UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Maja Spasojević
VPLIV HRUPA NA PROZODIČNE ZNAČILNOSTI GOVORA
Magistrsko delo
Ljubljana, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Maja Spasojević
VPLIV HRUPA NA PROZODIČNE ZNAČILNOSTI GOVORA
Magistrsko delo
Mentor: red. prof. dr. Hotimir Tivadar Somentor: doc. dr. Samo Beguš
Ljubljana, 2020
ZAHVALA
Lepot jezika ni mogoče odkriti brez prisotnosti misli, kakor ni mogoče, da bi misli zasijale brez svetlobe jezika.
Marcus Tulius Cicero
Izredno se zahvaljujem mentorju, red. prof. dr. Hotimirju Tivadarju in somentorju, doc. dr. Samu Begušu za strokovne nasvete, podporo in pomoč pri nastajanju magistrske naloge ter za vzbujanje navdušenja nad področjem fonetike in fonologije ter elektroakustike.
Zahvala gre tudi vsem sodelujočim v raziskavi za pripravljenost k sodelovanju in potrpežljivost med snemanjem. Brez vas mi ne bi uspelo.
Zahvaljujem se mojim dragim staršem in sestri za vso ljubezen in podporo, ki ste mi jo nudili na celotni študijski poti, se z menoj veselili ob uspehih in mi stali ob stani v težkih trenutkih.
Iskrena hvala tudi vsem prijateljem, ki ste z menoj delili vse lepe trenutke in kreirali spomine, ki jih bom za vedno hranila.
HVALA!
POVZETEK
Hrup je eden izmed vodilnih okoljskih dejavnikov, ki vplivajo na pojav fizičnih ali mentalnih bolezni ter znižujejo kakovost življenja prebivalstva. Je tudi pomemben javnozdravstveni problem, saj izpostavljenost prekomernim ravnem hrupa vodi do nastanka poškodb slušnega sistema, kognitivnih motenj, motenj spanja, razdražljivosti in vrste drugih težav, ki negativno vplivajo na človekovo počutje in zdravje. Več kot polovica evropske populacije je vsakodnevno obremenjena s čezmernimi ravnmi hrupa, ki presegajo zakonsko dovoljene vrednosti. Izpostavljenost hrupu vpliva na celotno človekovo delovanje, tako na duševno sfero kot tudi na avtonomno živčevje in endokrini sistem. Hrupu so izpostavljeni predvsem zaposleni v transportnih panogah, industriji in predelovalnih obratih, pa tudi zaposleni v storitvenih dejavnostih, kot so: izobraževanje, zdravstveno varstvo, gostinstvo ipd. Zaradi razvoja in širjenja transporta in industrije se je hrupu skoraj nemogoče izogniti, lahko pa se pred njim vsaj delno zaščitimo, zato je ozaveščanje o negativnih vplivih hrupa na zdravje ter uvajanje smernic za zaščito pred hrupom nujno potrebno. Hrup ima pomemben vpliv tudi na govor in komunikacijo, saj pomembno zmanjšuje sposobnost avditivne kontrole govora, hkrati pa je pod vplivom hrupa zmanjšana tudi razumljivost sporočila. Govorec vlaga več truda v komunikacijo pod vplivom hrupa z namenom ohranjanja avditivne kontrole in razumljivosti govora, zato svoj govor akustično in časovno modificira, kar lahko vpliva na nastanek poškodb govornega organa, poleg tega pa modificiran govor vpliva na poslušalčevo razumevanje sporočila, kar zmanjšuje uspešnost komunikacije. V magistrskem delu je bila izvedena primerjava prozodičnih prvin govora (govorne jakosti, hitrosti artikulacije in govora, tonskega poteka v besedi in stavku ter višine osnovnega tona) štirinajstih bralcev med branjem petih besedil v sedmih različnih akustičnih situacijah (v tišini, pod vplivom cestnega in govornega hrupa na nivoju jakosti 60 dB, pod vplivom cestnega in govornega hrupa z nivojem jakosti 80 dB ter pod vplivom cestnega in govornega hrupa z nivojem jakosti 80 dB, predvajanega z zvočnikom). Poleg tega je bilo preverjeno, katera vrsta in nivo jakosti hrupa sta najbolj moteča za bralce. Bralci so bili med branjem besedil snemani, zvočni posnetki branja pa so bili nato obdelani in analizirani v programu za fonetično analizo govora Praat. Ugotovljeno je bilo, da vrsta in nivo jakosti hrupa vplivata na jakostno strukturo govora, saj se govorna jakost zvišuje skladno z zvišanjem nivoja jakosti hrupa. Vrsta branega besedila na jakostne spremembe govora ni imela vpliva. Hitrost govora in artikulacije sta se pomembno spreminjali glede na vrsto branega besedila, akustična situacija pa na hitrost ni imela pomembnega vpliva. Bralci so umetnostna besedila brali počasneje, najmanjšo hitrost govora in artikulacije so dosegali med branjem pesmi. Hrup in vrsta besedila nista imela pomembnega vpliva na spreminjanje povprečnega laringalnega tona pri vseh bralcih, vendar so bile kljub temu ugotovljene spremembe pri vsakem posameznem bralcu. Tonski potek v besedi se je pod vplivom hrupa spreminjal predvsem pri manj pogosto rabljenih besedah, najpogosteje so se spremembe pojavile med prvim uvajanjem višjega nivoja jakosti hrupa. Stavčna intonacija se je v posameznih stavkih spreminjala v povezavi z okoliškimi stavki in celotnim besedilom, tudi tu so bile spremembe najpogostejše med prvim branjem pod vplivom določenega nivoja jakosti hrupa. Po mnenju bralcev je bil tako za branje kot poslušanje najbolj moteč govorni hrup z nivojem jakosti 80 dB, predvsem zaradi informacijsko maskirajočega učinka. Ugotovitve glede spreminjanja prozodičnih prvin govora pod vplivom hrupa so pokazale, da je hrup pomemben dejavnik, ki negativno vpliva na govorčevo sposobnost lastne kontrole govora, vendar se njegov vpliv med govorci individualno razlikuje. Pomembno je zavedanje o negativnih učinkih hrupa na govorne spremembe ter posameznikovo prilagajanje govora v hrupnih situacijah, saj lahko na ta način govorci, ki so vsakodnevno izpostavljeni komunikaciji v hrupnem okolju, ohranjajo uspešnost komunikacije s sogovorci ter zmanjšajo možnost pojava poškodb govornega aparata zaradi glasnega govora pod vplivom hrupa.
KLJUČNE BESEDE: zvok, hrup, prozodične prvine govora, komunikacija
ABSTRACT
Noise is one of the leading environmental factors that affect the onset of physical or mental illness and reduce the quality of life of a population. It is also a major public health problem, as exposure to excessive noise levels leads to damage to the hearing system, cognitive impairment, sleep disorders, irritability, and a variety of other problems that negatively affect human well-being and health.
Exposure to noise affects the entire human function, both the mental sphere and the autonomic nervous system and endocrine system. Employees in the transport industries, industry and production are mostly exposed to the noise, however it also affects employees in the service industries such as: education, healthcare, catering, etc. Due to the development and expansion of transport and industry, it is almost impossible to avoid noise, but we can partially protect ourselves from its harmful effects, therefore raising awareness of the negative effects of noise on health and the introduction of noise protection guidelines is essential. Noise also has a significant impact on speech and communication, as it significantly reduces the speaker’s ability of auditory speech control, and also reduces the intelligibility of the message. The speaker invests more effort into noise-induced communication to maintain auditory control and intelligibility of speech, so he modifies his speech acoustically and temporally, which can encourage the occurrence of damage to the vocal cords, and in addition, modified speech affects the listener's understanding of the message, which reduces communication performance. The master's thesis compared prosodic elements of speech (speech loudness, articulation and speech rate, accent, intonation and voice pitch) of fourteen readers while reading five texts in seven different acoustic situations (in silence, under the influence of road and speech noise at 60 dB level, influenced by road and voice noise at 80 dB level and influenced by road and voice noise at 80 dB played with the loudspeaker). In addition, it was tested which type and noise level were most disturbing to the readers. The readers were recorded while reading texts, and audio readings were then processed and analysed in the Praat (program for phonetic analysis of speech). The type and level of the noise have been found to influence the loudness of the speech, since the loudness of the speech increases with the increase of the noise level. The type of read text had no effect on the speech loudness changes. Speech and articulation rate varied significantly depending on the type of text being read, however the acoustic situation had no significant effect on speech rate. Readers were reading literary texts more slowly, with the lowest speech and articulation rate achieved while reading a poem. Noise and text type did not have a significant effect on altering average laryngeal tone in all readers, but changes were observed in each individual reader. The tone of the word under the influence of noise changed especially in less commonly used words, the most frequent changes occurring during the first introduction of a higher noise level. The sentence intonation varied in individual sentences in relation to the surrounding sentences and the whole text, even here changes were most frequent during the first reading under the influence of a certain level of noise. According to the readers, both reading and listening were the most disturbed by speech noise at 80 dB level, mainly due to the information- masking effect. Findings regarding the change of prosodic elements of speech under the influence of noise have shown that noise is an important factor that negatively affects the speaker's ability to control his own speech, but its influence varies between speakers individually. Awareness of the negative effects of noise on speech and the individual's adaptation of speech in noisy situations is important, since speakers who are daily exposed to communication in a noisy environment can maintain the effectiveness of communication with their interlocutors and reduce the possibility of damage to the speech organs due to loud speech in noisy conditions.
