo rd Univ. Press, O x fo rd 1974, str. 41 ff.
lingvistična. Toda, če p u stim o ob strani te povezave s sodobniki, zadostuje p o u d a riti, da Nikolaj Kuzanski zasnuje vajo, ki jo m orajo m enihi izvesti z n o g am i in ne s kom pasom , kot bi jo zasnoval m atem atik. To store v obredu, ki j e tudi n ad aljn ja razširitev »iger«, mimov in »glumaških nastopov«, ki so imeli v opatiji Tegernskega je z e ra že dolgo tradicijo, in ki izkazuje n e n a v ad n o sm elost v zam enjavi liturgije z geom etričnim razporejanjem ter še posebej o ltarja in Biblije s sliko.
Ta m atem atičn a liturgija uprizori prostor, k ije razdeljen na mesta s sistem om razlik m ed p osam eznim i entitetam i, ki so vzpostavljene preko svojih vzajem nih razlik. Zdi se, da ustreza »geometriji položaja«, katere p o tre b n o st je štiri stoletja kasneje tako pravilno p ou daril Buffon: »Vse, k ar im a n e p o sre d n o razm erje s položajem , j e p o polnom a odsotno iz naših m atem atičn ih znanosti. Ta um etn ost, ki jo je Leibniz im enoval Analysis sy- tus, se še ni rodila, bi p a bila ta um etnost, ki bi nam om ogočila spoznati ra zm erja položajev m ed stvarm i, za naravoslovje tako koristna - in verjetno bolj po treb n a - kot um etnost, ki ima za svoj predm et samo velikost stvari.«28 Nikolaj Kuzanski, n e z n an Buffonu, ne pa Leibnizu, n a svoj način iznajde geom etrijo razm erij m ed položaji, anticipacijo topologije, in jo aplicira n a razm erje videc-videno. Svoj eksperim entalni dokaz sestavi v treh fazah, ki jim bom o sledili eni za drugo.
Simultanost osuplosti
Pogled slike konstituira točko. Po stalni teoriji Nikolaja Kuzanskega, kot j o povzem a v Teoloških dodatkih, j e točka sama po sebi »kvazinič« (prope nihil), to d a o b d a rje n a z neskončno »plodnostjo«; v analitični perspektivi je blizu niča, »obenem« p a j e skoraj vse v dinam ični perspektivi.29 Kot n ajm anjša en o ta j e neločljiv epistem ološki prin cip geom etrične definicije in s svojo p lo d n o stjo genetični princip prostorske konstrukcije. Tako je n astan ek p ro sto ra posledica enakih linij, ki so izpeljane iz točke. To lastnost predstavljajo m enih i, ki so enako oddaljeni od slike. Tvorijo polkrog. Z vi
dika m e n ta ln e op eracije konstruirajo »m atem atičen lik«.
28 Buffon, OEuvres completes, 4. zv., str, 73. Navaja in kom entira g a j . Petitot »Rsychanalise et logique: p la id o y e r p o u r l’im possible«, v R. M ajor (ur.), Le lien social. C onfronta
tion, Pariz 1981, str. 171-234.
29 Complementum theologicum, 9. pogl.
Z vidika telesnih prem ikov istočasno n ap rav ijo ta »krožni teater«, ki je v Nemčiji petnajstega in šestnajstega stoletja značilen za u p rizo ritev misterijev in pasijonov. Polkrog m enihov, ki so kot v liturgiji h k rati gled al
ci in igralci, se podreja p rim atu središča in oboda. Ponovno u po d ab lja krožni teater, k ije v petnajstem stoletju še ved n o to, kar j e k a te d ra la v dva
najstem ali trinajstem stoletju:30 prizorišče par excellence, oblika vidnosti, ki predstavlja tisto, kar je tem eljno in kar bo Nikolaj Kuzanski im enoval
»krožna teologija«, sim bolni kraj, k i je v so razm erju z vajo čuta.
