Doc. dr. Dražigost P o k o r n, InštÍtut za socialno medicino Medicinska fakulteta Ljubljana
Nekatera teoretična izhodišča za sestavljanje jedilnikov za bolnike s sladkorno boleznijo*
IZVLEČEK. V članku avtor poda kra- tek pregled sodobne literature o prehrani bolnika s sladkorno boleznijo.
Dnevna prehrana diabetika vsebuje do 60 % ogljikovih hidratov, 25-35 %
maščob in do 240/0 beljakovin glede na eelodnevne energetske potrebe. Pomembni so pogosti manjši obroki hrane v dnev- nem jedilniku. Obroke porazdelimo glede na dnevni režim življenja in dela. V dieti se Izzogibamo čistih sladkorjev, škrobna živila enakomerno porazdelimo v dnevne obroke hrane. Pomemben je tudi posebni izbor živil iz skupine živil kruh in za- menjave.
UDK 616.379-008.64
SOME THEORETICAL PRINCIPLES OBSERVED IN DESWNING DlABE-
nc
DIETS. The author makes a brielsurvey ol the reeent publieatioJls dealing whh diabetie diets. A daily diabetie diet eonsists ol earbohydrate up to 60 pereent, lat 25-35 pereent and protein up to 24 pereent, with respeet to the daily ealorie requirements ol the individual. It is ad- visable to give the patient several smaller meals a day as dktated by his oeeupation and style ol lile. Pure sugars should be avoided and the loods eontaining earbohy- drates evenly distributed over the day. ln- take ol loods Irom the bread and bread exehanges group should be subjeet to spe- cial planning.
Osnova zdravljenja sladkorne bolezni je še danes dieta aH posebno predpisana hrana.
Namen diete je odpraviti ali omejiti glikozurijo, vzdrževatJi normalno telesno težo,izboljšati toleranco za ogljikove hidrate in preprečevati komplikacije (Ko- šuta, 1978).
Kratek zgodovinski pregled dietne terapije
Zgodovina sladkorne bolemi se baje začne že pred 4000 leti. Papirus iÍz 16.
stoletja pred našim štetjem nekega egipčanskega zdravnika opisuje »bolezen pod kardijo« (Veith, 1971) .
• Clanek ne odstopa od osnovne sodobne doktrine dietne terapije sladkorne bolezni.
Predstavlja le kratek pregled sodobne in novejše literature o dietni terapiji diabetesa. V pomoč naj bo medicinski sestri in zdravniku pri sestavljanju jedilnikov. Clanek bo lahko rabil tudi kot dopolnilna literatura študentu in tečajniku.
Članek posvečam 50-letnici izdaje članka prof. dr. Ljudevita Merčuna: Moderno zdrav- Ijenje sladkorne bolezni (Zdrav. vest. 4(1932), 7-9 in 31-73).
V Indiji 80 že 400 let pred n. š. opisovali bolnike, katerim psi radi ližejo urin (Živkovié, 1978).
V 2. stol. pred n. š. je grški zdravnik Aretaeas iz Cappadocija prvii opisal bolezen diabetesa (gr. diabeinein - teči skozi), ker so bolniki imeli dnevno veliko vode (Chase, 1979). Sele v 17. stoletju je Willis (1670) ugotovil, da je voda sladka kot med. Imenu diabetes je dodal še izraz mellitus (sladek kot med).
Villis (1670) je ,8ikušalZidrav,itidiabetes mellitus z gladovanjem (ŽivkoVlié, 1978; Tagney, 1947).
Cantani (1837-1893, dt. Tagney, 1947) je uvajal redukcijske diete in postne dneve v dietno zdravljenje. Diete so vsebovale veliko mesa in maščob.
Guelpa (1914, oit. Tagney, 1947) je bolnike stradal tri dni in v urinu ugotav- ljal sladkor. Če je bil sladkor še pdsoten, je predpisal zelenjavne dneve.
Kurtz v drugi polovici 19. stol. (Tagney, 1947) je že ugotvljal toleranco za ogljikove hidra:te. V tem obdobju so bile poznane že ,števi1nekure z rižem, mlekom, krompirjem [tn. V bistvu so bile to vse redukcijske diete, ki so »zdravile« sladkorno bolezen.
Tudi Merčun (1932) op[suje dieto sestavljeno na osnovi predhodne ugotovitve tolerance za ogljikove hidrate, to je množino ogljrkovih hidratov, ki jih bolník prenaša, ne da bi izločal sladkorje v seču. 3/4 v grarnih ugotovljene tolerance ogljikovih hídratov predpišemo pot~ bolníku kot stalno hrano, ki se jo mora držati leto dni, nato pa ponovno določimo toleranco (cit. Merčun, 1932).
Pred odkritjem linzulina so bolniki stradali vsaj enkrat na teden. Po njegovem odkritju (Banmng in Best, 1921-1922; cit. Živkovié, 1978) je bila preklinjena pretirana redukcija oglFkovih hidratov v dietni terapiji. Z odkritjem linzulina je prehrana diabetika postala znosnejša in podobna prehrani zdravega človeka.
