UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
KLAVDIJA LEVIČNIK
ODNOS VZGOJITELJIC IN POMOČNIC
VZGOJITELJICE DO RABE SLOVENŠČINE V VRTCU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2019
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
KLAVDIJA LEVIČNIK
Mentorica: doc. dr. DARIJA SKUBIC
ODNOS VZGOJITELJIC IN POMOČNIC
VZGOJITELJICE DO RABE SLOVENŠČINE V VRTCU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2019
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Dariji Skubic za vso potrpežljivost in strokovno pomoč ob pisanju diplomskega dela.
Iskrena hvala predvsem moji družini in prijateljicam, ki so me ves čas spodbujale, mi stale ob strani in verjele vame, da zmorem!
Zahvala tudi vodstvu Vrtca Pedenjped Ljubljana in vsem zaposlenim, ki so sodelovali v moji raziskavi in mi s svojim hitrim odzivom in sodelovanjem pomagali priti do rezultatov.
POVZETEK
Govor je kompleksen psihološki proces, ki se razvija na podlagi bioloških in psiholoških faktorjev ter tudi socialnega okolja. Ljudem je razvoj govora pri otrocih skoraj samoumeven, a je to prepričanje zmotno. Govor in jezikovno znanje nam nista dana, ampak si ju moramo prisvojiti po naravni poti, če so težave, pa z dolgotrajnim procesom (Žnidarič, 1993).
Na otroka kot zunanji dejavnik zelo pomembno vpliva govor odraslih, kar pomeni, da mora vzgojiteljica dobro poznati svoj stil komunikacije (Kranjc in Saksida, 2010).
V teoretičnem delu diplomskega dela je zajeto vse o socialnih zvrsteh slovenskega jezika, podroben opis zbornega knjižnega jezika, knjižnega pogovornega jezika ter neknjižne zvrsti jezika. Sledi poglavje o razvoju govora pri otrocih glede na starost ter nato še poglavje sporazumevanje, ki vključuje dejavnike sporočanja in sporazumevalna načela. Zadnje poglavje pa zajema jezik v vrtcu kot področje dejavnosti po kurikulumu.
V empiričnem delu so zastavljeni naslednji cilji raziskave. Katero zvrst jezika uporabljajo vzgojiteljice in katero pomočnice vzgojiteljice in ali se pri tem pojavljajo razlike ter ali prihaja do razlik glede na starost pedagoškega delavca in glede na starostno obdobje otrok, v katerem delajo. Cilj raziskave pa je bil ugotoviti tudi, kakšen način komunikacije s starši uporabljajo vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice najpogosteje in kateri način jim je najtežji.
Predstavljeni so rezultati pridobljeni z anketnim vprašalnikom, ki je bil sestavljen iz 1 kombiniranega vprašanja ter 16 vprašanj zaprtega tipa. Dobljeni rezultati so pretvorjeni v odstotke ter predstavljeni z diagrami in tabelami.
Rezultati so pokazali, da so vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice otrokom dober zgled, saj v komunikaciji z njimi prevladuje knjižni pogovorni jezik ter zborni knjižni jezik, neknjižni pogovorni jezik pa se pojavlja redkeje. Med starostnimi skupinami vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljice v rabi določene zvrsti jezika prihaja le do manjših razlik, sicer pa pomočnice vzgojiteljice pogosteje uporabljajo knjižni jezik in pogosteje v 2. starostnem obdobju. Izkazalo se je tudi, da v komunikaciji s starši večina uporablja knjižni jezik in le majhen odstotek neknjižni pogovorni jezik. Pri tem pa je vsem najtežji način komunikacije s starši frontalno javno sporočanje.
KLJUČNE BESEDE: zborni jezik, knjižni pogovorni jezik, neknjižni pogovorni jezik, vzgojiteljice, pomočnice vzgojiteljice.
ABSTRACT
Speech is a complex psychological process, that develops based on biological and psychological factors and social environment. Child’s speech development is often taken for granted, although it shouldn’t be. The abilities of speech and understanding a language are not given to us at birth. We have to earn them naturally or, if some issues appear, through long process. (Žnidarič, 1993).
One of the most important external factors, that make an impact on the way a child will speak and on his whole ability to speak, is the way adults speak around him. That is why a kindergarten teacher has to know her/his own style of communication very well. (Kranjc in Saksida, 2010).
Theoretical part of thesis covers everything on social categories of Slovenian language, detailed description of formal Slovenian language, spoken language and some forms of unformal Slovenian language. Next chapter is focused on the development of child’s speech based on his age. After that, there is a chapter about communication that includes aspects of transferring information and principles of informing. Last chapter covers the language in kindergarten as part of curriculum.
These next goals of the research are presented in the empirical part of thesis. Which category of Slovenian language is used by kindergarten teachers and their assistants and if there are differences between them. The research also discovers if teachers or children’s age has any effect on the use of a different language category. The goal of the research was also to find out what type of communication is most commonly used when kindergarten teachers are talking to parents and which type seems the most difficult for them (teachers) to use.
Presented results were gathered through a survey, that consisted of 1 combined question and 16 closed type questions. Results are converted to percentages are presented with diagrams and tables.
Results showed, that kindergarten teachers and their assistants are setting a good example to the children. Most of the teachers and assistants are mostly using spoken and formal Slovenian language. The unformal Slovenian language appears rarely. Age difference between teachers is a minor factor when it comes to the use of different language types. Results show that kindergarten teachers assistants more commonly use formal Slovenian language and more commonly in the 2nd age bracket. The formal Slovenian language is also used in the communication between parents and teachers, as the results have shown. Only a small
percentage is using unformal Slovenian language. The most difficult type of communication, based on the research is a frontal public communication.
KEY WORDS: formal Slovenian language, spoken language, unformal Slovenian language, kindergarten teachers, assistants.
KAZALO
KAZALO VSEBINE
I. UVOD ... 1
II. TEORETIČNI DEL ... 2
1 SOCIALNE ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA ... 2
1.1 KNJIŽNE ZVRSTI ... 3
1.1.1 ZBORNI JEZIK ... 3
1.1.2 KNJIŽNI POGOVORNI JEZIK ... 3
1.2 NEKNJIŽNE ZVRSTI ... 4
1.2.1 PROSTORSKE SOCIALNE ZVRSTI ... 5
1.2.2 INTERESNE SOCIALNE ZVRSTI ... 6
2 GOVOR ... 7
2.1 FAZE GOVORNEGA RAZVOJA ... 8
2.1.1 PREDJEZIKOVNI GOVOR ALI PREDGOVORNA STOPNJA ... 9
2.1.2 JEZIKOVNI GOVOR ALI STOPNJA PRAVEGA GOVORA ... 10
3 SPORAZUMEVANJE... 12
3.1 DEJAVNIKI SPOROČANJA ... 13
3.1.1 OKOLIŠČINE SPOROČANJA ... 13
3.1.2 NAMEN SPOROČANJA ... 14
3.1.3 TEMA SPOROČANJA ... 14
3.1.4 BESEDNI JEZIK ... 14
3.1.5 PRENOSNIK ... 15
3.1.6 BESEDILO ... 15
3.2 SPORAZUMEVALNA NAČELA ... 15
3.2.1 NAČELO SODELOVANJA ... 15
3.2.2 NAČELO KAKOVOSTI ... 16
3.2.3 NAČELO KOLIČINE ... 16
3.2.4 NAČELO PRIMERNOSTI ... 16
3.2.5 NAČELO NAČINA ... 16
4. JEZIK V VRTCU ... 17
4.1 PODROČJE DEJAVNOSTI JEZIKA V KURIKULUMU ZA VRTCE ... 18
4.1.1 GLOBALNI CILJI PO KURIKULUMU ZA PODROČJE JEZIKA ... 19
4.1.2 VLOGA ODRASLEGA V KURIKULUMU ZA PODROČJE JEZIKA ... 19
III. EMPIRIČNI DEL ... 21
1 CILJI RAZISKAVE ... 21
2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN HIPOTEZE ... 21
3 RAZISKOVALNA METODA ... 21
3.1 VZOREC ... 22
3.2 PRIPOMOČKI ... 23
3.3 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 23
3.4 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 23
4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 24
IV. SKLEPNI DEL ... 42
V. LITERATURA ... 44
VI. PRILOGA ... 47
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Starost anketiranih ... 22
Graf 2: Pomembnost uporabe knjižnega jezika v komunikaciji z otroki ... 24
Graf 3: Pogostost uporabe zbornega knjižnega jezika, pogovornega knjižnega jezika ter neknjižnega pogovornega jezika v komunikaciji z otroki v vrtcu... 25
Graf 4: Primerjava rabe neknjižnega pogovornega jezika v 1. in 2. starostnem obdobju. ... 27
Graf 5: Primerjava rabe zbornega knjižnega jezika glede na starost vzgojiteljev/-ic in pomočnikov/-ic vzgojitelja/-ice ... 28
Graf 6: Primerjava rabe knjižnega pogovornega jezika glede na starost vzgojiteljice oz. pomočnice vzgojiteljice ... 29
Graf 7: Primerjava rabe neknjižnega pogovornega jezika glede na starost vzgojiteljice oz. pomočnice vzgojiteljice ... 30
Graf 8: Uporaba knjižnega in neknjižnega jezika glede na dnevno rutino ... 33
Graf 9: Raba zvrsti jezika v komunikaciji s starši ... 34
Graf 10: Najtežji način komuniciranja s starši ... 35
Graf 11: Pogostost branja v prostem času ... 36
Graf 12: Pogostost dvoma pri pravilni rabi slovenščine ... 37
Graf 13: Pomembnost govornega zgleda otrokom ... 39
Graf 14: Pogostost samoizobraževanja na področju slovenščine ... 40
Graf 15: Želja po večji organiziranosti izobraževanja na področju slovenščine v okviru vrtca ... 41
KAZALO TABEL
Tabela 1: Delovno mesto anketiranih. ... 22Tabela 2: Starostno obdobje skupine anketiranih ... 23
Tabela 3: Raba slovenskega jezika pri vzgojiteljih/-icah in pomočnikih/-icah vzgojitelja/-ice ... 31
Tabela 4: Pravopisne prvine, ki povzročajo največ težav ... 38
I. UVOD
Ko želimo povedati, da nekdo govori slovensko, ni pomembno, ali govori v narečju ali knjižno ali strokovno ali kako drugače, saj izraz slovenski jezik obsega vse oblike tega jezika, tako pisne kot govorjene. Oblike, ki jih obsega, so: knjižno, strokovno, sodobno, umetnostno, narečno, pogovorno, vsakdanje občevalno, slengovsko, žargonsko, preteklo itn. Imenujemo jih zvrsti slovenskega jezika (Toporišič, 2000).
