Invalidne osebe v sodobni japonski družbi

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE

ROK VIPAVEC

Invalidne osebe v sodobni japonski družbi 現代日本社会における障害者

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE

ROK VIPAVEC

Invalidne osebe v sodobni japonski družbi

現代日本社会における障害者

Zahvala

Najprej se bi rad zahvalil mentorici, doc. dr. Nataši Visočnik Gerželj in doc. dr. Marku Bookmanu za strokovno vodenje in pomoč pri pisanju diplomskega dela. Hvala tudi vsem prijateljem in družini za podporo in pomoč. Še posebej se zahvaljujem Katarini, Sari, Meti, Romani, Neži, Nadji in Eleni, brez katerih ta naloga ne bi bila spisana. Nazadnje se bi rad zahvalil še mami in očetu, ki sta mi vedno stala ob strani in me podpirala.

Izvleček

Invalidne osebe v sodobni japonski družbi

V diplomskem delu želim predstaviti temo invalidnosti na Japonskem, se poskušati poistovetiti z manjšino invalidnih oseb in pri bralcu spodbuditi razmisleke, ki bodo omogočili boljšo ozaveščenost o problematiki ter razbili morebitne predsodke.

Naloga je zasnovana v treh delih. V prvem delu sem na podlagi sekundarne neempirične raziskave ter interpretacije virov in literature opredelil pojem invalidnosti in kaj vse pojem zajema. V nadaljevanju sem s pomočjo zgodovinske metode naredil podrobnejši zgodovinski oris položaja invalidnih oseb v japonski družbi. V osrednjem delu sem opisal dva zelo pomembna aspekta v življenju invalidnih oseb: izobraževanje in zaposlovanje. V zadnjem delu pa sem na podlagi empirične metode prikazal njihov trenutni družbeni položaj in to, kako jih sodobna neinvalidna družba dojema danes. Na pogovor sem povabil ameriškega doktorja Marka Bookmana, ki je zgodovinar invalidske politike in družbenih gibanj tako na japonskem kot tudi v mednarodnem prostoru in je tudi sam oseba s posebnimi potrebami. Med pogovorom z doktorjem Bookmanom sem dobil novo perspektivo o dojemanju invalidnih oseb na Japonskem.

Pri proučevanju sem si zastavil dve hipotezi. Prvič, položaj invalidnih oseb na Japonskem se je v zadnjih 50-ih letih izboljšal, kar je posledica spremenjenih reform in zakonov s strani države.

Drugič, sodobna družba na Japonskem ima še vedno veliko predsodkov do oseb s posebnimi potrebami, kar se kaže v predsodkih in stigmatizaciji. Tako tema invalidnosti še vedno ostaja tabu. Prvo hipotezo sem s pomočjo teoretične raziskave in zgodovinske metode potrdil. Drugo pa na podlagi empirične metode delno zavrnil, saj je bila njena problematika bolj kompleksna.

Ključne besede: invalidnost; sodobna japonska družba; izobraževanje; zaposlovanje;

diskriminacija

Abstract

People with disabilities in contemporary Japanese society

The aim of my thesis is to shed light on the topic of disability in Japan; try to identify with people with disabilities and encourage reflection amongst readers, which will raise awareness of the topic and eradicate possible prejudices.

The thesis consists of three parts. In the first part, which is based on secondary non-empirical research and interpretation of source materials, the concept of disability and what the term encompasses is defined. Additionally, the changes in the social status of people with disabilities in Japan throughout history are presented. Next, two very important aspects of their daily lives: education and employment are analyzed. In the last part, which is empirical, the current social position of people with disabilities is presented. Furthermore, the society’s perception of people with disabilities is depicted. The above was achieved by conducting an interview with Dr. Mark Bookman, a historian of disability policy and connected social

result of newly established reforms and laws. Secondly, there is still a lot of prejudice against people with disabilities in Japan, which is reflected in the stigma surrounding the topic. With the help of the theoretical part, I was able to confirm the first hypothesis. The latter, however, I partially rejected and partially confirmed due to its complexity.

Keywords: disability; contemporary Japanese society; education; employment;

discrimination

要旨

現代日本社会における障害者

本卒業論文では現代日本社会における障害者と彼らの立場から、障害者問題につ いて紹介し、この問題について考えたいと思う。

論文の目的として2つの仮説を立てた。1つ目の仮説はこの50年間に、政府が様 々な法律を変更したため、障害者の立場が前より良くなったということである。２ つ目は日本現代社会は障害者に対してまだまだ先入観が強いので、このテーマは今 もタブーであるということである。論文は3つの部分に分かれている。1つ目の部分 では、二次的で理論的な研究と資料を通し、障害という言葉を定義した。次に、障 害者が社会でどのような立場にいるかということを歴史的に説明した。2つ目の部分 では教育と就職という障害者の生活での2つの重要な点を紹介した。最後の部分で は、健常者社会が障害者をどう受けていれているか、または障害者がこの現代社会 でどのような立場にいるかということを実証的研究で分析した。

そして、アメリカの教師、ブックマン・マークとのインタビューを行った。この 教師自身も障害者であり、日本国内でも国際的な障害者のための法律や障害者運動 の歴史について研究している。このインタビューのおかげで、日本における障害者 への認識に対して新たな内容が分かった。

その結果、論文の最初の仮説は理論的な研究と歴史的な研究で実証し、2つ目の仮 説はインタビューによって半分は否定したが、問題の複雑さによって全ては実証で きなかった。

キーワード: 障害, 現代日本社会, 教育, 就職, 差別

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

1.1 OPREDELITEV PROBLEMA, CILJI IN HIPOTEZE ... 1

1.2 METODOLOGIJA ... 2

2 SPLOŠNA DEFINICIJA INVALIDNOSTI NA JAPONSKEM ... 3

2.1 STATISTIKA IN GRAFIČNI PRIKAZ ŠTEVILA INVALIDNIH OSEB NA JAPONSKEM ... 5

3 ZGODOVINSKI ORIS GIBANJ ZA PRAVICE INVALIDNIH OSEB NA JAPONSKEM ... 7

3.1 NASTANITVENE INSTITUCIJE ... 8

3.2 POJAV PRVEGA INVALIDSKEGA GIBANJA (SHŌGAISHA UNDŌ 障害者 運動) ... 10

3.2.1 Konflikt v nastanitvenem centru Fuchū ryōiku (府中療育) ... 10

3.2.2 Aoi shiba no kai (青い芝 の 会) ... 11

3.3 ŽIVLJENJE V SKUPNOSTI ... 13

3.4 CENTRI ZA SAMOSTOJNO ŽIVLJENJE (JIRITSU SEIKATSU SENTĀ 自立 生活 センター) .... 14

4 IZOBRAŽEVANJE INVALIDNIH UČENCEV NA JAPONSKEM... 16

5 ZAPOSLOVANJE INVALIDNIH OSEB NA JAPONSKEM ... 19

5.1 UČINKOVITOST KVOTNEGA SISTEMA ... 21

6 DOJEMANJE INVALIDNIH OSEB V SODOBNI JAPONSKI DRUŽBI IN NJIHOV TRENUTNI DRUŽBENI POLOŽAJ ... 24

7 ZAKLJUČEK ... 28

8 POVZETEK ... 31

9 日本語題名 ... 33

VIRI IN LITERATURA ... 36

PRILOGA 1: GLOSAR TERMINOLOŠKIH IZRAZOV ... 38

KAZALO GRAFOV

Graf 3: Prikaz števila invalidnih oseb na Japonskem (Kōseirōdōshō 2018, Shōgaisha no kazu 障害者 の 数) ... 5

KAZALO SLIK

Slika 1: Knjižica o telesni oviranosti (Naikakufu 2018, Shintaishōgaisha techō 身体障害者 手帳) ... 4

KAZALO TABEL

Tabela 1: Zakonita in dejanska stopnja kvotnega zaposlovanja invalidnih oseb v zasebnih podjetjih (Kōseirōdōshō 2019, Minkankigyō no hōteikoyōritsu to jitsukoyōritsu 民間企業 の 法定雇用率 と 実雇用率) ... 22

1 Uvod

1.1 Opredelitev problema, cilji in hipoteze

V življenju se je vsak zagotovo posredno ali neposredno srečal s kako invalidno osebo. Bodisi je o taki osebi zgolj slišal po pripovedovanju drugih bodisi jo je sam osebno spoznal. Nič nenavadnega se nam več ne zdi, če med sprehodom po mestu srečamo osebo z invalidnostjo.

Čeprav še vedno naletimo na ljudi, ki pri takih srečanjih zavijajo z očmi, dajejo neprimerne opazke, invalidne osebe dojemajo kot manjvredne ipd., je v družbi mogoče opaziti vse več prizadevanj in ozaveščanja javnosti, da se take osebe čim bolj opolnomoči in vključi v družbo kot njen sestavni del. Vedno več je prilagoditev za invalidne osebe na različnih področjih življenja (v izobraževanju, na področju zaposlovanja). Kot družba bi s svojimi prizadevanji morali stremeti k temu, da takim osebam omogočimo lažje in bolj kakovostno bivanje ter delovanje. Manjšinska skupina invalidnih oseb pa je na Japonskem pogosto potisnjena v ozadje, marginalizirana, odrinjena na družbeni rob oz. celo izolirana od preostale družbe. V diplomskem delu sem se posvetil opisani problematiki, s katero se srečujejo invalidne osebe na Japonskem. V diplomskem delu želim predvsem razbiti predsodke, ki jih imajo lahko ljudje do invalidnih oseb, in pokazati na stigmo, ki jo invalidne osebe nosijo zaradi predsodkov preostale družbe. Bralce želim ozavestiti o tej temi. Moj cilj je, da na eni strani prikažem nakazano problematiko in predstavim invalidne osebe v čim bolj realni luči. Po drugi strani pa, ker sem tudi sam invalidna oseba, se želim z njimi poistovetiti, primerjati svoje izkušnje z izkušnjami invalidnih oseb na Japonskem. Moja osebna zgodba in izkušnja z invalidnostjo je še en razlog več za to, da mi obravnavana tema veliko pomeni, mi je blizu in jo želim predstaviti v tej diplomski nalogi.

