FILOZOFIJA FATALISTA JACQUESA
M i r a n B o ž o v ič
1 L a rage de parler
D id ero to v filozofski ro m a n Fatalist Jacques in njegov gospodar tak o rekoč v celoti sestoji iz zg o d b , k i j ih p o g lav itn i liki, ki n asto p ajo v njem , p rip ov edu jejo d ru g d ru g e m u o stv are h , ki so se v p re te k lo sti p rim e rile ali njim sam im ali d ru g im . Z g o d b e o n s tr a n te h » resničnih« - največkrat lju b ezen sk ih1 - zgodb, se pravi z g o d b e s a m e g a ro m a n a , bi bilo n ajb rž le težko lah k o m anj, k o tje je .
O b a n aslo v n a lika, tak o Ja c q u e s ko t njegov gospod ar, sta z zg odbam i d o b e s e d n o o b s e d e n a - prvi s p ripovedovanjem , dru g i s p o slušan jem . Jac q u es sam zase pravi, d a j e » ro jen čvekač« (2 0 6 /2 2 1 ), »brbljavo bitje« (2 0 2 /2 1 8 ), ki ga o d lik u je la rage de parler, divja, neobvladljiva zgovornost (1 5 3 /1 7 4 ) - d ed m u j e že v o tro štv u p re ro k o v al, d a bo postal le plus effréné bavard qui ait encore existé, najbo lj n e b rz d a n čvekač, k ar ji h j e kdaj živelo (1 5 4 /1 7 4 -7 5 ), in m u za dvanajst le t d o b e s e d n o zam ašil u sta z robcem , m olčanje p a m u p o lastnih b e se d a h »škodi« (2 0 2 /2 1 8 ). (M im ogrede, prav vsi poglavitni liki, k i j i h n a svoji p o ti sre čata, so k o m pulzivni pripovedovalci zgodb: tako je , d en im o , za k rč m a ric o p ri V elikem je le n u , e n e g a takih likov, ki pove m o rd a najboljšo od vseh zg o d b , re č e n o , d a j e n je n a » d o m in a n tn a strast« prav »strast govoijenja«
[1 4 3 /1 6 5 ], ki s e j i z največjim u žitko m p redaja.) G o sp o d ar p a j e , p o drugi 1 Da so zgodbe, ki sestavljajo ro m an , pravilom a ljubezenske, najbrž ne m ore biti n a ključje; vsaj g led e ljubezni bi se n ajbrž še tako p rep ričan zagovornik svobodne volje oziro
m a, v b esed išču ro m an a , tisti, ki sam zase misli, d a je »gospodar hotenja« in da p o te m ta
kem »hoče, k a d a r hoče,« n ajb rž m o ral strinjati zjacquesovim i fatalističnim i form ulam i:
»Ali je odvisno o d človeka [se pravi o d njegove svobodne volje], d a se zaljubi ali se ne zaljubi? In k o je e n k ra t zaljubljen, ali lahko ravna, kakor d a ne bi bil zaljubljen?« (40/73).
S tra n i iz r o m a n a navajam o v oklepajih v tekstu, pri čem er prva številka označuje stran izv irn ik a (Jacques le Fataliste et son maître,ur. Yvon Beiaval [Pariz: G allim ard, 1973]), d ru g a p a s tra n slovenskega p re v o d a (Fatalist Jacques in njegov gospodar,v Izbrana dela,prev. Pavle Ja rc [Ljubljana: C a n k arje v a založba, 1951]); prevod j e na nek aterih m estih m odificiran.
1 4 7
strani, strasten , n e n a site n poslušalec: n e le, d a im a u n fu rieu x goût pour les con
tes, silovito n ag n jen je za zgodbe (1 9 7 /2 1 3 ), a m p a k še več, »spraševanje Jac- quesa,« se pravi sp o d b u jan je sled n jeg a k p rip o v ed o v a n ju zg o d b , j e p o le g d veh njegovih značilnih tikov, n ju h a n ja to b a k a in p o g led o v an ja n a u ro , e d e n o d trois grandes ressources de sa vie, tr e h velikih virov n jeg o v eg a življenja (6 0 /9 1 );
njegova odvisnost o d ja c q u e so v e g a p rip o v ed o v a n ja j e to lik šna, d a se ga tak rat, ko se sled n jem u zarad i p re tira n e g a g o v o rjen ja v n am e g rlo i n j e za nekaj časa prisiljen k m olku, p o lo ti m alodušje in celo te sn o b n o st, n e n e h n o v p ra z n o p o g led u je n a u ro in sega p o to b ačn ici (2 6 2 /2 7 2 ). Svoje m a lo d u šje p re m a g a tako, d a začne sam pripovedovati z g o d b o o svoji lju b ezn i (2 6 5 /2 7 5 ).
Ali ni torej videti, ko t da Jac q u es svoj obstoj d olgu je p rip o v ed o v an ju - J a c ques v odgovor n a gospodaijevo n e n e h n o spraševanje o ziro m a sp o d b u jan je k pripovedovanju s strahom an ticip ira tre n u te k , ko m u bo zm anjkalo zgodb:
»kaj bo z m ano, ko n e bom im el n ičesar več povedati?« (1 5 5 /1 7 5 ) - , gosp od ar, ki sam zase pravi, d a za razliko o d Jac q u esa, ki »raje slabo govori, k ak o r d a bi molčal,« »raje posluša slabo govoijenje k ak o r n o b en o « (19 7 /2 1 3 -1 4 ), p a p o slušanju zgodb? Ali ni torej videti, k o t d a biti v u n iv erzu m u D idero to vega ro m a
n a p o m en i pripovedovati ozirom a poslušati? P ripovedovanje zg od b j e tako zelo kom pulzivno, k akor d a bi vsakokratni pripovedovalec veijel, d a j e prav njegovo pripovedovanje tisto, kar vzdržuje v o bstoju n e le njeg a sam ega, am p ak tu d i svet o krog njega, in d a se tisti tren u te k , ko n e b o im el »ničesar več povedati,« v nič ne b o razblinil sam o o n sam, am p ak tudi svet o k ro g n jeg a in ljudje v njem .
D a n iso liki sam i tisti, ki bi obvladovali svoje p rip o v ed o v a n je zg o d b in sp raševan je ozirom a sp o d b u jan je k p rip o v ed o v a n ju , a m p a k d a j e , n a s p r o tno, spraševanje in pripovedovanje zg o d b tisto, k a r o bv lad uje njih , j e m o rd a najlepše ra zv id n o iz neke Jacquesove op azke: Ja c q u e s n a m re č nekaj s tra n i p re d ko n cem ro m a n a , ko j e bilo p o v e d a n ih že večji d el zg o d b in ko ve, d a se n e z a d rž n o b liža tren u te k , ko n e b o im el »ničesar več povedati,« za nazaj ugotavlja, d a sta b ila z g o sp o d a rje m deux vraies machines vivantes et pensantes, dva p rava živa in m isleča stroja (306/311), in d a j e b ilo p o te m ta k e m ta k o g o spodarjev o spraševanje o ziro m a sp o d b u ja n je k p rip o v ed o v a n ju zg o d b k a k o r Jacquesovo pripovedovanje nepro stov oljno, p risiljen o , m e h a n ič n o : »čeprav ste m i govorili in sem vam odgov arjal, ste m i govorili, n e d a bi h o teli, j a z p a sem vam odgovarjal, n e d a bi hotel« (3 0 5 -3 0 6 /3 1 1 ). Ja c q u e so v o b č u te k , d a svoje zg o d b e p ripoveduje sans le vouloir, n e d a bi h o tel, v o č e h b ra lc ev sam o še d o d a tn o utem elji te h tn o st n jegovega fa ta listič n e g a p re p rič a n ja . V o č e h bralcev j e n a m re č Jacq u es videti k o t ig ra č a v ro k a h p rip o v ed o v a lca ro m a n a , ki se p re d n a m i n e p re s ta n o postavlja s svojo (d o m n ev n o ) v sem o g o cn o sÿ o . Sam o o d n je g a je odvisno, pravi nekje, p a bi m o ra li b ra lc i n a p o vest o Ja c q u e - sovi ljub ezn i čakati »eno leto, dve leti, tri leta«: Ja c q u e sa bi p re p ro s to ločil o d
1 4 8
n jeg o v eg a g o s p o d a rja in vsakega o d njiju izpostavil takšn im n ev arn o stim , kot bi se m u z a h o te lo ; ali p a bi J a c q u e sa p re p ro sto vkrcal n a ladjo in poslal daleč p ro č (3 6 - 3 7 /7 0 ) ; n ek je d r u g je p a pravi, d a m u prav nič n e bi m oglo p re p re čiti, d a m e d k rč m a ric o , Ja c q u e so m in g o sp o d arje m zan eti »silovit prepir,« ki bi se k o n č a l tak o , d a bi Ja c q u e s k rč m a ric o vrgel iz sobe, g o sp o d a r p a spodil Ja c q u e sa , n a to p a bi šli vsak n a svojo stra n , m i, b ralci, p a ne bi slišali n e krč- m a rič in e povesti n e n a d a lje v a n ja povesti o Jacquesovi ljub ezn i (1 40 /1 62 -6 3) itn . Svojih g ro ž en j p o te m n ikoli n e uresn iči, k er m u gre p ri pisanju, kot pravi, za re sn ic o in n e za fikcijo (4 7 /8 0 ; 2 7 8/28 6). Ali ni v ta k šn e m u n iverzum u Jac q u eso v o fa ta listič n o p re p rič a n je n e p rim e rn o bolj u stre z n a d rž a o d g osp o d a rje v e g a n e o m a jn e g a p re p rič a n ja v lastn o svobodo o ziro m a v to, d a j e sam le maître de vouloir, g o s p o d a r h o te n ja in d a p o tem tak em »hoče, k a d a r hoče«
(307/312)? J e subjekt, n a d k a te rim ves čas visijo g rožnje te vrste, p o svojem p re p rič a n ju sp lo h la h k o kaj d ru g e g a kot fatalist?
