UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
MONIKA PUST
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJO
STALIŠČA VZGOJITELJEV PREDŠOLSKIH OTROK DO GOVORA V KNJIŽNEM JEZIKU PRI DELU Z OTROKI
DIPLOMSKO DELO
Mentor: izr. prof. dr. Tomaž Petek Kandidatka: Monika Pust
Ljubljana, junij 2021
I
Zahvala
Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Tomažu Petku za odzivnost, pomoč in nasvete pri pisanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se sodelavkam in sodelavcem iz vrtca Kolezija in ostalim za rešene ankete.
Posebna zahvala gre moji mami, ki mi je omogočila študij, verjela vame in vedno našla besede, s katerimi me je motivirala, da ne obupam.
Na koncu pa hvala tebi Matej, ker me vedno podpiraš in verjameš vame, tudi takrat, ko sama ne.
II
POVZETEK
V diplomskem delu sem se osredotočila na stališča vzgojiteljev do govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki. V teoretičnem delu sem slovenščino opredelila kot uradni jezik, opisala kaj v ustavi in zakonodaji s področja predšolske vzgoje zasledimo o področju jezika. Nadaljevala sem s socialnimi zvrstmi slovenskega jezika, kjer sem opisala delitev socialnih zvrsti in v kakšnih okoliščinah jih uporabljamo. Opisala sem tudi govorno kulturo vzgojitelja in pedagoški govor ter predstavila dejavnike ustreznega pedagoškega govora. Nato sem opredelila pomen samoevalvacije vzgojitelja kot izboljšanje govora oz. govornega nastopanja. Na koncu pa sem opisala tudi področje jezika v kurikulu za vrtce in vpliv prikritega kurikula na govor vzgojitelja.
V empiričnem delu sem raziskala stališča vzgojiteljev do govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki. V raziskavo je vključenih približno 100 vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev predšolskih otrok. Uporabljena je bila deskriptivna metoda zbiranja podatkov. Rezultati so interpretirani z osnovno deskriptivno statistiko s pomočjo tabel in v besedni obliki. Analiza je pokazala, da se vzgojiteljem in pomočnikom vzgojiteljev zdi pomembno, da z otroki govorijo v knjižnem jeziku in da je izobrazba pri govoru pomembna. Vzgojitelji knjižni jezik zelo pogosto uporabljajo pri načrtovanih dejavnostih, pogosto pa tudi pri nenačrtovanih. Z raziskavo sem dobila vpogled v stališča vzgojiteljev do govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki.
KLJUČNE BESEDE: govorno-jezikovni razvoj otrok, vloga vzgojitelja, Kurikulum za vrtce, pedagoški govor, sporazumevanje
III
ABSTRACT
In this paper, I focused on kindergarten teachers' viewpoints on speaking in the standard language when working with children. In the theoretical part, I defined Slovene as an official language, and I determined language-related elements from the Constitution and Slovene legislation in the field of preschool education. I went on to portray social genres of Slovene, describing their classification and determining the circumstances in which they are used. I also described a kindergarten teacher's speech culture and pedagogical speech and presented the factors behind appropriate pedagogical speech. The importance of kindergarten teachers' self- assessment to improve their speech or giving a speech was also determined. In the end, I described the field of language as portrayed in the Kindergarten Curriculum and the influence of a hidden curriculum on kindergarten teachers' speech.
In the empirical part, I studied kindergarten teachers' viewpoints on speaking in the standard language when working with children. The research comprised approximately 100 kindergarten teachers of preschool children and their assistants. The descriptive method of data collection was used. The results of the research are interpreted by the means of basic descriptive statistics using tables and in text. The analysis showed that kindergarten teachers and their assistants believe it is important that they speak to children in the standard language and that education is an important factor in speech. Kindergarten teachers very often use the standard language in planned activities, and often in non-planned activities. By conducting this research, I gained an insight into kindergarten teachers' viewpoints on speaking in the standard language when working with children.
KEYWORDS: speech and language development of children, role of kindergarten teachers, Kindergarten Curriculum, pedagogical speech, communication
IV
KAZALO
UVOD ... 1
I TEORETIČNI DEL ... 3
1 SLOVENŠČINA KOT URADNI JEZIK ... 4
1.1 Ustava Republike Slovenije ... 4
1.2 Zakon o vrtcih in Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ... 4
2 SOCIALNE ZVRSTI ... 5
2.1 Zborni jezik ... 5
2.2 Knjižno pogovorni jezik ... 6
2.3 Zemljepisna narečja... 6
2.4 Pokrajinski pogovorni jezik ... 7
2.5 Interesne govorice ... 7
3 GOVORNA KULTURA VZGOJITELJA IN PEDAGOŠKI GOVOR ... 8
3.1 Kaj je govorna kultura in pedagoški govor? ... 8
3.2 Dejavniki ustreznega pedagoškega govora ... 8
4 SAMOEVALVACIJA VZGOJITELJA KOT IZBOLJŠANJE GOVORA/GOVORNEGA NASTOPANJA ... 10
4.1 Spoznavni in odnosni govor ... 10
4.2Razvijanje zmožnosti govornega nastopanja pri učiteljih/vzgojiteljih ... 10
4.3 Ocenjevalna lestvica za učiteljev/vzgojiteljev govorni nastop ... 12
5 KURIKULUM ZA VRTCE – PODROČJE JEZIKA ... 14
5.1 Področja dejavnosti jezika v kurikulumu ... 14
5.2 Globalni cilji in vloga odraslih ... 14
6 PRIKRITI KURIKULUM IN NJEGOV POMEN PRI OSVAJANJU JEZIKA ... 17
6.1 Kaj je prikriti kurikulum? ... 17
6.2 Vpliv prikritega kurikuluma na govor vzgojitelja ... 17
II. EMPIRIČNI DEL ... 19
7 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 19
8 CILJI ... 20
9 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 21
10 RAZISKOVALNA METODA ... 22
10.1 Raziskovalni vzorec ... 22
10.2 Opis instrumenta ... 24
10.3 Opis postopka zbiranja podatkov ... 24
10.4 Opis postopka obdelave podatkov... 24
V
11 REZULTATI Z INTERPRETACIJO ... 26
11.1 Stališča vzgojiteljev predšolskih otrok do govora v knjižnem jeziku ... 26
11.2 Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na regijo bivanja ... 30
11.3 Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na starost ... 31
11.4 Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na delovno dobo ... 32
12 ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 35
13 SKLEP ... 37
14 VIRI IN LITERATURA ... 38
15 PRILOGE ... 40
15. 1 Anketni vprašalnik ... 40
VI
KAZALO TABEL
Tabela 1: Demografski podatki anketirancev ... 23
Tabela 2: Delovna doba anketirancev ... 24
Tabela 3: Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu ... 26
Tabela 4: Pogostost govora v knjižnem jeziku z otroki ... 27
Tabela 5: Pogostost uporabe knjižnega jezika pri govoru s starši ... 27
Tabela 6: Pogostost uporabe knjižnega jezika pri načrtovanih/nenačrtovanih dejavnostih .... 28
Tabela 7: Pogostost uporabe neknjižnega jezika na splošno ... 28
Tabela 8: Pomembnost izobrazbe pri uporabi knjižnega jezika pri delu v vrtcu ... 29
Tabela 9: Pogostost uporabe pomanjševalnic pri govoru z otroki (igračke, kruhek ...) ... 30
Tabela 10: Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na regijo prebivanja ... 31
Tabela 11: Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na starostne skupine anketirancev ... 32
Tabela 12: Delovna doba (združene skupine) ... 33
Tabela 13: Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na delovno dobo anketirancev ... 34
1
UVOD
Govor je osnovno sredstvo sporazumevanja. Pri posredovanju informacij je pomembna jasnost in razumljivost, čustvena zrelost ter miselno aktiviranje udeležencev. Odrasli so jezikovni model, ki vpliva na otrokov govor, pomaga otrokom pri zavedanju samega sebe in pri oblikovanju pojmov (Petek, 2019).
Hibon (1994) v Skubic (2004) pravi, da se govor začne spodbujati že v predšolskem obdobju, zato ima vzgojitelj veliko vlogo pri učenju in osvajanju govora pri otrocih. Vzgojitelj mora znati ustvariti okoliščine, ki spodbujajo h govoru; da imajo otroci čim več priložnosti za bogatitev izkušenj, ustrezne materialne pogoje, ki spodbujajo izmenjave, ter da vzgojitelj zna spodbuditi zanimanje vseh otrok s pomočjo dejavnosti, teme, ki otroke pritegne. Pomembno pa je tudi spodbujanje otrok h govoru in vrednotenje otrokovega govora, to pomeni, da vzgojitelj pokaže zanimanje za to, kar otroci povejo, da jim prisluhne, otrokom pusti dovolj časa, da se izrazijo, da sprejme menjave teme, sploh pri otrocih, ki manj govorijo, jih ne samo posluša, ampak se predvsem z njimi pogovarja (Skubic, 2004).
