UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO
FILIP DRAŽENOVIĆ
Politični in idejni imaginarij F. A. Pelzhofferja v delu Neuentdeckte Staats- Klugheit
Magistrsko delo
Ljubljana 2021
2 UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO
FILIP DRAŽENOVIĆ
Politični in idejni imaginarij F. A. Pelzhofferja v delu Neuentdeckte Staats- Klugheit
Magistrsko delo
Mentor: izr. prof. dr. Sašo Jerše Enopredmetni univerzitetni študijski
program druge stopnje: Socialna in kulturna zgodovina
Ljubljana 2021
3 IZVLEČEK
Politični in idejni imaginarij F. A. Pelzhofferja v delu Neuentdeckte Staats-Klugheit Magistrska naloge se posveča predstavitvi dela Franza Alberta Pellzhoferja Neu-entdeckte Staats-Klugheit in hundert politischen Reden (1710). Osnovna teoretska premisa je poizkusiti analizirati delo preko kulturne zgodovine političnega. Analiza dela po eni strani zasleduje razvoj politične misli Pelzhofferja, po drugi pa tudi različne prijeme s katerimi je oblikoval svojo misel, načine podajanja idej, retorične prijeme za prepričevanja bralcev. Po uvodnih predstavitvah njegove biografije in bibliografije ter stanja raziskav, se naloga osredotoči na odkritje do sedaj neznanega ponatisa njegovega dela. Delu, kjer je obdelan njegov miselni imaginarij (predvsem preko retorike in toposa historia magistra vitae), sledi predstavitev nekaterih najpomembnejših tem njegove politične misli
Ključne besede: Franz Albert Pelzhoffer, politična zgodovina, kulturna zgodovina, intelektualna zgodovina, zgodnji novi vek, retorika
ABSTRACT
F. A. Pelzhoffer's Political and Intellectual imaginary in Neuentdeckte Staats-Klugheit The aim of dissertation is to present Franz Albert Pellzhofer work Neu-entdeckte Staats- Klugheit in hundert politischen Reden (1710). The basic theoretical premise is to analyze work through the lens of cultural history of the political. The analysis of the work, on the one hand, follows the development of Pelzhoffer's political thought, and on the other hand, various examples of his intellectual imaginary (ways of presenting ideas, rhetorical preconditions for convincing readers, working with examples). After introductory presentations of his biography and bibliography, as well as the state of his research, the paper focuses on the discovery of a hitherto unknown reprint of his work. Part of work which deals with his mental imaginary (mainly through rhetoric and toposa historia magistra vitae), is followed by a presentation of some of the most important themes of his political thought.
Key words: Franz Albert Pelzhoffer, political history, cultural history, intellectual history, early modern history, rhetoric
4
Kazalo
I. Uvod………..………... 6
2. Biografija in bibliografija Franza Albrechta Pelzhofferja…………...17
2.1. Biografija ………...17
2.2 Bibliografija………...…19
3. Predstavitev vira ………25
3.1 Oblika dela………..26
4. Raziskave Pelzhofferjevega dela ……….28
5. Dva Pelzhofferja? ………..34
6. Miselni sistem ……….……….38
6.1. Retorika ………..41
6.2. Retorične prvine v Staats-Klugheit………...44
7. Predstavitev obdobja 1650-1740 ………..52
7.1 Zgodovinski oris ……….52
7.2 Knjige v kranjskih knjižnicah ………54
7.3. Tokovi politične misli v 17. in 18. stoletju ………..58
8. Analiza besedila ………64
8.1. Naslov ……….64
8.2. Predgovor Marije Regine Konstancije - dvojni uvod …………66
8.3. Predgovor Franza Albrechta Pelzhofferja ………..70
8.4. Indeks ………...72
5
8.5. Kazalo vsebine………...75
8.6. Prvi stavek ...77
8.7. Pomen vere ...81
8.8. Pretvarjanje ………...…83
8.9. Vojna ………..……86
8.10. Odposlanci ………...88
8.11. Finance ………..92
8.12. Pojmi iz indeksa ………..96