R o m an slika svet, v k a te re m se n ah aja le grand rouleau, veliki zvitek (4 1 /7 4 ), o ziro m a le grand livre, velika knjiga (2 1 3 /2 2 8 ), v kateri je zgodovina tega sveta n a p isa n a že v naprej: p o b e se d a h prvega od o b eh naslovnih likov j e nam reč
»vse, k a r se n a m d o b re g a in slabega p rim eri tu spodaj, zapisano tam zgoraj«
(3 5 /6 9 ; 4 0 /7 4 ) , se pravi n a »velikem zvitku« o ziro m a v »veliki knjigi.« P ripo vedovalec ro m a n a v ečk rat p re k in e svojo pripoved z op ozorilom bralcem , d a to, k ar p rip o v ed u je , niso izm išljene zgodbe, am pak l’histoire, zgodovina (2 7 8 / 286), se pravi, d a so zg o d b e, k ijih - znotraj njegove pripovedi - p ripoveduje
j o p o sam ez n i liki, zvest opis stvari, ki so se v tem svetu dejansko prim erile ali njim sam im ali d ru g im . N jegova pripoved, k ije sam a sestavljena iz »resničnih«
zgodb p o sa m e z n ih likov, p a se p o tem tak em prav kot »zgodovina« u jem a s
»tem , k a r je zap isan o tam zgoraj.« R om an sam torej v p retežn i m eri sestavljajo prav vrstice z »velikega zvitka« ozirom a strani iz »velike knjige.« Motiva knjige p a s tem še ni k o n ec . P osam ezni liki o stvareh, ki so se prim erile v preteklosti, seveda p rip o v e d u je jo p o sp o m in u - spom in sam pa p o D id ero tu ni nič d ru g e
ga k o t knjiga, in sicer p a ra d o k sn a knjiga, ki »bere sam o sebe«:
D a bi razložili m ehanizem spom ina, m oram o mehko možgansko sub
stanco im eti za m aso občutljivega in živega voska, ki je dovzeten za vsakovrstne oblike in ki n o b en e od oblik, k ijih je prejel, ne izgubi, in n ep restan o prejem a nove, k ijih ohranja. T o je knjiga. Kje p a je bralec?
B ralec j e k a r knjiga sam a, kajti ta knjiga čuti, živi in govori, se pravi s pom očjo zvokov in potez na obrazu izraža zaporedje svojih občutkov.
In kako knjiga b ere sam o sebe? Tako, da čuti to, kar sam a je, in da to razodeva s pom očjo zvokov.2
2 Diderot, Eléments de physiologie, ur. Je a n Mayer (Pariz: Librairie Marcel Didier, 1964), 243.
1 4 9
Jacquesovo »veliko knjigo« j e m o g o če b ra ti sam o tak o , d a p o sa m e z n e knjige, v k atere se - sk lad n o z o d p ira n je m s tra n i v njej o z iro m a s k la d n o z o d vijanjem »velikega zvitka,« se pravi s k la d n o s p o te k o m z g o d o v in e - zapisuje tisto, k a r je bilo do tedaj zapisano sam o » tam zgoraj,« b e re jo sam e sebe.
2 Le tour de tête fataliste
V odilni m otiv ro m a n a , n a m re č »veliki zvitek« o z iro m a »velika knjiga« (v vseh svojih p o d v rstah , d en im o k o t ce qui est écrit là-haut, le registre d ’en haut itn., se v ro m a n u p onovi k ak šn ih se d e m d e se tk ra t) nezgrešljivo sp o m in ja n a un grand volume d’écriture, veliko knjigo, o k a te ri govori L e ib n iz v svojih Essais de
Théodicée. V sk lep n ih p a ra g ra fih te g a d e la n a m n a m re č L e ib n iz slika filozof
sko fikcijo, v k a te ri se sp re h ajam o p o le palais des destinées, p alač i u s o d .3 P alačo u so d , ki im a obliko p ira m id e , sestavljajo vsi m o žn i svetovi. P ira m id a m o ž n ih svetov im a vrh, n e p a osnove; navzdol se širi v n e sk o n č n o st, k a r z d ru g im i b e se d a m i p o m en i, d a »m ed n e sk o n č n o m n o g o m o ž n im i svetovi o b sta ja n a j
boljši o d vseh« - ta tvori vrh p ira m id e , »ni p a ta k e g a sveta, ki p o d sa b o n e bi im el m anj p o p o ln ih svetov.«4 T ak šn a »velika knjiga« se n a h a ja v vsakem o d m o žn ih svetov - ta k njiga j e n a m re č l ’histoire de ce monde, zg o d o v in a te g a sveta o ziro m a le livre de ses destinées, knjiga njeg o v ih u so d . K ot p o L e ib n iz u la notion individuelle de chaque personne renferme une fois pour toutes ce qui lui arrivera j a mais,5 in d iv id u a ln i p o jem vsake o seb e e n k r a t za vselej vsebuje vse, k a r se b o tej osebi kdaj p rim e rilo - »knjiga usod« p a seveda n i n ič d ru g e g a k o t razvitje o ziro m a zapis tisteg a, k a r j e vsebovano v in d iv id u a ln ih p o jm ih vseh tistih oseb, ki so vsebovane v svetu, k a te re g a z g o d o v in a j e ta kn jiga, ta k o tu d i p o Jac q u esu , k o t sm o videli, velja: tout ce qui nous arrive de bien et de m al ici-bas est écrit là-haut, vse, k a r se n am d o b re g a in slab eg a p rim e ri tu sp o d aj, j e za p isa n o ta m zgoraj, n a m re č n a »velikem zvitku.«
P o d o b n o ko t Jacquesov »veliki zvitek,« j e tu d i L eib n izo v a »knjiga usod«
vnaprej n a p isa n a zgodovina sveta, v k a te re m se n a h a ja . Vse, k a r se b o n ek i 3 Leibniz, Essais de Théodicée, ur. J. B runschw ig (Pariz: G arn ie r-F lam m a rio n , 1969), 359-62. Sklepni p ara g ra fi Leibnizove Teodiceje (§§405-417) so p rev ed en i v slovenščino p o d (redakcijskim ) naslovom »O božji vnaprejšnji vednosti in človeški svobodni volji,«
RazpotA (1988), 69-73.
4 Ibid., 361.
5 Leibniz, Discours de métaphysique, v Discours de métaphysique et Correspondance avec A m a - uld, ur. G eorges Le Roy (Pariz: J. Vrin, 1984), 47. G re za Leibnizov sommaire 13. p a ra g ra fa ; Leibniz n a m re č vsak posam ezen p a ra g ra f o p rem i z u strez n im povzetkom ; ti povzetki v slovenskem prevodu (Metafizični diskurz, v Izbrani filozofski spisi, prev. M irko H rib a r [Ljub
ljana: Slovenska m atica, 1979], 21-63), niso zajeti.