Že daljši čas med sodelavkami in sodelavci v vrtcu opazujem rabo slovenskega jezika tako na govornem kot tudi pisnem področju. Zaznavala sem bistvene razlike v znanju, od zelo dobrega do zelo slabega. Menim, da znanje slovenščine v mnogih primerih ni slabše, le odnos do rabe je bolj površen. Zdi se mi, da med vzgojnimi delavci prihaja do velikih razlik v rabi slovenskega knjižnega jezika. Nekateri so zelo pozorni na rabo knjižnega jezika tako na govornem kot pisnem področju, nekateri pa po mojih ocenah temu ne namenjajo velike pozornosti.
Otroci se najhitreje učijo ravno z zgledom v vsakdanjem okolju, kar pomeni, da imajo prav vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice velik vpliv na razvoj otrokovega govora. Z raziskavo želim ugotoviti, kako pogosto vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice uporabljajo določeno zvrst slovenskega jezika v komunikaciji v vrtcu in ali se med vzgojiteljicami in pomočnicami vzgojiteljice pojavlja bistvena razlika v knjižni in neknjižni rabi slovenščine.
Hkrati pa upam, da bom med sodelavkami in sodelavci z raziskavo nekoliko usmerila pozornost v rabo slovenskega jezika in bodo postali pozornejši ter morda sprejeli določene pozitivne ukrepe za pogostejšo in doslednejšo rabo slovenskega knjižnega jezika pri svojem delu.
II. TEORETIČNI DEL
1 SOCIALNE ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA
Besedni jezik, ki ga govori večina prebivalcev Republike Slovenije, je slovenski jezik ali slovenščina (Križaj Ortar idr., 2008, str. 13). Po številu ljudi, ki ga govorijo, je med slovanskimi jeziki zagotovo najmanjši, saj ga za medsebojno sporazumevanje uporablja le dobra dva milijona Slovencev, a je v narečnem pogledu najbolj razčlenjen med njimi (Logar, 1993, str.
5). Ko rečemo, da nekdo govori slovensko, s tem povemo, da govori poseben, samosvoj jezik, ki ga lahko ločimo od drugih, npr. od hrvaškega, angleškega, italijanskega itn. Pri tem je popolnoma vseeno ali govori ali piše, saj pod izraz slovenski jezik spadajo prav vse oblike tega jezika: knjižno, narečno, pogovorno, strokovno, umetnostno itn. Izraz slovenski jezik je le pojem oziroma nadpomenka, saj različne oblike slovenskega jezika imenujemo zvrsti (Toporišič, 2000, str. 13). Prav vsak jezik je rezultat številnih zunanjih dejavnikov in zapletenega zgodovinskega razvoja. Je funkcija celotne materialne in duhovne zgodovine družbe, ki ga uporablja za svoje sporazumevanje (Logar, 1993, str. 15). Prebivalci Slovenije sicer živimo v isti državi, na istem zemljepisnem ozemlju, z isto družbeno ureditvijo, vendar v različnih pokrajinskih enotah (npr. v Zasavju, v Beli krajini, na Krasu …) in v raznih interesnih združbah (npr. starostnih, poklicnih, skrivnih); zato pri sporazumevanju uporabljamo razne različice slovenskega jezika. Tako prostorsko oziroma interesno pogojene različice jezika imenujemo socialne zvrsti (Križaj Ortar idr., 2008, str. 17).
Toporišič (2000, str. 14) socialne zvrsti slovenskega jezika deli na dva dela, in sicer na knjižni jezik, ki je namenjen sporazumevanju in na splošno sporočanju na celotnem slovenskem ozemlju in z vsenarodno ter narodno reprezentativno vlogo, in na neknjižni jezik. Avtorji učbenika Na pragu besedila 1 (2008, str.17) pa izrazu knjižni jezik dodajo še izraz vsenarodni ter izrazu neknjižni nevsenarodni jezik, saj se vsenarodni jezik razširja po celotnem ozemlju Slovenije oz. v celotni slovenski družbi, drugi nevsenarodni pa je omejen na en sam del Slovenije oz. na eno samo skupino ljudi.
Knjižni ali vsenarodni jezik se deli na zborni in knjižnopogovorni jezik, drugi je manj stroga oblika govorjenega knjižnega jezika (Toporišič, 2000, str. 14). Neknjižni jezik pa delimo na prostorske in interesne zvrsti (Križaj Ortar idr., 2008, str. 19).
1.1 KNJIŽNE ZVRSTI
Knjižni jezik je najvišja in najbolj uzaveščena zvrst slovenskega jezika. Govorno in pisno ga gojimo kot vsenarodno sredstvo sporočanja, zato ima narodno združevalno in narodno predstavno vlogo (Toporišič, 1995, str. 48).
1.1.1 ZBORNI JEZIK
Zborni jezik je natančno predpisana, strožja različica knjižnega jezika. Predvsem ga pišemo oz.
beremo, govorimo pa le takrat, kadar nastopamo v javnosti, pred večjo skupino ljudi (npr. ko nekaj deklamiramo, recitiramo, slovesnejši govor, radijsko in televizijsko poročanje, nekatere vrste dramatike, predavanje na vseh stopnjah poučevanja …) (Križaj Ortar idr., 2008, str. 18).
Zborna oblika knjižnega jezika se uporablja predvsem takrat, ko je pred govorečim, družbeno izoblikovan, javen zbor poslušalcev, zlasti še, če je ta zbor ljudi izobrazbeno, narečno ter tudi socialno neenak. Slovenskega zbornega jezika se človek skoraj nikoli ali pa le redko ne nauči kot maternega jezika. V veliki meri se ga nauči šele z zavestnim prisvajanjem ali učenjem, torej v vrtcu ter pri pouku slovenskega knjižnega jezika v različnih šolah in na različnih stopnjah. V veliki meri pa si znanje zbornega jezika prisvojimo na podlagi pasivne ali aktivne udeleženosti v zbornem občevanju, npr. pri branju zbornih besedil ali poslušanju. Zborni jezik je funkcijsko najbolj razčlenjen v primerjavi z drugimi zvrstmi. Značilnosti te zvrsti so precej natančno raziskane ter zapisane oz. predpisane v slovnici, slovarju, stilistiki, pravopisu ter pravorečju (Toporišič, 2000, str. 15).
1.1.2 KNJIŽNI POGOVORNI JEZIK
V šolah se učimo predvsem knjižni jezik in v knjižnem jeziku, toda naš osnovni jezikovni predmet se ne imenuje slovenski knjižni jezik, ampak slovenski jezik. Ta izraz je dovolj širok, da vključuje različne vrste jezika, tudi njegovo razčlenjenost, torej jezik kot naravni pojav, kar praktično pomeni govorni jezik in ne samo pisni. Šola torej ni vezana samo na jezik kot civilizacijski pojav, na jezik, ki je v interesu države, politike, cerkve, gospodarstva, znanosti, izobraževanja, vzgoje. V šolah je pri jezikovnem izobraževanju in vzgoji ljudski jezik premalo zavzetno navzoč (Dolgan, 1983, str. 97).
Knjižni jezik ima poleg visoke zborne oblike še manj strogo pogovorno varianto. Ta se uporablja predvsem, ko neformalnemu zboru, večinoma nemnožičnemu, govorimo brez vnaprej pripravljenega in izdelanega besedila torej spontano, prosto. Knjižnopogovorni jezik je nekakšna manj popolna uresničitev stroge zborne norme, ker se bolj kakor zborni opira na navadno vsakdanjo občevalno govorico nenarečno govorečih ljudi na celotnem slovenskem ozemlju, predvsem pa v njegovem osredju, v Ljubljani in okolici (Toporišič, 2000, str. 16).
Knjižni pogovorni jezik je torej nekoliko bolj sproščena različica knjižnega jezika. Od zbornega jezika se loči predvsem v izgovarjanju besed. Tako na primer v besedah izpuščamo nenaglašen končni i (primer: začnite delat namesto začnite delati, zapiš namesto zapiši) ter tudi nenaglašeni končni i (primer: odgovorte namesto odgovorite, je bla namesto je bila). Medtem ko zborni jezik pred javnostjo pišemo in govorimo, knjižni pogovorni jezik samo govorimo, in sicer v nepripravljenih pogovorih z ljudmi (Križaj Ortar idr., 2008, str. 18). Izjemoma se knjižnopogovorni jezik piše v avtorskih besedilih umetnostnega dela (Toporišič, 2000, str. 16).