Za pisanje o knjižnem jeziku v vrtcu sem se odločila, ker se mi zdi pomembno, da spodbujamo govor v našem jeziku in se zavedamo, kako pomembno kot strokovni delavci vplivamo na razvoj govora pri otrocih. Kot strokovni delavci se mi zdi pomembno zavedanje o tem, kdaj uporabiti katero socialno zvrst slovenskega knjižnega jezika. Enako navaja tudi M. Gomboc (2009), ki pravi, da se jezik uporablja v različnih okoliščinah, tako v javnosti kot v ožjih oz.
zasebnih položajih. Nekatere izmed teh okoliščin zahtevajo enotno rabo jezika, pri drugih pa je raba jezika odvisna od interesov posameznih ljudi. V jeziku obstaja več različnih zvrsti, ki se med seboj razlikujejo po rabi, ki je odvisna od prostora in družbenih razmerij, in te imenujemo socialne zvrsti (Gomboc, 2009).
V teoretičnem delu svojega diplomskega dela najprej predstavim slovenščino kot uradni jezik, kar je zapisano v Ustavi RS in drugi zakonodaji s področja vzgoje in izobraževanja. Nadaljujem s socialnimi zvrstmi jezika, kjer tudi predstavim uporabo le-teh glede na govorne okoliščine.
Kasneje opišem govorno kulturo vzgojitelja ter samoevalvacijo kot pomembno področje za izboljšanje vzgojiteljevega govora. Na koncu predstavim še področje jezika v Kurikulu za vrtce in vpliv prikritega kurikula na usvajanje jezika v vrtcu.
2
V empiričnem delu je prikazana raziskava, s katero sem skušala ugotoviti stališča vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev do govora v knjižnem jeziku pri njihovem delu z otroki v vrtcu.
Ugotoviti sem želela, kako pogosto govorijo z otroki v knjižnem jeziku, ali se jim to zdi pomembno ter ali se zavedajo govora v neknjižnem jeziku pri izvajanju načrtovanih in nenačrtovanih dejavnosti.
3
I TEORETIČNI DEL
V teoretičnem delu bom najprej opisala slovenščino kot uradni jezik in opredelitve le-tega v ustavi in zakonih, vezanih na vzgojno-izobraževalno delo, torej Zakon o vrtcih in Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. V nadaljevanju bom predstavila socialne zvrsti slovenskega jezika in njihovo uporabo v vsakdanjem življenju. Opisala bom govorno kulturo vzgojitelja in predstavila dejavnike, ki vplivajo na razvoj govorne kulture. Predstavila bom pomen samoevalvacije vzgojitelja za izboljšanje govornega nastopanja. Predstavila bom spoznavni in odnosni govor, načine, kako lahko vzgojitelj izboljšuje svoje zmožnosti govornega nastopanja, in ocenjevalno lestvico, s katero si lahko vzgojitelji pomagajo pri tem. Navedla bom vsebine s področja jezika, ki ga navaja Kurikulum za vrtce. Opisala bom cilje, vezane na govor v knjižnem jeziku, in vlogo odraslega, torej vzgojitelja pri osvajanju knjižnega govora pri delu z otroki. Opisala bom tudi vpliv prikritega kurikuluma pri govoru vzgojitelja.
4
1 SLOVENŠČINA KOT URADNI JEZIK
1.1 Ustava Republike Slovenije
Ustava Republike Slovenije v 11. členu navaja sledeče: ’’Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina.
Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.’’ (Ustava RS, 11. člen)
1.2 Zakon o vrtcih in Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja
Področje vzgoje in izobraževanja pa določata tudi dva zakona, in sicer Zakon o vrtcih (ZVrt) in Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). V obeh omenjenih zakonih zasledimo tudi člen, ki navaja učni jezik. Zakon o vrtcih navaja, da vzgojno delo poteka v slovenščini. Na območjih italijanske narodne manjšine, kjer živijo pripadniki narodnostnih skupnosti, pa vzgojno delo poteka v italijanščini, otroci pa se seznanjajo s slovenščino in obratno. Na območjih madžarske narodne skupnosti pa vzgojno delo poteka dvojezično, torej v madžarskem in slovenskem jeziku (ZVrt). Enako določa tudi Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja.
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja pa navaja tudi status vzgojitelja in učitelja, ki opravlja delo vzgoje in izobraževanja v 36. in 37. členu, ki med drugim določa tudi, da je pogoj za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela aktivni govor slovenskega jezika. V 69. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja zasledimo tudi, da mora biti ime vrtca slovensko (ZVrt).
5
2 SOCIALNE ZVRSTI
Socialne zvrsti delimo glede na družbeno vlogo, ki jo opravljajo v določeni jezikovni skupini.
V slovenščini ločimo več različnih vrst socialnih zvrsti. Osnovno sta to knjižni in neknjižni jezik, ki pa se delita (Toporišič, 1992).
Gomboc (2009) pravi, da se jezik uporablja v različnih okoliščinah, tako v javnosti kot v ožjih oziroma zasebnih položajih. Nekatere izmed teh okoliščin zahtevajo enotno rabo jezika, pri drugih pa je raba jezika odvisna od interesov posameznih ljudi. V jeziku obstaja več različnih zvrsti, ki se med seboj razlikujejo po rabi, ki je odvisna od prostora in družbenih razmerij in te imenujemo socialne zvrsti. V grobem ju razdelimo na knjižni jezik in neknjižni jezik (Gomboc, 2009).
Knjižni jezik delimo na:
– zborni
– knjižni pogovorni jezik
Neknjižni jezik pa delimo na:
– zemljepisna narečja
– pokrajinsko pogovorne jezike
– interesne govorice (sleng, žargon in argo) (Toporišič, 2008).
Za knjižni jezik sta značilni ustaljenost in enotnost. Ustaljenost pomeni, da se oblike in besedne zveze, ki jih uporabljamo, ustalijo z javno rabo. Enotnost pa pomeni to, da vsi Slovenci uporabljamo knjižni jezik. Pravila zanj pa najdemo v jezikovnih priročnikih: pravopisu, slovnici in slovarju knjižnega jezika. Knjižni jezik najbolj dosledno upošteva norme pravorečja in tudi pravopisa. Neknjižni jezik pa najpogosteje uporabljamo pri govoru (Gomboc, 2009).
2.1 Zborni jezik
Zborni jezik je t. i. pisani jezik. Pogosto ga uporabljajo na radiu, televiziji in pri poučevanju v šoli in vrtcu. Uporabljamo ga torej pred uradnim zborom poslušalcev, zlasti če nastopamo pred ljudmi iz različnih narečnih skupin. Zbornega jezika se ne naučimo tako, kot se naučimo maternega jezika, ampak se ga zavestno učimo in usvajamo predvsem preko vrtca in šole, npr.
pri pouku slovenščine. Za zborni jezik imamo veliko pravil iz slovnice; pravorečje, pravopis (Toporišič, 2008).
6
Tudi Gomboc (2009) navaja, da se zborni jezik najpogosteje uporablja v pisni obliki, v govoru pa ga uporabljamo dosledno, le če besedilo beremo ali smo na govor že vnaprej pripravljeni (Gomboc, 2009).
2.2 Knjižni pogovorni jezik
Toporišič (1992) knjižni pogovorni jezik imenuje knjižnopogovorni ali splošnopogovorni jezik.
Knjižnopogovorni jezik je manj stroga različica zbornega jezika. Uporabljamo ga takrat, ko govorimo brez vnaprej pripravljenega besedila, torej spontano, prosto. Knjižni pogovorni jezik jezikovna sredstva narečij in pokrajinskih pogovornih jezikov vodi k vlogam zbornega jezika (Toporišič, 2008).
M. Gomboc (2009) navaja naslednje značilnosti knjižnega pogovornega jezika:
– kratki nedoločniki,
– izpadanje nepoudarjenih glasov, – pogovorne besede,
– preprostejše povedi (Gomboc, 2009).
2.3 Zemljepisna narečja
Zemljepisna narečja so oblike jezika na določenem zemljepisnem področju. Toporišič (1984) navaja osem narečnih skupin: koroško, primorsko, rovtarsko, dolenjsko, štajersko, panonsko in kočevsko (Toporišič, 1984).
M. Gomboc navaja, da je slovenski jezik eden od narečno najbolj razčlenjenih, saj poznamo okoli 50 narečij. Sama jih razvršča v sedem narečnih skupin: koroško, primorsko, rovtarsko, gorenjsko, dolenjsko, štajersko in panonsko. Otroci se narečja v domačem okolju naučijo že v najzgodnejših letih, se tako sporazumevajo in ga zato nikoli ne pozabijo. Narečja so del naše kulture in izročila. Uporabljajo se ne glede na starost in izobrazbo (Gomboc, 2009).
7
2.4 Pokrajinski pogovorni jezik
Pokrajinski pogovorni jeziki, ki jih navaja Toporišič (1984), v slovenščini so: osrednjeslovenski, južnoštajerski (celjski), severnoštajerski, primorski, navaja pa tudi rovtarskega in koroškega v Avstriji (Toporišič, 1984).
M. Gomboc (2009) pa pravi, da je v našem vsakdanjem govoru čutiti predvsem povezanost s prostorom, iz katerega izhajamo, zato ima naš govor narečne prvine in lahko rečemo, da je čutiti vpliv pokrajine. Pokrajinski pogovorni jezik torej uporabljajo pri vsakdanjem sporazumevanju ljudje, ki prihajajo iz iste pokrajine (Gomboc, 2009).
