POVEZAVA MED MOČJO MIŠIC STEGNA IN POŠKODBAMI SPODNJEGA UDA PRI KOŠARKARJIH

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna vzgoja

POVEZAVA MED MOČJO MIŠIC STEGNA IN POŠKODBAMI SPODNJEGA UDA PRI

KOŠARKARJIH

MAGISTRSKO DELO

Avtorica dela:

TINA PREŠEREN

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna vzgoja

POVEZAVA MED MOČJO MIŠIC STEGNA IN POŠKODBAMI SPODNJEGA UDA PRI KOŠARKARJIH

MAGISTRSKO DELO

MENTOR:

izr. prof. dr. Vedran Hadžić, dr. med.

SOMENTOR:

prof. dr. Frane Erčulj, prof. šp. vzg.

RECENZENT:

prof. dr. Edvin Drevišević, dr. med.

KONZULTANT: Avtorica dela:

Anže Zdolšek, mag. kin. TINA PREŠEREN

Ljubljana, 2021

Spodaj podpisana študentka Tina Prešeren, vpisna številka 22180255, avtorica pisnega zaključnega dela študija z naslovom Povezava med močjo mišic stegna in poškodbami spodnjega uda pri košarkarjih,

IZJAVLJAM,

1. da je pisno zaključno delo študija rezultat mojega samostojnega dela;

2. da je tiskana oblika pisnega zaključnega dela študija istovetna elektronski obliki pisnega zaključnega dela študija;

3. da sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v pisnem zaključnem delu študija in jih v pisnem zaključnem delu študija jasno označila;

4. da sem pri pripravi pisnega zaključnega dela študija ravnala v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo pridobila soglasje etične komisije;

5. da soglašam z uporabo elektronske oblike pisnega zaključnega dela študija za preverjanje podobnosti vsebine z drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim informacijskim sistemom VIS;

6. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja pisnega zaključnega dela študija na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija UL;

7. da dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v pisnem zaključnem delu študija in tej izjavi, skupaj z objavo pisnega zaključnega dela študija.

8. da dovoljujem uporabo mojega rojstnega datuma v zapisu COBISS.

V/Na: ________________ Podpis študentke: __________________

Datum: 15. 5. 2021

ZAHVALA

Najprej bi se rada iskreno zahvalila mentorju izr. prof. dr. Vedranu Hadžiću, dr. med., za strokovno pomoč in aktivno usmerjanje skozi celotno magistrsko delo ter somentorju prof.

dr. Franetu Erčulju, prof. šp. vzg., za hitro in učinkovito pomoč. Zahvalila bi se tudi Anžetu Zdolšku, mag. kin., za pomoč pri zbiranju podatkov ter za vse nasvete ob pisanju

tega dela.

Hvala tudi difovcem za nepozabna študijska leta in prijateljstva. Ter hvala tebi, Nina za dolgoletno prijateljstvo, ki je sedaj bogatejše še za študijsko izkušnjo.

Posebna zahvala pa gre moji družini: očiju, mami in bratu z družino. Hvala vam, ker ste mi tekom celotnega študija oziroma šolanja ves čas stali ob strani, me spodbujali in

skrbeli za prešerno vzdušje.

Ključne besede: košarka, poškodbe, izokinetična moč nog, štiriglava stegenska mišica, zadnja loža

POVEZAVA MED MOČJO MIŠIC STEGNA IN POŠKODBAMI SPODNJEGA UDA PRI KOŠARKARJIH

Tina Prešeren IZVLEČEK

Cilj magistrskega dela je bil ugotoviti, ali se parametri mišične jakosti oziroma asimetrije jakosti štiriglave stegenske mišice in zadnje lože stegna ter medmišična razmerja omenjenih mišičnih skupin razlikujejo med poškodovanimi in nepoškodovanimi košarkarji. Nato pa ugotoviti in analizirati povezave med močjo mišic stegna in težavami spodnjega uda.

V raziskavi je sodelovalo 68 perspektivnih košarkarjev, od tega 55 moških in 13 žensk, starih med 14 in 19 let. Vsak izmed testirancev je najprej izpolnil vprašalnik o poškodbah v preteklih 12 mesecih, nato pa smo jim izmerili osnovne antropometrične parametre. Temu je sledilo standardizirano ogrevanje in izokinetično testiranje na dinamometru. Vsak testiranec je izvedel ogrevalni niz z 10 ponovitvami pri kotni hitrosti 60°/sek, nato pa še 5 maksimalnih koncentričnih ponovitev iztega in upogiba kolena ter 5 maksimalnih ekscentričnih ponovitev upogiba kolena, prav tako pri kotni hitrosti 60°/sek. Med vsakim izvedenim korakom so imeli merjenci minimalno 2 minuti odmora.

Za izokinetične meritve smo uporabili dinamometer Imoment (SMM, Maribor, Slovenija) in na podlagi pridobljenih rezultatov izračunali razmerje med dominantno in nedominantno nogo ter znotraj mišična in medmišična razmerja. Podatke smo obdelali v statističnem programu IBM SPSS 22 (SPSS Inc., Chicago, Illinois, ZDA). Za analizo izmerjenih in izračunanih parametrov mišične jakosti med poškodovanimi in nepoškodovanimi smo uporabili enosmerno analizo variance, nato pa smo poskušali ustvariti regresijski model, ki bi lahko pojasnil morebitno povezanost med poškodovanostjo (da/ne) in izbranimi parametri mišične jakosti.

V naši raziskavi nismo našli statistično značilnih razlik med poškodovanimi in nepoškodovanimi. Šele pri primerjavi igralcev s poškodbo in brez nje glede na del telesa so se pojavile razlike, a le pri kroničnih težavah kolka oz. dimelj. Natančneje pri koncentrični (p=0,012) in ekscentrični (p=0,001) jakosti nedominantne zadnje lože ter posledično v razmerju zadnja loža ekscentrično/koncentrično na nedominantni strani (p=0,006). Pri kroničnih poškodbah kolena pa ni bilo statistično značilnih razlik, dokler nismo ustvarili nove spremenljivke, kjer so se kot poškodbe oziroma resne težave štele le tiste, ki so na 10-stopenjski lestvici povzročale težave, večje od 5. Po omenjeni na novo vpeljani spremenljivki so imeli igralci z resnimi težavami s kolenom statistično značilno nižje razmerje (p=0,041) kot tisti brez resnih težav s kolenom.

Keywords: basketball, injury, isokinetic leg strength, quadriceps, hamstrings

RELATIONSHIP BETWEEN THIGH MUSCLES STRENGTH AND LOWER LIMB INJURIES IN BASKETBALL PLAYERS

Tina Prešeren ABSTRACT

The aim of this master's thesis was to determine evaluate differences between injured and uninjured basketball players in parameters of muscle strength or strength asymmetries of quadriceps and hamstrings and intermuscular ratios of these muscle groups and also to identify and analyse the association between thigh muscle strength and lower limb problems/injuries.

The research included 68 promising basketball players of whom 55 were men and 13 were women between the ages of 14 and 19. Each of the test subjects first completed an injury history form for injuries in the past 12 months. Then we measured their basic anthropometric parameters. This was followed by standardized warm-up and isokinetic testing on a dynamometer. Each subject performed a warm-up set with 10 repetitions at an angular velocity of 60°/sec, followed by 5 maximum concentric repetitions of knee extension and flexion and 5 maximum eccentric repetitions of knee flexion, also at an angular velocity of 60°/sec. During each performed step the subjects had a minimum break of 2 minutes.

For isokinetic measurements we used the Imoment dynamometer (SMM, Maribor, Slovenia) and based on the obtained results (maximal peak torque values of flexion and extension of the knee) we calculated the ratio between the dominant and non-dominant leg and muscular ratios.

Data was processed in the IBM SPSS 22 (SPSS Inc., Chicago, Illinois, USA). To analyse the measured and calculated parameters of muscle strength between injured and uninjured we used one-way ANOVA and then a regression model was created to explain the possible relationship between injury status (yes/no) and selected muscle strength parameters which as potential injury predictors (risk and/or protective factors).

In our study we did not find statistically significant differences between the injured and the uninjured basketball players. Only when comparing players with and without injury according to the part of the body the differences appeared in chronic hip/groin injuries. More precisely, at concentric (p=0,012) and eccentric (p=0,001) strength of the non-dominant hamstring and consequently in hamstring ratio eccentric/concentric on the non-dominant side (p=0,006).

There were no statistically significant differences in chronic knee injuries until we created a new variable where only those that had knee pain greater than 5 on a 10-point scale were considered as players with injury/serious problem. After this change players with serious knee problems had a statistically significant lower ratio (p=0,041) than those without serious knee problems.