9. Zaključek... 100
10. Viri in bibliografija………...103
6 1. UVOD
Politika je pojem, ki preči razumevanje vsakega polja človeškega delovanja in doživljanja sveta. Je ključni segment življenja skupnosti, v katerem se sprejemajo odločitve, ki zadevajo vse njene člane. In vsak dogodek, ki zadeva skupnost, je možno umestiti v sfero političnega. Kultura in imaginarij političnega, kot sta se izoblikovala v času, sta pokazatelj odnosa in doživljanja obdobja, predstav, želja, upanj in strahov, ki jih gojijo ljudje. Polje politike je sfera, ki jo oblikujejo in v kateri se prepletajo vsi diskurzi družbe. Kako naj torej mislimo vse skupaj? Oziroma ali je politiko sploh možno misliti, če parafraziramo naslov Badioujeve knjige,1 ki v jedro svojega premisleka postavlja vprašanje, kaj se skriva za pojmom politike po francoski revoluciji. Je zgodovina politike zgolj zgodovina nerazumevanja med dvema stranema, ki si govorita enake koncepte, a se zaradi pogojenosti nikakor ne razumeta, kot je predlagal Jacques Ranciere?2 Nam lahko analiza politične kulture poda refleksijo o skupnosti, ki je to politiko živela in soustvarjala, o njenih smotrih, zakonih, temeljih, upanjih in pričakovanjih, ki jim je bila podvržena? Ter predvsem odgovor na eno izmed ključnih vprašanj: kako se konstituira polje političnega in kaj vse zaobjema?3 To skoraj imaginarno polje na eni strani napolnjuje predstava atenske agore ter na drugi strani politični velikan z naslovnice Hobbesovega Leviathana, ki si je ustvaril telo iz „palčkov“ oziroma teles podložnikov, ki so se mu podredili. Čeprav se zdi, da je politika preigravanje večno enakih vprašanj, kot je na primer tisto, kako poskrbeti za dobro življenje v skupnosti, ali tisto o konceptu pravičnosti, so odgovori na to venomer novi.4
Ta in podobna vprašanja bodo tema pričujoče magistrske naloge, ki pa si za cilj ne bo zadala pogleda na politiko v njeni dogodkovnosti, temveč analizo besedila Neu-entdeckte Staats-Klugheit in hundert politischen Reden oder Discursen (v nadaljevanju delo krajšamo s Staats-Klugheit), ki ga je napisal Franc Albert Pelzhoffer. Besedilo je izšlo leta 1710, po avtorjevi smrti, za izdajo pa je poskrbela njegova vdova. Sestavljeno je iz stotih govorov, ki se delijo v sklope, in pokrivajo diapazon različnih vprašanj o tem, kako modro delovati v
1 Alain Badiou, Ali je mogoče misliti politiko?, Ljubljana 2004.
2 Jacques Ranciere, Nerazumevanje, Ljubljana 2005, 7.
3 Da politika ni nekaj samoumevnega opozarja W. Reinhard: „Sprva ni bilo očitne potrebe po razmišljanju o politiki. Politične ideje se ne razvijajo iz golega veselja ob mišljenju, temveč z namenom razjasnitve političnih težav, zlasti za legitimacijo ali kritiko razmerij moči.“ Wolfgang Reinhard, Zgodovina moderne države. Od začetkov do sedanjosti, Ljubljana 2017, 38.
4 Kakšen pomen ima ideja splošnega dobrega nam kaže tudi razmislek Arna Strohmeyerja: „Pri tem antičnem topsu gre za splošno priznano in zavezujočo politično normo, za nekakšno vodilno nit legitimnosti, ki se je nanašala na ohranitev in varstvo skupnosti in je bila nekakšen srednjeveški ekvivalent državnega interesa“, Arno Strohmayer, Svoboda politike in moč vere: študije o politični kulturi deželnih stanov habsburške monarhije v času verskih vojn (ok. 1550 - ok. 1650), Ljubljana 2011, 136.
7 svetu politike. Na kratko naj se pomudimo še pri navajnju besedila: Staats-Klugheit ne bomo navajali pod črto, ampak znotraj besedila po sistemu govor(R)/sklop(Z)/stran, s čimer bomo ohranili tudi Pelzhofferjev osnovni način navajanja, o katerem bo beseda tekla v nadaljevanju.