2.5 Interesne govorice
To zvrst govorijo ljudje, ki imajo skupni interes. Besede, ki jih uporabljajo, so povezane z usmeritvijo skupin ljudi. Sleng govorijo ljudje iste starosti, najbolj znan je v mladostniškem okolju, zato se hitro spreminja in obsega veliko neslovenskih in nenavadnih besednih zvez.
Uporablja se predvsem v govoru in tudi pisanju, zasledimo ga v mladinski literaturi. Žargon uporabljajo ljudje, ki opravljajo isti poklic. Uporabljajo neknjižne in popačene izraze v strokovnem okolju. Argo pa govorijo pripadniki skrivnih skupin, z namenom, da jih drugi ljudje ne bi razumeli. Najpogosteje uporabljajo znane besede, ki imajo za njih drugačen pomen (Gomboc, 2009).
Toporišič (1984) prav tako navaja, da so interesne govorice nekakšna modifikacija osnovnih socialnih zvrsti, ki so značilni za ožje interesne skupnosti; za pripadnike istega poklica ali kakšne druge združbe. Sleng govorijo mladi – šolarji, dijaki, študenti (Toporišič, 1984).
8
3 GOVORNA KULTURA VZGOJITELJA IN PEDAGOŠKI GOVOR
3.1 Kaj je govorna kultura in pedagoški govor
Govorna kultura v širšem pomenu je del splošne kulture, prisotna je v vsakdanjem življenju.
Večja, kot je zavest o govoru, tem višja je raven govorne kulture. V ožjem smislu pa je govorna kultura obvladovanje in ustrezna uporaba zvočnih in nezvočnih znakov sporazumevanja, torej pravorečja, intonacije, premorov, tempa, jakosti, barve glasu, registra, mimike, gestike in položaja telesa v določenih okoliščinah govora (Podbevšek, 1997).
Skrb za jezik je pomembna, saj je jezik kulturna vrednota naroda in ljudem omogoča svobodno izražanje. Z ohranjanjem jezika skrbimo za identiteto naroda. Vsak posameznik je dolžan skrbeti za svojo jezikovno kulturo, tako da obvlada knjižni jezik, vključno s slovnično in pravopisno normo, zna primerno uporabljati socialne zvrsti glede na okoliščine, zna uporabljati jezikovne priročnike in zna vrednotiti svoj jezik v odnosu s tujimi jeziki (Gomboc, 2009).
Bešter (1996) v Petek (2019) navaja, da je govor je osnovno sredstvo sporazumevanja.
Učiteljeva govorna dejavnost, s katero se sporazumeva z učenci, pa je pedagoški govor (Petek, 2019).
3.2 Dejavniki ustreznega pedagoškega govora
Marentič Požarnik (2000) v Petek (2019) navaja, da mora učitelj oziroma vzgojitelj znati komunicirati na več ravneh: kot posredovalec informacij, kot spraševalec, kot vzdrževalec discipline in kot reševalec konfliktov. Pri posredovanju informacij so pomembni jasnost in razumljivost, čustvena zrelost in miselno aktiviranje udeležencev. Pri spraševanju je pomembno pravilno zastavljanje vprašanj. Pri vzdrževanju discipline je pomemben dogovor o pravilih vedenja za preprečevanje konfliktov. Če pa do konfliktov pride, pa mora biti učitelj oziroma vzgojitelj usposobljen za uporabo t. i. jezika sprejemanja, ki otrokom pomaga pri pogovoru o problemih (Petek, 2019).
9
Odrasli so jezikovni model, ki vpliva na otrokov govor, mu pomaga pri zavedanju samega sebe in oblikovanju pojmov. Vzgojitelj oziroma učitelj mora pri govoru upoštevati številne spremenljivke; značilnosti populacije otrok, kot so starost, okolje, prisotnost, odsotnost otrok, različne narodnosti, odnose v skupini, skupna doživetja in življenjska pravila, navade, običaje otrok v skupini. Skubic (2004) navaja, da mora vzgojitelj znati ustvariti okoliščine, ki spodbujajo h govoru; da imajo otroci čim več priložnosti za bogatitev izkušenj, ustrezne materialne pogoje, ki spodbujajo izmenjave ter da vzgojitelj zna spodbuditi zanimanje vseh otrok s pomočjo dejavnosti, tem, ki otroke pritegnejo. Pomembno pa je tudi spodbujanje otrok h govoru in vrednotenju otrokovega govora, kar pomeni, da vzgojitelj pokaže zanimanje za to, kar otroci povejo, jim prisluhne, otrokom pusti dovolj časa, da se izrazijo, da sprejme menjave tem, sploh pri otrocih, ki manj govorijo, jih ne samo posluša, ampak se predvsem z njimi pogovarja (Skubic, 2004).
V pedagoški komunikaciji se govor učitelja izmenjuje z govorom učencev. Pedagoški govor predstavlja predstavitveno in metajezikovno vlogo, kar pomeni, da razlaga, predstavlja in dokazuje pojme in poimenovanja (Petek, 2019).
Odrasli naj otrokom omogočajo stik s knjižnim jezikom, tako govorjenim kot zbornim, jim ob narečju in pogovornem jeziku omogočajo spoznavati tudi knjižno zvrst jezika. Z otroki naj se pogovarjajo v neotroškem jeziku in jih spodbujajo pri uvajanju komunikacije s tem, da pokažejo, da sami cenijo verbalno komunikacijo. Izkoristijo naj priložnosti za poglobljen pogovor z otroki o različnih izkušnjah in ljudeh. Odrasli naj otroke spodbujajo že pri prvih poskusih verbalizacije, tako da ponavljajo in razširjajo njihove izreke. Otrokom naj vzgojitelj nudi možnost ustvarjalnosti v jeziku (Kurikulum za vrtce, 1999).
Marjanovič Umek (2010) v Vrbovšek (2011) navaja, da je ključnega pomena vzgojiteljevo prepričanje o otroštvu ter razvoju mišljenja in govora. Tisti vzgojitelji, ki so v sebi prepričani o nujnosti razvojnih spodbud in se zavedajo pomembnosti zgodnjega učenja, se z otroki bolj kakovostno in več ukvarjajo (Vrbovšek, 2011).
10
4 SAMOEVALVACIJA VZGOJITELJA KOT IZBOLJŠANJE GOVORA/GOVORNEGA NASTOPANJA
Dobrega govora se je mogoče naučiti, potrebno je učenje in vaja ter vsakodnevno kritično opazovanje lastnega in tujega govornega vedenja (Podbevšek, 1997).
4.1 Spoznavni in odnosni govor
Petek (2019) navaja, da pedagoški govor oz. vzgojiteljev govor poteka v dveh oblikah, in sicer z razkrivanjem govorečega in brez njega; glede na namen ga delimo na odnosni in spoznavni govor.
Spoznavni govor učitelj oz. vzgojitelj uporablja za izobraževanje, odnosni govor pa za vzgajanje. Odnosni govor oblikuje družbeni okvir spoznanja in s tem povezuje udeležence pogovora, njihove dejavnosti, ki so lahko govorne, čutne in miselne. Namen odnosnega govora je doseganje soglasij, idej glede na resničnost, pravilnost in sprejemljivost. Pri odnosnem govoru v vrtcu gre za hierarhično razmerje med učiteljem in učencem; vzgojitelj je po družbenem položaju nadrejen, otrok pa podrejen. Zato je pri vzgojiteljih potrebno zavedanje lastne vloge jezika pri oblikovanju in spodbujanju govora otrok, predvsem pri tem, da otrok prevzame besedo in pogosteje uporablja odnosni govor. Pri spoznavnem govoru je za razliko od odnosnega govor vzgojitelja, s katerim predstavlja znanje svoje stroke. Pri tem vzgojitelj razlaga in zastavlja spoznavna vprašanja, s čimer otroci usvajajo nova znanja in spoznanja.
Vzgojitelj spoznavni govor uporablja, da usmerja in vodi spoznavni proces (Petek, 2019).
Razvijanje zmožnosti govornega nastopanja pri učiteljih/vzgojiteljih
Učitelj oz. vzgojitelj mora biti pri govornem nastopi v šoli/vrtcu pozoren na sledeče:
– zgradbo govornega nastopa,
– celostni način govorne predstavitve, – besedni jezik,
– nebesedni jezik (Petek, 2019).
Skubic (2004) navaja, da imajo odrasli pri učenju jezika več funkcij. Ena od funkcij je, da so odrasli, ki otroka učijo jezika, jezikovni model, ki vpliva na otrokovo zavedanje samega sebe
11
in mu pomaga pri oblikovanju pojmov. Odrasli ustvarjajo sporazumevalno mrežo, ki jo sestavlja neka skupina, ki ima več različnih spremenljivk. To so značilnosti populacije otrok, navade in običaji skupine, intenzivnost odnosov v skupini in med skupinami ter skupna doživetja. Odrasli ustvarjajo okoliščine, ki spodbujajo h govoru; otrokom dajejo možnost za bogatenje izkušenj, ustvarjajo pogoje, ki spodbujajo zanimanje in izmenjavo mnenj ter spodbujajo otrokovo zanimanje z izbiro teme za pogovor, ki jih spodbuja k razmišljanju in govoru. Odrasli otroke spodbujajo h govoru s tem, da jim pokažejo zanimanje za to, kar povejo, jih poslušajo, sprejemajo menjavo teme na pobudo otroka in se ne zadovoljijo le z govorjenjem otroka, ampak se predvsem z njim pogovarjajo (Skubic, 2004).