Kazalo vsebine

1 UVOD ... 9

1.1 KOŠARKARSKA PRAVILA ... 10

1.2 TELESNE OBREMENITVE V KOŠARKI ... 10

1.3 POŠKODBE V KOŠARKI ... 12

1.3.1 GLEŽENJ ... 14

1.3.2 KOLENO ... 15

1.4 PREPREČEVANJE POŠKODB ... 17

1.5 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA POŠKODBE ... 19

1.5.1 ASIMETRIJE KOT DEJAVNIK TVEGANJA ... 20

1.6 IZOKINETIKA ... 22

1.6.1 MERITVENI PROTOKOL PRI KOLENSKEM SKLEPU ... 24

1.6.2 INTEPRETACIJA REZULTATOV IZOKINETIČNIH MERITEV KOLENSKEGA SKLEPA ... 25

1.7 PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE ... 26

2 METODE DELA ... 27

2.1 PREIZKUŠANCI ... 27

2.2 PRIPOMOČKI ... 27

2.3 POSTOPEK ... 27

3 REZULTATI ... 29

3.1 OSNOVNI ANTROPOMETRIČNI PODATKI ... 29

3.2 PODATKI O ZNAČILNOSTIH TRENAŽNO-TEKMOVALNEGA PROCESA ... 30

3.3 PODATKI O POŠKODBAH ... 30

3.4 PODATKI IZOKINETIČNIH MERITEV ... 33

3.5 RAZLIKE V PARAMETRIH MIŠIČNE JAKOSTI MED POŠKODOVANIMI IN NEPOŠKODOVANIMI ... 35

3.6 DRUGE UGOTOVITVE ... 39

4 RAZPRAVA ... 40

5 SKLEP ... 43

6 VIRI ... 44

Kazalo tabel

Tabela 1 Antropometrične značilnosti ... 29

Tabela 2 Značilnosti trenažnega procesa ... 30

Tabela 3 Akutne poškodbe ... 31

Tabela 4 Akutne poškodbe glede na del telesa ... 31

Tabela 5 Akutne poškodbe glede na vrsto ... 32

Tabela 6 Kronične poškodbe glede na del telesa ... 32

Tabela 7 Izokinetične meritve kolena ločeno po spolu ... 34

Tabela 8 Izokinetične meritve kolena ločeno glede na akutno poškodovane in nepoškodovane ... 36

Tabela 9 Izokinetične meritve kolena ločeno glede na akutno poškodovane in nepoškodovane, specifično za zvin gležnja ... 37

Tabela 10 Razlike v parametrih mišične jakosti zadnje lože stegna med kronično poškodovanimi in nepoškodovanimi, specifično za kolk/dimlje ... 38

Tabela 11 Značilnosti trenažnega procesa glede na akutne poškodbe ... 39

9 1 UVOD

Košarka je eden izmed najbolj priljubljenih ekipnih športov na svetu. Kot določajo pravila, se na tekmi za zmago borita dve ekipi s po petimi igralci v igri in petimi (sedmimi) na rezervni klopi. Cilj vsake ekipe je, da v napadu zadane čim več košev oziroma da v obrambi prepreči zadetek nasprotne ekipe. Tekma je razdeljena na štiri četrtine po 10 minut, ki jim v primeru neodločenega rezultata sledijo 5-minutni podaljški (Dežman in Erčulj, 2000).

Zaradi spreminjanja pravil košarke igra dopušča vse več kontakta ter je vse bolj dinamična in hitra. Pogosta so ponavljajoča se kratka in zelo intenzivna gibanja, kot so sprinti, pospeševanja, spremembe smeri, zaustavljanja, obračanja, vertikalni skoki in doskoki, ki pa jim sledijo nizko intenzivna gibanja. Posledica tega so velike obremenitve, ki povzročijo veliko poškodb (Zdolšek in Erčulj, 2019).

Za zmanjšanje nevarnosti poškodb je zelo pomembna dobra telesna pripravljenost, ki temelji na razvoju različnih gibalnih sposobnostih s poudarkom na vzdržljivosti, hitrosti, agilnosti, koordinaciji, moči, ravnotežju in sposobnosti hitrega razvoja sile. Za varno in uspešno igranje pa so pomembne tudi antropometrične značilnosti košarkarjev, h katerim spadajo telesna sestava, dolžina udov in drža (Zdolšek in Erčulj, 2019).

Pri preventivni vadbi moramo biti pozorni tudi na nesorazmerja v moči mišic, saj so ta velik dejavnik za nastanek poškodb. Raziskave kažejo, da obstajajo neravnovesja spodnjih okončin pri športih, kot je košarka, zaradi specifičnih zahtev igre (hitre spremembe smeri in hitrosti, pivotiranja, sprinti) (Fort-Vanmeerhaeghe, Gual, Romero-Rodriguez in Unnitha, 2016). Razlike nastajajo tudi zaradi trenažnega procesa, stopnje tekmovanja, igralnega položaja, anatomske asimetrije, dominantne okončine (Fousekis, Tsepis in Vagenas, 2010) in preteklih poškodb (Schiltz, idr., 2009).

Glede na to, da je pri košarki vertikalni skok ena izmed elementarnih prvin in se pogosto izvaja v igri pri skokih za odbito žogo, različnih metih in še v nekaterih drugih situacijah, je za njegovo izvajanje pomembna primerna jakost (in tudi moč) mišic stegna, zato smo kot temeljno hipotezo naše raziskave postavili obstoj povezav med mišično jakostjo mišic stegna in poškodbami spodnjega uda.

10 1.1 KOŠARKARSKA PRAVILA

Košarka je večstrukturni kompleksni šport, pri katerem se dve ekipi borita za zmago. V vsaki ekipi je 12 igralcev, na igrišču pa jih je naenkrat le 5 iz vsake ekipe. Naloga ekipe je, da zadane čim več košev v napadu oziroma da v obrambi preprečiti zadetek nasprotnika ter prevzame vlogo napadalca. Tekma je sestavljena iz dveh polčasov, med katerima je 15-minutni odmor, oziroma iz četrtin 4 x 10 minut (NBA liga 4 x 12 minut), med katerimi je 2-minutni odmor. 40 minutam igre v primeru neodločenega rezultata sledijo 5-minutni podaljški, dokler ob izteku časa ena izmed ekip ne doseže večjega števila točk (Dežman in Erčulj, 2000).

Košarkarsko igrišče meri 28 m v dolžino in 15 m širino, kar je tudi eden izmed razlogov, da je v košarki veliko kratkih sprintov, sprememb gibanj, zaustavljanj in hitrih štartov (Dežman in Erčulj, 2000). Tudi časovni prekrški košarkarje prisilijo v hitro in dinamično igro. Ekipa ima za prenos žoge v napadalno polovico igrišča 8 sekund, za celoten napad pa 24 oziroma 14, če ekipa dobi skok v napadu in je na uri manj kot 14 sekund do izteka njihovega napada. Prav tako se igralec ne sme zadržati v raketi (označeno polje pod košem) več kot 3 sekunde ali pa držati žoge v roki več kot 5 sekund, ne da bi jo vodil, podal ali vrgel na koš.

Za razliko od večine ekipnih športov se pri košarki ustavlja čas ob prekrških, menjavi igralcev ali minuti odmora, zato na koncu tekma brez podaljškov traja 80–90 minut. Pri kakovostnih članskih ekipah naj bi tako povprečni čas aktivnih in pasivnih faz igre trajal od 30 do 35 sekund (Dežman in Erčulj, 2000).

Iz pravil in osnovnih igralnih značilnosti košarke izhaja, da je košarka hitra in dinamična igra s specifično strukturo gibanja, ki povzroči velike obremenitve predvsem na sklepe in mišice spodnjih udov, kar lahko ob slabi pripravljenosti košarkarjev pripelje do poškodb. Zato je za načrtovanje učinkovitih preventivnih ukrepov in kondicijske priprave potrebno dobro poznavanje obremenitve košarkarjev in košarkaric na treningih in tekmah.

1.2 TELESNE OBREMENITVE V KOŠARKI

Na uspešnost košarkarske igre vplivajo različni dejavniki (tehnika, taktika, psiho-socialni sistem, zdravstveno stanje …), med katerimi pa je treba kot temelj uspešnosti izpostaviti kondicijske sposobnosti (moč, hitrost, vzdržljivost, gibljivost), ki so ključnega pomena pri razvijanju funkcionalnih in gibalnih sposobnosti, potrebnih za košarko. Dobra gibljivost košarkarju omogoča izvajanje specifičnih nalog z optimalno amplitudo in posledično manjšo porabo energije. Večja sklepna gibljivost od zahtevane za optimalno izvedbo giba pa pripomore k manjšanju tveganja za poškodbe. Možnost poškodb zmanjša tudi dobro razvita moč. Od nje je v veliki meri odvisna uspešnost košarkarja, saj omogoča kakovostnejše izvajanje sodobnih tehničnih in taktičnih elementov košarke. To se opazi predvsem pri skokih, doskokih, podajah, metih z (večje) razdalje, borbi za prostor, zaustavljanjih, pospeševanjih in spremembah smeri.

11

Za razliko od moči in gibljivosti pa je hitrost v veliki meri prirojena. Zato pri košarki poskušamo nanjo vplivati posredno z izboljšanjem tehnike gibanja oziroma koordinacije, moči in gibljivosti. Pomembno pa je tudi, da ima igralec dovolj visoko raven vzdržljivosti, ki mu omogoča čim hitrejšo obnovo zmogljivost organizma in možnost, da lahko dlje časa prenaša obremenitve s sorazmerno visoko intenzivnostjo (Dežman in Erčulj, 2000).

Dežman in Erčulj (2000) govorita o zunanjih in notranjih obremenitvah v košarki. Zunanje obremenitve so energijskega (količina ali obseg gibanja, intenzivnost gibanja) in informacijskega značaja (koordinacijska zapletenost gibanja) ter vplivajo na obremenitve srčno-žilnega, dihalnega in živčno-mišičnega sistema. Pri notranjih obremenitvah pa gre za obremenjenost oziroma napor organskih sistemov košarkarja, na katere najbolj vpliva intenzivnost gibanja na treningu ali tekmi (Harre, 1973, v Dežman in Erčulj, 2000).

V košarki lahko govorimo o dveh vrstah gibanja: acikličnem in cikličnem. Pri slednjem se igralec pomika po dolžini in širini igrišča s ponavljajočim se prestopanjem oziroma skakanjem z ene noge na drugo (hoja, tek, prisunski koraki z žogo in brez nje). To gibanje lahko igralci izvajajo različno glede na hitrost, smer, razdaljo in način premikanja (bočno, hrbtno, čelno). Pri gibanju aciklične vrste pa gre za enkratna, kratka in ponavljajoča se gibanja pred, med in po cikličnem gibanju. Lahko ga izvajajo z žogo (vodenje, lovljenja, varanja, meti, podaje) ali brez nje (skoki, obrati, spremembe smeri, zaustavljanja). Aciklično gibanje brez žoge je po navadi bolj intenzivno, tisto z žogo pa ima ob manjši energijski zahtevnosti razmeroma visoko kompleksnost. Tako aciklično kot tudi ciklično gibanje brez žoge je za igralce na tekmi temelj zunanje obremenitve in posredno močno vpliva tudi na raven notranje obremenitve (Dežman in Erčulj, 2000).

