Filozofski vestnik L etn ik /V o lu m e XXI • Š tev ilk a/N u m b er 3 • 2000 • 163-178
PROBLEM SMRTI V BUDISTIČNI FILOZOFIJI
Maja Milč in sk i
Ne stopaj krotko v to zapeljivo noč, divjaj, razsajaj zoper umiranje luči.
(Dylan Thomas/
In ker imam rad to življenje, vem, da bom imel ravno tako rad tudi smrt.
Otrok zajoka, ko ga mati vzame od desne dojke, a se že v prihodnjem trenutku potolaži na levi.
(Rabi?idranath Tagoref
1. Ars moriendi
Če vso p le m e n ito n a d g r a d n jo n aše g a zem skega bivanja p ustim o za sedaj ob stra n i in o sta n e m o p ri b io lo šk em su b stratu in tisti prag m atsk i fu n k c io n a ln o sti, ki n a m zagotavlja čisti obstoj v tem našem fizičnem in socialnem okolju, bi scenarij n aše vloge n a tem svetu lah k o takole zgostili: Z ačenja se z n ak lju čn o združitvijo dveh g e n e tsk ih s tru k tu r. Če v prvi fazi razvoja človeškega bitja ni n ik a k ršn ih n e p re d v id e n ih zapletov, se človek ro d i z novo, povsem e n k ra tn o d e d n o zasnovo, n a k a te re s tru k tu ro nista m ogla vplivati ro ditelja, še najm anj p a novo bitje. Z n ajd e se v e n e m o d n e šte tih geografskih ter m akro- in m ikro- so cialn ih okolij, m e d k a te rim i seveda ni m ogel izbirati. V te m ko m p lek sn em o k o lju ra ste in se razvija, izpostavljen vsakovrstnim fizikalnim , biološkim in d ru g im vplivom , ki n e k o č zavzam ejo p a to g e n e dim enzije. B olezni in d ru g a č
1 Dylan T h o m as (1914—1953): »Do n o t go gentle into th a t good night.« C itirano po The Oxford Book of Death, ed. D. J. E n rig h t (O xford in New York: O xford University Press, 1983), str. 39.
2 R a b in d ran a th T ag o re, Darovanjke (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973), str. 91, spev 1073.
Maia Mil č in sk i
n e okvare tu d i niso n a izbiro, tem več se n a d človeka zg rn ejo . O rg a n iz e m se stara, b o lezn i p roces d o k o n čajo . S m rti sledi le še tro h n o b a , vse d o e le m e n ta r
n ih an o rg a n sk ih snovi. S tako im e n o v a n o » klinično sm rtjo« u g a sn e zavest, ostan e tem a, p razn in a.
O b takšni perspektivi si lažje predstavljam o, zakaj j e p o sta la te m a tik a sm rti tako odbijajoča, tab u ira n a. Z n ač iln o j e , d a j e v k asnejšem s re d n je m v eku, ko so se začele pojavljati g o sp o d arsk e krize, tre n ja m e d so cialn im i p lastm i, p a o b d o b ja lakote in kuge, k a r je vse več lju di in vse p o g o steje vabilo v razm išlja
nja o sm rti, vzniknila cela vrsta p isn ih del - sprva v latin ščin i za d u h o v ščin o , pozn eje, k o j e sm rt k a r preveč kosila, še v d o m a č e m je z ik u - , ki bi j i h p o vsebini lahko uvrstili p o d naslov Ars moriendi— Umetnost um iranja,8 N a m e n je n a so b ila n ajprej d u h o v n ik o m , kasn eje p a tu d i la ič n e m u p reb ivalstv u, d a bi se n a u č ilo p o m irjati u m ira jo č e g a z n eizb e žn o stjo sm rti in o d p o v e d jo svetne
m u. U m irajo čeg a so te p rip rav e privajale n a sm rt, d a bi j o bil sp o s o b e n s p re je ti, ko bi p o trk ala n a njegova vrata. Z n ač ile n izrek iz e n e tak ih k n jig se glasi:
Dojeti velja, kako zelo koristna znanost j e naučiti se u m reti, takšna, ki presega vse druge znanosti. To, d a m oram o um reti, je vsakom ur znano;
pa da nihče ne sme večno živeti, čeprav u p a in zaupa v to. Zelo m alo ji h boš našel, ki so tako pam etni, d a se učijo u m iran ja / . . . / . Razodel ti bom skrivnost tega nauka. Koristila ti bo za duhovno ozdravljenje in kot za
nesljiva osnova vsakršne kreposti.4
P rav zap rav je p arad o k sn o , d a j e zn a n stv e n i n a p r e d e k take m e d ita c ije p o sto p n o dušil. Filozofija pa, k ak o r d a si tu d i rajši izb ira d ru g a č n o te m a tik o , k o t p a takšno, ki b o leče zadeva v človekovo ek siste n c ia ln o p ro b le m a tik o . T o so m ožni znaki regresije. Zdi se, d a im p o z a n tn i dosežki m o d e rn e m e d ic in e o b e tajo še večjo dolgoživost, v podzavesti se p a s p e t p o b u ja jo že p re s e ž e n e ira c io n aln e iluzije o n esm rtn o sti. T ak o u p a d a za m edčlo v ešk e o d n o se u g o d e n vpliv sp o m in ja n ja n a sm rt, k o t to n ak azu je prej c itira n a sre d n je v ešk a m isel.
2. Freud in smrt
V svojem sestavku Zeitgemässes über K riegund Tod (A k tu a ln a razm išljan ja o vojni in sm rti)г' je m oral F reu d p o d vtisom d o g ajan j v p rvi svetovni vo jn i razo
8 G erd Heinz-M ohr, Ars Moriendi,v Theologische Realenzyklopädie, ed. G. Krause in G.
M üller, Band IV (Berlin in New York: W alter de G ruyter, 1979), str. 143-156.
4 Orologium Sapientiae.C itirano po Das tibetanische Totenbuch.L am a Kazi D aw a-Sam dup, W. Y. Evans-Wentz (Zürich: Rascher, 1953).
5 Sigm und Freud, Zeitgemässes über Krieg und Tod, Gesammelte Werke,X (F ran k fu rt/M .:
Fischer, 1972), str. 321-355.
Pr o b l e m s m r t ivb u d ist ič n ifilo zo fiji
d e ti svoje ra z o č a ra n je n a d sp o z n a n je m , kako m alo p o m e n ijo v teh časih in tak šn i situaciji vsi zakladi z n a n o sti in k u ltu re , n a k o p ič e n i v tisočletjih, k olik or j i h j e zg o d o v in a u s p e la zajeti. Č e si dovolim m a jh n o poenostavitev, j e njegova id e ja v bistvu ta, d a j e p rav v o jn a pokazala, d a se o d n o s so d o b n e g a človeka do tuje in svoje sm rti in tu d i d o u b ija n ja n a č e ln o pravzaprav ni sp re m e n il od d o je m a n ja in ču stv en e g a o d n o sa , ki g a je u te g n il im eti pračlovek, le d a s e je ta te m a tik a — p re j n a ravni lu c id n e in vsakdanje zavesti - spustila n a raven izven- zavestnega. O d k a r j e F re u d to zapisal, sm o bili - bližnje ali bolj o d d a lje n e - p rič e še celi vrsti krvavih vojn, ki so po svoji divjosti zagotovo p resegle prvo svetovno vojno.