Petek opisuje ustrezno zgradbo govornega nastopa pri učiteljih oz. vzgojiteljih. Pomembno je, da je besedilo smiselno, zaokroženo in razumljivo. Besedilo je smiselno, kadar lahko ugotovimo, kaj je tema in namen sporočevalčevega govora. Razumljivo je, kadar so posamezni deli med seboj povezani, tako slovnično kot tudi pomensko in logično. Zaokroženo pa je, kadar vsebuje vse sestavine, ki so za določeno temo pomembne in da tvori neko celoto. Govor mora biti sestavljen tako, da je funkcionalen. To pomeni, da naj ima govor nek uvod, jedro in zaključek. Učitelj oz. vzgojitelj mora biti pozoren tudi pri ustreznosti besedilne vrste, teme in izbire vsebine. Besedilo oz. govor naj bo tematsko- vsebinsko sestavljen, vzgojitelj pa naj uporabi ustrezen način razvijanja teme (Petek 2019).
Celostni način govorne predstavitve kot eden pomembnih dejavnikov govora vzgojiteljev pomeni predvsem naravno in razločno govorjenje ter usklajenost besednega in nebesednega dela sporočanja. Govor naj bo čim bolj naraven, brez zatikanj in uporabe mašil, to pa dosežemo tako, da se nanj dobro pripravimo. Govor naj bo razločen, učitelj oz. vzgojitelj naj jasno izgovarja glasove in glasovne dele, kar omogoča otrokom preprosto razumevanje (Petek 2019).
Pomembna dejavnika uspešnega govornega nastopanja sta besedni in nebesedni jezik. Pri besednem jeziku moramo biti pozorni na ustreznost izbire socialnih in funkcijskih zvrsti jezika, slovnično pravilnost in pravorečni govor. Gre za izbiro knjižnega ali neknjižnega jezika; knjižni jezik je lahko zborni ali knjižni pogovorni jezik, neknjižni jezik pa se deli na zemljepisna narečja, pokrajinske pogovorne jezike in interesne govorice. Za učiteljev oz. vzgojiteljev govor je pomembno izražanje v zbornem jeziku. Besede morajo biti pomensko in ustrezno izbrane ter slovnično pravilne. Pri nebesednem jeziku pa mora biti učitelj oz. vzgojitelj pozoren na slušne nebesedne spremljevalce govorjenja, ki govor naredijo zanimivejši in bolj dinamičen, pravilno
12
intonacijo, ki povezuje besedišče, slovnico in govor, ustrezno glasnost in jakost, s katero poudari najpomembnejši del, vsebinsko in čustveno. Pomemben del nebesednega jezika je tudi ustrezna hitrost govora oz. tempo, ki nam omogoča natančno izgovorjavo in razumevanje. Sem spadajo tudi premori, register in barva glasu, ki ob ustrezni izbiri omogočajo lažje razumevanje otrok. Navsezadnje pa tudi zavedanje mimike obraza, navezovanja očesnega stika z otroki, kretnje rok in gibanje ob govorjenju, ki prav tako vplivajo na uspešnost govornega sporočanja (Petek, 2019).
4.3 Ocenjevalna lestvica za učiteljev/vzgojiteljev govorni nastop
Samoevalvacija vzgojitelja ali strokovnega delavca je pomemben vidik kakovostnega dela z otroki. Vzgojitelj s svojim znanjem lahko pomembno vpliva na razvoj otrokove govorne zmožnosti (Jurkošek, 2011).
Petek (2019) navaja, da je ocenjevalna lestvica lahko pripomoček za pripravo na govorno nastopanje in vrednotenje le-tega. Navaja, da je govorna kultura nujen pogoj za pedagoško sporazumevanje z učenci (Petek, 2019).
Ocenjevalna lestvica je dober pripomoček, čeprav predstavlja le del pokazateljev za spodbujanje otrokovega razvoja govora v vrtcu. Ponuja spoznavanje različnih načinov za spodbujanje govornega razvoja v kontekstu pogovora med strokovnim delavcem, torej vzgojiteljem, in otrokom, zato je lahko pomoč pri ozaveščanju načinov za spodbujanje govornega razvoja in za načrtno vnašanje teh načinov v delo v oddelku vrtca (Jurkošek, 2011).
Ocenjevalna lestvica, ki jo opisuje Petek (2019), obsega sledeče stopnje številčno opisovalne lestvice:
1. Zgradba govornega nastopa – obsega smiselnost, zaokroženost in razumljivost besedila, ustreznost besedilne vrste, ustrezno izbiro vsebine in teme ter ustrezno razvijanje le-te.
2. Celostni način govorne predstavitve – govorjenje je naravno, prosto, tekoče in razločno.
3. Besedni jezik – učitelj uporablja zborni jezik, ustrezno pomensko izbira besede, pazi na slovnično pravilnost, pravilno izgovarja glasove in uporablja ustrezni jakostni naglas.
4. Nebesedni jezik – intonacija, glasnost, jakost, hitrost, premori, ustrezen register in barva glasu. Sem uvrščamo tudi vidne nebesedne spremljevalce govorjenja, kot so mimika, očesni stik, kretnje in gibanje (Petek, 2019).
13
Jurkošek (2011) v svoji ocenjevalni lestvici navaja dejavnike, ki po strokovni literaturi pozitivno vplivajo na otrokov govorni razvoj. Ocenjevalna lestvica obsega sledeče postavke:
motiviranost otrok za sodelovanje v pogovoru, možnost vsakega otroka za sodelovanje v pogovoru, odzivnost vzgojitelja na pobude in vprašanja otrok, prilagajanje otrokom glede izbire in poglabljanja tem, spoštovanje pravice do zasebnosti, neotroški jezik, spodbujanje otrok pri podajanju idej, predlogov, zamisli, vzpostavljanje očesnega stika z otroki, opazovanje otrokovih neverbalnih znakov, pozorno poslušanje, preverjanje razumevanja otrok, metoda aktivnega poslušanja, upoštevanje individualnosti otrok glede na čas, ki ga potrebujejo za odgovor, spodbujanje otrok h govoru z dodatnimi vprašanji in spodbujanje k pripovedovanju in razpravi, slovnično pravilen govor, prilagajanje govora glede na situacijo in namen ter uporaba vljudnostih izrazov (Jurkošek, 2011).
14
5 KURIKULUM ZA VRTCE – PODROČJE JEZIKA
5.1 Področja dejavnosti jezika v kurikulumu
Področje jezika v vrtcu opredelimo na štiri ravni, in sicer:
1. Govorna vzgoja 2. Književna vzgoja 3. Predopismenjevanje
4. Knjižna vzgoja kot del informacijskega pred opismenjevanja
Pri delu v vrtcu se teh ravni ne ločuje drugo od druge, ampak se jih povezuje in usvaja kot celoto (Priročnik h kurikulumu za vrtce, 2001).
Predšolsko obdobje je obdobje, ki velja za najpomembnejše pri usvajanju govora na vseh jezikovnih ravneh; na fonološki, morfološki, skladenjsko-pomenski in pragmatični ravni.
Razvoj jezika se povezuje z vsemi drugimi dejavnostmi kurikuluma. Otroci jezik usvajajo s poslušanjem odraslih, ob pripovedovanju, opisovanju, igri itn. Pomembno je tudi zgodnje navajanje na rabo knjig kot pisnih prenosnikov, saj je predšolsko obdobje ključno za predopismenjevanje in usvajanje predbralnih sposobnosti (Kurikulum za vrtce, 1999).
5.2 Globalni cilji in vloga odraslih
Bahovec in drugi v Kurikulumu za vrtce navajajo naslednje globalne cilje:
– jezik kot objekt igre,
– zavedanje obstoja lastnega in drugih jezikov ter lastne in drugih kultur, – poslušanje, razumevanje in doživljanje jezika,
– doživljanje in spoznavanje temeljnih literarnih del za otroke, – razvijanje jezika z vidika moralno-etične dimenzije,
– spodbujanje ustvarjalnosti,
– razvijanje neverbalnih komunikacijskih spretnosti,
15 – spodbujanje jezikovne zmožnosti, – spoznavanje simbolov pisnega jezika,
– doživljanje statusa slovenskega jezika kot državnega jezika.
Globalne cilje se lahko dosega tako v prvi in drugi starostni skupini v vrtcu, na način, da prilagodimo delo predvsem z izbiro metod in oblik dela, ki ustrezajo določeni starostni skupini.
Različne cilje se lahko dosega znotraj ene dejavnosti, prav tako pa lahko en cilj dosegamo z različnimi dejavnostmi. Otrok naj bo v komunikacijskem procesu predvsem aktivni udeleženec.
Odrasli, torej vzgojitelji v vrtcu, naj otroke spodbujajo k verbalizaciji in izbiri ustrezne teme za pogovor. Pomembno je, da se otrok igra z glasovi, posnema odrasle, posluša preproste zgodbe, pesmi, opisuje dogodke. Da bo otrok aktivni udeleženec v komunikacijskem procesu, pa mora najprej razviti jezikovno zmožnost. Za razvoj jezikovnih zmožnosti potrebuje predvsem čas, da lahko prevzame vlogo govorca, pri tem pa ima pomembno vlogo vzgojitelj. Ko vzgojitelj postavlja vprašanja, mora otroku ponuditi dovolj časa in paziti na strukturo vprašanja.