Von Noorden (1895, cit. Hodges, 1980) je še predpisoval diete brez ogljikovih hidratov z veliko maščob (57 0/0) in veliko alkohola (19 0/0).
V prehrani diabetika je zlasti vprašljiv energetski hranilni sestav hrane oZiÍ- roma razmerje med energetskirni hrahili. Že Merčun (1932) priporoča najmanj Rubnerjev minimum beljakovin (0,75 g/kg telesne teže). Večje količine so pcipo- ročljive, če ni kontraindikaoij, zlasti v zameno za ogljikove hidrate in maščobe.
Kakšno naj bo razmerje med ogljikovirni hidrati in maščobami v piehrani diabetika, je bilo ves čas razvoja dietne terapije diabetes a na prvem mestu. Že Barach (1932) je npr. priporočal manj maščob in več ogljikovih hidratov v pre- hrani diabetika. Ker je bilo splošno mnenje, da so ogljikovi hidrati škodljivti za diabetika, je ameriška diabetična zveza (ADA) že leta 1949 dala priporočilo o hranilnem razmerju hranilnih snovi v dnevnem jedilniku diabetika: 40% ogljiko- vih hidratov, 40% maščob in okolí 20% beljakoYÍn. To razmerje hranilnih snovi v jedilnikih se je še danes ohranilo kljub novejšim priporočilom.
Na osnovri statistično-epidemioloških študij je ameriška srčna zveza že leta 1965 predlagala spremembe v energetskem-hranilnem sestavu hrane tudi za diabe- tične jediln!ike. Ugotovili 'so, da Kitajci in Japonci z okoli 10-12 % maščob in 70-75% ogljikovih hidratov glede na celodnevne energetske potrebe enako uspešno »zdravijo« diabetes, toda s polovico manj aterosklerotičDlÍh obolenj kot Amerikanci. Sledila so nova pripotočila energetskih hranil za prehrano diabetikov (Committee on Food and Nutrition oť the American Diabetes Association 1971,
1976, 1979, cit. Krupp in Chatton, 1980; Nuttall, 1980): 25-35 Ofo maščob, 50-60% oglj.ikovih hidratov (od tega okoli 5-15 Ofo v obliki mono- in disaha- ridov: glukoza, fruktoza, sahaI1Oza,lak1toza), 12-20% beljakovin.
Ker diabetična prehrana zahteva količmsko dn kakovostno odmerjeno dieto, so se v teku razvoja dietne terapije razvJle tudi različne metode za sestavljanje jedHnikov.
V svetu je najbolj poznana ADA metoda, ki je nastala okoli leta 1950 na priporočHa ameriških zvez (American Diabetes Association, American Diatetics Association, Diabetes Section, Unites States Public Health Service) in je pri nas že zelo dobro poznana (tableta za zamenjavo enakovrednih živi1!). Pri nas je bila ta metoda sprejeta na osnovi širšega sestanka "odij dia!betiČIlih amhulant v Sloveniji (Košuta, 1964). Slovenski diabetiki pa so imeli že leta 1954 na v'Oljo učbenik - prir'Očnik: Merčun L., B. Lavrič: Dieta za sladkomo bolne, CZNG (trije ponatisi), sledile pa so knjige (štiri lizdaje) JožJÍce Pirc in Srečka Košute (zadnja izdaja je iz leta 1978). PriporočHa za hranHni sestav v teh dietah izhajajo še iz leta 1950. Na sestanku diabetologov v Kliničnem centru v Ljubljani, 12. 2.
1979, je Miha Koselj dzrazi1misel, da se pripravi predlog za spremembe dosedanjih jedHnikov za diabetike na osnovi novih spoznanj a prehrani.
Gram-energetski sistem za sestavljanje jedHnikov je bil znan zlasti pred letom 1950. Ameriški priročnik Mayo klinike iz leta 1949, 1954 in 1956 še vsebujejo to metodo sestavljanja jedilnik'Ov. Grupe živil v dietah Mayo klinike pa limajo že podgrupe glede na hranHni sestav živil. JedHniki starejšiÍh priročnikov pa nimajo tako podrobnih deHtev živil (Lamar, 1947).
Pred prihodom na ADA sistem so pri nas uporabljali ekvivaIentni sistem ogljiko-hidratnih dodatkov, kise še danes uporablja ponekod v Nemčiji in Avstriji. Švical1ski decimaIni sistem je mOl1da 'bolj,ši, ker deN živHa poen'Otah po 10 g ogljikovih hidratov.