V tem sestavku posveti F re u d p o se b n o podpog lav je tem i Unser Verhältnis zum Tode (N aš o d n o s d o s m rti),1’ k ije zanim ivo k o t p e n d a n t je d r u naših n a
sle d n jih izvajanj. F re u d je p r e d več k o t 70 leti — m ogoče bolj prizad eto , k o t bi se za p s ih o a n a litik a sp o d o b ilo - o tem takole razmišljal:
T a odnos (do sm rti) nikakor ni bil iskren. Če nas je kdo poslušal, smo bili seveda pripravljeni zastopati stališče, d a je sm rt neizogiben izhod vsega in vsakega življenja; da sleherni od nas dolguje naravi svojo sm rt in m o ra biti pripravljen ta dolg poravnati; skratka: sm rt je naraven po
jav, n i j e m oč zanikati, neizbežna je. V stvarnosti smo se pa ponavadi vedli, kot d a je stvar d rugačna. Kazali smo očitno težnjo, da bi potisnili sm rt nekam vkraj, elim inirali bi j o iz življenja. Poskušali smo jo utišati, saj im am o tudi reklo: ‘Toliko mislimo o nečem kot o sm rti’. Seveda o lastni sm rti. L astna sm rt p a je tudi nepredstavljiva in kadarkoli to posku
simo, lahko opazim o, da ostajam o pravzaprav še naprej opazovalci. Zato so v psihoanalitski šoli tudi tvegali izrek: ‘V bistvu v svojo sm rt nihče ne veijam e, ali — k a r je isto: V svoji podzavesti je vsakdo od nas prepričan o lastni n esm rtn o sti.’ / . . . / Pravilom a poudarjam o sm rt kot nekaj naključ
nega, pač ob dogod kih kot so: nezgoda, bolezen, infekcija, starost, pa tako razodevam o svoje prizadevanje, da bi sm rt potisnili z ravni nečesa neizbežnega n a raven slučajnosti.
Če je tak o zapisal F re u d v 1920-tih letih, v 1960-tih o d n o s d o sm rti v evrop
ski in am erišk i d ru ž b i n i nič zrelejši. B erger in L ieb an zadevno situacijo v ZDA o p iše ta takole:
V je d r u am eriškega vredno stn eg a sistema lahko ugotovimo širok opti
m izem , p rag m atičn o, navzgor usm eijeno življenjsko naravnanost, v ka
teri je komaj kaj p ro sto ra za tragično. / . . . / Eksistenca A m eričana se v svoji v red nostni stru k tu ri ravna pretežno po svetli strani življenja. / . . . /
''Ibid., str. 341-355.
Мл[л M i l č i n s k i
S m rtje tragičen konec, z a to je za optim ista nesm iselna. Je tudi d o k o n č
n a osamitev, vzvišeno in n epreklicno p ro tid ru žb e n o dejstvo.7
Sto le tp o p re j (1863) j e zn a n i pozitivistični re lig io lo g E rn e s t R e n a n tak o le zapisal:
Sm rt se mi zdi ostudna, o d u rn a in odvratna ter nesm iselna, ko izteza svojo hladno, slepo roko po kreposti in geniju / . . . / filozofija, k ije vča
sih obljubljala razkritje skrivnost sm rti, pa se tu le v zadregi opravičuje /
Se nekaj sto le t nazaj p a A vguštin v svojih Izpovedih z a u p a , češ:
Življenje se m ije gabilo in strah p re d sm rtjo m e je obhajal. (T aedium vivendi erat in m e gravissimum et m o rien d i m etus)
D anes slišim o o d strokovnjakov - p sihologov in z d ra v n ik o v -k ritič n o o ce
n o stališč prebivalstva do sm rti, stališč, ki so o stala p rav tako n e z re la in zam eg ljujoča. Ali naj to p o m e n i, d a j e to občečloveško, v ro je n o stališče ali n a g o n , o b ra m b n i m eh an iz em naše species, ki se b o ri za preživ etje i n j e to človeku in h e re n tn a , v bistvu pozitivna sila, ki p o g a n ja d ru ž b e n i n a p re d e k ?
3. Budizem
C itirani strokovnjaki p re te k lih in d a n a šn jih d n i č rp a jo o p isa n a stališča iz svoje vsakdanje osnove - se pravi ev ro p sk o -am erišk eg a sveta in življa. O z reti p a se velja še d ru g o d p o svetu, n p r. v V z h o d n o Azijo in p o g le d a ti, k ak o doživ
ljajo tam ta fe n o m e n . T am kajšnji o d n o s d o sm rti j e d ru g a č e n . D e ln o j e to p o sled ica vpliva b u dizm a, lah k o p a d a g re celo za n e k a k še n g e n iu s loci, ki ustvarja d ru g a č n o ozračje za sp re je m a n je sm rti in h k ra ti b u d iz m a , ki sm rt m ed d ru g im približuje k o t nekaj n e iz o g ib n o v sakd an jega, človekovo p o t d o p o ln ju jo čeg a, n e pa, kakor p ri nas, grozljivo sovražneg a, k a r p o d ira človekova strem ljen ja n a tem svetu. V sekakor j e p a b u d iz e m la h k o vzo rec m o ž n e g a d r u g ač n eg a o d n o sa do sm rti.
B udizem je vzhodno-azijska o b lik a d u h o v n o sti, re lig ija in filozofija s te- 7 P. Berger, R. Lieban, »Kulturelle W e rtstru k tu r u n d B e stattungspraktiken in d e n Ve
reinigten Staaten.« Kölner Ztschr. f. Soziologie und Sozialpsychologie12 (1960), str. 224-236.
A. H ahn, Einstellungen zum Tod und ihre soziale Bedingtheit(S tuttgart: E nke, 1968), str. 8 7 - 88.
8 E rnst Renan, citirano po Jacques C h aro n , Death and Modem Man(New York: Collier, 1972), 161.
“ Avguštin, Confessiones,citirano po The Oxford Book of Death,104-105.
Pr o b l e m sm r tivb u d istič n if il o z o fiji
m e ljn im i p o d m e n a m i, ki se p rib ližu jejo tistim n au k o m po svetu, k ijih včasih im e n u je jo » m ističn e.« 10 N e k a te ri verujoči v Evropi sodijo, d a za tukajšnji svet b u d iz e m ni p rim e re n , d ru g i sp e t niso tega m n e n ja in iščejo povezave in vzpo
stavljajo d ia lo g z n jim . Č e p u stim o o b stran i tista poglavja, ki so p lo d čiste im ag in acije, zrasle n a sp ec ifič n ih m itskih vsebinah, m o ram o p ritrd iti tistim , ki p o u d a rja jo p ra k tič n o n a ra v n a n o st b u dizm a, m o rd a tudi tistim , ki bi p o ev ro p sk ih filozofskih k rite rijih označili bu d izem k o t »dialektični p ra g m a ti
zem s p sih o lo šk o o rien ta cijo ,« če p rav čutim o, d a tu nečesa m anjka.
Izh ajajo č iz stališča, d a j e te m e ljn o dejstvo življenja trp lje n je ,je vse p riza
d e v a n je b u d iz m a v tem , d a ljudi p rived e d o o d re še n ja (zveličanja) v sm islu o svoboditve o d o koliščin , ki človeka p e h a jo v trp ljen je in vsakovrstne odvisno
sti in tu d i d o osvoboditve o d su bjektivnega pritiska g rozeče sm rti. T o je , ali pa naj bi bil, v bistvu sm o te r vseh religij, filozofij in p ra k tič n ih zn an osti, le d a se vzhodno-azijska m o d ro s t - za razliko o d evropsko-am eriškega vzorca - tega p ro je k ta lotev a »od znotraj,« p ri človeškem d u h u , n e p a p ri v nan jem svetu, k o lik o r j e ta d o s to p e n sp o zn av an ju p re k človeških čutov in u stre z n e m u m a n i
p u lira n ju .
