UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Tea Dorić
PRISELJENCI KOT SPREGLEDANA SKUPINA NA NEPROFITNEM STANOVANJSKEM TRGU
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Tea Dorić
PRISELJENCI KOT SPREGLEDANA SKUPINA NA NEPROFITNEM STANOVANJSKEM TRGU
IMMIGRANTS AS AN OVERLOOKED GROUP IN THE SOCIAL HOUSING SECTOR
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Špela Razpotnik
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Špeli Razpotnik za vse strokovne nasvete, spremljanje in spodbudne besede.
Hvala intervjuvankam, ki so sodelovale v raziskavi.
In hvala družini in bližnjim, ker so verjeli vame.
IZVLEČEK
Magistrsko delo obravnava položaj priseljencev in njihovih potomcev iz bivših republik Jugoslavije v Sloveniji v povezavi z reševanjem njihovega stanovanjskega vprašanja preko neprofitnih najemnih stanovanj. V teoretičnem delu je predstavljeno področje neprofitnih najemnih stanovanj s poudarkom na Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana.
Opisano je povpraševanje po neprofitnih stanovanjih in primeri neprofitne stanovanjske preskrbe v tujini. Dalje je definirana stanovanjska ranljivost ter to, kako jo zaznavajo organizacije in oblikovalci politik. V drugem delu je opredeljen položaj priseljencev v povezavi s socialno-ekonomskim statusom in medgeneracijskim prenosom ter prostorsko segregacijo.
Nazadnje je predstavljen diskurz, s katerim se priseljenci srečujejo in je v tesni povezavi s predsodki, diskriminacijo in neenakostjo. Namen magistrskega dela je spoznati položaj priseljencev na neprofitnem stanovanjskem trgu, podporo, ki so je ob tem deležni od strokovnih služb, in diskurz, ki jih obdaja. V empiričnem delu magistrskega dela je uporabljena kvalitativna raziskava, znotraj katere je bilo izvedenih šest intervjujev tako s strokovnjakinjami iz stroke kot s strokovnjakinjami iz izkušenj. Rezultati raziskave pokažejo, da priseljenci kot specifična ranljiva skupina pri neprofitni stanovanjski oskrbi niso posebej upoštevani, vseeno pa udeleženke raziskave ocenjujejo, da v neprofitnih stanovanjih kot najemniki prednjačijo, in priznavajo, da ima njihovo priseljensko ozadje vlogo pri stanovanjski ranljivosti. Po podporo se priseljenci obračajo predvsem k bližnjim. Strokovne službe, ki jih obravnavajo, jim nudijo celostno podporo, vseeno pa priseljenci pogrešajo aktivnejšo vlogo države oziroma mesta ter večjo odzivnost, ukrepanje in prevzemanje odgovornosti od strokovnih služb. Zaradi negativnih izkušenj z nudeno podporo od strokovnih služb vanje velikokrat ne zaupajo, v svojem položaju se počutijo ujeti. Diskurz, ki jih obdaja kot priseljence in najemnike neprofitnega stanovanja, je predvsem negativen. Velikokrat so označeni kot lenuhi, konfliktneži, socialni problemi in izkoriščevalci sistema. Raziskava zaradi vključitve perspektive organizacij in uporabnikov prispeva k oblikovanju ustreznejše pomoči in podpore.
Ključne besede: neprofitni stanovanjski trg, priseljenci, stanovanjska ranljivost, diskurz, neenakost.
ABSTRACT
The master thesis deals with the position of immigrants and their descendants from former Yugoslav republics in Slovenia, in connection to solving their housing issue through social housing. In the theoretical section, we introduce social housing, focusing on City of Ljubljana’s public housing fund. Later, we describe the demand in social housing sector and examples of social housing practices abroad. Then we define housing vulnerability and how it is perceived by organizations and policy makers. In the second part, we define housing vulnerability in connection to socio-economic status and intergenerational transmission, as well as spatial segregation. Finally, we present the discourse that immigrants face and is closely linked to prejudice, discrimination and inequality. The purpose of the master thesis is to get to know the position of immigrants in social housing sector, the support that is provided to them by the professional services and the discourse that surrounds them. In the empirical part of the master thesis, we used qualitative empirical research, in which we conducted six interviews with experts from the profession, as well as experts from the experiences. The results from the research show that immigrants are not particularly considered as a specific vulnerable group in social housing, nevertheless the participants included in the research estimate that there are more immigrants in social housing than others. They also recognize that their immigrant background plays a role in housing vulnerability. For support, immigrants most often turn to those close to them. The professional services that work with them provide them with integrated support, nevertheless immigrants miss a more active role of the state or the city, as well as a greater responsiveness, action and accountability by professional services. Because of the negative experiences, they often don’t trust in the support provided by professional services, they feel trapped in their position. The discourse surrounding them as immigrants and tenants included in the social housing system is mostly negative. They are often labelled as lazy, conflictive, social problems and exploiters of the system. With integrating both the perspective of organizations and those who use their services the research contributes to the formation of more suitable help and support.
Keywords: social housing sector, immigrants, housing vulnerability, discourse, inequality.
KAZALO
I. UVOD ... 1
II. TEORETIČNI DEL ... 3
1 STANOVANJE ... 3
1.1 Definicija stanovanja ... 3
1.2 Stanovanje v pomembnih državnih in mednarodnih dokumentih ... 3
1.3 Lastništvo nadrejeno najemu ... 4
2 NEPROFITNA NAJEMNA STANOVANJA ... 5
2.1 Splošni pogoji za dodelitev neprofitnih stanovanj ... 6
2.2 Prednostne kategorije prosilcev ... 8
2.3 Plačilo lastne udeležbe in varščine ... 8
2.4 Javni razpis ... 9
2.5 Preverjanje upravičenosti ... 10
2.6 Zamenjava stanovanja ... 10
2.7 Seznam stanovanjskih skladov in neprofitnih stanovanjskih organizacij ... 10
2.8 Višina neprofitne najemnine ... 11
2.9 Sprememba in dopolnitev Stanovanjskega zakona ... 11
2.10 Povpraševanje po neprofitnih stanovanjih ... 11
2.11 Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana ... 12
2.11.1 Predstavitev JSS MOL ... 12
2.11.2 Osemnajsti javni razpis upravičencev do dodelitve neprofitnega stanovanja JSS MOL ... 12
2.12 Neprofitna stanovanja v tujini ... 13
2.12.1 Demografski podatki najemnikov neprofitnih stanovanj v različnih evropskih državah ... 13
2.12.2 Avstrija ... 16
2.12.3 Francija ... 17
2.12.4 Nizozemska ... 17
3 STANOVANJSKA RANLJIVOST ... 18
3.1 Kako stanovanjsko ranljivost zaznavajo organizacije in oblikovalci politik v Sloveniji ... 19
4 PRISELJENCI ... 20
4.1.Opredelitev pojma ... 20
4.2 Potomci priseljencev ... 21
4.3 Priseljenci in njihovi potomci iz republik bivše Jugoslavije ... 21
4.4 Socialno-ekonomski status priseljencev ... 22
4.5 Medgeneracijski prenos ... 23
4.5.1 Prenos kulture ... 23
4.5.2 Prenos socialno-ekonomskega statusa ... 23
4.6 Prostorska segregacija priseljencev ... 25
5 DISKURZ O PRISELJENCIH ... 26
5.1 Predsodki ... 26
5.2 Diskriminacija ... 27
5.3 Neenakost ... 28
5.4 Izkoriščanje državne socialne pomoči ... 29
5.4.1 Izkoriščanje v javnem diskurzu ... 29
5.5 Pričakovanje hvaležnosti ... 30
6 DVOREZNOST POREKLA ... 30
III. EMPIRIČNI DEL ... 33
1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 33
2 CILJA RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 34
2.1 Cilja raziskave ... 34
2.2 Raziskovalna vprašanja ... 34
3 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 35
3.1 Vzorec ... 35
3.2 Opis postopka zbiranja podatkov ... 36
3.3 Postopek obdelave podatkov ... 37
3.4 Rezultati in interpretacija ... 38
3.4.1 RV 1: Kako je pri reševanju stanovanjske problematike upoštevan priseljenski položaj posameznikov? ... 38
3.4.2 RV 2: Kakšne podpore so priseljenci deležni pri reševanju stanovanjskega vprašanja? ... 40
3.4.3 RV 3: Kakšen je prisoten diskurz v povezavi s priseljenci in njihovo stanovanjsko problematiko? ... 43
3.4.4 Lokacijska zgoščenost neprofitnih stanovanj ... 46
3.4.5 Javno objavljena prednostna lista upravičencev za oddajo neprofitnih stanovanj v najem ... 48
IV. SKLEPNE UGOTOVITVE IN ZAKLJUČEK ... 50
V. LITERATURA ... 58
VI. PRILOGE ... 65
1 PRIMER KODIRANJA INTERVJUJA ... 65
2 PRIKAZ POSTOPKA OBDELAVE PODATKOV ... 70
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Gornja meja dohodka gospodinjstva ... 7 Preglednica 2: Oprostitev plačila lastne udeležbe in varščine ... 9 Preglednica 3: Demografski podatki najemnikov neprofitnih stanovanj v različnih evropskih državah ... 14
1 I. UVOD
V sklopu študentskega dela sem, v prizadevanju pomagati gospe na drugi strani slušalke bolje razumeti koncept neprofitnih najemnih stanovanj, slučajno naletela na seznam upravičencev do neprofitnega stanovanja. Radovednost me je premagala in seznam sem preletela sicer površno, a dovolj natančno, da sem opazila vzorec: -ić, -ić, -ić. Na seznamu je bila velika večina upravičencev tistih, katerih priimek se konča na -ić. Zadnji črki, predvsem zadnja – mehki č (ć), naj bi, pišeta Dekleva in Razpotnik (2002), kot značilna zadnja črka dodatno stigmatizirala posameznike s področja nekdanje Jugoslavije. Ta izkušnja me je navdihnila k raziskovanju teme pričujočega magistrskega dela. Zelo malo verjetno je, da sem ena izmed redkih, ki je to opazila. Zakaj se torej o tej povezavi, za katero menim, da ni naključje, ne govori? V javnih politikah ni pomembno le to, kar je povedano, pomembne so tudi tišine, ki obdajajo neke teme (Culpitt, 1999). Da je komponenta etnične pripadnosti nerelevantna glede na opaženi vzorec, torej ni mogoče trditi. Zakaj pa je skrita v zasebnosti? V magistrskem delu bom pokazala, da je skritost le površinska, v diskurzu se izkaže, da je še kako opažena in delujoča.