Pomembno je tudi, da otrok spoznava razlike med knjižnim jezikom in svojim narečjem ob konkretnih primerih, ki se pojavljajo v vsakodnevni komunikaciji. Otrok je v vrtcu in domačem okolju vsak dan priča različnim govornim situacijam in tako spoznava jezik kot del svoje lastne identitete in kulture (Priročnik h kurikulu za vrtce, 2001).
Odrasli naj torej v predšolskem obdobju otrokom omogočajo stik s knjižnim jezikom in s tem spoznavanje narečij in pogovornega jezika kot različnih zvrsti jezika. Opazovati morajo razvoj otrokovega govora in pokazati tudi svoj lasten način govora, ki mora biti ustrezno podkrepljen z neverbalni sredstvi, saj na tak način vzpostavijo večjo interakcijo z otroki. Odrasli naj uporabljajo ''neotroški govor'' in pokažejo, da cenijo komunikacijo z otroki. Otroke spodbujajo pri uvajanju tem za pogovor, jim nudijo možnost poslušanja, omogočajo igro s knjigami, spodbujajo uporabo črk in tiska ter jim nudijo možnost, da postanejo ustvarjalni v jeziku (Kurikulum za vrtce, 1999).
Haramija (2017) navaja, da so kritične faze razvoja govora pri otroku v predšolskem obdobju, zato pa mu je potrebno posvetiti posebno pozornost. Otrok med sabo ne smemo primerjati in jih siliti v nemogoče, pač pa jih spodbujamo in pomagamo pri napredku v razvoju. Vsak otrok ima svoj tempo, učenje jezika pa poteka samodejno in spontano. Otrok posnema jezik okolja, okolje pa ga pri tem spodbuja. Bolj bogate, kot so te spodbude, širši je otrokov besedni zaklad
16
in znanje o jeziku. Tu ima vzgojitelj pomembno vlogo, saj vsakodnevno načrtuje dejavnosti, ki omogočajo otroku celovit razvoj, s tem pa vpliva tudi na otrokove govorne zmožnosti. Odrasli moramo biti pozorni na kakovostno komunikacijo, ki se razvija v skupini, tako med odraslimi kot tudi otroki. Vloga vzgojitelja je ključna predvsem za otroke, ki imajo določene primanjkljaje iz domačega okolja. Da je vzgojitelj zgled otroku, mora imeti torej bogat besedni zaklad, uporabljati mora znati jezik v različnih situacijah, biti mora miselno aktiven, govoriti mora jasno in razločno, znati mora izgovarjati vse glasove slovenskega knjižnega jezika, govoriti ustrezno glasno, naravno in imeti potreben ritem in tempo govora. Odrasli, torej vzgojitelji v vrtcu, morajo spremljati govorni razvoj otroka, spodbujati komunikacijo, tako verbalno kot tudi neverbalno, se z otroki pogovarjati, jih poslušati, uporabiti primerna in raznolika sredstva, npr. ples in pesem kot sredstvo in način komunikacije, otrokom nuditi možnosti za poslušanje različnih oblik sporočanja in uporabljati raznolike pripomočke za spodbujanje govornega razvoja, npr. slikovno gradivo, leposlovje, knjige, revije, avdio gradivo itd. (Haramija, 2017).
17
6 PRIKRITI KURIKULUM IN NJEGOV POMEN PRI USVAJANJU JEZIKA
6.1 Kaj je prikriti kurikulum
Prikriti kurikulum zajema različne elemente, ki vplivajo na vzgojo otrok, mnogokrat so v obliki posrednejše vzgoje učinkovitejši od neposredne vzgoje. Prikriti kurikulum pomembno določajo socialni odnosi in komunikacija med vzgojiteljem in otrokom, oblikovanje medvrstniških skupin in socialno ozračje v skupinah (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008). Lepičnik Vodopivec in Hmelak (2020) prav tako navajata, da je prikriti kurikulum rezultat aktivne interakcije med vzgojiteljem in otroki ter drugimi dejavniki, ki vplivajo na organizacijo in izvedbo dejavnosti v vrtcu.
6.2 Vpliv prikritega kurikuluma na govor vzgojitelja
Prikriti kurikulum predstavlja stališča in znanja, ki so otrokom posredovana, brez da se vzgojitelj tega zaveda. Zavedanje njegovih učinkov bi močno pripomoglo k boljši preglednosti dogajanja v vrtcu in uresničevanju temeljnih človekovih pravic (Lepičnik Vodopivec in Hmelak, 2020).
Na komunikacijo vpliva več različnih dejavnikov: vzgoja, tip osebnosti, komunikacijske navade, pripravljenost za poslušanje itd. Najpogostejši vzrok za nepravilno komunikacijo je prevzemanje neustreznih vzorcev od staršev, vzgojiteljev in okolice. Pri komunikaciji nas otroci opazujejo in posnemajo, zato moramo biti pozorni na komunikacijo med odraslimi – vzgojiteljev z vzgojitelji ali drugimi odraslimi, saj nas otroci na vsakem koraku spremljajo in posnemajo. Komunikacija vzgojiteljev z otroki pa je še pomembnejša. Trudimo se, da damo otrokom jasna navodila, saj nedvoumna razlaga pripelje do uspešno opravljenih nalog in s tem uspešno opravljenih ciljev, ki si jih zadamo. Pomembna je neverbalna komunikacija, ki se je v veliki meri ne zavedamo. Ob pravi mimiki in kretnjah otroci postanejo bolj motivirani in nas posnemajo. Pomembno je tudi, da se odzivamo na njegove predloge in ideje. Pri pripovedovanju in branju pazimo na mimiko, kretnje, barvo glasu in intonacijo, saj je to za otroke še toliko bolj pomembno. Vzgojitelji morajo biti pozorni na način podajanja lastne vsebine in vsebine, ki jo podajo otroci. Mlajši otroci jo podajo predvsem v obliki neverbalne komunikacije, starejši pa v obliki verbalne komunikacije (Kosec, 2005).
18
D. Hohnjec (2005) navaja, da je prikriti kurikulum povezan s posrednimi sporočili, ki jih otroci dobijo o sebi in drugih, ter z našimi stališči in predsodki, ki se pogosto zrcalijo na otrocih.
V teoretičnem delu sem spoznala, da na govorno kulturo vpliva obvladovanje tako zvočnih kot tudi nezvočnih znakov sporazumevanja, ustrezna uporaba socialnih zvrsti, uporaba jezikovnih priročnikov in vrednotenje jezika. Vzgojitelj mora biti pozoren na svoj govor, saj z njim kot jezikovni model vpliva na govor otrok. Pri govoru mora biti vzgojitelj pozoren na različne dejavnike kot so starost otrok, narodnost, odnose v skupini, ne smemo pa pozabiti na navade in običaje otrok v določeni skupini. Dobrega govora se je mogoče naučiti, izboljšamo pa ga lahko s samoevalvacijo. Spoznala sem, da moram biti kot bodoča vzgojiteljica pozorna na besedni in nebesedni jezik, moj govor pa mora biti jasen in razumljiv ter povezan tako slovnično kot pomensko.
19
II. EMPIRIČNI DEL
7 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Vzgojitelj ima pri govoru otrok pomembno vlogo, saj svoje znanje o govoru prenaša na otroke, največ v obliki besednega sporazumevanja pa tudi v obliki nebesednega sporazumevanja.
Govorna kultura vzgojitelja pomeni obvladovanje ter ustrezna uporaba besednih in nebesednih sporazumevalnih sredstev in je nujen pogoj, da sploh lahko vzpostavi pedagoško sporazumevanje z otroki. V govorno kulturo sodijo jezikovna pravila ali sporazumevalna načela. Med vzgojiteljem in otroki v vrtcu ves čas poteka proces sporazumevanja, pri čemer se vlogi sporočevalca in naslovnika menjata (Petek, 2019).
Vsak vzgojitelj (učitelj ali pedagoški delavec) se mora zavedati pomembnosti dobrega govornega nastopanja, saj je zgled otrokom in drugim (Petek, 2019). Ključno je, da vzgojitelj ve, da je pomembno obvladovanje jezikovnega sistema in tudi pravil rabe, ki so pravila za ustrezno izbiro besedila glede na okoliščine. Pod to štejemo tudi izmenjavo vlog, strategije pogovora, ustrezno menjavo vlog sporočevalca in naslovnika ter enakovredno partnerstvo v procesu sporazumevanja med otroki in odraslimi – da otroci niso le naslovniki, ampak tudi sporočevalci in to v čim večji mogoči meri (Skubic, 2004).
20
8 CILJI
Cilji mojega diplomskega dela so:
– Ugotoviti stališča vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev predšolskih otrok do govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki in zavedanja uporabe neknjižnega jezika.
– Preveriti, ali na različna stališča vplivajo starost, izobrazba in kraj, iz katerega prihajajo vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev.
– Ugotoviti, ali se pojavljajo razlike pri rabi knjižnega jezika pri delu z otroki in pri delu s starši.