Na 28 x 15 m velikem igrišču košarkarji na članski tekmi v poprečju opravijo 6272 m dolgo pot (Erčulj, Vučković, Perš, Perše in Kristan 2007), kar je kljub krajšemu košarkarskemu igrišču nekaj več od poti, ki jo opravijo rokometaši (Bon, 2001, v Erčulj, Vučković, Perš, Perše in Kristan 2007). Marinič (2008) je sicer poročal o 559 m krajši poti mlajših članov, a je to že sam pripisal manjšemu vzorcu tekem.

Manjša igralna površina prisili igralce v veliko sprememb smeri, kratkih sprintov in drugih gibanj. V povprečju naj bi teh bilo 997±183 v članski ligi (Mclnnes, Carlson, Jones in McKenn, 1995) in 1050±51 pri fantih, mlajših od 19 let (Abdelkrim, El Fazaa, El Ati in Tabka, 2007). To pomeni, da čeprav igralci 30–35 % časa stojijo ali hodijo, se na približno 2 sekundi zgodi en gib, od katerih je 46±12 skokov v članski ligi in 44±7 skokov pri igralcih, mlajših od 19 let.

Kljub temu, da je v obeh kategorijah 15–16 % časa odigranega z gibi visoke intenzivnosti, pa je število sprintov različno. Starejši igralci naredijo 150±52 sprintov na tekmo (en sprint na 21 s), mlajši pa le 55±11 (en sprint na 39 s).

Pri košarkaricah naj bi bilo zgoraj omenjenih gibalnih aktivnosti manj, 576±110 na tekmo oziroma ena na 2,56 s aktivne igre. Sprint se pojavi vsake 33,3 s aktivnega časa in večina jih je

12

krajših od 10 m, najpogostejši pa so med 1–5 m. Med tekmo vsaka igralka naredi 4,3±2,7 sklopov ponovljenih sprintov, ki so sestavljeni iz 4,4±1,7 sprintov z vmesnimi 15,4±4,5 s pavze.

Med aktivnimi pavzami, ki jih je sicer manj kot pasivnih, je vsaj eno intenzivno specifično gibanje ali en skok, včasih tudi oboje. 15,7 % vseh gibanj je narejenih z visoko intenzivnostjo, 35,4 % aktivnega časa pa dekleta prehodijo ali stojijo. Med tem dekleta opravijo 19±10 skokov (Conte idr., 2015).

Dežman in Erčulj (2000) sta v svoji knjigi povzela rezultate različnih raziskav (Hagedorn idr., 1985, v Dežman in Erčulj, 2000; Korjagin, 1977, 1979, v Dežman in Erčulj, 2000; Volkov, 1977, v Dežman in Erčulj, 2000; Mahorič, 1994, v Dežman in Erčulj, 2000; Reilly, 1990, v Dežman in Erčulj, 2000) in ugotovila, da igralci na tekmi opravijo od 5000 do 7000 m dolgo pot, 80 do 100 skokov, 280 sprememb smeri gibanja in 360 sprememb ritma.

Kot je razvidno iz omenjenih raziskav, igralci več časa opravljajo daljša nizko oziroma srednje intenzivna gibanja, pri katerih se porablja aerobne energija, kot pa kratka visoko intenzivna gibanja s porabo anaerobne alaktatne ali laktatne energije. Kljub temu pa so obremenitve v košarki še vedno velike in je posledično ob slabši pripravljenosti povečano tveganje predvsem za poškodbe spodnjega uda, saj je ta v primerjavi z zgornjim pod večjo tenzijo.

1.3 POŠKODBE V KOŠARKI

Redna športna vadba ima pozitivne učinke tako na biološke (krvni tlak, bolezni srca/aritmija, sestava telesa/debelost …) in presnovne (krvni sladkor/diabetes, maščobni profil/lipidni status …) parametre zdravja kot tudi na psiho-socialne (samopodoba, stres, razpoloženost oziroma depresivnost) (Škof idr., 2016). Žal pa se s pogostejšim vključevanjem v šport povečuje tudi možnost za poškodbe, a so kljub temu koristi ukvarjanja s športom še vedno bistveno večje kot pa tveganja.

Glede na nastanek ločimo poškodbe na akutne in ponavljajoče se. Slednje delimo še naprej na ponavljajoče se s postopnim nastankom, pri katerih ni mogoče določiti trenutka poškodbe (npr.

postopno povečanje bolečine v rami in kasneje s pomočjo MRI odkrita tendinopatija rotatorne manšete) in na ponavljajoče se z nenadnim poslabšanjem, ki so posledica določenega prepoznavnega dogodka (npr. zlom tibije in fibule ob pristanku in kasneje s pomočjo CT odkrita stresna fraktura) (Bahr idr., 2020). V nasprotju s tem pa se akutne poškodbe zgodijo v trenutku, ko je sila na tkivo večja, kot jo ta lahko prenese. Posledica tega so makroskopske poškodbe in simptomi, kot so bolečina in izguba funkcije. Resnost simptomov je odvisna od poškodovanega tkiva in obsega poškodbe (Brukner in Khan, 2017). Ne glede na nastanke poškodb pa so v košarki najpogostejše poškodbe spodnjega uda, natančneje zvini gležnja (Agel idr., 2007;

McCarthy, Voos, Nguyen, Callahan in Hannafin, 2013; McKay, Goldie, Payne, Oakes in Watson, 2001; Trojian idr., 2013).

13

V ligi NBA je incidenca poškodb 19,1 na 1000 igralcev (Drakos, Domb, Starkey, Callahan in Allen, 2010), kar ja za več kot polovico večje število, kot so jih Baker, Rizzi in Athiviraham (2020) zaznali v ligi WNBA (5,97 na 1000 igralk). Manjše število poškodb pri dekletih lahko delno pripišemo krajšemu igralnemu času in manjšemu številu tekem. Fantje najpogosteje poročajo o lateralnem zvinu gležnja (13,2 % vseh poškodb), patelofemoralnem sindromu (11,9 %) in nategnjenih mišicah ledvenega dela hrbtenice (7,9 %). Največ tekem izpustijo zaradi težav s kolenom (18,1 %) in pogačico (13,6 %). Kljub temu, da je pri dekletih najpogosteje poškodovan del telesa koleno (29 %), pa prav tako kot fantje največkrat poročajo o lateralnem zvinu gležnja (20 %), ki mu sledijo pretresi (10 %) in poškodbe sprednje križne vezi (9 %), ki pa so tudi razlog za največje število izpuščenih tekem (28 %).

V primerjavi z ligama NBA in WNBA imajo v univerzitetni košarkarski ligi NCAA moški manjšo (7,97 na 1000 igralcev), ženske pa večjo (6,54 na 1000 igralk) incidenco poškodb. Zvin gležnja je ponovno najpogostejša poškodba tako med igralci (17,9 %) kot tudi med igralkami (16,6 %). Druge pogoste poškodbe pri obeh spolih so še pretresi možganov, poškodbe kolena in poškodbe kolka oz. dimelj. Razlog za poškodbe pri moških je najpogosteje kontakt z drugim igralcem, pri ženskah pa se več poškodb zgodi brez kontakta in zaradi preobremenitev. V večini primerov pa poškodbe ne pomenijo daljše odsotnosti od 24 ur (Zuckerman idr., 2016).

Tudi v mlajših kategorijah (20 let in mlajši) so najpogostejše poškodbe gležnja in kolena. Te se največkrat zgodijo na tekmah, a v večini zaradi njih igralci ne manjkajo več kot teden dni. V nasprotju s prejšnjimi raziskavami so tu večkrat poročali o poškodbah deklet (Harmer, 2005).

Primerljive rezultate ima srednješolska mladina, pri kateri je najpogosteje poškodovan del telesa gleženj, ki predstavlja 35,9 % vseh poškodb, ki so se zgodile na treningih in 32,6 % tistih s tekem (Clifton idr., 2018a). Tudi košarkarice poročajo o večjem številu poškodb gležnja s treningov (29,3 %) kot tekem (28,9 %) (Clifton idr., 2018b). Tako eni kot drugi pa zaradi poškodb v povprečju niso odsotni s treningov več kot en teden. Kljub temu, da košarka ne velja za kontaktni šport, pa se tudi med srednješolci zgodi največ poškodb ob kontaktu z drugo osebo, tako na treningu (fantje: 44,1 %; dekleta 28,9 %) kot tudi na tekmi (fantje: 51,9 %; dekleta:

47 %).

Zaradi razlik v košarkarski igri in njenih pravilih v Ameriki pa je težko posplošiti rezultate omenjenih raziskav tudi na evropsko košarko, saj ta velja za manj fizično, a bolj taktično, kar načeloma pomeni tudi manj kontakta in posledično poškodb. Raziskav, opravljenih v evropskih klubih, je zelo malo, vseeno pa se najde nekaj obsežnih, kot je na primer raziskava Boveja, Rodasa, Pedreta, Esparza in Casalsa (2019), ki so v 22 sezonah pri 170 profesionalnih košarkarjih ugotovili 3452 poškodb. Najpogostejše so bile poškodbe spodnjega (52,1 %) in zgornjega uda (15,2 %), natančneje kolena (12,4 %) in gležnja (10,1 %). Zaradi poškodb so igralci v večini manjkali 1–3 dni (41, 6 %).

14

V Belgiji so med 164 igralci in igralkami ugotovili 226 poškodb oziroma 139 akutnih poškodb.