Sprašujem se, če je skritost, ki jo omenjam, lahko utemeljena tudi v razumevanju Ustave Republike Slovenije, natančneje 14. člena, ki narekuje, da so v Sloveniji vsem, ne glede na osebne okoliščine (med katero je prišteta tudi narodnost), zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine (Ustava Republike Slovenije, 1991, čl.14). Gre pri vprašanju izpostavljenosti oziroma bolje rečeno skritosti etnične komponente, torej nacionalne pripadnosti posameznikov, za sledenje načelu enakosti, varovanju njihove zasebnosti ter je namen lahko tudi ta, da se jih obvaruje pred dodatno diskriminacijo? Če je temu tako, to torej pomeni, da odtehta dejstvo, da se o očitnem neravnovesju ne govori in posledično ne naredi ničesar, saj situacija priseljencev ostaja enaka in se kot taka prenaša iz generacije v generacijo.
Etnična ali nacionalna kategorija sama po sebi kot osebna okoliščina resda skladno z zakonom ne sme biti predmet diskriminacije (Zakon o varstvu pred diskriminacijo, 2016, čl. 1). To pa lahko postane šele ali predvsem v povezavi z drugimi okoliščinami, kot je na primer prikrajšanost, povezana s slabšim socialno-ekonomskim statusom.
Menim, da ni prav, da se zavedamo, da so priseljenci in njihovi potomci nakopičeni v delu prebivalstva z nižjim socialno-ekonomskim statusom in tako pogosteje prosilci za pridobitev neprofitnega stanovanja, pa o tem ne spregovorimo, ker je etnična opredelitev zasebna stvar, ki se zaradi diskriminacije ne sme upoštevati v javnem življenju. Sprašujem se, ali je to (dovolj dober) razlog, da se o priseljencih in njihovih potomcih ne govori kot o posebni skupini pri dodelitvi neprofitnih stanovanj v najem. O tej dvoreznosti sem želela v magistrskem delu spregovoriti.
S tem delom bom poskušala raziskati, na kakšen način je položaj priseljencev iz bivših republik Jugoslavije in njihovih potomcev upoštevan pri neprofitni stanovanjski oskrbi, kakšnega diskurza so pri tem deležni in kako jim strokovne službe pri tem (lahko) pomagajo.
V teoretičnem delu bom na začetku predstavila stanovanjsko področje – pomen nastanitve in
2
stanovanjsko politiko, pogledala bom, kako ga omenjajo pomembni državni in mednarodni dokumenti. Dalje se bom podrobneje osredotočila na neprofitni stanovanjski trg. Posebej bom opisala Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana (JSS MOL) in njihov zadnji razpis za neprofitna stanovanja. Zanimalo pa me bo tudi, kakšno je povpraševanje po neprofitnih najemnih stanovanjih. Kasneje se bom dotaknila stanovanjske ranljivosti in načina, na katerega jo gledajo organizacije in oblikovalci politik. Potem bom predstavila tudi položaj priseljencev s posebnim poudarkom na priseljencih bivših republik Jugoslavije in njihovih potomcev, vse to v povezavi s socialno-ekonomskim statusom, medgeneracijskim prenosom in prostorsko segregacijo. Nazadnje se bom dotaknila diskurza, ki so ga priseljenci deležni v tesni povezavi s predsodki, diskriminacijo in neenakostjo. Vse skupaj pa bom zaokrožila z dilemo dvoreznosti izpostavljanja porekla. V empiričnem delu bom s kvalitativno raziskavo poskušala raziskati, kako (če sploh) so pri reševanju stanovanjske problematike priseljenci obravnavani kot specifična ranljiva skupina ter kakšne podpore in diskurza so pri tem deležni.
Z magistrskim delom želim opozoriti na dilemo dvoreznosti upoštevanja kategorije nacionalne opredeljenosti. V okviru tega torej želim predstaviti poglede na obravnavano tematiko od strokovnjakov in strokovnjakinj – teh iz izkušenj in stroke. Osvetliti želim temo, ki po moji oceni ni dovolj raziskana, prav tako pa se o njej ne govori dovolj. Raziskati želim, kje je prostor za izboljšavo in kje lahko strokovne delavke in delavci ponudijo še več podpore priseljencem in priseljenkam pri reševanju stanovanjskega vprašanja. Poleg tega želim opozoriti na pomembnost diskurza, povezanega z obravnavano tematiko. Priseljenci in priseljenke niso ljudje, ki ogrožajo slovenstvo (Jalušić, 2001), temveč del slovenske prihodnosti (Dekleva in Razpotnik, 2002). Nenazadnje pa želim vsem, tudi socialnim pedagoginjam in pedagogom, vključno z mano, ponuditi uvid, kje in na kakšen način še lahko pomagamo.
*Opomba: V magistrskem delu so vse spolno opredeljene besede uporabljene tako, da se na enakovreden način nanašajo na vse osebe, ne glede na njihov spol.
3 II. TEORETIČNI DEL
1 STANOVANJE
1.1 Definicija stanovanja
“Stanovanje po tem zakonu je skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, ne glede na to, ali so prostori v stanovanjski stavbi ali drugi stavbi” (Stanovanjski zakon, 2003, čl. 4). Stanovanje pa je veliko več kot fizične lastnosti, ki jih obsega, piše Mandič (1996), ki omenja tudi nematerialne vidike stanovanja, kot sta varnost in trajnost uporabe stanovanja. Ravno zaradi tega je stanovanje prepleteno z različnimi družbenimi pojavi in ima kot ena izmed najkompleksnejših dobrin v družbi poseben pomen.
1.2 Stanovanje v pomembnih državnih in mednarodnih dokumentih
Kot pomembnejša državna dokumenta pri stanovanjski oskrbi bom izpostavila Nacionalni stanovanjski program in Stanovanjski zakon. Stanovanjski zakon je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na seji leta 2003. Poleg številnih ureditev, ki jih obsega, omenja tudi pristojnost zakona za pomoč pri pridobitvi in uporabi stanovanja (Stanovanjski zakon, 2003, čl. 1). Posebej opredeljuje tudi neprofitna najemna stanovanja, kar bom predstavila v nadaljevanju. Kasneje bom opredelila tudi spremembo Stanovanjskega zakona, ki je v veljavo stopila z letošnjim letom.
Nacionalni stanovanjski program je Državni zbor Republike Slovenije sprejel leta 2000. Med drugim določa pestrost stanovanjske ponudbe, kriterije za razmerje med profitnim in neprofitnim sektorjem, lastnimi stanovanji občanov in socialnimi korektivi ter obseg sredstev za reševanje stanovanjskega vprašanja mladih, družin z več otroki, mladih družin in invalidov v neprofitnem stanovanjskem sektorju in kriterije za razporeditev teh sredstev med občine.
Zakon je bil sprejet tudi z namenom usmerjanja socialne politike na stanovanjskem področju v namensko zajemanje izbranih skupin, ki same ne zmorejo rešiti svojega stanovanjskega vprašanja (Nacionalni stanovanjski program, 2000). V Resoluciji o Nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025 (2015) je kot eden izmed namenov resolucije izpostavljeno posebno osredotočanje na zagotavljanje kakovostnega bivanja ranljivejšim skupinam prebivalstva s hkratnim upoštevanjem njihovih specifičnih potreb. V resoluciji aktivnost države na področju stanovanjske politike v preteklosti vidijo kot tako, ki je na stanovanjsko (ne)varnost državljanov odgovarjala z vidika socialnih transferjev, zato je med drugim prišlo tudi do tega, da najemnih stanovanj, predvsem pa takih, ki bi omogočila rešitev stanovanjskega vprašanja ranljivim skupinam, primanjkuje.