B u d d h o v sk rajšani d e k a lo g se glasi:
1. N e ubij n o b e n e g a živega bitja, 2. n e vzem i n ičesa r, k a r ti n i p o d a rje n o , 3. n e laži,
4. n e pij o p o jn ih pijač, 5. n e b o d i nečist.
N jegovo p o jm o v a n je re lig ije j e bilo d o cela etično, vso skrb j e posvečal ved e
n ju , n ič p a ni dal n a ritu a l ali ku lt, n a m etafiziko ali teologijo. O d k la n ja lje , da bi ga p o te g n ili v razp rav o o v ečnosti, n esm rtn o sti ali o Bogu. »N eskončno« je b ilo zanj le m it, fikcija m o d rijan o v , ki jim m an jk a skro m no sti, d a bi p riznali, k ak o a to m n ik d a r n e m o re d o jeti kozm osa. O d k la n ja lje kakršnokoli m n e n je o tem , ali im a svet začetek o z iro m a ali bo im el konec, p a o tem , a lije d u ša isto k o t telo, a lije ra zličn a o d n je g a in p o d o b n a m n en ja, češ, d a takšna v prašanja vodijo le d o v ro č ek rv n ih razprav, o se b n ih zam er in brid ko sti, n ik ak o r p a ne d o m o d ro sti in sp o k o jn o sti. Svetost in zadovoljstvo n ista v zn a n ju - v edn o sti o u n iv e rz u m u in B ogu, tem več p re p ro s to v n eseb ičn o sti in d o b ro d e ln e m življe
nju.
Zavračal j e čaščen je n a d n a ra v n ih bitij in svojega m o ra ln e g a ko d ek sa ni želel povezati s k ak ršn im ik o li sankcijam i: ni p o n u jal n ik ak ršn ih n ebes, n o b e
10 Edw ard Conze, Buddhism: its essence and development (New York: H a rp e r,1959), str. 11.
Maja Mil č in sk i
n ih vic in pekla. Preveč j e bil d o v ze te n za trp lje n je in u b ija n je , v k lju čen o v biološko dogajanje, d a bi lah k o d o m n ev al, d a bi tak šn a k azen izšla zavestno h o te n o o d n e k e g a o seb n e g a božanstva.
H in d u jsk a tradicija opisuje B u d d h o v e g a o č e ta S u d d h o d a n a k o t človeka svetnih interesov, član a k lan a G a u ta m a iz p o n o s n e g a p le m e n a Säkya in k ralja dežele Kapilavastu ob vznožju H im alaje. B u d d h a naj bi se bil ro d il o k o li 563.
leta pr. n . š.11
Že sam o rojstvo p rin c a S id d h ä rth e - p o zn e jše g a B u d d h a - j e v bistvu m ito lo šk o obarv an a fa n ta stič n a le g e n d a , ki p a j e p o svoje v e n d a rle p o u č n a , k er n am pove nekaj o b u d izm u sam em :
Kraljica Mäyä j e telesn o in d u šev n o o č išče n a p rič a k a la in o p ra v ila slove
snosti festivala p o ln e lu n e, ter leg la spat. P o te m s o j o obšle sanje: Š tirje veliki kralji so prišli in j o s posteljo v re d dvignili in p re n e sli še višje v H im alajo . Kraljice s o jo p o te m p re v z e le ,jo o k o p a le v je z e ru t e r j o očistile človeške u m a zanije, j o nam azilile z dišavam i, o b lek le v n e b e š k a o b lačila, te r p o k rile z b o žanskim i cvetovi. V zlati graščini so j o p o te m p o lo žile n a b o ža n sk o p osteljo . N ato j e prispel bodisatva (n e k d o , ki naj bi p ostal B u d d h a , tu p a naj bi bil to k ar B u d d h a s a m ), sp re m e n je n v b e le g a slona, k ije d ržal v rilcu b el lotos. Ko je stopil v graščino, j e trobil in n a to trik ra t obšel k ra ljičin o p o steljo , u d a ril kralji
co s tro b ce m n a desni b o k in k o t d a bi vstopil v n je n o m a te rn ic o . N a ta n a č in je prejel novo eksistenco.
K o je kralj o d so p ro g e izvedel za te sanje, j i h j e im el za tak o p o m en ljiv e , d a j e n asle d n je g a d n e sklical 64 b ra h m a n o v , j i h p o g o stil in o b d a ril, n a to p a jim je razo d el kraljičine sanje. B ra h m a n i so se ze d in ili g le d e n a s le d n je razla
ge: Kralj naj se n e vznem irja. D obil b o sina. C e b o ta p re b iv a l v hiši, b o p ostal m o g o čen kralj, vesoljni m o n a rh . Če p a b o hišo zap u stil in šel p o svetu, b o postal B u d d h a, ki b o o d g rn il zasto r n e v e d n o sti v svetu.
K raljica j e bila p o u č e n a o p re ro k b i. Ž elela si je, d a bi ro d ila v d o m a č i hiši in po p o ro d u j e um rla. P rinčeva vzgoja j e b ila p re p u š č e n a o č e tu , ki je režim v dvoru u re d il tako, d a j e im el sin vsa m o g o č a razv ed rila d o m a in si n e bi želel zapustiti d vorca in tako tudi n e bi uzrl ra z n ih o b lik človeškega trp lje n ja . Kralj je bil pač bojevniške kaste in m u j e iz p re ro k b e u stre z a la le p rva v aria n ta: sin naj bi postal kralj, n e p a n ek ak p o tu jo č i m e n ih , p a če bi bil še tak šen svetnik.
Res s e j e p rin c v svoji zlati kletki razvijal p o o če to v ih željah, p o slu šal n a u k e u č e n ih filozofov in se vadil v vojaških veščinah. P o ro čil se je in d o b il sina.
Živel je v blagostanju, m iru in užival u g le d ljudstva.
N ekega d n e p a j e le prekršil o četo v o p re p o v e d in s e j e začel z vo zniko m
11 Will D urant, Buddha, The story o f civilization; part I: Our Oriental Heritage, XV, (New York: Sim on and S chuster, 1942),str. 416-439.
Pr o b l em s m r tivb u d is t ič n ifilo zo fiji
voziti n a izlete. T isteg a d n e j e n a cesti u g led al starca, n asled n jeg a d n e b oln ik a in tretji d a n m rtveca. T i d o g o d k i so ga pretresli. K o tje zapisano p o njegovih b e se d a h , j e - p o te m , ko j e uzrl sta re g a človeka, b o ln ik a in n az ad n je še m rtve
ca i n j e spozn al, d a j e vse to tu d i njeg ova u so d a - izn e n a d a izgubil ves m la
d o s tn i zanos. T i uvidi so bili začetek njegovega »razsvetljenja.« Kot d a se je sp re o b rn il, s e j e o d lo čil zap u stiti o če ta , žen o in n o v o ro jen e g a sina R äh u lo in sk lenil, d a b o poslej živel v sam o ti k o t asket. P o noči j e še p o g led al spečeg a sin a in ž e n o te r n a skrivaj o d šel iz hiše.