KEY WORDS: sound, noise, prosody of speech, communication
KAZALO VSEBINE
I. UVOD ... 1
II. TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 2
1. ZVOK ... 2
1.1. AKUSTIČNE ZNAČILNOSTI ... 2
1.2. ŠIRJENJE ZVOKA ... 4
1.3. ANATOMIJA UŠESA IN FIZIOLOGIJA SLUHA... 5
2. HRUP ... 7
2.1. ŠKODLJIVI UČINKI HRUPA NA ZDRAVJE... 7
2.1.1. AURALNI UČINKI HRUPA ... 9
2.1.2. EKSTRAAURALNI UČINKI HRUPA ... 11
2.2. UKREPI ZA ZMANJŠANJE HRUPA ... 12
2.3. ZAKONSKO DOLOČENE MEJNE VREDNOSTI HRUPA ... 12
2.3.1. HRUP V BIVANJSKEM OKOLJU ... 13
2.3.2. HRUP NA DELOVNEM MESTU ... 14
3. VPLIVI HRUPA NA GOVORNO KOMUNIKACIJO ... 16
3.1. VPLIV HRUPA NA GOVORNO PRODUKCIJO ... 17
3.1.1. LOMBARDOV EFEKT ... 18
3.2. VPLIVI HRUPA NA GOVORNO PERCEPCIJO ... 20
3.2.1. IZOLIRANJE TARČNEGA GOVORNEGA SIGNALA ALI ''COCKTAIL-PARTY EFEKT'' 21 3.3. VPLIV VRSTE HRUPA NA GOVORNO PRODUKCIJO IN PERCEPCIJO ... 23
4. PROZODIJA GOVORA ... 25
4.1. POMEN PROZODIJE ZA KOMUNIKACIJO ... 25
4.2. PROZODIČNE PRVINE GOVORA... 28
4.3. PROBLEMATIKA PROZODIJE V GOVORJENEM SLOVENSKEM JEZIKU ... 30
4.3.1. JAKOST GOVORA ... 30
4.3.2. HITROST GOVORA IN ARTIKULACIJE ... 31
4.3.3. SPREMINJANJE OSNOVNEGA LARINGALNEGA TONA ... 32
4.3.4. TON V BESEDI IN STAVKU ... 32
4.3.5. RITEM GOVORA ... 34
III. EMPIRIČNI DEL ... 35
1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 35
2. CILJI RAZISKAVE ... 35
2.1. HIPOTEZE ... 35
2.2. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 36
3. METODOLOGIJA ... 36
3.1. OPIS VZORCA ... 36
4. POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 37
4.1. IZBIRA BESEDIL... 37
4.2. IZBIRA VRSTE IN NIVOJEV JAKOSTI HRUPA (AKUSTIČNIH OKOLIJ) ... 38
4.2.1. POSNETKI HRUPA ... 38
4.3. PROSTOR IN OPREMA ... 38
4.3.1. GLUHA SOBA ... 38
4.3.2. OPREMA ... 39
4.3.3. RAZPOREDITEV OPREME ... 40
4.4. NAVODILA ZA PREISKOVANCE... 41
4.5. POTEK SNEMANJA ... 42
5. OBDELAVA PODATKOV ... 42
5.1. HITROST GOVORA IN ARTIKULACIJE ... 42
5.2. GOVORNA JAKOST ... 43
5.3. POVPREČJE IN SPREMINJANJE OSNOVNEGA LARINGALNEGA TONA ... 43
5.4. NAGLAS IN INTONACIJA ... 44
6. ANALIZA IN INTERPRETACIJA REZULTATOV ... 44
6.1. JAKOST GOVORA ... 44
6.2. HITROST GOVORA IN ARTIKULACIJE ... 53
6.3. SPREMINJANJE OSNOVNEGA LARINGALNEGA TONA ... 59
6.4. TONSKI POTEK V BESEDAH IN STAVKIH ... 62
6.4.1. TONSKI POTEK (NAGLAS) V BESEDI ... 62
6.4.2. TONSKI POTEK V STAVKU (STAVČNA INTONACIJA) ... 70
7. PREVERJANJE HIPOTEZ, ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN RAZPRAVA... 77
IV. ZAKLJUČEK ... 83
V. LITERATURA... 86
VI. PRILOGE ... 91
KAZALO SLIK
Slika 1: Krivulje enake glasnosti ... 4
Slika 2: Pojav akustične sence za veliko oviro ... 5
Slika 3: Anatomska sestava ušesa... 6
Slika 4: Poklicne okvare sluha ... 10
Slika 5: Značilnosti mikrofona RØDE NT2000 ... 39
Slika 6: Relativna amplituda signala zvoka iz zvočnika ... 40
Slika 7: Postavitev opreme v gluhi sobi 1 ... 41
Slika 8: Postavitev opreme v gluhi sobi 2 ... 41
Slika 9: Bralec 2, spremembe poteka govorne jakosti ... 49
Slika 10: Bralec 5, spremembe poteka govorne jakosti ... 49
Slika 11: Bralec 4, spremembe poteka govorne jakosti ... 50
Slika 12: Bralka 14, spremembe poteka govorne jakosti ... 51
Slika 13: Bralec 6, naglaševanje v besedi zmaga ... 65
Slika 14: Bralec 4, naglaševanje besede tovori ... 66
Slika 15: Bralka 8, naglaševanje besede morja ... 67
Slika 16: Bralec 3, naglaševanje besede tovori ... 67
Slika 17: Bralec 4, naglaševanje besede morja ... 68
Slika 18: Bralka 8, naglaševanje besede boči... 69
Slika 19: Bralka 13, naglaševanje besede sveta ... 70
Slika 20: Bralec 3, spremembe intonacije med branjem recepta... 73
Slika 21: Bralec 7, sprememba intonacije med branjem recepta... 73
Slika 22: Bralec 5, sprememba intonacije med branjem recepta... 74
Slika 23: Bralec 4, sprememba intonacije med branjem novice ... 75
Slika 24: Bralka 8, spremembe intonacije med branjem novice ... 76
Slika 25: Bralec 2, spremembe intonacije v besedilu Komu zvoni ... 76
Slika 26: Bralka 13, spremembe intonacije v besedilu Utopljenka ... 77
KAZALO TABEL
Tabela 1: Priporočila glede dovoljenega časa izpostavljenosti hrupu z ozirom na raven hrupa ... 12Tabela 2: Mejne vrednosti hrupa v stavbah ... 14
Tabela 3: Največje dopustne ekvivalentne ravni hrupa za nemoteno delo ... 15
Tabela 4: Oddaljenost poslušalca od govorca pri določenem nivoju jakosti hrupa ... 16
Tabela 5: Glasovni obsegi moških in ženskih pevskih glasov ... 32
Tabela 6: Povprečne vrednosti jakosti govora vseh bralcev v decibelih [dB] ... 45
Tabela 7: Povprečne vrednosti jakosti govora pri moških v decibelih [dB] ... 45
Tabela 8: Povprečne vrednosti jakosti govora pri ženskah v decibelih [dB] ... 45
Tabela 9: Pojav minimalnega nivoja jakosti na glasovih ... 52
Tabela 10: Povprečna dolžina branj glede na akustično situacijo in besedilo ... 53
Tabela 11: Povprečna dolžina premorov glede na akustično situacijo in besedilo ... 53
Tabela 12: Povprečna hitrost govora [zlogov/sekundo] glede na vrsto besedila in akustično situacijo ... 54
Tabela 13: Povprečna hitrost artikulacije [zlogov/sekundo] glede na vrsto besedila in akustično
situacijo ... 55
Tabela 14: Podrobnejše vrednosti glede hitrosti govora bralca 4 ... 58
Tabela 15: Povprečne vrednosti osnovnega tona pri moških ... 59
Tabela 16: Povprečne vrednosti osnovnega tona pri ženskah ... 60
Tabela 17: Spremembe mesta naglasa v besedah ... 63
Tabela 18: Spremembe poteka osnovnega tona ... 71
Tabela 19: Rezultati t-testa za neodvisne vzorce za primerjavo razlik med spoloma ... 80
Tabela 20: Rezultati vprašalnika o počutju preiskovancev ... 82
KAZALO GRAFIKONOV
Grafikon 1: Spremembe nivojev govorne jakosti glede na akustično situacijo ... 46Grafikon 2: Spremembe nivojev govorne jakosti posameznega bralca glede na akustično situacijo . 47 Grafikon 3: Spreminjanje povprečnega nivoja govorne jakosti bralcev glede na vrsto besedila ... 48
Grafikon 4: Spreminjanje povprečnega nivoja minimalne jakosti glede na akustično situacijo ... 51
Grafikon 5: Število prebranih zlogov glede na besedilo in akustično situacijo ... 54
Grafikon 6: Povprečna hitrost govora in artikulacije glede na vrsto branega besedila ... 56
Grafikon 7: Razlike v hitrosti artikulacije in govora glede na vrsto besedila in akustično situacijo .. 56
Grafikon 8: Hitrost govora posameznih bralcev glede na akustično situacijo ... 57
Grafikon 9: Povprečna višina osnovnega tona pri posameznih bralcih ... 60
Grafikon 10: Spreminjanje osnovnega tona glede na spol in akustično situacijo ... 61
Grafikon 11: Povprečne vrednosti F0 glede na spol in besedilo ... 62
KAZALO PRILOG
Priloga 1: vprašalnik za udeležence v raziskavi ... 91Priloga 2: besedila za branje ... 95
Priloga 3: rezultati analize varianc anova ... 100
3.1. Spremembe osnovnega tona glede na besedilo ... 100
3.2. Spremembe osnovnega tona glede na akustično situacijo ... 101
3.3. Spremembe nivojev govorne jakosti glede na vrsto besedila ... 103
3.4. Sprmembe nivojev govorne jakosti glede na akustično situacijo ... 104
3.5. Spremembe hitrosti artikulacije glede na vrsto besedila ... 106
3.6. Spremembe hitrosti artikulacije glede na akustično situacijo ... 108
3.7. Spremembe hitrosti govora glede na vrsto besedila ... 109
3.8. Spremembe hitrosti govora glede na akustično situacijo ... 111
1
I. UVOD
Zvok je mehansko valovanje, ki nastane pri nihanju teles v elastičnem mediju, s katerim so na kakršenkoli način povezana. Najpogosteje govorimo o zvoku v zraku, čeprav lahko zvok nastane in se širi tudi v tekočinah in trdnih snoveh, torej v vseh snoveh, ki imajo elastičnost in maso (Celestina, 2014). Različni zvoki spremljajo človeka že od rojstva in mu služijo za komunikacijo, sproščanje, kot opozorilo za nevarnost ipd., nekateri zvoki pa so zanj tudi moteči in škodljivi – takim zvokom pravimo hrup (Bilban, 2011). Hrup je torej vsak nezaželen, moteč ali škodljiv zvok, vendar je dojemanje določenega zvoka kot hrupnega, poleg fizikalnih značilnosti tega zvoka, odvisno tudi od posameznikove subjektivne zaznave (Cigale in Lampič, 2005).