Spremenjena Evropska socialna listina zavezuje članice Sveta Evrope, torej države pogodbenice, da bodo sprejele in sledile ukrepom, ki spoštujejo dostop do nastanitve ustreznega standarda, da bodo preprečevale in zmanjševale brezdomstvo s končnim namenom njegove postopne odprave in vplivale na ceno nastanitev tako, da bo ta dostopna tudi tistim z nezadostnimi sredstvi. Spremenjena Evropska socialna listina, ki jo je med
4
prvimi državami priznala Slovenija, poudarja pomen spodbujanja ukrepov za razreševanje stanovanjske problematike družin v okviru pravice družine do socialnega, pravnega in ekonomskega varstva. Ustava Republike Slovenije (RS), ki je veljala do razglasitve nove ustave 23. decembra 1991, je v 206. členu občanom zagotavljala pravico, da pod zakonsko določenimi pogoji trajno uporabljajo stanovanje v družbeni lastnini za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Ustava RS iz leta 1991 pa ne zagotavlja več stanovanjske pravice kot ene izmed človekovih pravic. V poglavju o gospodarskih in socialnih razmerjih določba (78. člen) državi nalaga določeno obveznost in jo usmerja pri oblikovanju stanovanjske politike, med drugim, da država z ustreznimi ukrepi svojim državljanom ustvarja možnosti, da si lahko pridobijo primerno stanovanje (Varuh človekovih pravic, 2002). Filipović (2007) določbo vidi kot tako, ki določa, da država državljanom ustvari pogoje, odgovornost rešitve svojega stanovanjskega vprašanja pa je v celoti na njih.
V komentarju ustave Kresal (2002) komentira določbo 78. člena, v kateri poudari, da je določba usmerjevalna, kar pomeni, da državi narekuje izpolnitev v njej določene obveznosti, kakšne ukrepe pa bo pri tem država izbrala, je prepuščeno zakonodajalčevi prosti presoji. Ti ukrepi so lahko direktni in indirektni, posegajo lahko na področja različnega pravnega urejanja, npr. na dodeljevanje socialnih in drugih stanovanj, z ukrepi države na stanovanjskem trgu posredno vplivajo na cene stanovanj, dodelitve denarne pomoči in subvencije pri nakupu itd.
Glede na omembo stanovanja v pomembnih deklaracijah, političnih dokumentih in izjavah, je to prepoznano kot pomembno ne le za preživetje, temveč tudi za dostojno življenje ljudi.
Poleg fizičnega zavetja, torej potrebe po preživetju, stanovanje zadovoljuje tudi potrebo po varnosti in zasebnosti (Boškić, 2002a).
1.3 Lastništvo nadrejeno najemu
V tem poglavju bom uvodoma opisala delitev najemnega stanovanja, kasneje pa najemni status primerjala z lastniškim.
Po 83. členu Stanovanjskega zakona je najemno stanovanje:
- stanovanje, ki se oddaja za neprofitno najemnino, in stanovanje, ki se oddaja upravičencu do najema neprofitnega stanovanja (neprofitno najemno stanovanje);
- stanovanje, ki se prosto oddaja na trgu (tržno najemno stanovanje);
- stanovanje, ki je namenjeno za oddajo zaradi zadovoljevanja službenih potreb (službeno najemno stanovanje);
- stanovanje, namenjeno institucionalnemu varstvu starejših oseb, upokojencem ali posebnim skupinam odraslega prebivalstva (namensko najemno stanovanje) (Stanovanjski zakon, 2003, čl. 83).
Za Slovenijo je na splošno značilno, da večji del prebivalcev prebiva v lastniških stanovanjih ali hišah, torej da so lastniki ali solastniki omenjenih stavb, kjer prebivajo (Bešter, 2007).
5
Statistični podatki iz 1. januarja 2018 kažejo, da v več kot 80 % naseljenih stanovanj živijo njihovi lastniki, najemnih stanovanj je 7,7 %, uporabniških, tistih, ki niso najemna, v njih pa ne živijo lastniki, temveč pogosto sorodniki, prijatelji in druge fizične osebe, pa 11,5 %.
Opaziti je drastičen upad najemnih stanovanj, tako teh, ki se oddajajo na prostem trgu (leto 2011: 16.800, leto 2018: 12.800) kakor tudi neprofitnih najemnih stanovanj (leto 2011:
45.400, leto 2018: 39.800) (Miklič, 2019).
V Resoluciji Nacionalnega stanovanjskega programa 2015–2025 (2015) ugotavljajo, da veljavna zakonodaja ne podpira razvoja najemnega trga. Takratni podatki namreč kažejo, da najemna stanovanja v Sloveniji predstavljajo 8 % vseh stanovanj.
Mandič (1996) piše o utrditvi prepričanja, da je lastniški stanovanjski status neizpodbitno večvreden od najemnega stanovanjskega statusa, ki se je uveljavilo predvsem v angleško govorečih državah. Razlogi naj bi bili višja stopnja varnosti in stabilnosti, človeška naravna želja po lastništvu ter enačenje lastništva kot premoženja in vložka v sistem. Omenjeno prepričanje zelo zagovarja Saunders (1990), ki lastništvo vidi kot izjemno pomembno v ekonomskem, političnem ter tudi socialnem in psihološkem smislu. Cirman (2002) opaža upad najemniškega stanovanjskega sektorja in z njim zmanjšanje števila cenovno dostopnih najemnih stanovanj. To, dodaja, prizadene predvsem manjša gospodinjstva, enostarševska gospodinjstva ter mlade in tiste z nižjimi dohodki. Meni, da je to vprašanje v Sloveniji zelo pereče. Najemno stanovanje vidi kot pomembno izhodiščno točko. Sprašuje se, kje je meja, tako za posameznika kakor za družbo, ko slabosti lastništva pretehtajo prednosti (čeprav je teh precej več) in najemništvo predstavlja bolj razumsko rešitev, saj je v mnogih državah cilj spodbujati lastništvo tudi pri prebivalstvu, ki ima nižji socialno-ekonomski status.
2 NEPROFITNA NAJEMNA STANOVANJA
Nacionalni stanovanjski program iz leta 2000, ki sem ga podrobneje opisala v prvem poglavju, razlikuje socialna stanovanja in neprofitna najemna stanovanja (v nadaljevanju tudi neprofitna stanovanja). Socialna stanovanja opredeljuje kot ta, ki so namenjena socialno šibkim, neprofitna pa kot ta, namenjena večini slovenskega prebivalstva s povprečnimi ali rahlo nadpovprečnimi dohodki (Nacionalni stanovanjski program, 2000). Socialnih stanovanj kot takih, ki so v tem obdobju obstajala v Sloveniji, ni več, prav tako tudi sam termin socialna stanovanja ni več v rabi, so pa bila v očeh mnogih še leta kasneje neprofitna najemna stanovanja vidna kot približek oziroma nadomestek socialnih stanovanj. Kot primer izpostavljam odgovor strokovnjakinje uporabnici spletnega foruma, ki zapiše, da so neprofitna stanovanja t. i. socialna stanovanja (Stenko, 2009). Da neprofitnih stanovanj ne moremo popolnoma enačiti s socialnimi stanovanji, bo razvidnejše v nadaljevanju poglavja, neprofitna najemna stanovanja namreč prosilce uvrščajo na dve listi, ena izmed njih je namenjena posameznikom, ki določen dohodkovni cenzus za pridobitev neprofitnega najemnega stanovanja presegajo. V pričujočem delu se pojem socialna stanovanja predvsem v starejši literaturi pojavi večkrat, zaradi prekrivanja ene izmed ciljnih skupin (te z nižjimi dohodki), ki ga obe vrsti stanovanj zajemata, ta pojem ohranjam. Na nekaterih mestih sta termina uporabljena tudi kot eno: socialna/neprofitna stanovanja. V delih, v katerih je
6
zaveden termin socialno stanovanje ali socialno/neprofitno stanovanje, ta izhaja direktno iz uporabljene literature in ga nisem spreminjala.
2.1 Splošni pogoji za dodelitev neprofitnih stanovanj
Pristojni organ za dodeljevanje neprofitnih stanovanj v najem je Ministrstvo za okolje in prostor. Dodeljevanje pravno temelji na Stanovanjskem zakonu in Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (e-uprava Republike Slovenije, b. d.). Stanovanjski zakon kot pomoč tistim, ki sami niso zmožni rešiti svojega stanovanjskem problema, torej ranljivim skupinam, opredeli dodelitev neprofitnih stanovanj v najem (Filipović, 2007).
Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem je bil sprejet 3. februarja 2004 in je namenjen uporabi najemodajalcem: občinam, državi, javnemu stanovanjskemu skladu in neprofitnim stanovanjskim organizacijam. Določa splošne pogoje, ki jih morajo prosilci izpolniti, da so sploh upravičeni, torej ustrezni kandidati za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem:
- državljanstvo Republike Slovenije;
- stalno prebivališče v občini ali območju delovanja javnega stanovanjskega sklada ali neprofitne stanovanjske organizacije, v kateri je zaprosil za dodelitev neprofitnega stanovanja;
- prosilec ali kdo izmed oseb, ki skupaj uporabljajo stanovanje, ni najemnik neprofitnega stanovanja ali lastnik oziroma solastnik stanovanja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja;
- prosilec ali kdo izmed oseb, ki skupaj uporabljajo stanovanje, ni lastnik drugega premoženja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja;
- mesečni dohodki prosilca in članov gospodinjstva v koledarskem letu pred razpisom za dodeljevanje neprofitnega stanovanja ne presegajo določenega dohodkovnega cenzusa (Preglednica 1),
- prosilec, ki ponovno prosi za dodelitev neprofitnega stanovanja, mora imeti poravnane vse obveznosti iz prejšnjega neprofitnega razmerja in morebitne stroške sodnega postopka (Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, 2004, čl.
3).
7 Preglednica 1: Gornja meja dohodka gospodinjstva
Velikost gospodinjstva
Dohodek ne sme presegati naslednjih % od povprečne neto plače v državi
1-člansko 200 %
2-člansko 250 %
3-člansko 315 %
4-člansko 370 %
5-člansko 425 %
6-člansko 470 %
Prirejeno po Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (2004, čl. 5).
Za vsakega nadaljnjega člana gospodinjstva se lestvica nadaljuje s prištevanjem po 25 odstotnih točk.
Izjeme zgoraj opisanih splošnih pogojev:
- žrtve nasilja v družini z začasnim bivanjem v materinskih domovih, zatočiščih:
varnih hišah, zavetiščih, centrih za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, lahko sodelujejo na razpisu tudi v kraju začasnega bivališča;
- invalidi, ki so trajno vezani na invalidski voziček ali pomoč druge osebe, lahko ne glede na kraj stalnega prebivališča, za neprofitno stanovanje zaprosijo tudi v drugi občini, kjer imajo boljše možnosti za zaposlitev ali kjer imajo zagotovljeno pomoč druge osebe ali zdravstvene storitve;
- najemniki oziroma prejšnji imetniki stanovanjske pravice v stanovanjih, odvzetih po predpisih o podržavljenju, v primeru da izpolnjujejo splošne pogoje tega pravilnika;
8
- osebe, ki so po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobile dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih (Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, 2004, čl. 3).
2.2 Prednostne kategorije prosilcev
Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem določa tudi kategorije, ki imajo prednost pri razrešitvi vloge za pridobitev neprofitnega stanovanja:
- družine z več otroki,
- družine z manjšim številom zaposlenih, - mladi in mlade družine,
- invalidi in družine z invalidnim članom,
- državljani z daljšo delovno dobo, ki so brez stanovanja ali pa so podnajemniki, - žrtve nasilja v družini,
- osebe, ki imajo status žrtve vojnega nasilja,
- prosilci, ki so glede na poklic ali dejavnost, ki jo opravljajo, pomembni za občino, kar mora občina v razpisu posebej opredeliti.
Najemodajalci v posameznem razpisu prednostne kategorije posebej opredelijo, pri čemer lahko z utemeljitvijo po svoji presoji vključijo tudi druge prednostne kategorije. Pri dodelitvi imajo prednost tisti, ki imajo slabše socialno-zdravstvene pogoje, slabše stanovanjske razmere in večje število družinskih članov (Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, 2004, čl. 6).
2.3 Plačilo lastne udeležbe in varščine
Gospodinjstva, ki v koledarskem letu pred razpisom ne presegajo spodnjega dohodkovnega cenzusa, so oproščena plačila lastne udeležbe in varščine. Gospodinjstva, katerih dohodki to mejo presegajo, so lahko zavezana za plačilo lastne udeležbe in varščine. Na podlagi tega so prosilci razvrščeni v dve različni listi (Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, 2004, čl. 9).
9
Preglednica 2: Oprostitev plačila lastne udeležbe in varščine
Velikost gospodinjstva Dohodek izražen v % od povprečne neto plače v državi
1-člansko 90 %
2-člansko 135 %
3-člansko 165 %
4-člansko 195 %
5-člansko 225 %
6-člansko 255 %
Prirejeno po Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (2004, čl. 9).
Za vsakega nadaljnjega člana gospodinjstva se lestvica nadaljuje s prištevanjem po 20 odstotnih točk (Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, 2004, čl. 9).
Lastna udeležba je denarna sredstva najemnika, namenjena pridobivanju neprofitnih stanovanj v lasti najemodajalca, ki so vračljiva in znašajo največ 10 % vrednosti neprofitnega stanovanja. Varščino za uporabo stanovanja lahko zahteva najemodajalec kot sredstva, ki so ob morebitni izselitvi najemnika iz stanovanja potrebna za vzpostavitev stanovanja v stanje ob vselitvi, ob upoštevanju običajne rabe stanovanja znaša lahko največ tri mesečne najemnine (Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, 2004, čl. 11).
2.4 Javni razpis
Najemodajalci morajo za oddajo neprofitnih stanovanj objaviti javni razpis, razen kadar gre za najemodajalca, namensko ustanovljenega za razreševanje stanovanjskih vprašanj določene skupine prebivalstva, ki lahko za oddajo neprofitnih stanovanj v najem objavi notranji razpis.
V javnem razpisu se lahko najemodajalec odloči za oblikovanje dveh prednostnih list, ločeno za stanovanja, ki so predvidena za oddajo v najem prosilcem, zavezanih za plačilo lastne udeležbe in varščine, in stanovanja, ki to niso. Županja oziroma župan lahko za izvedbo
10
razpisnega postopka pooblasti javno podjetje v lasti občine. Najemodajalci določijo prednostno listo upravičencev za oddajo neprofitnih stanovanj v najem in jo objavijo na enak način kot razpis, njena objava mora biti ločena od objave seznama upravičencev, ki se na prednostno listo niso uvrstili (Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, 2004, čl. 17).
Mandič (2002) javno objavo imen upravičencev vidi kot tako, ki prinaša stigmatizacijo. Z javno objavo, nadaljuje, se sicer preverja zanesljivost podatkov in deluje kot socialna kontrola, a meni, da bi se taka objava na kakšnem drugem področju socialne države, kot je na primer zdravstvo, zdela nesprejemljiva.
2.5 Preverjanje upravičenosti
Najemodajalci lahko vsakih pet let preverijo, ali najemnik in drugi člani gospodinjstva še izpolnjujejo dohodkovne pogoje za uporabo neprofitnega stanovanja. Podatke o denarnih prejemkih za preteklo koledarsko leto pred preverjanjem izpolnjevanja pogojev za uporabo neprofitnega stanovanja najemodajalci pridobivajo iz uradnih evidenc in drugih zbirk osebnih podatkov upravljavcev zbirk podatkov, najemniki morajo na zahtevo najemodajalca predložiti vse zahtevane izjave in dokazila zase in za uporabnike v roku 30 dni od prejema zahteve (Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, 2004, 30. člen).
2.6 Zamenjava stanovanja
Najemodajalci v okviru svojih možnosti omogočajo menjave stanovanj, upoštevajoč spremembe najemnikov: stanovanjska površina, lokacija, lega, višina najemnine in drugih stroškov rabe stanovanja (Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, 2004, 28.člen).
2.7 Seznam stanovanjskih skladov in neprofitnih stanovanjskih organizacij
- Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad,
- Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. o. o., - Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor,
- Javni stanovanjski sklad Mestne občine Koper,
- Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana (JSS MOL), - Javni stanovanjski sklad Občine Murska Sobota,
- Stanovanjski sklad Mestne občine Nova Gorica, javni sklad, - Zarja, stanovanjsko podjetje, d. o. o., Novo mesto,
- Nepremičnine Celje, upravljanje, gospodarjenje in trgovanje z nepremičninami, d.
o. o.,
- Stanovanjsko podjetje Konjice, družba za upravljanje nepremičnin, investicijski inženiring ter proizvodnjo in distribucijo toplotne energije, d. o. o.,
- Stanovanjsko podjetje za gospodarjenje z objekti, d. o. o., Stanovanjsko podjetje Ravne (e-uprava Republike Slovenije, b. d.).
11 2.8 Višina neprofitne najemnine
Stanovanjski zakon v 116. členu opiše določitev vrednosti stanovanja, na podlagi katere se določa tudi višina neprofitne najemnine. Podlaga za vrednost stanovanja je naslednja enačba:
vrednost stanovanja = število točk x vrednost točke x uporabna stanovanjska površina x vpliv velikosti stanovanja (korekcijski faktor) x vpliv lokacije stanovanja. Vrednost točke se uskladi enkrat letno z rastjo cen življenjskih potrebščin v preteklem koledarskem letu po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Stanovanjski zakon, 2003, čl. 116). 118.
člen istega zakona določa, da neprofitna najemnina pokriva sledeče stroške: vzdrževanje stanovanja in skupnih delov, opravljanje upravniških storitev, amortizacijo v življenjski dobi 60 let, financiranje sredstev, vloženih v stanovanje, in pripadajoče skupne dele ter zemljišče stanovanjske stavbe (Stanovanjski zakon, 2003, čl. 118).