Na začetku diplomskega dela sem v teoretičnem delu definiral izraz invalidna oseba. Naredil sem kratek oris o zgodovini gibanj za pravice invalidnih oseb. Nato sem se osredotočil na pomembne aspekte življenja vsakega posameznika, in sicer na izobraževanje in zaposlovanje, ter predstavil, kako je na teh področjih poskrbljeno za invalidne osebe. Na koncu se sem se dotaknil še problematike dojemanja invalidnih oseb s strani preostale družbe na Japonskem.

Zadnji del diplomske naloge je empirični in vsebuje intervju z doktorjem, ki prav tako spada v skupino invalidnih oseb, in je smiselno navezan na predstavljena teoretična izhodišča v prvem delu diplomske naloge. Pred samim začetkom sem si zadal dve hipotezi, ki sem ju nato na podlagi teoretičnih ugotovitev v povezavi z empirično pridobljenimi podatki skozi diplomsko nalogo potrdil oz. ovrgel.

Hipotezi se glasita:

• Položaj invalidnih oseb na Japonskem se je v zadnjih 50-ih letih izboljšal, kar je posledica spremenjenih reform in zakonov s strani države, s katerimi je invalidnim osebam omogočila lagodnejše življenje. Za boljši položaj teh oseb in njihovo kakovost življenja pa bi Japonska lahko storila še marsikaj.

• Sodobna družba na Japonskem ima še vedno veliko predsodkov do oseb s posebnimi potrebami, kar se kaže v njihovem odnosu do takih oseb, predsodkih in stigmatizaciji, ki so jo osebe s posebnimi potrebami deležne. Tako tema invalidnosti še vedno ostaja tabu. Vse to vodi v skoraj brezbrižen odnos do invalidnih oseb na Japonskem, ki pogosto ostajajo spregledan, neopažen del populacije.

1.2 Metodologija

Pri pisanju diplomskega dela sem uporabil več metod raziskovanja. Nalogo sem zasnoval v treh delih. Prvi del temelji na sekundarni neempirični raziskavi ter interpretaciji virov in literature.

Ker se definicija invalidnosti razlikuje glede na kraj in kulturo, sem se najprej pozanimal, kako je pojem opredeljen na Japonskem. Nadaljeval sem z zgodovinsko metodo in naredil podrobnejši zgodovinski oris položaja invalidnih oseb v japonski družbi. S pomočjo japonskih reform, zakonikov, dokumentiranih razgovorov sem prikazal gibanja za njihove pravice. Oris pripomore k bralčevemu boljšemu razumevanju tega, kako je japonska družba ravnala z invalidnimi osebami in jih dojemala. V osrednjem delu sem opisal dva zelo pomembna aspekta v življenju invalidnih oseb: izobraževanje in zaposlovanje. Tudi v tem delu sem večinoma uporabil sekundarne vire, med katere sem vključil analizo spletnih strani šol, centrov in nastanitvenih institucij. V zadnjem delu sem uporabil empirično metodo, in sicer sem na podlagi resničnih primerov oseb s posebnimi potrebami in dogodkov prikazal njihov družbeni položaj in probleme, s katerimi se srečujejo v svojem vsakdanjiku. Poleg tega sem na pogovor povabil ameriškega doktorja Marka Bookmana, ki je veliko časa preživel na Japonskem in je tudi sam oseba s posebnimi potrebami.

Viri so v slovenskem, angleškem in japonskem jeziku. Uporabil sem Hepburnovo transkripcijo,

2 Splošna definicija invalidnosti na Japonskem

Preden se lahko poglobim v pomembnejšo problematiko in temeljna področja v življenju invalidnih oseb na Japonskem, sem se najprej pozanimal, kako je invalidnost tam definirana in kaj vse pojem zajema.

Na Japonskem je invalidnost označena s pojmom shōgai (障害). Vendar je bilo v zadnjem desetletju veliko govora, kako točno opredeliti in zapisati to besedno zvezo. Trenutno obstajata dva načina: 障害 in 障がい. Oba se bereta kot shōgai. Čeprav se prvi termin še naprej uporablja v zakonodaji, so ga aktivisti in borci za pravice invalidnih oseb zaradi svoje negativne konotacije močno kritizirali. Pismenka gai (害) namreč vsebuje pomen škode ali nesreče. Zato je bilo veliko predlogov, da se ravno ta nadomesti z nevtralnim zapisom v hiragani gai (がい).

Zaradi tega je veliko lokalnih vlad in ponudnikov storitev začelo uporabljati nevtralni izraz in tako podprlo želje zagovornikov pravic invalidnih oseb na Japonskem. Po drugi strani pa nekateri menijo, da sprememba le prikriva probleme predsodkov in diskriminacije, s katerimi se sooča mnogo invalidnih oseb. Trdijo, da je nadaljnja uporaba in zapis pismenke gai (害) dober opomnik, da je družba tista, ki največ prispeva k stigmatizaciji in zatiranju invalidnih oseb. (Diversity in the Arts Today 2021)

Zagovorniki obeh variant se zavedajo, da so glavna težava ljudje, ki nezavedno uporabljajo izraza na diskriminacijski način in s tem pokažejo svojo apatičnost ter nestrpnost do manjšine.

Strah in nesprejemanje drugačnih velikokrat vodi do predsodkov, diskriminacije ali celo vojn.

Potrebno si je vzeti čas za premislek in posvetiti večjo pozornost invalidnim osebam in njihovemu počutju. Le tako lahko ustvarimo raznoliko in strpno družbo. (Diversity in the Arts Today 2021)

Na podlagi drugega člena Temeljnega zakona o invalidnih osebah na Japonskem, ki je začel veljati 3. decembra leta 1993, se pojem »invalidna oseba« (shōgaisha 障害者) nanaša na osebe s telesno oviranostjo (shintaishōgaisha 身体障害者), osebe z motnjami v duševnem razvoju (chitekishōgaisha 知的障害), osebe z duševnimi motnjami (seishinshōgaisha 精神障害者) in ostale osebe, ki so zaradi fizičnih ali psihičnih motenj in socialnih ovir prikrajšane v vsakodnevnem ter socialnem življenju. (Naikakufu 2018)

Po mnenju Prava na področju zaposlovanja za invalide je invalidna oseba definirana kot posameznik, ki je zaradi telesne ali psihične oviranosti precej omejen v poklicnem življenju oz.

ima velike težave pri dolgoročnem opravljanju svojega poklica. (Limmanee 2003)

Poleg Temeljnega zakona o invalidnih osebah in Prava na področju zaposlovanja za invalidne osebe obstajajo še mnogi drugi zakoni, ki pojem opredelijo drugače in s tem lahko nudijo bolj specifične storitve. V skladu s členom 4 v Zakonu o storitvah socialnega varstva za telesno ovirane osebe velja, da pripada status telesne oviranosti osebam starejšim od 18 let, ki imajo prirojeno ali pridobljeno telesno hibo (ta mora biti navedena v priloženem seznamu) in so prejele potrdilo/knjižico o telesni oviranosti (shintaishōgaisha techō 身体障害 手帳). Za pridobitev knjižice sta potrebna veljavno zdravniško spričevalo in pisna izjava imenovanega zdravnika. (Limmanee 2003)

V potrdilu je navedeno lastnikovo ime, vrsta hibe in njena stopnja/resnost. Dokument ni nujen, ampak je edini način, s katerim lahko invalidna oseba prejme veliko več socialnih in davčnih ugodnosti. Država k prošnji za potrdilo večinoma spodbuja učence šol s prilagojenim programom kot tudi iskalce zaposlitev, ker lahko s pomočjo le-tega pridobijo status invalidne osebe in se legalno zaposlijo. Mnogi aktivisti za pravice invalidnih oseb menijo, da knjižica le povečuje družbeno stigmatizacijo, povezano z invalidnostjo, a hkrati se ji ni smiselno odreči, saj prinaša veliko ugodnosti.

Slika 1: Knjižica o telesni oviranosti (Naikakufu 2018, Shintaishōgaisha techō 身体障害者 手帳)

Telesna oviranost je razdeljena na pet podkategorij: slabovidnost, poškodbe sluha, težave z govorom, omejena mobilnost in visceralno obolenje¹. Poleg definicije in kategorizacije telesne oviranosti, ki sta zapisani v Zakonu o socialnem varstvu, so navedene tudi stopnje, po katerih se ocenjuje intenzivnost oviranosti. Sistem stopenj je oštevilčen od 1 do 7 (številka 1 predstavlja najhujšo stopnjooviranosti, kot na primer popolna nemobilnost, amputacija udov, ostrina vida izpod 0,01 ...). Stopnjo oviranosti lahko določi specializirani zdravnik, ki ima klinične izkušnje v določeni stroki. (Kohzuki 2014, 126)

2.1 Statistika in grafični prikaz števila invalidnih oseb na Japonskem

Na podlagi zadnje raziskave, ki je bila izvedena leta 2016, je na Japonskem okoli 9,4 milijona invalidnih oseb, kar znaša okoli 7,4 % celotne populacije države. Med njimi je 4,4 milijona telesno oviranih oseb, 1,1 milijona oseb z motnjami v duševnem razvoju in 3,9 milijona oseb z duševnimi motnjami. Ugotovili so, da je 48 % invalidnih oseb starih nad 65 let in 52 % pod 65 let.