Torej nosilec knjižnopogovornega jezika je načeloma isti kot nosilec zbornega jezika, vendar v drugačnem govornem položaju. Za govorni položaj slovenskega pogovornega jezika ni značilno razmerje govorečega nasproti govorno pasivnemu množičnemu poslušalcu, ampak predvsem položaj govorečega in poslušalca, ki si vlogi govorečega oz. poslušalca neprestano zamenjujeta. Pri pogovornem jeziku nasproti zbornemu je predvsem razločevalna odsotnost ozkoknjižnih skladenjskih vzorcev, besedja, oblik, naglasov in podobnega (Toporišič, 2000, str. 16).
Ni lep samo knjižni jezik. Lepoto, igro, smisel, red in slovnico najdemo tudi v ljudskem jeziku.
Še posebno v položaju, ko je knjižni jezik priznan in utrjen in ko ni v nevarnosti, je mogoče, da imamo do jezika načelen demokratičen odnos in da deloma dopuščamo njegovo decentralizacijo na področjih, kot so leposlovje, radio, gledališče, film in šola (Dolgan, 1983, str. 97).
1.2 NEKNJIŽNE ZVRSTI
Neknjižnih socialnih zvrsti načeloma nikoli ne pišemo, izjeme so SMS-sporočila in spletne klepetalnice, govorimo pa jih le v pogovorih in to le na posameznem delu slovenskega ozemlja ali v posameznih interesnih skupinah. Neknjižne zvrsti jezika so torej prostorske ali interesno omejene, zato jih delimo na prostorske in interesne zvrsti (Križaj Ortar idr., 2008, str. 19).
1.2.1 PROSTORSKE SOCIALNE ZVRSTI
Prostorske socialne zvrsti so tiste, ki jih ne govorimo na celotnem ozemlju danega jezika, temveč le na njegovem delu. Ta je lahko majhen (npr. vas Apno) ali pa je večji (npr. pokrajina Dolenjska), Zato ločimo dve prostorski zvrsti: narečja, ki jih govorijo v manjših zemljepisnih enotah, in pokrajinske pogovorne jezike, ki jih govorijo v večjih zemljepisnih enotah (Križaj Ortar idr., 2008, str. 19).
Pokrajinski pogovorni jeziki nastajajo kot zemljepisno nadnarečje za opravljanje nalog, ki jih ima v vsenarodnem okviru knjižni jezik. Takih pokrajinskih pogovornih jezikov je v Sloveniji kar nekaj: osrednjeslovenski (nekako kranjski, z Ljubljano kot središčem), južnoštajerski (v glavnem celjski), severnoštajerski (s središčem v Mariboru in z vplivno močjo proti Ptuju in Ravnam; podvarianta severnoštajerskega je obmurski s središčem v Murski Soboti), primorski (z variantami okoli Nove Gorice, Trsta, Kopra, Postojne), rovtarski (območje Škofje Loke) in koroški v Avstriji (Toporišič, 2000, str. 21).
Pokrajinski pogovorni jezik se najbolj kaže v uporabi izposojenk, zlasti iz germanskih in romanskih jezikov, ki v knjižni jezik niso sprejete, npr. šimfati, žiher, nono; ima preprostejšo skladnjo. Na izrazni ravni je zanj zelo značilen tu večji, tam manjši upad kratkih samoglasnikov, posledica tega pa so raznovrstnejši soglasniški sklopi. Vse njegove prvine so žive v sodobni govorici, podobno kot pri knjižni pogovorni zvrsti. Uporablja se v sproti nastajajočih govornih položajih, kakor so pogovor v ožjem krogu, na cesti, v družabnih stikih, večinoma pogovor na delovnem mestu, tudi v družini. Neknjižni pogovorni jezik se predvsem govori, za posebne namene pa lahko tudi zapiše (Toporišič, 1995, str. 50).
Tradicionalna zemljepisna narečja so najpogosteje posebne oblike kakega jezika na čisto določenem zemljepisnem področju (Toporišič, 2000, str. 23). Narečij, ki se govorijo na manjših zemljepisnih enotah, je na celotnem slovenskem ozemlju okoli 50, zato je slovenščina eden od narečno najbolj členjenih slovanskih jezikov (Križaj Ortar idr., 2008, str. 19).
Današnje razlike v besednem zakladu so med najbolj oddaljenimi narečji tolikšne, da bi se ljudje teh krajev brez znanja knjižnega jezika med seboj težko sporazumevali. Vsak jezik, in tudi slovenski, je rezultat številnih zunanjih dejavnikov in silno zapletenega zgodovinskega razvoja, je funkcija celotne materialne in duhovne zgodovine družbe, ki ga uporablja za svoje sporazumevanje (Logar, 1993, str. 15).
Domnevamo, da so naši predniki ob naselitvi govorili v dokaj enotnem praslovanskem jeziku.
Ozemlje je bilo težko prehodno in poleg tega so nastale politične meje. Naši predniki so živeli fevdalno razcepljeni in ne v enotni, iz lastnega ljudstva in jezika izhajajoči državi. Obdani in pomešani so bili s tujci. Niti cerkev ni delovala v ljudskem jeziku. Slovenski jezik je bil le govoren, skoraj nič se ni pisal. V takih okoliščinah se je enotni jezik začel razvijati sredobežno.
Prebivalci, ki so živeli v osamljenih skupinah, so razvili jezike ali narečja, ki se med seboj zelo razlikujejo. Najbolj burno in skokovito so se razvijala slovenska narečja v 12. in 13. stoletju.
Niti na širnem območju ruskega jezika ni tako velikih narečnih razlik in ni tolikšnega števila narečij kot na sorazmerno majhnem ozemlju slovenskega jezika (Dolgan, 1983, str. 96).
Na podlagi podobnosti strokovnjaki povezujejo narečja v sedem narečnih skupin: koroško, primorsko, rovtarsko, gorenjsko, dolenjsko, štajersko in panonsko (Križaj Ortar idr., 2008, str. 19). Toporišič (2000) v Slovenki slovnici pa navaja še osmo narečno skupino, mešano ter pretežno mlado kočevsko narečno skupino.
Narečja ne uporablja le kmečko prebivalstvo, temveč v ustreznih okoliščinah, npr. na podeželju, med sorodniki in znanci oz. domačini, vsi govorci, tudi izobraženci. V narečju predvsem govorimo, v glavnem gre za zasebno pogovarjanje, le redko pa pišemo, izjema so npr. nekatere ljudske pesmi in podobno (Križaj Ortar idr., 2008, str. 20).
1.2.2 INTERESNE SOCIALNE ZVRSTI
Interesne govorice so podsestav socialnih zvrsti. Nimajo trajnejše norme, odprte so improvizaciji in hitrejšemu menjavanju prvin (Toporišič, 1995, str. 67). So modifikacija osnovnih socialnih zvrsti, in sicer z besedjem, frazeologemi in sploh z izraznimi načini, značilnimi za posamezne ožje interesne skupnosti: za pripadnike istega poklicnega področja ali kakšne drugačne združbe, npr. šolske, mladinske, rokovnjaške, gangsterske ipd. Interesne govorice ljudi, ki jih druži poklic, imenujemo žargon (šoferski, vojaški, šolarski ipd.), nepoklicnostnim pravimo slengi, rokovnjaške pa imenujemo argo (latovščina). Slovenske interesne govorice so malo raziskane, še največ je znanega o mladostniškem slengu.
Slengovsko, žargonsko in latovsko se govori v ustreznih združbah, iz njih pa se tvorne sestavine teh govoric prenašajo kot posebna stilna sredstva tudi v navadno izražanje katere izmed socialnih zvrsti jezika, zlasti pogovorne in narečja (Toporišič, 2000, str. 25).
Sleng je jezik ljudi iste starosti/generacije. Znan je zlasti mladostniški/najstniški sleng. Današnji je poln neslovenskih besed, predvsem iz angleščine, čustveno zaznamovanih, tudi grobih besed in slovenskih besed z novim pomenom. Mladostniški sleng se nenehno spreminja, saj želi mladina svoje burno doživljanje sporočati na nov, nenavaden način, zato namesto domačih besed uporablja prevzete (npr. gužva namesto gneča, komp nam. računalnik, parti nam. zabava) ali pa znane besede uporablja v novem pomenu (npr. mačka nam. dekle). Tudi sleng je delno pokrajinsko obarvan (Križaj Ortar idr., 2008, str. 20).
Žargon je jezik ljudi iste strokovne zvrsti ali poklica. Poznamo na primer žargon avtomehanikov, zdravnikov, vojakov, šivilj …, tudi dijakov in študentov (npr. delati glavo namesto operirati glavo, cevka nam. epruveta, ipd.). Žargonski izrazi so nekakšni neuradni strokovni izrazi posamezne stroke in so človeku druge stroke težko razumljivi. Tako na primer žargonske izraze špon, cvek, zabiti, prfoks, slova, piflanje, plonkec pozna vsak dijak, ne pa tudi vsak Slovenec (Križaj Ortar idr., 2008, str. 21).
Argo je jezik skrivnih združb, zaprtih skupin na obrobju družbe (npr. tatov, narkomanov, prekupčevalcev). Ta jezik je namenoma »zaprt«, razumljiv le članom te skupine, okolju pa skoraj popolnoma nerazumljiv. Iz slovenske preteklosti je znana rokovnjaška latovščina. Svoje skrivne jezike pa imajo tudi nekateri otroci, in sicer razne papajščine in frtajščine. Pri tem gre za ponavljajoče se vrivanje določenih zlogov v slovenske besede (npr. Smopo vsipi zbrapanipi inpi pripiprapavljepenipi napa popogopovorpo?) (Križaj Ortar idr., 2008, str. 21).