L ikje končno tudi zemljevid, povezan s štirim i glavnim i stranm i neba, po dispozitivu, ki se ne pokorava kozm ografskem u sim bolizm u (kjer bi bilo na p rim er središče Vzhod), tem več ab stra k tn e m u okvirju, ki ga p re d postavlja geografska konstrukcija. Nikolaj Kuzanski, sam avtor zem ljevida srednje Evrope (Tabula cusana), o k ateri j e kasneje razpravljal Sébastian Münster, daje svoji kompoziciji p ro sto ra p o m e n atlasa sveta, to d a sveta, katerega središče (pogled) je lahko p o p o ln o m a a rb itra rn o nam eščeno n a sever kot tudi kam orkoli drugam , tako d a je izza te upod ob itve, zaradi p o treb eksperim enta za trenutek zam rznjene okoli te točke, Kuzančeva vizija univerzum a, katerega središče je vsepovsod, o b o d p a nikjer.31 Isti prostor, ki ga organizirajo položaji, neodvisni o d nosilcev, to d a realizirani v njih, tako funkcionira na treh nivojih: kot »lik« v g eo m etričn em prostoru; kot prizor v teatrskem prostoru; in kot zemljevid v geografskem ozirom a kozmo- loškem prostoru. Zaradi svoje geneze je poliv alenten. To j e igra kvalitativ
no različnih prostorov. Prvi m o m en t lahko p redstavim o shem atično:
Lik št. 1
Prizor: stratifikacija prostorov in razmerje pozicij.
V n a s p ro tju s sočasnim i študijam i o barvah in krom a- tizmu, vrstah svetlob (izžareva
jo čim i, odbijajočim i itd.) in s tem o očesu kot odbojni površi
30 H . Rey-Flaud, Le cercle magique.
Essai sur le théâtre en rond à la fin du Moyen Age, G allim ard , Pariz
1973, str. 44-50, 299-301.
31 C f slavne tekste iz De docta igno
rantia, II, 11.-12. pogl.
SEVER
I
JUG
n i,32 raste p ro b lem atik a p o g led a iz geom etrične perspektive. Pogled je vektor - linija in akcija v p ro sto ru . Kot puščica se zapiči v vsakega gledalca.
S tem daje teoriji, k ije iz točke napravila razm erje m ed tem , kar ta vsebuje v »kvaziničnosti« (to j e complicatio), in tem , kar se razvije v liniji (to je expli- catio), »čutno« obliko. Se več, ta m atem atika točke se ujem a z antropološko koncepcijo, ki v tradiciji evklidske optike, od G uillaum a iz Conchesa do Ficina in celo B ram anteja, m eni, d a je pogled učinek »naravnih duhov«, ki j i h o d d a ja oko, in ki »izhajajo ven« proti stvarem 33 - koncepcija, ki so jo čedalje bolj om ahljivo in am bivalentno zagovarjali vse do DescartoveDiop- trike.'i4 Toda četu di j e v Kuzančevem predgovoru tradicionalno gibanje o h ran je n o , so njegova krajišča obrnjena: predpostavljeni objekt (slika) gleda, subjekti (gledalci) p a tvorijo sliko. M ed tem prvim m om entom je p rizo r negiben: osebe so fiksirane na različnih točkah polkroga; pogled h ip n o tiz ira oči, ki o p a z u je jo ; prostor, o h ro m lje n v čisti koeksistenci položajev, ki so v razm erju s središčem in brez razm erij m ed njimi samimi.