V m ed itaciji j e preživel šest le t n ajh u jšeg a jogijskega asketstva v sam oti gozda. Živel j e o d se m e n in trave in nekaj časa j e užival celo govno. P o sto p o m a je om ejil svojo h r a n o n a e n o sam o riževo zrn o d nevno. N azad n je j e bilo n jeg o v o telo res sam a k o st in koža. N ek eg a d n e se m u je posvetilo, d a to sam o- trp in č e n je ni in n e m o re biti prava p o t do razsvetljenja. O pu stil j e ta skrajni asketizem , v e n d a r je še o b se d e l v senci drevesa in poglobil svojo m editacijo v v p rašan ja, kaj j e vir človeške žalosti, trp ljen ja, bolezni in starosti. N e n a d o m a ga je obšla vizija n e s k o n č n e verige sm rti in rojstev v življenjskem toku. Po n jeg o v ih b e s e d a h so zapisali, d a j e z b ra n e g a in očiščen ega d u h a u sm eril svoj d u h o v n i p o g le d v m in ev an je in vnovično rojevanje bitij, njih ra d o stn ih in b e d n ih eksisten c, k a k ršn a ž e je b ila njih o v a ‘k a rm a ’, k a r bi p o m e n ilo tisti vseobči zak o n , p o k a te re m d a j e s le h e r n o d ejan je - d o b ro ali zlo - n a g ra je n o ali kaz
n o v a n o , v tem življenju ali v kaki kasnejši inkarnaciji (u tele še n ju d u še).
T a vizija nav id ez g ro te sk n e g a za p o re d ja sm rti in rojstev j e B u d d h a p ri
v e d la v p re z ira n je človeškega življenja, pravzaprav do sp ozn an ja, d a j e rojstvo izvor vsega zla. P a v e n d a r se rojstva b re z k o n ca n adalju jejo , n e n e h n o znova n a p o ln ju jo č to k človeškega gorja. Zakaj n e bi rojstev ustavili? K er zako n k ar
m e zah tev a n ovih re in k a rn a c ij, v k a te rih se du ša lah k o p o k o ri za zlo ravnanje v p re te k lih ek sisten ca h . Če p a bi človek lah ko o h ra n il življenje p o p o ln e p ra vičnosti, n e o m a jn e g a p o trp lje n ja in prijaznosti d o vseh, če bi znal navezati svoje m isli n a v ečne stvari, n e p a d a bi svoje srce p rip en ja l n a tisto, k ar se začn e, p a sp e t u id e , p o te m bi m u bila m ogo če p rih ra n je n a vnovična rojstva in v o d n ja k zlega bi se zanj osušil. Če bi m ogel pripraviti k m o lk u vsa seb ičn a h r e p e n e n ja in bi stre m e l le za d o b rim ravnanjem , p o te m bi bila lahk o indivi
d u a ln o st, ta p rva in n a jh u jša z m o ta in zab lo d a človeštva p re m a g an a, p reseže
n a in vstala — vzn ik n ila bi »duša« s svojo n ezn an sk o n esk on čno stjo . Kakšna bi b ila ra d o s t v srcu, ki s e je b ilo sam o očistilo vsega o seb n eg a h re p e n e n ja . S reča ni m o ž n a n iti tukaj, k o t m e n i in želi brezboštvo, niti pozneje, k o t sodijo religi
je . M ožen j e le m ir, le h la d n a sp o k o jn o st, ko h re p e n e n je in p o h le p p re n e h a ta i n j e to nirvana.
S tem u v id o m j e p o se d m ih letih m editacije »Razsvetljeni,« k o je spoznal vzrok človeškega trp lje n ja , o d šel v sveto m esto B enares in tam govoril ljudem
М л [л Mil č in sk i
о nirväni. Poslej j e h o d il B u d d h a v sp rem stv u svojih častilcev p o In d iji, n e d a bi skrbel za svojo vsakdanjost. T a k ra t še n ih č e n i zapisoval n jeg o v ih m isli in p rip o ro č il, p a j e sam svoje govore skušal strn iti v tak o im e n o v a n e sü tre , ki so bile šele precej kasneje zap isane o d kasn ejših g en e rac ij n jeg ov ih u čen cev.
T e m e ljn o m isel b u d iz m a ra z b e re m o la h k o že v » štirih p le m e n itih re s n i
cah,« k i j ih j e p o d al B u d d h a z b ra n e m u ljudstvu v svojem go voru p o te m , k o j e doživel razsvetljenje. T akole so to zapisali:
T o je torej m enihi dragi, plem en ita resnica o trpljenju: rojstvo j e trp lje
nje, bolezen je trpljenje, starost j e trpljenje, žalost in tožba, m alo d u šnost in obup, vse to je bridko. D ruga resnica govori o vzroku trp ljen ja - t o j e h repenen je in pohlep, ki vodita v vnovično rojstvo, h re p e n e n je povezano z uživanjem ter slastjo, tisto, ki najde užitek zdaj tu, zdaj tam , zlasti še hlepenje po spolni strasti, p a tu d i h lep en je po bivanju in h le p e nje po ne-bivanju. Tretja re sn ic a je o tem , kje j e p re n e h a n je trpljenja: v ukinitvi, nam reč brez ostanka, tega h lepenja. T o je opustitev, odrešitev, nenavezanost. Č etrta resnica govori o poti, po kateri se dospe do p re n e h an ja trpljenja, nam reč po O sm erni poti: pravilno videnje, pravilni n a
m eni, pravilno govoijenje, pravilna dejavnost, pravilni n ap o r, pravilna pozornost, pravilna zbranost.
Osnovno zlo je tanka- n e vsakršna želja, am pak sam obljubna želja, želja v korist nekega dela, ne pa v d o b ro celote, zlasti še seksualna želja, ker vodi v reprodukcijo, ki razteza verigo življenja nesm iselno v novo trplje
nje. B u d d h a je obsojal sam om or, češ d a je nesm iseln, kajti duša bi bila neočiščena vnovič rojena v dru g e inkarnacije, vse d o k ler n e bi bila do polnjena popo ln a pozaba Jaza.
1. Kaj je torej Plem enita resnica o zlem? R ojstvoje zlo, telesno p ro p a d a nje j e zlo, bolezen je zla, s m rtje zla. T rpljenje p o m en i to, če j e človek navezan na nekaj, česar ne m ara, p a tudi, če j e ločen o d nečesa, k a r je imel rad. Trpljenje je tudi, če ne dobi nečesa, kar si želi. Skratka sleh er
no hlepenje po nečem , na k a rje bil navezan, p re k p e te rih skandh (tele
sa, občutij, zaznav, čustev in dejanj zavesti - torej p re k iluzije svoje in d i
vidualnosti, svojega t.im. »Jaza”).
2. Kaj je potem P lem enita resnica o izvoru zlega? T o je tisto h lep en je, ki vodi v ponovno rojstvo, sprem ljano od poželjivosti in strasti, ki išče ra dosti zdaj tu, zdaj tam, se pravi h lep en je po ču tn ih izkušnjah, h lep en je po tem, da bi se ovekovečil, ali da bi kaj pokončal.
3. Kaj je potem takem plem enita resnica o uk rep ih , ki vodijo do zaustavi
tve zla? T o j e p o polna zaustavitev takšnega poh lep a; um akniti se m u velja, odpovedati se m u, zavreči ga, osvoboditi se ga, p rekin iti vsakršno povezanost z njim.