2 GOVOR
L. Marjanovič Umek (1990. str. 11) med številnimi definicijami, kaj je govor, povzema dve po različnih avtorjih:
1. »Govor je sestavljena sposobnost ali skupek sposobnosti filozofsko-psihološke narave, ki so funkcionalno organizirane, da bi prinašale sporočila.« (Titone v Marjanovič Umek, 1990).
2. »Govor je oblika človekovega naučenega vedenja, ki rabi lastnemu izražanju in komuniciranju. Govor je pomemben dejavnik v razvoju osebnosti in njegovi socializaciji.«
(Vasić, 1980).
V priročniku za vzgojitelje »Govor u predšolskoj ustanovi« (1987) so francoski avtorji P. Brunet, M. Page, R. Joly definirali govor takole: »Govor je mentalna sposobnost, ki človeku
omogoča, da v komunikaciji uporablja organizirane simbolne sisteme, kot je jezik.«
Govor je ena od oblik simbolnega izražanja, ki človeka popolnoma razlikuje od drugih živalskih bitij. Je oblika izražanja, ki človeka določa kot bitje, ki misli, si predstavlja, razume druge osebe, predvideva, vzpostavlja socialne odnose … Govor se kot zapleten spoznavni proces najbolj intenzivno razvija tako z vidika količine kot kakovosti, prav v razvojnih obdobjih dojenčka, malčka in zgodnjega otroštva ter približno do zaključka predšolskega obdobja doseže razvojno raven, ki otroku omogoča jezikovno sporazumevanje na način, da ga druge osebe razumejo in da on razume različna sporočila drugih oseb, npr. posredovanje čustvenih stanj, socialnih odnosov, informacij, misli ipd. (Marjanovič Umek, 2011, str. 73).
2.1 FAZE GOVORNEGA RAZVOJA
Govor je kompleksen psihološki proces, ki se razvija na podlagi bioloških in psiholoških faktorjev ter tudi socialnega okolja. Ljudem je razvoj govora pri otrocih skoraj samoumeven, a je to prepričanje zmotno. Da ni tako, se lahko prepričamo ob otrocih, ki imajo težave s sluhom, pri govorno motenih otrocih s težjo patologijo, kjer gre za okvaro živčnega sistema, poškodovana središča ali živčne zveze med njimi. Govor in jezikovno znanje nam torej nista dana, ampak si ju moramo prisvojiti po naravni poti, če so težave, pa z dolgotrajnim procesom (Žnidarič, 1993, str. 39).
D. Žnidarič (1993, str. 39) navaja, da za pravilen govorni razvoj nujno potrebujemo:
1. Zdrav živčni sistem z intaktnimi govornimi središči in živčnimi zvezami med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje govoril.
2. Pravilno in dobro razvite psihične funkcije (pozornost, zaznavanje, mišljenje, pomnjenje s slušnim spominom).
3. Razvita čutila.
4. Zdrava govorila.
5. Pravilen in zgleden govor otrokovega okolja.
Torej na razvoj govora vplivajo različni dejavniki, delimo jih na dve skupini: notranje, psihološke in fiziološke ter zunanje, socialne in sociološke. Med notranje dejavnike uvrščamo
prirojene predispozicije za razvoj govora, zdravstveno stanje, motivacijo ter čustveno stanje.
Zelo pomembno vlogo pa imajo tudi zunanji dejavniki. Nekateri lahko posledično vplivajo tudi na nekatere notranje. Med zunanje dejavnike štejemo socialni položaj družine, izobrazbeno strukturo staršev ter širše družbeno okolje. Veliko vlogo ima pri tem tudi vrtec, ki otroku pri razvoju govora lahko omogoči še druge možnosti širjenja izkušenj (Kranjc, 1999, str. 20).
2.1.1 PRE DJE ZI KO VNI GO VOR AL I PRE DGO VORNA STO PNJA
Predgovor imenujemo vse oblike glasovnega sporazumevanja, s katerim otrok okolici sporoča svoje potrebe in želje, preden usvoji dejanski jezik. Prva oblika takšnega sporazumevanja je jok. Jok različne jakosti, vzorcev in višine sporoča različne telesne potrebe. Prvi jok ali primarni krik takoj po rojstvu je znak, da so govorni organi že v takem stanju, da lahko proizvajajo glasove (Nemec in Krajnc, 2011, str. 96).
Ob rojstvu in v prvih mesecih življenja ima otrok sposobnost vokalizacije, ki se odraža predvsem z jokom, nekaj kratkih glasov, kot so gruljenje, pri tem gre za izolirane samoglasnike (npr. aaaah) ter tudi cviljenje, cmokanje in vzdihe. Ločujemo različne načine jokanja, s katerim dojenčki izražajo svoje potrebe. Ko dojenček izraža lakoto je jok podaljšan in postaja vse močnejši. Ko pa dojenček izraža jezo in bolečino, je jok kratkotrajen, oster in močan (Marjanovič Umek, 2011, str. 73).
Okoli šestega meseca starosti nastopi bebljanje ali čebljanje. Pri tem gre za povezovanje glasov in ponavljanje zlogov, kombinacijo samoglasnikov in soglasnikov, ki pa za otroka še nimajo pomena, npr. da-da-da-da ali pa ma-ma-ma-ma, za kar starši pogosto mislijo, da je prva beseda.
Takšnemu govoru rečemo tudi papagajski govor, saj otrok samo posnema glasove odraslih, ki imajo za odraslega dejansko pomen, za otroke pa še ne (Nemec in Krajnc, 2011, str. 97). Izreka zlogov izzove pri malčku ugodne kinestetične dražljaje, ki so pobuda za večkratno ponavljanje.
S tem nastanejo samogovori iz vrste zlogov, ki se izmenjujejo v ritmu in melodiji, pri tem pa otrok zelo uživa. S tem se nauči uporabljati ustrezne mišice in mišične skupine, sčasoma in ponavljanjem pa postanejo glasovi bolj razumljivi in podobni pravim glasovom. besede, ki pri tem nastanejo, po smislu niso besede, saj nastanejo nehote in niso vezane na določen predmete ali situacije (Žnidarič, 1993, str. 41).
Otroci morajo biti sposobni zaznavati razlike med glasovi ter govor razdeliti na stavke, besede in zloge, da se lahko naučijo jezika. Proces razlikovanja med glasovi se delno začne že v predrojstvenem obdobju, ko otroci poslušajo mamin glas. Do približno šestega meseca se otroci naučijo prepoznavati glasove maternega jezika. Otroci že v prvih mesecih ločijo zvok svojega imena ter najpogostejše besede, kot so ja, ne, mama ipd., kot pa zvoke drugih besed (Nemec in Krajnc, 2011, str. 98). Otroci glasove jezika razumejo mnogo prej, kot pa so jih zmožni pravilno izgovoriti. V povprečju otrok razume 50 besed, še preden jih je sposoben izgovoriti 10 (Goswami, 2008 v Nemec in Krajnc, 2011, str. 98). Za otrokov govorni razvoj je zelo pomembno zrcaljenje, kar pomeni, da starši ponavljajo otrokove besede. Na ta način otroci prejmejo pozitivno povratno informacijo in spodbudno vplivajo na govorni razvoj otroka.
Določene kretnje pri otrocih nadomeščajo besede. Te osnovne kretnje otroci uporabljajo predvsem v prvem letu, npr. prikima za da in odkima za ne, pomaha v slovo in podobno.
Predvsem je pomembno, da se odrasli na otrokove geste, ko nam nekaj sporoča, tudi odzovemo (Nemec in Krajnc, 2011, str. 99).
2.1.2 JEZI KOVNI GOVO R AL I STO PNJA PRAVE GA GO VO RA
Večina otrok izgovori prvo besedo nekje v starosti od dvanajst do dvajset mesecev. Prva beseda je skupina glasov, ki jih otrok izgovarja in ima dejanski pomen. Trije kriteriji določajo, kaj je prva beseda. Prva beseda je, ko otrok rabi besedo spontano, ko otrok uporablja besedo konstantno za isti predmet, osebo ali dejavnost ter ko besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki z otrokom komunicira. V obdobju, ko besednjak otroka obsega nekje od 0 do 10 besed, težko govorimo o besedah, ki so značilne za odraslega ampak gre za besede, ki najpogosteje posnemajo oglašanje živali (npr. ga ga) in predmetov (npr. brrrr), te besede pa so najbolj razumljive ljudem, ki so najpogosteje skupaj z otrokom (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 18). V obdobju malčka otrokov razvoj govora izredno hitro napreduje. V tem obdobju se lahko besednjak poveča tudi za nekaj besed dnevno (Marjanovič Umek, 2011, str. 75).
Otrok do približno enega leta in pol uporablja enobesedne stavke. Med letom in pol ter dvema letoma starosti pa pride do eksplozije poimenovanj. Besednjak se zelo hitro širi, tako se s približno 50 besed poveča na 400 besed, seveda pa pri tem prihaja tudi do individualnih razlik med otroki (Nemec in Kranjc, 2011, str. 100).
Velik premik v otrokovem govoru se zgodi približno med 18. in 20 mesecem starosti, ko začne otrok združevati dve besedi, lahko z njima izrazi določeno misel (npr. mama … piškot). Otrok opisuje določeno celovito situacijo z dvema besedama tako, da ju poveže v besedno zvezo, takšne besedne zveze pa še niso povezane v strukturno enoto. Poleg tega še vedno uporablja enobesedne izjave (Marjanovič Umek idr., 2006, str. 24).
