UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
JERA KUNČIČ
JUDO IN OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2013
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SPECIALNA IN REHABILITACIJSKA PEDAGOGIKA
JERA KUNČIČ
Mentor: doc. dr. TJAŠA FILIPČIČ
JUDO IN OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2013
POVZETEK
V diplomskem delu predstavljamo, kako bi judo kot borilna veščina s svojimi elementi lahko vplival na razvijanje samostojnosti oseb z motnjami v duševnem razvoju. V skladu s predmetom in problemom diplomskega dela predstavljamo judo in njegove vplive na splošno populacijo in na osebe z motnjami v duševnem razvoju, preučujemo vplive športa na osebe z motnjami v duševnem razvoju, pomen načrtnega razvijanja samostojnosti za osebe z motnjami v duševnem razvoju in sintetiziramo možne vplive juda na samostojnost oseb z motnjami v duševnem razvoju. Uporabili smo metodo sistematičnega pregleda literature.
Ugotovljeni so pozitivni telesni in duševni vplivi juda na splošno populacijo. Kot borilna veščina ima judo velik vpliv na osebnost posameznika in na njegovo sprejemanje drugih, drugačnih. Šport vpliva na motorične sposobnosti, čustvovanje in spodbujanje socialnih interakcij z drugimi. Judo vpliva na izboljšanje motoričnih sposobnosti oseb z motnjami v duševnem razvoju. Pomembno je okolje, kjer poteka vadba juda, na tatamiju. Ugotovljene so bile pozitivne lastnosti tatamija namesto parketa, vključevanje igre v treninge juda in kimono, ki je posebna obleka, v kateri se trenira judo. Razvijanje samostojnosti je eden izmed predmetov v posebnem programu vzgoje in izobraževanja in je eden pomembnejših za kakovostno življenje oseb z motnjami v duševnem razvoju.
KLJUČNE BESEDE:
judo, osebe z motnjami v duševnem razvoju, vpliv športa in juda, razvijanje samostojnosti.JUDO AND PEOPLE WITH INTELLECTUAL DISABILITIES ABSTRACT
In graduation thesis we present how would judo as martial art with its elements impact developing independence of people with intellectual disabilities. In accordance with the object and problem of graduation thesis we present judo and its impacts on the general population and on people with intellectual disabilities, we study the impact of sport on people with intellectual disabilities, the meaning of developing independence for people with intellectual disabilities and to synthesize the possible impacts of judo on independence of people with intellectual disabilities. We used the method of systematic literature review.
It is proven that judo has positive effect on physical and psychical attributes of general population. As a martial art, judo has a big impact on one’s personality and acceptance of different people. Sport has an impact on motoric abilities, emotions and stimulation of social interactions. Judo has an impact on improvement of motoric abilities of people with intellectual disabilities. The environment in which judo takes part is important, on tatami.
Positive attributes of tatami instead of parquet, including games into judo training and kimono, which is a special suit for training judo, were proven. Development of independence is one of the subjects in the special education programme and is also one of the most important ones for quality of life of people with intellectual disabilities.
KEY WORDS:
judo, people with intellectual disabilitys, impact od sport and judo, developing independance.
KAZALO
1 UVOD ... 6
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 6
1.2 CILJI ... 6
1.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 7
1.4 RAZISKOVALNA METODA ... 7
2 JUDO KOT BORILNA VEŠČINA ... 8
2.1 ZGODOVINA JUDA ... 8
2.2 VPLIV JUDA NA ČLOVEKA ... 8
2.2.1 Vpliv na telesni razvoj ... 9
2.2.2 Vpliv na duševne značilnosti ... 10
3 ŠPORT IN OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 12
3.1 POZITIVNI VPLIVI ŠPORTA ZA OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 14
4 JUDO IN OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 17
4.1 VPLIV JUDA NA OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 17
5 RAZVIJANJE SAMOSTOJNOSTI OSEB Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 20
6 SKLEP ... 22
7 VIRI IN LITERATURA ... 24
1 UVOD
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA
Mehka pot je prevod besede judo v slovenščino in v svojem imenu skriva vse elemente, ki ga označujejo za borilno veščino. Prav zaradi možnosti prilagajanja juda posamezniku je primeren za osebe s posebnimi potrebami, še natančneje za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Osnovna vodila juda in njegovi vplivi so pomembni za razumevanje, zakaj je judo drugačen šport in kaj lahko dosežemo z njim pri osebah z motnjami v duševnem razvoju.
Seveda moramo najprej poznati vpliv juda na splošno populacijo.
Šport je tisti medij, za katerega vsi trdijo, da je zdrav in da bi vsak posameznik moral biti športno dejaven. Šport naj bi imel veliko pozitivnih vplivov na telesni, duševni in tudi socialni razvoj. Še posebej poudarjajo pomen udejstvovanja v športu za osebe z motnjami v duševnem razvoju in pomembno je preučiti vplive športa na njih. S tem se bomo ukvarjali v sledečem diplomskem delu.
Zanimivo je dejstvo, da so včasih menili, da se osebe z motnjami v duševnem razvoju ne smejo ukvarjati z borilnimi veščinami, vendar danes presegamo ta mnenja in dokazujemo, da je judo zelo primeren za njih. O primernosti juda so razpravljali Dadič (2001); Burnik in Brod (oktober 2006); Masleša, Videmšek in Karpljuk (2012). Njihove ugotovitve bodo vodilo tega diplomskega dela. Izsledki ugotovitev teh avtorjev bodo temelji, na katerih se bo gradila sinteza, kako bi judo s svojimi elementi lahko vplival na razvijanje samostojnosti pri osebah z motnjami v duševnem razvoju in kako bi lahko pripomogel k hitrejšemu in boljšemu napredovanju načrtno usmerjenega razvijanja samostojnosti, ki ga izvajajo v šoli ali drugi instituciji.
1.2 CILJI
Analizirati teoretična izhodišča juda kot borilne veščine ter sintetizirati njegove vplive na splošno populacijo.
Analizirati, kako se vpliv športa na telesne in duševne lastnosti oseb z MDR odraža na področju njihove samostojnosti, ki jih zasledimo v različnih tujih in domačih raziskavah.
Analizirati vključenost oseb z MDR v judo in vplive juda na njih, ki jih zasledimo v tujih in domačih virih.
S pomočjo zgornjih analiz sintetizirati vplive juda na razvijanje samostojnosti oseb z MDR.
1.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
1. Kako judo kot borilna veščina s svojimi elementi vpliva na posameznika (splošno populacijo in osebe z MDR)?
2. Kako šport vpliva na telesne in duševne lastnosti oseb z MDR in kako lahko preko športa razvijamo samostojnost oseb z MDR?
3. Kako lahko judo vpliva na razvijanje samostojnosti pri osebah z MDR?
1.4 RAZISKOVALNA METODA
Sistematičen pregled literature.
2 JUDO KOT BORILNA VEŠČINA
2.1 ZGODOVINA JUDA
Predhodnik modernega juda je jujitsu1. Od 17. do 19. stoletja se je na Japonskem razvilo veliko šol jujitsuja, ki so se med seboj razlikovale, vendar so izhajale iz skupne osnove (Škraba, 1980). Jigoro Kano, ustanovitelj modernega juda, je od zgodnje mladosti preučeval šole jujitsuja zaradi potrebe po ohranitvi te veščine pred izgnotjem in pozabo, saj je bila le‐ta pomemben del japonske zgodovine (Čuš, 2004). Opazil je nedoslednost poučevanja jujitsu mojstrov in ugotovil, da ni nekega vodilnega načela znotraj široke palete jujitsu tehnik.