Vrsta diet za bolnike s sládkomo boleznijo
Danes načeloma uporaJblja!mo v prehrani diabetilka tako imenovane merjenje in nemerjene diete. Merjene diete, ki jih predpisujemo zlasti glede na stanje hranjen'Osti delimo v izodžulne (vzdrževalne diete glede na idealno telesno težo), hipodžulne diete (redrukcijske dřete pri povečani telesni teži) in hiperdžulne diete ali krepHne diete. Pri merjenih dietah dieto količinsko odmerimo glede na dietni predpis (Pokom, 1981). Telesna teža (zlastJ bolnik'Ova idealna telesna teža) je zelo dober vodič pri postavljanju ustreznega dietnega predpisa. 70 kg težak moškJi. potrebuje pti zmernJ aktivnosti (lažje fizično delo) 'Okoli 11,7 MJ/dan (168 kJ/kg). Telesna aktivnost - lažje delo zahteva dodat~k 'Ok'Oli10-15 g oglji- k'OWhhidratov (1 enata kruha in zamenjav); težje dela pa 'Okali 20-30 g 'Oglji- kovih hidrat'Ov (2 enote Ikruha) na uro.
Druge sa nemerjene diete, ki jih pri nas uporabljaja zlasti pediatri (Matajc in sodelavoi, 1981). Dieto le kakovostna določimo, količino hrane pa določa človekov ('Otrokov) tek. Abraira in s'Odelavci (1980) so merili učinek merjene lÍn nemerjene diete pri bolnikih enake telesne teže in z inzulinsko terapijo. Teles-
na teža je v obeh skupinah odraslih ostala enaka, prav tako pa tudi dnevna koli- čína inzulina. GNkemija je bila pr,i nemerjenih dietah nekoliko višja; hipoglikemič- ne reakcije pa so bile manj pogoste pri nemerjenih dietah.
Ogljikovi hidrati v prehrani bolnika s sladkorno boleznijo
Če določimo optimalno količino beljakovin (to je okoli 1g na kilogram te- lesne teže in 1,5 g/kg pri otrocih, nosečnicah in doj~čih materah) ter zgornjo, še dopustno mejo maščob (to je v mejah: 25 do 35o/f), nam ostanejo še ogljikovi hidrati, ki so zlasti zadnja leta spet v središču pozornosti.
Med ogljikove hidrate uvrščamo vse snovi, ki so sorodne sladkorjem, tudi enostavne derivate (amino sladkorje, karbonske kisline) in poHmere (disaharide, oligosaharide, polisahar!ide - Karlson, 1980). Ogljikovi hidra1:tÍso v glavnem sestavni del rastlinskih živil z izjemo glikogena, kti je sestavni del mesa (živalski škrob).
šele v zadnjem desetletju se je začelo uveljavljati splošno načelo, da lahko diabetik uživa ogljikove hidrate, zlasti v obliki škroba (polisaharidov) in balasta (eeluloza itd.), v enaki količini kot zdrav človek. Menijo, da so kasne kompli- kacije diabetesa bolj odvisne 'Odkaličine holesterola in maščob v hrani kot pa od ogljikoVíihhidratov.
Ker diabetikom primanjkuje inzulina, glukaza ne prodira v taIci meri v te- lesne celiee, eelieam prmanjlmje energe1lskihrSilovi,kar spadbuja hipotalamične eentrk povečanJ. produkciji hormonov, ki povečajo izločanje (in produkaijo) glukaze iz jeter. Nastane hiperglikemija, ki omogoča delna pradiranje glukoze v telesne eelice in s tem skromno dobavo energije. Količina glukoze v krvi je odvisna 'Od energetsIcih potreb telesnih eelie in Ta:ZJpalažljivegainzulina. Če so energetske potrebe edic velike, inzulina pa primanjkuje, se poveča izločanje glu- koze v jetrih. Omej1itevogljikovih hidratov v hrani bi bila zlasti pri diabetiku nesmise1na in ne bi prispevala k zniževanju hiperglikemije. Ogljikovehidrate skušamo čim balj porazdeliti med dnevne obroke hrane, ker tak režim prehrane povzroča najmanjšo p'ostprandialno hipoglikemijo; obroki hrane pa moraja biti porazdeljeni tako, da 'sa časovno usklajeni z inzulinsko krivuljo (Matajc in sodelavoi, 1981).
Pri vzdrževalni dieti in idealni telesni teži je celodnevni abrak hrane z veliko ogljikovih hidratov razmeroma dobro sprejet, če so ogljikovi hidrati ena- komerno porazdeljeni čez dan. West (1973) je mnenja, da so potrebe po linzulinu bolj odvisne od zaužite energije kot od zaužitih ag1jikovih hidratov.
Čistih sladkorjev se izogibamo, ker po zaužitju hitro dvigneja kwni sladkor.
West (1973) tudi omenja, da se lahka pri debeluhih močno zvišajo serumski trigliceridi, če škrob v vsakdanji dieti nadomestimo z maščobami. V prehrani diabetika je zlasti pomembno, da kontroliramo količino maščob in količino čistih sladkorjev (mono- in disaharidov).
Dunnigan in sodelavci (1970) so z dieto s 70Ofo saharoze povzroči1i pri poskusnih osebah večjo raven glukoze na tešče kot pri 70% škrobni dieti.