Otrok v obdobju oblikovanja dvobesednih izjav uporablja t. i. telegrafski govor, za katerega je značilno, da je v izjavi vključenih le nekaj polnopomenskih besed, besedni red pa je podoben tistemu, ki ga otrok sliši v govoru odraslega. S temi enostavnimi izjavami otrok oblikuje predvsem prošnje. Namesto dvigovanja rok proti mami tedaj reče: »Mami dvigni!« (Marjanovič Umek idr., 2006, str. 24).
V drugem in tretjem letu starosti otroci vedno bolj obvladajo skladnjo, pravila sestavljanja stavkov. Vedno volj pa se zavedajo sporočilne vloge stavkov ter tega, da jih morajo poslušalci razumeti. Do tretjega leta otroci že v večini govorijo tekoče, bolj zapleteno ter dalj časa. Pri govoru že uporabljajo veznike, glagole, pomožne glagole, oblikujejo vprašalne in nikalne stavke. Vendar je še vse sestavljeno bolj enostavno. Nikalne stavke oblikujejo tako, da pred trdilni stavek dodajo nikalnico (npr. »Ne ajat, mami«).
Od tretjega do četrtega leta starosti otroci že uporabljajo dvojino, množino, izražajo svojino, uporabljajo osebne zaimke, preteklik, uporabljajo prispodobe, vedo, da se lahko dve besedi nanašata na isti predmet, da lahko isti predmet opišemo z različnimi pridevniki ipd. (Nemec in Kranjc, 2011, str. 100).
Otrok pri tej starosti pogosto govori sam s seboj, z živalmi, igračami ipd. To je faza glasnega mišljenja, ki postopoma doseže stopnjo notranjega govora. Pri predšolskem otroku je govorni tempo bolj počasen, kot govorni tempo odraslega, a pri tem je zelo pomembno, da ga mirno in potrpežljivo poslušamo (Žnidarič, 1993, str. 27).
Pri približno treh letih povprečen otrok uporablja od 900 do 1000 različnih besed, do nekje šestega leta pa število uporabljenih besed doseže 2600. Od tu dalje ima zelo pomembno vlogo na povečevanje besednega zaklada prav poučevanje, tako formalno kot neformalno. Povprečen mladostnik pri starosti od 16 do 18 let pozna približno 80.000 besed.
Med četrtim in petim letom otroci v stavke vključujejo že vedno več besed, stavki pa so trdilni, vprašalni, nikalni in tudi velelni. Uporabljati so sposobni že zložene stavke (npr. »Jem, ker sem lačen«). Ko pa pripovedujejo o nekem dogodku zlagajo zelo dolge stavke (npr. »… in potem …
in potem …«). Včasih imajo otroci še težave z razumevanjem zloženih stavkov, kot so na primer ukazi z več koraki, ti lahko razumejo napačno in si jih razlagajo po svoje.
Med petim in sedmim letom starosti otrokov govor postaja vedno bolj podoben odraslemu.
Stavki so daljši in bolj kompleksni. Otroci uporabljajo veliko novih besed za opisovanje čustev in miselnih procesov. Pri tem že obvladajo vse besedne vrste, uporabljajo veznike, predloge, členke in zložene stavke (Nemec in Kranjc, 2011, str. 102).
3 SPORAZUMEVANJE
Sporazumevanje ali komunikacija je izmenjavanje besedil med ljudmi. Pri tem sta zajeti najmanj dve osebi. Prva oseba je tista, ki govori ali piše, druga oseba pa posluša ali bere. Kot so v življenju zelo pomembna skupna dejanja, kot so menjava blaga, igra, pes …, je tudi sporazumevanje ena od verjetno najpogostejših in najpomembnejših oblik človekove družabne dejavnosti (Križaj Ortar idr., 2008, str. 29).
Sporazumevanje vključuje tvorjenje in pošiljanje besedil, kar imenujemo sporočanje ter sprejemanje in razumevanje besedil. Tako oseba A nekaj sporoči osebi B, ta sporočilo osebe A sprejme in če razume isti jezik, razume tudi sporočilo. Oseba A je torej sporočevalce, oseba B pa prejemnik. Sporočevalec je lahko govorec ali pisec, prejemnik pa je lahko poslušalec ali bralec. Prejemnik se na sporočevalčevo sporočilo ali besedilo odzove z besednim jezikom ter mu odgovori ali odpiše, pri tem pa mu lahko ali pritrdi ali pa tudi nasprotuje. Vlogi sporočevalca in prejemnika se lahko zamenjujeta. Tako lahko prejšnji prejemnik postane sporočevalec in takrat postane prejšnji sporočevalec prejemnik. Takšen način imenujemo dvosmerno sporazumevanje (npr. pogovarjanje in dopisovanje). Če pa se vlogi sporočevalca ne zamenjata, pa je sporazumevanje enosmerno (npr. govorno nastopanje, in poslušanje govornih nastopov, pisanje in branje enogovornih besedil) (Križaj Ortar idr., 2008, str. 29).
V procesu sporazumevanja, ki vključuje izmenjavo besedil med govorcem in poslušalcem, prihaja do dveh sporazumevalnih dejavnosti: govorjenja in poslušanja. Sporazumevalni dejavnosti pri procesu sporazumevanja med piscem in bralcem sta pisanje in branje. Ločimo torej štiri sporazumevalne dejavnosti: govorjenje, pisanje, poslušanje in branje (Skubic, 2004, str. 41).
V dvosmerni komunikaciji pride do zamenjave vlog, ker sporočevalec svojega naslovnika poziva k odzivu (npr. ga nekaj vpraša, ga nekaj prosi, mu kaj svetuje) ali pa ker se sam odziva na prejšnje besedilo svojega naslovnika (npr. mu nekaj odgovori, mu izrazi strinjanje ali nestrinjanje, se mu za hvali). Pri dvosmernem sporazumevanju zato ne govorimo o sporočevalcu in prejemniku, ampak o sogovorcih ali dopisovalcih (Križaj Ortar idr., 2008, str. 32).
Sporazumevanje je oblika družbenega delovanja, ko govorca sporazumevata opravljata t. i.
govorna dejanja. O govornem dejanju govorimo zato, ker je sporazumevanje posebna oblika človekovega vedenja, ki pa je povezana z določenim namenom. Sporazumevamo se namreč predvsem zato, da bi na naslovnika vplivali, pri njem nekaj dosegli, spremenili njegovo razmerje do predmetnosti ali drugih ljudi (Skubic, 2004, str. 41).
Tako M. Bešter Turk (2011, str. 118) zmožnost govorca in poslušalca, da se ob upoštevanju različnih dejavnikov okolja lahko sporazumevata opredeljuje kot sporazumevalno zmožnost.
Pri tem loči jezikovno in pragmatično zmožnost. Pri jezikovni zmožnosti gre za sposobnost tvoriti in razumeti najrazličnejše jezikovne strukture, pri tem gre za poznavanje jezikovnih znakov, abstraktnega sistema pravil ter pravorečna in pravopisna pravila. Pri pragmatični zmožnosti pa gre za tako imenovan zunajjezikovni sistem znanj, ki zajema poznavanje in rabo jezikovnega sistema v odvisnosti od konkretnih okoliščinskih dejavnikov (npr. kdo, komu, kdaj, kje …), zaradi česar pride do smiselnega sporazumevanja.
3.1 DEJAVNIKI SPOROČANJA
3.1.1 OKOLIŠČINE SPOROČANJA
V sporazumevalnem procesu poteka osnovna interakcija med sporočevalcem oz. tvorcem besedila in naslovnikom. Ko sporočevalec pripravlja sporočilo, si v mislih predstavlja osebo, ki ji piše oz. ji bo govoril. Ko pa se pogovarja, ima to osebo neposredno pred seboj. Tako ima sporočanje vedno naslovnika, torej je sporočanje vedno nekomu namenjeno. Sporočevalec in naslovnik si izmenjujeta besedila na določenem kraju in v določenem času (Skubic, 2004, str. 42). Pri sporočanju moramo upoštevati naslovnikovo starost, izobrazbo, poklic, znanje jezika, čustveno stanje, družbeno razmerje ipd. (Križaj Ortar idr., 2008, str. 50).
3.1.2 NAMEN SPOROČANJA
Sporočanje ima vedno nek določen namen ali cilj, saj želi s tem sporočevalec pri naslovniku nekaj doseči. Namen je lahko izražen neposredno, npr. z glagoli: prosim, obljubim, obveščam, s samostalniki oz. s pridevniki iz teh glagolov: opravičilo, prošnja in z določenimi slovničnimi ali glasovnimi prvinami, npr. z velelnikom. Lahko pa izrazimo namen tudi posredno, z jezikovnimi prvinami, ki jih naslovnik ne pričakuje. Od tega, komu sporočevalec govori ali piše, pa je odvisna izbira načina izražanja namena. Najmanj vljudna je uporaba velelnika, najbolj vljuden pa je posreden način (Skubic, 2004, str. 42). Pomembno je tudi, da svoj namen izrazimo jasno, tako da ga bo naslovnik prepoznal brez težav (Križaj Ortar idr., 2008, str. 49).
3.1.3 TEMA SPOROČANJA
Sporočevalec naslovniku ubeseduje prvine stvarnosti s tem, ko mu pripoveduje o čem, ga nekam vabi, mu kaj obljublja itn. Vsako besedilo ima torej temo, to, o čemer govorimo ali pišemo, ter vsebino, to, kar o tem povemo (Skubic, 2004, str. 43). Pomembna pa je tudi ustrezna izbira teme, saj lahko naslovnika vsiljevanje tem, ki so všeč samo sporočevalcu, odvrne od sprejemanja besedila, torej poslušanja ali branja (Križaj Ortar idr., 2008, str. 51).