1 Visceralno obolenje – motnje v delovanju notranjih organov (srca, pljuč, ledvic ...).

Graf 1: Prikaz števila invalidnih oseb na Japonskem (Kōseirōdōshō 2018, Shōgaisha no kazu 障害者 の 数)

Glavni namen raziskave je bil izvedeti, koliko invalidnih oseb stanuje v lastnem domu (z ali brez družine) in koliko jih biva v nastanitvenih domovih. Iz grafa lahko razberemo, da kar 8,9 milijona posameznikov živi doma, medtem ko je le 0,5 milijona naseljenih v nastanitvenih domovih.

Vendar če bi anketo izvedli pred štiridesetimi leti, bi bili rezultati popolnoma drugačni. Večina invalidnih oseb je takrat živela v nastavitvenih institucijah – v slabih pogojih, odcepljeni od lastnih družin, izolirani od družbe. Z zgodovinskim orisom želim bralca seznaniti s kruto preteklostjo in izpostaviti gibanja, s pomočjo katerih so si invalidne osebe izborile pravice za nekoliko boljšo prihodnost.

3 Zgodovinski oris gibanj za pravice invalidnih oseb na Japonskem

Še pred dvajsetimi leti nazaj japonska družba dosmrtnega zapiranja invalidnih oseb v institucije ni dojemala kot kršenje človekovih pravic. Danes se gibanja za pravice invalidnih oseb lahko pohvalijo z dejstvom, da financirajo več kot devetdeset centrov za samostojno življenje (jiritsu seikatsu sentā 自立 生活 センター) po celotni državi. Centri omogočajo skupnostne storitve, nudijo podporne dejavnosti in zagovarjajo gibanja za samostojno življenje invalidnih oseb v drugih azijskih državah. Njihov glavni cilj je uresničevanje programov, ki bodo invalidnim osebam, ne glede na stopnjo telesne oviranosti, omogočili samostojno življenje v družbi.

Gibanje za pravice invalidnih oseb na Japonskem je bila gonilna sila pri spremembi družbenih norm, politike in je tako izboljšala položaj invalidnih oseb ter njihovih družin. K temu sta največ pripomogla radikalno gibanje oseb s cerebralno paralizo v šestdesetih in sedemdesetih ter gibanje za samostojno življenje v osemdesetih letih. (Hayashi in Okuhira 2001, 855)

Veliko raziskav o zgodovini gibanj temelji na empirični dokumentaciji pogovorov s člani osebja centrov za samostojno življenje in z zagovorniki za pravice invalidnih oseb. Udeleženci so v pogovoru zaupali svoje osebne izkušnje ali izkušnje znancev – dogodki iz otroštva, izobraževanje, nastanitvene institucije, prvo ozaveščanje o gibanjih in njihova prizadevanja za prihodnost. Osebne izkušnje in zgodbe teh ljudi so ravno to, kar uteleša gibanje za pravice invalidnih oseb, s pomočjo katerega se je bilo invalidnim osebam mogoče osvoboditi iz primeža institucij in končno zaživeti aktivno, samostojno življenje.

Leta 1874 je bila na Japonskem ustanovljena centralizirana vlada, ki je hkrati sprejela Režim socialnih olajšav. Ta je priskrbel riž za revno starejšo populacijo, mlajše ljudi in invalidne osebe.

Vendar je bilo obenem pričakovano, da za vse zapostavljene skupine ljudi poskrbijo njihove družine in sosedi, saj so bile olajšave izjemno omejene. Medtem ko se je država prebijala skozi drugo svetovno vojno in depresijo, ki je sledila, se je okrepilo delavsko gibanje. Uvedeni so bili novi zakoni, ki so od vlade zahtevali večjo odgovornost za oskrbo revnih ljudi. Poleg tega sta bila sprejeta še zdravstveno zavarovanje in pokojninski program za delavce. A oskrba invalidnih oseb je bila še vedno v rokah njihovih družin ali sosedov. (Hayashi in Okuhira 2001, 855)

Leta 1950 je začel veljati Zakon o storitvah socialnega varstva za telesno ovirane osebe. To je bil prvi nacionalni zakon, ki je deloval v dobrobit invalidnih oseb na Japonskem. Vendar je bil zakon prvotno namenjen rehabilitaciji poškodovanih vojnih veteranov, da bi jim povrnili poklicne zmožnosti. Po tem zakonu so bili ustanovljeni centri za poklicno rehabilitacijo, ki so zagotovili podporno tehnologijo (protetične pripomočke, bergle in palice, hodulje, invalidske vozičke, slušne aparate ter umetne ude). Invalidne osebe (z izjemo poškodovanih veteranov) so bile še vedno finančno odvisne od svoje družine ali pa so prejele javno pomoč. Nekateri posamezniki so živeli v ustanovah, ki so bile financirane z javnimi sredstvi. (Heyer 2015, 145) Leta 1961 je Japonska uvedla nacionalno pokojnino. Ta je sprva pripadala le delavcem, a je kmalu zatem postala univerzalna. S tem se je tudi zasnovala dodatna socialna podpora.

Namenjena je bila družinam brez očetov, invalidnim osebami in starejšim posameznikom, ki več niso bili zmožni opravljati svojega poklica. Znesek invalidske pokojnine je bil odvisen od prihodkov posameznih družinskih članov in stopnje oviranosti. Večinoma so bili zneski izjemno nizki in niso zadostovali za preživetje. Ker so bile invalidne osebe odvisne od oskrbe sorodnikov in niso imele dovolj visokih pokojnin, sta jim preostali le dve izbiri: ostati doma ali začeti novo življenje, življenje v nastanitvenih institucijah. (Stevens 2013, 76–7)

3.1 Nastanitvene institucije

V šestdesetih letih so starši invalidnih oseb zahtevali, da se uvedejo nastanitveni domovi za njihove otroke. Kot je bilo omenjeno prej, je bila po takratnih družbenih normah celotna skrb za invalidne osebe prepuščena družinam ali sosedom. Starši tega več niso bili zmožni opravljati, saj je bila oskrba potrebna ves čas. Ko se je po drugi svetovni vojni začela ekonomija hitrejše razvijati, je japonska družba začela izpolnjevati njihove zahteve. Zgradili so nove nastanitvene domove in več rehabilitacijskih centrov za veterane spremenili v nastanitvene centre za invalidne osebe. Obstajali sta dve glavni vrsti nastanitvenih domov, in sicer nastanitveni domovi za otroke oz. posameznike, mlajše od 18 let (shōgaijishisetsu 障 害 児 施 設) ter nastanitveni domovi za odrasle oz. posameznike, starejše od 18 let (shōgaishashisetsu 障害者 施設).

Kot pravi zaposleni K. Onoue (v Hayashi in Okuhira 2001, 857) so na otrocih s posebnimi potrebami pogosto opravljali operativne posege. Starši so to kirurgom odobrili v upanju, da bodo njihovi otroci ozdraveli ali da se jim bo stanje vsaj nekoliko izboljšalo. V resnici se je zgodilo ravno obratno. V številnih primerih se je zaradi operacij njihovo fizično stanje močno poslabšalo.

V institucijah je bila prisotna tudi spolna zloraba žensk. Bilo je veliko incidentov, kjer je moško osebje otipavalo oprsje stanovalk, medtem ko so jim pomagali pri umivanju. Zabeleženo je veliko primerov verbalne zlorabe in zmerjanja, kot na primer »si breme za celotno družbo« in

»tvoji starši bi te morali ubiti«. Moško osebje je istočasno umivalo tako moške stanovalce kot tudi ženske stanovalke. Stranišča za stanovalce niso imela vrat. Izvedba protestov proti takšnim zlorabam ni bila mogoča, saj so stanovalci potrebovali dnevno asistentsko pomoč in so bili tako prisiljeni sprejemati vsakršna ponižanja. (Hayashi in Okuhira 2001, 858)

Nastanitvene institucije so bile zgrajene na oddaljenih lokacijah izven večjih mest, ker je bila zemlja tam cenovno sprejemljiva. Zaradi takšne izolacije so bili za institucionalizirane osebe obiski družinskih članov, prijateljev, celo vladnih urednikov zelo redki dogodki. Poleg tega niso smeli zapustiti svojih prostorov, ne da bi nekaj tednov prej vložili prošnje za dovoljenje, pa tudi takrat so upravitelji institucij pogosto zavrnili njihove zahteve. V mnogih primerih je bilo stanovalcem dovoljeno obiskati svojo družino samo enkrat do dvakrat na leto (običajno ob novem letu). Obiski v domovih pa so bili omejeni na enkrat do dvakrat mesečno. Družinski člani so svojim otrokom v domove na skrivaj prinašali prigrizke, saj so bili močno podhranjeni zaradi strogih diet. Otroci, ki so bili zapuščeni pred vrati institucij ali katerih starši so izginili po tem, ko so jih predali instituciji, niso imeli popolnoma nobenih obiskov. Brez kakršnega koli znanja o zunanjem svetu so do osemnajstega leta ostali zaprti in bili nato premeščeni v nastanitvene institucije za odrasle. Stanovalci, ki so imeli obiske, so bili tretirani boljše kot tisti brez obiskov. (Bookman 2020, 125–27)

Poleg očitnega kršenja človekovih pravic so stanovalci živeli v izjemno težkih življenjskih pogojih. Sobe niso imele ure ali ogledala, stanovalci pa so morali prositi za dovoljenje za uporabo telefonov. Če so stanovalci nasprotovali politiki institucije, jim je bila zavrnjena pomoč pri uporabi invalidskega vozička. Skrbniki, ki so bili zadolženi za prilagoditev nastanitvenih prostorov po potrebah stanovalcev, so pogosto zanemarili njihove želje.