Hrup lahko razdelimo v dve skupini glede na njegove spektralne in časovne značilnosti, in sicer na enakomeren in nihajoči hrup. Enakomeren hrup je tisti, pri katerem so spektralne in časovne značilnosti med časom trajanja hrupa konstantne, medtem ko se pri nihajočem hrupu spreminjajo, zato je slednji navadno bolj moteč za poslušanje. Hrup lahko razdelimo v dve skupini tudi glede na način maskiranja signala, in sicer lahko hrup deluje kot energetski masker ali kot informacijski masker.
Cestni hrup na primer maskira le določene frekvence govora, kjer je spektralna energija v enakem območju kot govor, medtem ko pri govornem hrupu poslušalec težko loči tarčni signal od hrupa (Le Prell in Clavier, 2017).
Z razvojem industrije, prometa in storitvenih dejavnosti se posameznik vse pogosteje srečuje s hrupnimi zvoki in se jim težko izogne (Bilban, 2005a). Glasen in dlje časa trajajoč hrup predstavlja tveganje za nastanek poškodb slušnega organa in za pojav kognitivnih motenj, motenj spanja, razdražljivosti, stresa ter drugih težav, zaradi katerih se kakovost življenja posameznikov, izpostavljenih hrupu, znižuje (World Health Organization. Regional Office for Europe, 2018).
Okoljski hrup in vibracije vplivajo na pojav akustičnega in mehanskega stresa, ki vplivata na človekov avditorni sistem in znižujeta sposobnost avditivne kontrole lastnega govora (Junqua, 1996). Govorec mora pod vplivom hrupa vlagati več truda v govor, da ohrani razumljivost in avditivno kontrolo lastnega govora, kar najpogosteje opazimo kot bolj glasen govor (Van Summers, Pisoni in Bernacki, 1988), pojavijo pa se tudi druge govorne modifikacije, kot so: podaljšanje trajanja samoglasnikov, zmanjšanje variabilnosti višine in glasnosti, večje število govornih napak, hiperartikulacija idr. (Howell, 2008; Junqua, 1996). Vse te značilnosti so del govorne prozodije, ki je povezana z akustičnimi značilnostmi v govoru. Te značilnosti variirajo glede na govorca, jezik, govorni stil in ostale značilnosti komunikacijskega konteksta. Prozodija je pogosto opisana skozi spreminjajoče se značilnosti suprasegmentalnih karakteristik govora, ki so v veliki meri neodvisne od dane besede ali stavka in jih pogosto povezujemo z avdiološko zaznavo višine in glasnosti govora ter s časovno izvedbo glasov, zlogov in drugih govornih enot. Za prepoznavanje različnih prozodičnih oblik govornega signala so torej pomembni: fundamentalna frekvenca, amplituda ter trajanje akustičnih intervalov (glasov in zlogov) (Cole, 2014).
V magistrskem delu bom zato raziskovala, na kakšen način se pod vplivom različnih vrst in nivojev jakosti hrupa spreminjajo akustično-časovne značilnosti govora. Podrobneje bodo raziskane spremembe in variacije govorne jakosti in višine, način naglaševanja in intonacije ter hitrost govora.
2
II. TEORETIČNA IZHODIŠČA
1. ZVOK
Zvok je mehansko valovanje, ki nastane pri nihanju teles, ki se nahajajo v elastičnem mediju ali pa so z njim na kakršenkoli način povezana. Najpogosteje govorimo o zvoku v zraku, čeprav lahko zvok nastane in se širi tudi v tekočinah in trdnih snoveh, torej v vseh snoveh, ki imajo elastičnost in maso.
Zvok lahko opišemo s frekvenco in amplitudo zvočnega tlaka. Frekvenca predstavlja število nihajev v eni sekundi in je povezana z višino zvoka, označujemo jo z enoto Hertz (Hz). Amplituda predstavlja največji odmik nihaja od ravnovesne lege in je povezana z nivojem jakosti zvoka. S povečanjem frekvence zvoka se zviša njegova višina, s povečanjem amplitude pa njegova jakost.
Ko v zraku s statičnim zračnim tlakom zaniha telo, njegovo nihanje povzroči izmenično odmikanje delcev zraka, zaradi česar se v zraku pojavijo zračne zgoščine in zračne razredčine. Zračne zgoščine so področja s povišanim zračnim tlakom in gostoto snovi, zračne razredčine pa so področja z nižjim zračnim tlakom in gostoto snovi. Zaradi elastičnosti zračnih delcev se zračne zgoščine in razredčine z določeno hitrostjo širijo v okolico nihajočega telesa v obliki valovanja in tako pride do izmenične spremembe zračnega tlaka. Hitrost širjenja valovanja oz. zvoka merimo v metrih na sekundo (m/s). V zraku s temperaturo 16 °C znaša hitrost zvoka 340 m/s. Razdaljo med dvema sosednjima zgoščinama ali dvema sosednjima razredčinama izražamo z valovno dolžino zvoka, ki predstavlja razmerje med hitrostjo in frekvenco zvoka (v/f), označimo pa jo s simbolom λ.
Če telo niha z eno samo frekvenco, bomo nastali zvok občutili kot čisti ton. Gre za periodično nihanje, ki ima v spektralnem diagramu obliko sinusoide. V naravi redkokdaj naletimo na čiste tone, saj običajno telesa nihajo bolj kompleksno in tako nastajajo kompleksni zvoki, ki jih v grobem lahko razdelimo na zvene, šume in poke.
Zveni so zvoki, ki imajo periodično nihanje, vendar v spektralnem diagramu nimajo oblike sinusoide.
Sestavljeni so iz osnovnega tona, ki določa višino zvena ter iz vrste višjih harmonskih tonov oziroma komponent, katerih frekvence so celoštevilski mnogokratniki frekvence osnovnega tona. Barvo zvena določajo: število višjih harmonskih tonov, njihove amplitude in medsebojne faze.
Šumi so sestavljeni iz množice frekvenc, ki nihajo aperiodično, kar pomeni, da niso v medsebojnem harmonskem razmerju. Šume ločimo glede na spektralno gostoto, ki nam pove, kako so razporejeni posamezni toni v celotnem frekvenčnem območju.
Poki so posledica kratkotrajnega mehanskega nihanja z veliko amplitudo, zaznamo pa jih kot kratkotrajen močan zvok (Celestina, 2014).
1.1. AKUSTIČNE ZNAČILNOSTI
Nihajoče telo med nihanjem oddaja v okolico energijo, ki jo imenujemo akustična ali zvočna energija.
Merimo jo v Wattnih sekundah (Ws) ali v Joulih (J). Količino energije, ki jo nihajoče telo odda v eni sekundi imenujemo akustična ali zvočna moč, merimo pa jo v Wattih (W).
Poleg akustične energije in akustične moči velja omeniti tudi akustično intenzivnost. Ta predstavlja tok akustične energije po prostoru, ki ima svojo velikost in smer, merimo pa jo v Wattih na kvadratni meter (W/m2). Zvočna energija in zvočna moč sta odvisni le od zvočnega vira, medtem ko je zvočni tlak, ki je posledica nihanja zvočila, odvisen tako od samega vira kot tudi od akustičnih lastnosti okolice (velikosti prostora, absorpcije sten ipd.).
Amplitudno območje zaznavanja zvoka pri človeku se razteza čez veliko območje. Človeško uho zazna pri frekvenci 1000 Hz že zvočni tlak p0 = 20*10-6 Pa, kar je tudi mednarodno priznan slišni prag pri
3
frekvenci 1000 Hz. Človeško uho zazna tudi visok zvočni tlak – velja, da je pri zvočnem tlaku p = 20 Pa prag bolečine (Celestina, 2014).
Pri opisovanju in merjenju zvoka sta torej pomembna njegova frekvenca (število nihajev v sekundi) in nivo jakosti (gostota energijskega toka oz. količina energije, ki jo zvok v eni sekundi prenese skozi okvir s ploščino enega kvadratnega metra, pravokotnega na smer potovanja zvoka), poleg tega pa je pomemben tudi občutek, ki ga izzove zvok, torej fiziološke lastnosti zvoka. Zveza med nivojem jakosti in občutkom glasnosti zvoka je zapletena, saj je odvisna predvsem od frekvence zvoka. Človeško uho zazna frekvence od 16 Hz do 20000 Hz (Strnad, 2013), vendar ni pri vseh frekvencah enako občutljivo.