Jujitsu je bil nevaren zaradi brc, udarcev, zabodov in sukanja udov, zato so ljudje imeli negativno mnenje o njem in pridobil je slab sloves. Jigoro Kano je verjel, da se lahko oblikuje bolj dokončna oblika borilne veščine. Uvidel je vzgojno‐izobraževalno2 vrednost borilnih veščin in zamislil si je telesni in duševni trening, ki bi imel svojo filozofijo in cilje. Ustvaril je borilno veščino, pri čemer je vzel izbrane tehnike iz jujitsuja, določene izpopolnil in dodal še svoje. Glavna značilnost te borilne veščine naj bi bila sposobnost bojevanja brez strahu pred poškodbami (Takahashi idr., 2005). Poimenoval jo je judo, kar pomeni »ju – nežen, gibek; do – pot, način, princip« (Čuš, 2004, str. 18). To se odraža tudi v osnovnih izrekih juda: »Z minimumom moči maksimalen učinek. Popusti, da zmagaš. Skupen napredek z medsebojno pomočjo.« (Čuš, 2004, str. 18). Jigoro Kano je o cilju juda dejal, da »predstavlja način, s pomočjo katerega lahko najbolj učinkovito uporabimo fizično in psihično moč. V poučevanju napada in obrambe judo krepi vaše telo in duha in vam pomaga, da njegove principe sprejmete kot svoje. Na ta način se izpopolnjujete in postajate vzoren član skupnosti. To pa je tudi končni cilj juda.« (Čuš, 2004, str. 18).
2.2 VPLIV JUDA NA ČLOVEKA
Jigoro Kano je izpostavil, da je duševni trening enako pomemben kot telesni trening, zato je imel namen, da bo judo sistem za moralni in vzgojno‐izobraževalni razvoj. Resno ukvarjanje z judom zahteva predanost, osredotočenost in disciplino, ki jih je treba vzbuditi in vzdrževati za razvoj psiholoških značilnosti (Takahashi idr., 2005). Judo zagotavlja vsestranski telesni
1 Jujitsu se piše na dva načina, in sicer jujitsu in ju‐jitsu.
2 Moj prevod besede »education«, ki se v angleščini veže na vzgojo in izobraževanje.
razvoj in duševno ravnotežje s sistematično vadbo, kjer se človek postopoma nauči obvladovati in vzpostavljati zavestno kontrolo nad svojim telesom in umom (Čuš, 2004).
2.2.1 Vpliv na telesni razvoj
Za judo je značilna raznolikost gibanja, stalno menjavanje telesa v prostoru (na rokah, nogah, kleče, leže, sede) in prav to lahko vpliva na razvoj koordinacije celega telesa v gibanju. Potrebna je natančna mišična dejavnost z določeno intenzivnostjo v določenem
času in prostoru. To je pogojeno z natančnim delovanjem vestibularnega aparata,
receptorjev v tetivah, mišicah in ligamentih, obenem je prisotna tudi velika vzdraženost centralnega živčnega sistema. Judo ima veliko akrobatskih elementov, ki vplivajo na sposobnost gibanja v prostoru. Drugi vplivi juda so tudi obvladovanje telesa v brezpodporni fazi, razvoj vseh oblik moči (predvsem eksplozivne moči), sposobnost vzdrževanja ravnotežja, razvijanja hitrosti in gibljivosti (Čuš, 2004). Perrin, Deviterne, Hugel in Perrot (2002) so v študiji analizirali statično in dinamično ravnotežje profesionalnih judoistov in plesalk, kjer so opazovali senzomotorične strategije in prilagoditve. V študiji je sodelovalo štirinajst balerin in sedemnajst judoistov ter enaindvajset moških in enaindvajset žensk, ki so predstavljali kontrolno skupino. Osebe kontrolne skupine niso imele izkušenj s športnim udejstvovanjem. Ugotavljali so, ali spol vpliva na statično in dinamično ravnotežje. Na kontrolni skupini so ugotovili, da spol na ravnotežje ne vpliva, zato so predpostavljali, da je do razlik med skupinami prišlo zaradi narave športnih panog. Pri primerjavi kontrole ravnotežja so ugotovili, da judoisti najbolje vzdržujejo ravnotežje v situaciji z odprtimi in z zaprtimi očmi. Zanimivo je, da so pri testu z zaprtimi očmi plesalke imele najslabši rezultat.
Opozorili so, da ples v manjši meri izboljšuje natančnost propriocepcije kot judo. Plesalke težje zamenjajo strategijo vzdrževanja ravnotežja iz vidne strategije na strategijo propriocepcije. Poudarili so, da je kombinacija zaprtih oči in premikajoče se podpore pri dinamičnem testu nova situacija za plesalke. Pri njih vestibularna kapaciteta dekodiranja novih rešitev ni tako učinkovita ob izgubi vizualnih informacij. Razliko v načinih in sposobnosti vzdrževanja ravnotežja lahko pripišemo tudi različnim načinom treninga.
Plesalke trenirajo v stabilnem okolju, medtem ko so pri judu vedno prisotna nepričakova gibanja nasprotnika. Zato lahko dobre rezultate judoistov v nenavadnih situacijah pripišemo treningu borilnih veščin. Te razvijajo senzomotorične prilagoditve, ki so prenosljive v druge situacija. Iz študije je razvidno, da judo pozitivno vpliva na razvoj in kontrolo ravnotežja.
Prenos je mogoč tudi v druge nepredvidljive situacije, v katerih se zaradi lastnih težav z ravnotežjem pogosto znajdejo osebe z motnjami v duševnem razvoju. Prav zaradi tega je judo lahko preventiva pred poškodbami. Vsakemu se lahko zgodi, da izgubi ravnotežje in pade, posledice so lahko različne poškodbe. Judo padci so preventiva pred poškodbami in njihov cilj je zaščita vitalnih človeških organov in funkcij. S padci vplivamo na koordinacijo, spretnosti in orientacijo. Zaradi te vrednosti lahko judo padce postavimo ob bok elementarnim gibalnim znanjem, ki bi jih moral obvladati vsak (Čuš, 2004). Ko judo padce avtomatiziraš, jih nevede uporabiš v vsakdanjih situacijah, pri vsakdanjih padcih. Zelo pomembni so za populacijo oseb z motnjami v duševnem razvoju, ki imajo težave z ravnotežjem in so poškodbe zaradi tega bolj pogoste. Če imajo osvojeno tehniko padanja, so hujše poškodbe redkejše.
2.2.2 Vpliv na duševne značilnosti
Z ukvarjanjem z judom posameznik osebnostno napreduje, pridobi psihološke sposobnosti in krepi samozaupanje v lastne moči. Judo vpliva na različne načine, in sicer se odraža v ravnanju posameznika, je bolj socialno prilagodljiv in spremeni se čustven odnos do drugih (čustvena kontrola). Vplivi so vidni v pozitivnih navadah, ravnanju, spretnostih vodenja, sodelovanju, športnem obnašanju, samodisciplini, samozaupanju, pripadnosti (Babič, 2001).
Z judom vzgajamo odločnost, pogum, samokontrolo (Čuš, 2004).