2.9 Sprememba in dopolnitev Stanovanjskega zakona
Državni zbor Republike Slovenije je 26. maja 2021 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (SZ-1E). Z Ministrstva za okolje in prostor (2021) ugotavljajo, da je v Sloveniji potrebna celostna ureditev stanovanjske problematike. Z omenjenim zakonom želijo zagotoviti večje število dostopnih najemnih stanovanj, saj s sedanjim virom financiranja stanovanjski skladi ne zmorejo ohraniti niti obstoječega števila stanovanj. S spremembami obstoječega zakona vzpostavljajo interes za gradnjo novih stanovanj, primernejše pogoje za to, a ne v škodo najemnikom, ki so socialno ogroženi. Med drugim zakon predvideva postopen (predvidoma v obdobju treh let) dvig neprofitnih najemnin za približno 30 %. Ob tem zagotavljajo, da dvig ne bo prizadel tistih najranljivejših.
Vrednost točke (opisano v prejšnjem podpoglavju), ki je sedaj 2,63 evra, se bo v predvidenem obdobju dvignila na 3,50 evra.
2.10 Povpraševanje po neprofitnih stanovanjih
Stanovanjski sklad Republike Slovenije (SSRS) o podatkih, vezanih na povpraševanje po neprofitnih stanovanjih, ne razpolaga. V zadnji anketi iz leta 2018/2019 poročajo o potrebi po javnih najemnih stanovanjih (neprofitnih stanovanj posebej ne specificirajo). Največje pomanjkanje je zaznati v Mestni občini Ljubljana oziroma osrednjeslovenski regiji, kjer je 46
% vseh potreb. V sporočilu za javnost iz aprila 2020 navajajo namen do leta 2023, tj.
zagotoviti 2.144 novih javnih najemnih stanovanj (tudi tukaj kot posebne kategorije ne navajajo neprofitnih stanovanj) (SSRS, 2020).
JSS MOL na svoji spletni strani zapiše, da je trenutno v teku pet novih projektov za izgradnjo.
Nove zgradbe bodo predvidoma ponujale od 44 stanovanjskih enot na zgradbo pa vse do 360 (JSS MOL, b. d.). Vojnović Zorman (2020) navaja, da je povpraševanje po neprofitnih stanovanjih veliko večje od ponudbe; kot nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, izpostavi to, da najranljivejše skupine ostajajo brez strehe nad glavo. Na zadnji, 18. razpis ljubljanskega stanovanjskega sklada se je prijavilo 3337 posameznikov od razpoložljivih 300 stanovanj.
12
Glede na podatke o pomanjkanju in potrebi po neprofitnih stanovanjih in številu predvidenih novozgrajenih stanovanjskih enot je očitno, da povpraševanje presega trenutno razpoložljivost neprofitnih najemnih stanovanj.
2.11 Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana
V tem poglavju bom na kratko predstavila delovanje JSS MOL in zadnji razpis upravičencev do dodelitve neprofitnih stanovanj v najem v Mestni občini Ljubljana (obsegal je tudi stanovanja na Vrhniki).
2.11.1 Predstavitev JSS MOL
Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana je osrednja institucija v Mestni občini Ljubljana (MOL) za izvajanje stanovanjske politike. Kot svojo osrednjo dejavnost navajajo reševanje stanovanjske stiske svojih občanov, torej dodelitev neprofitnih stanovanj v najem.
Razpise za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem objavljajo okvirno na vsake dve leti, zadnji – 18. razpis – je bil objavljen 12. aprila 2019, naslednji pa je predviden v septembru 2021 (JSS MOL, b. d.).
2.11.2 Osemnajsti javni razpis upravičencev do dodelitve neprofitnega stanovanja JSS MOL Javna objava liste upravičencev do dodelitve neprofitnih stanovanj v najem JSS MOL temelji na podlagi Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. V zadnjem 18. razpisu je bilo razpisanih približno 150 stanovanj, od tega so 100 stanovanj namenili upravičencem, ki so se uvrstili na listo A (niso zavezani za plačilo lastne udeležbe in varščine), in 50 stanovanj upravičencem, ki so se uvrstili na listo B (zavezanci za plačilo lastne udeležbe in varščine). Javno dostopno so na spletni strani dne 16. januarja 2020 objavili prednostno listo upravičencev, s sklepom nadzornega sveta na dan 23. julija 2020 pa so okvirno zastavljenih 150 stanovanj povečali na še enkrat toliko. 20. avgusta 2020 so objavili še seznam upravičencev do dodelitve neprofitnih stanovanj v najem. Omenjeni seznam upravičencev, ki jih identificira z imenom in priimkom, razvrsti v tabele glede na število doseženih točk na razpisu. Tisti, ki dosežejo večje število točk, so na seznamu uvrščeni višje, kar pomeni, da so do stanovanja upravičeni prej kakor tisti z nižjim številom točk, upoštevajoč število članov gospodinjstva in velikosti razpoložljivih stanovanj. Stanovanja iz omenjenega razpisa se delijo postopoma, nekaj stanovanj so upravičenci dobili že v letu 2020, večino pa je bilo in bo razdeljenih v letih 2021 in 2022. Vsi upravičenci so od JSS MOL pozvani na podpis pogodbe; če se na ponovni poziv ne odzovejo, so s seznama črtani. Črtani so tudi, če se ob ponovni preveritvi pogojev, ki ga JSS MOL izvede pred podpisom pogodbe, izkaže, da je prišlo do bistvene spremembe pogojev, ki vplivajo na dodelitev neprofitnega stanovanja v najem (JSS MOL, b. d.).
13 2.12 Neprofitna stanovanja v tujini
Rozman (2005) dobre prakse na področju zagotavljanja neprofitnih najemnih stanovanj vidi kot pomemben vir izkušenj, ki lahko služijo kot navdih tistim, ki so v snovanje stanovanjske politike vpleteni, in tudi drugim. Poudari, da je vsaka uspešna praksa nastala v specifičnem času, okolju in dotičnem spletu okoliščin in neposredno ni ponovljiva. Dobre prakse, ki jih v drugih državah že izvajajo, za naše okolje vidi pomembne predvsem v inovativnih načinih povečevanja ponudbe neprofitnih najemnih stanovanj.
V nadaljevanju bom na podlagi Preglednice 3, v kateri so predstavljeni demografski podatki najemnikov neprofitnih stanovanj različnih evropskih držav iz leta 2015, izpostavila podatke Avstrije, Francije in Nizozemske. Prakse neprofitnih stanovanj v teh treh državah bom predstavila v nadaljevanju podpoglavja.
2.12.1 Demografski podatki najemnikov neprofitnih stanovanj v različnih evropskih državah Demografski podatki, ki so v tabeli izpostavljeni, so: starost in vrsta gospodinjstva, dohodkovno stanje ter delež manjšin in priseljencev, ki živijo v neprofitnih stanovanjih. Za evropske države, opisane v tem poglavju, so demografski podatki naslednji:
- Avstrija: v Avstriji večino najemnikov v novejših zgradbah predstavljajo mlajše družine, v starejših zgradbah pa samski in starejši ljudje. V mestnem predelu v neprofitnih stanovanjih živijo predvsem najemniki iz tako imenovanega delavskega razreda, torej ti z nižjimi prihodki. V stanovanjskih združenjih pa živijo najemniki iz srednjega dohodkovnega razreda. Manjšine in priseljenci predstavljajo 6 % vseh najemnikov, na Dunaju je številka veliko višja. Do leta 2006 so bili upravičenci izključno avstrijski državljani;
- Francija: v Franciji so najemniki večinoma mlajši od tistih, ki živijo v drugih gospodinjstvih; samski ljudje in starši samohranilci so nadpovprečno predstavljeni kot najemniki takih stanovanj. Število družin z nižjim dohodkovnim statusom naglo narašča v neprofitnih stanovanjih vse od leta 1984. Manjšine in priseljenci predstavljajo v neprofitnih stanovanjih dvakrat več populacije v primerjavi z drugimi gospodinjstvi;
- Nizozemska: na Nizozemskem v neprofitnih stanovanjih živi večinoma mlajša populacija kot v drugih gospodinjstvih, tudi njihova gospodinjstva so v večini manjša od državnega povprečja. Za najemnike neprofitnih stanovanj je statistično več možnosti, da prejemajo državno finančno pomoč in da niso nizozemskega porekla;
njihov dohodkovni status je v glavnem nižji in še pada; vseeno obstajajo najemniki, ki niso del ciljne skupine z nižjim dohodkovnim statusom – nekateri to imenujejo dohodkovna mešanica. Manjšine in priseljenci v neprofitnih stanovanjih predstavljajo 31 % (Fernández Arrigoitia idr., 2015).
14
Preglednica 3: Demografski podatki najemnikov neprofitnih stanovanj v različnih evropskih državah
Demografski podatki neprofitne stanovanjske oskrbe
Država Starost/tip
gospodinjstva
Dohodkovna raven
Delež prebivalcev v neprofitnih najemnih
stanovanjih, ki so del manjšine ali priseljenskega porekla AVSTRIJA Mlade družine (v
novejših naseljih);
starejši
ljudje/samski (v starejših naseljih).