Najbolj občutljivo je na frekvenčnem območju med 3000 in 5000 Hz, bistveno manj pri nizkih frekvencah ter delno pri najvišjih frekvencah (Celestina, 2014).
Ni lahko ugotoviti, kdaj se zdita tona z različnima frekvencama enako glasna, zato je glasnost najpogosteje izražena neodvisno od frekvence, kot nivo zvočnega tlaka. Najmanjši nivo jakosti zvoka, ki ga človeško uho zazna, je pri vrednosti akustične intenzitete j0 = 10-12 W/m2, kar označujemo kot slišni prag. Zvoku s tem nivojem jakosti je prirejena glasnost 0 decibelov (dB) (Strnad, 2013), akustična intenziteta j0 = 10-12 W/m2 pa predstavlja začetno točko pri meritvi intenzivnosti zvoka. Na meji sluha oziroma na pragu bolečine znaša akustična intenziteta (pri frekvenci 1000 Hz) 10 W/m2, kar pomeni, da razlika v intenziteti med pragom slišnosti in pragom bolečine znaša 10-12 Watta, ta razpon pa je razdeljen na 120 decibelov (Voglar, 1967).
Enota za izražanje nivoja jakosti zvoka je torej decibel (dB), kjer vrednost 0 dB ustreza zvočnemu tlaku p0 = 20*10-6 Pa. Pri izražanju nivoja jakosti zvoka se največkrat uporablja oznaka dBA, ki označuje z določenim frekvenčnim filtrom (filtrom A) vrednoteno raven hrupa, katero uporabljamo, da bi v čim večji meri imitirali odzivne značilnosti človeškega ušesa. Merilnik s filtrom A postane približno enako občutljiv pri različnih frekvencah kot človeško uho (za nivoje pod 30 fonov), torej gre za usklajevanje fizikalno merljive količine s fiziološkimi reakcijami organizma na zvok (Bilban, 2005a).
Nivo zvočnega tlaka v decibelih je podan kot logaritem razmerja dveh zvočnih tlakov, od katerih je eden iskani zvočni tlak, drugi pa referenčni zvočni tlak, ki je enak pragu slišnosti pri frekvenci 1000 Hz, torej p0 = 20*10-6 Pa. Na ta način v logaritemskem merilu povemo, kolikokrat večji ali manjši je določen zvočni tlak od referenčnega zvočnega tlaka. Za računanje uporabimo formulo: SPL (ang.
sound pressure level) = 20 log p/p0, pri kateri p predstavlja iskani zvočni tlak, p0 pa referenčni zvočni tlak z vrednostjo 20*10-6 Pa.
Tako izračunamo, da je slišni prag lociran pri vrednosti 0 decibelov, meja bolečine pa pri zvočnem tlaku p = 20 Pa oziroma pri glasnosti 120 decibelov. Razmerje med najvišjim in najnižjim zvočnim tlakom, ki ga zazna človeško uho, je 1 : 106, torej ima človeško uho veliko dinamično območje (Celestina, 2014).
Uho torej zazna zvok na širokem območju jakosti – vendar decibelska skala ne upošteva, da je občutek glasnosti odvisen tudi od frekvence zvoka. Občutka glasnosti namreč ni mogoče natančno izmeriti z merilnikom, saj vsak človek dojema zvok drugače. Za ta namen je Mednarodna organizacija za standardizacijo ISO obnovila in izdala ISO Standard 226: 2003 s krivuljami enake glasnosti (Strnad, 2013). Gre za natančnejši prikaz kombinacij različnih vrednosti zvočnega tlaka in frekvenc čistih tonov, ki so pri različnih tlakih zaznane kot enako glasne (International Organization for Standardization, 2003).
4
Dobljene podatke za glasnost se izraža z novo enoto fon in se jih tako razloči od podatkov na podlagi enotnega slišnega praga v decibelih. Ker izhajajo iz frekvence 1000 Hz, se pri tej frekvenci vrednosti v decibelih in fonih ujemajo (Strnad, 2013). Krivulje enake glasnosti so prikazane na sliki 1.
Slika 1: Krivulje enake glasnosti
Vir: https://www.sciencedirect.com/topics/engineering/equal-loudness-contour
1.2. ŠIRJENJE ZVOKA
Širjenje zvoka je odvisno od oblike in velikosti zvočnega vira v primerjavi z valovno dolžino zvoka, ki ga vir oddaja. Če je vir zvoka majhen v primerjavi z valovno dolžino zvoka, ki ga oddaja, se zvočno valovanje na prostem širi na vse strani premočrtno in zvočni tlak upada proporcionalno z razdaljo od vira zvoka, zvočna intenzivnost pa upada s kvadratom razdalje od vira zvoka (npr. na podvojeni razdalji je valovna dolžina štirikrat manjša). Prostor, kjer veljajo te zakonitosti, imenujemo prosto zvočno polje.
Prostega zvočnega polja v naravi praktično ni, zato moramo na širjenje zvoka pogledati s stališča valovne dolžine. Oviro za širjenje zvoka predstavlja vsak objekt, katerega dimenzija je enaka ali večja od velikosti valovne dolžine zvoka. Pri nižjih frekvencah gre lahko za oviro večjih dimenzij, pri visokih frekvencah pa lahko že majhni predmeti predstavljajo veliko oviro, saj je valovna dolžina visokofrekvenčnih zvokov majhna.
Ko zvočno valovanje nižjih frekvenc naleti na oviro, jo obide, pri visokofrekvenčnem valovanju pa nastane za oviro področje, v katerega se zvočno valovanje ne širi. Temu pojavu pravimo akustična senca. Primer pojava akustične sence za veliko oviro prikazuje slika 2.
5
Slika 2: Pojav akustične sence za veliko oviro Vir: Celestina, 2014
Drugače je s širjenjem zvoka v zaprtem prostoru. Tu naleti zvok na večje ovire (npr. stene, strop, tla), ki jih ne more zaobiti, zato se od njih odbije ali se vanje absorbira, delno pa ga ovire tudi prepuščajo.
Absorpcija zvoka je odvisna od lastnosti materiala, ki zvok absorbira in od frekvence zvoka. Višja kot je frekvenca, večja je absorpcija zvoka. Zvok se v zaprtih prostorih le delno absorbira, najpogosteje pa se odbije. Večkratno odbijanje zvoka od sten prostora povzroči, da zvok v prostoru izzveneva še nekaj časa po izključitvi vira zvoka. To pomeni, da ima vsak prostor svoj odmevni čas, torej čas, ki je potreben, da nivo zvoka pade za 60 dB na tisočinko vrednosti. Velja, da je odmevni čas običajno najdaljši pri nižjih frekvencah, saj je takrat tudi absorpcija najmanjša. Zvočno polje s temi zakonitostmi imenujemo naključno oz. difuzno zvočno polje.
Poleg odmevanja velja omeniti še resonance prostora kot eden izmed motečih zvočnih pojavov. Tu gre za pojav, ko na določenih mestih v zaprtem prostoru nivo zvoka močno naraste, na drugih pa močno upade. Resonance so posledica stojnega valovanja, ki nastane med dvema vzporednima stenama.
Pojavi se pri tisti frekvenci, pri kateri je polovica valovne dolžine enaka razdalji med stenama. Zvok se od stene odbije in sešteva s prihajajočim valovanjem, zato se na določenih mestih močno ojača, na drugih pa povsem izgine (Celestina, 2014).
Moteči akustični dejavniki, kot so predolg odmevni čas in resonance prostora, negativno vplivajo na poslušanje in razumevanje govora v prostoru. Razumljivost govora v prostoru je odvisna od:
odmevnega časa, razmerja nivoja jakosti zvočnega signala in hrupa ozadja ter od položaja poslušalca v prostoru. Za dobro razumljivost govora morajo biti odmevni časi kratki, razlika med nivojem jakosti signala in šuma v ozadju pa vsaj 10 dB (Čudina in Prezelj, 2007), zato je akustična ureditev prostora (izbira primerne oblike prostora, namestitev akustičnih absorberjev ipd.) nujna za optimalno poslušanje in razumevanje govora (Celestina, 2014).
1.3. ANATOMIJA UŠESA IN FIZIOLOGIJA SLUHA
Človeško uho je eno izmed čutil, prek katerih dojemamo svet okoli sebe (Bilban, 2005a). Je parni organ, ki zaznava zvok in uravnava ravnotežje. Uho sprejema longitudinalno valovanje zraka in ga pretvarja v živčne impulze, ki potujejo do možganov. Uho razdelimo na tri dele, kot je prikazano na sliki 3, in sicer na (Battelino, 2014):
− zunanje uho (sestavljata ga uhelj in zunanji sluhovod),
− srednje uho (sestavljajo ga: bobnič, votlina srednjega ušesa s tremi slušnimi koščicami, kostne odprtine v mastoidnem odrastku senčnice in Evstahijeva troblja) in
− notranje uho (sestavljata ga slušni in ravnotežni organ).