Petnajst let kasneje bo M arsilio Ficino v svojem deluZ)e amore spom nil n a pogled, ki »obnori«: p o g led drugega, ločen od neprosojnega in ču
dovitega telesa, ki ga nosi, »preseneti« ljubimca, ki se približuje in ki »ostane tam «.35 To j e tisti n e n a d n i šok zaradi pogleda »mimoidoče ženske«, o ka
terem govori W alter B enjam in, ko razpravlja o Baudelairovi pesmi. Slepeč blisk, o d m ak n jen od h itreg a ali počasnega časa potovanj vida prek teles in stvari. Kuzančeva kom pozicija, s tem, ko uporabi sliko, odstrani telo, ki bi prep u stilo oči gledalcev njihovim prem ikom in njihovem u lovu. O hrani sam o pog led . Toda ne izolira dualneg a razm erja. V koeksistenco prinaša vse te oči, ki jih je vse ujel en pogled. Rojstvo prostora (mnoštvo) uprizori v trenutku, v katerem ta presen eti vse, ki ga zasedajo. Če rečemo kot Ficino, to, kar »obnori«, ni to, da po g led prežene iz socialnih prostorov in povezav;
to je p ro sto r sam, j e sovpadanje polastitev, ki odnašajo kolektivno zaveda
nje posam eznikovega verovanja v skupen prostor; j e sim ultanost po sa
m eznih osuplosti.
32 Cf. E. H . G om brich, »Light, Form a n d Texture in X V th-C entury Painting«, Journal o f the Royal Society o f Arts, 112, 1964, str. 826-849.
33 G uillaum e iz C onchesa (um rl leta 1154), De philosophia mundi, 4. knjiga, 25. pogl.,
»De oculis« (PL 172, c. 95-96).
34 Dioptrique, 1. razg.: izd. P leiade, 1953, str. 183.
35 M arsile Ficin, Commentaire sur le Banquet de Platon (1469), VII, 10. pogl.; ur. R.
M arcel, Les B elles-Lettres, Pariz 1956, str. 254-256.
Torzija prostora: gibanje
Vaja, skandirana s »čudenjem«, ki n eti celo Kuzančevo refleksijo in ji daje ritem , prehaja na d ru g o stopnjo, ki v tem ato m iziran em p ro sto ru ustvari gibanje. Igralec m ora izkusiti usm erjen o st p o g led a tako, d a m enja položaje. Njegovo prem ikanje uvede tudi trajan je. Testiranec, še vedn o sam in nem , se sooči s pogledom v sukcesiji akcij, s p rem ik an jem n ap rej in nazaj, z vzhoda na zahod ozirom a z O rie n ta n a O kcident: fizični in p o tu jo či liki narativne časovnosti.
Lik št. 2 Torzija prostora
Pogled »spremlja« hodca vsepovsod. O bv lad u je vse te poti. Toda ni zunaj njih, kot da bi bil kaj »drugega« kot one;
im a n e n te n jim je , n e da bi bil z njim i tudi identičen. Se več, ta sukcesivna p o to v an ja p r e g anja isti pogled, čeprav p o tekajo v n asp ro tn ih sm ereh. Ta diskurzivnost, ki jo vzpostavijo, sestav ljen a iz sekvenc, ki se sukcesivno zarisujejo v istem prostoru, j e reverzibilna. Te linije, vsaka od n jih obložena s po m en o m , prikličejo v spom in (sam Nikolaj Kuzanski n ap rav i to p rim erjavo v osm em poglavju) podobo knjige, ki jo lahko berem o z d esn e n a levo, kot npr. h e brejščino ali arabščino, kot tudi z leve n a desno, kot latinščino ali nem ščino - ozirom a določene severne slike, n a p rim e r Fléem allovo Poroko device, ki so bile zam išljene tako, da jih berem o z d esn e n a levo kot tu d i z leve n a d e sno, in ki tako napotujejo na prostor, ki se ne p o d reja koherenci vizualnega dispozitiva.36 Tej somožnosti dveh pom enov, dveh pisav, dveh naracij, ki sta si nasprotni, bi ekvivalente lahko našli v p a lin d ro m ih in »žonglerskih zvijačah« ozirom a v m ojstrovinah jezikovnega žonglerstva, k i je cvetelo v petnajstem stoletju, in k ije »prepovedovalo« lin e a rn o b ran je i n je , s p o