21
9 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
RV 1: Kako pomembno se zdi vzgojiteljem in pomočnikom vzgojiteljev, da govorijo v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu?
RV 2: Kako pogosto vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev govorijo z otroki v knjižnem jeziku?
RV 3: Kako pogosto vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev uporabljajo knjižni jezik pri govoru s starši (govorilne ure, roditeljski sestanki, pogovor med vrati)?
RV 4: Kako pogosto vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev uporabljajo knjižni jezik pri načrtovanih in kako pogosto pri nenačrtovanih dejavnostih?
RV 5: Kako pogosto vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev uporabljajo neknjižni jezik?
RV 6: Kako pomembno se zdi vzgojiteljem in pomočnikom vzgojiteljev izobrazba pri uporabi knjižnega jezika pri delu v vrtcu?
RV 7: Kako pogosto pri govoru z otroki vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev uporabljajo pomanjševalnice (igračke, kruhek itn.)?
22
10 RAZISKOVALNA METODA
Raziskava je bila izvedena v skladu s kvantitativno raziskovalno paradigmo. Uporabljena je bila deskriptivna oziroma opisna metoda pedagoškega raziskovanja.
10.1 Raziskovalni vzorec
Vzorec je zajemal 158 anketirancev, ki so pravilno izpolnili večino vprašalnika. Moškega spola je bilo 9 anketirancev (5,7 %), ženskega pa 149 anketirancev (94,3 %) (tabela 1).
Nekoliko manj kot tretjina anketirancev je starih do 30 let (n = 49; 31,0 %) oz. 31–40 let (n = 46; 29,1 %). Približno četrtina anketirancev je starih 41–50 let (n = 38; 24,1 %), najmanjši delež anketirancev pa je starih 51 let ali več (n = 25; 15,8 %) (tabela 1).
Malo manj kot polovica anketirancev je zaposlenih kot vzgojitelj predšolskih otrok – pomočnik vzgojitelja (n = 77; 48,7 %), malo več kot polovica anketirancev pa je zaposlenih kot diplomiran vzgojitelj predšolskih otrok (n = 81; 51,3 %).
Nekoliko več kot polovica anketirancev prebiva v osrednjeslovenski regiji (n = 88; 55,7 %), preostalih 70 anketirancev pa prebiva izven osrednjeslovenske regije (44,3 %).
23 Tabela 1: Demografski podatki anketirancev
Demografski podatki Odgovor n %
Spol Moški 9 5,7
Ženski 149 94,3
Skupaj 158 100,0
Starostne skupine Do 30 let 49 31,0
31–40 let 46 29,1
41–50 let 38 24,1
51 let ali več 25 15,8
Skupaj 158 100,0
Delovno mesto
zaposlitve
Vzgojitelj predšolskih otrok – pomočnik vzgojitelja
77 48,7
Diplomiran vzgojitelj predšolskih otrok
81 51,3
Skupaj 158 100,0
Regija prebivanja Osrednjeslovenska regija
88 55,7
Drugo 70 44,3
Skupaj 158 100,0
Legenda: n = število odgovorov, % = odstotni delež
Minimalna delovna doba anketirancev je 1 leto, maksimalna 41 let, povprečna delovna doba anketirancev je M = 14,56 let; SD = 11,442 let. Srednja vrednost (mediana) delovne dobe je Me
= 10,50 let (tabela 2).
24 Tabela 2: Delovna doba anketirancev
Spremenljivka n Min Max M SD Me
Delovna doba (leta)
185 1 41 14,56 11,442 10,50
Legenda: n = število odgovorov; M = povprečna vrednost; Me = mediana; SD = standardni odklon; Min = minimalna vrednost; Max = maksimalna vrednost.
10.2 Opis instrumenta
Kot merski instrument sem uporabila anonimni anketni vprašalnik v spletni obliki. Namenjen je bil moškim in ženskim vzgojiteljem/vzgojiteljicam in pomočnikom vzgojiteljev/pomočnicam vzgojiteljic predšolskih otrok.
Vprašalnik vsebuje 7 vprašanj zaprtega tipa. Vprašalnik je bil anonimen, reševalci so morali izpolniti le naslednje osnovne podatke: spol, starostno skupino, v katero sodijo, na katerem delovnem mestu so zaposleni, koliko delovne dobe imajo in v kateri regiji prebivajo.
10.3 Opis postopka zbiranja podatkov
Podatke sem zbirala decembra 2020 s spletnim vprašalnikom v programu 1ka.
Spletno povezavo do vprašalnika sem posredovala vodstvu vrtca, ki je vprašalnik posredoval naprej zaposlenim. Spletno povezavo sem objavila tudi na socialnem omrežju Facebook v skupini strokovnih delavcev zaposlenih v vrtcih. Za izpolnjevanje ankete so imeli časa 14 dni.
10.4 Opis postopka obdelave podatkov
Podatke, ki sem jih pridobila, sem obdelala s programskim orodjem SPSS 19.0 (IBM Corp., New York). Uporabila sem več metod deskriptivne statistike: frekvence (n) in pripadajoče odstotke (%), povprečne vrednosti (M), standardne odklone (SD), minimum (Min) in maksimum (Max) odgovorov.
Rezultate sem podala v obliki tabel. Za ugotavljanje statistično značilnih razlik v pomembnosti govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki glede na starostne skupine, regijo prebivanja oz.
25
delovno dobo vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev sem zaradi neizpolnjenosti pogojev za uporabo Hi-kvadrat testa (manj kot 25 % vseh celic mora vsebovati pričakovano frekvenco, ki je nižja od 5), namesto Hi-kvadrat testa uporabila alternativni Fisherjev eksaktni test.
Upoštevala sem stopnjo značilnosti pri vrednosti 𝛼 = 0,05. Če je bila vrednost statistične značilnosti p < 0,05, sem zaključila, da statistično značilne razlike v porazdelitvi odgovorov obstajajo pri stopnji tveganja 5 %.
26
11 REZULTATI Z INTERPRETACIJO
V nadaljevanju bom najprej predstavila opisno statistiko rezultatov vprašalnika, nato pa bom po vrstnem redu zastavljenih hipotez s pomočjo ustreznih statističnih testov analizirala vprašanja.
11.1 Stališča vzgojiteljev predšolskih otrok do govora v knjižnem jeziku
Anketirance sem vprašala, kako pomemben se jim zdi govor v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu. Večini anketirancev se govor v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu zdi zelo pomemben (n = 77; 48,7 %) oz. pomemben (n = 47; 46,8 %). Le manj kot dvajsetini anketirancev se govor v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu ne zdi pomemben (n = 7;
4,4 %). Knjižni jezik pri delu z otroki je pomemben, saj Kurikulum za vrtce (1999) navaja, da naj odrasli otrokom že v predšolskem obdobju omogočajo stik s knjižnim jezikom (Kurikulum za vrtce, 1999).
Enako navaja tudi Skubic (2004), ki pravi, da je odrasli otrokov jezikovni model in mu pomaga pri oblikovanju pojmov (Skubic, 2004).
Tabela 3: Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu
Vprašanje Odgovor n %
Kako pomembno se vam zdi, da govorite v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu?
Zelo pomembno 77 48,7
Pomembno 74 46,8
Sploh se mi ne zdi pomembno
7 4,4
Skupaj 158 100,0
Legenda: n = število odgovorov, % = odstotni delež
Prav tako sem anketirance vprašala, kako pogosto govorijo z otroki v knjižnem jeziku. Največji delež anketirancev, in sicer več kot polovica anketirancev, v knjižnem jeziku z otroki govori pogosto (n = 89; 56,3 %), nekoliko manjši delež z otroki v knjižnem jeziku govori zelo pogosto (n = 60; 38,0 %). Le približno dvajsetina je označila, da z otroki v knjižnem jeziku govori redko (n = 9; 5,7 %).
27
Tabela 4: Pogostost govora v knjižnem jeziku z otroki
Vprašanje Odgovor n %
Kako pogosto govorite z otroki v knjižnem jeziku?
Zelo pogosto 60 38,0
Pogosto 89 56,3
Redko 9 5,7
Skupaj 158 100,0
Legenda: n = število odgovorov, % = odstotni delež
Anketirance sem vprašala, kako pogosto uporabljajo knjižni jezik pri govoru s starši (govorilne ure, roditeljski sestanki, pogovor med vrati). Glede na uporabo knjižnega jezika pri govoru z otroki je delež anketirancev, ki je označil, da ga uporablja pri govoru s starši zelo pogosto višji (n = 92; 58,2 %) kot z otroki. Pogosto knjižni jezik pri govoru s starši uporablja 59 anketirancev (37,3 %), redko pa manj kot dvajsetina anketirancev (n = 7; 4,4 %).
Tabela 5: Pogostost uporabe knjižnega jezika pri govoru s starši
Vprašanje Odgovor n %
Kako pogosto
uporabljate knjižni jezik pri govoru s starši (govorilne ure, roditeljski sestanki, pogovor med vrati)?
Zelo pogosto 92 58,2
Pogosto 59 37,3
Redko 7 4,4
Skupaj 158 100,0
Legenda: n = število odgovorov, % = odstotni delež
Anketirance sem vprašala tudi, kako pogosto uporabljajo knjižni jezik pri nenačrtovanih oz.
načrtovanih dejavnostih.