Vsakodnevni urniki so bili določeni in prilagojeni tako, da so ustrezali nastanitveni instituciji namesto stanovalcem. Na primer: v nastanitvenem domu za invalidne otroke je bil čas zbujanja

ob šestih zjutraj. Da so bili do takrat vsi pripravljeni, so asistenti otroke zbujali že ob štirih zjutraj in jih pričeli oblačiti. Otroci so bili tudi razvrščeni po stopnji invalidnosti. Posamezniki z lažjimi okvarami so bili bolj priljubljeni med učitelji in osebjem. Posledično so nekateri otroci sprejeli elitizem osebja in se tako dojemali za boljše od tistih s hujšimi okvarami. (Bookman 2020, 126)

Glavni namen nastanitvenih institucij je bil usposobiti svoje stanovalce, da premagajo svojo nezmožnost in postanejo čim bolj podobni neinvalidnim osebam. Otroke, ki zaradi svojih okvar niso bili več mobilni, so silili k hoji. Bili so zanemarjeni in potisnjeni v ozadje. Njihove postelje so postale njihov celoten svet. (Hayashi in Okuhira 2001, 858)

Zaradi neprestanega kršenja človekovih pravic, težkih življenjskih pogojev in diskriminacije so se invalidne osebe začele upirati in boriti proti nepravičnostim, ki so jih povzročile nastanitvene institucije, vlada in nenazadnje tudi družba. S tem se pojavijo prva invalidska gibanja in protesti.

3.2 Pojav prvega invalidskega gibanja (shōgaisha undō 障害者 運動 )

Okoli leta 1970 se je na Japonskem zaradi dveh pomembnih dogodkov začelo oblikovati prvo invalidsko gibanje. Prvi dogodek je bil konflikt, ki se je zgodil v nastanitvenem centru Fuchū ryōiku (府中 療育). Drugi pa je bil protest proti javni peticiji. Pomembno je omeniti tudi Aoi shiba no kai (青い芝 の 会), združenje oseb s cerebralno paralizo, ki je igralo ključno vlogo pri protestu in imelo močan vpliv na gibanje za pravice invalidnih oseb v sedemdesetih ter osemdesetih letih. Kritizirali so neinvalidno družbo in spremenili mišljenje o invalidnosti ne samo med invalidnimi osebami, temveč tudi med splošno populacijo.

3.2.1 Konflikt v nastanitvenem centru Fuchū ryōiku (府中 療育)

Nastanitveni center za varstvo in izobraževanje Fuchū ryōiku (府中 療育) je bil ustanovljen leta 1986 pod vodstvom levo usmerjenega guvernerja Tokia Tature Minobeja in je veljal kot zgledna ustanova. V resnici ni bila nikakršna izjema glede trpinčenja svojih stanovalcev. V centru je stanovalo okoli dvesto otrok, ki so imeli ali težke fizične hibe ali duševne motnje, sto odraslih oseb s težkimi fizičnimi hibami in petdeset otrok s težkimi duševnimi motnjami. Da so

pižame štiriindvajset ur na dan in prebivali v spalnicah, ki so si jih delili. Držati so se morali strogih diet, nošenje hrane v domove pa je bilo prepovedano. Niso smeli navezovati stikov z osebami zunaj centra, z izjemo obiskov, ki so bili dovoljeni enkrat mesečno. Iz ustanove so smeli izstopati le enkrat na tri mesece in le v primeru, če so njihovi starši vložili pisno prošnjo.

Verbalne zlorabe osebja so bile pogoste, zlasti kadar so stanovalci potrebovali pomoč pri uporabi stranišča. (Shakespeare 2015, 28)

Ker so bile prošnje po boljših bivalnih razmerah neuslišane, so leta 1970 nekateri stanovalci centra Fuchū ryōiku začeli gladovno stavko v znak protesta. Čeprav je bila gladovna stavka deležna nekaj medijske pozornosti, se situacija v centru ni izboljšala. Dve leti kasneje je skupnost stanovalcev, ki je posledično nastala zaradi množičnega odpuščanja naklonjenega osebja, ljudi pozvala k shodom pred tokijsko občinsko stavbo. Tokrat so pridobili ogromno podporo s strani delavskih in študentskih aktivistov, ki so pripomogli pri izvedbi in vzdrževanju shodov. Ti so trajali več kot eno leto. Vlada je bila s tem prisiljena preučiti življenjske razmere nastanitvenih institucij. Incident je vodil do novega premišljevanja o življenjskih alternativah invalidnih oseb. Do sedaj so v življenju imeli le dve možnosti: živeti s starši ali v instituciji.

Začelo se je novo razmišljanje o možnosti novega samostojnega življenja. (McCormack 2019, 36)

3.2.2 Aoi shiba no kai (青い芝 の 会)

Nacionalno združenje ljudi s cerebralno paralizo Aoi shiba no kai je v tem času prevzelo vodilno vlogo v političnih gibanjih za pravice invalidnih oseb. Otroci s cerebralno paralizo so bili običajno zaprti v svoje domove, toda ustanovni člani Aoi shibe so prihajali iz premožnih družin, ki so si lahko privoščile pošiljanje svoji otrok v drage rehabilitacijske ustanove. Nekaj posameznikov je celo obiskalo fakulteto. Vendar so se po končanem izobraževanju seznanili s kruto resnico, da zanje ni več prostora v družbi. Tudi invalidske organizacije niso sprejele oseb s cerebralno paralizo. Aoi shiba je bila prvotno ustanovljena kot družabni klub, vendar so kmalu začeli oblikovati politične platforme, ki so zahtevale ustanovitev stalnih bivalnih prostorov za ljudi s cerebralno paralizo, kar pa je nekaj, kar bi danes gibanje odločno zavrnilo. Takrat je bil to edini način, da so lahko dobili kanček svobode. (Heyer 2015, 142)

Hiroshi Yokata, ki je bil eden izmed izvršnih članov združenja, je sestavil pet izhodiščnih točk za aktivistično gibanje Aoi shibe:

• Sebe identificiramo kot osebe s cerebralno paralizo (CP). Naš položaj v sodobni družbi prepoznavamo kot »obstoj, ki ne bi smel obstajati«. Verjamemo, da bi moralo biti to priznanje, izhodiščna točka našega delovanja in celotnega gibanja.

• Za svoje pravice se bomo borili agresivno. Ko se identificiramo kot ljudje s CP, si hočemo zagotoviti zaščito. Verjamemo, da je močna samozavest edini način za dosego samozaščite in na tem prepričanju delujemo.

• Obsojamo egoizem, ki je prikrit v ljubezni in pravičnosti. Verjamemo, da je medsebojno razumevanje edini način reševanja problemov in na tem prepričanju delujemo.

• Ne izbiramo načina reševanja problemov. Iz svojih osebnih izkušenj smo se naučili, da enostavne rešitve vodijo do nevarnih kompromisov. Verjamemo, da so neskončna soočenja edini ustrezni ukrep in na tem prepričanju delujemo.

• Zanikamo prepričanja neinvalidnega dela civilizacije. Zavedamo se, da se je sodobna civilizacija uspela obdržati le tako, da je izključila ljudi s CP. Z ustvaritvijo lastne kulture z gibanji in vsakdanjim življenjem obsojamo sodobno civilizacijo in na tem prepričanju delujemo. (Tateiwa 2020)

Leta 1970 je v Yokohami mati ubila svojega dvoletnega invalidnega otroka. Zaradi tega je društvo staršev invalidnih otrok iniciiralo peticijo za zaustavitev kazenskega pregona matere.

Takšne peticije niso bile nič novega. Običajno so krivdo preusmerili na premajhno število institucij za invalidne osebe. Poleg tega so državljani močno sočustvovali in bili na strani staršev. Pod vplivom tega javnega protesta je okrožno državno tožilstvo ponovno preučilo pregon, vendar je združenje Aoi shiba tokrat javno skritiziralo gibanje staršev. Te so obtožili, da so predstavniki neinvalidne družbe, ki je gojila evgenično ideologijo² in s tem invalidnost označila za usodo hujšo od smrti. Boj proti peticiji je bil uspešen in mati je bila v skladu z zakonom prijeta. (McCormack 2019, 35)

Primer detomora je bil zagon za poznejši radikalni aktivizem Aoi shibe. Skupina se je udeležila shodov, demonstracij in sodelovali pri civilni neposlušnosti. Organizirali so celo zasedbo oseminsedemdesetih mestnih avtobusov v Kawasakiju, potem ko je avtobusno podjetje zavrnilo prevoz potnikov na invalidskih vozičkih. Aoi shiba vidi svoj aktivizem kot obliko agresivnega zavzemanja za lastne pravice, s pomočjo katerega se bojuje za odpravo splošnih prepričanj v

»ljubezen in pravičnost« neinvalidne družbe, ki ju dojemajo kot zatiranje in pokroviteljsko vedenje do invalidnih oseb. Sebe ne označujejo kot reševalcev problemov (enostavne rešitve bi vodile le do nevarnih kompromisov), temveč kot posameznike, ki težave le izpostavijo. To je bilo daleč od nemočnega, pasivnega in skladnega vedenja, ki je bilo običajno pričakovano s strani invalidnih oseb. (Heyer 2015, 143)

Ko se je v sedemdesetih letih povečala ozaveščenost o gibanju za pravice invalidnih oseb, so se nekateri izselili iz nastanitvenih institucij ali domov svojih staršev in začeli novo življenje v skupnosti, ki so jo podpirali prostovoljni asistenti/spremljevalci.