36 Cf. E Francastel, La figure et te lieu. Tordre visuel du Quattrocento, G alim ard, Pariz 1967, str. 244-245.
SEVER
ZAHOD i VZHOD
JUG
Im očjo m ed seb o jne zam enljivosti načinov dekodiranja, m nožilo različna, celo n a sp ro tn a v id en ja.37
Te p rak se sestoje v onem ogo čan ju časovne sukcesije (nereverzibilna diskurzivnost), ki stavku ali tekstu zagotavlja pom en. S kršenjem reda suk
cesije spodkopljejo p o m en . S tem zam enjajo zakon pom ena s problem atiko ekvivokalnega p ro stora. Ko izkrivljajo, preobračajo in m nožijo m ožne poti tam , kjer j e bil p o m en odvisen od izbire ene izm ed njih, ustvarijo množitev, ki je polisem ična in v skrajnem p rim e ru protislovna: tekst postane podoba.
Prostor, zaznam ovan s pom eno m , toda nezvedljiv nanj, je pravzaprav po d o
ba. N a tej stopnji n a p re d u je Kuzančev eksperim ent preko reverzibilnosti
»poti izstrelkov« (fizičnih ali narativnih) proti enakem u izničenju diskur- zivnosti in s tem p om ena, to d a njegov cilj je izpostaviti prostor kot neberljiv - izven p o m e n a in teksta - kolikor je eden. To kar te »poti izstrelkov« - in sliko, ki jo rišejo - oro p a p o m en a, je sam a enost ozirom a središče (ki je lahko um eščeno kam orkoli). Z drugim i besedam i, p ogled ni objekt, niti p o d o b a niti koncept in »um anjka s svojega mesta« (J. Lacan): j e vsepovsod in nikjer. J e o perator, ki n aprav i »eno« tako, da naredi vse poti nesm iselne.
Ta m o m e n t je m o m en t anti-naracije. Potovanje se tu prakticira kot dokaz tega, d a le-to ne sprem inja ničesar, in tega, da njegov čas, daleč od tega, da bi ustvarjal točke, od k o der ni povratka, vedno p rid e nazaj na isto; vsa
ka točka nam reč ponavlja isto nemisljivo; potovanje n a vzhod ali zahod, v e n o ali d ru g o sm er/p om en, j e p o p o ln o m a isto. Pod pog ledom je čas izni
čen, sam o gibanje p a p o stan e neresnično.
U činek p o g le d a j e tudi izguba objekta. Za tistega, ki je viden, ni več v id en ega objekta. N e n o rm a ln o st tega vztrajnega pogleda povzroči izgino
tje m ožnosti, d a ga z a p o p ad e m o kot objekt m ed drugim i objekti, pred ali za d ru g im i objekti. O pazovalec je mislil, d a je videl. Sprem enjen v opazo
vanca vstopi v »čudenje«, ki p a ga ne sprem lja nobena reprezentacija. Iz
kušnja p o g led a je p resenečenje brez objekta. Pogled drug ega izključuje p osedovanje po d o b e. Je m lje vid, ga bega, slepi. N asprotno, percipirati objekt p o m en i b ran iti se p ro ti svoji zmožnosti gledanja: pom eni eksorcira- ti njegovo moč, da uroči vid. Če je , kot Nikolaj Kuzanski pojasni kasneje, sama bit opazovan p red m e t,38 p o tem postane videni objekt alibi opazovane biti; služi za zavajanje p o g led a; subjekt odvrača in ščiti p red njim. Ali d ru gače, zapolnjuje m anko pog led a, je Ersatz pogleda in njegovo pričakova
37 C f P Z um thor, Langue, texte, énigme, Seuil, Pariz 1975, str. 25-88; Le masque et la lumière, Seuil, Pariz 1978, str. 244-281.