6
Slika 3: Anatomska sestava ušesa Vir: Battelino, 2014
Zvočno valovanje iz okolja potuje do zunanjega ušesa, kjer uhelj locira zvok in ga vodi v sluhovod do bobniča. Zunanji sluhovod je cevasta odprtina z obliko rahle s-krivulje, saj ima poleg prenašanja in ojačenja zvoka tudi nalogo varovanja srednjega ušesa pred mehanskimi poškodbami in večjimi temperaturnimi razlikami. Ko zvočni val zadane bobnič, ta zaniha in nihanje prenese na kladivce (lat.
maleus) – prvo slušno koščico, ki je z enim delom vraščena na bobnič, z drugim delom pa tvori sklep z drugo slušno koščico, nakovalcem (lat. incus). Nakovalce je prek sklepa povezano še s tretjo slušno koščico, stremencem (lat. stapes), katere plošča leži na ovalni niši notranjega ušesa. Zaradi prehoda energije zračnega valovanja na tekočinski medij v notranjem ušesu je potrebno ojačenje sile. To je omogočeno z navornim delovanjem slušnih koščic ter z razliko med površino bobniča in površino ovalne niše, ki je 20-krat manjša od površine bobniča (Battelino, 2014) – površina bobniča namreč znaša 55 mm2, površina ovalne niše pa 3,2 mm2 (Bilban, 2005a). Slušne koščice delujejo kot vzvod, ki pretvori gibanje z veliko amplitudo in majhno silo v gibanje z majhno amplitudo in veliko silo. Na nivoju srednjega ušesa je tako zaradi razlike v površinah bobniča in ovalne niše ter navornega delovanja slušnih koščic zvok do 18-krat ojačen (Battelino, 2014). Kot zaščitni mehanizem proti preveč intenzivnemu tlaku nastopata dve mišici, ki po potrebi zmanjšata občutljivost bobniča in stremenca s fiksacijo bobniča in slušnih koščic tako, da se močna valovanja ne prenašajo v notranje uho. Temu refleksu pravimo avralni refleks in služi zaščiti ušesa pred močnimi zvoki. Latenca avralnega refleksa znaša 35 do 150 ms, kar pomeni, da na nekatere kratke zvoke prepozno odreagira.
Avralni refleks zmanjša intenziteto zvoka do 20 decibelov in je učinkovit le za zvoke, ki si sledijo v razmaku več sekund.
Valovanje se iz srednjega prenese do notranjega ušesa, kjer v polžu tečeta dva kanala – skala vestibuli in skala timpani, ki na vrhu polža prehajata ena v drugo. Ločeni sta z bazilarno membrano, na površini katere je Cortijev aparat, v njem pa se nahajajo čutne celice z dlačnicami. Čutne celice so specifično občutljive za določene frekvence: na bazi za visoke frekvence, na vrhu pa za nizke frekvence (Bilban, 2005a). Dlačnice, ki jih je okoli 16–20000, služijo za zaznavo zvoka, položaja telesa in gibanja, poleg tega pa je njihova naloga tudi pretvorba mehanskega dražljaja v akcijski potencial, čemur pravimo transdukcija. Gibanje plošče stremenca, ki leži na ovalnem okencu, povzroči vzvalovanje vestibularne tekočine v polžu, to valovanje pa se prenese na endolimfo v Cortijevem organu, kar vzburi dlačnice, ki mehanično energijo s pomočjo kemičnega posredovalca spremenijo v akcijske potenciale, ti pa po osrednjem živčevju potujejo do možganske skorje, kjer povzročijo slušno zaznavo (Battelino, 2014).
7
2. HRUP
Človek je od rojstva dalje obdan s številnimi zvoki, ki mu lahko služijo kot sredstvo za komunikacijo, ga sproščajo ali opozarjajo na nevarnost, nekateri zvoki pa tudi motijo njegovo sposobnost komunikacije in koncentracije ter so lahko ogrožajoči za njegovo zdravje – takim zvokom pravimo hrup (Bilban, 2011).
The American Speech-Language-Hearing Association (ASHA) opisuje hrup kot kompleksno zvočno valovanje z nepravilnimi vibracijami in brez definirane višine. V inženirstvu je hrup opredeljen kot zvočni signal, ki moti zaznavanje ali kakovost drugega zvočnega signala (ASHA, 2017).
Tominšek in Bilban (2011) opredeljujeta hrup kot vsak nezaželen ali neprijeten zvok, ki škodljivo vpliva na kakovost življenja, saj moti in posega v posameznikove dejavnosti, kot so: koncentracija, komunikacija, sprostitev in spanje.
Cigale in Lampič (2005) prav tako definirata hrup kot nezaželen, moteč ali škodljiv zvok ter poudarita, da ima subjektivna zaznava pomembno vlogo pri dojemanju določene ravni zvoka kot moteče. Tako je dojemanje hrupa pogojeno ne le s fizikalno definiranimi vrednostmi zvoka, temveč tudi s subjektivnim odnosom do določenega zvoka.
Le Prell in Clavier (2017) delita hrup glede na njegove spektralne in časovne značilnosti na enakomeren in nihajoči hrup. Za enakomeren hrup je značilno, da so njegove spektralne in časovne značilnosti konstantne skozi celoten čas trajanja hrupa, medtem ko je za nihajoči hrup značilno, da se njegove spektralne in časovne značilnosti spreminjajo. Pri okoljskem hrupu gre navadno za kombinacijo enakomernega in nihajočega hrupa, vendar je slednji za poslušalca bolj moteč. Poleg tega lahko hrup opredelimo kot energetski ali informacijski masker glede na način, na katerega maskira govorni signal. Za hrup, ki deluje kot energetski masker, je značilno, da maskira določene frekvence govora, saj je spektralna energija v enakem frekvenčnem območju kot govor (tak hrup je na primer cestni hrup, zvonjenje telefona ipd.), medtem ko je za informacijsko maskirajoči hrup značilno, da poslušalec težko loči tarčni signal od podobno zvenečega distraktorja (tak hrup je na primer glasen pogovor med več osebami).
2.1. ŠKODLJIVI UČINKI HRUPA NA ZDRAVJE
Hrup je eden izmed vodilnih okoljskih tveganj za razvoj fizičnih in mentalnih bolezni ter za znižanje kakovosti življenja prebivalstva. Hrup lahko povzroči poškodbe slušnega sistema, kognitivne motnje, motnje spanja, tinitus, razdražljivost in mnoge druge težave, ki pomembno vplivajo na zdravje ljudi in postajajo pomemben zdravstveni problem (World Health Organization. Regional Office for Europe, 2018). Posamezniki so različno dovzetni za okvare sluha zaradi izpostavljenosti hrupu in različno dojemajo hrup kot motnjo. Dojemanje hrupa kot motečega je odvisno od: posameznikovega subjektivnega odnosa do posameznega vira hrupa, trenutnega psihičnega stanja, trenutne dejavnosti ter od vrste drugih dejavnikov (Cigale in Lampič, 2005).
S hrupom se vsakodnevno soočamo v različnih situacijah. Neprijetni zvoki so lahko posledica človekovega življenja in dela, vendar nas zvoki, ki jih proizvajamo sami, navadno manj motijo kot zvoki, ki nastajajo v okolju. Za človeka je najbolj moteč hrup, ki nastaja kot posledica razvoja bazične industrije (npr. železarne, rudniki …), predelovalne industrije (npr. stiskalnice, ladjedelnice …), prometnega omrežja (npr. cestni hrup, hrup letal …) in storitvenih dejavnosti (npr. hrup glasbil, hrup v šolah …). Hrup, pri katerem dnevna ali tedenska izpostavljenost presega 85 dBA, konična raven zvoka pa presega 140 dBA, je za človeka škodljiv, dlje časa trajajoča izpostavljenost tovrstnim zvokom pa lahko negativno vpliva na človekovo počutje in zdravje (Bilban, 2005a). Hrup in njegovi negativni
8
učinki pa niso povezani le z nivojem jakosti zvoka – škodljivi učinki hrupa na zdravje so namreč odvisni od vrste akustičnih in neakustičnih dejavnikov.
Akustične dejavnike delimo na primarne in sekundarne. Med primarne akustične dejavnike prištevamo: nivo jakosti, frekvenco in trajanje zvoka. Višji nivo jakosti in frekvence ter daljše trajanje glasnih zvokov povečajo tveganje za nastanek zdravstvenih okvar pri človeku. Dojemanje zvoka kot hrupnega pa je odvisno tudi od sekundarnih akustičnih dejavnikov, ki so: spektralna sestava zvoka, variacije v frekvenci in jakosti zvoka, naraščanje hrupa in lokalizacija vira hrupa. Za človeka so bolj ogrožajoči zvoki, ki so spektralno bolj kompleksni, variirajo v glasnosti in frekvenci, njihov vir pa je v bližini poslušalca.
Neakustični dejavniki, ki vplivajo na škodljivost hrupa na človekovo zdravje, so pogojeni tudi s posameznikovimi subjektivnimi lastnostmi. Mednje prištevamo: asociativne vsebine zvoka, individualne občutljivosti poslušalca, pretekle izkušnje poslušalca, potrebnost hrupa, pripravljenost in adaptacijo na hrup, trenutno aktivnost poslušalca, letni čas, dobo dneva in vrsto prostora, v katerem se hrup pojavlja (Bilban, 2011).
Različne škodljive učinke hrupa na človeka glede na trajanje izpostavljenosti hrupu lahko v grobem razdelimo na (Bilban, 2005a, str. 11):
− primarne učinke hrupa, ki se pojavijo med obdobjem izpostavljenosti hrupu, kot na primer motnje spanja zaradi hrupa v okolici in čezmerno izločanje stresnih hormonov v času izpostavljenosti hrupu;
− sekundarne učinke hrupa, ki se pojavijo kot posledica primarnih. Običajno se pojavijo že v času izpostavljenosti hrupu in se nadaljujejo tudi po prenehanju delovanja vira hrupa.
Sekundarni učinki hrupa se lahko kažejo kot razdražljivost zaradi motene komunikacije v času izpostavljenosti hrupu, utrujenost zaradi motenj spanja ipd.;
− terciarne učinke hrupa, ki se pojavijo po daljšem obdobju delovanja primarnih in sekundarnih učinkov hrupa na človeka. Po daljšem obdobju delovanja hrupa se lahko pojavijo različne bolezni, kronična razdražljivost in spremembe v obnašanju.