3.3 Življenje v skupnosti

Štiriindvajseturno upravljanje lastnega življenja s pomočjo prostovoljnih spremljevalcev je predstavljalo ogromne izzive, vključno z iskanjem spremljevalcev in urejanjem njihovega urnika. Številne invalidne osebe so nenehno telefonirale in poskušale poiskati asistentsko pomoč. Kmalu so se med sabo potegovali za iste spremljevalce. Njihove osebne potrebe za vsakodnevno življenje v skupnosti so jih vodile v pogajanja z lokalnimi vladami znotraj številnih regij. Zahtevali so, da vlada ustvari programe, kot so asistentska pomoč na domu, in zagotovi sredstva, ki omogočajo invalidnim državljanom neposredno najemanje osebnih spremljevalcev. Namesto da bi vodili proteste kot odziv na diskriminatorne incidente, so organizacije za pravice invalidnih oseb vložile več energije v pogajanja z regionalnimi vladami za izboljšanje njihovega vsakdanjika. (Hayashi in Okuhira 2001, 863)

V osemdesetih letih so invalidne osebe začele razmišljati o samostojnem življenju kot alternativi za institucionalno življenje. Leta 1980 je podružnica Aoi shibe v Osaki naredila raziskavo o bivanjskih pogojih invalidnih oseb. Podatki, ki so jih zbrali o približno 200 vprašanih, so razkrili nekaj resno zaskrbljujočih problemov. Ugotovili so, da je povprečen posameznik ves dan samo gledal televizijo, razen če je šel s prostovoljnim spremljevalcem enkrat na mesec ven. Običajno je bilo tudi, da se je umival enkrat na mesec, ker so bili starši prestari in fizično nezmožni pomagati. Svoje podatke so predstavili mestni vladi v Osaki in se več let pogajali o ustanovitvi osebnega programa, ki bi vseboval asistentsko pomoč za potrebe invalidnih posameznikov. Leta 1986 so v Osaki začeli izvajati Program osebnih spremljevalcev za telesno ovirane osebe. Istega leta so ustanovili prvi center za samostojno življenje. (Hayashi in Okuhira 2001, 863)

3.4 Centri za samostojno življenje (jiritsu seikatsu sentā 自立 生活 センタ ー )

Samostojno življenje ne pomeni, da želimo vse narediti sami, ne potrebujemo nikogar ali želimo živeti v izolaciji. Pač pa pomeni, da v vsakdanjem življenju zahtevamo enake odločitve in nadzore, kot jih imajo naši neinvalidni bratje in sestre, katerim so takšne reči samoumevne. Želimo odraščati v lastni družini, hoditi v šolo, voziti se z istim avtobusom kot naši sosedje, delati na delovnih mestih, ki ustrezajo naši izobrazbi in interesom, ter ustvariti lastno družino. Smo povsem običajni ljudje, ki imajo enake potrebe kot ostali ljudje. Potrebe po pripadnosti, skupnosti in ljubezni. (Heyer 2015, 155)

V sredini osemdesetih let se je nova generacija invalidskih organizacij zavzemala za model, ki temelji na pravicah in zahteva polno udeležbo, samoodločbo ter vključevanje v vse družbene ravni. Najvidnejša posledica te nove generacije je vse večja mreža centrov za samostojno bivanje/življenje (jiritsu seikatsu sentā 自立 生活 センター). Prvi center, imenovan Human Care (Hyūman kea kyōkai ヒューマンケア協会), je bil ustanovljen leta 1986 v predmestju Tokia in se je zgledoval po zelo uspešnem centru v Berkeleyju v Kaliforniji, ki je bil konec šestdesetih let izvor in središče ameriškega gibanja za pravice invalidnih oseb. (Heyer 2000, 122)

Novi center za samostojno življenje je ustanovil poslovno pisarno in ponudil naslednje plačilne storitve: program samostojnega bivanja, svetovanje med vrstniki in program osebnega spremstva. Program samostojnega bivanja je udeležence opremil s socialnimi veščinami, ki jih bodo potrebovali za življenje znotraj skupnosti (Hayashi in Okuhira 2001, 866)

Pojem samostojnega življenja je v središču načela normalizacije, ki nadzor vrne nazaj v roke invalidnih oseb. Namesto da bi javna sredstva namenili institucijam, zagovorniki samostojnega življenja trdijo, da bi morale socialne in finančne storitve iti neposredno v roke invalidnih oseb, ki lahko nato zaposlijo, odpustijo in usposobijo osebne spremljevalce, saj jim bodo le te zagotovili možnost za samostojno življenje. (Heyer 2000, 123)

22. novembra leta 1991 je bil ustanovljen Japonski svet za centre za samostojno življenje – JIL (Zenkoku jiritsu seikatsu sentā kyōgikai全国 自立 生活 センター 協議会). JIL je bila zveza

morajo imeti status invalidne osebe. Drugič, organizacija mora zagotoviti »paketno storitev«, ki jo sestavljata vsaj dva od naslednjih štirih programov: svetovanje med vrstniki, program osebnih spremljevalcev, stanovanjska služba in program samostojnega bivanja. Nazadnje pa morajo organizacije sprejeti vse invalidne osebe, ne glede na vrsto ali resnost njihovih hib.

(Bookman 2020, 193)

Aktivisti za pravice invalidnih oseb iz sedemdesetih let so skupaj z novimi zagovorniki, ki so se izobraževali v ZDA, združili moči in ustanovili programe osebnega spremstva. Članstvo se je začelo z desetimi centri. Do leta 2000 je bilo na Japonskem ustanovljenih 90 centrov za samostojno življenje, ki so bili včlanjeni v zvezo JIL. JIL zagotavlja pomoč pri ustanavljanju novih centrov, spodbuja sodelovanje med obstoječimi centri in si prizadeva pridobiti javno priznanje za svoje delo. Prav tako ozavešča širšo javnost o kršitvah človekovih pravic invalidnih oseb in se zavzema za izkoreninjenje vseh takšnih kršitev. (Hayashi in Okuhira 2001, 866–67) Zaradi povečane velikosti in vpliva Japonskega sveta za centre za samostojno življenje je ta razširil obseg svojih dejavnosti tudi na raziskave, ki so bile povezane s prevozom in promocijo vzpostavitve okolja brez ovir. Nekateri centri, ki so bili člani JIL, kot je na primer Human Network v Kumamotu (Hyūman nettowāku Kumamotoヒューマン ネットワーク 熊本), so v ZDA in Evropo poslali svoje osebje, da bi zbirali informacije o različno dostopnih tehnologijah, ki so jim bile posredovane preko poročil. Drugi člani, kot na primer Funabashi center za samostojno življenje invalidnih oseb (Funabashi shōgaisha jiritsu seikatsu sentā 船 橋 障害者 自立 生活 センター), so poskušali ozavestiti širšo javnost tako, da so v javnih publikacijah izpostavili vrline dostopnosti. To počnejo tudi dandanes. (Bookman 2020, 198) Gibanje za pravice invalidnih oseb na Japonskem je začelo podpirati gibanja za samostojno življenje v drugih azijskih državah. Japonski zagovorniki gibanja potujejo v preostale azijske države in tamkajšnjim invalidnim osebam predstavijo svojo filozofijo ter izkušnje, ki so jih pridobili v centrih za samostojno bivanje.

Mnogi izmed njih se sami odpravijo tja in se prepričajo na lastne oči. Japonski zagovorniki samostojnega bivanja upajo, da se bodo ostale azijske države učile na njihovih preteklih napakah in se s tem izognile ustanovitvi segregacijskih institucij, saj bi bilo na novo ustanovljene institucije težko odpraviti. S pomočjo gibanja za pravice invalidnih oseb in gibanja za samostojno življenje se je položaj invalidnih oseb močno izboljšal, vendar bo za bolj kakovostno življenje potrebno storite še marsikaj. Zlasti na področju izobraževanja in zaposlovanja.

4 Izobraževanje invalidnih učencev na Japonskem

V japonskem izobraževalnem sistemu je prisotna izrazita segregacija invalidnih učencev.