Občinske
nastanitve: delovni razred/nizki
dohodki.
Stanovanjska združenja: več iz srednjega
dohodkovnega razreda.
6 %. Pomembno višje na Dunaju. Do leta 2006 so imeli dostop le avstrijski državljani.
ČEŠKA Upokojenci in
nezaposleni rahlo bolj zastopani.
Nižje od povprečja. Podatek ni dostopen.
DANSKA 57 % najemnikov
neprofitnih
stanovanj so samske osebe (pogosteje ženske) in 68 % je gospodinjstev s
samo enim
odraslim. Otroci in mlajši ljudje.
Povprečni dohodek gospodinjstva je 68
% od državnega povprečja.
Približno 25 % (priseljencev in njihovih otrok).
ANGLIJA Enostarševske
družine; starejši in samski.
Nizki dohodki – v povprečju 50 % od splošnega
povprečnega dohodka gospodinjstva.
16 % (manjšine).
FRANCIJA Nekoliko mlajši kot ostala
gospodinjstva v državi, a ne tako mladi kot v
Povečanje
koncentracije nizko dohodkovnih gospodinjstev v
Dvakrat večji delež kot v celotni populaciji.
15 zasebnem
najemniškem sektorju. Samski in enostarševske družine bolj zastopani.
sektorju od leta 1984.
NEMČIJA Enostarševske
družine, samski, pari brez otrok.
Povečanje
koncentracije nizko dohodkovnih gospodinjstev.
Še posebej visok delež v Berlinu in Münchnu.
MADŽARSKA Enostarševske
družine so bolj zastopane.
Nizek dohodkovni in socialni status.
Delež Romov med socialnimi
najemniki med 25–
30%; 20–25%
glede na enote.
IRSKA Enostarševske
družine in pari z otroki.
62 % ima dohodke 60 % nižje od mediane (proti 22
% povprečno);
odvisni od državnih transferjev.
Podatek ni
dostopen.
NIZOZEMSKA Gospodinjstva starejša in manjša od državnega povprečja; večja verjetnost, da so deležni socialnih transferjev in da niso Nizozemci.
Nižje od povprečja in padajoče, še vedno je nekaj ukrivljenosti – na primer naseljenost gospodinjstev, ki niso v ciljnih dohodkovnih skupinah. Nekateri to imenujejo dohodkovna
mešanica.
31 %.
ŠKOTSKA Močni vzorci
“praznitve” – odhajanje mladih in starejših; samski in enostarševske družine.
Nizki dohodki – v povprečju polovica mediane
gospodinjstev lastnik-najemnik, podatki iz leta 2011 – 20.000 funtov proti 13.000 funtom.
1.4 %.
16
ŠPANIJA Gospodinjstva z
nizkim dohodkovnim statusom, tisti, ki kupujejo prvič, mladi ali starejši ljudje, ženske – žrtve nasilja v družini, žrtve terorizma, velike družine, Romi, enostarševske družine, invalidi in ljudje, ki so odvisni od oskrbe drugega.
Nižje od povprečja. Podatek ni dostopen.
ŠVEDSKA Enostarševske
družine, starejši samski ljudje.
Pod povprečjem. Čez 30 % v večjih mestih; 15 % drugje.
Prirejeno po Fernández Arrigoitia idr. (2015). (Opomba: prevod v slovenščino je delo avtorice.).
2.12.2 Avstrija
Za stanovanjsko politiko je v Avstriji na zvezni ravni pristojno Ministrstvo za delo, zdravje in socialne zadeve (Donner, 2000). Za preskrbo socialnih/neprofitnih stanovanj so pristojne lokalne oblasti. S četrtino vseh stanovanj v mestu (več kot 210.000) je mesto Dunaj na samem vrhu evropskih držav po številu neprofitnih stanovanj. Pogoji za pridobitev neprofitnega stanovanja so:
- starost 17 let ali več,
- avstrijsko državljanstvo ali status begunca po Ženevski konvenciji,
- vsaj eno leto prijavljeno stalno prebivališče v občini, v kateri prosilec zaproša za pridobitev neprofitnega stanovanja,
- dohodek nižji od dohodkovnega praga.
Posebna socialna shema omogoča pridobitev neprofitnega stanovanja sledečim ciljnim skupinam:
- mladim,
- družinam z otroki,
- posameznikom ali parom, ki prebivajo v najetih sobah in gostiščih, - ljudem, ki prebivajo v institucionaliziranih oblikah skupnega bivanja, - ljudem s posebnimi potrebami,
- odvisnikom, ki so s terapijo zaključili,
17 - obsojencem po prestani kazni zapora, - ženskam z izkušnjo nasilja,
- beguncem,
- ljudem z zdravstvenimi težavami, ko z bolnišnično oskrbo zaključijo (Mörk, 1998, v Boškić, 2002b).
Neprofitni najemni sektor predstavlja 25 % celotnega stanovanjskega sklada. Financira se iz dela davčnih prihodkov, iz deleža davka od dobička iz stanovanjskih prispevkov, ki jih plačujejo zaposleni. V neprofitnih najemnih stanovanjih živi 19 % Avstrijcev in 21 % priseljencev, večinoma iz držav bivše Jugoslavije in Turčije (Reinprecht, 2007, v Lagoja, 2014).
V socialnih/neprofitnih stanovanjih upravičenci postanejo najemniki za nedoločen čas. V višino najemnin so všteti tudi vzdrževanje stanovanja in stroški gradnje stanovanja (Boškić, 2002b).
2.12.3 Francija
Za stanovanjsko politiko v Franciji je pristojno Ministrstvo za promet in stanovanje. Njena posebna značilnost je, da delež za gradnjo stanovanj prispevajo delodajalci po programu “1
% patronal”, kar pomeni, da vsaka organizacija z najmanj desetimi redno zaposlenimi prispeva en odstotek osebnega dohodka za gradnjo stanovanj – bodisi v gradnjo vlaga organizacija sama ali pa sredstva za stanovanjska posojila namenijo tem, ki so pri njih zaposleni. Socialna/neprofitna najemna stanovanja so pod lastništvom družbe Habitation à loyer modéré (HLM). Lokalne skupnosti so primorane socialnim/neprofitnim stanovanjem nameniti 20 % vseh bivališč na svojem teritoriju ali pa morajo za plačevanje bivanja v neprofitnih/socialnih stanovanjih zagotoviti sredstva od odmerjenih davkov (Donner, 2000).
Najemniki dobijo neprofitno najemno stanovanje v rabo za nedoločen čas, višino najemnin določi vsako leto na novo za to pristojno Ministrstvo za promet in stanovanje, višina je odvisna od velikosti stanovanja, upoštevajo pa tudi regijske razlike. Z namenom preprečitve segregacije so najemniki v stanovanjih HLM premešani glede na dohodkovni cenzus. To pomeni, da je do neprofitnega stanovanja upravičenih 75 % tistih z nasprotnih strani dohodkovnega cenzusa (prav tam). Z istim namenom so v Parizu določili, da mora vsak zasebni graditelj predvideti 25 % površine za gradnjo neprofitnih stanovanj, razen v primeru, ko je na tem dotičnem območju že več kot 20 % neprofitnih stanovanj (Laino in Pittini, 2011).
2.12.4 Nizozemska
Večina neprofitnih stanovanj na Nizozemskem je v lasti stanovanjskih združenj, preostala si lastijo občine. Neprofitna najemna stanovanja predstavljajo več kot tretjino vseh stanovanj, a ta niso segregirana v določenih naseljih, temveč večino sosesk sestavlja kombinacija stanovanjskih tipov. V primerjavi z drugimi prebivalci, ki ne živijo v neprofitnih stanovanjih, so najemniki večinoma starejši, priseljenci, tisti, ki imajo nižje prihodke, višjo stopnjo nezaposlenosti in živijo v manjših gospodinjstvih. Podatki iz leta 2007 beležijo, da je med najemniki neprofitnih stanovanj 56,6 % priseljencev prve generacije ter 35,2 % priseljencev druge generacije (Elsinga in Wassenberg, 2007 v Lagoja, 2014).
18 3 STANOVANJSKA RANLJIVOST
Mandič (1999) ranljive skupine definira kot take s slabšim izhodiščnim položajem v primerjavi z drugimi, kar pomeni, da so dovzetnejše za težavne življenjske situacije in manj za dosego uspeha. Dalje jih označi kot take, ki imajo manj virov na različnih življenjskih področjih, kot so finančno področje, manjši doseg do informacij, manj socialnih zvez in veščin. Na tej podlagi ne konkurirajo drugim, ki so jim ti viri bolj dosegljivi, kar jih že v samem začetku prikrajša za enake možnosti. Eno izmed ključnih področij, na katerih je ranljivost lahko usodna, pišeta Boškić in Filipović (2002), je stanovanjsko področje. Edgar, Doherty in Meert (2004) kot tiste, stanovanjsko najranljivejše izpostavijo revne, ljudi z nizkimi dohodki, brezposelne in podobno, kot je zapisala Mandič (1999), tiste, ki zaradi pomanjkanja veščin in spretnosti ne konkurirajo na trgu dela. Tveganje za stanovanjsko ranljivost, nadaljujejo avtorji, je večje zaradi določenih nepričakovanih življenjskih dogodkov, kot sta izguba službe in razpad družine, pa tudi zaradi značilnosti posameznikov, na katere nimajo neposrednega vpliva, zaradi katerih so bolj izpostavljeni tveganju, da jim je ustrezna namestitev prikrajšana, kot primere navedejo invalidnost, spol, spolno usmerjenost in raso. Strokovnjaki pri Housing Policies for Social Cohesion (CS-HO) (2008) opozarjajo, da je umestitev v ustrezen kontekst pri govoru o stanovanjsko ranljivih skupinah ključna.