Ponovno so prevladovale poškodbe spodnjega uda (57 %) oziroma poškodbe kolena (8 % akutnih in 15 % ponavljajočih se poškodb) in gležnja (15 % akutnih). Zaradi poškodbe kolena so igralci v povprečju manjkali 51 dni, zaradi težav z gležnjem pa 19 dni, s tem da je 52,9 % vseh igralcev z zvinom gležnja že imelo zgodovino poškodbe gležnja (Cumps, Verhagen in Meeusen, 2007).

Med igralkami prve slovenske lige pa je kar 75 % košarkaric poročalo o zgodovini poškodb.

Tako kot že v omenjenih raziskavah so tudi dekleta najpogosteje poročale o poškodbah spodnjega uda (71 %), natančneje gležnja (44,7 %) in kolena (14,5 %). 61,3 % poškodb se je zgodilo na treningu, 38,7 % pa na tekmi (Panič, 2014).

1.3.1 GLEŽENJ

Kot že omenjeno, je v košarki najpogostejše mesto akutne poškodbe stopalo oziroma gleženj (McKay, Goldie, Payne, Oakes in Watson, 2001). Športniki, natančneje baletni plesalci, nogometaši, atleti (skok v višino) in košarkarji, pogosto zaznajo bolečine v gležnju, ki pa niso nujno povezane z akutnimi poškodbami, kot je na primer zvin gležnja. Te poškodbe se delijo na medialno, lateralno, prednjo in zadnjo bolečino gležnja. Kljub pogostim bolečinam pa je lateralni zvin gležnja še vedno največkrat ugotovljena poškodba košarkarjev. Ta se najpogosteje zgodi pri aktivnosti, kjer so pogoste spremembe smeri, velikokrat pa je razlog za zvin tudi pristanek na nogi drugega igralca (Brukner in Khan, 2017).

Lateralni ligament je sestavljen iz treh delov: sprednjega talofibularnega, kalkaneofibularnega in zadnjega talofibularnega ligamenta (Brukner in Khan, 2017). Najpogostejši mehanizem poškodbe lateralnega ligamenta je inverzija in plantarna fleksija. V primerjavi z kalkaneofibularnim ligamentom je sprednji talofibularni ligament bolj izpostavljen poškodbam (Dimmick, Kennedy in Daunt, 2008), saj prenese manj obremenitve in je bolj napet v plantarni fleksiji. Natrgani ligamenti, ki povzročijo izpah sklepa gležnja, so redki, prav tako tudi pretrgan kalkaneofibularni in zadnji talofibularni ligament (Brukner in Khan, 2017).

Vsi zvini gležnja pa ne pomenijo tudi daljše odsotnosti z igrišča, to je odvisno od njegove stopnje poškodovanosti. Pri prvi stopnji zvina je ligament nategnjen, a ima sklep še vedno dobro stabilnost in je le rahlo otečen ter občutljiv na dotik. Druga stopnja že povzroča bolečine in dovoljuje le delno obremenitev zatečenega gležnja, saj gre tu že za parcialno natrganje ligamentov z rahlo nestabilnostjo sklepa. Pri zadnji, tretji stopnji pa gre za pretrganje vsaj enega ligamenta, kar povzroči nestabilen sklep, oteklino in skorajda nezmožnost obremenitve bolečega gležnja (Kolmančič, 2019).

15 1.3.2 KOLENO

Koleno je največji sklep v telesu. Deli se na tibiofemoralni sklep s kolateralnimi ligamenti, križnimi vezmi in meniskusi ter na patelofemoralni sklep. Slednjemu dajejo stabilnost medialni in lateralni retinakulum ter velike tetive ekstenzornega mehanizma (kvadriceps in tetive pogačice) (Brukner in Khan, 2017).

Akutnih poškodb kolena se športniki zelo bojijo, saj lahko poleg daljše odsotnosti pomenijo tudi konec kariere. Pogoste so predvsem v športih, kjer je veliko sprememb smeri in vrtenj, kamor spadajo košarka, nogomet in smučanje. Najpogostejše akutne poškodbe kolena so natrgan medialni in lateralni meniskus, medialni kolateralni ligament (MCL), natrgana/pretrgana sprednja (ACL) in zadnja (PCL) križna vez, izpah pogačice in poškodba sklepnega hrustanca (Brukner in Khan, 2017).

Čeprav večina raziskav kaže, da je gleženj oziroma stopalo najpogosteje poškodovani del telesa, (Drakos, Domb, Starkey, Callahan in Allen, 2010; Harmer, 2005; Trojian idr., 2013; Zuckerman idr., 2016), pa nekateri trdijo drugače. Iwamoto, Ito, Azuma in Matsumoto (2014) so zaznali več poškodb kolena (moški: 41,7 %, ženske: 50, 4 %) v primerjavi s stopalom oziroma gležnjem (moški: 24,8 %, ženske: 23,8 %). Razlog za to je lahko v večjem številu specialistov za poškodbe kolena na njihovi kliniki ali pa v tem, da so po navadi poškodbe gležnja lažje in zato igralci redkeje poiščejo strokovno pomoč. Pri kolenskem sklepu je najvišji delež poškodb sprednje križne vezi (moški: 30,3 %, ženske: 48,7 %), sledijo poškodbe meniskusa (moški:

13,2%, ženske: 9,6 %), skakalno koleno (moški: 14,8 %, ženske: 7,2 %) in Osgood- Schlatterjeva bolezen (moški: 5,6 %, ženske: 1,2 %).

Kot že omenjeno, so tudi v španske klubu ugotovili več poškodb kolena (12,4 %) v primerjavi z gležnjem (10,1 %), kar pa so v raziskavi pripisali večji pozornosti preventivi (vadba, bandažiranje), ravno zaradi velikega števila zvinov gležnja v košarki (Bove, Rodas, Pedret, Esparza in Casals, 2019).

Tudi v ligi WNBA je več poškodb kolena (29 %) kot gležnja (22 %). Kljub temu, da je natrgana/pretrgana sprednja križna vez najpogostejši razlog za zamujene tekme (28 %), poleg lateralnega zvina gležnja (9 %) in poškodbe meniskusov (8,4 %), ta predstavlja le 9 % vseh poškodb. Iz tega je razvidno, da čeprav so zvini gležnja najpogostejše poškodbe glede na stopnjo (20 %), so težave s koleni bolj uničujoče z vidika igre in izgubljenega časa (Baker, Rizzi in Athiviraham, 2020), na kar kaže tudi podatek, da je rekonstrukcija sprednje križne vezi najpogostejši operativni poseg (McCarthy, Voos, Nguyen, Callahan in Hannafin, 2013).

16 Sprednja križna vez (ACL)

Najbolj skrb vzbujajoča akutna poškodba kolena je pretrgana sprednja križna vez, katere rehabilitacija lahko traja tudi do 12 mesecev (Biggs, Jenkins, Urch in Shelbourne, 2009). Do tega pogosto pride ob nepravilnem pristanku, hitrih spremembah smeri ali zaustavljanju in hkratni rotaciji kolenskega sklepa. Tako sta sprednja križna vez skupaj z zadnjo eni najpomembnejših vezi za stabilnosti kolena. Sprednja je ključna za kontrolo pri pivotiranjih oziroma vrtenjih in preprečuje premikanje golenice naprej glede na stegnenico ter nadzoruje rotacijsko gibanje obeh omenjenih kosti. Zadnja pa preprečuje zdrs stegnenice naprej s tibialne planote (Brukner in Khan, 2017). Pomembno je tudi ugodno sorazmerje zadnje lože in štiriglave stegenske mišice, saj to omogoča stabilizacijo kolenskega sklepa pri pristankih, teku in spremembah smeri (Boden, Griffin in Garrett, 2000).

Poškodbe ACL se največkrat zgodijo brez kontakta, ob pristanku na stopalu pri povprečnem kotu upogiba kolena pri 21°. Velikokrat je ob poškodbi v bližini nasprotnik, kar lahko povežemo s tem, da je imel igralec zaradi njega porušeno koordinacijo ali gibalni vzorec. Razlika med tem, ko igralec naredi isto gibanje oziroma spremembo smeri že več tisočkrat in se ne poškoduje, potem pa kar naenkrat ob enakem gibu pride do poškodbe sprednje križne vezi, je lahko v nenormalnih motoričnih vzorcih, ki povzročijo, da se štiriglava stegenska mišica aktivira pred zadnjo ložo (Boden, Griffin in Garrett, 2000).

Pri ženskah je incidenca poškodb sprednje križne vezi nekaj več kot 4-krat večja kot pri moških (Arendt in Dick, 1995), na kar naj bi vplivali hormoni, širša medenica, kot Q (Boden, Griffin in Garrett, 2000), ohlapnost sklepov (Myer, Ford, Paterno, Nick in Hewett, 2008) in moč ter aktivacija mišic zadnje lože in kvadricepsa (Huston in Wojtys, 1996).

Poškodbe ACL se lahko zdravijo konzervativno ali operativno, slednji način je v košarki pogostejši. Rehabilitacija se začne že pred operacijo z namenom krepitve in doseganja simetrije mišičnih skupin s poudarkom na kvadricepsu in zadnji loži ter zmanjšanjem izliva. Vadba po operaciji pa je veliko zahtevnejša, zato je dobro imeti pomoč specialistov (Biggs, Jenkins, Urch in Shelbourne, 2009).

Poškodba meniskusov

Pogoste so tudi poškodbe meniskusa samega ali v kombinaciji z drugimi vezmi (Brukner in Khan, 2017). Akutne poškodbe meniskusov nastanejo, ko sila stresa, nastalega ob upogibanju in stiskanju kolena, v kombinaciji z rotacijo stegnenice presega sposobnost meniskalnega kolagena (Sihvonen idr., 2013). Medialni meniskus se pripenja na sklepno kapsulo, kar zmanjša mobilnost in s tem poveča tveganje za poškodbe v primerjavi z bolj mobilnim lateralnim meniskusom (Kise, 2016).