3.1.4 BESEDNI JEZIK
Pri sporočanju moramo paziti na to, da bo besedilo živo. Pri tem lahko pride do uporabe nenavadnih besed, izognemo pa se ponavljanju enakih stavčnih členov. Dobro je, da trditve dopolnjujemo z zgledi, da vnesemo nekaj premega govora, navedkov, pregovore ipd., da bi bolj pritegnili in ohranili naslovnikovo pozornost. Seveda pa je potrebno izbrati pravo mero takšnih popestritev, saj s pretiravanjem lahko dosežemo obratni učinek (Križaj Ortar idr., 2008, str. 55).
Sporočevalec tvori besedila z besednim jezikom, tega pa spremljajo tudi nebesedne prvine.
Prvine se razlikujejo glede na to ali govorimo ali pišemo. Nebesedne prvine pri govorjenju so glasnost, hitrost, melodija, kretnje, mimika ter drža telesa. Pri pisanju pa je oblika, velikost črk, slike, fotografije, preglednice, grafi itn. (Skubic, 2004, str. 43).
3.1.5 PRENOSNIK
Izmenjevanje besedila med sporočevalcem in naslovnikom poteka po določenem prenosniku.
Tvar, v kateri se jezik utvarja, je večinoma izdišni zrak od grla navzven ter nato zunaj govorčeve ustne in nosne votline ter do naslovnikovega ušesa, tak način imenujemo slušni prenosnik. Ta prenosnik ima prednost pred drugim, da za postopek optične okoliščine niso pomembne. Pri vidnem prenosniku pa gre za svetlobno valovanje do naslovnikovega očesa ter naprej po ustreznih živcih v možgane (Skubic, 2004, str. 43) in (Humar, 2016, str. 312)
3.1.6 BESEDILO
Pri sporočanju nekaj nastaja, temu pravimo besedilo (Skubic, 2004, str. 43). Slovar slovenskega knjižnega jezika (1995) opredeljuje besedo besedilo z določenimi besedami izražene misli.
Avtorji učbenika Na pragu besedila 1 (2008, str. 74) pa so zapisali, da ni vsako besedno sporočilo že besedilo. Besedilo je le tisto, pri katerem zaradi urejenosti lahko ugotovimo, čemu je nastalo in o čem lahko govorimo, pri katerem se povedi smiselno navezujejo druga na drugo ter v katerem ne manjka noben bistven podatek za razumevanje.
3.2
SPORAZUMEVALNA NAČELA
Za dobro in predvsem uspešno komunikacijo so zelo pomembni zgoraj navedeni dejavniki sporočanja, prav tako pa so pomembna tudi načela sporočanja. R. Zadravec - Pešec (1994, str. 36) pravi, da sporazumevalna načela niso pravila ali pa zakoni in da je pričakovanje, da jih bodo ljudje ves čas upoštevali nemogoče. Komunikacija bo že zelo dobra, če bomo upoštevali prvo vodilno načelo, načelo sodelovanja. Upoštevanje vseh načel bi lahko razumeli kot pogoj dobrega in uspešnega sporazumevanja.
3.2.1 NAČELO SODELOVANJA
Načelo sodelovanja je vodilno načelo in naj mu bodo ostala načela podrejena. Prispevek naj bo v skladu s pričakovanji. Primeren mora biti stopnji, na kateri se pojavi ter mora biti primeren namenu in smeri pogovora (Zadravec - Pešec, 1994, str. 37).
3.2.2 NAČELO KAKOVOSTI
Načelo kakovosti priporoča naj bo prispevek popolnoma resničen. Verjeti moramo v to kar govorimo (npr. Priden si implicira, da v to verjamem.). Torej ne govoriti stvari, za katere nismo prepričani, da so resnične ter ne govoriti tistih stvari, za katere nimamo dokazov, da so resnične.
Vsi nepristni in ponarejeni izreki, kot so laži, namigovanja, obrekovanja kršijo načelo kakovosti (Zadravec - Pešec, 1994, str. 37).
3.2.3 NAČELO KOLIČINE
Načelo količine je zelo težko vestno spoštovati. Večkrat tehtamo, koliko govorec morda že ve, koliko mora vedeti in koliko lahko ve. Glede na te ugotovitve se lahko odločimo, kaj mu bomo povedali, kaj pa mu bomo dali vedeti. Torej naj bo prispevek tako informativen, kot se zahteva in naj ne bo bolj informativen, kot je potrebno. Načelo količine kršijo tisti ljudje, ki govorijo toliko, da drugi ne pridejo do besede ter tisti ljudje, iz katerih je potrebno besede vleči (Zadravec - Pešec, 1994, str. 37).
3.2.4 NAČELO PRIMERNOSTI
Načelo primernosti ali ustreznosti pomeni, da prispevek spada v kontekst in se tiče teme, kar zagotavlja vezljivost v pogovoru ali diskurzu. Če ne bi implikacij izpeljevali iz tega načela, bi bilo lahko veliko prispevkov, ki sledijo drug drugemu, precej nepovezanih (Zadravec - Pešec, 1994, str. 37).
3.2.5 NAČELO NAČINA
Načelo načina je precej kompleksno načelo. Zahteva več postavk, na katere moramo biti pozorni in jih upoštevati. Od nas zahteva, da smo jasni, kar pomeni, da ne zapletamo in ne
»nalagamo«, da smo določni, kar pomeni, da pri prispevku ne ovinkarimo. Od sogovorca se v tem primeru pričakuje, da pripoveduje urejeno, kar pomeni, da ne skače iz ene stvari na drugo in upošteva vrstni red dogodkov. Da se izogiba dvoumnosti, da ne zavaja ter je jedrnat. Kar se
da torej povedati z le nekaj besedami, tudi tako pove, razen če je to res potrebno zaradi dodatne razlage ali razumevanja (Zadravec - Pešec, 1994, str. 38).
4. JEZIK V VRTCU
Govorno-jezikovni razvoj in opismenjevanje se začneta že ob rojstvu. Vedno večja sposobnost komunicirati z govorom je ena bistvenih razlik, ki ločuje starejše predšolske otroke od dojenčkov in malčkov. Otroci hočejo komunicirati in biti razumljeni. Prav zato je bistvenega pomena, da se odrasli osredotočijo na to, kaj želijo otroci posredovati in tudi kako poskušajo kaj povedati in zapisati. Kompleksnost otrokovega jezika se razvija kot rezultat dvostranskega pogovora otroka s seboj ter med otroki in odraslimi, ki pozorno poslušajo in kažejo svoje interese (Hohmann in Weikart, 2005, str. 344).
M. Hohmann in Weikart (2005, str. 345) sta zapisala: »Vrtci, kjer cenijo jezik in opismenjevanje, so hrupni in aktivni.« Povsem logično je, da bo v vrtcu, ki podpira razvoj jezika, slišati nenehen hrup zaradi pogovorov otrok, saj je razvoj jezika interaktiven proces in otroci prav nenehno govorijo o svojih izkušnjah. Tako v vrtcu ne moremo pričakovati, da bodo otroci razmeroma tiho in bodo pretežno govorili le odrasli, saj bi s tem zavirali razvoj jezika ter preprečevali njihovo temeljno potrebo po komunikaciji (prav tam).
V Priročniku h Kurikulu za vrtce (2010, str. 79) je zapisano, da bi v programu predšolske vzgoje morala biti v obeh starostnih obdobjih jezikovna vzgoja prisotna v velikem deležu. Program mora otroku zagotavljati aktivno udeležbo v sporazumevalnem procesu, mu nuditi možnost sporazumevanja in učenja strategij tvorjenja besed v različnih govornih položajih ter možnost spoznavanja, da je vloga, ki jo opravlja, neka jezikovna oblika, odvisna od mnogih dejavnikov.
Jezikovne vzgoje pa ne smemo razumeti le kot razvoja slovnične zmožnosti, ampak širše, torej tudi knjižno in neknjižno vzgojo ter predopismenjevanje. Vzgojiteljica tako lahko z različnimi dejavnostmi nudi otrokom ustrezne spodbude za razvoj predbralnih spretnosti. V vrtcu seveda otrok razvija tudi svoj govor. Na njegov razvoj vplivajo tako sociološki in socialni kot biološki in psihološki dejavniki, torej lahko rečemo in zunanji in notranji dejavniki. Na otroka kot zunanji dejavnik zelo pomembno vpliva govor odraslih, kar pomeni, da mora vzgojiteljica dobro poznati tudi svoj stil komunikacije (Kranjc in Saksida, 2010, str. 79).
4.1
PODROČJE DEJAVNOSTI JEZIKA V KURIKULUMU ZA VRTCE
Področje jezika je v vrtcu zelo široko in razvejano, zato cilje opredeljujemo na štirih ravneh dejavnostih:
1. govorna vzgoja, 2. književna vzgoja, 3. predopismenjevanje,
4. knjižna vzgoja kot del informacijskega predopismenjevanja.
Pomembno pa je, da teh štirih ravni ne smemo ločevati drugo od druge. Prav nasprotno, potrebno jih je povezati v celoto, saj tako počnejo tudi otroci, ko se učijo jezika v naravnem okolju. Med seboj pa niso povezane le ravni dejavnosti na področju jezika, ampak je jezik povezan tudi z drugimi področji v Kurikulumu za vrtce (1999). V vrtcu torej ne poučujemo enkrat poslušanja, drugič govorjenja in podobno, temveč so vse sporazumevalne dejavnosti del vsakdanjega življenja v vrtcu, ves čas odvisne tudi od drugih dejavnikov (Kroflič idr., 2010, str. 80–81).