KoliČiÍna serumskega inzulina na tešče pa je bila v direktnem sorazmerju s
povečano količino saharoze aH glukoze v vsakdanji prehrani pni poskusnih osebah (Hallfrisch in sodelavoi, 1977; Reiser in sodelavci, 1979). Človek potrebuje tudi več inzulina za enakovredno raven serumske glukoze pri pretežno saharozni dieti v primeru s škrobno prehrano. Več saharoze (kuhinjskega sladkorja) v vsakdanji prehrani tudi pospešuje debelost, zvišuje serumske tliigliceride in po- spešuje aterosklerozo.
Wigand in sodelavci (1979) so hranili skupino poskusnih oseb z 80Ofo škrobne hrane, drugo skupino pa s 60% maščobno hrano. Dieta z veliko ogljiko- vih hidratov je izboljšala obremenilni glukoza tolerančni test lÍn znižala serumski inzulin.
Saharoza ali glukoza, v nasprotju s fruktozo ali sadnim sladkorjem, deluje na tako imenovano črevesno"'inzularno os (Resier in sodelavoi, 1980). V črevesju izločata enterogastron - gastrični inhibitomi polipeptid, ki stimulira sekrecijo in:zJulina.Saharoza enake energetske vrednosti pa lahko izzove celo večjo količino izločenega enterogastrona kot enaka koNčina glukoze. Saharoza v primerjavi z invertnim sladkorjem poveča v večji meri serumski [nzulin in trigliceride. Di!saha- ridi imajo verjetno specifičen učinek na črevesno sluznico. Hitrejša absorbcija glukoze v primerjavi s saharozo morda pospeši sekrecijo enterogastrona v večji meri kot čista glukoza. Beck-Nielsen in sodelavci (1980) pa so opazi1i okoli 25Ofo redukoijo inzulinske aktivnos1Ji pri dietah z veliko saharoze. Avtorj'i so dajali tudi skupini oseb 4,2 MJ glukoze, drugi skupini pa 4,2 MJ fruktoze vsak- danjim obrokom hrane. Telesna teža poskusnih oseb je bila po končanem poskusu v obeh skupinah povsem enaka. Opazili pa so spremembe v ce1ični vezavi inzulina.
Obrok hrane z veliko fruktoze reducira vezavo inzulin a in s tem učinek inzulina.
Pretežno riževa, koruzna ali krompirjeva dieta izzovejo različne ravni post- prandialnega serumskega inzulina. Krompirjeva dieta je dala najvišjo serumsko raven inzulin a (Ooulston in Isodelavci, 1980). Orapo in sodelavci (19S1) pa so preučevali postprandialno količino glukoze v serumu pri dietah s 50 ogljikovih hidratov v dekstrozni, riževi, krompirjevi ali kruhovi dieti. Najvišjo raven glu- koze v serumu s'0 QPamli pri sladk'0mi in :kJliompirjevidieti. Čim večja je bila molekula uporabljenega škroba v dieti, tem manjša je bila raven serumske glu- koze po obroku hrane.
Na postprandialno raven glukoze v serumu vplivajo poleg fi:zJikalnihlastnosti škroba še balastne snovi, konzi!stenca hrane ter hitrost praznenja želodca.
Pomen balasta in konzistence hrane v dieti
Nekateri avtorji dajejo balastu v prehrani diabetika ,izreden pomen. Tako·
je npr. Trowell (1972) klasijjiciral diabetes mellitus kot bolezen zaradi pomanjkanja balasta.
Surova hrana, nepredelana hrana povzročata nižjo postprandialno raven glukoze kot mehka in kuhana hrana.
JenkJ.ns in sodelavci (1976) so opazili pri dietah s 106 g oglj<ikovihhidratov ter 16 g guare-gume a1i 10 g pektina statistično signif,ikantno nižjo serumsko glukozo po zaužitju obrokov hrane pri poskusnih osebah v primerjavi z dietami brez do-
datnega balasta. Guara-guma (galaktozamini v leguminozah) je po 5-7 dneh, ko sa jo dodali v hrano, znižala ali odpravila glukozo v urinu (Jenkins in sodelavci, 1977). Topni-VIiskozni balasti pa so znatno bolj vpHvali na znižanje postprandialne glukoze kot netopni balasti, npr. pšenični atrobi (Jenkins, 1978).
Miranda in sodelavci (1978) so v dieti z 20 g grobih vlaken na dan v pri- merjavi s prehrano s 3 g grobih vlaken apazili po 10-dnevni prehrani nižja serum- sko raven glukoze po obrokri.h hrane. Topni balasti, predvsem pektini v sadju in guara-guma v leguminozah, upočasnijo absorbcijo glukoze in holesterola ter s tem znižujejo njihovo raven v seroffiu (Andersan in Ward, 1979).