Velika večina učencev s posebnimi potrebami se izobražuje v šolah s prilagojenim programom (tokushugakkō 特 殊 学 校). Starši in učitelji so se v povojnem obdobju, ko Zakon o izobraževanju iz leta 1947 (Kyōiku kihonhō 教育基本法) ni zagotovil državne podpore za ustanovitev posebnega šolstva, dolgo in navsezadnje tudi uspešno borili za temeljne izobraževalne pravice za invalidne otroke. Koalicija, ki jo je sestavljalo novoustanovljeno Društvo učiteljev na šolah za gluhe, je skupaj z drugimi učitelji šol s prilagojenim programom in starševskimi organizacijami lobirala pri ministrstvu za izobraževanje, da bi ustanovila nacionalno mrežo šol s prilagojenim programom. Finančna podlaga za nacionalni sistem izobraževanja oseb s posebnimi potrebami pa je bila priskrbljena šele leta 1956 ob sprejemu zakona o ustanovitvi šol s prilagojenim programom, ki je vzpostavil obvezno izobraževanje (do srednje šole) za vse telesno ovirane otroke. (Mogi 1992, 442)

Japonski izobraževalni sistem za invalidne otroke je finančno in politično ločen od rednega.

Obstajajo tri vrste ločenih oz. šol s prilagojenim programom: šole za slepe (mōgakkō 盲学校), šole za gluhoneme (rōgakkō 聾学校) in šole za učence z motnjami v duševnem razvoju, telesnimi okvarami ter zdravstvenimi težavami (yōgogakkō 養護学校). Večina invalidnih otrok se v svoji prefekturi izobražuje v eni izmed prej naštetih šol. Razen, če imajo blažje oblike invalidnosti in se lahko kot izjema vpišejo v redne lokalne šole, ki izvajajo prilagojene učne programe (tokushu gakkyū 特殊 学級). Zaradi vse večjega števila izjemnih vpisov so konec devetdesetih let v rednih šolah uvedli prilagojene učne ure (tsūkyū 通級), ki so se izvajale v ločenih učilnicah in omogočile boljšo prilagoditev posameznikom. Programi in ure so razdeljeni po kategorijah invalidnosti: slabovidnost, naglušnost, telesna oviranost, težave v duševnem razvoju itd. Ker se na Japonskem srednje šole ne dojema kot obvezni del izobraževanja, se posebne učne ure v srednjih šolah le redko izvajajo. To pomeni, da bo večina invalidnih otrok v času svojega izobraževanja obiskovala šolo s prilagojenim programom ali imela izobraževalne izkušnje le znotraj ločenih učilnic. (Heyer 2015, 136–37)

prihodnji uspeh na delovnem mestu, ki je v veliki meri odvisen od medosebnih odnosov in spoštovanja družbenih norm. (Mogi 1992, 443)

Glavni namen je torej invalidne otroke vpisati v redne šole, kjer bodo v stiku s sovrstniki in jim hkrati zagotoviti prilagojeno izobraževanje ter posebno pozornost.

Danes se starši invalidnih otrok večinoma borijo za pravico srednješolskega izobraževanja. To je pogosto onemogočeno učencem, ki so akademsko usposobljeni, a niso zmožni izpolnjevati zahtev pri športni vzgoji ali dostopati do šolskih območij. Tipičen primer je bil učenec z mišično distrofijo, ki je dosegel izjemne rezultate (zgornjih deset odstotkov) na sprejemnem izpitu v javni šoli Agagasaki, vendar ga ravnatelj šole ni želel sprejeti. Trdil je, da otrok ne bi mogel izpolnjevati zahtevajočih kriterijev pri športni vzgoji in bi se lahko z invalidskim vozičkom celo ponesrečil. Primer je leta 1991 prišel na sodišče. Starša sta na koncu dobila pravdo in otroka lahko vpisala v javno srednjo šolo. (Mogi 1992, 443)

Do leta 2007 japonska zakonodaja ni priznavala učnih motenj/težav kot uradno kategorijo invalidnosti. To pomeni, da otroci z učnimi težavami niso bili deležni ne posebne pozornosti ne ustrezne izobrazbe v japonskem javnem šolskem sistemu. Starši otrok z učnimi težavami so leta 1990 ustanovili Nacionalno združenje staršev za otroke z učnimi težavami, z namenom, da bi lobirali zakonodajo za vključitev te kategorije. Med invalidnosti, ki so bile izključene do reforme leta 2007, spadata tudi motnja pozornosti in hiperaktivnosti in avtistična motnja. Otroci so se v javnih šolah spopadali z mnogimi težavami, saj je bilo v običajnem razredu povprečno 40 učencev in en sam učitelj. Od njih pa se je zahteval isti nivo znanja kot pri neinvalidnih sovrstnikih. V japonskem izobraževalnem sistemu vlada močan etos enakega obravnavanja, ki ceni enotna pričakovanja in se upira prepoznavanju posebnih potreb. Na podlagi etosa bi bili učenci s posebnimi potrebami (tudi tisti, ki jih zakonodaja priznava) prepuščeni samim sebi, brez kakršne koli posebne pomoči ali pozornosti. Še vedno je običajno, da se učitelj prostovoljno odloča, ali bo sprejel v razred otroka s posebnimi potrebami. To stori le, če je mati ali kateri drug družinski član pripravljen služiti kot otrokov redni osebni spremljevalec. (Heyer 2015, 137–38)

Leta 2007 je japonska vlada spremenila svoj zakon o šolstvu in vključila nov sistem podpornega izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami (tokubetsushienkyoiku 特 別 支 援 教 育).

Ministrstvo za izobraževanje se je zavzemalo za princip normalizacije in obljubljalo enake možnosti za invalidne otroke. Z zagotavljanjem individualne izobraževalne podpore je želelo krepiti njihovo avtonomijo in jim tako omogočiti lažje sodelovanje v vseh aspektih družbe.

Ministrstvo je prišlo do realizacije, da mora posebno izobraževanje ustrezati individualnim potrebam invalidnih učencev in da ga lahko zagotovijo na drugačen način, ne le s šolami s prilagojenim programom. (Heyer 2015, 139–40)

Japonska si je leta 2014 z ratifikacijo 24. člena konvencije Združenih narodov (ZN) prizadevala za popolno integracijo invalidnih učencev. Vendar je trenutna situacija daleč od tega. Zaradi razvoja podpornega izobraževanja so razvidne nekatere pozitivne spremembe, na primer boljše šolanje otrok z večjim številom okvar in boljša integracija otrok z avtistično motnjo v redne šole. Vendar na drugih področjih ni opaziti napredka, kar dokazuje množičen vpis invalidnih otrok v šole s prilagojenim programom (in ne v redne šole) ter skromne možnosti za prihodnje sodelovanje v večinski družbi. (Mithout 2016, 181)

Musashinohigashigakuen (武蔵野東学園), ki se nahaja v tokijskem mestu Musashino, je primer šole s prilagojenim programom, ki je bila leta 1964 prvotno ustanovljena kot vrtec z rednim programom. Takrat je vrtec obiskoval učenec, za katerega se je kasneje izkazalo, da ima avtistično motnjo. Otrok je spodbudil ustanovitelje, da v šoli implementirajo podporni način izobraževanja za učence s posebnimi potrebami. Z močnim trudom so ustanovili inštitut za učence z avtistično motnjo in neinvalidne učence (od vrtca do srednje šole), ki ima mednarodno priznan izobraževalni program za učence z duševnimi motnjami. Januarja 2016 je šolo obiskovalo 1612 učencev, 468 jih je imelo avtistično motnjo. Od marca 2016 je šolo končalo 941 učencev z avtistično motnjo. Od tega jih 53 % zdaj dela na običajnih delovnih mestih, 36 % se jih nahaja v zaščitenih delavnicah, 10 % pa jih obiskuje napredne šole, kot so fakultete, tehnične šole ali centri za poklicno usposabljanje. Pouk poteka v japonščini, a imajo nekaj angleško govorečih učiteljev in aktivno sprejemajo gostujoče predavatelje iz tujine.

(Musashinohigashigakuen 2021)

Čeprav Japonska namenja vse več pozornosti željam invalidskih združenj in staršem invalidnih otrok, bodo za boljšo integracijo potrebne večje spremembe v zakonodaji in družbi. Zgodnja ločitev invalidnih otrok v šolstvu povzroča še večje stopnje segregacije, zlasti na področju zaposlovanja.

5 Zaposlovanje invalidnih oseb na Japonskem

Japonska vlada je ustanovila dobro razvito mrežo rehabilitacijskih programov in socialnih dodatkov, ki bodo služili v korist invalidnih oseb. Njihov poklicni rehabilitacijski program³ je mednarodno priznan s strani poklicnega usposabljanja in posredovanja zaposlitev v javnih zavodih za varno zaposlovanje. (Ison 1992, 4)

Japonska velja za vodilno državo na področju poklicne rehabilitacije v Aziji in nudi veliko finančne podpore ter pomoči za raziskave v prid ustanovitve podobnih sistemov v drugih območjih države. Po Priporočilu o poklicni rehabilitaciji, ki ga je leta 1955 ustvarila Mednarodna organizacija dela (MOD) in je postalo mednarodno merilo za poklicno rehabilitacijo, je koalicija invalidnih skupin pod vodstvom Japonskega združenja za rehabilitacijo invalidnih oseb (Nihon shōgaisha rihabiritēshon kyōkai 日本 障害者 リハビリ テーション 協会) zahtevala, da japonska vlada sprejme konkretne ukrepa za boljše priložnosti pri zaposlovanju invalidnih oseb. (Heyer 2000, 113) Združenje danes še vedno aktivno deluje.