Judo se od drugih borilnih veščin in športov razlikuje po svojih osnovnih načelih in etičnih principih. Te imajo pomembno vlogo pri vplivanju na duševne značilnosti in osebnostno napredovanje posameznika. Po njih se mora posameznik ravnati na treningu in tekmi juda ter v vsakdanjem življenju. Škraba (1980) pravi, da se osnovna načela nanašajo na biomehanske in fizikalne zakone pri izvajanju tehnik. Etična načela govorijo o etiki kot sistemu vedenja judoistov in njihovi dolžnosti do družbe, organizacije, domovine.
Etični principi so strogi in posameznik se jih mora vedno držati in prav bistvo juda počiva na teh principih ter ga dela tako učinkovitega. Etična načela slonijo na spoštovanju, medsebojnem razumevanju, določajo okvire lepega vedenja, krepijo posameznikove vrednote (spoštovanje, iskrenost, vljudnost, prijateljstvo). Judo ni samo tekmovalnost, spodbuja tudi navdušenje, napetost, zabavo, strpnost, spoštovanje različnosti, občutek odgovornosti, spodbujanje šibkejših, enakopravnost, dostojanstvenost, samodisciplino (Čuš,
2004). To so elementi, ki jih je treba pri osebah z motnjami v duševnem razvoju še posebej razvijati in jih naučiti tudi etičnih principov in načel, ki jih morajo, kot vsi judoisti, uporabljati in upoštevati v vsakdanjem življenju.
Čuš (2004) pravi, da idejno in osnovno načelo izvira iz jujitsuja in se glasi: V popuščanju je moč. Jigoro Kano je razvil in dodal še druga načela in obenem ugotovil, da poleg popuščanja in moči veliko vlogo nosi tudi duševno stanje. Zato je razvil načelo »najučinkovitejša uporaba duha in telesa« (Čuš, 2004, str. 105), v njem se združujejo telesne in duševne vrline, ki so najučinkovitejše orodje proti napadu. Ostala načela so še načelo največjega učinka, akcije in reakcije, pravega trenutka, koncentracije energije in načelo vzvoda. Ta se nanašajo na telesni in duševni vidik in pri osebah z motnjami v duševnem razvoju moramo slednje tudi upoštevati. Pokazati jim moramo, kako lahko uspešno premagajo nasprotnika na tekmi z ravno prav moči in z ravno prav popuščanja. Osmisliti moramo, da ta načela niso zgolj uporabna na treningih in tekmah, ampak da se jih lahko poslužujejo tudi v vsakdanjem življenju, ko se srečujejo z ovirami.
Čuš (2004) izpostavi pomen juda, in sicer, da je to časten šport, njegov smisel in namen je
pridobiti na miru, samozavesti, razsodnosti, zanesljivosti, usposabljanju duha in telesa, oblikovanju osebnosti.
Matsumoto in Konno (2005) sta v svoji študiji na devetdesetih mladostnikih ugotavljala povezanost juda in kakovosti življenja ter zadovoljstva v življenju. Uporabila sta štiri različne lestvice. Za udeležbo v judu sta uporabila Lestvico športne udeležbe (angl. Sport Commitment Measure), za kakovost življenja Lestvico celovite kakovosti življenja, verzijo namenjeno šolam (angl. Comprehensive Quality of Life Scale – School Version (ComQL‐S5)) (Cummins, 1997) in zadovoljstvo v življenju sta merila z Večdimenzionalno lestvico življenjskega zadovoljstva študentov (angl. Multidimensional Students' Life Satisfaction Scale (MSLSS)) (Huebner, 2001). Posredovala sta še kratek demografski vprašalnik, kjer ju je zanimal spol, starost in etnična pripadnost posameznikov. Ta študija je prva, ki je dokazala, da je treniranje juda povezano z dobrim počutjem. Judoisti so srečnejši kot ostali v skoraj vseh segmentih, merjenih z lestvicama ComQL‐S5 in MSLSS. Avtorja sta to potrdila s primerjavo rezultatov judoistov s splošnimi normami tistih, ki se ne ukvarjajo z judom.
Ukvarjanje z judom je v pozitivni korelaciji z dobrim počutjem in s kakovostjo v življenju.
Poudarita, da imajo tisti judoisti, ki se dlje časa ukvarjajo z judom, boljše pokazatelje dobrega počutja in zadovoljstva v življenju. Pozitivne psihološke koristi juda so bile že dolgo časa izpostavljene in avtorja menita, da je prav ta vidik brez dvoma eden izmed tistih, zaradi katerih je judo popularen po vsem svetu.
3 ŠPORT IN OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
»Gibanje nas kot prvi znak življenja vodi vse življenje.« (Vidovič, Srebot, Cerar in Markun Puhan, 2003, str. 9). S to povedjo so želele poudariti pomen gibanja za človeka. Ne smemo ga odstraniti iz razvojnega segmenta nobene osebe in to se nam zdi samoumevno, dokler ne gre za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Poudarjajo, da se zavedamo, da ima gibanje v življenju veliko in pomembno vlogo. Še posebej se moramo zavedati, da je gibanje temelj za razvoj na vseh področjih oseb z motnjami v duševnem razvoju. Opozarjajo, da se pri osebah s posebnimi potrebami ne smemo sprijazniti s sodobno miselnostjo, da s čim manjšim naporom dosegamo čim boljše uspehe. Ne obupamo ob prvi težavi in iščemo uspešne oblike dela, čeprav se lahko velikokrat zgodi, da se znajdemo na začetku. Osebam z motnjami v duševnem razvoju se z gibalno kompetentnostjo odpirajo poti do vseh drugih področij, lažje odkrivajo svet okoli sebe in da je to mogoče, potrebujejo za svoje specifične težave posebno obravnavo. Vsi nosimo v sebi željo po gibanju in ta želja je kot inteligentnost splošna človekova sposobnost. Cilji gibanja vsakega posameznika zajemajo razvoj temeljnih gibalnih sposobnosti. Poleg tega se oblikuje tudi posameznikova osebnost in spretnosti, ki določajo naučeno gibalno znanje in pridobljeno gibalno usposobljenost (Vidovič, Srebot, Cerar in Markun Puhan, 2003).
Gibanje posameznika so včasih imeli za nekaj samoumevnega. Kremžar Petelin (1978) je v 80. letih prejšnjega stoletja poudarila, da se časi spreminjajo in močno poudarja vrednost gibanja pri otroku. Meni, da je prav z gibalno vzgojo lahko otrokovo osebnost naravnati v željeno smer. Z različnimi gibalnimi dejavnostmi se razvijajo čutila in telesne ter duševne sposobnosti, ki jih je potrebno razvijati za boljši duševni razvoj in za socialno prilagajanje. S tem spoznanjem je začela opažati, da se vsi otroci ne zmorejo gibati na enak način in da imajo nekateri pri gibanju težave ali se sploh ne gibajo. Pravi, da normalno razvit otrok nekaj dela in smiselno izrablja svoje moči; če otrok miruje, je ali bolan ali ima razvojne motnje.