Na splošno hrana z veliko ogljikovih hidratov in mala maščob izboljša obre- menilne glukoze tolerančne teste. Če pa poskusne osebe hranimo z dieto, kri.ima veLiko ogljikov1ih hidratov ter malo balasta, se serumski trigliceridi povečajo;
z dodatkom balastov pa občutno znižajo (Brunzell dn sodelavci, 1971). Dieta z okoli 55-60 OfoogljikiOvihhidratav naj bi vsebavala pri:bližno 40-50 g oalastnih snovi. Jenkins in sodelavd (1980) pa omenj ajo, da je balastna hrana zlasti potrebna pri dietah, kri.vsebujejo več kot 40 °/0 ogljikovih hidratov v dnevni prehrani. Pni. prehrani z manj kot 40 Ofo ogljikovih hidratov in enalci količini balastov pa balastne snovi nimaja učinka na serumske trigliceride in glukozo.
Za učinek balasta je torej potrebna tudi določena kotičina ogljikovih hidratov v vsakdanji prehrani.
S poskusi mletega in nemletega belega in rjavega niža so ugatovi1i, da je pravzaprav konzistenca hrane pomembnejša od količine in vrste balasta v hrani
(O'Dea in Nestel (1980). Nemlet bel ali rjav Ifiž je znižal postprandialno raven glukoze v primerjavi z mletim beliJIn in rjavim rižem, kli ,stía dalaenako raven postprandialne serumske glukoze. Že Haber in Heaton (1977) sta ugotovila, da trdo jabolko dá nižjo serumsko glukozo v primerjavi z izodžulno koHčino ja- balme kaše ali jabal,Čillegasoka. l1udi cela zau2Jita pomarooča, v primerjav,i s po- marančnim soklam je dala nižji serumski sladkO! (Bolton in sodelavoi, 1981). Se- kirecija mzuHna pa je bila vega pTi zaužitem pomaranČIlemsoku. Pri uživanju gro~dja (pri grozdnih jagodah aH grozdnem Isoku) pa niso 'op~H postprandialnih razlik v serumskri.glukaú. Grozdne jagade pa ,so povzročile večji dvig serumskega inzuHna I~ot gmzdni sok. Glukoza v gJ10zdjuje torej bolj »inzulinogena« v primer- javi s pomarančnim aH jabolčnim sokam. AV'torjdrazlagajia to zakanitast z verjet- nim počasnejšiJIn praznjenjem grozdnega soka 1Z želodca v tíanko OreV'oin zaradi veaje energetske gostote glukaze vgrozdnem ISOku.
Jenkins in sodelavoi (1981) sa določili postprandialno raven krvnega slad- korja po zaužitju različne vrste hrane in z enako količino ogljikovih hidratov (50
Tabela 1. Živila, ki dajo zelo nizko raven krvnega sladkorja (pod 50°/0 v primerjavi s čisto glukozo)
- špageti - biskvit - ovseni kosmiči - ajdov kruh (51)
- stročnice (fižol, soja. grah, leča) - vse vrste sadja (razen grozdja in banan)
- orehi .
- mleko, jogurt - otrobi (51)
g/obrok). Na ta način so ugotovili vpliv kombiniranih dejavnikov ŽJivila,ki vpli- vajo na raven ~rvnih 'sladkorjev (oblika, konzistenca, balast, ogljÍ'kovi hidrati, praznjenje želodca). Za primerjaV10 z ŽJiviliISO JenkJns in sodelavoi vzeli obrok hrane s 50 g ČiÍste glukoze v 550 ml čaja z dodatkom mleka. Površino pod postprandialno ravnijo krvnega sladkorja, pod krivuljo krvnega sladkorja so avtorji označili s 100Ofo. Živila so dala običajno znatno nížjo raven (površino) kot pI1imerja1ni obrok (tabela 1).
Vpliv praznjenja želodca na raven krvnega sladkorja
Prebava ,in absorbcija hranil po zauŽJitju hrane je odvisna tudi od hitrosti praznnjenja želodca v tanko črevo. Ker je hitrost praznjenja želodca pri zdravih ljudeh vedno počasnejša, v primerjavi s hitrostjo prebave in absorbcije hrane oziroma hranil, lanko že samo s hitrostjo praznjenja želodca določimo hitrost pre- bave in absmbcije zaužíte hrane. Če se hrana počasneje izprazni ,iz želodca, se pri tem kaže tudi počasnejša in nižja raven krvnega sladkorja. Rezultati JenkJ.nsa in sodelavcev (1981) pravzaprav kažejo, da je hitrost praznjenja želodca izredno po- memben dejavnik v skupini dejavnikov, ki vplivajo na nižanje krvnega sladkorja, čeprav v razlagah praznjenja želodca ne omenjajo pesebej. Avtorjli so ugotovili, da ni povezave med ravnijo krvnega sladkorja in količino balas,t1llÍh<snovi(grobih vlaken) v različnih živnih. Hunt (1954) je ugotovil, da na hitmst praznjenja ne vpliva viskoznost o:zJi.romavrsta balasta. Topni balasti oziroma viskoznost obroka hrane vplivajo le na upočasnjeno absorbcijo sladkorjev izčrevesa. Veoja koHčina maščob lÍn beljakovin paUlpočasni praznjenje želodcain s tem2lniža tudi post- prandialni krvni sladkor, kar kažejo tudi Jenkinsonovi rezultati. Večja energetska gostota hrane zaradi prisotnosti maščob v hrani U1počasni praznjenje želodca;
beljak:ovine pa tudi povečajo 'Sei~redjo inzulina.