17

Pri mlajših gre po navadi za precejšnje sile, ki poškodujejo prej neokrnjen meniskus, pri starejših (>40 let) pa pride do akutne bolečine v kolenu, ki že ima značilnosti (asimptomatske) poškodbe sklepnega hrustanca in meniskuse z (asimptomatskimi) degenerativnimi lastnostmi (Brukner in Khan, 2017). Ob morebitni poškodbi medialnega ali lateralnega meniskusa traja od 40,9 do 89,5 dni, preden se lahko igralec vrne na igrišče (Yeh idr., 2012).

Patelarna tendinopatija

Patelarna tendinopatija oziroma skakalno koleno je najpogostejši preobremenitveni sindrom kolena v košarki (Zdolšek in Erčulj, 2019). Pri takšnih poškodbah gre za degenerativne spremembe tkiva tetive, in ne za vnetja. V tetivah se zaradi obremenitev oziroma ponavljajočih se skokov pojavijo mikropoškodbe, ki so navzoče tudi v mišicah. Posledično se tkivo začne obnavljati, a če mu ne damo dovolj časa in si obremenitve sledijo prepogosto, se ne more obnoviti in zadebeliti, kar privede do kopičenja mikropoškodb in kasneje preobremenitvenega sindroma (Ambrož, 2018).

Skakalno koleno je značilno za športe s pogostimi skoki in spremembami smeri ter za tiste športne aktivnosti, pri katerih prihaja do velikih obremenitev ob shranjevanju energije v tetive (npr. tek navzdol). Ta preobremenitveni sindrom začutimo kot bolečino v sprednjem delu kolena oziroma na območju patelarnega ligamenta ob raztegu ali pritisku na tkivo ter ob prej omenjenih aktivnostih. Bolečina je lahko posledica prevelikega volumna skokov, neustrezne adaptacije ligamenta na skoke ali slabe moči mišic (Brukner in Khan, 2017).

Skakalno koleno se pogosteje pojavi pri moških in pri mlajših, višjih in težjih igralcih. Med športi pa je prevalenca najvišja pri odbojki (14,4 %), rokometu (13,3 %) in košarki (11,8 %).

Simptomi povprečno trajajo 18,9 mescev, zato je, da se temu izognemo, zelo pomembna preventivna vadba (Zwerver, Bredeweg in Akker-Scheek, 2011).

1.4 PREPREČEVANJE POŠKODB

Vsak dan naj bi si zvil gleženj eden izmed 10 000 ljudi, kar ponovno nakazuje na to, kako zares pogosta je poškodba zvina gležnja (Brooks, Potter in Rainey, 1981). Za tiste športnike, ki so že imeli zvit gleženj, je priporočljivo, da uporabljajo bandažni trak ali opornico do 12 mesecev po zvinu, ko je tveganje za obnovitev poškodbe povečano (Verhagen in Bay, 2010). V nasprotju z mišljenjem nekaterih ne obstajajo dokazi, da naj bi opornice za gleženj povečale incidenco poškodb kolena (Bot, Verhagen, in van Mechelen, 2003).

Brukner in Khan (2017) sta po zapisih različnih raziskav ugotovila, da opornice pomagajo predvsem pri tistih s predhodno poškodbo, ki imajo posledično zmanjšano proprioceptivno funkcijo, saj drugače inverzija gležnja ni dovolj omejena. Senzomotorični nadzor, ki je po

18

akutni poškodbi oslabljen, pa je mogoče obnoviti s treningom ravnotežja (ravnotežno desko).

Tako naj bi bilo priporočljivo za vse športnike, ki so imeli predhodno zvit gleženj, da 10–20 tednov izvajajo po 5x na teden 10–20 minut treninga ravnotežja na ravnotežni deski.

Zaradi pogostosti poškodbe in dolgega procesa rehabilitacije, predvsem po poškodbi ACL, so treningi preventive za poškodbe kolena še toliko bolj pomembni. Kar 70 % poškodb ACL se pojavi v situacijah, kjer ni kontakta, natančneje pri hitrih spremembah smeri in skokih z pristankom na eno nogo (Brukner in Khan 2017). Brukner in Khan (2017) sta po pregledu različnih raziskav ugotovila, da se lahko akutne poškodbe kolena zmanjšajo za 20–25 % s pomočjo treningov ravnotežja, moči in živčno-mišičnega nadzora. Ti preventivni programi so v večini strukturirani tako, da se izvajajo v sklopu ogrevanja na treningu ali tekmi. S tem se izboljša kakovost gibanja spodnjega uda, stabilnost jedra in spodnjih okončin, ozavesti se položaj kolena glede na stopalo ter poudari skladnost kolka, kolena in stopala pri izvajanju vaj.

Sugimoto idr. (2016) menijo, da mora biti preventivni program ACL usmerjen v mlajše športnike (za najboljši učinek) in da ga morajo izvajati več kot 20 minut vsaj 2 x tedensko ter v njega vključiti različne vaje in o njem dati povratne informacije. Podobno je FIFA (International Federation of Association Football) sestavila preventivni program imenovan 11+, ki pa se lahko v prilagojeni različici uporablja tudi pri drugih športih. Sestavljen je iz vaj stabilizacije trupa, ravnotežja, moči in tekalnih vaj, ki naj bi jih nogometaši izvajali kot ogrevanje (Brukner in Khan 2017).

Podobno kot pri akutnih poškodbah tudi pri probremenitvenih oziroma kroničnih poškodbah želimo s preventivno vadbo vplivati tako na notranje dejavnike tveganja, kot so gibljivost, moč in živčno-mišični nadzor, kot tudi na zunanje, kamor spadajo čevlji in športna oprema. Ena izmed strategij preprečevanja poškodb je natančno spremljanje obremenitev športnika tako na treningih kot tudi na tekmah. V primeru, da pa je do poškodbe že prišlo, je pomembno, da se identificira dovolj zgodaj in da se uvede ustrezno zdravljenje, ki prepreči njen razvoj oziroma poslabšanje (Brukner in Khan 2017).

Primer preventive pred kroničnimi poškodbami je tudi zagotavljanje optimalne tehnike, predvsem v športih, kjer prihaja do pogostih ponavljajočih se vzorcev gibanja oziroma obremenitev. Pri adolescentih ima zelo velik vpliv na kronične poškodbe spodnjega uda strukturiran program ogrevanja z vajami za moč in živčno-mišično kontrolo, saj lahko ta celo prepolovi stopnjo poškodb (Brukner in Khan 2017). Specifično za preventivo stresne frakture pa je treba biti pozoren na ravni kalcija in vitamina D, saj imata pomembno vlog pri mineralizaciji kosti, homeostazi in preoblikovanju (Warden, Davis in Fredericson, 2014).

Kot pa smo že omenili, moramo pri sestavljanju treninga za preventivo pred poškodbami dobro poznati tudi dejavnike tveganja za nastanek poškodb.

19 1.5 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA POŠKODBE

Čeprav dejavniki tveganja sami po sebi niso vzrok za poškodbe, pa je zaradi njih lahko športnik veliko bolj nagnjen k njihovemu nastanku. Delimo jih na notranje, ki izvirajo iz športnika samega, in zunanje, na katere igralec nima neposrednega vpliva. K slednjim uvrščamo športne dejavnike (pravila igre, drugi igralci …), športne rekvizite in opremo (obutev, oblačila …), igralno površino (izbokline, reklamne nalepke na parketu …), zaščitno opremo (razdalja od konca igrišča/outa do nezaščitene ovire, oblazinjenost košev …) in okolje (temperatura, svetloba …). Pod notranje dejavnike pa spadajo spol, starost, telesna pripravljenost (splošna kardio-respiratorna vzdržljivost), gibljivost, kompleksnejše nevro-mišične lastnosti (spretnost, ravnotežje, koordinacija), mišična moč in jakost, psihološki dejavniki in prejšnje poškodbe (Bahr in Engebretsen, 2009). Dejavnike tveganja lahko delimo tudi na spremenljive (telesna pripravljenost, mišična moč in jakosti …) in nespremenljive (spol, starost, prejšnja poškodba …) oziroma na tiste, na katere lahko vplivamo, in na tiste, na katere nimamo vpliva (Brukner in Khan, 2017).

Najbolj značilni zunanji dejavniki tveganja poškodb spodnjih udov so po Thackerju idr. (2003, v Bračič, Hadžić in Erčulj, 2009) naslednji: specifična gibanja, podlaga, neprimerna obutev, pretekli treningi in tekme (neprimerna obremenitev in intenzivnost). Med notranje dejavnike pa so uvrstili spol, starost, višino, telesno maso, delež maščobne mase, hormone (estrogen), utrujenost, vzdržljivost, koordinacijo, gibljivost, anatomske dejavnike (hiperpronacija stopala, Q-kot, kratke vezi), živčno-mišični nadzor, stabilizacijo sklepov, nizko stopnjo maksimalne jakosti mišic nog in slaba mišična razmerja oziroma asimetrije.

Brukner in Khan (2017) sta ugotovila, da je možnost poškodb povečana med prehodnimi obdobji (npr. iz pripravljalnega dela sezone v tekmovalno) in da ima vsak del košarkarske sezone neki specifičen razlog, ki vpliva na pogostost poškodb. Na pripravah (pred začetkom tekmovanj) se kot glavni dejavniki tveganj štejejo sprememba časovnega pasa in podnebnih značilnosti, sprememba podlage (npr. atletski stadion), poudarek na obrambi in hitrih lateralnih gibanjih (večja možnost poškodb dimelj) ter večja borbenost in pritiski na igralce, da ostanejo v ekipi. Pri osnovni košarkarski pripravi v predtekmovalnem obdobju je lahko problem v višji intenzivnosti z dodatnimi pripravljalnimi tekmami ter povečanju števila treningov na košarkarskem igrišču s trdo podlago in posledično možnost tendinopatije Ahilove tetive in medialnega tibialnega stresnega sindroma. Osnovna priprava je del treningov tudi v vmesnem obdobju sezone, kjer nevarnost poškodb povečuje predvsem večja intenzivnost treninga za moč.