Organizirajo obsežne raziskovalne konference o rehabilitaciji znotraj Japonske. Mednarodno pa delujejo kot kontaktna točka za ostale rehabilitacijske centre po vsem svetu. V zadnjih letih si prizadeva za razvoj in razširjanje digitalnih knjig (DAISY) za otroke z motnjami v razvoju in slabovidne otroke. (Nihon shōgaisha rihabiritēshon kyōkai 2021)

Zaradi zahtev združenja je bil leta 1960 sprejet Zakon o spodbujanju zaposlovanja telesno oviranih oseb (Shintaishōgaisha koyō sokushinhō 身体障害者 雇用 促進法), ki je bil prvi zakon o zaposlovanju za invalidne osebe in je tako spremenil njihovo pozicijo socialnega varstva ter izboljšal njihove možnosti pri zaposlovanju. Zakon je najprej uvedel kvotni sistem, ki je znašal 1,3 % za zasebna podjetja in 1,6 % za vladne organizacije. Poleg tega je uvedel še finančno podporni program, obsežno poklicno usposabljanje in posredovanje delovnih mest v javnih zavodih za varno zaposlovanje. Kvota ni bila zakonska zahteva, temveč le moralna obveza delodajalca. Kljub pomankanju uveljavitve omenjenega zakona pa se je stopnja zaposlenosti invalidnih oseb v zasebnih podjetjih iz 0,78 % dvignila na 1,1 % v letu 1965 in nato na 1,25 % v letu 1970. Leta 1976 je bil ciljni odstotek, ki je znašal 1, 36 %, presežen za 0, 6 %. Ta rast pa ne more biti pripisana omenjenemu zakonu, temveč je bila posledica izjemne

3 Poklicna rehabilitacija – celosten proces, v katerem se zavarovanca (delavno invalidno osebo) strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, tako da se lahko ustrezno zaposli in ponovno vključi v delovno okolje. Ali pa se ga usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki.

gospodarske rasti na Japonskem v 60-ih in 70-ih letih. To obdobje je ponujalo več zaposlitvenih možnosti ljudem z lažjimi oblikami invalidnosti zlasti v majhnih ali srednje velikih podjetjih, kjer so imeli težave pri zaposlovanju neinvalidnih delavcev. (Matsui 1994, 368)

Zaposlovanje invalidnih oseb je močno upadlo z naftnim šokom leta 1973, ki je močno oviral japonsko gospodarstvo. Hkrati pa so vladne raziskave pokazale, da se je povečalo število starejših invalidnih oseb in število oseb s hujšimi oblikami invalidnosti. Te osebe so se vse težje preživljale, zato je bil leta 1976 zakon spremenjen. Kvota za zaposlitev invalidnih oseb je postala zakonska zahteva in je bila zvišana na 1,5 odstotka (1,9 odstotka za državne organe).

Osebe s hujšimi oblikami invalidnosti se je pod kvoto upoštevalo dvojno. Revizija zakona iz leta 1976 je tudi zahtevala, da delodajalci svojemu javnemu uradu za varno zaposlovanje sporočijo število fizično invalidnih oseb, ki so jih zaposlili. Delodajalci, ki niso upoštevali kvote, so morali ustvariti nov načrt za takšno zaposlitev in ga poskušati realizirati. Načrti so pogosto zahtevali, da delodajalci invalidnim osebam prilagodijo obstoječe objekte, zgradijo nove objekte ali zagotovijo dodatno usposabljanje. Stroški so bili pokriti z mesečnimi kazenskimi dajatvami, ki so bile pobrane delodajalcem, ki niso izpolnili kvot za zaposlitev. V primeru, da podjetje še vedno ni upoštevalo načrta, se je znašlo na seznamu, ki ga je vsako leto objavilo ministrstvo za delo, in naložena jim je bila dodatna globa v vrednosti do dvesto tisoč japonskih jenov. (Hasegawa 2010, 29–30)

Mandat Združenih narodov (ZN) za polno udeležbo in enakopravnost ter konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidnih oseb sta Japonsko prisilila, da je leta 1988 ponovno pregledala svojo zakonodajo o zaposlovanju.

Glavni namen te revizije je bila vključitev ljudi z duševnimi motnjami. Kvota je bila znova povišana, in sicer na 1,6 odstotka za zasebna podjetja in 2,0 odstotka za javna podjetja. Tako kvota kot tudi sistem dajatev sta se sedaj uporabljala tudi za osebe z duševnimi motnjami, vendar je bilo zaposlovanje teh oseb še vedno zakonsko neobvezno. Obvezno je postalo šele deset let pozneje, 1. julija 1998, ko so kvoto še enkrat povečali na 1,8 odstotka (zasebna podjetja) in 2,1 odstotka (javne/vladne organizacije). (Heyer 2015, 132) Od takrat se je kvota dvignila še dvakrat, in sicer leta 2013 na 2,0 odstotka in leta 2018 na sedanjo raven, ki znaša 2,3 odstotka (omenjena kvota se navezuje na zasebna podjetja). Japonska vlada vsakih pet let spremeni

Podjetjem, ki ne dosegajo kvote za zaposlovanje, se zaračuna mesečna dajatev petdeset tisoč jenov (približno 380 evrov) za vsako zaposleno osebo, vendar trenutno to velja le za podjetja, ki imajo več kot 200 uslužbencev. Nagrade pa prejmejo vsi delodajalci, ki presegajo kvoto. V primeru, da presežejo kvoto, prejmejo podjetja z 200 ali manj zaposlenimi sedemindvajset tisoč jenov na osebo mesečno, podjetja z 200 ali več zaposlenimi pa enaindvajset tisoč jenov. Denar iz kazenskih dajatev se združi v sanacijsko fundacijo, ki se v glavnem uporablja za subvencije za zaposlovanje in dodelitev pomoči podjetjem, ki si prizadevajo doseči kvoto. (Shōgaisha shokugyō sōgō sentā 2021)

Denar financira tudi obsežen sistem rehabilitacijskih centrov, ki ga vodi Nacionalni inštitut za poklicno rehabilitacijo (Shōgaisha shokugyō sōgō sentā 障害者 職業 総合 センター). Inštitut, ki je bil ustanovljen 18. novembra 1991 pod vodstvom Japonskega združenje za zaposlovanje invalidnih oseb, izvaja raziskave in ankete, usposablja rehabilitacijske svetovalce, zbira in distribuira informacije o zaposlovanju in rehabilitaciji invalidnih oseb ter delodajalcem svetuje in nudi tehnično pomoč. Menijo pa, da dajatve ne bi smeli obravnavati kot globo, temveč kot orodje za delitev stroškov, ki spodbuja večje sodelovanje in prisotnost invalidne delovne sile.

Z dajatvami tudi pokrijejo morebitne stroške za prilagajanje delovnih mest (dvigala, dodatna stranišča, pripomočki itd.). (Shōgaisha shokugyō sōgō sentā 2021)

Drugi izvršilni ukrep je javno ponižanje: lokalni biroji za delo imena podjetij, ki še vedno ne dosegajo kvote, javno uvrstijo na črno listo. Dajatveni sistem izpolnjuje dva namena, in sicer spodbuja in promovira zaposlovanje invalidnih oseb ter izenači morebitna finančna bremena podjetij, ki so dosegla predpisano kvoto. (Heyer 2015, 133)

5.1 Učinkovitost kvotnega sistema

Od uvedbe kvotnega sistema leta 1976 stopnja zaposlenosti invalidnih delavcev še naprej raste, vendar še vedno ne dosega zakonsko zahtevane stopnje. V spodnji tabeli lahko opazimo tako postopno naraščanje stopnje zaposlenosti invalidnih oseb kot tudi dvig zakonsko določene stopnje zaposlenosti.

Leto Stopnja zakonitega kvotnega zaposlovanja

Stopnja dejanskega kvotnega zaposlovanja

1977 1,5 % 1,09 %

1982 1,5 % 1,2 %

1996 1,6 % 1,47 %

2012 1,8 % 1,69 %

2019 2,2 % 2,11 %

Tabela 1: Zakonita in dejanska stopnja kvotnega zaposlovanja invalidnih oseb v zasebnih podjetjih (Kōseirōdōshō 2019, Minkankigyō no hōteikoyōritsu to jitsukoyōritsu 民間企業 の 法

定雇用率 と 実雇用率)

Leta 2012 je le 47 odstotkov vseh zasebnih podjetij izpolnjevalo pogoje, kar pomeni, da približno polovica vseh podjetij ne doseže te kvote. Velikost podjetja igra pomembno vlogo pri stopnji kvotnega sistema: večje je podjetje, višja je dejanska stopnja zaposlenosti. Situacija ostaja do danes skoraj nespremenjena.