150
o seb i kdaj v p r ih o d n je p rim e rilo , j e iz n jen eg a in d iv id u a ln e g a p o jm a zm ožen d e d u c ir a ti B og, n e p a ljudje. To, k a r n am slikajo sklepni p a ra g ra fi Teodiceje, j e n a m re č zgolj filozofska fikcija, v k a te ri n am j e tak o rekoč o m o g o čen v p o g led v n e sk o n č n i božji u m p re d stvarjenjem : ko n a m re č sp rem ljam o a lte rn a tiv n e z g o d o v in e S ek sta T ark v in ija (ki se v ustv arjen em , se pravi v najboljšem m o ž n e m svetu v n a s p ro tju z Ju p itro v im nasvetom , naj se odpove u p a n ju n a rim sk i p re sto l, o d p ra v i v R im , kjer, kot zapiše L eibniz, »povzroči vsesplošen n e r e d in p o sili ž e n o svojega prijatelja«) v d ru g ih m o žn ih svetovih - v en em o d svetov se iz J u p itro v e g a svetišča o dprav i v K o rint, kjer si kupi m ajh en vrt, n a k a te re m o d k rije za k la d , p o s ta n e b o g a t in spoštovan itn .; v d ru g e m o d id e v T rak ijo , k jer se o ž e n i s k raljevo h če rk o in nasled i k ralja n a prestolu, njegovi p o d a n ik i g a o b o žu jejo itn .6, vid im o prav tisto, k a r j e v svojem n esk o n čn em u m u videl Bog, ko se j e o d lo č a l za stvarjenje najboljšega m ed n esk o n čn o m n o g o m o ž n im i svetovi. F ilm ska zgodovina bi e n e g a o d svojih najbolj zn a
m e n itih p rizorov , k a r j i h j e bilo kdaj p o sn e tih , n am re č d e s e tm in u tn i p rizo r v film u I t ’s a Wonderful Life (F ra n k C apra, 1946), v k aterem an gel v a ru h p o kaže G e o rg e u B a ile jju , ki g a ig ra Jam es Stew art, kako zelo d ru g a č e n bi bil svet, v k a te re m sle d n je g a n e bi bilo (in ga n a ta n a č in o d v rn e o d sam om ora, saj j e s svojim nav id ez n e p o m e m b n im življenjem ven d arle p o m em b n o p ri
speval k b lag in ji m e sta in torej n i živel zam an), p o tem tak em prav lah k o dol
govala tu d i L e ib n iz u .7 (S k lep n i p a ra g ra fi Teodiceje bi prav lah k o veljali tu di za ro jstn o m e sto ta k o im e n o v a n e »virtu aln e zgodovine,« se pravi zgodovine, ki se pov sem re sn o loteva v p ra šan j, kot so: »kaj, če bi bila n ac ističn a N em čija
6 L eibniz, Essais de Théodicée, 361-62. D a je D iderot to Leibnizovo filozofsko fikcijo n e
sp o rn o p o zn al, j e razv id n o iz n ekega pism a, v katerem po spom inu povzem a p arag rafe 414-416 Teodiceje: «Leibniz, utem eljitelj optim izm a in enako velik pesnik kot globok fi
lozof, nekje p ripoveduje, d a s e je v nekem tem plju v Memfisu nahajala visoka piram ida, ki s o jo sestavljale krogle, polo žen e d ru g a na drugo; d a je neki svečenik n a popotnikovo vp rašan je o tej p ira m id i in k ro g lah odgovoril, da so to vsi možni svetovi in da se n ajpo
p olnejši n a h a ja n a vrhu; d a s e je p o p o tn ik , k ije hotel videti ta najpopolnejši svet, povzpel n a vrh p ira m id e in d a j e bilo prvo, k a r je videl, ko s e je zazrl v kroglo na vrhu, Tarkvinij, k i j e posiljeval L ukrecijo« (pism o Sophie Volland, 20. oktobra 1760, v Œuvres, 5 zv., ur.
L a u re n t V ersini [Pariz: R o b e rt L affont, 1994-96], 5:271).
7 Posam ezni p riz o ri iz a lte rn a tiv n ih Sekstovih prih o d n o sti so p ri Leibnizu uprizorjeni n a ta n k o tako kot a lte rn a tiv n a zgodovina Baileyjevega rojstnega m esta B edford Falls pri C apri: ko začne A ten a govoriti - Leibnizov prijem n a tem m estu bi m orda lahko naj
u strezn eje opisali kot voice-over/flashfonvard - , »se prikaže D odona zju p itro v im svetiščem in Sekst, ki p ra v k a r o d h a ja iz svetišča. ... T eodor k akor v gledališki predstavi [comme dans une représentation de théâtre] tako rekoč z enim sam im pogledom zaobseže celotno Seksto- vo življenje« (Essais de Théodicée, 361). S svojo »knjigo usod« Leibniz tako rekoč an ticipira tu d i n e k a te re d ru g e m edije inform acijske tehnologije: če se n am re č v »knjigi usod« s p rstom d o ta k n e m o p o lju b n e vrstice, p red sabo vidim o »v vseh p o d ro b n o stih dejansko predstavljeno tisto, k a r ta vrstica povzem a v grobem « (ibid.).
151
p re m a g a la Sovjetsko zvezo?«; »kaj, če bi bil J o h n F. K e n n ed y preživel?«; »kaj, če k o m u n izem ne bi bil propad el?« itn .8) S icer pa, so o č e n i z a lte rn a tiv n im i scenariji, z ra zličn im i m o žn im i ra z p le ti itn., la h k o o tem , k a te ri j e d ejan sk o zapisan v »knjigi usod« oziro m a n a »velikem zvitku,« tak o p o L e ib n iz u k a k o r p o D id e ro tu sam o u g ib am o. Po J a c q u e su tu spodaj » h o d im o v tem i,« se pravi, n e d a bi vedeli, kaj j e »zapisano ta m zgoraj« (119/143). Č e n ek o lik o razv ijem o neko Jacquesovo večk rat izre čen o o p az k o (2 3 9 -4 0 /2 5 1 -5 2 ), j e »tam zgoraj«
zapisano celo to, d a nas b o »tu spodaj« d o k o n c a n a š ih d n i o b se d a la la fu reu r de deviner, divja, slepa stra st d o u g ib an ja; se pravi »tam zgoraj« j e zapisan o , d a b o m o »tu spodaj« n e p re s ta n o u g ib ali, kaj j e »zapisano ta m zgoraj« - in to
8 Prim ., denim o, prispevke v Virtual History: Alternatives and Counterfactuals, ur. N iall F erguson (L ondon: M acm illan, 1998). Novejši zbornik What If? 2: Eminent Historians Imagine What Might Have Been (ur. R obert Cowley [New York: Berkley Books, 2002]) pa m ed drugim prinaša tudi »virtualno zgodovino filozofije«; e d e n od avtoijev se nam reč loteva vprašanja: »kaj, če bi bil Sokrat v bitki pri D eliu (k je rje , k o tje znano, le za las ušel smrti) padel?« Ali bi v svetu, v katerem se S okrat in Platon nikoli ne bi srečala (Platon ima nam reč v času bitke pri Deliu okrog p e t let), sploh vedeli za Sokrata, ki sam ni pisal in potem takem za njim ne bi ostali niti »fragmenti«? Ne le, d a brez P latona najveijetneje ne bi vedeli za Sokrata (če pa bi ga zgodovina filozofije poznala, bi ga poznala kvečjemu kot »precej obskurnega kozm ologa in filozofa narave« ali p a n em ara celo kot »obetavnega sofista,« pravi avtor), am pak še več: ali bi brez S okrata sploh vedeli za sam ega Platona? Ce nam reč P laton ne bi bil srečal Sokrata, najveijetneje sploh n e bi postal filozof, saj sta ga do srečanja z njim prej kot filozofija zanim ali politika in poezija (če pa bi se bil vendarle odločil za filozofijo, nikoli ne bi bil napisal svojih najbolj zn am en itih del, kot so Evtifron, Apologija, Kriton, Faidon itn., se pravi tako im enovanih sokratskih dialogov, njegov celoten opus pa bi bil bržčas p o doben dialogom srednjega in poznega o bd o b ja - vprašanje j e že to, ali bi bil »ne-sokratski Platon« svojo filozofijo sploh pisal v dialoški obliki, saj n e bi poznal sokratske u stne dialektike - , tako da bi ga zgodovina filozofije najveijetneje uvrščala ne
kam v tradicijo »helenistične kozmološke in ontološke spekulacije«). Tega, kako zelo d ru gačna bi bila vsa kasnejša zgodovina človeške misli v svetu, v k aterem bi bil S okrat u m rl že pri petinštiridesetih in ne šele pri sedem desetih, Platon pa bi bil postal politik ali pesnik, si seveda ni težko predstavljati. Že samo pri D iderotu, katerega osebni p a n te o n bi bil brez Sokrata revnejši za svojega najodličnejšega predstavnika (ko D id ero t tudi sam sedi v je či zaradi svojih filozofskih prepričanj, tedanje ja v n o m nenje njegovo usodo p rim e ija s So
kratovo, sam p a se v svojo novo vlogo vživi celo d o te m ere, da se loti prevajanja Platonove Apologije) in katerega navdušenje n ad P latonom j e bilo tolikšno, d a m u j e V oltaire dal celo vzdevek frère Platon, bi Sokratova sm rt v bitki pri D eliu pustila vrzeli ne le v n e k a te rih njego
vih osrednjih filozofskih, am pak tudi v tako rekoč vseh njegovih p om em bnejših literarn ih delih od Les Bijoux indiscrets preko Rameaujevega nečaka do Fatalista Jacquesa (gospodaija, na prim er, v nekem tren u tk u obide slutnja, d a bo Ja cq u es u m rl »filozofske smrti« in »prav ta
ko rad sprejel zanko, kakor j e Sokrat sprejel čašo trobelikovine« [110/135] itn.). Skratka, anonim ni lokrijski vojščak, katerega sulica bi tistega poznega novem brskega popoldneva leta 424 pr. n. št. sm rtno ranila tedaj petinštiridesetletnega atenskega h o p lita Sokrata, bi bil korenito preusm eril tok celotne Z ahodne filozofske (in politične) misli. M ed zanim i
vejšimi prispevki v zborniku om enim o še tistega, ki se loteva vprašanja: »kaj, če bi bil Pilat prizanesel Jezusu?« Kakšno bi bilo krščanstvo danes brez križanja? Itn.
1 5 2
p ra v ilo m a toujours de travers, v e d n o n ap a čn o . (Jacques je , m im o g red e, tu di av to r ra z p ra v e o ved ežev an ju o ziro m a p rero k o v an ju [traité de la divination, 2 6 3 /2 7 3 ; 317/321].)