Glede na raven jakosti hrupa, lahko škodljive učinke hrupa na zdravje razdelimo na štiri ravni:
− raven hrupa od 40 do 65 dBA: izpostavljenost tovrstnemu hrupu lahko povzroča psihične motnje – pojavijo se: utrujenost, razdražljivost, občutek nelagodja in težave s spanjem;
− raven hrupa od 65 do 90 dBA: poleg navedenih motenj pride do neskladnega delovanja posameznih organskih sistemov – poveča se celična presnova in poraba kisika, povišajo se srčna frekvenca, krvni tlak, raven krvnega sladkorja, bazalni metabolizem in mišični tonus.
Telo je v stanju borbene pripravljenosti, kar na človeka deluje stresno in ga izčrpava;
− raven hrupa od 90 do 110 dBA: izpostavljenost tem ravnem hrupa povzroča, poleg prej omenjenih motenj, še začasne ali trajne okvare sluha, naglušnost ali popolno gluhoto;
− raven hrupa od 110 do 130 dBA: izpostavljenost hrupu nad 110 dB(A) povzroči takojšnji občutek nelagodnosti, bolečine in neznosno zvonjenje ter takojšnje (večinoma ireverzibilne) okvare sluha (Bilban, 2005b, str. 13). Pri teh ravneh hrupa gre večinoma za impulzivni hrup, za katerega je značilno, da traja kratek čas (od nekaj mikrosekund do nekaj sto milisekund) in ima hiter porast zvočne energije, čemur sledi hiter padec. Uho zazna takšen impulziven hrup kot šok, možgani pa ga zaznavajo kot zvočni udar, ki povzroči stres, dekoncentracijo in izgubo sposobnosti zapomnitve ter povezovanja dogodkov pred in po impulzivnem dogodku (Deželak, 2005).
9
Svetovna zdravstvena organizacija omenja pet področij, s katerimi so zajete najpogostejše zdravstvene težave, katerih nastanek je povezan z izpostavljenostjo hrupu. Hrup vpliva na razvoj (World Health Organization. Regional Office for Europe, 2018):
− kardiovaskularnih bolezni (te so: ishemična bolezen srca, hipertenzija, možganska kap),
− motenj spanja (motnje se pojavljajo tako pri odraslih kot tudi pri otrocih),
− razdražljivosti (osebe, izpostavljene hrupu, so konstantno pod stresom, kar znižuje kakovost opravljanja vsakdanjih aktivnosti),
− kognitivnih motenj (hrup negativno vpliva na: slušno in bralno razumevanje, reševanje nalog, kratkoročni in dolgoročni spomin, pozornost in delovni spomin) ter
− začasne ali trajne izgube sluha in pojav tinitusa.
Glede na to, kako hrup vpliva na človeški organizem, lahko škodljive učinke hrupa razdelimo v dve skupini: na ekstraauralne in auralne učinke. Ekstraauralni učinki se pojavljajo pri hrupu z nivojem jakosti do 70 dBA, manifestirajo pa se z: zvišanim krvnim tlakom, koronarno boleznijo, motnjami ravnotežja in vidnih funkcij, razdražljivostjo, težavami s prebavo in drugimi telesnimi disfunkcijami, ki motijo človekovo uspešnost dela. Auralni učinki so povezani s postopnim izgubljanjem slušne občutljivosti in so zelo verjetni pri izpostavljenosti hrupu z nivojem jakosti nad 90 dBA, čeprav se lahko pri bolj občutljivih osebah pojavljajo že pri izpostavljenosti nižjim ravnem hrupa. V nadaljevanju so podrobneje opisani ekstraauralni in auralni učinki hrupa na človeka (Bilban, 2005b).
2.1.1. AURALNI UČINKI HRUPA
Trajna izpostavljenost hrupu z nivojem jakosti nad 70 dBA lahko vodi do začasne ali trajne okvare sluha, njen klinični potek pa je postopen in počasen. Bilban (2005b, str. 13) pojasnjuje nastajanje okvare sluha skozi tri stadije:
1. Stadij adaptacije: nastane po krajšem delovanju zmernega hrupa in se kaže kot ozek upad v avdiogramu v frekvenčnem območju med 4000 in 6000 Hz. Pojavita se naglušnost in tinitus, vendar so ti učinki prehodni in kratkotrajni, sluh pa se po odmoru vrne na predhodni nivo.
2. Stadij motnje mehanizma slušne funkcije: v tem stadiju se zaradi daljšega delovanja močnega hrupa pojavijo: naglušnost za višje tone, tinitus in nelagodnost, ki lahko zahtevajo daljše obdobje popravljanja, vendar so ob daljši odsotnosti hrupa te okvare reverzibilne.
3. Stadij definitivnih okvar sluha: pojavi se ireverzibilna izguba sluha, ki je za posameznika opazna in ga moti pri delu, opravljanju vsakdanjih aktivnosti in sporazumevanju.
Ob redni izpostavljenosti hrupu, katerega raven presega 70 dBA, se najprej pojavi izguba slušne občutljivosti v področju frekvenc okoli 4000 Hz, čemur pravimo začetna ali primarna akustična travma. Oseba s takšno izgubo sluha težav na začetku ne opazi težav, saj je prizadeto frekvenčno območje nad govornim področjem, ki zajema frekvence od 1000 do 3000 Hz in posameznik med govorom nima nikakršnih subjektivnih težav. Po daljši izpostavljenosti glasnemu hrupu se primarna akustična travma poglablja v kronično akustično travmo, ki zajame večje frekvenčno območje, kar se kaže kot vse večji izpad slušne občutljivosti. Človek občuti, da določenih visoko zvenečih soglasnikov, ki so pomembni za razumljivost govora, ne sliši več ter da ne more nemoteno spremljati govora, akustična travma pa postane trajna in ireverzibilna. Za kronično akustično travmo je značilen izpad sluha na frekvenčnem območju med 3000 in 6000 Hz, kot je prikazano na sliki 4 (Bilban, 2005b).
10
Slika 4: Poklicne okvare sluha Vir: Bilban, 2005b, str. 14
Za človeško uho so nevarni tudi enkratni akustični dražljaji z visoko intenzivnostjo, ki presegajo nivo jakosti 90 dBA, saj premočan zvočni dražljaj zaniha bazilarno membrano s preveliko amplitudo in s tem neposredno poškoduje Cortijev organ (Carli in Bilban, 2012). Ob močnem zvoku pride v ušesu do krčenja timpanalnih mišic, zato se začne večati impedanca (ovira v verigi slušnih koščic). Na ta način zvočni dražljaj izgubi nekaj energije na prehodu skozi srednje uho za premagovanje povečane impedance. Če novi dražljaj zadane uho takrat, ko se timpanalne mišice sprostijo od predhodnega dražljaja, ne pride do zmanjšanja energije, zato bo tak dražljaj prizadel notranje uho z nezmanjšano energijo. Če so intervali novih dražljajev manjši od 200 milisekund, tedaj timpanalne mišice ostanejo v stalni kontrakciji, če pa so intervali večji od 200 milisekund, vsak novi dražljaj zadane uho v nezavarovanem stanju. To pomeni, da sta lahko že dva zaporedna glasna zvoka škodljiva dejavnika za nastanek slušne okvare (Voglar, 1967).
Jakost zvoka in s tem pogojena stopnja ogroženosti za poškodbo sluha, sta odvisni od naslednjih faktorjev (Voglar, 1967, str. 109):
− nivoja jakosti zvoka, ki je nastal pri viru zvoka;
− vrste medija, v katerem je nastal zvok;
− vrste medija, skozi katerega se zvok giblje v obliki valovanja (gostejše snovi so boljši prevodniki zvočnega valovanja);
− števila smeri, v katere se zvok širi;
− oddaljenosti vira zvoka od ušesa;
− lastnosti zvočnega spektra določenega zvoka (najnevarnejši so akustični fenomeni, pri katerih je pretežni del energije razporejen okoli frekvence 4000 Hz);
− ekspozicije;
− dolžine časovnega intervala med dvema zaporednima zvokoma (bolj nevarni so zvočni dražljaji, med katerimi so časovni intervali večji od 200 milisekund);
− vibracij, ki nastanejo kot posledica primarnega zvoka;
− števila odbojev zvoka in
− individualnih faktorjev poslušalca.
11
Carli in Bilban (2012) izpostavita, da so okvare sluha zaradi hrupa pomembna javnozdravstvena težava, saj omejujejo opravljanje vsakdanjih aktivnosti posameznikov, še posebej pri osebah, pri katerih je opravljanje poklica odvisno od sluha. Prevalenca okvar sluha narašča s časom izpostavljenosti hrupu in s starostjo, na razvoj pa vplivajo številni dejavniki, kot na primer: značilnosti hrupa, genetsko pogojena individualna občutljivost za zvoke in hrup, uživanje ototoksičnih zdravil, kajenje, srčno-žilne bolezni, disfunkcija imunskega sistema … Ugotavljata, da je kar 20 % delovne populacije izpostavljene čezmernim ravnem hrupa v delovnem okolju, od tega kar polovica ravnem nad 85 dBA.
2.1.2. EKSTRAAURALNI UČINKI HRUPA
Hrup kot ekstraauralni dejavnik lahko povzroči vrsto telesnih okvar, ki nastanejo že ob izpostavljenosti ravnem hrupa, nižjim od 70 dBA in se stopnjujejo z intenzivnostjo hrupa in večanjem časa izpostavljenosti (Bilban, 2005b). Moteči slušni dražljaji povzročajo napetost, so vir frustracije in lahko izzovejo emocionalno reakcijo, ki se manifestira z izbruhom jeze ali z občutki strahu in tesnobe.