Otrok z razvojnimi motnjami se ne bo sam začel gibati in prav okolica ga mora spodbujati h
gibanju ter s tem vzpodbujati njegov razvoj. Opisala je, kdaj govorimo o motorični motnji:
kadar se v njegovem vsakdanjem gibanju pojavijo motnje v kakovosti gibanja, ki se opazijo pri senzomotoričnih dejavnostih. »Tu gre za neprilagojene, neekonomične in neprimerne dejavnosti mišic in njihove reakcije glede na dinamično, časovno in prostorsko neprimerno postavljene zahteve.« (Kremžar Petelin, 1978, str. 68). Bahar, Koman in Koželj (1979) so motnje v duševnem razvoju povezali z motoričnimi težavami, česar posledica naj bi bile motnje v gibanju, predvsem pri koordinaciji gibov. Poudarili so, da imajo motnje tudi v ravnotežju in v prostorski orientaciji, hojo so opisali kot počasno, negotovo in okorno. Prav zato naj bi učitelj spoznal otrokove psihomotorične sposobnosti in na podlagi le‐teh načrtoval ustrezne dejavnosti za razvijanje motorike. Upošteval naj bi individualnost, ker posamezniki z motoričnimi težavami potrebujejo več urjenja, počasi napredujejo in ne zmorejo težjih vaj. Tudi Kastelic idr. (1994) poudarjajo, da je potrebno gibalni vzgoji in športu posvetiti vsakodnevno pozornost in se v polni meri vključevati v vse dejavnosti. Pri posameznikih z motnjami v duševnem razvoju moramo razvijati interes za gibalne dejavnosti. Omogočiti jim moramo prosto in usmerjeno gibanje vsak dan in v različnih situacijah. Vendar mora biti gibalna in športna vzgoja ciljno naravnana. Z njo moramo razvijati in ohranjati gibalne sposobnosti, usvajati spretnosti, spodbujati in razvijati komunikacijo z okoljem, samozavedanje, sproščanje čustvene napetosti, spodbujati pozitivne oblike vedenja in skrbeti za pozitivno samopodobo. Dandanes imajo osebe z motnjami v duševnem razvoju več možnosti, da se vključujejo v različne športne panoge.
Vute (1999) poudarja, da vključevanje ljudi s posebnimi potrebami v različne športne programe odpira vrsto možnosti. Zastavljene cilje je mogoče dosegati na različne načine in po različnih poteh, kjer telesna in duševna sposobnost nista odločilni. Potruditi se moramo, da ohranimo vso privlačnost športa, njegovo nepredvidljivost, razburljivost, pestrost izbire, možnost zmage in poraza. Vključevanje je odvisno od funkcioniranja udeležencev, same narave izbranega športa, možnosti za vadbo in lastnih želja. Na uspeh vpliva predvsem volja, delo in vztrajnost vadečega ter znanje, domiselnost in pogum vodje. Uskladiti moramo njihove potrebe in zmožnosti z zahtevami posameznega športa.
S športom lahko vplivamo na telesne in duševne značilnosti oseb z motnjami v duševnem razvoju. Največ doprinese pri razvoju motoričnih sposobnosti in spretnosti. Vendar pozitivno vpliva tudi na duševne in socialne veščine, ki so včasih pomembnejše za izboljšanje kakovosti
življenja. Prav zaradi tega je priporočljivo, da se osebe z motnjami v duševnem razvoju udejstvujejo v različnih športih.
3.1 POZITIVNI VPLIVI ŠPORTA ZA OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
Zavedati se moramo, da je šport zelo kompleksen pojav, na kar opozarja Dadič (2001) in dodaja, da ima šport veliko pozitivnih učinkov in je ukvarjanje z njim zdravo. Človek se z njim celostno izgrajuje, sprošča, dviguje se samozavest in vrednost v družbi ter je sam po sebi komunikacijsko sredstvo z drugimi in s seboj. Poudari, da je v športu nešteto možnosti za samouresničitev in da je šport sredstvo, ki močno bogati življenje oseb s posebnimi potrebami. Šport predstavlja sredstvo destigmatizacije oseb s posebnimi potrebami, omogoča jim, da se izrazijo v različnih vlogah, ki niso tipične za njih. Postanejo športniki in v tistem trenutku niso več drugačni, s tem dobijo priložnosti, da rušijo zidove, ki jih je postavila okolica. S športom lahko dosegajo rezultate in uspehe, ki imajo neko vrednost za njih same in jim pomagajo na poti samouresničitve in krepitve samopodobe. Izpostavi še druge vplive športa na osebe s posebnimi potrebami, in sicer kot dejavnost, ki zmanjšuje frustracije. Poudari pomen procesov, ki se ustvarjajo med nekim športom pri posamezniku in med udeleženci skupaj. Pravi, da lahko z lastno ustvarjalnostjo prebudimo ustvarjalnost oseb s posebnimi potrebami in s tem pridejo na plan tudi skriti aduti teh oseb. V svoji raziskavi o kakovosti življenja in vplivu športa nanjo je Dadič (2001) prišel do spoznanja, da šport bistveno vpliva na kakovost življenja oseb s posebnimi potrebami. Poleg tega šport vpliva na podiranje tabujev glede sposobnosti oseb s posebnimi potrebami in ima veliko vlogo pri destigmatizaciji, normalizaciji in integraciji. Potrdil je, da je šport dejavnik krepitve samopodobe, udeležbe v družbi in boljše možnosti osebnega razvoja.
Šport omogoča učenje socialnih veščin, sprejemanja vedenjskih navad, povezanih z dejavnostjo, spoznavanje emocij, sprejemanje nekaterih pozitivnih elementov življenjskega sloga in prilagajanje skupinskim zahtevam. Vpliva na pojmovanje samega sebe, samospoštovanje, anksioznost, depresivnost, napetost, stres, samozaupanje, učinkovitost in dobro počutje. Šport v otroštvu vpliva na rast in razvoj otroka, svoje učinke udejanja z motoričnimi sredstvi. Zaradi povezanosti telesne in duhovne ravni človeka vpliva na njegovo biološko, duševno ter sociološko sfero. Poleg tega pozitivno vpliva tudi na mišljenje,
čustvovanje in odnose v družini, izraža se v vedenjski samokontroli, moralnem, etičnem in estetskem presojanju (Dupona in Petrović, 2000). Šport lahko osebam z motnjami v duševnem razvoju koristi pri njihovi splošni rasti in razvoju in ima lahko pozitiven prispevek k izboljšanju njihove celotne kakovosti življenja. Šport predstavlja priložnost uspeha na področjih življenja, kjer so bili neuspešni in nudi izkušnje, skozi katere se naučijo socializacije, izgradnje odnosov in sodelovanja z drugimi, kar lahko razširijo na vsa področja življenja. Lahko je medij, skozi katerega se učijo in zorijo ter se naučijo obvladovanja življenja kot zreli posamezniki. Vsi želimo kdaj občutiti uspeh in šport je medij, ki to omogoča osebam z motnjami v duševnem razvoju (Rennie, 1991).
Šport vzbuja pri osebah z motnjami v duševnem razvoju zanimanje za dogajanje v ožjem in širšem okolju in s tem vpliva na njihov spoznavni, socialni in čustven razvoj. Uspeh je tisti, ki utrjuje posameznikovo samozavest in omogoča druženje z vrstniki (Vidovič, Srebot, Cerar in Markun Puhan, 2003). Dyment idr. (september 1987) izpostavljajo, da osebe z motnjami v duševnem razvoju pridobijo veliko z udejstvovanjem v športu. Športna tekmovalnost je motivacija, s katero lahko osebe pridobijo na samozadovoljstu, razvoju mišic in koordinaciji.
Velik vpliv ima sodelovanje v netekmovalnih športih s splošno populacijo, kjer vplivajo eden na drugega. To je tudi izobraževalna možnost za splošno populacijo, da spoznajo posebne potrebe in kako le‐te vplivajo na osebe z motnjami v duševnem razvoju. Poudarjeno je, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju zavrnjene v družbi zaradi težav na področju osebnih in socialnih veščin in da socializacija s splošno populacijo pripomore k razvijanju teh veščin in k izboljšanju dobrega telesnega počutja.