38 »Sem, ker m e gledaš.« (4. p o g l.). Cf. analize J. Lacana, Štirje temeljni koncepti psihoanalize, XI. sem inar, C ankarjeva založba, L jubljana 1980, str. 93-141.
nje, kot da bi m nožitev videnih objektov re p re z en tira la to o dsotnost. V ide
ni objekti tako ponovno uvedejo zgodovino in narativn ost, zgodovino in narativnost odklonov, zamud ali pričakovanj; pripovedujejo, v brezkončnem m itu črkujejo oddaljevanje p ogleda. N a tej stopnji Kuzančeve vaje j e zgo
dovina rojena, če je p o g led izguba objekta, iz izgube pogleda.
A ntinom ijo m ed vidom in p o g led o m , ki jo p rin a ša n a p ian o gibanje, sprem lja opozicija m ed dvem a tip o m a p ro sto ra. Potovanja očesa z v zhoda n a zahod naj bi preoblikovala zaznano p o k rajin o :39 ko gledalec sprem inja
»svojo točko gledišča«, j e slika, kot j o d o jem a n a sukcesivnih m estih, k ijih zavzema, p odvržena proporcion aln im anam orfo zam . Pokrajina se giblje.
Toda sam pogled se ne pokorava zakonu te vizualne reciprocitete, ki določa pokrajino. Pogled »sledi« gibanjem in ostaja negibljiv. N jegova vsepovsod- nost enoti negibni prostor tam, kjer razm estitve očesa ne n ehajo sprem inja
ti slike. Kroženja gledalca razločijo dva tip a p ro sto ra, p ro sto r očesa in p ro stor pogleda, ki sta si protislovna v istem p ro sto ru . Bolj natan čn o , n a p ro stor, v katerem fiksiranost pogleda kljubuje zakonu pokrajine, vtisneta pečat torzije. To protislovje enako igra n a dva zgodovinska m o m e n ta videnja: v istem okvirju prenavljajoče se estetike, v k ateri analiza gledišč, razm erij m ed prem ikajočim i se točkami, p o sto p o m a vsiljuje problem atiko p e rsp e k tive (povezano s tistim, kar tu im en u jem pok rajin a), nadaljuje Kuzančeva vaja srednjeveško problem atiko p o g led a, u niverzalnega in trdn ega, ki visi nad vsemi stvarmi in nad sleh ern o od njih. G ledalčevo pohajkovanje, s tem ko sproži kombinacijo dejanskih in navideznih premikov, razkriva h k ra ti opozicijo in sovpadanje dveh vizualnih prak s prostora, ki ustrezata dvem a zgodovinskim a in antropološkim a »vizijama«. Pohajkovanje m aksim alizira fantastično videnja, tako kot C hirico v svoji Lassitude de l’infini o d p re svojo pokrajino kvalitativni razliki p rostora z n o tra n jo torzijo dveh tipov videnja.
Družbeni prostor pogleda: verjeti
Tretji m om ent, znova zaznam ovan s ču d en jem , zagotavlja p re h o d o d vizualnega k diskurzu. To stori p redvsem z izključitvijo m ožnosti, d a bi im aginacija nadom estila nezadostn o st vida. N epredstavljivo po leg tega podaljšuje »čudenje« in eksplicira njegovo »naravo«: čudenje, p rik rajšan o
39 »Pokrajina« v širšem pom en u besede, kot reciprociteta dveh prostorov, in n e v strogem p o m e n u avtonom izacije ozadja v ra z m e rju d o fig u r slike, zelo p o ze n in pred v sem severni fenom en; cf E. H . G om brich, Norm and Form, P h a id o n Press, L o n d o n 1966, str. 107-121.
za predstavljiv objekt, p o stan e s tem , da se obrne proti nedojem ljivem u, h k ra ti etična in p o e tič n a gesta odgovarjanja na eksces. Presenečenje bo rojstno m esto diskurza. O d sotnost vidnega ozirom a predstavljivega objekta služi kot preludij, še brez vsebine, prazen, nujnosti verjetja govoru drugega.