Po koncu tekmovanj se treningi delno preselijo na stadion, kjer je ponovno težava v podlagi.

Med tekmovalno sezono pa povečuje dejavnike tveganja predvsem to, da igralec na začetku še ni navajen napornega ritma tekmovanja, ki pa se med sezono ne umiri in proti koncu povzroči utrujenost, ki lahko vodi v poškodbe.

20

Največji dejavniki tveganja za poškodbe gležnja so pretekle poškodbe gležnja, neprimerna obutev in neustrezno ogrevanje (McKay, Goldie, Payne, Oakes in Watson, 2001). Tveganje pa povečujejo tudi šibke peronalne mišice (Baumhauer, Alosa, Renstorm, Trevino in Beynnon, 1995), neprimerno razmerje mišic invertorjev in evertorjev, slaba gibljivost (zlasti dorzalne fleksije stopala) ter nekatere anatomske značilnosti gležnja (Zdolšek in Erčulj, 2019).

Pri poškodbah ACL je največji dejavnik tveganja spol, saj imajo ženske 3-krat večjo možnost poškodbe (Prodromos, Han, Rogowski, Joyce in Shi, 2007). Težavo naj bi predstavljale tudi predhodne poškodbe kolenskih vezi (Hagglund, Walden, in Ekstrand, 2006) ter trenje med čevlji in igralno površino (Olsen, Myklebust, Engebretsen, Holme, in Bahr, 2003). Boden, Griffin in Garrett (2000) so dejavnike tveganja za poškodbo sprednje križne vezi razdeli v 4 skupine: hormoni (estrogen), anatomija (velikost ACL, interkondilarna zareza, poravnava spodnjega uda, ohlapnost kolenskega sklepa, prožnost mišic), okolje (stil igranja, podplat čevlja, neravna igralna površina) in živčno-mišični elementi (motorični vzorci štiriglave stegenske mišice in zadnje lože).

Backman in Danielson (2011) sta po pregledu več raziskav o patelarni tendinopatiji pod zunanje dejavnike tveganja uvrstila količino in intenzivnost treninga, igralno površino in čevlje. Med notranjimi dejavniki tveganja pa sta izpostavila moč, fleksibilnost, obseg kolkov, mišična neravnovesja, lokacijo patele, hipermobilnost pogačice, elastičnost tetiv, tehniko skoka in pristanka, težo, višino, spol in mišično vzdržljivost. Z meritvami sta dokazala, da morajo košarkarji, ki imajo dorzifleksijo gležnja manj kot 36,5°, te vrednosti izboljšati, če želijo preprečiti razvoj patelarne tendinopatije.

Najpogostejši dejavniki tveganja za poškodbe dimelj pa so stopnja tekmovanja, zmanjšana moč addukcije kolka, predhodne poškodbe dimelj in nižja stopnje športno specifičnega treninga (Whittaker, Small, Maffey in Emery, 2015).

1.5.1 ASIMETRIJE KOT DEJAVNIK TVEGANJA

Asimetrije in poškodbe so med seboj tesno povezane, saj asimetrije vodijo v poškodbe in obratno. Študije potrjujejo, da so medmišične asimetrije vzrok poškodb (Aagard idr., 1997) oziroma da so asimetrije na splošno dejavnik za povečanje tveganja nastanka poškodb (Fort- Vanmeerhaeghe, Gual, Romero-Rodriguez in Unnitha, 2016). Tako Mangine (2014) kot Schiltz idr. (2009) so ugotovili, da je tudi zgodovina poškodb povezana z bilateralnimi asimetrijami.

Poleg preteklih poškodb povzročajo asimetrije tudi specifične zahteve določenega športa, razlike v razvoju kosti, živčne inervacije in slaba aktivacija mišic (McElveen, Riemann in Davies, 2010). Asimetrije kolenskega sklepa, ki so večje od 10 do15 % povečajo tveganje za nastanek poškodbe slabše okončine (Bračič, Hadžič in Erčulj, 2008; Zdolšek in Erčulj, 2019).

21

Zdolšek in Erčulj (2019) sta asimetrije razdelila na standardne (ista mišična skupina na dveh okončinah), medmišične (med agonistom in antagonistom) in znotrajmišične (med ekscentrično in koncentrično močjo iste mišične skupine). Poznamo tudi absolutno mišično asimetrijo, ki prikazuje razmerje med maksimalno jakostjo mišične skupine na levi in desni nogi. Poleg omenjenih asimetrij v moči, na katere se bomo osredotočili v tem magistrskem delu, poznamo tudi asimetrije v gibljivosti, koordinaciji in ravnotežju.

Asimetrije stegenskih mišic se pogosto testirajo z dinamometrom, ki nam da podatke o mišični jakosti sklepov (koleno, gleženj, zapestje, komolec in rama). To obliko meritev imenujemo izokinetično testiranje. Zaradi uporabe pri meritvah za naše magistrsko delo ga bomo podrobneje opisali v naslednjem poglavju. Poleg omenjene oblike testiranja se lahko za bolj specifično merjenje asimetrij uporabljajo meritve odrivne moči, vertikalni in horizontalni skok in goniometer za testiranje gibljivosti (Zdolšek in Erčulj, 2019).

Merjenje odrivne moči je sestavljeno iz ekscentrično-koncentrične faze gibanja in je primer eksplozivne moči. Za izboljšanje ekscentrične in koncentrične funkcije mišic spodnjega uda je v vadbo smiselno vključiti vertikalne in globinske skoke, ki se uporabljajo tudi pri diagnostiki eksplozivne moči nog (»Merjenje odrivne moči«, b. d.). Glede na značilnosti košarkarske igre je pri testiranju košarkarjev smiselno narediti meritve horizontalnih, vertikalnih in lateralnih skokov (Fort-Vanmeerhaeghe, Gual, Romero-Rodriguez in Unnitha, 2016).

Pri meritvah enonožnih vertikalnih skokov se uporablja pritiskovna plošča, ki nam da podatke o višini skoka, štartni moči, kontaktnem času, pospešku ter njegovem razmerju v prvi in drugi polovici skoka, času do dosega maksimalne sile itd. Zaradi lažje tehnike se za meritve pogosteje uporablja enonožni skok z nasprotnim gibanjem kot skok iz počepa. Poznamo pa tudi bilateralno pritiskovno ploščo, na kateri lahko izvajamo (sonožne) vertikalne in globinske skoke ter skoke iz počepa in z nasprotnim gibanjem. S pomočjo takšne plošče dobimo podatke o štartnem intervalu, pospešku, času, sili pristanka in razmerju med odrivom in pristankom med nogama. Med horizontalnimi skoki pa se najpogosteje uporablja enonožni skok oziroma troskok z mesta, s katerim izmerimo koordinacijo, moč in stabilnost sklepov spodnjega uda (Zdolšek in Erčulj, 2019).

Fort-Vanmeerhaeghe, Gual, Romero-Rodriguez in Unnitha (2016) so pri igralcih odbojke in košarke za testiranje vertikalnega skoka razdelili spodnje okončine na dominantno in nedominantno ter močnejšo in šibkejšo, slednjo so določili s pomočjo meritev, prvo pa glede na vprašalnik. Ugotovili so, da se pojavljajo razlike (p<0,05) med dominantno in nedominantno nogo pri dekletih, ki imajo povprečno asimetrijo 12,84±7,16 %, ter med močnejšo in šibkejšo nogo pri obeh spolih z asimetrijami pri ženskah okoli 14,2610,40 in moških 10,497,96. Tako ima kar 27,84 % testiranih asimetrije med dominantno in nedominantno nogo ter 32,9 % igralcev asimetrije med močnejšo in šibkejšo nogo. Razlike lahko pripišemo temu, da se dominantna in močnejša noga ujemata le pri 40 % testirancev.

22

Paterno, Ford, Myer, Heyl in Hewett (2007) pa so s pomočjo globinskega skoka merili asimetrije športnic po poškodbi sprednje križne vezi in njihovih kolegic, ki so bile nepoškodovane. Ugotovili so, da imajo poškodovane 2 leti po operaciji asimetrije, ki znašajo 15 % ali več, in naj bi bile zato v prihodnosti bolj dovzetne za poškodbe. Do podobnih rezultatov so prišli tudi v raziskavi Schiltz idr. (2009), v kateri so primerjali globinski skok med mladimi nepoškodovanimi športniki, nepoškodovanimi rekreativci in profesionalnimi košarkarji, med katerimi so nekateri poročali o predhodni poškodbi kolena. Prišli so do zaključka, da imajo nepoškodovani mladi igralci in rekreativci asimetrije pod 5 %, medtem ko imajo profesionalni košarkarji rezultate okoli 12±7,9 %. Natančneje, asimetrije pri poškodovanih znašajo 18,4 ± 7,8 %, pri nepoškodovanih pa 8,9±6,1 %, kar ponovno nakazuje na to, da so igralci s predhodnimi poškodbami bolj podvrženi poškodbam.

1.6 IZOKINETIKA

Izokinetične meritve nam dajo podatke o mišični jakosti in medmišičnih razmerij v razmerah odprte kinematične verige. Pri testiranju se kot parameter uporablja maksimalni navor (enota:

Nm – Newton meter), ki se ga navadno normalizira glede na telesno maso posameznika, zato da dobimo maksimalni navor glede na telesno težo (enota: Nm/kgTT – Nm na kilogram telesne teže). Ta omogoča bolj natančne primerjave mišične jakosti med igralci (Bračič, 2011). Tako s pomočjo izokinetičnih meritev dobimo absolutni navor, ki je merilo mišične jakosti, kakor tudi obojestranske razlike v jakosti mišičnih skupin in medmišično razmerje, ki ponazarja mišično ravnovesje in odnose mišičnih skupin pri sklepni stabilizaciji. Pozorni moramo biti, da ne enačimo mišične jakosti in mišične moči, saj prva izraža sposobnost mišice, da razvije silo, druga pa predstavlja delo mišice v enoti časa. To pomeni, da imata lahko mišici enak maksimalni navor, a ena opravi več dela, kar pomeni, da je močnejša (E. Drevišević in Hadžić, 2009).