Pr o b l e m sm r tivb u d ist ič n ifilo zo fiji
4. Kaj j e p o tem tak em p lem en ita resnica o ukrepih, ki vodijo do zaustavi
tve zla? T o je tista sveta O sm ern a p ot, ki sestoji iz pravih pogledov, p ra
vih nam enov, pravega govorjenja, pravega vedenja, pravega p re h ran je
vanja, pravega n ap ora, prave pozornosti in obzirnosti, prave zbranosti.12 T o so b ile B u d d h o v e b e se d e , Suzuki, k ijih p o sre d u je , p a še dodaja: »Si
s te m a tič n a m e d ita c ija o štirih p le m e n itih resn icah k o t tem eljn ih dejstvih živ
lje n ja - t o j e o s re d n ja n a lo g a b u d istič n e g a življenja.« P o u d a re k je tu m anj n a
‘sto riti n e k a j’ z o d k rito akcijo, k o t p a n a m editaciji. O tem p o jm u velja nekaj re či, k e r lju d je n a v a d n o n im a jo prave predstave o m editaciji. D anes še ni d o volj razisk an o , kolik o ravni zavesti obstaja, z različnim i u strezn im i p o g led i n ase in n a svet. V vsakdanjosti ra č u n a m o v bistvu le z o bičajno b u d n o zavestjo, z nezavestjo, z z a m ra č e n o zavestjo n p r. v o p itosti in s sanjsko zavestjo. Zavest p ri m ed itaciji je sicer b u d n a , n i p a tista običajna, k o tjo p o zn a m o iz vsakdanje
g a življenja - to rej n a akcijo in zu n a n ji svet u sm erjen a , p o d p ritisk o m bolj ali m an j n a p e te p o z o rn o sti. V m ed itaciji tisti, k ijo p rak ticira, svojega d u h a sp ro sti in u m iri in ga p u sti razbistriti. P o te m je tako k o t n a čistem je z e ru , ko so se valovi polegli: v vsej ja s n o s ti u g le d a m o d n o . T a m ed itativ n a zavest n am d o p u šč a tisto zaznavanje sveta, ki m u bolje k o t védenje, re čem o videnje. T o j e in tu ic ija , ki n a m n e p o s r e d n o p o n u d i n e k o sp o zn an je, n e p a diskurzivno-lo- gični uvid, k a r je re z u lta t n aše g a vsakdanjega razum skega razglabljanja in skle
p an ja. Po m ed itativ n i m e to d i naj bi torej b u d ist p re m o tril zgoraj p o d a n o zgoš
č e n o v seb in o Š tirih resn ic, v k a te re j e zajeta tudi sm rt. Po m editativn i p o ti so B u d d h a in njegovi n a sle d n ik i prišli d o n e k a te rih p o m e m b n ih uvidov, ki so sedaj vključeni v b u d istič n i n au k .
B u d izm u j e n a p rim e r dvom ljiv p o jem »Jaza,« n a k aterem tako reko č te
m elji ev ro p sk o -am erišk a k u ltu ra . Za b u d iste je »Jaz« n e sre č e n izm islek, k ije v bistvu izvor človeškega trp ljen ja. Pravzaprav gre v tem p rim e ru za em p iričn i J a z n a še g a vsakd an jeg a d o je m a n ja sveta in sebe. Če se n aslo n im o n a prej o m e
n je n o an a lo g ijo zavesti, bi bil ta e m p irič n i Ja z p o d o b a vzvalovane površine je z e ra , o z iro m a p o isto v eten je s to v zn e m irje n o jeze rsk o gladino. R esnični Jaz p a se n a m razo d ev a šele, ko se g la d in a vode u m iri in naš p o g led skozi o p tič n o č rto in u m irje n i m ed ij v o d e d o seže je z e rsk o dno.
T ib e ta n sk i b u d isti v tej zvezi - p o d o b n o - razlikujejo dva asp ek ta d u h a .13 Prvi je o b ičajn i d u h , T ib e ta n c i m u re čejo sem: tisti, ki razločujoče zaznava, goji n a z ira n ja o dv ojn osti, g rab i p o n e č e m z u n a n je m ali p a to zam etu je. Sem j e d iskurziven, d u a listič e n , m isleč d u h , ki lahko fu n k c io n ira e d in o le v o d n o su
12 Edw ard Conze, Buddhism: its essence and development, str. 43-44.
13 Sogyal R inpoche, The Tibetan Book o f Living and Dying (London: Rider, 1992), str. 4 6 - 47.
Млјл Mil č in sk i
do n e k e navzven p ro jicira n e in n a p a č n o za z n a n e re fe re n č n e točk e. T o re j j e sem d u h , ki m isli, n ač rtu je, si želi, m a n ip u lira , v je z i vzroji, u stvarja valove n e gativnih em ocij in misli, ki se p o te m p o n av ljajo in j i h j e tre b a zagovarjati, ocenjevati in potrjevati njihovo »eksistenco« z a n a liz ira n je m , k o n ce p tu a liz i- ra n je m in ustvarjanjem izkušnje. Z d ru g e g a z o rn e g a k o ta j e sem frfotav, labi
len, p o h le p e n , se vtika v tuje zadeve. Svojo e n e rg ijo izg ub lja v navzven u s m e r
je n ih akcijah.
D ru g o j e p a p ristn a narav a d u h a , n jeg o v a n ajg lo b lja bit, k a te re se sp re m e m b a ali sm rt ne d o tak n eta . Z ačasno j e sk rita zn o tra j n a še g a v sak d a n je g a d u h a , našega sema, ovita in z a te m n je n a o d p lo h e n a ših m isli, em o cij. L e prav p o se b n e okoliščine in kaka in sp iracija u te g n e jo d o p u stiti b e ž e n p o g le d n a to d u h o v n o naravo. T ib etan c i tej in sta n c i re č e jo rigpa, k ar naj bi p o m e n ilo prv o b itn o , čisto, p ra sta ro zavest, k ije h k ra ti in te lig e n tn a , ved o ča, sijoča in n e n e h n o b u d n a . L ah k o bi rekli, d a je v e d n o s t o v ed n o sti sam i. Svetniki in m istiki so imeli vsakovrstne nazive za to sam o b it narave d uh a: Bog, Sebstvo, Siva, B rahm a, Višnu, Skrito bistvo (sufiji), b u d d h s k a n arav a (b u d isti).
V sklop zav^ajo če p redstave o »Jazu,« »m ojem « so di tu d i izkušnja, d a n e razlikujem o m e d bistvom ljub ezn i in n avezano sti ( attachment). N a v ad n o si m i
slim o, d a j e tre b a pač zgrabiti in zad ržati tisto, o č e m e r si m islim o, d a bi n am lahko zagotovilo srečo. V resnici p a j e prej o b ra tn o : celo če j e ra z m e rje d o b ro , se ljub ezen izpridi, ko p re id e v n a v e zan o st sp ričo n eg o to v o sti, p osesiv n o sti, ošabnosti. Ko ljub ezen izp u h ti, o stajajo le sp o m in i n a lju b e z e n in b ra zg o tine p o navezanosti. Cisto tuje to razlikovanje tu d i e v ro p sk em u svetu ni. W il
liam Blake j e su b tiln o začutil bistvo stvari:
S rečo si nase navezal
in s tem krilato življenje uničil;
tisti pa, ki p oljubil je srečo v p o le tu , živi v večnosti zo ri.14
Zanim ivo je , d a j e M ojster E c k h a rt (1 2 6 0 -1 3 2 0 ) - d o m in ik a n e c , m istik - p o do lg em p ro c esu in po sm rti o d C erkve o z n a č e n k o t h e re tik , postavil in znal ceniti o d m a k n je n o st {Abgeschiedenheit), ki je n a s p ro tje prej o m e n je n e naveza
nosti in to n a ra v n a n o st opisuje ta k o le ir’ :
O dm aknjenost ni stoičnost. Stoik s e je poslovil od sveta, tako d a si ne dela več skrbi zanj. O dm aknjeni človek je naravnan po vzoru Kristusa, 14 William Blake, citirano po Sogyal R inpoche, The Tibetan Book o f L iving and Dying, str.