O ba, tako L eib n izo v a »knjiga usod« k ak o rja cq u eso v »veliki zvitek,« im ata za p o sled ico zvrst fatalizm a. P o g lejm o najprej k L eibnizu. L eibniza bi m orali v prašati sam o tak o le — ali j e im el Sekst, k o je zapuščal svetišče, v k aterem m u je J u p ite r n ap o v e d al: če g re š v Rim, si izgubljen; če p a se odpoveš R im u, ti b o d o ro je n ic e s p re d le d ’autres destinées, d ru g a č n e u sode, dejansko p re d sabo o d p rte tu d i te » d ru g a č n e uso d e« o z iro m a altern ativ n e p rih o d n o sti, ki m u jih obljub- lja ju p ite r? Ali ni videti, k o t d a j e njegova e d in a u so d a prav tista, k ije vsebova
n a v »knjigi usod«? Ali ni videti, k o t d a j e njegova e d in a p rih o d n o s t prav tista, k a te re z g o d o v in a je b ila n a p is a n a že vnaprej? Če n am re č »individualni pojem vsake o se b e e n k r a t za vselej vsebuje vse, k a r se b o tej osebi kdaj prim erilo,«
p o te m j e v in d iv id u a ln e m p o jm u historičnega Seksta T arkvinija vsebovano, da b o šel v R im , k je r b o povzročil »vsesplošen n ered « in posilil Lukrecijo. Če p a j e v njeg o v em in d iv id u a ln e m p o jm u vsebovano, d a bo šel v Rim, p o tem se Sekst tak ra t, ko s e j e kljub Ju p itro v e m u nasvetu odločil, d a gre v Rim, ni o d ločil sv o b o d n o . O » d ru g a č n ih usodah,« ki m u ji h J u p ite r o bljublja v p rim eru , d a n e g re v R im , j e Sekst sicer lah k o p reu d arjal; prav lahko, d a j e bil ob tem tu d i p ristn o n o tra n je ra z c e p lje n - odločiti p a se v n o b e n e m p rim e ru ne bi bil m o g el d ru g a č e , k o t s e je . Zanj je , strogo vzeto, obstajala e n a sam a usoda, en a sam a p rih o d n o s t, n a m re č tista, ki j e vsebovana v njegovem in div idu aln em p o jm u . T u sam J u p i t e r n i p o p o ln o m a iskren. Kar n a m re č Sekstu zam olči, j e to, d a j e e d in i, ki bi bil d e ja n sk o lah k o izbiral m e d Sekstovimi »drugačnim i u so d am i,« k i j i h o m e n ja , p ra v o n sam, se pravi J u p ite r, n e p a Sekst. J u p ite r j e n a m re č p r e d stv aijen jem v »palači usod« teh tal m ed n esk o n č n o m n o g o m o žn im i svetovi. Številni m e d njim i so vsebovali tudi Seksta. T a se v en e m iz
m e d svetov iz J u p itro v e g a svetišča odpravi v K orint, v d ru g e m v T rakijo itn. In k e r bi bil J u p ite r n a č e lo m a la h k o ustvaril kateregakoli o d m o žn ih svetov, bi bil lah k o realiziral k a te ro k o li o d Sekstovih alternativn ih p rih o d n o sti. Se pravi za to, d a bi J u p i t e r realiziral k a te ro o d Sekstovih altern ativ n ih p rih o d n o sti, bi bil m o ra l ustvariti tisti svet, ki to p rih o d n o s t vključuje. Sam h istorični Sekst p a lah k o o svojih » d ru g a č n ih u so d ah ,« se pravi o bogastvu v K o rin tu ali p resto lu v T rakiji, sam o san ja - n je g a b o d o prav vse poti p ripeljale v Rim.
P recej p o d o b n o velja tu d i v Jacq uesovih očeh: če n a m re č n a »velikem zvitku,« ki contient vérité, qui ne contient que vérité, et qui contient toute vérité, vse
b u je re sn ic o , sam o re sn ic o in vso resnico (45/78), piše, d a si bo »Jacques tega in te g a d n e zlom il vrat,« p o te m eno stav n o ni m ogoče, d a si Jacq u es teg a in te g a d n e n e bi zlom il v ra tu . Il falla it que cela fû t, car cela était écrit là-haut, to s e j e p re p ro s to m o ra lo zg o d iti, k e r je bilo zapisano tam zgoraj, bi n em o čn o
1 5 3
ugotovil Jacq u es. S k lad n o s tem p o ja c q u e s u seveda »ni svobode« (217/232):
človek v e d n o sto ri »sam o tisto, k a r j e bilo n u jn o storiti« (217/232); n a š e živ
ljenje je , sk ratk a, »zgolj niz n u jn ih učinkov« (21 8 /2 3 2 ). K er se p o te m ta k e m človek »prav tak o n u jn o b liža slavi ali s ra m o ti, k a k o r se k ro g la ... k o tali p o p o b o čju h rib a navzdol« (217/232), sev eda n i n e g re h a n e v rlin e - »Jacques n i p o zn al n e b ese d e g re h ne b ese d e vrlina« (217/231) —, lju dje so p re p ro s to d o b ri ali h u d o b n i; k e r p a so tak šn i sam o z a ra d i teg a, k er so »srečno ali n e srečno rojeni,« njihova d ejan ja seveda n e zaslužijo n e p lačila n e k azn i, ki p o Jac q u esu n ista nič d ru g e g a kot sam o še » o p o g u m lja n je d o b rih « o z iro m a »za
straševanje h u d o b n ih « (217/232) itn.
Č eprav se Jac q u es, k i je tu d i sam o z n a č e n ko t »filozof« (110/135) p a tu d i ko t »ena najbistrejših glav, k a r jih j e kdaj bilo« (30 7 /3 1 2 ), o b svojih izvajanjih prav ilo m a sklicuje n a m o d ro v an ja svojega sto tn ik a , ki se j e sam n av d ih ov al p ri Spinozi, »ki g a j e znal n a pam et« (218/232) - in n e k a te rim sto tn ik o v im m islim , ko t sta, d en im o , n aslednji p uisqu’une chose est, il fa u t quelle soit, če stvar je , m o ra b iti (304/310), in posez une cause, un effet s’ensuit, d a jte vzrok, u č in e k b o sledil (306/311), res n e bi bilo težko n ajti u stre z n ic v Spinozovi Etiki (p rv a povzem a Spinozovo trditev, d a n i k o n tin g e n č n ih stvari: stvari so la h k o ali n u jn e ali p a n em o g o če [E lp 3 3 sl], d r u g a p a S pinozovo p o jm o v an je v z ro č n o sti kot neuklonljiv o n u jn e relacije: k o j e vzrok e n k r a t d a n , u č in e k en o sta v n o mora slediti) - , p a filozof, k a te re g a m isli J a c q u e s tak o re k o č r e p r o d u c ir a b e sedo za b esed o , n i n ih č e d ru g kot D id e ro t (ki p a se sam n a jb rž n i n ič m an j navdihoval p ri L eib n izu kot p ri S pino zi9) . P og lejm o ta le o d lo m e k iz D ’Alember- tovih sanj, ki v ejajo za D iderotovo n a jp o m e m b n e jše filozofsko delo:
B ordeu: Volja se vedno poraja iz kakega n o tran je g a ali zu n an jeg a m o tiva, iz kakega tren u tn eg a vtisa, iz kakega sp om in a na preteklost, iz kakega čustva, iz kakega n a č rta za p rih o d n o st. Po vsem tem vam bom o svobodi rekel samo to, d a j e zadnje izm ed naših dejanj n u je n učinek nekega enotn eg a vzroka [l ’effet nécessaire d ’une cause une]
- nas sam ih, zelo zapletenega, a e n o tn eg a vzroka.
G ospodična de Lespinasse: Nujen?
B ordeu: Ni dvoma. Poskusite si zamisliti, d a bi - ob predpostavki, d a j e bitje, ki deluje, isto - prišlo do kakega d ru g e g a dejanja.
9 O D iderotovem poznavanju Leibnizove filozofije, glej Yvon Beiaval, »D iderot, le c te u r de Leibniz?« v Etudes leibniziennes (Pariz: G allim a rd , 1976), 2 4 4 -6 3 ; o vplivu Leibnizove filozofije n a n ek a te ra D iderotova gesla v Enciklopediji, glej H isayasu Nakagaw a, »S piritu
alité e t m atière chez D iderot l ’encyclopédiste,« v L a Matière et l’Homme dans l ’Encyclopédie, ur. Sylviane A lb erta n C oppola in A nne-M arie C h o u ille t (Pariz: K lincksieck, 1998), 25- 28. Zelo p o d ro b n o o D iderotovem neospinozizm u, glej Paul V ernière, Spinoza et la pensée française avant la Révolution (Pariz: Presses U niversitaires de F rance, 1954), 555-611.
154
G ospodična de Lespinasse: Prav ima. Ker jaz delujem tako, tisti, ki bi lahko deloval drugače, nisem več jaz; in trditi, da bi v trenutku, ko storim ali rečem en o stvar, lahko storila ali rekla kaj drugega, po
m en i trditi, da sem ja z ja z in obenem nekdo drug [que je suis moi et que je suis un autre]. T oda, doktor, kaj pa greh in vrlina? Vrlina, tako sveta b eseda v vseh jezikih, tako posvečena misel pri vseh narodih!
B ordeu: B esedo vrlina je tre b a sprem eniti v besedo dobrotljivost, njeno n asp ro tje p a v b esedo škodljivost. Človek je srečno ali nesrečno ro je n ; n ez ad rž n o ga nosi splošni tok, ki nekoga vodi k slavi, nekoga
d ru g e g a p a v sram oto.