Tekst-vodič tako zavrne im aginacijo, toda nam esto tega nagovori »voljo«.
Experiri volens: če hočeš slediti izkustvu in nadaljevati z iskanjem, potem se bo p o n u d ila m ožnost prem estitve, ki ne bo več fizična, am pak um ska - v hoji po d ru g i poti, ki nim a k o ntinuitete z vizualno percepcijo, temveč s po tjo sam ega »čudenja«, presenečenja brez podobe, odpiranja neznanem u.
Prag d ru žb eno sti se pojavi s pozivom p artn erju. To j e v resnici p o novitev gibanj, ki so bila p red v id en a na prejšnji stopnji, v eni sm eri od igralca, v d ru g i o d njegovega sobrata, toda artikulacija teh dveh nasp ro tujočih si kroženj se do gaja v d ružbeni sferi, najprej v koordinaciji delova
nja, p o te m v strin jan ju n a stopnji govora.
Prvi igralec socializira prizorišče, s tem ko svojega p a rtn e rja pripravi do tega, d a stori to, k ar j e skladno s priročnikom izvedel sam (predgovor).
Vanj uvede transm isijo in sodelovanje. Zgodi se nekaj podo b n eg a Petkove
m u vstopu na Robinzonov otok. V Kuzančevem teatru se itinerarij osam lje
n e g a in m olčečega m oža, ki ga sprem lja pogled, transform ira v nastanek zveze. O bstajajo individui, tod a kako tvorijo skupino? Kako napravijo eno?
To je Kuzančevo vprašanje. Ta m ikro-utopija zadeva problem , ki bo obsedel
»m oderno« sociološko misel: s kakšnim m odelom naj pojasnim o izvor člo
veške družbe, če je eksistenca individua dana?
V tem p red g o v o ru m o d el ni več biblični; skupnost ni utem eljena na spolni razliki, tj. stanju »narave« (katere božanski izvor Nikolaj Kuzanski priznava, to da katere p o m en relativizira; vsako človeško bitje im a nam reč tako moške kot ženske lastnosti);40 skupnost izhaja iz pogo db e o sodelova
nju in delitve dela; je prva o d opera humana, tudi če je njeno počelo n e skončnost, ki oživlja vsakega posam eznika. O d teološke shem e, ki privilegi
ra spolno razliko, p reid e m išljenje k m odelu politične ekonom ije, postav
ljene p o d znak produkcije: skupnost se vzpostavi na pod lag i dejanj volje, razlikovanih ali n asp rotu jočih , to d a koeksistirajočih in koordiniranih. Ta m odel je vzdrževal dispozitive reprezentacije in sodelovanja, ki so bili n e davno predstavljeni v delu De concordia catholica. V svojem individualisti
čnem po stu latu in svoji produktivistični perspektivi je »moderen«, čeprav j e v svojem teološkem ozirom a m ističnem tem elju tradicionalen; »seme«
neskončnosti v vsakem in vseh.
40 Pravi, d a obstaja m oško v ženskem in o bratno, tudi ko gre za znake spolne razlike.
C f De conjecturis, II, 8. pogl., S., str. 172.
V dru g em m o m en tu je p o g led za oba (vsakega) gledalca to, kar je verjetje m ed njim a v tretjem m o m entu .
Stil tega sodelovanja že izrisuje obliko, ki j o dobi govor, ko se n e n ad om a končno pojavi: dialog, oblika, ki jo im a večina Kuzančevih del.