35.
15 M aître Eckhart, Du Détachement et autres textes (Paris: Payot-Rivages, 1995), str. 7-101.
Pr o b l e m sm r tivb u d ist ič n if ilo zo fiji
k ije znal živeti svoj pasijon v najpopolnejši odm aknjenosti, znalje živeti, trp eti in se tudi radovati - o d m aknjen od vsakdanje resničnosti.
M o jster E c k h a rtje uvajal dva p o jm a, d a bi taki resničn osti o m ogočil id e n tifikacijo. E d e n uveljavlja, d a » o d m a k n je n i človek« ostaja povsem im o b ilen sam v sebi, n e d a bi se p u stil p o te g n iti iz sebe od kakršn eko li skušnjave, najsi bi b ila ta še tak o o d ličn a. D ru g a teza, k ije s prvo sm iselno povezana, p a trdi, d a o d m a k n je n e g a človeka n e p o g o ju je n e to, n e o no, tako d a se n e veže n a n o b e n o p o sam ez n o st, n e v sam em sebi, n e zunaj sebe. T u j e p o d o b n o s t z n e n a v e z a n o stjo , k i j o goji b u d izem .
M ed p o seb n o sti b u d iz m a M ahayana sodi tudi p o d o b a bodisatva.11' D obe
s e d n o p o m e n i bodhi-sattva b iÿ e razsvetljenja ali bodoči B uddha. T o je n ekdo, ki želi p o stati B u d d h a, razsvetljeni. Tisti, ki želijo razložiti ta fe n o m e n , so v za
d reg i, k e r jim je težko d o u m e ti, kaj j e tisti pravi motiv, ki n ek o g a sp o d b u ja k te m u , d a si naloži n ez n an sk i n a p o r, d a si najprej ko t pogoj n a b e re »veliko zna
n ja in zaslug te r n e š te ta ju n a š k a dejanja,« vse to v d o b ro d ru g ih , k er želi postati sp o so b en p o te g n iti d ru g e iz poplave trpljenja, v kateri živijo. Ljudje brez vroje
n e g a soču tja težko verujejo v takšen absolu tni altruizem . Tisti, katerim j e sočut
n o st - k o t jo razu m e b u d izem - v ro jen a nuja, p a dejansko izvajajo to svojo vlo
go, n e d a bi takšno ravnanje sprem ljala kakršnakoli misel n a o sebn o korist.
P ravzaprav so se ustavili n a p o ti v budstvo tam , kjer bi jim bila n asled n ja postaja le še n irvana, o n i p a ostajajo p o n o tra n je m poklicu v vlogi bodisatva: »Postati želim o zavetje sveta, otočki luči v n jem , vodniki sveta, njegova o ro d ja za o d reše
nje.« Bojazni, d a bi se bodisatva u to p il v b rezb režn em sočutju ni, kajti bodisatva j e bitje, ki se odlikuje p o dveh n a v id e z k o n trad ik to rn ih silah: sočutju in m o d ro
sti. S o cu ÿ e p a p o d ru g i stran i p re p re č u je bodisatvi, d a bi se pustil o h ro m iti od uvida (ki ga tu d i n e m o re zatajiti), d a so vse stvari prazne.
P o je m p ra z n in e (sünyatä) j e sin o n im zaN e-Jaz (anätm an, torej po jem , ki n a s p ro tu je ilu z o rn i p red stav i o »Jazu«), E tim ološko izhaja sünyatä iz k o re n a SVI — n a b r e k n je n o , o tek lo , k a r bi h k ra ti kazalo n a nekaj, k a r je znotraj votlo, č e m u r m a n jk a n e k a k e g a o s re d n je g a bistva - ko t n p r. Jaza, Sebstva (Self). Če sünyato to lm a č im o s » p razn in o ,« to le ni tisto, k ar bi skušali en ačiti z » n eo b sto jem , n e e k siste n c o , n e p o m e m b n o s tjo , p ra zn o b o , ničnostjo.« Č eprav se v b u d istič n i u m e tn o sti p ra z n in a o zn a ču je s p ra zn im krogom , n e sm em o g led a
ti b u d istič n o p ra z n in o k o t zgolj »ničes, ničlo« ali »golico« ( tabula rasa), tem več j e to v okviru te h razm išljanj izraz za » o d so tn o stja za,« izbris sam ega sebe, sk ra jn a sk ro m n o st. » P ra z n in a je tisto, k ar im a m esto prav n a sre d in i m ed p o trditvijo in neg acijo , ek sisten co in ne-eksistenco, večnostjo in u n ič e n je m .« 17
C onze, Buddhism: its essence and development, str. 125-130.
17 Ibid., 130-135
Maja Mil č in sk i
Poglavje o m editaciji, n je n e m izvajanju in n je n i fe n o m e n o lo g iji bi bilo vsekakor v tem sestavku bistveno daljše, o m e jim o p a se n a zaključek, d a g re tu za zah tevno in d olg o uvajanje — m o ra ln o -e tič n o in b io p s ih ič n o p rip ra v o — še p re d e n stopi v fazo p o sto p n e g a p ra k tic ira n ja siste m a tič n e g a o b v lad o v an ja d u ševne in čustvene zbranosti, tu d i če si n e p re d sta v lja m o (p re )v iso k e g a cilja k o n č n e g a samädhija (razsvetljenja), oz. nirvane. S o d o b n i m o jste r Sogyal Rin- p o ch e p ra k tik a n tu n a začetku n jegovih vaj tak o le svetuje:
»Sedi kot bi bil gora, neom ajna, stanovitna in veličastna - svojem u d u h u pa daj, da lebdi in leti.«18
Že sam a konfro n tacija evropsko n a ra v n a n e g a človeka z b u d istič n im i n au k i od reši E vropejca precej tesn o b e, ki m u j o u stvarja b o ja z e n p r e d sm rtjo . V elja p a si pobliže o g led ati v sezn am u m e d ita tiv n ih tem , v k a te re naj bi se p o g la b ljal b u d ističn i p ra k tik a n t, o sre d n jo - m ed itacijo o sm rti.
M editaciji o sm rti p rip isu je B u d d h a v svojih d e lih p o s e b n o p o z o rn o s t.
T ako le j e zap isan a njegova misel:
O d vseh stopinj je slonova največja.
O d vseh meditacij je najodličnejša tista o sm rti.1'1
D rugje p a se B u d d h a nasloni n a h in d u jsk o m ito lo g ijo , ki p u sti b o g a Y am a, g o sp o d arja pekla, ki ljudem pošilja n a svet starost, b o le z e n in b ližajo čo se sm rt k o t svoje po člo v ečen e sle, d a bi ljudi o p o zo ril, naj se izo g ib ajo n e m o ra l
n eg a ra zu zd a n eg a življenja. T ak o le p o te m Y am a izp rašu je in o p o m in ja p rih a ja jo č e um rle:
Y am aje govoril: ‘O, človek, ali nisi videl ženske ali m oškega sedem dese
tih, osem desetih ali sto let kot izkrivljen špirovec na berglo o p rto ali oprtega, ki se d rhtečih nog počasi prem ik a n ap rej, sh iran eg a in uvelega človeka, piškavih zob, osivelega ali plešastega z majavo glavo, n ag u b an e kože, polne madežev? Pa si nisi mislil, češ: tudi m en e čaka starost, ne m orem ji uiti?’