Že Husband (1969) je ugotovil, da 10°/1}raztopina glukoze res prazni počas- neje kot 5Ofo raztopina glukoze iz želodca poskusnih otrok, toda količina izpraz- njene enel1gijena časovno enoto je znatno večja pri 10%gluko:ci. Hunt in Stubbs (1975) kasneje pa še McHugh in Moran (1979) so ugotovni, da se želodec soraz- meruo počasneje prazni z večjo energetsko gostoto hrane (kJ /ml hrane, ne glede na vrsto hranila) do okoli 4,2 kJ/ml hrane, glede na povečarn:o energet'Sko go- stoto hrane; pri hrani, ki ima več kot 4,2 kJ/ml pa z večjo energetsko gostoto hrane preide v črevo več energije na časovno oooto kot pIi hrani z manjšo ener- getsko gostoto hrane. Hrana z veliko čismh ogljikovih hidratov je energetsko go- stejša in zato znatno bolj zvišuje krvni sladkor kot bolj razredčena hrana. Tudi tekoča hrana z dodatki sladkorjev (soko'\'i itn.) se hitreje izprazni v primerjavi s trdo hrano enake energetske gostote. Prav zaradi tega je za diabetika bolj pri- poročljiv trd kos sadja kot pa sadui sok, ,čeprav ena!ke energetske gostote.
Izodžulna lin enako energetsko gosta dieta, škroba ali glukoze, imata enako hitrost praznjenja želodca. Le začetna hitrost praznjenja želodca je lahko nekoliko hitrej'ša pri ,škrobnem obroku, to pa gre na raounčasa, ki je potreben za rprebavo škroba v tankem črevesu.
Zivila v dnevnem jedHniku in režim prehrane bolnika s sladkorno boleznijo Če pomamo pl'iporočen hranilni sestav diabetičnih jedilnikov, potem nam ni težko izbrati ustrezna žiVlila. Živila vključimo v količinsko odmerjen jedilnik glede na dietni predpis (Pokorn, 1981). PrtÍ. sestavljanju dnevnih jedilnikov pa
upoštevamo še sledeča načela: .
• Dajemo pogoste in manjše obroke hrane, štici do šest na dan. Obrok hmne naj vsebuje sorazmerno koNčino 10gljikovih hidratov glede na energetski obseg obmka hrane. Obroki hrane naj bodo približno ta:kega obsega, da za!dostijo energetskim potrebam v dnevnem režimu življenja in dela.
• Iz jedilnikov lizključimo čista žiVlila, zlasti sladkorje, sladkorne pijače.
Čiste sladkorje naj bolnik dobi le v obliki sadja in zelenjave ozJiroma mleka.
Dnevno naj bolnik popije okoli 1/21mleka, nosečnice in doječe matere pa do II mleka. IZljemoma uporabljamo sladila fruktozeinsorbiJtol (do 50 g na dan;
kisilol, manitol (10-20 g na dan). Saharin je v toliko boljši, ker nima energetske vrednost!Í..
• Če se zdravnik odloči, da bolnik lahko uživa tudi nekaj alkohola, naj tega ne bo več kot 6% glede na celodnevne energetske potrebe. Alkohol naj izpodrine maščobe (zlasti trde) iz diete.
• V skupini živil: kruh in zamenjave zamenjujemo zlasti živila, ki so pri- kazana v tabeli 1. Pri tem moramoše vedeti, da je ajdov, oVlsenali 'koruzni kruh dietno boljši od pšeničnega ali graham kruha. Graham kruh lahko uporabljamo bolj za uravnavanje prebave kot pa za uravnavanje krvnega sladkorja.
• V dieti pa lahko uporabljamo tudi nekatera dietna živila, ki jih običajno diabetiki dobro poznajo, ne znajo pa jih pravilno uporabljati. Glede na nove dietne predpise so nekatera živila izgubila pomen. Lahko pa uporabljano:
Hipoenergetski kruh (Mlinotest-AjdovšOina), ki vsebuje do polovieo manj energetskih snovi kot navadni pšenični kruh in veliko balasta. Uporabljamo ga zlasti v shujševalnih jedilnikih za večanje nasitne vrednosti obroka hrane. Enoto navadnega kruha lahko zamenjamo z 1,5 do 2 enotama dietnega kruha.
Aleuronski kruh (Ž!ito-Ljubljana) - tudi ta kruh uporabljamo v shujševalnih dietah. Enoto navadnega kruha lahko zamenjamo z enoto dietnega kruha.
Diabetične testenine (Mlinotest-Ajdovščina) - dve enoti testenin lahko zamenjamo z enoto kruha in enoto mesa in zamenjav. Uporabljamo jih za pope- stritev diabetičnih jedilnikov in za vse tiste diabetike, ki imajo radi večje količine testenin v obroku hrane.