Ugotovimo, da pri načrtovanih dejavnostih višji delež anketirancev zelo pogosto uporablja knjižni jezik (n = 85; 53,8 %) kot pri nenačrtovanih dejavnostih (n = 29; 18,4 %). Pri nenačrtovanih dejavnostih je večina anketirancev odgovorila, da uporablja knjižni jezik pogosto (n = 114; 72,2 %). Prav tako je višji delež anketirancev odgovoril, da pri nenačrtovanih
28
dejavnostih redkeje uporablja knjižni jezik (n = 15; 9,5 %) kot v primerjavi z načrtovanimi dejavnostmi (n = 5; 3,2 %).
Tabela 6: Pogostost uporabe knjižnega jezika pri načrtovanih/nenačrtovanih dejavnostih
Vprašanje Odgovor
Načrtovane dejavnosti
Nenačrtovane dejavnosti
n % n %
Kako pogosto
uporabljate knjižni jezik?
Zelo pogosto 85 53,8 29 18,4
Pogosto 68 43,0 114 72,2
Redko 5 3,2 15 9,5
Skupaj 158 100,0 158 100,0
Legenda: n = število odgovorov, % = odstotni delež
Zanimalo me je tudi, kako pogosto anketiranci uporabljajo neknjižni jezik. Na splošno največji delež, in sicer več kot polovica anketirancev, neknjižni jezik uporablja zelo pogosto (n = 92;
58,2 %), približno tretjina anketirancev pa na splošno neknjižni jezik uporablja pogosto (n = 59; 37,3 %). Redko neknjižni jezik na splošno uporablja le 7 anketirancev (4,4 %) (tabela 7).
V Kurikulumu za vrtce (1999) je navedeno, naj odrasli otroke spodbujajo, da sami predlagajo teme za pogovor, zato je pomembno zavedanje govora v knjižnem jeziku tudi pri nenačrtovanih dejavnostih (Kurikulum za vrtce, 1999)
Tabela 7: Pogostost uporabe neknjižnega jezika na splošno
Vprašanje Odgovor n %
Kako pogosto
uporabljate neknjižni jezik (na splošno)?
Zelo pogosto 92 58,2
Pogosto 59 37,3
Redko 7 4,4
Skupaj 158 100,0
Legenda: n = število odgovorov, % = odstotni delež
Zanimalo me je tudi, kako pomembna se anketirancem zdi izobrazba pri uporabi knjižnega jezika pri delu v vrtcu. Ugotovimo, da so odgovori bolj razpršeni, in sicer se največjemu deležu anketirancev, nekoliko manj kot polovici anketirancev, zdi izobrazba za uporabo knjižnega
29
jezika pri delu v vrtcu pomembna (n = 71; 44,9 %), nekoliko manjšemu deležu anketirancev se zdi izobrazba zelo pomembna (n = 66; 41,8 %). Nekoliko več kot desetini anketirancev se zdi izobrazba pri uporabi knjižnega jezika pri delu v vrtcu nepomembna (n = 21; 13,3 %) (tabela 8). Izobrazba je za govor v knjižnem jeziku pomembna. To meni tudi Petek (2019), ki navaja, da se je zbornega jezika potrebno naučiti, saj po večini uporabljamo pokrajinski pogovorni jezik.
Priporoča, da se odrasli postavi v vlogo aktivnega poslušalca, ki ocenjuje in spremlja napake pri govoru. Prav tako svetuje uporabo jezikovnih priročnikov ter kratke govorne nastope za vajo (Petek, 2019).
Tabela 8: Pomembnost izobrazbe pri uporabi knjižnega jezika pri delu v vrtcu
Vprašanje Odgovor n %
Kako pomembna se vam zdi izobrazba pri uporabi knjižnega jezika pri delu v vrtcu?
Zelo pomembna 66 41,8
Pomembna 71 44,9
Nepomembna 21 13,3
Skupaj 158 100,0
Legenda: n = število odgovorov, % = odstotni delež
Na koncu sem anketirance vprašala, kako pogosto pri govoru z otroki uporabljajo pomanjševalnice. Večina, več kot tri četrtine anketirancev, pri govoru z otroki redko uporablja pomanjševalnice (n = 133; 84,2 %). Le nekoliko več kot desetina anketirancev pri govoru z otroki pogosto uporablja pomanjševalnice (n = 21; 13,3 %) oz. celo zelo pogosto (n = 4; 2,5 %) (tabela 9). Kurikulum za vrtce (1999) kot vlogo odraslih navaja, naj odrasli z otroki govorijo v ''neotroškem jeziku'' in ga k takemu govoru spodbujajo ter pokažejo, da cenijo verbalno komunikacijo z njimi (Kurikulum za vrtce, 1999).
30
Tabela 9: Pogostost uporabe pomanjševalnic pri govoru z otroki (igračke, kruhek ...)
Vprašanje Odgovor n %
Kako pogosto pri govoru z otroki uporabljate
pomanjševalnice (igračke, kruhek itn.)?
Zelo pogosto 4 2,5
Pogosto 21 13,3
Redko 133 84,2
Skupaj 158 100,0
Legenda: n = število odgovorov, % = odstotni delež
11.2 Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na regijo bivanja
Zanimalo me je, ali se odgovori o pomembnosti govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu statistično značilno razlikujejo glede na regijo bivanja (osrednjeslovenska in druge regije).
V tabeli 10 spodaj prikazujem število odgovorov in pripadajoče odstotke za vsako izmed dveh skupin.
Ugotovila sem, da se deleži ne razlikujejo preveč, in sicer je tako v skupini anketirancev iz osrednjeslovenske regije približno polovica anketirancev mnenja, da se jim pri delu z otroki v vrtcu zdi zelo pomembno govoriti v knjižnem jeziku (n = 42; 47,7 % vseh anketirancev osrednjeslovenske regije), približno polovici pa pomembno (n = 43; 48,9 % vseh anketirancev osrednje slovenske regije). Podoben rezultat zaznavam tudi pri anketirancih iz drugih regij, točno polovici anketirancev iz drugih regij se zdi zelo pomembno, da govorijo v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu (n = 35; 50,0 %), nekoliko manj kot polovici pa pomembno (n
= 31; 44,3 %).
Pogoji za izvedbo Hi-kvadrat testa niso izpolnjeni, saj imata 2 celici (33,3 % vseh celic) pričakovano frekvenčno vrednost nižjo od 5, zato sem za iskanje statistično značilnih razlik v porazdelitvi odgovorov obeh skupin namesto Hi-kvadrat testa uporabila Fisherjev eksaktni test, za katerega dani pogoji niso potrebni. Ugotovila sem, da Fisherjev test ne potrdi statistično značilnih razlik v porazdelitvi odgovorov o pomembnosti govora v knjižnem jeziku glede na regijo prebivanja anketirancev (p = 0,707 > 0,05).
31
Tabela 10: Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na regijo prebivanja
Vprašanje Odgovor Statistika
Regija prebivanja Fisherjev test Osrednjesloven
ska regija Drugo
0,747 (p = 0,707) Kako pomembno se
vam zdi, da govorite v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu?
Zelo pomembno
n 42 35
% 47,7 50,0
Pomembno n 43 31
% 48,9 44,3
Sploh se mi ne zdi
pomembno
n 3 4
% 3,4 5,7
Skupaj n 88 70
% 100,0 % 100,0 %
Legenda: n = število odgovorov, % = odstotni delež; p = statistična značilnost.
11.3 Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na starost
Zanimalo me je, ali obstajajo statistično značilne razlike v pomembnosti govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na starostne skupine anketirancev (4 skupine). S pomočjo križne tabele sem ugotovila, da se ne glede na starostno skupino zdi večini anketirancev posamezne starostne skupine zelo pomembno oz. pomembno, da pri delu z otroki v vrtcu govorijo v knjižnem jeziku (tabela 11).
Pogoji za Hi-kvadrat test niso izpolnjeni, saj imajo 4 celice (33,3 % vseh celic) pričakovano frekvenco odgovorov nižjo od 5, zato sem za iskanje statistično značilnih razlik v porazdelitvah odgovorov zopet uporabila Fisherjev eksaktni test. Statistično značilnih razlik v pomembnosti govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na starostne skupine anketirancev ne morem potrditi (p = 0,770 > 0,05) (tabela 11).
32
Tabela 11: Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na starostne skupine anketirancev
Vprašanje Odgovor Statistika
V katero starostno skupino spadate?
Fisher jev test do 30
let
31–
40 let 41–
50 let
51 let ali več Kako pomembno
se vam zdi, da govorite v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu?
Zelo pomembno n 25 20 21 11 3,426
(p = 0,770)
% 51,0 43,5 55,3 44,0
Pomembno n 22 25 15 12
% 44,9 54,3 39,5 48,0 Sploh se mi ne zdi
pomembno
n 2 1 2 2
% 4,1 2,2 5,3 8,0
Skupaj n 49 46 38 25
% 100,0
%
100,0
%
100,0
%
100,0
% Legenda: n = število odgovorov, % = odstotni delež; p = statistična značilnost.
11.4 Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na delovno dobo
Na koncu me je zanimalo, ali obstajajo statistično značilne razlike v porazdelitvi odgovorov na vprašanje o pomembnosti govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na delovno dobo anketirancev.