S eje vprašal Yama: ‘Glej no, ali nisi nikoli videl človeka, b ed n e g a v bole
čini, trpečega, ki s e je valjal v lastnem blatu in scalini, bolnika, ki so ga drugi m orali postavljati na noge in ga polagati na ležišče? In se ob tem nisi domislil, češ: tudi jaz sem podvržen bolezni in ne m o rem j i uiti?’
Na k o n č u je Yama še dejal: ‘Pa, ali nisi videl človeka, d a n ali dva p o smrti, napihnjenega, pom o d releg a in z gnojem pokritega? In se nisi za
mislil, češ: tudi m ene bo sm rt d oletela in ne m orem ji uiti?’20
’“Sogyal Rinpoche, The Tibetan Book of Living and Dying,str. 65.
I!l Ibid.,str. 26.
20Im Tod gewinnt der Mensch sein Selbst, ed. G erh ard O b e rh a m m e r (W ien: V erlag d e r O sterreichishen A kadem ie d e r W issenschaften, 1995), str. 225.
Pr o b l e m s m r t iv b u d i s t i č n if i l o z o f i h
K te m u sedaj še dvoje m isli tib e ta n sk e g a m o jstra21 :
Ko se ovem o, d a sm o v bistvu n a poti v sm rt in d a je to tudi usoda vseh čutečih bitij, nas obide žgoč o b čutek pri srcu ob spoznanju krhkosti in dragocen osti sleh ern eg a tre n u tk a in vsakega biga.
Sir T h o m a s M o re (1 4 7 8 -1 5 3 5 ), angleški h u m a n ist in držav nik te r pisec, j e tak o le dejal, ko so ga p eljali n a obglavljenje: »Vsi se p eljem o v istem vozu n a u sm rtitev: k ak o bi m o g el k o g ark o li sovražiti ali želeti k o m u rk o li kako krivi
co?«22 Ko s p o ln o silo re sn ič n o sti začutiš dejstvo svoje sm rtn osti in si tej re sn i
ci voljan povsem o d p re ti svoje srce, tedaj se ti o d p ro v rata v tisto vseobsežno, n e u s tra š e n o so cu ÿ e , ki d aje e n e rg ijo življenju vseh tistih, ki re sn ič n o želijo p o m a g a ti d ru g im .
Se iz izk ušnje Sogyal R in p o c h e ja 23:
Ko p o u ču jem te stvari (o minljivosti) se potem oglasi kdo pri m eni, češ:
V se to se m i zdi očitno in jasn o . O d nekdaj m ije to znano. Se kaj nove
ga m i pov ejte’. Pa m u torej povem takole: Ali ste zares doum eli in se ovedli resnice o minljivosti? Ste si to resnico do tod usvojili, z vsako vašo mislijo, vsakim dih o m in gibom , da vam je to preoblikovalo življenje?
N a dvoje vprašanj si odgovorite: Ali se sleherni tren utek spom injam , da sem na po ti v sm rt in d a je na tem tudi prav vsakdo in vsaka stvar, pa so zavoljo tega vse stvari in vseskozi deležne m ojega socuÿa? A lije moje razum evanje sm rti in minljivosti postalo tako p red irn o in tako vneto, da p o tem posvetim vsako sekundo prizadevanju za razsvetljenjem? Če lah
ko n a obe vprašanji odgovorite z ‘d a ’, potem ste minljivost zares dojeli.
T u d i d a o istič n e teo rije o m inljivosti, dolgoživosti in n esm rtn o sti govore o tem , kak o d o lg a p rip ra v a je p o tre b n a , d a m o re m o sp rejeti tisti bistveni p re k lo p , o k a te re m govori S h iz u te ru U e d a iz Kyota,24 ko se n aslan ja n a uvide Zen b u d izm a. Ž ivljen jesm rt u p o ra b lja k o t e n o sam o b esed o (shöji), češ, d a za nas ljudi ni p ro b le m sm rt sam a, tem več j e živetium reti ta ed in i veliki p ro b lem :
Sm rt ne p rid e od zunaj n ad naše življenje. Da m oraš um reti, to v svojem bistvu sodi že o d vsega začetka k življenju. Pravzaprav živimo v um ira
nju, um irajoči smo v življenju. (...) Ne šele smrt, temveč življenje in smrt, kot nekaj kar spada skupaj, ustvarja tisto, k a rje v našem bivanju v tem e
lju dvomljivo. G re torej za to, da uidem o tem u »živetiumreti,« da se ga osvobodim o. Ne gre za to, da prem agam o smrt, temveč le za to, da o d re
žem o k o re n in o tega »živetiumreti.« K orenino »živetiumreti,« kot veli- 21 Sogyal R inpoche, The Tibetan Book o f Living and Dying, 187.
22 Ibid., str. 46-48.
23 Ibid., str. 27.
24U e d a S hizuteru, Hermeneutik des Weges durch den Tod, str. 231-248.
Maja Mil č in sk i
kega pro b lem a vidi budizem v človekovem »Jazstvu«: Jaz živim, ja z um rem . (...) Tisto, kar velja prem agati, ni sm rt, tem več »Jazstvo,« uje
tost v samega sebe. (...) Če človek išče za m ožnostm i n ad aljn eg a življe
nja po smrti, razum e budizem to le k o t še en nezrel poskus vase ujeteg a človeka-Jaza.
4. Vprašanje ponovnega rojevanja, k a rm e , sam säre
M ed n ajp o m em b n ejšim i te m a m i b u d is tič n e filozofije in p rak se j e m e d i
tacija o sm rti. O p isan a poglavja so b u d istič n i d u h o v n i zaklad, ki naj bi ga p o zn al vsakdo, ki kdaj usm eri svoj p o g le d n a v z n o te r, n e g le d e n a raso , n ac ijo ali religijo, k iji p rip ad a . M ed p ro b le m i b u d izm a, o k a te rih se tu d i veliko g o vori in piše in so p oleg že o b rav n av an ih tem tu d i sp ecifika v zho d n o -azijsk eg a sveta, h in d u istič n e g a in seveda b u d istič n e g a , so v p ra šan ja re in k a rn a c ije , kar
me in samsäre v o žje m p o m e n u b e s e d e v ezane n a relig ijo, č e p ra v je p ri b u d iz m u m eja m ed filozofijo in religijo težko določljiva. T o so p re d p o sta v k e , k ijih n e k a te ri sprejem ajo, vanje verujejo , n e d a bi zahtevali do k aze za njih . O B udd- h u sam em pravi D u ra n t,2"’ d a j e v bistvu ustvarjal n e k a k š n o te o lo g ijo b re z božanstva in p sihologijo brez d u še, zavračal p a j e a n im iz e m vsake vrste - vse, k ar vem o, d a so naši občutki, k o lik o r d a le č pač la h k o vidim o. Ž ivljenje j e p re m e n a , n ev tralen tok n astaja n ja in u g ašan ja, »duša« p a m it, ki ga v p o m o č našim šibkim m o žg an o m postavljam o v o zad je to k a zavestnih stanj. T a k o im e n o v an a »duševnost”, ki povezuje o b č u tk e in zaznave v m isel, p a j e p o b u d istič n em n a u k u zgolj irea ln a p rikazen; vse, k a r o bstaja, so le o b č u tk i in zaznave, ki se sam o d ejn o izlivajo v sp o m in e in ideje. T isti z n a m e n iti »Ego« p a n i n e k a sam o sto jn a en tite ta , tem več zgolj p o d a ljše k te h flu id n ih m eh an iz m o v . T a
»Ego« ali »duša« j e sam o p re d so d e k , ki sta ga izoblikovala d e d in a in b e ž n e izkušnje in p o te m ta k e m n e m o re biti n e s m rtn a v tistem sm islu, d a bi lah k o nadaljevala individu um . T u n a jd e D u ra n t »najšibkejšo to čk o B u d d h o v e filo
zofije”: č e j e tako, kako m o re p o te m še o b stajati vnov ično rojstvo. Če n i d u še, kaj p o te m lah k o p re h a ja v d ru g e eksisten ce, d a bi bilo k az n o v an o za g re h e v tem utelešen ju ? B u d d h a se n ik d a r ni o d k rito soočil s p ro tislo v jem m e d svojo, v bistvu racio n alističn o psihologijo, in svojim n e k ritič n im s p re je m a n je m fe
n o m e n a rein k arn acije. J e p a to vero v an je v In d iji tak o razširjen o , d a g a d o m a la vsak Ind ijec sp re je m a k o t aksiom ali p re d p o sta v k o in si k o m a jd a d e la skrbi s tem , d a bi j o dokazal. O b širn a b u d istič n a sk u p n o s t p a j e m im o sam ih B udd- hovih nazoro v tu d i sooblikovala b u d istič n i n au k . T ak o s e j e b o g a tila - p ro ti B uddhovi naravnanosti - le g e n d a o tisočerih čudežih, ki jih j e baje storil B udd-