Predpostavlja ireduktibilnost sleh ern eg a govorca z ozirom n a drugega:
zaradi um anjkanja skupnega videnja m o ra e d e n verjeti d ru g em u . Protokol v erbalnega strinjanja m ed njim a sestoji iz sukcesivnih (to da nasprotujočih in recipročnih) dejanj, urejenih v produkciji skupnega stavka. Tekst jih povzem a v »kanoničnem« pogovoru, časovni seriji, kot d a bi predstavljal sodno formalizacijo pogovornih postopkov: interrogatio, revelatio (pričevanje in razodetje, ki ga napravi priča-sogovornik), auditio (zasliševanje kot tudi poslušanje) in soglasje (credere), ki om ogoča »dojeti« (capere) tisto, česar ni m ogoče videti. Na koncu sestoji izkustvo p o g le d a v verjetju brez videnja in s tem v življenju v družbi, v »m edsebojnem razum evanju«.
Lik št. 3
Od videnja do verjetja/govorjenja
3. MOMENT 2. MOMENT
Zaključekje n enad en . Bitje, k ije g ledano, im a kot svoj edin i ustrezni jezik ex auditu, to je , kar se nauči ali sliši od d ru g eg a . Kako j e v teku tretje faze vaje izvršen p reh o d od nevednosti, ki zaznam uje n jen začetek, do vednosti, ki je njen konec? Ta p re h o d se izvrši predvsem s transpozicijo razm erja nevednost/vednost v raz m erje m ed začetnim č u d e n je m (»Ne verjam em svojim očem.«) in končnim soglasjem (»Verjamem, k ar pravi drugi.«). N a tej osnovi so odločilni določeni elem enti.
(a) Zelja zaznam uje začetek do sto p a do d ru g eg a načina operacij, ki jih izvaja več ljudi in ne samo ed en ; to om ogoči kvalitativno sprem em bo
prostora s tem, da znotraj vizualnega polja d o p u sti vpeljavo d ru žb e n e g a
polja. »Želim eksperim entirati.« , »Želim storiti več.«, »Želim iti vse do kon
ca.«: ti m ožni prevodi za volens experiri sprem enijo »želim vedeti« v d e ja n sko stanje »vednosti«; stanje spoznanja vrnejo nazaj na željo, k ije njena g o n iln a sila; nagovarjajo tem eljno dinam iko, ki v sami srčiki vednosti p o veže željo spoznan ja (želim vedeti) s pogum om delovanja (želim storiti).
Da bi ta prvi ele m en t m anifestiral etično (ali asketsko ali »duhovno«) giba
nje, ki daje raziskavi trd n o osnovo, že pripravlja obliko dejavne gostoljub
nosti, ki bo »verjetje«. Pogledu ne ustreza več osuplost, temveč želja.
(b) Za prizorišče, povzročeno s tem »hotenjem drugega«, je značilna torzija »delovanja« in »govorjenja«. Prizor tega tretjega m om enta kom binira dve nasprotujoči si dejavnosti, ki za p a rtn e rja sestojita v tem , da vsak od njiju dela n a sp ro tn o od d ru g eg a (inverzni poti) in nato v tem, da si povesta isto stvar (»Ti tudi?« »Da.«). »Delovanje« izhaja iz protislovne m nožine:
»govoijenje« iz p o en o tu jo čeg a sovpadanja. Na način časovne komunikacije (in ne več sam o p ro sto rsk ih potovanj), znova najdem o torzijo, k ije v drugi fazi ustvarila razm erje m ed gibanji pokrajine, ki jo prečkajo potujoče oči in m ed im an enco istega p o g led a vsem tem potovanjem . Ni več reduk- tibilnosti »delovanja« n a »govorjenje« kot iz teh gibanj v enotnost, s katero so obsedena: v teh dveh sferah operacij »eno« ne zatre m nožine (»vsi in vsak«), V socialnem p ro sto ru je »delovanje« za »govorjenje« to, kar so v vi
zualnem p ro sto ru oči za pogled, tako da im a znotraj človeških razm erij
»govorjenje« funkcijo, ki je an alo gn a pogledu.