Delovno dobo sem zbrala v številski obliki (številska spremenljivka). Za namene testiranja sem združila anketirance v štiri skupine delovne dobe, in sicer 1–10 let (n = 79; 50,0 %), 11–20 let (n = 37; 23,4 %), 21–30 let (n = 24; 15,2 %), 31–41 let (n = 18; 11,4 %) (tabela 12).
33 Tabela 12: Delovna doba (združene skupine)
Spremenljivka Odgovor n %
Delovna doba 1–10 let 79 50,0
11–20 let 37 23,4
21–30 let 24 15,2
31–41 let 18 11,4
Skupaj 158 100,0
Legenda: n = število odgovorov, % = odstotni delež
Prikazala sem križno tabelo pomembnosti govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na delovno dobo anketirancev (tabela 13).
Pogoji za Hi-kvadrat test niso izpolnjeni, saj imajo 4 celice (33,3 % vseh celic) pričakovano frekvenco odgovorov nižjo od 5, zato sem za iskanje statistično značilnih razlik v porazdelitvah odgovorov glede na delovno dobo anketirancev uporabila Fisherjev eksaktni test. Statistično značilnih razlik v pomembnosti govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na skupine anketirancev z različno delovno dobo ne morem potrditi (p = 0,725 > 0,05) (tabela 13).
Opazila sem, da so si deleži odgovorov o pomembnosti govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu med posameznimi skupinami z različno delovno dobo podobni med seboj.
34
Tabela 13: Pomembnost govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu glede na delovno dobo anketirancev
Vprašanje Odgovor Statistika
V katero starostno skupino spadate?
Fisher jev test do 30
let
31–
40 let 41–
50 let
51 let ali več Kako pomembno
se vam zdi, da govorite v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu?
Zelo pomembno n 41 16 12 8 3,622
(p = 0,725)
% 51,9 43,2 50,0 44,4
Pomembno n 36 19 11 8
% 45,6 51,4 45,8 44,4 Sploh se mi ne zdi
pomembno
n 2 2 1 2
% 2,5 5,4 4,2 11,1
Skupaj n 79 37 24 24
% 100,0
%
100,0
%
100,0
%
100,0
% Legenda: n = število odgovorov, % = odstotni delež; p = statistična značilnost.
35
12 ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
RV 1: Kako pomembno se zdi vzgojiteljem in pomočnikom vzgojiteljev, da govorijo v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu?
Na splošno se večini vzgojiteljev in pomočnikom vzgojiteljev, in sicer približno polovici, zdi zelo pomembno, da govorijo v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu, nekoliko manj kot preostali polovici pa se zdi pomembno. Le manj kot dvajsetini vzgojiteljev oziroma pomočnikom vzgojiteljev se govor v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu ne zdi pomemben.
S pomočjo Fisherjevega eksaktnega testa sem ugotovila, da se mnenje o pomembnosti govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki v vrtcu statistično značilno ne razlikuje glede na regijo prebivanja, starost in delovno dobo vzgojiteljev oziroma pomočnikov vzgojiteljev. Večini vzgojiteljev in pomočnikom vzgojiteljev se zdi pomembno oz. zelo pomembno, da pri delu z otroki v vrtcu govorijo v knjižnem jeziku, ne glede na delovno dobo, regijo prebivanja in starost vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev.
RV 2: Kako pogosto vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev govorijo z otroki v knjižnem jeziku?
Največji delež vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev, in sicer več kot polovica, pogosto z otroki govori v knjižnem jeziku, nekoliko manjši delež govori z njimi v knjižnem jeziku zelo pogosto, le približno dvajsetina vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev pa z otroki v knjižnem jeziku govori redko. Večina vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev pogosto govori z otroki v knjižnem jeziku.
RV 3: Kako pogosto vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev uporabljajo knjižni jezik pri govoru s starši (govorilne ure, roditeljski sestanki, pogovor med vrati)?
Največji delež vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev knjižni jezik pri govoru s starši uporablja zelo pogosto, in sicer več kot polovica. Pogosto knjižni jezik pri govoru s starši uporablja približno tretjina, redko pa manj kot dvajsetina. Knjižni jezik pri govoru s starši večina vzgojiteljev uporablja zelo pogosto.
RV 4: Kako pogosto vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev uporabljajo knjižni jezik pri načrtovanih in kako pogosto pri nenačrtovanih dejavnostih?
Ugotovila sem, da pri načrtovanih dejavnostih večji delež vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev knjižni jezik uporablja zelo pogosto, sploh v primerjavi z nenačrtovanimi dejavnostmi. Pri nenačrtovanih dejavnostih je največji delež vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev odgovoril, da knjižni jezik uporablja pogosto. Prav tako je višji delež anketirancev
36
odgovoril, da pri nenačrtovanih dejavnostih redkeje uporablja knjižni jezik kot pri načrtovanih dejavnostih. Vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev pogosteje uporabljajo knjižni jezik pri načrtovanih dejavnostih (največji delež jih uporablja zelo pogosto) kot pri nenačrtovanih dejavnostih (največji delež jih uporablja pogosto).
RV 5: Kako pogosto vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev uporabljajo neknjižni jezik?
Zanimalo me je tudi, kako pogosto vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev uporabljajo neknjižni jezik. Na splošno največji delež, in sicer več kot polovica, vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev neknjižni jezik uporablja zelo pogosto, približno tretjina vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev pa na splošno neknjižni jezik uporablja pogosto. Redko pa neknjižni jezik na splošno uporablja le majhen delež vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev. Na splošno vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev neknjižni jezik uporabljajo zelo pogosto oz. pogosto.
RV 6: Kako pomembno se zdi vzgojiteljem in pomočnikom vzgojiteljev izobrazba pri uporabi knjižnega jezika pri delu v vrtcu?
Ugotovila sem, da se največjemu deležu vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev, in sicer nekoliko manj kot polovici anketirancev, zdi izobrazba pomembna za uporabo knjižnega jezika pri delu v vrtcu, podobnemu deležu pa se zdi izobrazba zelo pomembna. Nekoliko več kot desetini vzgojiteljev in pomočnikom vzgojiteljev se zdi izobrazba pri uporabi knjižnega jezika pri delu v vrtcu nepomembna. Največjemu deležu vzgojiteljev in pomočnikom vzgojiteljev se zdi izobrazba pri uporabi knjižnega jezika pri delu v vrtcu pomembna oz. zelo pomembna.
Zaznala pa sem tudi znaten delež vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev, ki se jim izobrazba pri uporabi knjižnega jezika pri delu z otroki v vrtcu ne zdi pomembna.
37
13 SKLEP
Cilj diplomskega dela je bil ugotoviti, predstaviti in analizirati stališča vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev predšolskih otrok do govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki.
Ugotovila sem, da se večini vzgojiteljev zdi pomembno, da pri delu z otroki govorijo v knjižnem jeziku in da delovna doba, regija prebivanja in starost vzgojiteljev na to nimajo vpliva.
Ugotovila sem, da večina vzgojiteljev pogosto govori z otroki v knjižnem jeziku. Pri govoru s starši pa celo zelo pogosto uporabljajo knjižni jezik. Ugotovila sem, da vzgojitelji knjižni jezik pri načrtovanih dejavnostih uporabljajo pogosteje kot pri nenačrtovanih dejavnostih. Hkrati pa sem ugotovila, da vseeno pogosto uporabljajo tudi neknjižni jezik. Ugotovila pa sem tudi, da se zdi večini vzgojiteljev izobrazba pri uporabi knjižnega jezika pomembna.
Menim, da sem postavljene cilje realizirala, saj sem z analizo ankete dobila vpogled v stališča vzgojiteljev do govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki, njihovo zavedanje uporabe neknjižnega jezika, preverila sem lahko, ali starost, izobrazba in kraj, iz katerega prihajajo, vplivajo na različna stališča vzgojiteljev. Hkrati pa sem dobila vpogled v razlike pri rabi knjižnega jezika vzgojiteljev pri delu s starši in otroki. Z analizo podatkov sem zadovoljna, prav tako sem zadovoljna s pridobivanjem podatkov, saj so se vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev zelo hitro odzvali na poslano spletno povezavo do vprašalnika. Pri zbiranju podatkov bi morda morala zastaviti tudi kakšno vprašanje odprtega tipa. Za še večji vpogled v dejansko stanje pa bi bilo morda potrebno izvesti še opazovanje vzgojiteljev na njihovem delovnem mestu, kar pa bi bilo zaradi trenutne situacije težko izvedljivo. Z opazovanjem vzgojiteljev pri delu in govoru z otroki bi dobila bolj objektivno oceno govora v knjižnem jeziku.
Ugotovila sem, da se vzgojitelji zavedajo pomembnosti govora v knjižnem jeziku pri delu z otroki, potreben pa bi bil še večji poudarek pri zavedanju govora v knjižnem jeziku predvsem pri nenačrtovanih dejavnostih, saj smo otrokom odrasli zgled in nas opazujejo tudi takrat, ko se mi tega ne zavedamo. Veseli pa me, da se vzgojitelji zavedajo pomena izobrazbe pri govoru v knjižnem jeziku, s tem pa se zavedajo tudi pomena vseživljenjskega izobraževanja na temo izboljšanja govora.