25 W ill D u r a n t, Buddha, str. 4 3 5 .
Pr o b l e msm r tivb u d istič n i filo zo fiji
ha. Po isti p o ti s e j e g otovo v B u d d h o v n a u k p rik ra d lo n e šte to p redsodkov, m a g ič n ih in p o lite istič n ih pred stav . M ogoče je to čutil B u d d h a, k o je 483. leta u m rl. B aje so bile n jegove za d n je b e se d e n a m e n je n e zb ran im m en ih o m : »No m e n ih i m oji, n a Vas se o b ra č a m . Sestavljene, k o m p liciran e stvari so zapisane p ro p a d u . T ru d ite se z g o re c n o s ÿ o .”21’
T u d i K leinova27 razm išlja p o d o b n o :
Če to, kar navadno označujem o kot Jaz, ne obstaja, kaj je potem tisto, kar se vnovič rodi? Seveda to ni telo. V budističnih krajih truplo navad
no sežgejo ali - ko t v T ib etu - razsekajo in pustijo kose trup la divjim živalim. P o tem takem ni raču n ati n a telesno vstajenje. Torej se le neka oblika duševnosti ali zavesti ponovno rodi. Tega sm rt ne m ore ustaviti.
B udistična tradicija takole razlaga: V procesu um iranja začno propadati energije in čuti, ki so delovali dotlej v skladju z zavestjo in tako postane
j o n esposobn i p o d p irati delovanje zavesti. Sama zavest, k ijo opisujejo kot nosilko duševne jasnosti in védenja, se um akne iz čutil in se končno zbere v središču srca, p re d e n zapusti telo. V času tega dogajanja ima u m irajo ča oseba o sm ero različnih vizij, ki so povezane z um ikom zavesti iz d o lo čen ih telesnih področij. (...) Osebe, ki so blizu budstva, lahko vplivajo n a kvaliteto naslednjega rojstva.
D okler je um irajoči še sposoben pogovora, je prav, če im a okoli sebe svojce, ki naj ne bi ustvaijali kakršnihkoli scen. Do četrte od osm ih sto
penj se šteje, da človek še živi. V naslednjih fazah se baje pojavljajo om e
n jen e vizije, v peti bela m esečina, v šesti rdeča sončna luč, v sedm i črna tem a in v osmi bela zora na ja sn e m nebu, kot pravijo »jasna svetloba sm rti.«
V te h fazah verski učitelj u m irajo če g a, so ro d n ik ali prijatelj m og oče re ci
tira n av o d ila, d a naj o sta n e m ire n in uživa v jasn i svetlobi sm rti. D o d a tn e m o litve, m a n tre, re citacije, k ad ilo - so v p rid u m irajo če m u in u te g n e jo vplivati v sm eri s re č n e g a p o n o v n e g a rojstva.
Ko zavest zapusti telo, k a r se kaže n a izcedkih iz nosu in genitalij, tak ra t je čas, d a svojci p o sk rb ijo za tru p lo . Poslej se b u d ističn i ritu al o b rn e o d tru p la k zavesti, ki j e - m e n ijo - tedaj v zelo neg otovi situaciji: zb ran o dotlej v srcu, za p u sti to n e te le s n o j e d r o su b tiln e e n e rg ije in zavesti, telo. T o j e d r o j e n e u ničljivo, č e p ra v je b re z m a te ria ln e g a telesa in u p o ra b lja lahko vseh p e t čutov.
P o tu je la h k o v tr e n u tk u n a d o lg e razdalje. T o p re h o d n o stanje traja lahk o 49 d n i. S u b je k tu p o te k a ta čas k o t vihrave sanje z u g o d n im i ali grozljivim i vizija
mi. V knjigi Bardo Thödolso ta d o g ajan ja p o d ro b n o opisana. T u d i to fazo sprem - ai Ibid., str. 439.
27 A n n e C. Klein, Buddhism. Encounters with eternity, ed. C. J. Jo h n so n in M. G. McGee (New York: P h ilosophical Library, 1986), str. 85-108.
Мл[л M i l č i n s k i
ljajo m e n ih i in u čitelji s svojimi m olitvam i in ritu ali. Vse to im a tu d i n a lo g o , d a p o d p re u činko vitost d o b re karme te o seb e in p o ž e n e n je n e sile v n a s le d n je rojstvo. V vrtin cu g ib an ja p re k o velikih razdalj privlaču jejo - v p rim e ru lju d i - to n e m a te ria ln o »jedro« situacije k o p u lira jo č ih p aro v in vstopi k o n č n o b o d isi v kapljo sp erm e ali v sokove m a te rn ic e . T o naj bi b ila slika fa n ta s tič n e g a m e h an iz m a p o n o v n ih rojstev, k o t g a lah k o p o v za m e m o p o in d ijsk ih in tib e ta n skih virih.
T o do g ajan je j e le vzorec v n o v ičn eg a rojstva, k o lik o r velja za človeška bitja i n j e sam o izsek iz zakon ito sti, ki gov orijo o samsäri, n e s k o n č n e m k ro g o toku rojstva-sm rti-vnovičnega rojstva, č e m u r j e zap isan s le h e rn i človek, d o kler živi v n e sp o z n a n ju in ni uvidel svoje id e n tič n o sti z n e m in ljiv im A b so lu t
nim in vstopil v n ir v a n o - tra n s c e n d e n ta ln o zavest, ki re šu je človeka trp lje n ja , sm rti in p o n o v n eg a rojstva te r vsakršnih o b lik svetne nav ezan o sti. V tem k ro g o to k u d elu je karma, k ije v bistvu vsota vseh p o sled ic d e lo v a n ja in d iv id u a v tem ali en e m o d p re d h o d n ih življenj - t o j e v erig a vzrokov in u čin k o v v m o ra l
n em svetu. T o je tisti p o ten cia l, ki vodi človekovo v e d e n je in u ra v n av a m otive o b njegovih sed an jih ko t tu d i p r ih o d n jih m islih in d e ja n jih . T ak o d o lo č a kar- ma vrsto p o n o v n ih rojstev, o z iro m a u je to s t v sam saričn i k ro g o to k p re k tro jice k o re n in nesrečn o sti, ki so: sovraštvo, p o h le p , blo dn jav ost.
M aja M ilčinski Filozofska fa k u lte ta U niv erza v L ju bljani