Ljudje, ki so pogosto izpostavljeni čezmernemu hrupu, pogosto navajajo utrujenost kot splošno oceno počutja. Hrup pa je povezan še s številnimi telesnimi motnjami: nevropsihološkimi motnjami, srčno- žilnimi motnjami, gastrointestinalnimi motnjami, in endokrinimi ter presnovnimi motnjami (Praprotnik, 2005). Pojavijo se lahko naslednji simptomi (Bilban, 2005b, str. 16):
− nepravilno gibanje želodca in težave s prebavo (zaprtje ali driska), povečano izločanje želodčnih sokov, gastritis;
− motnje spanja;
− nepravilno izločanje hormonov;
− padec kožne temperature;
− razširitev zenic;
− motnje prekrvljenosti notranjih organov;
− motnje pozornosti, razdražljivost, raztresenost, padec motivacije;
− pospešen razvoj ateroskleroze, večja možnost za nastanek srčnega infarkta ali možganske kapi;
− povečanje srčne frekvence, povečanje koronarnega pretoka in porabe kisika;
− povišan krvni tlak;
− motnje v bio-električnem potencialu možganov, spremenjen EEG;
− nepravilno delovanje psihomotoričnega ravnotežja, manjša preciznost pri delu, motena koordinacija gibov, zmanjšan reakcijski čas;
− zmanjšana varnost pri delu zaradi hitrejše utrudljivosti, zmanjšane delovne učinkovitosti, motene komunikacije in povečanega stresa;
− ob dolgotrajni izpostavljenosti spremembe osebnosti in prave duševne spremembe.
Cigale in Lampič (2005) ugotavljata, da je tudi slovensko prebivalstvo čedalje bolj obremenjeno zaradi prekomerne izpostavljenosti hrupu. Raziskave kažejo, da je prebivalcem Slovenije najbolj moteč cestni hrup, kateremu naj bi bila izpostavljena kar tretjina prebivalstva. Hrup v urbanem okolju kot posledica prometa, industrijskih dejavnosti, transporta in gostinskih dejavnosti moti prebivalce in pomembno zmanjšuje kakovost življenja in dela. Vpliv posameznih virov hrupa variira glede na njihovo: zvočno moč, prostorsko porazdelitev, možnosti širjenja hrupa v okolico, značilnosti zvoka ter dnevnega časa delovanja. Izrazito bolj moteč je hrup v nočnem času, v manj poseljenem okolju, spremenljiv hrup z izrazitimi toni in veliko dinamiko ter hrup, ki ga lahko pripišemo znanemu viru (na primer hrup, ki ga povzročajo sosedje, delavci ipd.).
12
2.2. UKREPI ZA ZMANJŠANJE HRUPA
Zaradi negativnih učinkov hrupa na človekovo telesno in psihično funkcioniranje je pomembno uvajanje in izvajanje ukrepov za zmanjševanje hrupa. Bilban (2005c, str. 23 in 24) deli zaščitne ukrepe pred hrupom v tri kategorije:
− pravno-upravni ukrepi za zaščito pred hrupom: ti ukrepi zajemajo zakonsko določene mejne vrednosti hrupa na posameznih območjih, periodični nadzor nad delovnimi prostori in redno izvajanje zdravstvenega nadzora zaposlenih, ki so dnevno izpostavljeni visokim ravnem hrupa;
− tehnični ukrepi za zaščito pred hrupom, ki zajemajo ukrepe za zmanjševanje hrupa pri izvoru (na primer zmanjševanje udarcev in impulzov, izolacija zvočnih virov, zamenjava hrupnih strojev s tišjimi), na poti k sprejemnikom (na primer dušenje hrupa s pomočjo pregrad in akustičnih oblog na stenah, ograditev vira hrupa ipd.) ter pri sprejemniku (na primer uporaba zaščitnih slušalk in ušesnih čepov, učenje pravilne uporabe zaščitnih sredstev ipd.);
− organizacijski ukrepi za zaščito pred hrupom, ki se nanašajo na ustrezno organizacijo dela z namenom čim manjše izpostavljenosti hrupu (uvajajo se ukrepi kot na primer: krajši delovni čas, pogosti odmori med delom, izbira tihe opreme za delo ipd.). Med organizacijske ukrepe spadajo tudi izobraževanja delavcev in javnosti o škodljivih učinkih hrupa in možnostih zaščite pred njim.
Poleg upoštevanja zgoraj naštetih ukrepov Bilban (2005c) navaja tudi priporočila glede dovoljenega časa izpostavljenosti hrupu glede na raven hrupa z namenom minimalizacije negativnih vplivov hrupa na zdravje. Priporočila glede dnevne izpostavljenosti določeni ravni hrupa so prikazana v tabeli 1.
ČAS
IZPOSTAVLJENOSTI NA DAN
RAVEN HRUPA V dB(A)
8 h 85
6 h 21 min 86
5 h 2 min 87
4 h 88
3 h 10 min 89
2 h 31 min 90
48 min 95
15 min 100
5 min 105
1 min 110
0,5 min 115
Tabela 1: Priporočila glede dovoljenega časa izpostavljenosti hrupu z ozirom na raven hrupa Vir: Bilban, 2005a, str. 12
2.3. ZAKONSKO DOLOČENE MEJNE VREDNOSTI HRUPA
Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je treba zaščititi zdravje evropskega prebivalstva pred negativnimi učinki hrupa, ki izvirajo iz različnih okoljskih virov: transporta (npr. cestni hrup, hrup železnic, letalski hrup), vetrnih turbin ali drugih virov, katerim so ljudje izpostavljeni med prostočasnimi aktivnostmi. V ta namen je bila leta 2018 izdana publikacija s smernicami in predlogi za zaščito prebivalstva pred hrupom (World Health Organization. Regional Office for Europe, 2018), po katerih se ravnamo tudi v Sloveniji. Nacionalni inštitut za javno zdravje prav tako opozarja, da hrup negativno vpliva na zdravje in počutje ljudi, saj moti počitek, koncentracijo, učenje in pogovor, zato
13
je nujno oblikovanje smernic in priporočil za zagotavljanje varstva pred hrupom (Nacionalni inštitut za javno zdravje, b. d.).
2.3.1. HRUP V BIVANJSKEM OKOLJU
Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi upoštevali naslednje omejitve jakosti hrupa v bivanjskem okolju prebivalcev:
− cestni hrup naj ne bi presegal povprečnega dnevnega nivoja jakosti 53 decibelov, v nočnem času pa nivoja jakosti 45 decibelov;
− hrup železnic naj ne bi presegal dnevnega nivoja jakosti 54 decibelov, v nočnem času pa 44 decibelov;
− letalski hrup naj v povprečju ne bi presegal nivoja jakosti 45 decibelov, ponoči pa nivoja jakosti 40 decibelov;
− povprečna vrednost hrupa v prostem času naj ne bi presegala nivoja jakosti 70 decibelov.
Upoštevanje mejnih vrednosti jakosti hrupa naj bi zagotavljali z rednimi meritvami, nadzorom prometa, s spremembami infrastrukture ter z ustrezno zaščito prebivalstva (World Health Organization. Regional Office for Europe, 2018, str. 16 in 17).
Slovenska zakonodaja na področju okoljskega hrupa zajema uredbe in pravilnike, s katerimi so določeni: mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju, ukrepi varstva pred hrupom, načini ocenjevanja kazalcev hrupa in kazni, predvidene v primerih kršenja zakonodaje. V nadaljevanju sta predstavljeni dve uredbi s področja okoljskega hrupa – Uredba o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (2004) in Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) ter dva pravilnika za zaščito prebivalcev pred hrupom v bivanjskem in delovnem okolju – Pravilnik o zaščiti pred hrupom v stavbah (2012) ter Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu (2006).
Uredba o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (2004) določa ukrepe za zmanjševanje obremenjenosti okolja s hrupom z namenom, da se izogne, prepreči ali zmanjša škodljive učinke hrupa.
Uredba določa metode ocenjevanja hrupa v okolju ter narekuje zagotavljanje dostopa informacij o hrupu v okolju in njegovih učinkih javnosti, predvsem s pomočjo kartiranja obremenjenosti poseljenih območij s hrupom. Poleg tega predvideva tudi pripravo programa ukrepov za zagotavljanje varstva pred hrupom z namenom preprečevanja in zmanjševanja hrupa v okolju.
Podrobneje določa Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju, ki temeljijo na znanstvenih dokazih o vplivih hrupa na ljudi ter sledijo evropskim smernicam o okoljskem hrupu. Uredba tako določa, da je dovoljena mejna vrednost dnevnega hrupa na mirnih območjih na prostem največ 50 decibelov, vrednost nočnega hrupa pa naj ne bi presegla nivoja jakosti 40 decibelov. Na območjih za rekreacijo ter na stanovanjskih območjih je dovoljena raven nekoliko višja, in sicer znaša 60 decibelov za dnevni hrup ter 50 decibelov za nočni.
Z namenom preprečevanja ogrožanja zdravja ljudi in ustvarjanja ustreznih razmer za bivanje in delo Pravilnik o zaščiti pred hrupom v stavbah (2012) določa, da morajo biti stavbe zadostno zvočno izolirane z zvočno vpojnimi materiali ob upoštevanju oblike in velikosti prostora tako, da jakost hrupa ne presega mejnih vrednosti ravni hrupa, določenih s Tehnično smernico Ministrstva za okolje in prostor za zaščito pred hrupom v stavbah (Ministrstvo za okolje in prostor, 2012), ki so prikazane v tabeli 2.