Meritve potekajo z dinamometrom, v katerega vpnemo merjenčev distalni del uda. Testiranec potem izvaja gibanja s čim večjo hitrostjo in močjo pri stalni testni hitrosti, ki je določena že vnaprej. Pri tem proizvaja dinamično mišično silo. Senzor dinamometra sproti zapisuje ustvarjen mišični navor preko ročice od trenutka, ko merjenec doseže izbrano hitrost (E.

Drevišević in Hadžić, 2009).

Na testiranja lahko vplivajo različni dejavniki. E. Derviševič (2003) je izpostavil najpomembnejše: starost, spol, telesna masa in višina, športne izkušnje, poškodbe in prevladovanje oziroma dominantnost uda. Pri meritvah in analizi podatkov pa je opozoril tudi

23 na naslednje dejavnike, ki so povezani z gibanjem:

• kot v sklepu,

• mišično delovanje (koncentrično, ekscentrično),

• način testiranja (izometrično, stalna obremenitev, izokinetično) in

• sestavni deli testnih protokolov:

o testne hitrosti, o ponovitve testiranj,

o intervali počitka oz. odmora med testiranjem, o kot sklepa ali območje gibanja,

o dosledna povratna informacija, o položaj med testiranjem, o sklepno specifične smeri,

o najprej testiramo neprizadeto stran,

o minimum in maksimum moči ali omejitve vrtilnega momenta ter o spretnosti in vaje preizkuševalca.

Pri košarki nas zaradi značilnosti osnovnih prvin igre zanimata predvsem mišična jakost in medmišično razmerje štiriglave stegenske mišice oz. kvadricepsa ter zadnje stegenske mišice oz. zadnje lože. Slednja je ključna pri upogibu/fleksiji kolena, pri njegovem iztegu/ekstenziji pa pomaga štiriglava stegenska mišica. Ekscentrična jakost igra pomembno vlogo tako pri zadnji loži, kjer varuje in razbremeni sprednjo križno vez, kot tudi pri kvadricepsu, kjer nadzoruje počep in doskok, ter je pomemben dejavnik pri patelarni tendinopatiji (Bračič, Hadžić in Erčulj, 2009), ki se pogosteje razvije, ko so razlike v maksimalni ekscentrični jakosti iztegovalk kolena višje (M. Dervišević, Rađo, Dervišević in Hadžić, 2015). Kolenski sklep je tako zaradi razlik v maksimalnem navoru kvadricepsa in zadnje lože, ki vodijo v asimetrije, veliko bolj izpostavljen poškodbam (Yamamoto, 1993). Po navadi gre za šibkejšo zadnjo ložo v primerjavi s štiriglavo stegensko mišico, saj naj bi ta sodelovala pri osnovnih elementih košarke kot t. i. »prime mover« (Bračič, 2011). Eden izmed omenjenih osnovnih elementov je tudi vertikalni skok z nasprotnim gibanjem, ki ga igralci uporabljajo pri sodniškem metu, dvokoraku, skoku za odbito žogo, metu iz skoka in mnogo drugih košarkarskih prvinah (Bračič in Erčulj, 2010).

Vertikalni skok z nasprotnim gibanjem se, kot že samo ime pove, prične z gibanjem navzdol, pri katerem prihaja do obremenitev kvadricepsa (ekscentrično), zadnje lože (koncentrično) in dorzalnih fleksorjev stopala. Temu sledi odriv, pri katerem prihaja do koncentrične kontrakcije štiriglave stegenske mišice in plantarnih fleksorjev stopala, katerih jakost igra pomembno vlogo pri začetni hitrosti odriva. Tej ekscentrično-koncentrični fazi sledi še koncentrična faza (let) in pa faza doskoka in amortizacija, pri kateri ima pomembno vlogo ekscentrična aktivnost ter moč mišic stegna in meč (Sattler, Drevišević in Hadžić, 2016). Podatke o omenjeni ekscentrični in koncentrični moči stegenskih mišic pa lahko pridobimo z izokinetičnimi meritvami kolenskega sklepa in glede nanje pripravimo trening moči za preventivo pred poškodbami.

24

1.6.1 MERITVENI PROTOKOL PRI KOLENSKEM SKLEPU

Natančen potek testnega protokola pri kolenu sta v svojem delu opisala E. Drevišević in Hadžić (2009). Pred meritvami se je treba najprej pozanimati o splošnih kontraindikacijah merjenca (poškodbe, bolečine v sklepu, omejena amplituda gibanja sklepa …) in glede nanje presoditi, ali je testiranje varno. Merjenec mora biti seznanjen s potekom testiranja, da ve, kaj pričakovati.

Preden ga namestimo v merilno napravo, mora narediti 5–10-minutno ogrevanje in pasivno raztezanje (5–10 sekund) agonistov in antagonistov, ki jih bomo testirali.

Pri namestitvi merjenca moramo biti pozorni, da ga dobro pritrdimo ter da ima ustrezen in stabilen položaj telesa ter da je os dinamometra poravnana z anatomsko osjo sklepa. Temu sledi določanje amplitude giba. Amplituda je odvisna od anatomskega stanja kolena in proizvajalčevih nastavitev dinamometra. V sedečem položaju je možen obseg amplitude giba 0–130°, a je najpogostejši v obsegu 90–0° (Dvir, 1995, v E. Drevišević in Hadžić, 2009). Paziti moramo, da izbrana amplituda ne povzroča bolečine, omogoča opravljanje mišične kontrakcije preko cele amplitude giba ter da obsega kote, kjer v teoriji mišica oziroma mišična skupina dosega najvišji navor. Popravek težnosti moramo narediti na koncu, da preprečimo popačene koncentrične vrednosti kvadricepsa in zadnje lože kot posledico gravitacijskega navora.

Pred dejanskim testiranjem mora merjenec opravi še nekaj poskusnih sumbmaksimalnih in 1–

2 maksimalni ponovitvi (obeh mišičnih skupin) pri izbrani testni hitrosti. Za kolenski sklep se najpogosteje uporablja nizka hitrost (60°/s), pri kateri je najbolj opazno zmanjšanje jakosti in moči mišice, ter srednja hitrost (180°/s ali 240°/s), ki prikazuje vzdržljivost v moči (Dvir, 2004, v E. Drevišević in Hadžić, 2009). Tudi M. Dervišević, Rađo, Dervišević in Hadžić (2015) so predlagali uporabo že omenjenih testnih hitrosti in dodali, da je pri srednji hitrosti v več raziskavah uporabljena hitrost 180°/s in da je smiselno narediti testiranje pri treh ali več hitrostih le, če nas zanima razmerje sila – hitrost, v nasprotnem primeru pa je le dodatni napor za ljudi in zapravljanje časa, ki pa ne bo prineslo dodane vrednosti raziskavi. Pri prehodnem pregledu oziroma testiranju večjega števila ljudi predlagajo koncentrično testiranje pri nizki hitrosti (60°/s) in dodatno testiranje le za tiste z nenormalnimi rezultati na začetnem testiranju.

Pri merjenju jakosti koncentrično pada navor ob povišanju kotne hitrosti, medtem ko pri ekscentričnih meritvah navor narašča s povečanjem kotne hitrosti. Ekscentrični navor narašča, dokler ne pride do refleksne inhibicije ali mišične poškodbe.

Pri izbrani testni hitrosti se po navadi naredi le 1 niz s 3–5 ponovitvami pri nizki hitrosti ali 15–

20 ponovitvami pri srednji oziroma visoki hitrosti. Izjemoma se lahko naredi tudi do 30 ponovitev, če merimo indeks utrudljivosti. Počitek med ponovitvami ni dovoljen, izjema je več nizov, kjer je vmes 1–3-minutni odmor.

25

1.6.2 INTEPRETACIJA REZULTATOV IZOKINETIČNIH MERITEV KOLENSKEGA SKLEPA

Absolutna vrednost mišičnega navora nam omogoča boljši vpogled v profil jakosti mišice.

Ocena normaliziranega maksimalnega navora se primerja s podatki zdravega merjenca, ki pa se zaradi različnih meritvenih protokolov razlikujejo glede na raziskavo (E. Drevišević in Hadžić, 2009). Pri mladih košarkarjih so pri hitrosti 60°/s vrednosti jakosti med 2,7 in 3,2 Nm/kg telesne mase pri kvadricepsu ter med 1,6 in 2,0 Nm/kg telesne mase pri zadnji loži (Bračič, Hadžič in Erčulj, 2008). Pri košarkaricah pa je jakost kvadricepsa med 2,3 in 2,8 Nm/kg telesne mase ter med 1,4 in 1,6 Nm/kg telesne mase pri zadnji loži (Bračič, Hadžić in Erčulj, 2009).

Drugi podatek, ki nas po navadi zanima, je obojestranska primerjava jakosti mišičnih skupin, pri kateri si želimo vrednosti pod 10 %, saj te prikazujejo le fiziološke razlike. Če so razlike nad 15–20 %, naj bi zahtevale bolj temeljit pregled in oceno, vse, kar je večje od 20 %, pa že avtomatsko sodi med značilne bilateralne razlike (Bračič, 2011).