[...]
G o sp o d ičn a de Lespinasse: Pa plačilo in kazen?
B ordeu: Plačilo in kazen sta sredstvi, s katerim a popravljam o tisto spre
menljivo bitje, ki ga im enujem o hudobno, in opogum ljam o tisto bitje, ki ga im enujem o d o b ro .10
P o d o b n e m isli D id e ro t razvija tu d i v pism u P au lu L an d o isu , k i j e p o leg serije p isem S o p h ie V o llan d njegovo m o rd a najbolj zn a m e n ito pism o:
Tu, d ra g i moj, bom opustil to n pridigarja in, če smem, privzel ton filo
zofa. Poglejte pobliže in videli boste, d a je beseda svoboda beseda brez smisla; d a ni in ne m ore biti svobodnih bitij; d a smo sam o tisto, kar ustreza splošnem u redu, organizaciji, vzgoji in verigi dogodkov [la cha
îne des événement5]. T o je tisto, k a r nezadržno razpolaga z nam i. To, da bi neko bitje delovalo brez motiva, ni nič bolj razumljivo kot to, da bi se teh tn ica n ag n ila na stra n brez delovanja uteži; m otivje vedno nam vna
nji, tuj. ... K ar nas zavaja, je izjem na pestrost naših dejanj, združena z navado, k ijo im am o o d rojstva, da hoteno [le volontaire] zam enjujem o s svobodnim [le libre\. P očnem o nam reč zelo veliko stvari in že zelo dolgo čutim o, d a jih vse h očem o storiti. Tolikokrat smo že hvalili in grajali in tolikokrat sm o že bili tu d i sam i pred m et hvale in graje, d a je p repriča
nje, d a tako m i sam i k akor tu d i dru g i hočem o in delujem o svobodno, že precej star p redsodek. T oda če ni svobode, potem ni dejanja, ki bi zaslu
žilo hvalo o zirom a grajo; ni ne greha ne vrline, ničesar, kar bi bilo treba n ag rad iti ozirom a kaznovati. Kaj torej karakterizira ljudi? Dobrotljivost [la bienfaisance] in škodljivost [la malfaisance].u H udodelec je človek, ki
10 D iderot, D ’Alembertove sanje, v Izbrana dela, 492-93 (prevod j e n a n ekaterih bistvenih m estih m o d ific iran : » p o treb e n učinek« kot prevod D iderotovega l ’effet nécessaire smo spre
m en ili v »nujen učinek« itn.).
11 Izraza la bienfaisance in la malfaisance bi m o rd a lahko prevedli tu d i kot d o b rodelnost in h u d o d eln o st.
1 5 5
g a je treba pokončati, ne pa kaznovati. D obrotljivostje srečno naključje in ne vrlina. A čeprav ne dobrotljiv ne škodljiv človek nista svobodna, je človek vendarle bitje, ki g a j e m ogoče sprem eniti. Prav zarad i tega je treb a hudodelca pokončati na jav n em m estu. O d to d d obrod ejn i učinki zgleda, govora, vzgoje, ugodja, bolečine. ... Strogo vzeto, obstaja ena sam a vrsta vzrokov, nam reč fizikalni vzroki. O bstaja en a sam a vrsta nujnosti, nam reč nujnost, k ije en ak a za vsa bitja, ne glede n a razlike, ki jih sam i vidimo m ed njim i ozirom a razlike, ki so dejansko m ed njimi.
To j e tisto, k ar m e spravlja [réconcilie] s človeškim rodom . Prav zaradi tega sem tud i vas spodbujal k človekoljubju. Sprejm ite ta načela, če se vam zdijo dobra, ali pa mi pokažite, d a so slaba. Če jih sprejm ete, vas bodo spravila tako z drugim i kakor tu d i s sam im sabo. ... Tako sam em u sebi ne boste ne hvaležni ne nehvaležni za to, k a r ste. N ičesar očitati drugim , ničesar obžalovati - to so prvi koraki n a p o ti k m odrosti. Vse ostalo j e predsodek, napačna filozofija. ... P red e n p o stan ete lju dom rz
ni, se prepričajte, če im ate pravico do teg a.12
N a osnovi teh dveh odlom kov j e n a jb rž dovolj o č itn o , d a filozofija, k i j o v ro m a n u ra z p re d a fatalističn i m o d re c Jac q u e s, n i n ič d ru g e g a k o t d o s le d n a izpeljava n e k a te rih c e n tra ln ih e tič n ih im plikacij D id ero to v e g a m a te ria liz m a . K ar v D iderotovem d e te rm in is tič n e m u n iv e rz u m u , v k a te re m »ni d ejan ja , ki bi zaslužilo hvalo o ziro m a grajo, n e g re h a n e v rline, n ičesar, k a r bi bilo tre b a n a g ra d iti oziro m a kaznovati,« k a ra k te riz ira ljudi, j e n jih o v a »dobrotljivost«
oziro m a »škodljivost.« K akor si dobro tljiv človek n e zasluži hv ale o z iro m a p la čila, tako si tud i škodljiv človek n e zasluži g ra je o z iro m a k azn i. N e e d e n n e d ru g i n a m re č n ista tak šn a, k er bi b ila s a m a tak o h o tela: p rv i j e ta k p re p ro s to zaradi teg a, k e r j e »srečno,« d ru g i p a z a ra d i teg a, k e r j e » n esrečn o rojen«
- sam a s svojo dobrotljivostjo o ziro m a škodljivostjo n im a ta tak o re k o č nič, takšna p re p ro sto sta (« d o b ro tljiv o stje sre č n o n ak lju čje [une bonne fortune] in n e vrlina«). D iderotovo u tilita ris tič n o ra z u m e v a n je k az n o v an ja ko t » zastraše
vanja h u d o b n ih « - tu se Jacquesovo p re p rič a n je , d a » k riv ičn eg a človeka s p re m eniš s palico« (218/232), lep o u je m a z B o rd eu jev im p o jm o v an jem k az n i kot
»sredstva, s k aterim popravljam o tisto sprem en ljiv o bitje, ki g a im e n u je m o h u d o b n o « - seveda n e z a n ik a d e te rm in iz m a , a m p a k ga, k o t ugotavlja Eric- E m m an u el S chm itt, »predpostavlja in izrablja.«13 N e g re n a m re č za to, d a bi zaradi k azn i, k ije za g ro že n a za h u d o d elstv a, h u d o d e lc i p re p ro s to sklenili, d a se poboljšajo, a m p a k za to, d a s sv ariln im zg led o m k az n o v an ja n a n je vpliva
12 D iderot, pism o Paulu L andoisu, 29. ju n ija 1756, v Œuvres, 5:56-57.
13 Eric-Em m anuel Schm itt, Diderot ou la philosophie de la séduction (Pariz: A lbin Michel, 1997), 92.
1 5 6
m o, j i h »ko rig iram o « (B o rd e u ) o ziro m a »m odificiram o« (Jacques): z ek sem p la rič n im k az n o v an jem v »verigo vzrokov in učinkov,« ki sestavljajo njihovo življenje, v p n e m o nov v eriž n i člen, nov dejavnik, ki b o v p rih o d n je vplival n a njihovo o b n a ša n je , d e te r m in ira l njihovo voljo itn. T ip ičn a za m aterializem te g a ča sa j e tu d i te sn a povezava m e d m ateria liz m o m in človekoljubnostjo. Ta p o v e z a v a je le p o v id n a že p ri L a M ettrieju, p o k aterem je » m aterializem p ro tis tru p za lju d o m rzn o st« : L a M e ttrie n a m re č sam zase pravi, d a je človekoljub p rav »zaradi te g a , k e r re sn o verjam em , d a so ljudje stroji.«14 O b n a sp ro tn i, se pravi sp iritu a listič n i h ip o te z i, p o k ateri bi ljudje nečistovali, k ra d li itn. bolj ali m an j neodvisno o d svojega telesn e g a u stro ja, ozirom a d ru g a č e po ved an o, če bi bili » g o sp o d a rji h otenja,« o b e n e m p a bi še vedno nečistovali in k rad li, p a bi bil lju d o m rz n e ž . P o d o b n o po sk u ša tu d i D id ero t v zgoraj povzetem pis
m u n aslo v n ik a, k i j e o č itn o o b u p a l n a d ljudm i - in sam im sabo - , p re p ričati, d a b o o b m a te ria lis tič n i h ip o te z i izgubil osnovo svoje lju do m rzno sti; če n a m re č sp re jm e p rin c ip e filozofije m ateria liz m a , se pravi uvidi, d a sm o ljudje vselej »sam o tisto, k a r u s tre z a sp lo šn em u re d u , [telesni] organizaciji, vzgoji in v erigi dogodkov« in d a to » n ez ad rž n o ra z p o la g a z nam i,« n e b o im el n ik o m u r več, n e sebi n e d ru g im , n ič e s a r očitati, n e b o se im el česa žalostiti, v rn ila se m u b o v era v človeštvo in vase, z e n o besedo, p o stal bo človekoljuben. Tako k o t p r e d te m že sa m e g a D id e ro ta , b o d o p rin c ip i filozofije m ateria liz m a tu d i L a n d o isa »spravili ta k o z d ru g im i k ak o r s sam im sabo«; sk ratk a, stopil b o n a p o t m a te ria lis tič n e g a m o d re c a , ki d ru g im n ičesa r n e o čita in sam n ič e sa r ne o b ža lu je itn . T ak m a te ria lis tič n i m o d rec , spravljen s svetom in sam im sabo in p o te m ta k e m p ris te n č lo v e k o lju b je tu d i Jacq u es, za k ate re g a m ed d ru g im zvem o, d a j e »človek iz n ajb o ljšeg a testa, k ar s i je m ogoče misliti« (5 0 /8 3 ),
» ra h lo č u te n « (2 4 5 /2 5 7 ), » d o b e r človek, o d k rito srče n , p o šte n , srčen, zvest, vdan« (2 1 8 /2 3 2 -3 3 ) itn.: ko n a m re č z g o sp o d arje m sre č a ta človeka, ki je bil p r e d te m J a c q u e s u rešil življenje, in se m u Jacq u es začne zahvaljevati, ta Jac q u eso v o h v alež n o st sp re jm e b re z b esed, »ravnodušno in h lad n o « in tak o re k o č s p re z iro m - in si p rav s ta k šn o d ržo p rid o b i Jacquesovo »najgloblje sp o štovanje.« T a k šn a d rž a n a m re č v o čeh m ateria lističn eg a m o d re c a Ja c q u e sa p o m e n i, d a njegov d o b ro tn ik uslu g am , k i j ih izkazuje, se pravi svoji d o b ro tljivosti, »ne p rip isu je n ik a k rš n e g a pom ena« - j e pač naturellement officieux, p o n arav i u slu ž e n in si p o te m ta k e m , stro go vzeto, Jacquesove zahvale n i »za
služil.« N a sp ro tn o , k o t z g ro ž e n o uvidi Jacq u es, j e prav o n sam tisti, k ate re g a ra v n a n je j e b ilo n e v re d n o njegovega lastn eg a m ateria lističn eg a p re p ričan ja:
n a osnovi n jeg o v ih izlivov h valežnosti lah k o n a m re č zdaj njegov d o b ro tn ik
14 La M ettrie, Système d ’Épicure, v Œuvres philosophiques, 2 zv., ur. F rancine Markovits (Pariz: Fayard, 1987), 1:369.