Že v 90. letih prejšnjega stoletja so poudarjali pomen inkluzije za osebe z motnjami v duševnem razvoju in šport kot medij, ki to lahko omogoča. Obenem so poudarjali tudi izobraževalno vrednost za splošno populacijo. K temu je veliko prispevala tudi Specialna olimpiada in njen program Poenoteni športi (angl. Unified sports), ki združuje osebe z motnjami v duševnem razvoju in osebe splošne populacije. Socialno inkluzijo spodbujajo s skupnim treniranjem in tekmovanjem, torej so v isti ekipi osebe z motnjami v duševnem razvoju in osebe brez njih. Njihovo preprosto načelo poudarja, da treniranje in igranje skupaj vodi po hitri poti do prijateljstva in razumevanja eden drugega (Play Unified, Live Unified, 2013). Briere in Siegle (2008) sta izvedla intervjuje s štirimi posamezniki s posebnimi potrebami, ki sodelujejo v programu Poenoteni športi (angl. Unified sports). Ugotovila sta,
da so vsi štirje izpostavili pomen socializacije, ki se razvije v tem programu. Izpostavili so, da se sedaj, po udeležbi v programu, počutijo bolj sprejeti med vrstniki s posebnimi potrebami in brez njih. Program je izboljšal telesne sposobnosti in spretnosti posameznikov ter razumevanje pravil in igre košarke. Ni šport tisti, ki vpliva na izboljšanje življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, ampak so lahko to tudi vrstniki brez motenj, ki na njih pozitivno delujejo.
Osebe z motnjami v duševnem razvoju so bile stigmatizirane in osamljene, niso jih imeli za del družbe. Prav šport je tisti, ki je imel in ima velik vpliv na socializacijo. Preko športa se lahko razvije zaupanje in samozavest posameznika ter interakcija z vrstniki, ki lahko še dodatno pripomore k socialnemu razvoju. Za razvoj zrelega in dobro integriranega posameznika so pomembni cilji športa kot, so sposobnost ocenitve zmage ali poraza, rast odnosa do drugih in sebe, svoboda, avtoriteta, disciplina, uporaba gibanja kot oblike komunikacije in izražanja. Odnos do drugih in sodelovanje z njimi ter upoštevanje njihovih potreb in obenem tudi svojih, pomaga vzpostaviti in ohranjati odnose (Rennie, 1991).
Socializacijo in pomoč med osebami z motnjami v duševnem razvoju izpostavi Blanton (28.
2. 2007), ko omeni, da na tekmovanjih Specialne olimpiade velikokrat opazi zmagovalca, kako tolaži in pomaga drugemu tekmovalcu, ki je bil manj uspešen ali diskvalificiran.
Poudari, da je to velikokrat tekmovalec druge ekipe. Ti športniki so razvili trdoživost in empatijo med tekmovanji in meni, da jo uporabljajo tudi v vsakdanjem življenu.
Šport razvija tudi čustvovanje, in sicer z vsemi ovirami, ki jih postavi pred osebe z motnjami v duševnem razvoju. Naučiti se morajo spopadanja z vsakodnevnimi neuspehi in frustracijami na socialno sprejemljiv način, poleg tega šport ponuja možnosti za izražanje in sproščanje.
Sprejeti poraz in primeren odziv ob zmagi pripomoreta k zorenju emocionalnega razvoja in pri osebni samostojnosti (Rennie, 1991).
Zgodba fanta z motnjami v duševnem razvoju v kombinaciji s cerebralno paralizo in njegovo zavzetostjo za plavanje povzame vse zgoraj naštete vplive in pomen športa za osebe s posebnimi potrebami. Pokaže pomen primerne izbire športa glede na psihomotorične sposobnosti posameznika in njegove posebnosti. Trener v članku pove, da meni, da je plavanje fantu vedno odgovarjalo prav zaradi tega, ker je to individualen šport in med plavanjem ni nobene interakcije z drugimi. Lahko je izoliran v svojem majhnem svetu in ima
dober občutek, ko voda potuje okoli njega; hitreje kot gre, bolje se počuti. Fantovo dolgo suho telo je začelo drseti skozi vodo, začelo je nadomeščati mišično oslabelost in koordinacijske težave. Njegovi mehki gležnji so bili idealni za udarec prsno, kjer se noge obrnejo navzven za maksimalen potisk. Po dolgoletnih neuspehih na področju športa je začel zmagovati na paraolimpijskih tekmah (je redek primer osebe z motnjami v duševnem razvoju, ki zaradi motoričnih težav lahko tekmuje na paraolimpiadi), žareč na zmagovalnih stopničkah s samozavestjo, ki je bila neizkoriščena vse njegovo življenje (Schwarz, 18. 6.
2008).
4 JUDO IN OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
Judo »je mehka pot, po kateri hodi vsak judoist na svoj lasten način« (Meško, 2002, str. 72).
Pred desetimi leti so v Sloveniji po tatamiju začeli hoditi tudi ljudje s posebnimi potrebami. Z judom je za osebe s posebnimi potrebami začel Tomo Dadič, model in metoda vadbe je prenesena iz Nizozemske in Anglije (Meško, 2002). Judo je šport, ki ima nekaj posebnosti in prednosti pred drugimi, in sicer ga lahko prilagodimo vsakemu posamezniku ne glede na njegovo stopnjo in vrsto oviranosti. S tem so začeli spreminjati miselnost, da se osebe s posebnimi potrebami z borilnimi veščinami ne morejo ukvarjati (Meško, Marošek in Očko, 2007).
Našteti vplivi juda na splošno populacijo so razlog, zakaj je judo primeren šport za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Poudariti je potrebno, da se treniranje juda z osebami z motnjami v duševnem razvoju razlikuje od treniranja splošne populacije in tekmovalnega juda, vendar v sebi nosi enaka načela in cilje, ki so bistvo juda. Judo ne stigmatizira in ko oblečeni v kimono stopimo na tatami, smo vsi enaki (Dadič, 2001).
4.1 VPLIV JUDA NA OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
Dadič (2001) pravi, da se judo začne, ko stopiš na tatami in omogoča vsakemu, da se izrazi.
Judo je lahko terapija ali tekmovalni šport, v obeh primerih je način dojemanja in sprjemanja življenja. Izpostavlja, da je pomembno, da na treningu juda vlada tišina, kajti šele s tem sta naš um in telo lahko prisotna. Judo osebe z motnjami v duševnem razvoju celotno aktivira in vpliva na vsa njihova področja delovanja. Poudari, da je vprašanje primernosti juda za osebe z motnjami v duševnem razvoju odveč, ker se lahko vsakdo sam odloči in postane judoist ter
to ostane celo življenje. Sam se je v svojih letih delovanja udeležil več seminarjev in tudi mednarodnih tekmovanj ter tam spoznal, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju sposobne razviti občutek za borbo, prostor in čutenje partnerja. Omenja, da je po nekaj uvodnih treningih z osebami z motnjami v duševnem razvoju že prišel do spoznanj v zvezi z doživljanjem samega sebe in čutenjem nasprotnika. Pri gibanju po tatamiju so doživljali ugodje in sprostitev. Pri judu posameznik vpliva na skupino in skupina na posameznika. Judo je individualen šport, vendar se trenira v skupinah in to ponuja priložnosti za razvijanje in spodbujanje dejanj, ki jih oseba v življenju težje obvladuje. Judo je lahko tudi sredstvo za blaženje nezaželenih reakcij, kot sta agresija in sebičnost.