Da pridobimo vpogled v mišično ravnovesje in sklepno stabilizacijo, moramo izračunati mišično razmerje. Pri kolenskem sklepu nas največkrat zanima konvencionalno razmerje (HQR), ki prikazuje razmerje maksimalnega navora med kvadricepsom in zadnjo ložo v koncentrični ali ekscentrični kontrakciji (Gerodimos idr., 2003). Pri koaktivaciji kolena pa gre za dinamično funkcionalno razmerje (DFR), kjer zadnja loža izvede ekscentrično kontrakcijo, štiriglava stegenska mišica pa koncentrično (Dvir idr., 1989). Ob nizki testni hitrosti (60°/s) želimo, da je konvencionalno razmerje okoli 0,60, kar pomeni, da je maksimalni navor zadnje lože približno 60 % maksimalnega navora kvadricepsa. Za srednjo oziroma višjo hitrost (180°/s ali 240°/s) pa je normalno razmerje približno 1,00 ali več (Osternig, Hamill, Sawhill in Bates, 1983). Možno je testirati tudi maksimalen navor iste mišice (znotrajmišično razmerje) pri koncentrični in ekscentrični kontrakciji, pri kateri želimo, da ima igralec višjo ekscentrično jakost v primerjavi s koncentrično (Bračič, 2011), oziroma da je razmerje večje od 1,00 (Dvir, 2004, v E. Drevišević in Hadžić, 2009).

Pri analizi pa ne smemo pozabiti tudi na mišično delo in moč ter obliko krivulj izokinetičnega mišičnega navora, saj kot že omenjeno, imata lahko mišici enak maksimalni navor, a je ena močnejša, ker opravi več dela (E. Drevišević in Hadžić, 2009).

Primer izokinetične meritve, kot smo jo opisali, so izvedli Hadžić, Erčulj, Bračič in Drevišević (2013). Pri hitrosti 60°/s so košarkarjem brez predhodnih poškodb kolena merili mišično jakost in medmišično razmerje štiriglave stegenske mišice ter zadnje stegenske mišice. Prišli so do zaključka, da pri kadetih ne prihaja do asimetrij, medtem ko se pri članih pojavijo tako pri ženskah (moč kvadricepsa ekscentrično v prid dominantne noge) kot moških (moč kvadricepsa koncentrično v prid dominantne noge). Pri primerjavi moči med spoloma prihaja do razlik v prid moških predvsem v moči kvadricepsa koncentrično in zadnje lože koncentrično. So pa

26

razlike povezane s starostjo, po normalizaciji glede na težo in višino, manjše in so opazne le pri moških, natančneje pri zadnji loži. Premoč kvadricepsa in zadnje lože ekscentrično nad kvadricepsom in zadnjo ložo koncentrično pa je bolj očitna pri ženskah kot moških.

1.7 PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE

Za ugotavljanje razlik v moči stegenskih mišic med igralci s poškodbo spodnjih okončin in tistih, ki te poškodbe niso imeli, smo se odločili zaradi pomembne vloge štiriglave stegenske mišice in zadnje lože pri osnovnih košarkarskih prvinah ter posledično velikih ekscentričnih in koncentričnih obremenitev teh dveh mišic ter podatka, da lahko pretekle poškodbe vplivajo na nesorazmerja oziroma slabšo moč mišic. Prav tako je večina raziskav osredotočena na vpliv moči mišic na poškodbe, nekoliko manj pa jih je posvečenih vplivu poškodb na moč mišic oziroma asimetrije.

Naša cilja sta:

• ugotoviti, ali se parametri mišične jakosti (asimetrija jakosti kvadricepsa in zadnje lože stegna ter medmišična razmerja teh mišičnih skupin) razlikujejo med košarkarji s poškodbami in brez njih ter

• ugotoviti in analizirati povezave med močjo mišic stegna in težavami spodnjega uda.

Skladno s cilji smo postavili naslednjo hipotezo:

• H1: Med poškodovanimi in nepoškodovanimi prihaja do razlik v moči mišic stegna.

27 2 METODE DELA

2.1 PREIZKUŠANCI

Raziskava je potekala v sklopu rednih meritev gibalnih sposobnosti v programih mlajših reprezentanc Košarkarske zveze Slovenije. Vzorec je sestavljalo 68 perspektivnih košarkarjev in košarkaric, ki so bili člani širših programov mlajših košarkarskih reprezentanc (od U15 do U20), in dveh košarkarjev, ki smo jih pri končni analizi izključili iz vzorca, saj sta bila starejša od 20 let in nista ustrezala vključitvenim kriterijem (letnica rojstva 2000 in več). Med 68 košarkarji je tako v raziskavi sodelovalo 55 moških in 13 žensk, starih med 14 in 19 let.

Sodelovanje v raziskavi je bilo prostovoljno po predhodni informirani privolitvi. Za izvedbo raziskave smo pridobili tudi soglasje Komisije za etična vprašanja na področju športa na FŠ (št.

033-10/2021-2).

2.2 PRIPOMOČKI

Merjenci so izpolnili retrospektivni vprašalnik o akutnih in kroničnih poškodbah v zadnjih 12 mesecih, ki je bil sestavljen za potrebe raziskave TELASI (L5-1845). Merjenje telesne sestave oziroma telesne mase se je opravilo z napravo Tanita MC-780 (Tanita, Nizozemska), višino pa smo merili z antropometrom. Za testiranje mišične jakosti v kolenskem sklepu smo uporabili izokinetični dinamometer Imoment (SMM, Maribor, Slovenija), ki so ga Kambič, Lainščak in Hadžić (2020) tudi ustrezno validirali ter pokazali dobro zanesljivost in ponovljivost meritev.

Podatki so bili nato vneseni in urejeni v programu Microsoft Exel (Microsoft Corporation, Redmon, ZDA) ter statistično analizirani v programu IBM SPSS 22 (SPSS Inc., Chicago, Illinois, ZDA).

2.3 POSTOPEK

Meritve so potekale v laboratoriju za izokinetično testiranje na Fakulteti za šport v Ljubljani.

Celotno testiranje je trajalo 14 dni. V tem obdobju je vsak merjenec dobil svoj termin, na katerega se je prehodno najavil v času med 8. in 16. uro. Protokol in zaporedje meritev je pri vsakem posamezniku potekalo enako.

V prvi fazi smo merjence seznanili s protokolom meritev in vprašalnikom o poškodbah, nato smo z vprašalniki pridobili podatke o preteklih in akutnih poškodbah. Po izpolnitvi vprašalnika smo izmerili telesno maso, sestavo in višino. Temu je sledilo standardizirano ogrevanje, ki je bilo sestavljeno iz 6 minut kolesarjenja, 8 dinamičnih razteznih vaj in vaj aktivacije (5 poskokov iz počepa, 5 poskokov iz gležnjev).

28

Potem smo merjenca namestili na merilno napravo v sedeči položaj. Merjenec je bil fiksiran z oporo okoli pasu, prsi, stegna in gležnja. Za dodatno oporo pa so se testiranci z dlanmi držali na opori ob sedežu. Vsi udeleženci so nato opravili izokinetične meritve, kjer so izvedli standardni meritveni protokol, ki vključuje ogrevalni niz z 10 ponovitvami pri kotni hitrosti 60°/sek, nato pa pri isti hitrosti še 2 niza s po 5 maksimalnimi ponovitvami. V prvem nizu so izvajali koncentrične ponovitve iztega in upogiba kolena, v drugem pa ekscentrične ponovitve upogiba kolena. Po vsakem izvedenem koraku so imeli merjenci minimalno 2 minuti odmora.

Za uporabo v nadaljnji obdelavi smo analizirali maksimalno vrednost posamezne ponovitve, ki smo jo normalizirali na telesno maso merjenca. Na podlagi navora maksimalnih absolutnih vrednosti upogiba in iztega kolena smo tudi izračunali razlike v jakosti med posameznim udom ter medmišična in funkcionalna razmerja različnih mišičnih skupin na posameznem udu.

Izračunali smo razmerje HQR (razmerje maksimalne jakosti med upogibom in iztegom kolena) ter razmerje ECC vs CONC (razmerje maksimalne ekscentrične in koncentrične jakosti upogiba kolena). Z uporabo enosmerne analize variance smo preverili, ali se izmerjeni in izračunani parametri mišične jakosti razlikujejo med košarkarji s poškodbami in brez njih, nato pa smo poskušali ustvariti regresijski model, ki bi lahko pojasnil morebitno povezanost med poškodovanostjo (da/ne) in izbranimi parametri mišične jakosti, ki bi v tem primeru lahko bili potencialni dejavniki tveganja.

29 3 REZULTATI

3.1 OSNOVNI ANTROPOMETRIČNI PODATKI

V raziskavi je sodelovalo 68 mladih športnikov, natančneje 13 žensk in 55 moških, starih od 14 do 19 let. Osnovni antropometrični parametri, razdeljeni po spolu, so prikazani v Tabeli 1. Iz rezultatov lahko ugotovimo nekaj pričakovanih statistično značilnih razlik med spoloma. Moški so bili v povprečju višji za 18 cm in težji za 14,7 kg, ženske pa so imele za 9 % več telesnega maščevja, a je bil ta še vedno pri obeh spolih v okvirju normalnih oziroma sprejemljivih vrednosti.

Tabela 1

Antropometrične značilnosti

N Aritmetična sredina

Standardni odklon

ANOVA

F p

Starost (leta)

ženske 13 16,8 0,9

1,227 0,272

moški 55 16,4 1,2

Skupaj 68 16,4 1,2

Telesna višina (cm)

ženske 12 176,3 5,6

63,3 p < 0,001

moški 55 194,3 7,4

Skupaj 67 191,1 9,9 Telesna masa (kg)

ženske 13 69,3 8,9

22,8 p < 0,001

moški 55 84,0 10,3

Skupaj 68 81,2 11,5 Indeks telesne mase

(kg/m2)

ženske 13 22,38 2,70

0,063 0,802

moški 53 22,21 2,10

Skupaj 66 22,25 2,21 Odstotek telesnega

maščevja (%)

ženske 13 23 4

49,1 p < 0,001

moški 53 14 4

Skupaj 66 16 5

Staž (leta)

ženske 13 7,1 1,6

0,206 0,652

moški 55 7,5 3,2

Skupaj 68 7,4 2,9

Tabela 1 prikazuje rezultate antropometričnih meritev ter povprečno starost in trenažni staž testiranih košarkarjev.