1 5 7
sklepa, d a m o ra b iti n jem u , se pravi J a c q u e su , » dob ro tljivo st zelo tu ja in izp o l
njevanje p ravičnosti zelo n a d lež n o , k e r je tak o g in jen « (1 0 8 -1 0 9 /1 3 4 ).
Če im am o p re d očm i Jacquesovo fa ta listič n o p re p rič a n je , bi sev ed a p ri
čakovali, pravi pripovedovalec v ro m a n u , »da se J a c q u e s n i n ič e s a r n e veselil ne žalostil; v en d a r p a to n i bilo res«;
O bnašal s e je precej podobn o kakor vi in jaz. Zahvaljeval s e je svojemu dobrotniku, d a bi m u ta storil še kaj dobrega. K uhal je jezo n a krivične- ža. ... Pogosto j e bil nedosleden kakor vi in ja z in n agn jen k tem u, d a je pozabljal n a svoja načela, razen v n ek a te rih p rim erih , ko g a je njegova filozofija očitno prevzem ala; ta k ra t p a j e govoril: »To s e je m o ralo zgo
diti, k e rje bilo zapisano tam zgoraj.« S kušalje preprečevati nesreče, bil je previden, če p rav je n a vso m oč zaničeval previdnost. K a d ar p a s e je
kaj zgodilo, s e je zatekel k svojemu re fren u (218/232).
Tu se Jac q u es n e o b n a ša prav n ič d ru g a č e , k o t se p o D id e ro tu n a v a d n o o b našajo ljudje, ki so p o p re p rič a n ju fatalisti. Č ep ra v ljudje, k o t m a te ria listi, vedo, d a j e še tako n e p o m e m b e n d o g o d e k v »verigi dogodkov,« ki sestavljajo njihovo življenje, »enako n u jen k o t so n č n i vzhod,« če p rav vedo, d a njihovo življenje ni nič d ru g e g a kot »usoda, s tk a n a o d z a četk a časa d o tre n u tk a , v k a
tere m se nahaja[jo],« čeprav so torej p o p re p rič a n ju fatalisti, p a se v e n d a rle n e o b n aša jo in n e govorijo v skladu s svojim te o re tsk im p re p rič a n je m :
Ljudje so fatalisti, vsak trenutek pa mislijo, govorijo in pišejo, kak or da bi vztrajali v p redsodku svobode, v pred so d k u , ki jih je uspaval, v p re d sodku, k ije sooblikoval ljudski jezik, ki so ga govorili nekoč v davnini in ki se ga poslužujem o še naprej, n e d a bi opazili, d a ne ustreza več našim prepričanjem . V svojih nazorih smo postali filozofi, v svojem govorjenju pa ostajam o ljudje.15
Jacquesovo utelešen je m a te ria listič n e g a m o d re c a j e v ro m a n u p o te m ta kem d o sled n o celo d o te m ere, d a vključuje tu d i tiste nedoslednosti, ki se p o D id ero tu ob časn o zrcalijo v o b n a ša n ju še tak o p re p rič a n e g a fata lista.
3 Puis-je n ’être pas moi ?
Leibnizov in d iv id u a ln i p o jem osebe, v k a te re m j e e n k r a t za vselej v seb o vano »vse, k a r se b o tej osebi kdaj p rim erilo ,« p o te g n e za sab o sk ra jn o zo žen o pojm ovanje osebn e istovetnosti. T ako L eib n iz n ek je pravi, d a A d am , ki b i se
15 D iderot, Réfutation d ’Hetvétius, v Œuvres, 1:855.
1 5 8
m u » p rim e rile d r u g a č n e stvari,« d e n im o A dam , ki ne bi grešil, »ne bi bil več n a š A d a m , a m p a k n e k i d r u g A dam .«16 Prav vse, k a r je vsebovano v in d iv id u a l
n e m p o jm u n e k e o seb e , j e p o te m ta k e m bistveno za to, d a j e n ek a oseba prav ta o se b a in n e k a te r a d ru g a . N ekdo, ki bi bil ravnal d ru g a če, n e bi bil več ista oseb a, k i j e vsled svojega ra v n a n ja p o stala zgolj drugačna, a m p a k že n ek a dru
ga oseba. O z iro m a z b e s e d a m i S tu a rta Brow na, »vsaka sp re m e m b a b iografije j e s p re m e m b a o s e b n e istovetnosti.«17 Sekst, ki ga v K o rin tu čaka bogastvo, o z iro m a Sekst, ki bi v T rakiji n a sle d il kralja n a prestolu, stro g o vzeto, n i ta, k a te re m u J u p ite r to p o n u ja k o t alte rn a tiv n o m ožno p rih o d n o st, če se odpove u p a n ju n a p re sto l v R im u , a m p a k nek i drug Sekst v nekem drugem svetu.
P o d o b n o zo ž en o p o jm o v an je o seb ne istovetnosti j e n a d elu tu d i p ri D id e
ro tu . K ot v D ’Alembertovih sanjah ugotavlja g o sp o d ičn a de L espinasse: »Ker ja z d elu jem tak o , tisti, ki bi la h k o deloval d ru g a če, nisem več jaz; in trd iti, d a bi v tre n u tk u , ko sto rim ali re č e m e n o stvar, lahko storila ali re k la kaj d ru g e g a, p o m e n i trd iti, d a sem j a z ja z in o b e n e m n ek d o drug.«18 T ud i Jac q u es j e sam zase p re p rič a n , d a la h k o d elu je sam o tako, ko t deluje, to p a prav za rad i tega, k e r je p a č on; če bi la h k o deloval d ru g a če, ne bi bil več on: Puis-je n ’être pas moi ? Ali ja z la h k o n ise m ja z ? E t étant moi, puis-je faire autrement que m oi? In če sem j a z ja z , ali la h k o d elu jem d ru g a č e , kot delujem ? Puis-je être moi et un autre?
Ali sem la h k o h k r a ti ja z in n e k d o dru g ? (40/74 ). M ed tem k o j e bilo p o jm o vanje o se b n e isto v etn o sti p ri L e ib n iz u u tem eljen o v in d iv id u a ln e m p ojm u , ki se n a h a ja v n e s k o n č n e m u m u B oga, p a j e p ri D id ero tu u tem eljen o v sam em človekovem telesu o z iro m a njegovi »organizaciji.« Po D id e ro tu je n a m re č vsa
ko n a še h o te n je , vsako n a še d e ja n je volje d e te rm in ira n o s tem , k a r m i sam i v tistem tre n u tk u sm o, se p ravi s stan jem n aše g a telesa, z n a šo oseb n o zgodovi
n o itn ., to p a celo d o te m ere , d a rečice veux, hočem , v njegovih o čeh p o m en i p ra v to lik o k o t re č i je suis tel,19 ta k p ač sem . N aša v sak o k ratn a volja tak o ni nič d ru g e g a k o t le dernier résultat de tout ce qu’on a été depuis sa naissance, ju sq u ’au moment où l ’on est, za d n ji re z u lta t vsega, k a r sm o bili o d rojstva do tre n u tk a , v k a te re m se n a h a ja m o .20
K ako tr d n o j e m o ra lo b iti D iderotovo p rep ričan je, d a j e sleh ern o naše d e ja n je volje »zadnji re z u lta t vsega, k a r sm o bili,« m o rd a najlepše kaže to, k ak o zelo re sn o j e sam vzel njegov najbolj o čitn i korolarij, d a n a m re č dva in d iv id u a - dva in d iv id u a sta p ra v ilo m a ved no različna, saj bi se n ajbrž le težko 16 L eibniz, Remarques sur la lettre de M. Arnauld, v Discours de métaphysique et Correspon
dance avec Arnauld, 109.