Biskviti. Pripravimo j'ih lahko tudi sami na osnovi sorbitola, moke, jaje, maščobe. Vključitev biskvit a v jeďilnik sorazmerno zmanjša količino mesa in za- menjav, kruha in maščob (sorbitol, maščobe).
Džeme, marmelade, sokove, bombone, čokolado, ki vsebuje tuďi saharozo in glukozo, ne priporočamo diabetikom. Če pa so živila pripravljena samo na osnoVlisorbitola, saharina, fruktoze, pa živilo lahko uporabljamo v manjši količini (diabetičnIi bomboui, žele, čokolada itn.). .
Balastni dodatki (agar-agar, pektini, guara guma hn.) v diabetični prehrani še niso dobili pravega mesta. Na pohodu so že inhibitorji absorboije ogljikovih hidratov.
Literatura:
1.Abraira C. et al.: Comparision of unmeasured versus exchange diabetic diets in lean adults. Am. J. Clin. Nutr. 33 (1980), 1064-1070.
2. Anderson J., W. L. Chen: Plant fiber. Carbohydrate and lipid metabolism. Am. J.
Clin. Nutr. 32 (1979), 346-363.
3. Anderson J. W., K. Ward: High-carbohydrate, high-fiber diet for insulin-treated men with diabetes melIitus. Am. J. Clin. Nutr. 32 (19'79), 2312-2321.
4. Barach J. H.: Lower fat diet in diabetes. JAMA 98 (1932), 1265-1266.
5. Beck-Nielsen H. et al.: Impaired cellubar insuIin binding and insuIin sensivity induced by high-fructose reedinng in normal subjects. Am. J. Clin. Nutr. 33 (1980), 273-278.
6. Bolton R. P. et al.: The role of dietary fiber in satiety, glucose and insuIin: studies with fruit juice. Am. J. Clin. Nutr. 34 (1981), 211-217.
7. Brunzell J. D. et al.: Improved glucose tolerance with high carbohydrate feeding in mild diabetes. New Engl. J. Med. 284 (1971), 521-524.
8. Chase H. P.: Diabetes and diet. Food Technology, december (1979), 60-64.
9. Ooulston A. et al.: Effect of soucrose of dietary carbohydrate on plasma glucose and insuIine responses to test meals in norma! subjects. Am. J. Clin. Nutr. 33 (1980), 1279-1282.
10. Crapo P. A. al.: Comparision of r;erum glucose, insuIin, and glucagon responses to different types of complex carbohydrate in noninsulin-dependent diabetics patient Am.
J. Clin. Nutr. 34 (1981), 184-190.
11. Dunnigan M. G. et al.: The effect of isocaloric exchange of dietary starch sucrose on glucose tolerance, plasma insulin and serum lipids in man. Clin. ScL 38 (1970), 1-9.
12. Haber G. B., Heaton K. M.: Depletion and disruption of dietary fibre. Lancet 2 (1977), 679-682.
13. Halfrisch J. et al.: Insulin and glucose responses in rats fed sucrose or starch. Am.
J. Clin. Nutr. 32 (1979), 787-793.
14. Husband J., P. Husband: Gastric emptying of water and glucose solutions in the newborn. Lancet 1 (1969), 409-411.
15. Hodges R. E.: Nutrition in Medical Practice. W. B. Sauders Company, Phyladelphia, London, Toronto 1980.
16. Hunt J. N.: The viscosity of a test-mea1. Lancet 1 (1954), 17-18.
17. Hunt J. N., D. F. Stubbs: The volume and energy content of meal an determinants of gastric emptyng. J. Physiol. 245 (1975), 905-225.
18. Jenkins D. A. et al.: Unabsorbable carbohydrates and diabetes. Lancet 1 (1976), 172-174.
19. Jenkins D. A. et al.: Treatement of diabetes with guar gum. Lancet 1 (1977), 779-780.
20. Jenkins D. A. et al.: Dietary fibres, fibre analogues, and glucose tolerance: impor- tance of viscosity. Brit. Med. J. 1(1978), 1392-1394
21. Jenkins D. A. et a1.: Diabetic diets: high carbohydrate combined vith high fiber.
A. J. Clin. Nutr. 33 (1980), 1729-1733.
22. Jenkins D. A. et al.: Glycemic index of food. Am. Clin. Nutr. 34 (1981), 362-366.
23. KarIson P.: Biokemija, DZS, Ljubljana 1980.
24. Košuta S.: Principi in nov način preračunavanja kalorične in biološke vrednosti pre- hrane s posebnim ozirom na diabetika. VI. Tavčarjevi dnevi (1964), 132-141.