Jezikovna dejavnost v predšolskem obdobju vključuje široko polje sodelovanja in komunikacije z odraslimi in otroki, saj je to obdobje najpomembnejše za razvoj govora. V tem obdobju se intenzivno učijo izražati izkušnje, čustva, misli in razumeti sporočila drugih. Poleg tega pa so v jezikovnih dejavnostih vse jezikovne ravni povezane med seboj, poleg tega pa je razvoj jezika naravno vpleten v vsa področja dejavnosti. Tako se otroci jezika učijo ob poslušanju vsakdanjih pogovorov, glasnem pripovedovanju ali branju literarnih besedil, ob rabi jezika v domišljijskih igrah, dramatizacijah, ob petju pesmic, ob učenju od otrok do otrok ipd.
Otroci morajo imeti možnost, da jih na njim ustrezen način seznanimo z nekaterimi jezikovnimi spoznanji, registri, jezikovnimi skupinami, predstavimo razlike med socialnimi zvrstmi, knjižnim in neknjižnim jezikom itn. (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 31).
Tako je temeljni cilj, ki definira globalne cilje po Kurikulumu za vrtce (1999), razumevanje jezika kot temelja lastne identitete. Poleg tega dokument navaja globalne cilje ter tudi podrobnejše, konkretne cilje, vezane na področje razvoja jezika ter posledično načrtovane dejavnosti.
4.1.1 GLOBALNI CILJI PO KURIKULUMU ZA PODROČJE JEZIKA
Globalni cilji so:
– Jezik kot objekt igre.
– Zavedanje obstoja lastnega in drugih jezikov ter lastne in drugih kultur.
– Poslušanje, razumevanje in doživljanje jezika.
– Doživljanje in spoznavanje temeljnih literarnih del za otroke.
– Razvijanje jezika z vidika moralno-etične dimenzije.
– Spodbujanje ustvarjalnosti.
– Razvijanje jezika z vidika moralno-etične dimenzije.
– Spodbujanje ustvarjalnosti.
– Razvijanje neverbalnih komunikacijskih spretnosti.
– Spodbujanje jezikovne zmožnosti (artikulacija, besednjak, besedila, komunikacija itn.).
– Spodbujanje simbolov pisnega jezika.
– Doživljanje statusa slovenskega jezika kot državnega jezika (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 32).
Globalnim ciljem sledijo še konkretni cilji in primeri dejavnosti za 1. in 2. starostno obdobje, ki bolj nazorno določijo, katere dejavnosti je potrebno pripraviti otrokom v vrtcu za spodbujanje celostnega razvoja področja jezika.
4.1.2 VLOGA ODRASLEGA V KURIKULUMU ZA PODROČJE JEZIKA
Vzgojni delavci, ki pripravljajo in izvajajo različne dejavnosti s področja jezika, kot so pripovedovanje in branje pravljic, ugank, pesmic, uprizarjanje lutkovnih predstav ipd., s takim načinom dela otrokom omogočajo stik tako z zbornim in knjižnim pogovornim jezikom.
Pomembno pa je spodbujati oz. uvajati komunikacijo na splošno ter pokazati, da jo cenijo. Pri spodbujanju jezikovne zmožnosti uporabljajo najrazličnejše knjige različnih področij, pravljice, pesmi, igre ipd., poleg tega pa je pomembno tudi spodbujanje otrok k pripovedovanju pravljic, ugank, lutkovnih iger ipd. ter tudi razpravljanju o tem.
Pri otroku je pomembno spodbujanje koncepta prostora, časa, barve, količinski izrazi ipd.
predvsem skozi igro in verbalno komunikacijo (npr. več – manj, lep – grd, vesel – žalosten, težko – lahko…) (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 35 in 37).
Dobro in pomembno je, da vzgojni delavci v vrtcu uporabljajo primerno lastno govorico telesa ter z neverbalno komunikacijo poskuša vzpostavljati interakcijo z otroki. Pri tem je pomembno prepoznati možne nesporazume v neverbalni komunikaciji in se zavedati možnosti različnih stilov neverbalne komunikacije (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 36).
Teoretičnemu delu sledi empirični del diplomskega dela.
III. EMPIRIČNI DEL 1 CILJI RAZISKAVE
Glavni cilji raziskave so ugotoviti, katero zvrst jezika uporabljajo vzgojitelji/-ce in katero pomočniki/-ce vzgojitelja/-ice in ali se pri tem pojavljajo razlike ter ali prihaja do razlik glede na starost pedagoškega delavca in glede na starostno obdobje otrok, v katerem delajo. Cilj raziskave pa je ugotoviti tudi, kakšen način komunikacije s starši uporabljajo vzgojitelji/-ce in pomočniki/-ce vzgojitelja/-ice najpogosteje in kaj jim pri tem predstavlja največjo oviro.
2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN HIPOTEZE
RV 1: Ali se pri rabi jezika pojavljajo bistvene razlike med vzgojiteljem/-ico in pomočnikom/- ico vzgojitelja/-ice?
RV 2: Ali na rabo zvrsti jezika vpliva starost zaposlenih?
RV 3: Kako pogosto vzgojitelji/-ce in pomočniki/-ce vzgojitelja/-ice uporabljajo določeno zvrst slovenskega jezika pri komunikaciji z otroki v vrtcu?
RV 4: Ali se pedagoški delavci samoizobražujejo na področju slovenščine in ali si želijo več izobraževanja na tem področju?
H 1: Vzgojiteljem/-icam in pomočnikom/-icam vzgojitelja/-ice se zdi uporaba knjižnega jezika pri komunikaciji z otroki zelo pomembna.
H 2: Knjižni jezik najpogosteje uporabljajo pri načrtovanih dejavnostih.
H 3: Najtežji način komunikacije s starši je frontalno javno sporočanje.
H 4: Vzgojitelji/-ce in pomočniki/-ice vzgojitelja/-ice v prvem starostnem obdobju pogosteje uporabljajo neknjižni pogovorni jezik kot v drugem starostnem obdobju.
3 RAZISKOVALNA METODA
Uporabila sem deskriptivno (opisno) in kavzalno–neeksperimentalno metodo raziskovanja.
3.1
VZOREC
Vzorec raziskave je bil neslučajnostni in namenski. Med zaposlene vzgojitelje/-ice in pomočnike/-ice vzgojitelja/-ice v vrtcu sem razdelila 100 anketnih vprašalnikov. Vrnili so mi 83 izpolnjenih anketnih vprašalnikov.
Tabela 1: Delovno mesto anketiranih.
Delovno mesto Število anketiranih Število anketiranih v % Pomočnik/-ica vzgojitelja/-ice 41 49 %
Vzgojitelj/-ica 42 51 %
V raziskavi je sodelovalo 83 vzgojnih delavcev (N). Tabela prikazuje, da je bilo od tega v raziskavo vključenih 41 (49 %) pomočnikov/-ic vzgojitelja/-ice ter 42 (51 %) vzgojiteljev/-ic.
Graf 1: Starost anketiranih
Prevladujoča starostna skupina anketiranih je 41–50 let, to predstavlja 35 % delež, sledi starostna skupina 31–40 let, 29 %, nato starostna skupina 20–30 let, ki predstavlja 22 %.
Najmanj anketiranih je starih nad 50 let, le 14 %.
20–30 let 22 %
31–40 let 29 % 41–50 let
35 %
nad 50 let 14 %
Tabela 2: Starostno obdobje skupine anketiranih
Starostno obdobje Število anketiranih Število anketiranih v %
1. starostno obdobje 32 39 %
2. starostno obdobje 51 61 %
Večji del anketiranih dela v skupini drugega starostnega obdobja, 61 % ter nekoliko manjši del, 39 % v prvem starostnem obdobju.
3.2
PRIPOMOČKI
Pri zbiranju podatkov sem uporabila anonimni anketni vprašalnik. Sestavljen je iz 17 vprašanj.
Prva tri vprašanja se navezujejo na splošne podatke anketiranca, naslednjih 14 pa na področje rabe slovenščine v vrtcu ter na izobraževanje na tem področju. 16 vprašanj je zaprtega tipa, eno vprašanje kombinirano.
3.3
POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV
Anketni vprašalnik sem sestavila čim bolj enostavno s kratkimi in jasnimi vprašanji ter ponujenimi odgovori, da bi s tem lahko dobila čim večje število sodelujočih anketiranih, saj jim reševanje anketnega vprašalnika ni vzelo veliko časa. Anketni vprašalnik sem razdelila v fizični obliki. Razdelila sem 100 anketnih vprašalnikov in dobila izpolnjenih 83 anketnih vprašalnikov.
3.4
POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV
Pridobljene podatke z anketnim vprašalnikom sem obdelala s programom Grafikon v programu Microsoft Word ter Microsoft Excel in jih predstavila opisno ter grafično s tabelami in grafi.
4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
V nadaljevanju sledi prikaz in interpretacija rezultatov pridobljenih v raziskavi z anketnim vprašalnikom, v kateri je sodelovalo 83 vzgojiteljev/-ic in pomočnikov/-ic vzgojitelja/-ic.
Odgovorila bom tudi na vsa zastavljena raziskovalna vprašanja ter potrdila ali ovrgla zastavljene hipoteze. Na koncu sledi še sklep bistvenih ugotovitev v raziskavi.
Opomba: v nadaljevanju bom v večini uporabljala žensko obliko, saj je ta prevladujoča v tem poklicu.
Najprej me je zanimalo, kako pomembna se zdi anketiranim uporaba knjižnega jezika v komunikaciji z otroki.