17 S tu a rt Brown, Leibniz (M inneapolis: University o f M innesota Press, 1984), 126.
18 D iderot, DAlembertove sanje, 492.
19 D iderot, Observations sur Hemsterhuis, v Œuvres, 1:718.
20 D iderot, DAlembertove sanje, 492.
1 5 9
p rim e rilo , d a bi se u jem ala prav v vsem , k a r sta d o ta k r a t b ila - v isti situaciji nikoli n e b o sta ra v n ala n a e n a k n a č in . Zgled, ki g a v Réfutation d ’Helvétius sam navaja za to, je vzet iz njegove o seb n e zgodovine. K o je sedel v je č i v V in c e n n e - su, g a je prišel o biskat R ousseau; g o v o ra je bilo o n a g r a d n e m v p ra ša n ju , ki g a je b ila p ra v k ar ra zp isala d ijonska a k a d e m ija (re z u lta t te g a ra zg o v o ra j e spis Discours sur les Sciences et les Arts, s k a te rim j e R o u sseau osvojil p rv o n a g ra d o ):
A kadem ija v Dijonu je razpisala tem o, ali znanosti družbi bolj koristijo kakor škodijo. V tistem času sem bil [zaprt] v vincenneskem gradu . Rousseau me p rid e obiskat in m e ob tej prilik i vpraša za svet, kako naj se o p redeli glede tega vprašanja. »Nikar ne oklevajte,« m u rečem . »O predelili se boste tako, kot se ne bo opredelil n ih če drug.« - »Prav im ate,« m i o d govori in tem u ustrezno dela.
Tu zdaj zapuščam Rousseauja in se vračam k Helvétiju in m u pravim : Nisem več jaz tisti, ki sem v V incennesu, am p ak ženevski m eščan.
P ridem ga obiskat; vprašanje, ki m i g a j e zastavil, to k rat ja z zastavim njem u. Odgovori mi tako, kot sem m u odgovoril jaz. Pa m islite, d a bi bil ja z žrtvoval tri ali štiri mesece za to, d a s sofizm i p o d k re p im nek n e p re pričljiv paradoks? Da bi bil tem sofizm om dal n atan k o tak šen ton, kot jim g a je dal on? In da bi bil n ato iz tega, k a r je bilo sprva zgolj bežna
domislica, izoblikoval filozofski sistem? Credat judaeus Apella, non ego.
R o usseauje storil, k a r je m oral storiti, k e r je bil pač on [parce qu’il était lui]. Jaz ne bi bil storil ničesar ali pa bi bil storil nekaj čisto d ru g eg a, ker bi bil p a čjaz [parce que j ’aurais été moï\ , 21
Č e p ra v je bil prav o n sam tisti, k i j e R o u sseauju su g e rira l sm e r o d g o v o ra n a v p ra ša n je dijonske ak ad em ije22 - sm er, k ije , v g ro b e m , v te m , d a z n a n o sti d ru ž b i bolj škodijo k ak o r koristijo - , j e D id e ro t p re p rič a n , d a bi bil v p ri
m e ru , če bi z R ousseaujem zam en jala m esti v isti situaciji in bi p o te m ta k e m R ousseau njem u p re d la g a l n a ta n k o tisto, k a r j e sam p re d te m p re d la g a l R o usseauju, njegov odgovor n a isto v p ra ša n je o z iro m a spis, ki bi se u k v arja l z istim v p ra šan jem , p o p o ln o m a d ru g a č e n , m o rd a p a g a tu d i n e bi bilo. Vsak o d njiju bi bil ra v n al tako, kot bi - sk la d n o z vsem , k a r j e d o ta k r a t bil - moral ravnati; n e e d e n n e d ru g i ne bi bil m og el ra v n a ti d ru g a č e , n e d a bi ne bil več on sam. Isto idejo, to k ra t p red stav ljen o iz n ek o lik o d r u g a č n e g a z o rn e g a ko ta,
21 D iderot, Réfutation d ’Helvétius, 1:784-85.
22 Prim . François Bouchardy, Introduction: Discours sur les Sciences et les Arts, v J.-J. R ous
seau, Œuvres complètes, 5 zv., ur. B e rn a rd G ag n eb in in M arcel R aym ond (Pariz: G alli
m ard, 1959-95), 3:xxviii-xxx.
1 6 0
n a jd e m o tu d i p ri d ’H o lb a c h u , in sicer v tistem njegovem delu, p ri k aterem j e bil D id e ro to v p risp ev e k več k o t sam o redakcijski: »zahtevati o d nekoga, d a m isli k o tja z ,« p iše b a r o n v Système de la Nature, »pom eni zahtevati, d a bi bil o rg a n iz ira n k o tja z , d a bi bil v vsakem tre n u tk u svojega o bstoja m o d ificiran k o tja z , d a bi bil ra zv il e n a k značaj, d a bi bil d eležen enake p re h ra n e in enake vzgoje; z e n o b e se d o , za h te v ati o d nekoga, d a m isli k o tja z , p o m e n i zahtevati, d a bi ta človek p o s ta l jaz.« 23 M im o g red e, D id e ro t bi bil a n tic ip ira n i neiz
b e ž n o d r u g a č n i re z u lta t ra zg o v o ra v ječi, p ri k aterem bi b ila z R ousseaujem z a m e n ja la m esti, se p rav i filozofski spis, ki bi ga o istem v p ra šan ju n apisal on sam , p ra v la h k o u tem eljil tu d i z m islijo iz tisteg a svojega dela, zaradi k atereg a s e j e ta k r a t sp lo h zn a šel v je č i, n a m re č Lettre sur les aveugles, kjer pravi, »da sta n je n a š ih o rg a n o v in n a ših čutov m o čn o vpliva n a n ašo m etafiziko ... in d a so n a š e najbolj u m sk e ideje ... v tesn i zvezi s sestavo n aše g a telesa.«24
N ič m an j re sn o n i vzel d ru g e g a k o rolarija, k i j e v tem : č e j e vsako n aše h o te n je o z iro m a vsako n a še d ejan je volje d e te rm in ira n o s tem , k a r m i sam i tisti tre n u te k sm o, p o te m bi seveda n ekdo, ki bi n a m bil v vsem en ak, se p ra vi n e k d o , k a te re g a o s e b n a zg o d o v in a bi b ila o d rojstva n ap rej tekla strogo v z p o re d n o z n ašo , n e k d o , ki bi bil v vsakem tre n u tk u svojega življenja deležen e n a k ih m o d ifik acij k o t m i itn ., n ajb rž m o ral im eti p o p o ln o m a enako voljo k o t m i. Se p rav i n a š p o p o ln dvojnik bi v isti situaciji p re p ro sto m oral ravnati n a ta n k o ta k o k o t m i. In p rav to bi se p o D id ero tu tu d i d ejansko zgodilo; in d i
vidui, ki bi bili parfaitement identiques, p o p o ln o m a istovetni, bi vsi n eizog ib no delovali n a enak način o z iro m a želeli ali sovražili isto stvar: »Predstavljajte si sto tisoč p o p o ln o m a isto v etn ih žensk,« n am v Observations sur Hemsterhuis k o t m ise ln i e k s p e rim e n t p re d la g a D iderot; »predstavljajte si, d a b o šla nocoj e n a iz m e d n jih s p a t s svojim ljubim cem . Vse bodo šle. N o b e n eg a razlog a ni, d a d ru g e n e bi šle; n a s p ro tn o , o b staja razlog - n a m re č razlo g prve m ed njim i - , d a g re d o vse.«25 V Enciklopediji p a v geslu ‘V olonté’ b erem o takole: »Če bi si la h k o p re d sta v lja li sto tisoč m o šk ih , k a te rih ustroj j e p o p o ln o m a en ak, in jim p re d o č ili isti o b je k t želje o z iro m a o d p o ra , bi si ga želeli p rav vsi in prav vsi n a e n a k n a č in o z iro m a bi g a zavračali prav vsi in prav vsi n a e n a k način.«26 Prav tak o bi se m o ra li n a jb rž tu d i m etafizičn i spisi, ki bi p rih aja li izp o d p eresa
» p o p o ln o m a istovetnih« individuov, m ed sabo ujem ati d o zad nje vrstice.
T rd iti, d a bi v tre n u tk u , ko sto rim ali rečem en o stvar, lahko storil ali rekel kaj d ru g e g a , o z iro m a d a bi se m i v tre n u tk u , ko se m i p rim e ri e n a stvar,
23 D ’H olbach, Système de la Nature, v Œuvres philosophiques complètes, 7 zv., ur. Jean-P ierre Ja ck so n (Pariz: E d itio n s Alive, 1 9 9 8 -), 2:275.