Burnik in Brod (oktober 2006) sta na podlagi opazovanja otrok z motnjami v duševnem razvoju na treningih juda v Judo klubu Bežigrad zapisala, da je zelo pomembno okolje, kjer poteka vadba juda. Blazine (tatami), ki delujejo kot zaščitno sredstvo pri plazenju, lazenju, padcih, metih in skokih, so lahko tudi prijetnejše za dotik, ležanje, hojo, tek, kot je parket ali druga podlaga. Treningi so potekali v prostorih Judo kluba Bežigrad in otroci so trenirali vzporedno s splošno populacijo, kar jih je dodatno motiviralo in bili so ponosni, da trenirajo v pravem športnem klubu. Pomemben je odziv okolice in v tem primeru je okolica otroke lepo sprejela, jim pomagala in jih vzpodbujala, dala jim je občutek, da so del življenja, ki se odvija v klubu. Druženje je bilo koristno za vse udeležene in vključevanje oseb z motnjami v duševnem razvoju v klube vsekakor prispeva k integraciji. Posebnost juda je, da vadba poteka v posebni obleki, imenovani kimono. To so otroci prvič videli, otipali in oblekli in imela je pozitiven vpliv na njih. Samo oblačenje kimona, zavezovanje pasu, vadba in prijemi za kimono so za otroke postali poseben ritual. Ta je pripomogel k popolnemu osredotočenju na trening, postali so bolj pozorni, dejavni in pripravljeni za delo. Poudarita, da je judo zahteven šport in da je igra prisotna tudi v treningih vrhunskih judoistov, seveda mora biti igra specifična za judo. Igre so vključene v vsak trening juda in v otroškem obdobju so vir zabave ter sredstvo za razvijanje motoričnih sposobnosti. Pri judu se preko igre pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju in splošni populaciji uči telesni stik, usklajeno gibanje v paru, ohranjanje in rušenje ravnotežja, padci in parterna tehnika. Naučili so se sprejemati poraz in zmago. Na pozitivne duševne lastnosti pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju vplivata obvladanje gibalnih nalog in uspešna kontrola gibanja.
Napredek motoričnih sposobnosti po osmih tednih treniranja borilnih veščin pri osebah z motnjami v duševnem razvoju so raziskovali Masleša, Videmšek in Karpljuk (2012). Njihovi rezultati so pokazali pozitivne spremembe in napredek na področju motoričnih sposobnosti.
Vzorec je zajemal triindvajset oseb z lažjo ali zmerno motnjo v duševnem razvoju, starost je bila med 16 in 36 let (povprečna starost 26,7 let), judo pa so trenirali od 2 do 10 let.
Primerjali so rezultate začetnega in končnega merjenja, brez kontrolne skupine. Poudarjajo, da se zavedajo omejenega obsega študije. Za izbor tehnik iz različnih borilnih veščin so se odločili, ker so želeli določiti motorične sposobnosti oseb z motnjami v duševnem razvoju, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami. Želeli so pridobiti informacije o motoričnem učenju različnih sposobnosti, ki bi lahko bile uporabno orodje za povečevanje samostojnosti, varnosti in kakovosti življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju. Motorične sposobnosti so merili z osmimi testi. Merili so: gibljivost trupa, gibljivost ramenskega obroča, agilnost leže in agilnost stoje, eksplozivno moč spodnjih udov, test vzdržljivosti ramen in rok, vzdržljivost trupa in test hitrosti. Iz štirih borilnih veščin so izbrali tehnike, ki so jih ocenjevali na začetku in na koncu študije. Izbrali so udarec naravnost (choku tsuki), dvigajoči blok (age uki) in udarec z nogo v telo (mae geri) iz karateja, iz boksa so vzeli premikanje telesa kot izogib udarcem (esquive) in kombinacijo levega direkta (left jab) in desnega kavlja (right hook), iz sabljanja so izbrali izpadni korak (lunge) in premikanje en gard ter iz juda kombinacijo padca nazaj (ushiro ukemi) s padcem v stran (yoko ukemi) ter kombinacijo meta uki‐gosi in končnega prijema kesa‐gatame. Rezultati so pri opazovanju motoričnih sposobnosti statistično pomembni pri sedmih testih. Izboljšali so se njihovi rezultati pri obeh testih gibljivosti, vendar opozarjajo, da pred to študijo udeleženci niso trenirali gibljivosti.
Potrdili so tudi napredek na področju vzdržljivosti in mišične moči ter na področju hitrosti in agilnosti. Najmanjši napredek so izmerili pri testu agilnosti leže. Predpostavljali so namreč, da zaradi tega, ker so udeleženci podobno gibanje že poznali in so ga izvajali dlje časa na treningih. To je lahko vplivalo na razultate začetnega merjenja in upočasnilo napredek.
Udeleženci so izboljšali rezultat na vseh merjenih področjih motoričnih sposobnosti, ki so jih merili s testom specifičnih spretnosti borilnih veščin. Statistično pomembne razlike so dobili na osmih od devetih testov. Udeleženci so najbolj napredovali pri elementih iz karateja in sabljanja. Zanimivo je, da je napredek opazen tudi pri elementih iz juda, udeleženci so vsi judoisti in s tem so dokazali, da je napredek pri osebah z motnjami v duševnem razvoju mogoč tudi pri spretnostih, ki so jih trenirali dlje časa.
Pri študiji je zanimivo, da so v kratkem času (8 tednov) že vidne pozitivne spremembe pri osebah, ki so že dlje časa trenirale judo. Opozorila bi na dejstvo, da so bili treningi sestavljeni tako, da so udeleženci testiranja trenirali tiste elemente in tehnike, s katerimi so preverjali napredek. Torej, če vztrajno treniraš neko dejavnost, tehniko ali element pri osebah z motnjami v duševnem razvoju, prideš do napredka, vendar te osebe potrebujejo veliko več ponovitev kot splošna populacija.
5 RAZVIJANJE SAMOSTOJNOSTI OSEB Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
Danes so vsi pogledi in definicije usmerjene v potenciale in razvojne možnosti oseb z motnjami v duševnem razvoju. To dopušča pomikanje njihovih sposobnosti in stopnje samostojnosti vedno višje. Zavedati se moramo tega in postavljati dovolj visoke meje, da jih osebe z motnjami v duševnem razvoju lahko dosežejo. Te meje ne smejo biti nerealno visoke niti prenizke. Meje so za vsako področje drugačne, kajti osebe z motnjami v duševnem razvoju lahko na nekaterih področjih dosežejo visoko stopnjo samostojnosti, medtem ko so na drugih področjih nesamostojne. Vsak izmed nas ima svoje meje sposobnosti in s tem meje samostojnosti. Najti pravo mero za osebe z motnjami v duševnem razvoju je ena izmed najpomembnejših nalog v procesu oblikovanja njihovega življenja (Lačen, 2001).