Graf 2: Pomembnost uporabe knjižnega jezika v komunikaciji z otroki
Od vseh anketiranih 83 (100 %) nihče ni mnenja, da je uporaba knjižnega jezika v komunikaciji z otroki nepomembna. Kar 51 (36 %) vprašanih meni, da je uporaba knjižnega jezika pri komunikaciji z otroki v vrtcu zelo pomembna in 31 (37 %), da je pomembna. Glede na pridobljene rezultate z anketnim vprašalnikom lahko potrdim prvo zastavljeno hipotezo, da se vzgojiteljem/-icam in pomočnikom/-icam vzgojitelja/-ice zdi uporaba knjižnega jezika pri komunikaciji z otroki zelo pomembna, saj je delež tega izbranega odgovora večinski.
Tudi v Priročniku h Kurikulu za vrtce (2010) je zapisano, da mora vzgojiteljica dobro poznati stil komunikacije, saj je zgled otroku. Prav tako tudi L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (2003, str. 22) navajata, da se otrok v interakciji z odraslim lahko nauči več, kot če nekaj
0 % 37 %
63 %
Nepomembna Pomembna Zelo pomembna
opravlja samostojno. Odrasli ali od njega razvitejši otroci otroku služijo kot neposredni model za posnemanje dejavnosti, ki je sam ne more spontano še izvesti. Torej smo odrasli pomemben komunikacijski zgled otroku.
Nato me je zanimalo, kako pogosto anketirane vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic uporabljajo zborni knjižni jezik, pogovorni knjižni jezik in neknjižni pogovorni jezik v komunikaciji z otroki v vrtcu.
Graf 3: Pogostost uporabe zbornega knjižnega jezika, pogovornega knjižnega jezika ter neknjižnega pogovornega jezika v komunikaciji z otroki v vrtcu
5 (6 %) anketiranih nikoli ne uporablja zbornega knjižnega jezika ter ravno tako 5 (6 %) anketiranih vedno uporablja zborni knjižni jezik v komunikaciji z otroki v vrtcu. 18 (22 %) vprašanih zborni knjižni jezik uporablja redko, 24 (37 %) včasih ter kar 31 (37 %) vprašanih zelo pogosto uporablja zborni knjižni jezik v komunikaciji z otroki. Nad rezultati tega odgovora sem zelo presenečena, saj je zborni knjižni jezik normirani jezik, namenjen širši javnosti in predvsem v pisni obliki, v ustni pa le kot branje, recitacija, deklamacija ipd. (Skaza, 2010, str. 9). Torej v vrtcu zborni knjižni jezik uporabljamo večinoma le pri branju slikanic, deklamacij ipd., pri prosti komunikaciji z otroki pa menim, da skoraj nikoli ali pa le redko kdo in redko kdaj. Seveda ne moremo reči, da ga ne uporabljamo nikoli, prav tako pa ne, da ga uporabljamo vedno. Menim, da je do takšne izbire odgovorov ter končnih rezultatov prišlo
0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 %
Zborni knjižni jezik Knjižni pogovorni jezik Neknjižni pogovorni jezik Nikoli Redko Včasih Zelo pogosto Vedno
zaradi nepoznavanja, kaj pomeni zborni knjižni jezik ter knjižni pogovorni jezik, in nepoznavanja razlik med njima.
Pri uporabi knjižnega pogovornega jezika so se anketirane opredelile sledeče: 1 (1 %) oseba nikoli ne uporablja knjižnega pogovornega jezika v komunikaciji z otroki v vrtcu, 4 (5 %) redko, 12 (14 %) včasih, 15 (18 %) vedno ter kar 51 (62 %) anketiranih zelo pogosto uporablja knjižni pogovorni jezik v komunikaciji z otroki v vrtcu.
Glede uporabe neknjižnega pogovornega jezika pa so se opredelile takole: 1 (1 %) oseba nikoli ne uporablja neknjižnega pogovornega jezika, 20 (24 %) zelo pogosto, 22 (27 %) redko ter kar 40 (48 %) anketiranih zelo pogosto uporablja neknjižni pogovorni jezik. Nihče 0 (0 %) ni izbral odgovora, da vedno uporablja neknjižni pogovorni jezik v komunikaciji z otroki v vrtcu.
Glede na pridobljene rezultate lahko rečem, da je uporaba zbornega in knjižnega pogovornega v komunikaciji z otroki zelo pogosta ter uporaba neknjižnega pogovornega jezika zelo redka ali se pojavlja le včasih. Takšni rezultati so zelo spodbudni, saj to pomeni, da so vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice otrokom zelo dober zgled.
Toporišič (2000, str. 15) je zapisal, da imata prav šola in vrtec pomembno vlogo pri zavestnem usvajanju zbornega jezika.
T. Devjak in Petek (2011, str. 27) navajata, da je slovenščina popolnoma razvit in notranje bogato razčlenjen moderni jezik in je uradni jezik Republike Slovenije, še vedno pa je zelo zakoreninjen nekdanji skupni jezik. Veliko se uporablja t. i. hrvatizmov in srbizmov. Vzgojitelj otroku predstavlja zgled, otrok ga posnema, se po njem ravna. Ker vzgojiteljica za otroka predstavlja prvi stik z institucionalnim okoljem, mora pri svojem delu pokazati tudi veliko mero jezikovne ozaveščenosti in predvsem dosledno uporabljati slovensko knjižno izrazje. Če bi bila doslednost na tem področju pri vzgojiteljicah na visoki ravni, se napake in neraba slovenskega knjižnega izrazja ne bi več širile iz generacije v generacijo, ampak bi se v nas ukoreninila t. i.
čista jezikovna zavest (npr. biti osveščen namesto biti ozaveščen, bivši namesto nekdanji, bodoči namesto prihodnji …).
Nadalje me je zanimala primerjava rabe neknjižnega pogovornega jezika v 1. in v 2. starostnem obdobju.
Graf 4: Primerjava rabe neknjižnega pogovornega jezika v 1. in 2. starostnem obdobju.
1 (3 %) anketiranka 1. starostnega obdobja izbral odgovor, da nikoli ne uporablja neknjižnega pogovornega jezika, 7 (22 %) se jih je opredelilo, da redko, iz 2. starostnega obdobja pa 15 (29 %) prav tako redko. 17 (53 %) vprašanih 1. starostnega obdobja se je opredelilo, da včasih uporabljajo neknjižni pogovorni jezik, 23 (45 %) pa iz 2. starostnega obdobja. Za zelo pogosto rabo neknjižnega pogovornega jezika se je opredelilo več anketiranih 2. starostnega obdobja, 13 (26 %), medtem ko le 7 (22 %) 1. starostnega obdobja. Nihče od anketiranih ni izbral odgovora vedno. Ob zastavljanju hipoteze sem razmišljala, da morda vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice v 1. starostnem obdobju zaradi prilagajanja govora mlajšim otrokom večkrat uporabljajo neknjižni jezik (npr. pomanjševalnice, primerjave …). Z zgoraj pridobljenimi in interpretiranimi podatki lahko ovržem četrto zastavljeno hipotezo, da vzgojitelji/-ice in pomočniki/-ice vzgojitelja/-ice v prvem starostnem obdobju pogosteje uporabljajo neknjižni pogovorni jezik kot v drugem starostnem obdobju. Glede na pridobljene rezultate se je izkazalo, da v 2. starostnem obdobju zelo pogosto uporabljajo neknjižni pogovorni jezik v primerjavi s 1. starostnim obdobjem.
Hohmann in Weikart (2005) sta zapisala, da se jezik in opismenjevanje razvijeta že pri majhnih otrocih ter veljata za osnovo socialne interakcije in otrokovega aktivnega ukvarjanja z okoljem.
Vse osebe, ki kakorkoli delajo z otroki, jim pripovedujejo, berejo pravljice, pripovedujejo uganke, pesmice, uprizarjajo lutkovne igrice, otroku omogočajo stik s knjižnim jezikom, tako
3 %
22 %
53 %
22 %
0 % 0 %
29 %
45 %
26 %
0 % 0 %
10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 %
Nikoli Redko Včasih Zelo pogosto Vedno
1. starostno obdobje 2. starostno obdobje
govorjenim kot tudi zbornim in mu s tem omogočajo ob narečju in pogovornem jeziku spoznavati tudi knjižno zvrst jezika (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 35).
Nadalje me je še zanimalo, ali je raba zbornega knjižnega jezika odvisna od starosti vzgojiteljice oz. pomočnice vzgojiteljice.
Graf 5: Primerjava rabe zbornega knjižnega jezika glede na starost vzgojiteljev/-ic in pomočnikov/-ic vzgojitelja/-ice
Rezultati kažejo, da vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice, starejše od 50 let, zelo pogosto ali vedno uporabljajo zborni knjižni jezik, sledijo vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice med 41.
in 50. letom starosti, najredkeje ali pa celo nikoli zbornega knjižnega jezika ne uporabljajo najmlajše vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice, stare od 20 do 30 let.
Dandanes potrebujemo močan in razvit knjižni jezik z vsemi prvinami, ki ta jezik določajo, saj je le-ta pokazatelj živosti slovenske znanosti. Poleg tega pa je tudi temeljna orientacijska točka stilistike umetnostnega besedila. Torej lahko rečemo, da je temeljni izraz kultiviranosti javne besede (Vidovič Muha, 2013 v Dragan, 2018).
Nato me je zanimalo, ali je raba knjižnega pogovornega jezika odvisna od starosti vzgojiteljice oz. pomočnice vzgojiteljice.
22 % 33 % 28 % 11 % 16 %
0 % 21 % 42 % 33 % 4 %
7 % 14 % 27 % 52 % 0 %0 % 34 % 8 % 50 % 8 %
N I K O L I R E D K O V Č A S I H Z E L O P O G O S T O V E D N O
20–30 let 31–40 let 41–50 let Nad 50 let