24 D iderot, Pismo o slepih, v Izbrana dela, 522.
25 D iderot, Observations sur Hemsterhuis, 1:718.
26 D iderot, Encyclopédie, v Œuvres 1:506-507.
1 6 1
lahko p rim e rilo kaj d ru g e g a , bi bilo v svetu, v k a te re m j e » zadnje izm ed n a š ih dejanj n u je n učinek« nas sam ih, n a š a volja p a »zadnji re z u lta t vsega, k a r sm o bili o d rojstva d o tre n u tk a , v k a te re m se n ah a ja m o ,« o z iro m a v svetu, v k a te re m se p rim e ri sam o »to, k a r j e za p isa n o ta m zgoraj,« n a »velikem zvitku,«
seveda ab su rd n o . T rd iti kaj tak eg a bi, k o t sm o videli, tak o p o g o sp o d ič n i d e L espinasse kako r tu d i p o Jac q u e su p o m e n ilo trd iti, »da sem j a z j a z in o b e n em n e k d o drug.« V e n i o d zgodb, k i j o g o s p o d a r p rip o v e d u je J a c q u e s u o b koncu ro m a n a , j e govora o »očarljivi vdovi« (2 9 7 /3 0 3 ), za k a te ro nekaj vrstic niže zvem o, d a jo j e »njen mož« - edini, ki g a je im e la - »objokoval še d o lg o p o njeni sm rti« (2 9 8 /3 0 4 ). K o m en tato rji ta p ro tislo v n i lik n a v a d n o p rip isu jejo D iderotovi »nepazljivosti«:27 r o m a n je tak o zelo fra g m e n ta re n , d a j e celo sam avtor izgubil n it p rip o v ed i izp re d oči itn .28 P a n a jb rž n i tako. K a ra k te riz a c ija tega lika n e m ore biti re z u lta t D idero to v e »nepazljivosti« o z iro m a p lo d n a ključja. T a p a ra d o k sn i lik, k ije k a r a k te riz ira n k o t vdova, k a te re smrt ob jo k u je prav tisti m ož, p o k aterem j e sam a vdova, n i nič d ru g e g a k o t u te le še n je tiste g a n em o g o če g a subjekta, ki bi m o ral v D id ero to v em u n iv e rz u m u sam zase reči,
»da sem j a z ja z in o b e n e m n ek d o d rug.« V p r im e r u »očarljive vdove« j e ta
»nekdo drug« pač n jen d ru g i ja z , n je n a d vojnica v n e k e m d ru g e m , a lte r n a tivnem svetu, n a m re č v tistem , v k a te re m sa m a u m re p re d svojim m o žem . Ta lik v sebi z d ru žu je dve usodi, p rip a d a dv em a svetovom a h k ra ti: v e n e m m o ž preživi n je n o sm rt, v d ru g e m p a j e o n a tista, k i je ovdovela. Z n a s to p o m te g a p a ra d o k sn e g a in dividua, ki v n aše m svetu n a s to p a n e le z a trib u ti, ki g a o d likujejo v njem , a m p a k tu d i z a trib u ti, ki bi j i h im el v n e k e m a lte rn a tiv n e m svetu, v n aše m svetu zazija vrzel, vanj v d re n ek i d r u g svet. T a lik j e tak o zelo v d u h u ro m a n a , k a te re g a pripovedovalec se, k o t sm o videli, n e n e h n o p o ig rav a
27 Prim., denim o, W alter T. Rex, »D iderot’s C ounterpoints: T h e Dynamics o f C ontrarie
ty in his M ajor Works,« Studies on Voltaire and the Eighteenth Century 363 (1998), 244, op. 59.
28 R o m a n je dejansko zgled fra g m en tarn o sti in n ep re g led n o sti. Z godbe, k ijih sp rem ljamo, so n am re č uverižene tako, da si b ralec tako rekoč v n o b en e m tre n u tk u ne m ore ustvariti p reg led a n ad celoto. Pripovedovanje zgodb p o le g vseh m ogočih nevšečnosti, ki se naslovnim a ju n a k o m a prim erijo na po ti, ves čas p rek in ja tu d i sam pripovedovalec ro m ana s svojimi opazkam i, naslovljenim i d ire k tn o n a bralca, v k a te rih p o sa m ez n e zgodbe sproti k om entira, dopolnjuje in popravlja s p o d atk i, k i j i h p o zn a ali iz prve roke ali iz dru g ih , neodvisnih virov, pri n ek a te rih p a presojo njihove verodostojnosti p re p u šč a k a r bralcu itn. N ekatere od začetih zgodb se čez čas n adaljujejo in se n a to še p re d koncem znova prekinejo, številne tečejo vzporedno, p ri č e m e r pripovedovanje e n e p rek in ja p ri
povedovanje druge, n ekatere se po daljši ali krajši prek in itv i začnejo znova o d začetka, nekatere ostanejo brez pravega zaključka itn. V rhu tega za poredje p o sa m ez n ih zgodb v ničem er n e zrcali časovnega p oteka v njih obnovljenih dogodkov. Za p o d ro b n o in n a tančno rekonstrukcijo, ki vse zgodbe poveže v lin e a rn o , kronološko u re je n o pripoved, glej Je a n T errasse, »Le Tem ps et l’espace d an s les ro m an s de D iderot,« Studies on Voltaire and the Eighteenth Century 379 (1999), 109-11.
1 6 2
z id ejo a lte r n a tiv n ih p rih o d n o s ti za svoja ju n a k a , d a j e bilo tak o rekoč sam o v p ra ša n je časa, kdaj se b o pojavil n a p rizorišču.
S tem , d a j e ta že n sk a vdova p rav v tistem svetu, v k a te re m j o objokuje n je n la stn i m ož, j e D id e ro t - n a jb rž z velikim veseljem - p rek ršil tem eljno p ra v ilo k o n s tru ira n ja svetov, k ij e , k o t zapiše L eibniz v n ekem pism u, v tem , d a n a m re č tous les possibles ne sont point compossibles,29 niso vse m o žne b itn o sti združljive v istem svetu. D id ero to v »veliki zvitek,« kot zgodovina sveta, ki ga slika ro m a n , torej vsebuje in d iv id u a , ki ga p ri L eibnizu n e bi našli v n o b e n i iz m e d »velikih knjig« o z iro m a »knjig usod,« še zlasti ne v tisti, k ije zgodovina u s tv a rje n e g a sveta. V tistih k n jig ah , v k a te rih se n a ša in d iv id u a sploh p o ro č i
ta - m e d k n jig am i, p o k a te rih v »palači usod« p re d stvarjenjem lista L eib n i
zov B og, so n a m re č tu d i tak šn e, v k a te rih sploh ni n o b e n e g a o d njiju, takšne, v k a te r ih je sa m o e d e n o d o b e h , tak šn e, v k a te rih sta sicer ob a, p a se nikoli n e sre č a ta , in tak šn e, v k a te rih se sicer srečata, a se ne p o ro č ita itn. - , bi veljala ali e n a ali d r u g a o d n a s le d n jih dveh m ožnosti: č e j e v in d iv id u aln em p o jm u te ženske vsebovano, d a b o p o s ta la vdova, p o tem m o ra b iti v in d iv id u aln em p o jm u n je n e g a m o ža vsebovano, d a b o u m rl prej kot o n a (in p o tem tak em ne b o m ogel objokovati n je n e sm rti); če p a j e v in d iv id u a ln e m po jm u n jen eg a m o ža vsebovano, d a b o objokoval n jen o sm rt, p o te m m o ra b iti v n jen em in d i
v id u a ln e m p o jm u v sebovano, d a b o u m rla prej k o t o n (in p o te m ta k e m n e b o vdova). N jen m ož bi p ra v la h k o tu d i objokoval njen o sm rt, to d a n e v svetu, v k a te re m j e o n a vdova; in o n a bi p rav lahko tu d i b ila vdova, to d a ne v svetu, v k a te re m m o ž o b jo k u je n je n o sm rt.
M e d te m ko v svetu, ki bi ga ustv aril Leibnizov Bog, n ikoli n e bi srečali, d e n im o A le k sa n d ra , ki bi ub il K lejta, in K lejta, ki n e bi p ad e l p o d A lek san d ro v im m eče m , a m p a k bi še v e d n o n ep o šk o d o v an hodil o kro g, p a bi Jac q u es in njegov g o s p o d a r n a svoji p o ti p rav lah k o srečala m oškega, ki bi objokoval s m rt svoje žene, takoj zatem p a še prav tisto žensko, k atere sm rt j e objokoval, ta p a bi sa m a zase trd ila , d a j e vdova. In kot že to lik o k rat doslej - v sp o ru m e d Ja c q u e so m in g o s p o d a rje m o ženski n aravi stori to n a e n i sam i stra n i nič m an j ko t še s tk ra t (5 6 /8 7 ) - , bi pripovedovalec v ro m a n u najverjetneje tu d i za ta dva lik a povsem m irn o ugotovil: et ils avaient tous deux raison, in o b a sta im ela p ra v - in imel ob tem tudi sam prav.
29 L eibniz, pism o B o u rg u e tu , d ec em b ra 1714, v Opera philosophica omnia, ur. J. E. E rd
m a n n (B erlin: G. Eichler, 1840), 719.
1 6 3