25. Košuta S.,J. Pirc: Sladokorna bolezen in dieta za sladkorno bolne, CZNG, Ljubljana 1978.
26. Krupp M. A., M. J. Chatton: Medical diagnosis treatment. Lange Medical Publicati- ons, Los Altos, California 1980.
27. Lamar C. P.: A system of diabetic diet presciption for the general practitioner. Am.
J. Digest. Diseas. 14 (1947) 323-332.
28. Matajc L., C. Kržišnik, L. Brus: Osnove sodobne prehrane diabetikovo Med. razgledi 20 (1981), 71-80.
29. Mc Hugh P. R., T. H. Moran: Calorieš' and gastric emptying. Am. J. Physiol. 236 (1979), 254-260.
30. Merčun L.: Moderno zdravljenje sladkorne bolezni. Zdrav. vestn. 4 (1932), 7-9 in 31-37.
31. Miranda P. M. et la.: High-fibre diet in the treatment of diabetes melIitus. Ann.
Iner. Med. 88 (1978), 482-486.
32. Nuttall F. G.: Dietary recommendations for individuals vith diabetes mellitus, 1979.
Am. J. Clin. Nutr. 33 (1980), 1311-1312.
33. O'Dea K., P. J. Nestal: Physical factors influencing postprandial glucose and insulin responses to starch. Am. J. Clin. Nutr. 33 (1980), 760-765.
34. Pokorn D.: Metode in model dietoprofi1aktičneprehrane. Med. razgl. 20 (1981), 195-204.
35. Reiser S. te al.: Isocaloric exchange of dietary starch and sucrose in hulans. Am.J.
Clin. Nutr. 32 (1979), 2206-2216.
36. Reiser S. et al.: Effect of isocaloric exchange of dietary starch and sucrose in human on gastric inhibitory polypeptide response to a sucrose load. Aro.J. Clin. Nutr. 33 (1980), 1907-1911.
37. Tagney E. M.: Diabetes. W.B.Saunders Company, Philadelphia, London 1947.
38.TrowellH.: Ishemic heart disease and dietary fibre. Am.J. Clin. Nutr. 25 (1972), 926.
39.Veith I.: Four thousand year of diabetes. Mod. Med.39 (1971), 118.
40.WestK.N.: Diet therapy of diabetes. Ann. Ind. Med.79 (1973), 425.
41. WigantJ.P. et al.: Effect of dietary composition on insulin receptors in normal subjects. Aro.J.Clin. Nutr. 32 (1979), 6-9.
42. Živkovié R. et al.: Šeéerna bolest. Skolska knjiga, Zagreb 1978.
ZNANSTVENI POTENCIAL JE TREBA POVEZOVATI NA SAMOUPRAVNIH TEMELJIH, RABITI PA MORA MATERIALNEMU RAZVOJU DRUŽBE
IN ZDRUŽENEGA DELA
Komunisti morajo v vseh delovnih okoljih in na vseh delegatskih ravneh izbojevati spremembo dosedanje prakse neselektivnega in stihijskega uvoza tuje tehnologije; iz- bojevati morajo, da nemudoma preidemo k samoupravnemu dogovarjanju med repub- likami in pokrajinama o oblikovanju lastne strategije tehnološkega razvoja in o živah- nejšem, bolj organiziranem in uspešnejšem uveljavljanju na svetovnem trgu izumov in znanja; da bomo dosegli večji in bolj organiziran pretok znanstvenih dognanj in strokovnjakov v države v razvoju; da bo več izumov in da bomo skrajšali pot od novih znanstvenih in tehničnih odkritij do tehnoloških rešitev in njihovega uporabljanja v dnižbeni in proizvodni praksi.
Iskati moramo lastne znanstvene in teoretične rešitve, razvijati nove oblike spreje- manja in uporabljanja znanstvenih dosežkov, izpopolnjevati lastno tehnologijo ob us- tvarjalnem, vendar tudi selektivnem 'črpanju in izpopolnjevanju znanstvenih in tehno- loških dosežkov po svetu. Ves znanstveni potencial v akademijah manosti in umet- Dosti, po univerzah, visokošolskih organizacijah in samostojnih znanstvenih inštitutih ter v razvojno-raziskovalnih enotah v proizvodnji moramo povezovati na samoupravnih temeljih in rabiti mora materialnemu in kultumemu razvoju družbe ter združenega dela.
Komunisti - znanstveni delavci se morajo nenehno zavzemati v idejnem boju proti nekritičnemu prevzemanju teoretičnih in ideoloških izhodišč meščanske družbe, dogmatizma, nacionalizma, liberalizma in psevdoradikalizma. Kritični in dosledni mo- rajo biti tudi do pojavov akademizma, rutinerstva in formalizma, historicizzma in na- cionalnega romantizma, pa tudi apologetstva v znanstvenem in teoretičnem delu. Pri tem ima posebno mesto angažirana marksistična kritika.
Zveza komunistov se bo zavzemala za to, da se bo kultumo in umetniško ustvarja- nje razvijalo kot izraz delavskorazrednih in humanističnih vrednot socialistične samo- upravne družbe. Komunisti in delovni ljudje bodo s svojim delom v kulturi prispevali k uveljavljanju kulture kot tistega dejavnika, ki plemeniti ·in osvobaja delo in človeka, bogati medčloveške odnose, razvija ustvarjalno plat dela in na temelju tega tudi širi svobodo ustvarjanja ...
12. kongres Zveze komunistov Jugoslavije (1982)