Samostojnost je pomembna za vsakega posameznika; osebe z motnjami v duševnem razvoju zaradi znižanih intelektualnih sposobnosti nikoli niso popolnoma samostojne. Njihovo stopnjo samostojnosti in neodvisnosti razvijajo s posebnimi vzgojno‐izobraževalnimi procesi (Ulaga idr., 2005). »Razvijanje samostojnosti je osnovno in najpomembnejše področje.«
(Kastelic idr., 1994, str. 23). Dejavnosti so po kombinaciji gibov in psihomotorični dejavnosti težke in zahtevne, zato morajo potekati ob veliki strpnosti in pozitivnih izkušnjah (Kastelic idr., 1994). Področje predstavlja osnovo celotnega procesa vzgoje in izobraževanja, ker vključuje osnovne spretnosti skrbi zase in za neposredno okolico. Vsebine, ki jih otroci splošne populacije prevzemajo s posnemanjem svojih družinskih članov v vsakodnevnih situacijah, velikokrat predstavljajo težavo otroku z motnjami v duševnem razvoju. Zato je potrebno poseči po specialno‐pedagoških metodah, da razvijejo te navade in spretnosti (Sevšek, Jurgec in Bajde, 2004). Dejavnosti razvijanja samostojnosti so povezana z vsemi
ostalimi področji in se vpletajo v vsako dejavnost, v vsako uro, ki poteka doma, v šoli ali instituciji in v širši okolici. Področje je čustveno občutljivo, ker otrok s temi dejavnostmi zadovoljuje svoje osnovne potrebe. Ob nepravilnosti izvajanja lahko hitro izzovemo motnje vedenja in osebnosti, prav zato si mora otrok med osvajanjem elementov samostojnosti ustvariti pozitivno sliko o sebi. Pri razvijanju samostojnosti sledimo otrokovemu razvoju in funkcioniranju, zato je potrebno dejavnosti prilagoditi otrokovim telesnim in duševnim sposobnostim in drugim dodatnim motnjam, če jih ima. Osredotočene morajo biti na najhitrejši in najbolši možen napredek (Kastelic idr., 1994).
Otroci splošne populacije vsebine razvijanja samostojnosti osvojijo hitro in v večini s pomočjo staršev. Vsebine se nam vsem zdijo samoumevne in med opravljanjem le‐teh ne razmišljamo, ker smo jih avtomatizirali. Pri osebah z motnjami v duševnem razvoju ni tako, zato so vsebine razvijanja samostojnosti sledeče: hranjenje, usvajanje higienskih navad, oblačenje in obuvanje, osebna urejenost ter varnost in zdravje (Kastelic idr., 1994). Cilji razvijanja samostojnosti so: »Osvajati prvine lastne oskrbe vse do maksimalne stopnje samostojnosti, osvajati osnove primernega hranjenja in sprejemanja hrane, osvajati osnovne higienske navade, navajati na primerno in praktično oblačenje, obuvanje in ustrezen videz, navajati se na organizacijo časa (dnevni red) in pridobiti osnove prostorske in časovne orientacije, razvijati vztrajnost in natančnost, oblikovati in privzgojiti osnovna pravila primernega vedenja in ustrezne socialne navade, osvajati prvine, vezane na zdravje, spolnost in varnost, naučiti se primerno ravnati v primeru bolezni in v izjemnih situacijah.«
(Sevšek, Jurgec in Bajde, 2004, str. 4).
Zavedati se moramo, da ko enkrat osvojijo te veščine in dosežejo cilje, še ni konec in potrebno je veliko ponavljanja in obnavljanja veščin. Veščin se učijo in ponavljajo vse življenje zaradi slabših sposobnosti avtomatizacije. Z leti upadajo njihove sposobnosti in pozabljanje že osvojenih veščin je pri tej populaciji veliko. Zato govorimo o vseživljenjskem učenju. Pri osebah z motnjami v duševnem razvoju je ohranjanje in razvijanje samostojnosti v največji možni meri eno izmed področij vseživljenjskega učenja (Golob, september 1998).
Vsaka dejavnost pomeni korak k ohranjanju pridobljenih znanj, navad in spretnosti ter tudi korak k pridobivanju novih. Pri ohranjanju in razvijanju samostojnosti mora oseba z motnjami v duševnem razvoju čim več narediti sama, v obsegu svojih sposobnosti, da je čim več časa neodvisna. Stopnja samostojnosti je odvisna od motnje in od težavnosti opravila
(Pelicon idr., september 1998). Ne samo v šoli, tudi kasneje v življenju oseb z motnjami v duševnem razvoju moramo stremeti k iskanju različnih dejavnosti, ki vzpodbujajo in ohranjajo njihovo samostojnost. Judo kot šport z veliko pozitivnih vplivov bi lahko bila ta dejavnost in bi na drugačen, bolj zanimiv način ohranjali motorične sposobnosti in samostojnost tudi odraslih in starostnikov z motnjami v duševnem razvoju.
6 SKLEP
Ob pregledu literature nisem našla raziskave, ki bi potrdila, da šport, natančneje, treniranje juda, pripomore k hitrejšemu in boljšemu načrtnemu razvijanju samostojnosti, ki poteka v šoli. To je segment, ki menim, da bi ga bilo potrebno še bolj raziskati in ugotoviti, ali šport, oziroma judo, lahko vpliva na razvijanje samostojnosti oseb z motnjami v duševnem razvoju.
K temu vprašanju me je napeljalo dejstvo, da je judo drugačen šport in njegova filozofija sega preko telesnih v duševne sfere.
Predpostavljam, da bi treniranje juda najbolj vplivalo na vsebino razvijanja samostojnosti, ki se nanaša na oblačenje in obuvanje, kajti judoisti se morajo pred vsakim treningom preobleči v kimono. Tako menim, da bi na zanimiv način vzpodbujali osebe z motnjami v duševnem razvoju, da bi se velikokrat preoblačili in s tem bi se njihova samostojnost v tem pogledu lahko izboljšala. Sama sem že vodila judo za osebe z motnjami v duševnem razvoju in učenci so se vedno sami preoblekli v kimono ter se radi učili zavezovanja pasu, čeprav je dejavnost vsem povzročala probleme. Ker je pas pri kimonu širok in dolg ter malo trši, potrebuješ dovolj moči in spretnosti, da ga zavežeš. Že s samim učenjem zavezovanja pasu bi verjetno osebe z motnjami v duševnem razvoju urile grobo motoriko, natančneje funkcije rok. Prijemanje za kimono je posebna taktilna izkušnja, saj je iz debelejšega blaga kot oblačila in je prav tako trši. Poleg zavezovanja pasu je tudi to element, ki bi mogoče vplival na zavedanje in boljše funkcioniranje rok. Mogoče je, da bi učenci razvili občutek za različno močan prijem. Plazenje in lazenje po tatamiju in samo treniranje juda povzroči, da se kimono umaže in s tem bi se pri osebah z motnjami v duševnem razvoju lahko razvijalo tudi usvajanje higienskih navad, saj je kimono potrebno prati in skrbeti za njegovo čistost.
Judo poteka na tatamiju in brez obutve, vadeči in trener so bosi. S tem se pridobi drugačne taktilne informacije preko podplatov, lokomocija je drugačna in pritisk na podplate je razporejen drugače kot v obutvi. Poleg tega je v judu prisotnih veliko gibanj, kot so plazenja,
lazenja, skoki, meti in padci, ki bi lahko pripomogla k boljšemu zavedanju in obvladovanju lastnega telesa. Posebej pomembni se mi zdijo padci, saj so le‐ti preventiva pred poškodbam. Torej so še toliko bolj pomembni za populacijo oseb z motnjami v duševnem razvoju, ki imajo slabše razvite motorične sposobnosti in so večkrat podvrženi težavam z ravnotežjem in različnim poškodbam. Kako je to povezano z razvijanjem samostojnosti?
Menim, da izboljšanje motoričnih sposobnosti pripomore k lažjemu opravljanju različnih opravil, saj z več moči, boljšim ravnotežjem in koordinacijo lažje in varneje sam izvedeš neko dejavnost. Z judom bi lahko motorične sposobnosti ohranjali tudi pri odrasilh in s tem bi verjetno lahko izboljšali samostojnost in preprečili prehitro odvisnost od drugih.