14
Namembnost prostora Dnevne mejne vrednosti hrupa
Večerne mejne vrednosti hrupa
Nočne mejne vrednosti hrupa
Prostori v stanovanjih 35 dB(A) 33 dB(A) 30 dB(A)
Prenočitvene enote v stavbah za nastanitev (hotelih, motelih, penzionih ipd.) ter sobe v stanovanjskih stavbah za posebne namene (domovi za starejše, dijaški domovi, internati ipd.)
35 dB(A) 33 dB(A) 30 dB(A)
Bolniške sobe 30 dB(A) 30 dB(A) 30 dB(A)
Ambulante, ordinacije, operacijski prostori
35 dB(A) 35 dB(A) 35 dB(A)
Učilnice, predavalnice, delovni in študijski kabineti, knjižnice, čitalnice ipd.
35 dB(A) 35 dB(A) 35 dB(A)
Tabela 2: Mejne vrednosti hrupa v stavbah Vir: Ministrstvo za okolje in prostor, 2012
2.3.2. HRUP NA DELOVNEM MESTU
Praprotnik (2005) pojasnjuje, da je zaščita pred hrupom v delovnem okolju še posebej pomembna za zagotavljanje varnosti v delovnem okolju. V hrupnih delovnih okoljih se namreč pri delavcih kažejo znaki razdražljivosti, napetosti in utrujenosti. Posledica tega je slabo presojanje, raztresenost in pozabljivost, poleg tega pa so delavci pogosteje odsotni z dela in manj motivirani za ponovno vrnitev v hrupno delovno okolje. Vsi ti dejavniki zmanjšujejo delovno učinkovitost in vplivajo na varnost pri delu, saj je pogostost in resnost poškodb lahko večja zaradi pogostejših napak in prekritih opozorilnih signalov.
Zahteve za varovanje delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu ter obveznosti delodajalca v zvezi z varovanjem delavcev pred tveganji so določene s Pravilnikom o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu (2006). Mejna vrednost izpostavljenosti hrupu v osemurnem delovniku znaša 87 decibelov, konična vrednost pa 140 decibelov. Poleg tega so z omenjenim pravilnikom določene tudi največje dopustne ekvivalentne ravni hrupa za nemoteno delo pri posameznih vrstah delovnih opravil, navedene v tabeli 3 (Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu, 2006). Ekvivalenta raven hrupa je energijsko povprečna raven v določenem času, pomembna pa je predvsem pri časovno spreminjajočem se hrupu. Poleg ravni hrupa imajo pomembno vlogo še naslednji dejavniki: čas izpostavljenosti, frekvenčne karakteristike hrupa, dinamika hrupa, občutljivost posameznika in podobno. Mejne ravni hrupa so navadno normirane tako, da velika večina delavske populacije ne doživi zdravstvenih okvar pri osemurnem delovniku v takšnem hrupu v štiridesetih letih (Šrol, 2005).
15
VRSTA DELOVNIH OPRAVIL DOPUSTNA EKVIVALENTNA
RAVEN HRUPA NA DELOVNEM MESTU V dB(A)
A * B **
Najzahtevnejše mentalno delo 45 40
Pretežno mentalno delo, pri katerem je potrebna velika koncentracija in/ali ustvarjalno mišljenje ali so potrebne daljnosežne odločitve, sejne dvorane, pouk v šolah, zdravniški pregledi in posegi, znanstveno delo, raziskave, razvoj programov, zahtevnejša pisarniška dela, telefonske centrale
55 45
Enostavna pisarniška in njim primerljiva dela, prodaja, zahtevna montaža in njej primerljiva pretežno fizična dela, zahtevno krmiljenje sistemov
65 55
Manj zahtevno krmiljenje sistemov, manj zahtevna fizična dela, ki zahtevajo zbranost in pazljivost in njih podobna dela
70 60
Pretežno rutinska fizična dela, ki zahtevajo slušno spremljanje okolja
80 75
Noseče ženske 80 55
*Velja za splošni hrup na delovnem mestu zaradi drugih proizvodnih virov v okolici delovnega mesta.
**Velja za hrup na delovnem mestu zaradi neproizvodnih virov (ventilacija, klimatizacija, sosednji obrati, hrup prometa ipd.).
Tabela 3: Največje dopustne ekvivalentne ravni hrupa za nemoteno delo
Vir: Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu, 2006
Delodajalec je dolžan presoditi razmere glede hrupa in po potrebi zagotoviti meritve ravni hrupa ter izdelati oceno tveganja. Meritve hrupa lahko opravijo strokovni delavci z ustrezno izobrazbo, delovnimi izkušnjami in merilno opremo, delodajalec pa lahko najame tudi zunanje izvajalce, pooblaščene za ocenjevanja hrupa z opremo, ki ustreza standardom merjenja, določenim s Pravilnikom o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu za vire hrupa ter o pogojih za njihovo izvajanje (Uradni list RS, št. 105/2008). Če se ugotovi, da je dovoljena raven hrupa presežena in da hrup moti delo, mora delodajalec preučiti možnosti za zmanjšanje ravni hrupa in zaščito delavcev. Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu (2006) v 10. členu predlaga naslednje ukrepe:
− uvajanje drugih delovnih postopkov, pri katerih je izpostavljenost hrupu manjša;
− izbira primerne delovne opreme, ki povzroča najmanjši možni hrup;
− načrtovanje in urejanje delovnega mesta;
− informiranje in usposabljanje delavcev glede pravilne uporabe delovne opreme z namenom zmanjševanja njihove izpostavljenosti hrupu;
− uvajanje tehničnih ukrepov za zmanjševanje ravni hrupa (npr. zasloni, obloge za absorpcijo zvoka, ustrezni izolatorji ipd.);
− pripravljanje ustreznih programov za vzdrževanje delovne opreme in delovnih mest ter
− organiziranje dela tako, da je trajanje in velikost izpostavljenosti omejena, delavec pa ima na voljo dovolj odmorov.
16
3. VPLIVI HRUPA NA GOVORNO KOMUNIKACIJO
Človeški govor je kompleksen zvočni pojav, saj se frekvenčni obseg in spekter posameznih glasov močno razlikujeta. Govor je sestavljen iz samoglasnikov in soglasnikov. Samoglasniki so zveni, ki z variacijami fundamentalne frekvence (Bronkhorst, 2000) dajejo govoru značilno barvo, soglasniki pa imajo šumni karakter in širok frekvenčni spekter (Celestina, 2014). Akustična analiza govora in preučevanje značilnosti človeškega vokalnega trakta kažejo, da je govor edinstveno sredstvo za komunikacijo, saj je sestavljen iz fonemov, ki so relativno konstantni ne glede na individualne razlike v obliki vokalnega trakta govorcev ter dokaj odporni na maskiranje v hrupnem okolju (avditorna pozornost nam omogoča, da se osredotočimo na določene glasove kljub vplivom okoljskega hrupa).
Poleg tega je človeški avditorni sistem v procesu kodiranja sporočila sposoben rekonstruiranja izpuščenih ali preslišanih delov govora tako, da kljub slabim akustičnim pogojem v okolju, razume prejeto govorno informacijo (Bronkhorst, 2000).
Govor se realizira v frekvenčnem območju med 50 in 12000 Hz, za dobro razumljivost govora pa zadošča že zaznava frekvenc na ožjem frekvenčnem območju med 100 in 4500 Hz (Celestina, 2014).
Govor variira tudi v intenziteti – s šepetanjem dosegamo nivo jakosti govora med 30 in 40 decibeli, normalen govor se odvija v jakostnem območju med 50 in 60 decibeli, kričanje pa dosega nivo jakosti do 105 decibelov (Bilban, 2005a). Jakost govora neprestano variira, kljub temu pa lahko govorimo o povprečnem nivoju govora, saj se večina normalnega govora realizira z nivojem jakosti okoli 65 dB na razdalji 1 metra od ust, posamezne konice govora segajo od 12 do 15 dB nad povprečnim nivojem, celotna dinamika govora pa je okoli 40 dB. Govor je dobro razumljiv, ko poslušalec razume vsaj 85 % slišanih besed. Govor je najbolj razumljiv na nivoju glasnosti med 50 in 70 decibelov, vendar sta poleg glasnosti pomembni še frekvenčna odvisnost občutljivosti ušesa in frekvenčni spekter govora. Tako je frekvenčno območje med 500 in 1000 Hz posebej pomembno za zaznavo govora, območje od 1000 do 2000 Hz pa za prepoznavo govora. Osebe z izgubo sluha pri višjih frekvencah slišijo govor okrnjeno, kar pogosto vodi do povsem napačnega razumevanja. Samoglasnike sicer slišijo brez večjih težav, razumevanje soglasnikov pa močno upade (Celestina, 2014).
Z oddaljenostjo poslušalca od govorca se nivo jakosti govora znižuje, hrup v ozadju pa praviloma ostaja enak, zato je tudi možnost neposrednega sporazumevanja manjša. Tabela 4 prikazuje, koliko je lahko poslušalec oddaljen od govorca pri sporazumevanju z določenim nivojem jakosti hrupa v komunikacijskem okolju, da je neposredno sporazumevanje še mogoče (Bilban, 2005a).
NIVO JAKOSTI HRUPA V dB(A)
SPORAZUMEVANJE MOŽNO PRI ODDALJENOSTI (m)
45 7
50 4
55 2,2
60 1,3
65 0,7
70 0,4
75 0,22
80 0,17
85 0,07
90 0
Tabela 4: Oddaljenost poslušalca od govorca pri določenem nivoju jakosti hrupa Vir: Bilban, 2005a, str. 12