Raziskava Ministrstva za zdravje, delo in socialno skrbstvo iz leta 2012 kaže, da pri upoštevanju kvot mala in srednje velika podjetja najbolj zaostajajo. Velika podjetja, ki imajo več kot 300 zaposlenih in za katere velja sistem dajatev, izpolnjujejo kvoto z ustanovitvijo posebnih hčerinskih podjetij (tokurei kogaisha 特例 子会社), ki delujejo kot ločene enote matičnega podjetja. Ta ločena podjetja zaposlujejo predvsem invalidne delavce, ki se štejejo v kvoto zaposlitve pri matičnem podjetju. Ponovna ločitev invalidnega in neinvalidnega sveta v delovnih mestih ni v skladu z mandatom Združenih narodov (ZN), vendar jo številna podjetja vidijo kot idealno rešitev za upoštevanje zakona, brez da bi bilo potrebno spremeniti kakšne norme na delovnih mestih. Japonska vlada prav tako spodbuja sistem tokurei kogaisha kot najprimernejše sredstvo za povečanje zaposlovanja invalidnih oseb. (Heyer 2000, 115)

Kljub kvotnemu sistemu, ki je bil zasnovan za boljšo vključitev invalidnih oseb v matična podjetja, ostajajo delovna mesta na Japonskem zelo ločena. Zaščitene delavnice⁴ (jusanshisetsu

pojavile že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, a so se osredotočale predvsem na osebe z duševnimi motnjami, katerih potrebe po zaposlovanju niso bile upoštevane. Do konca šestdesetih let so se delavnice razširile kot organizirana nacionalna kampanja. Do leta 2004 je bilo ustanovljenih približno šest tisoč zaščitenih delavnic. Te so v glavnem vključevale trgovine z milom, pekarne in tiskarne. Invalidni delavci so sodelovali pri načrtovanju, proizvodnji, prodaji in upravljanju. (Hayashi in Okuhira 2001, 864)

Japonska vlada je uradno priznala, da je povečanje števila delavnic posledica pomanjkanja in neenakomerne razporeditve vladnih objektov. Z le enim odstotkom invalidnih oseb, ki se vsako leto zaposli na odprtem trgu dela, so zaščitene delavnice postale dejanska primarna delovna mesta in ne mesta za usposabljanje in poklicno rehabilitacijo (kot to predvideva zakon).

Invalidni delavci v zaščitenih delavnicah običajno delajo brez pogodb o zaposlitvi in so plačani manj kot desetino minimalne plače ter niso zaščiteni s strani delovne zakonodaje. (Heyer 2015, 134–35)

Vlada je napovedala, da bo delavnice reorganizirala nazaj v mesta za usposabljanje, kot je bilo to prvotno namenjeno, in svojo pozornost preusmerila v zaposlovanje invalidnih delavcev v odprti trg dela. Aktivisti in pravni strokovnjaki menijo, da je japonski sistem zaposlovanja invalidnih oseb še vedno ločen in ga je potrebno reformirati. Vendar vsako leto ostaja isto vprašanje: kakšne stopnje mora biti kvota, da zagotovijo čim večjo enakost in integracijo znotraj delovnega mesta.

Medtem ko evropska pravna tradicija meni, da kvotni sistem ni dobra rešitev za doseg enakopravnosti na delovnem mestu, so japonski strokovnjaki iskali načine kako kvotni sistem izboljšati in s tem invalidnim delavcem omogočiti večje možnosti ter boljšo integracijo.

Strokovnjaki tudi opozarjajo na posledice ukinitve kvotnega zaposlovanja. Ukinitev bi vodila do nesprejemljivih stopenj brezposelnosti in s tem bi imela država višja izplačila socialne pomoči. Sistem kvot vidijo kot davčno subvencijo, pri kateri dajatev deluje kot davek proti podzaposlenosti invalidnih oseb. Podjetja, ki ne zaposlujejo invalidnih delavcev, plačajo globo.

Ta je potem izplačana kot nagrada ali dodatek za prilagoditev delovnega mesta delodajalcem, ki presežejo kvoto. Teoretično naj bi dajatev in dodatek za prilagoditev zmanjšala mejne stroške in delodajalcem zagotovila dovolj finančnih spodbud, da premagajo kakršne koli stopnje predsodkov in stereotipov, ki jim preprečujejo zaposlovanje invalidnih delavcev.

6 Dojemanje invalidnih oseb v sodobni japonski družbi in njihov trenutni družbeni položaj

Ker sem želel v svojem diplomskem delu bralcu prikazati čim bolj realistično in verodostojno podobo trenutnega položaja invalidnih oseb v japonski družbi ter dojemanja le-teh, sem izvedel strukturiran intervju z doktorjem Markom Bookmanom. Doktor Bookman je zgodovinar invalidske politike in družbenih gibanj tako na japonskem kot tudi v mednarodnem prostoru. Je podoktorski raziskovalec na Univerzi v Tokiu, kjer trenutno tudi biva. Doktor Bookman je doktoriral in magistriral na Univerzi v Pensilvaniji ter diplomiral na Univerzi Villanova. Čeprav je tudi sam oseba s telesno oviranostjo, so ga študije o invalidnosti začele zanimati šele po letu 2014, ko ni mogel vstopiti v budistični tempelj. S pomočjo empirične metode intervjuja si bom natančneje ogledal trenutne razmere na Japonskem, pridobil najnovejše informacije iz prve roke in potrdil ali ovrgel eno izmed na začetku navedenih hipotez.

Stigma, ki je povezana z invalidnostjo, temelji na japonskem kulturnem prepričanju o kegareju (穢れ) ali nečistoči. Invalidne osebe (kot tudi njihove družine) so dojemali kot onesnažene in zato so bile odrinjene na družbeni rob. Ljudje z vidno izraženo invalidnostjo pogosto niso bili povabljeni na dogodke, kot so poroke ali novoletne proslave, ker se je neinvalidna družba bala, da bi jim kegare lahko povzročil nesrečo v zakonskem življenju ali novem letu. (Heyer 2015, 129) Doktor Bookman meni, da se je takšno dojemanje v zadnjih tridesetih letih precej spremenilo. Invalidnost se ne obravnava več kot tabu, temveč kot problematika, o kateri splošna populacija ne ve veliko. Ključna razloga za to sta slaba komunikacija med invalidnim in neinvalidnim delom populacije ter pomanjkanje dostopnosti.

Del težave se pojavi že pri vprašanju o tem, kje se odvijajo vsi pomembni pogovori in razprave o invalidnosti. Komunikacija ne teče znotraj akademskih prostorov. Zakaj je temu tako? Leta 2000 je bil sprejet Zakon o dostopnosti do prevoza v javnem prometu za invalidne osebe (Kōtsūbariafuriihō 交通バリアフリー法), ki je bil plod desetletnega aktivizma s strani japonskih invalidnih aktivistov, študentov, starejših ljudi in mednarodnih aktivistov (predvsem iz ZDA in Evrope). Vsi so se enotno strinjali, da je dostop potrebno omogočiti vsakemu posamezniku, saj je ekonomsko učinkovit in moralno prava stvar. Od implementacije zakona

lahko zaposli, dobi plačo in denar porabi za hrano, pripomočke, zabavo itd. V zadnjih dvajsetih letih je na Japonskem prišlo do velikega razcveta v dostopnosti. Največji dejavniki za to so dejstva, da ima Japonska najhitreje starajoče se prebivalstvo na svetu, da gosti naslednje paraolimpijske igre in da je leta 2011 doživela ogromno naravno katastrofo, ko je prišlo do potresa, cunamija in posledično tudi do taljenja jedrske sredice v jedrski elektrarni. Ravno zaradi teh domačih in mednarodnih pritiskov, ki so se nakopičili v zadnjih dvajsetih letih, se je sprejelo ogromno novih zakonov, vendar je njihova implementacija daljši postopek. (Bookman 2021)

Japonska je šele leta 2013 sprejela svojo prvo protidiskriminatorno zakonodajo v povezavi z invalidnimi osebami, imenovano Zakon o odpravi diskriminacije invalidnih oseb (veljavna je postala tri leta kasneje). Po tem zakonu so morale šole svojim invalidnim učencem zagotoviti prilagoditve. Glede na to, da se šolam do leta 2016 ni bilo potrebno prilagajati invalidnim učencem, bi se lahko vprašali, koliko invalidnih posameznikov je pravzaprav doseglo ustrezno stopnjo izobrazbe, se zaposlilo in na delavnem mestu spregovorilo z neinvalidno družbo o problematiki invalidnosti. Nacionalna vlada poskuša trenutno izpolniti 2,5-odstotno kvoto za zaposlovanje invalidnih oseb (znotraj javnih podjetij). Čeprav imajo tako javna kot tudi zasebna podjetja ogromno prostih delovnih mest, le redki izpolnjujejo njihove pogoje, saj večina nima potrebne izobrazbe. Torej je v državi izjemno malo število invalidnih posameznikov, ki doseže ustrezno stopnjo izobrazbe, se zaposli in na delovnem mestu razpravlja o svojih izkušnjah z načelniki, vodjami, predstavniki, oblikovalci politike itd. Zaradi tega pride do mnogih nesporazumov in konfliktov. Neinvalidne osebe ne vedo, kako zagotoviti dostopnost in primerne prilagoditve, saj je njihov pristop pri reševanju takšnih problemov napačen. Ko naletijo na težavo, stopijo do invalidnih oseb, ki so ali na višjih položajih ali aktivno delajo na področjih, ki se ukvarjajo z invalidnostjo. Pogovorijo se le o izkušnjah in težavah bolj privilegiranih posameznikov manjšine, medtem ko perspektiv ostalih invalidnih oseb ne upoštevajo. S tem ustvarijo še dodatne ovire, ki manjšini preprečujejo, da bi njihov glas dosegel širšo javnost. (Asia Society 2020)

Težave v komunikaciji pa ne nastajajo samo med invalidnimi in neinvalidnimi osebami.

Velikokrat pride do nesporazumov znotraj podjetij in organizacij, ki sodelujejo v procesih za izboljšanje dostopnosti. Na primer, ko arhitekt zgradi zelo veliko sobo, ki je kot nalašč za invalidski voziček, a pri proizvajalcu invalidskih vozičkov ne preveri, kako velik je voziček in ta ne more skozi vrata. Tako proizvajalec kot arhitekt imata namen ustvariti popolno dostopnost, vendar zaradi slabe komunikacije vse skupaj na koncu propade. Nihče ni želel biti zlonameren,