Vsi stremimo k neodvisnosti in želji po samostojnem življenju in tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju imajo enake želje. Kot pravi moto specialne olimpiade: "Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu." (Specialna olimpiada Slovenije, 2013). Pogumni so in bodo ostali tudi v iskanju lastnih meja in meja
svoje neodvisnosti!
7 VIRI IN LITERATURA
Babič, I. (2001). Judo za mlade. Slovenska Bistrica: Judo zveza Slovenije.
Bahar, A., Koman, M. in Koželj, T. (1979). Razvijanje senzomotoričnih in govornih sposobnosti otrok. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Blanton, A. (28. 2. 2007). Special Olympics lessons, benefits go beyond sports. Parent Map.
Pridobljeno iz http://www.parentmap.com/article/special‐olympics‐lessons‐benefits‐
go‐beyond‐sports28
Briere, D.E. III in Siegle, D. (2008). The effects of the Unified Sports basketball program on special education students' delf‐concepts: Four students' experiences. TEACHING exceptional children plus, 5 (1), 2‐12. Pridobljeno iz http://www.gifted.uconn.edu/siegle/Publications/teachingexceptionalunifiedsports.
Burnik, S. in Brod, T. (oktober 2006). Judo za otroke in mladostnike z zmerno motnjo v duševnem razvoju. V R. Pišot, V. L. Kropej, J. Zurc, T. Volmut in A. Obid (ur.), Otrok v gibanju, zbornik izvlečkov in prispevkov (str. 51). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno‐raziskovalno središče Koper.
Cummins, A. R. (1997). Comprehensive Quality of Life Scale – School Version (Grades 7‐12), Fifth edition (ComQL‐S5). School of Psychology: Deakin University. Pridobljeno iz http://www.deakin.edu.au/research/acqol/instruments/comqol‐scale/comqol‐
s5.pdf
Čuš, V. (2004). Judo: Popusti, da zmagaš. Ptuj, Slovenska Bistrica: Judo zveza Slovenije.
Dadič, T. (2001). Šport kot sredstvo bogatitve in način življenja oseb s posebnimi potrebami.
Socialno delo, 40 (5). 225‐274. Pridobljeno iz http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC‐MEFUB4YI/
Dupona, M. in Petrović, K. (2000). Šport in družba: sociološki vidiki. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Dyment, P. G., Goldberg, B., Haefele, S. B., Murray, J. J., Nelson, M. A., Bar‐Or, O., ...
Bernstein, B. (september 1987). Exercise for Children Who Are Mentally Retarded.
Pediatrics, 80 (3), 447‐448. Pridobljeno iz
http://pediatrics.aappublications.org/content/80/3/447.full.pdf
Golob, A. (september 1998). Vseživljensko učenje – pravica in možnost za odrasle osebe z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju. V A. Golob, V. Bužan, D.
Parazajda, M. Pelicon, J. Ulaga in S. Zupan (ur.), Vseživljenjsko učenje: zbornik strokovnih prispevkov v obdobju 1994‐1998 (str. 15‐20). Draga: Center Dolfke Boštjančič.
Huebner, S. (2001). Manuel for the Multidimensional Students' Life Satisfaction Scale.
Columbia: University of South Carolina.
Kastelic, L., Kotar, A., Končar, M., Lačen, M., Mrše, I., Parazajda, D., ... Šraj, I. (1994).
Program vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju in drugimi dodatnimi motnjami. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
Kremžar Petelin, B. (1978). Telesna vzgoja gibalno motenih otrok. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Lačen, M. (2001). Odraslost: osebe z motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana: Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč duševno prizadetim Slovenije.
Masleša, S., Videmšek, M. in Karpljuk, D. (2012). Motor abilities, movement skills and their relationship before and after eight weeks of martial arts training in people with intellectual disability. Acta Universitatis Palackianae Olomucensis. Gymnica, 42 (2),
15‐26. Pridobljeno iz
http://www.gymnica.upol.cz/index.php/gymnica/article/viewArticle/225
Matsumota, D. in Konno, J. (2005). The relationship between adolescents’ participation in judo, quality of life, and life satisfaction. Research Journal of Budo, 38 (1), 13‐26.
Pridobljeno iz http://www.davidmatsumoto.com/publications.php
Meško, G. (ur.). (2002). 50 let juda v Sloveniji: knjiga Judo zveze Slovenije ob 50‐letnici delovanja. Slovenska Bistrica: Judo zveza Slovenije.
Meško, G., Marošek, B. in Očko, F. (ur.). (2007). 55 let organizirane vadbe juda v Sloveniji.
Slovenska Bistrica: Judo zveza Slovenije.
Pelicon, M., Špoljar, R., Bužan, V., Turk, V., Kastelic, A., Tivadar, I., ... Mrše‐Lorger, I.
(september 1998). Uresničevanje temeljnih načel pri delu z osebami z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju. V A. Golob, V. Bužan, D. Parazajda, M.
Pelicon, J. Ulaga in S. Zupan (ur.), Vseživljenjsko učenje: zbornik strokovnih prispevkov v obdobju 1994‐1998 (str. 54‐86). Draga: Center Dolfke Boštjančič.
Perrin, P., Deviterne, D., Hugel, F. in Perrot, C. (2002). Judo, better then dance, develops sensorimotor adaptabilities involved in balance control [Judo, bolje kot ples, razvije sezomotorične prilagoditve vključene v kontroli ravnotežja]. Gait and Posture, 15 (2), 187‐194. Pridobljeno iz http://www.sciencedirect.com.nukweb.nuk.uni‐
lj.si/science/article/pii/S0966636201001497
Play Unified, Live Unified. (2013). Special Olympics. Pridobljeno iz http://www.specialolympics.org/unified_sports.aspx
Rennie, F. (1991). The benefits of sport for mentally handicapped people. Pridobljeno iz http://contents.bjdd.net/oldPDFs/72_60to65.pdf
Schwarz, A. (18. 6. 2008). A disabled swimmer's dream, a mother's fight. The New York
Times. Pridobljeno iz
http://www.nytimes.com/2008/06/18/sports/othersports/18swimmer.html?pagewa nted=all&_r=0
Sevšek, M., Jurgec, I. in Bajde, S. (2004). Učni načrt za področje razvijanje samostojnosti.
Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Pridobljeno iz http://www.zrss.si/default.asp?rub=3107
Specialna olimpiada Slovenije. (2013). Spoznajte nas. Pridobljeno iz http://www.specialna‐
olimpiada.si/si/spoznajte‐nas/
Škraba, J. (1980). Prvi koraki. Ljubljana: Težkoatletski klub Olimpija.
Takahashi, M., Takahashi, R., Takahashi, J., Takahashi, A., Takahashi, P. in Takahashi, T.
(2005). Mastering judo. United States of America: Human Kinetics.
Ulaga, J., Grubešič, S., Štefančič, Z., Golob, A., Kovačevič – Slemenšek, V., Lačen, M. in Rovšek, M. (2005). Posebni program vzgoje in izobraževanja. Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Pridobljeno iz http://www.zrss.si/default.asp?rub=3107
Vidovič, I., Srebot, I., Cerar, M. in Markun Puhan, N. (2003). Hopla, en, dva, tri zame!:
gibanje in športna vzgoja za specialne pedagoge, ki poučujejo otroke in mladostnike z zmerno, s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora.