Skupine, ki jih omenijo, so priseljenci, invalidi, starejši, Romi, nezaposleni, enostarševske družine, žrtve vojnih nesreč itd. Tudi Filipović (2005) priseljence omenja kot stanovanjsko ranljive, še več, kot skupino, ki jih zaradi standarda bivanja ob prihodu v novo državo (ki je po navadi nižji od standarda preostalega prebivalstva), povezuje s stanovanjsko izključenostjo. Priseljencem namreč nepoznavanje države in jezika ter predsodki in diskriminacije, ki so je deležni, otežujejo dostop do stanovanjskega sistema. Bešter (2007b) prepoznava iskanje stanovanja kot eno izmed začetnih faz integracije priseljencev v novo družbo. Kot tako ga vidita tudi Rudinger in Spencer (2003).
Boškić in Filipović (2002) opozarjata, da je ranljivost na stanovanjskem področju pogosto tesno prepletena z ogroženostjo na drugih življenjskih področjih, kot je socialno, psihosocialno, zdravstveno področje idr. Ravno zaradi te tesne povezave pa je stanovanjska ranljivost kot temeljna težje prepoznana in jo pogosto opazimo šele, ko rezultira v obliki drugih težav, na primer psihičnih težav. Pripadniki ranljivih skupin so namreč, piše Boškić (2002a), pri izražanju svojih stisk pogosto nemočni, drugi pa jih v teh stiskah pogosto prepoznajo kot odgovorne za svoj položaj, kot da je njihova ranljivost in nezmožnost reševanja svojega stanovanjskega vprašanja izključno njihova krivda in logična posledica njihovih napačnih odločitev. Tosics in Erdosi (2001, v Boškić, 2002a) ovire, ki povzročijo nemoč pri reševanju stanovanjskega vprašanja ranljivih skupin, strneta v finančne, fizične in pravne. Posebej izpostavita še sledeče: samo-diskriminacija, finančne težave (povečanje cen na stanovanjskem področju), pravna vprašanja (če in kako so do pomoči upravičeni), fizične ovire za ljudi s posebnimi potrebami, kulturna vprašanja (različna pričakovanja glede stanovanja, ki so posebej pogosta pri manjšinah: gostota naselitve, fizična bližina sosedov ...).
Ključna pri prepoznavanju stanovanjske ranljivosti je vloga organizacij, ki se pri svojem delu srečujejo s pripadniki ranljivih skupin. Pomembno je torej prepoznavanje ranljivosti in njeno
19
ustrezno naslavljanje (Boškić in Filipović, 2002), kar bo služilo tudi kot uvod v sledeče podpoglavje.
3.1 Kako stanovanjsko ranljivost zaznavajo organizacije in oblikovalci politik v Sloveniji
Kot sem opisala v prvem poglavju v Resoluciji Nacionalnega stanovanjskega programa 2015–2025 (2015), izpostavijo, da stanovanj za ranljive skupine prebivalstva v Sloveniji primanjkuje, pa tudi, da bodo skladno z zapisanim v Resoluciji na tem področju naredili več.
Tudi že zgoraj opisano, da je povpraševanje po neprofitnih stanovanjih, ki so, zapiše Filipović (2007), v Stanovanjskem zakonu opisana kot instrument za rešitev stanovanjskega vprašanja ranljivejšim skupinam državljanov, veliko večje od trenutne ponudbe.
Skupina strokovnjakov v Svetu Evrope je povrh tega ugotovila, da se med evropskimi državami pojavljajo precejšnje razlike pri zaznavanju ranljivosti in priznavanju, da so določene skupine v njihovih državah prikrajšane (Tosics in Erdosi, 2001, v Boškić, 2002a).
Skladno z vsem napisanim lahko sklepamo, da oblikovalci politik v Sloveniji in Evropi zaznavajo, da obstajajo ranljive skupine ljudi in da so ranljive (tudi) na stanovanjskem področju, prav tako pa tudi, da na tem področju obstaja prostor za izboljšavo.
Boškić in Filipović (2002) sta na podlagi raziskave Stanovanjska politika – generator ali blažilec socialnih problemov iz leta 2001 in 2002 analizirali zaznavo različnih udeležencev o tem, katere skupine zaznavajo kot najranljivejše na področju reševanja stanovanjskega vprašanja in katera vprašanja stanovanjske ranljivosti so najbolj poudarjena. V raziskavo so bile vključene različne organizacije, tiste, v katerih se zaposleni neposredno ukvarjajo s stanovanjsko problematiko, in tiste, v katerih je ta posredna in se pokaže ozadje drugih stisk uporabnic in uporabnikov. Ločijo nevladne in vladne organizacije ter tiste, ki so t. i.
“organizacije uporabnikov”, kar pomeni, da spremljajo določeno skupino uporabnikov in so njihovi glasniki v javnosti ter t. i. “ponudnike storitev”, ki ne targetirajo določene skupine uporabnikov, ampak uporabnikom z različnimi stiskami ponujajo svojo storitev. Avtorici poudarjata, da je ta ločnica včasih zelo nejasna, saj mnoge organizacije delujejo s prepletom obeh konceptov. V raziskavo je bilo zajetih 17 organizacij, mnenja katerih (o zaznavanju ranljivih skupin na stanovanjskem področju) so primerjali z izbranimi uradnimi dokumenti.
Ob primerjavi so zaznali precejšnja neskladja. Organizacije kot stanovanjsko najranljivejše zaznajo revne, pripadnike drugih etničnih skupin in enostarševske družine. Dokumenti pa te omenjajo redkejše, kot ranljive omenjajo predvsem invalide oz. družine z invalidnim družinskim članom, brezposelne oz. družine z brezposelnim članom in družine z več otroki.
Poleg teh razhajanj je bila v zgornji raziskavi poudarjena nemoč vključenih organizacij z razpoložljivimi viri. Ti so namreč nezadostni, da bi lahko ranljivim skupinam ustrezno pomagali na področju nastanitve, saj cenovno dosegljiva stanovanja v Sloveniji še vedno predstavljajo veliko nerešeno strukturno vprašanje. Avtorici ugotovitve strneta s tem, da je ključno pomagati organizacijam, ki pomagajo stanovanjsko ranljivim skupinam, saj te njihove stiske lahko predstavijo oblikovalcem politik. Na takšen način torej posredno pomagamo tudi samim predstavnikom ranljivih skupin. Mandič in Filipović (2005)
20
ugotavljanje stanovanjskega primanjkljaja vidita kot vprašanje, ki je v prvi vrsti politično, saj je odvisno od tega, koliko želi družba spremljati in uravnavati stanovanjsko raven prebivalstva, predvsem najranljivejših med njimi.
4 PRISELJENCI 4.1.Opredelitev pojma
Slovar slovenskega knjižnega jezika pojem imigrant enači s pojmom priseljenec (Imigránt, 2014). Priseljenec je pojem, ki ga bom skozi celotno delo uporabljala, razen ko navajam literaturo, v kateri je pojem poimenovan drugače. V empiričnem delu velikokrat uporabim tudi pojem priseljensko ozadje. V večini gre za primere, ko govorim o posameznikih in posameznicah, za katere ne vem, ali se s pojmom priseljenec (prve, druge generacije) identificirajo, in jih o tem predhodno nisem vprašala.
Na mednarodni ravni ni splošno sprejete definicije izraza migrant. Najpogosteje označuje posameznike, ki se brez vpliva zunanjih dejavnikov, torej samostojno in z namenom osebnih ugodnosti, odločijo za potovanje v drugo državo ali območje. Torej, da bi si izboljšali materialne in socialne razmere ter zase in svojo družino ustvarili boljše možnosti za življenje (International Organization for Migration, 2007).
Ravno zaradi pomanjkanja konsenza o definiciji pojma je o razlikah med poimenovanji težko govoriti. Pojma imigrant in migrant sta v splošnem diskurzu, pa tudi od strokovnjakov, pogosto izmenljiva. V večini s pojmom imigrant označujemo posameznika, ki se v novi državi namerava ustaliti ali pa se je že, migrant pa v novi državi prebiva začasno (The Migration Observatory, 2019).
Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije (1999) pojem priseljenca (imigranta) vidi kot ključnega pri oblikovanju imigracijske in integracijske politike. Različne države pojem definirajo različno, običajno je vezan na definicijo prebivališča oziroma prisotnosti v državi in zunaj nje ter na časovno obdobje. Resolucija za časovno obdobje šteje eno leto od datuma prijave prebivališča v Republiki Sloveniji, za tujce na podlagi odobrenega dovoljenja za prebivanje v trajanju najmanj enega leta.
Tudi Medvešek (2007a) se sprašuje o kriterijih, ki priseljenca poimenujejo kot takega.
Državljanstvo, država rojstva, prvo prebivališče, trajanje bivanja v novi državi? Če upoštevamo en sam kriterij, piše avtorica, ni zadosten, saj s tem zajamemo le del priseljenske populacije. Priporočljivo je, da sta zajeta vsaj dva zgornja kriterija. Podobna vprašanja glede upoštevanja kriterijev si zastavljajo tudi strokovnjaki na The migration observatory (2019), ki vključijo še vprašanje časovne komponente in posameznikov, ki so rojeni v državi, v kateri živijo in imajo starše, ki so bodisi rojeni v tuji državi bodisi imajo tuje državljanstvo. Ali se oni štejejo v priseljensko populacijo?
21 4.2 Potomci priseljencev
Medvešek (2007a) se ne sprašuje le, kako potomce priseljencev kategorizirati oziroma opredeliti, temveč tudi kako jih poimenovati. Potomci? Pripadniki druge generacije priseljencev ali že tretje, četrte? So to posamezniki, ki se kot del etnične manjšine opredeljujejo sami ali pa ti, ki se identificirajo skladno z novo državo (državo sprejemnico), katerih starši so priseljenci? So to tisti, ki so se v državi sprejemnici rodili, ali tisti, ki so se v novo državo s starši priselili v rani mladosti, in če gre za slednje, kje je starostna meja?
Opredelitev pojma potomci priseljencev je na tej podlagi še kompleksnejša od opredelitve pojma priseljenci. Različni avtorji pojem opredeljujejo različno. Nekateri menijo, da pojem pokriva otroke, pri čemer je priseljenec vsaj eden izmed staršev, drugi pa, da tiste, pri katerih sta priseljenca oba starša. Različno jih poimenujejo tudi glede na to, ali so se v novi državi rodili ali pa so vanjo prišli v rani mladosti.
4.3 Priseljenci in njihovi potomci iz republik bivše Jugoslavije
V času po drugi svetovni vojni se je v Sloveniji pojavila potreba po delovni sili, takrat se je tudi pričelo številčnejše priseljevanje. Ti, ki so se priseljevali, so bili iz manj razvitih držav republike tedanje Jugoslavije. Šlo je torej za ekonomske migracije. V novi državi so si poleg dela polagoma pričeli ustvarjati tudi dom, družino. Domače prebivalstvo je nanje gledalo kot na take, ki so se v Slovenijo priselili z namenom opravljati manjvredna, slabše plačana dela, se pravi taka, ki jih oni raje ne bi. V njihovih očeh takrat niso bili konkurenti na trgu dela.
Zanje so se že več kot desetletje pred razpadom Jugoslavije uveljavila različna imena:
Jugovići, Južnjaki itd. (Dekleva in Razpotnik, 2002). Kuzmanić (1999) seznamu dodaja še:
čefurji, čapci, Bosanci, Balkanci, uni z dol in še bi lahko naštevali. Dekleva in Razpotnik (2002) poudarjata, da s poimenovanjem brez konteksta sicer ne bi bilo nič narobe, a temu ni tako. Poimenovanje vsebuje podcenjevalni naboj, tesno povezan z mehkim č, torej ć, ki naj bi kot značilna zadnja črka v priimku identificirala (in stigmatizirala) posameznika iz republik bivše Jugoslavije (z izjemo Slovenije). Pogosto so bili tudi vsi priseljenci “zajeti” s skupnim izrazom Bosanci, ne glede na to, iz katere države bivše Jugoslavije so migrirali. Avtorja kot primer, ki priča o takem poimenovanju, izpostavita grafit, ki je bil izpisan v 80. letih prejšnjega stoletja in se je glasil: “Prekleti Bosanc, pejt že v svojo Makedonijo.” O takem in podobnem poimenovanju govorita tudi akterja v dokumentarnem filmu Druga generacija, ki pravita: “Slovenci ne ločjo Bosanca, Srba ... čefur je čefur.” in “Folk kr prav Bosanc, Bosanc, loh si Srb, Črnogorc, ampak si Bosanc” (Muratović, 2013). Več o samem diskurzu o priseljencih bo predstavljeno v petem poglavju.
Klasična analiza podatkov o etničnosti, jeziku in veri v okviru popisa ni več možna. Glede sprememb v etnični strukturi prebivalstva lahko indirektno sklepamo po analizi migracijskih procesov (Josipovič, 2019). Migracije posameznikov iz držav bivše Jugoslavije v Slovenijo niso stvar preteklosti. Priseljenci, predvsem iz Bosne, Makedonije, Srbije in Kosova, tudi danes sestavljajo največje število tujih priseljencev v Sloveniji (Evropska migracijska mreža, b. d.). Statistični podatki iz leta 2020 kažejo visoko rast priseljevanja v Slovenijo. Od vseh ljudi, ki so se v Slovenijo priselili, jih je največ prišlo iz Bosne in Hercegovine (46 % vseh
22
priseljenih tujih državljanov), za največ preostalih pa so bile države prejšnjega prebivališča še Kosovo, Srbija, Severna Makedonija in Hrvaška (Razpotnik, 16. 7. 2021).
4.4 Socialno-ekonomski status priseljencev
American Psychological Association (APA) (b. d.) socialno-ekonomski status opredeli kot socialni položaj posameznika, skupine ali družbenega razreda. Pogosto ga merimo kot kombinacijo izobrazbe, prihodka in poklica. Raziskave socialno-ekonomskega statusa pogosto razkrijejo nepravičnosti pri dostopu do različnih virov in težave, povezane s privilegijem, močjo in nadzorom.
Ključna in ena najpomembnejših razsežnosti pri integraciji priseljencev je socialno- ekonomska integracija. Slednja predstavlja stanje, v katerem imajo različne skupine prebivalstva, ne glede na etnično pripadnost, enake možnosti vključitve v družbo in dosegajo primerljive rezultate na različnih področjih: bivanjske razmere, zaposlovanje, izobraževanje idr. (Bešter, 2007). Rudiger in Spencer (2003) socialno-ekonomski status priseljencev vidita kot glavni pokazatelj ne le njihove integracije, temveč tudi enakosti in kohezije, čeprav je slabši izhodiščni položaj priseljencev tisti, ki ustvarja dolgoročne neenakosti, pišeta Dekleva in Razpotnik (2002). Priseljenci so pogosteje ti, ki opravljajo težka, fizična, necenjena in slabo plačana dela, velikokrat se torej znajdejo na dnu sistema družbene razslojenosti, pot do vrha pa je zelo težavna (prav tam).
Da je priseljevanje zaradi ekonomskih razlogov še vedno najpogostejši razlog priseljevanja, kažejo tudi najaktualnejši podatki Statističnega urada Republike Slovenije, ki navajajo, da se je v letu 2019 v Slovenijo največ tujih državljanov priselilo z namenom zaposlitve (68 %), kar nekaj se jih je priselilo tudi z namenom združitve družine (25 %) (Razpotnik, 2020).
V interesu države je, piše Bešter (2007), da so njeni prebivalci čim bolj ekonomsko neodvisni in sami sebi sposobni zagotoviti spodobno življenje brez državne finančne pomoči. Cilj države je, da svojim prebivalcem vzpostavi strukturne možnosti, ki jim bodo pomagale to doseči. Slab socialno-ekonomski položaj lahko prinese negativne posledice na različnih področjih posameznikovega življenja, od zdravstvenih (tudi duševnih) težav do kriminala.
Priseljenci in njihovi potomci so ena izmed ranljivejših družbenih skupin, ki so jim na področju socialno-ekonomske integracije postavljene številne ovire, s katerimi se domačinom ni treba soočiti. Ravno zaradi tega je njihov socialno-ekonomski položaj v primerjavi s povprečjem v državi pogosto slabši.
Slab socialno-ekonomski položaj priseljencev jih uvršča med ranljive skupine prebivalstva, ki so bolj izpostavljene tveganju in negotovostim. Večja je torej verjetnost, da so v primerjavi z drugimi skupinami prebivalstva izpostavljeni revščini in socialni izključenosti. Priseljenci (predvsem novi priseljenci) se soočajo z negotovostjo zaposlitve in slabšo, manj kakovostno neformalno mrežo. Njihove strategije za preživetje in dostojno življenje so tako omejene zaradi slabšega kulturnega (slabše poznavanje kulture in jezika, nižja izobrazba, kar pomeni tudi manjšo možnost zaposlitve, manj veščin) in socialnega kapitala (manj formalnih in neformalnih socialnih mrež) (Narat idr., 2016). Tudi pri Evropski komisiji (b. d.) poleg drugih ranljivih skupin priznavajo priseljence kot te, ki jih revščina najbolj ogroža.