(c) »Pogled govori.« O d sam ega začetka vpelje vprašanje drugega, slepo peg o vida, ki z a p o p ad e objekte. Za predpostavljenega gledalca je ta p og led, ki ga fiksira, in ki ga sprem lja vsepovsod, vprašanje brez odgovo
ra: »Kaj p o tem tak em hoče od mene?« N oben viden ali predstavljiv objekt ne m ore stopiti n a m esto tega vprašanja. Pogled izniči vsak položaj, ki bi p o p o tn ik u zagotavljal sprejem ljiv prostor, avtonom no in zaščitniško bi
vališče, in div idu alen in objektiven »dom«. V osnovi je pogled govorjenje, ki org anizira celoten prostor. »Tvoj pogled govori,« kom entira Nikolaj Ku
zanski.41 J e izjavljalen. Toda nihče ne ve in ne m ore vedeti, kaj hoče p o vedati. Te n e zn an e želje nič ne artikulira ozirom a ne d istribuira v »artiklih«
in m isljivih objektih.
P red h o d n ik e te izjavljalne koncepcije ikone je m ogoče najti m ed srednjeveškim i estetskim i teorijam i ali v okamistični filozofiji, ki iz diskur
za izloči »absolutno moč« in božjo voljo, o katerih ni m ožno govoriti resnice.
V vsakem p rim e ru vsevidna ikona utem elji razliko m ed znakom -operator-
41 De icona, 10. pogl.
jem , indeksom volje, ki ni povezan z n o b en im dejanskim m estom ozirom a
»substratom«, in znaki-objekti, vidnim i p o d o b am i, ki so postavljeni v p o krajino. Ikona vzpostavi vprašanje subjekta z alogičnim po g led o m ozirom a absolutno željo, ki »dela luknjo« v rep rezentaciji.42
(d) Pogled se v diskurz in socialni red vpiše z »verjetjem.« O b n o ri brez telesa in mesta. Toda Kuzančeva vaja ga, n a svoji končni stopnji, postavi v sorazm erje z dialoškim in d ru žb en im telesom , ki izvira iz kom unikacije, katere gonilna sila je razm erje subjeka do subjekta: če ne verjam eš d r u gem u, ostaneš znotraj nem ogočega in nesm iselnega. Verjetje m ed dvem a sogovornikom a ustreza tistem u, k a r j e p o g led za vsakega od njiju. N ju n o protislovje je ireduktibilno, kajti vsak korak nosi v sebi osam ljeno skrivnost svojega razm erja z neskončnim . N o b en zam enljiv ele m en t ne m ore preiti od enega do drugega. N oben transform acijski kod n e m ore, kot s pom očjo kovanca, zaobjeti njune zasebne m enjave v splošen sistem ekvivalence.
Tistega, kar lahko vsak od njiju v vlogi subjekta, k ije obseden s p o g led o m , reče, drugi ne m ore videti, am pak lahko sam o verjam e. To bi bil lahko p rim er ljubezni ali norosti.
Sprijetost p artn erjev z »govorjenjem « m noži razm erje, ki ga vsak sam vzdržuje s pogledom . Le-to ga artiku lira v vzajem na izjavljalna izkustva. S tega vidika verjetje socializira nesm isel. »Norost« p o g led a p o stan e (skoraj) telesna; zato sicer ne postane obvladljiva, am p a k g e n e ra to r menjav, ki p o ženejo začetno osuplost v gibanje in sprem en ijo osam ljeno »čudenje« v produktivno delo skupine. Verjetje j e tako m o m en t, ki g a je p o tre b n o n e nehno ponavljati, s katerim se norost p o g led a, osam ljena skrivnost, tra n s form ira v diskurz in zgodovino.
Prevedel M . V.
42 Cf. J. P edtot, op. cit., str. 209.