Marko Štuhec se je v svojem delu Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren oprl na misel madžarskega marksističnega filozofa Lukacsa, da postanejo dejstva dejstva šele v luči kakšne teorije.5 Ta misel je bila poglavitno vodilo pri snovanju in raziskovanju dela.
Namen naloge bo s pomočjo orodij kulturne zgodovine političnega, ki se je začela oblikovati v 70. in 80. letih preteklega stoletja, podati pregled Pelzhofferjeve misli, kar bo opravljeno predvsem preko analize „jezikov“, ki jih Pelzhoffer uporablja.6 Osnovno vodilo je bilo pričujočo raziskavo umestiti v sfero intelektualne zgodovine, ki jo razumemo kot preplet zgodovine politične, kulturne in družbene misli določenega časa, ki presega klasično zgodovino idej oziroma zgodovino politične misli, ki se je zadrževala samo na intelektualnih vrhovih oziroma zgolj pri temeljnih pojmih, ki jih je določeno delo prinašalo. Razumevanje dinamične intelektualne zgodovine najbolje slika naziv znane zbirke, ki jo ureja Quentin Skinner: Ideas in context. Prav tak je tudi načrt pričujoče naloge: postaviti Franca Alberta Pelzhofferja v kontekst njegovega časa. In ta čas ne bo zgolj 17. in zgodnje 18. stoletje v Notranji Avstriji, ki je bila pod močnim vplivom imaginarija baroka, ampak širše kulturno in intelektualno okolje, v katero se je vpisoval. Ta magistrska naloga si za izhodišče vzema tisto, kar je kot svoje izhodišče izpostavil že Arno Strohmeyer v svoji študiji o politični kulturi stanov: stališča, vrednostne predstave, razlagalne vzorce, koncepte ureditve oblasti ter z njimi povezane vedenjske oblike, simbolna izražanja in objektivcacije, kot so besedila, umetnine. 7 Kot je Carl Schmitt zapisal v svojem delu Politična teologija: „Metafizična slika, ki si jo določeno stoletje ustvari o svetu ima enako strukturo kot njihova politična organizacija.“8
Pelzhoffer ni mislec, ki bi danes imel intelektualno ali politično moč. Kakšna je bila njegova moč vplivanja, lahko zgolj sklepamo: nikakor ne smemo pozabiti, da je deloval kot
5 Marko Štuhec, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren, Ljubljana 1995, 15.
6 Osnovno literaturo o novih pristopih k politični zgodovini prinašata Sašo Jerše Sašo Jerše, „V iskanju
izgubljenega smisla: sociodiceja predmodernih družb "z zornega kota domorodcev" “, v: Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino, ur. Janez Mlinar in Bojan Balkovec, Ljubljana 2011; isti, „Vera, upanje, oblast. O notranjeavstrijskem političnem imaginariju v času verskih vrenj“, v: Vera in hotenja: študije o Primožu Trubarju in njegovem času, ur. Sašo Jerše, Ljubljana 2009, 67-103. Tomaž Mastnak, „De docta ignorantia ali kako misliti liberalizem“, v: Pierre Rosanvallon, Ekonomski liberalizem, Ljubljana 1998, 216, op. 1. Glej tudi prispevka Jerneja Pikala, „Konvencionalisti in kontekstualisti: cambriška šola interpretacije med avtorjem in bralcem“, Teorija in praksa 5 (2007), 620-640; isti, „Proučevanje zgodovine političnih idej: teorije in metode“, Javnost – The Public, 17 (2010), 69-85.
7 Strohmayer, Svoboda politike in moč vere, 10.
8 Navedeno po: Andreas Gestrich, Absolutismus und Öffentlichkeit politische Kommunikation in Deutschland zu Beginn des 18. Jahrhunderts, Göttingen 1994, 35.
8 stanovski poverjenik, tako da je zagotovo sodeloval pri oblikovanju kranjske deželne politike.9 Jasno je, da okvira deželne politike, o kateri v Staats-Klugheit nič ne piše (zgolj prek drobcev lahko naslutimo njegovo stanovsko misel), ni nikoli presegel. Njegovih razmišljanj zato ne smemo obravnavati v smislu predstave „kaj bi bilo, če bi bilo“. Ni več pomembno, kaj bi se lahko zgodilo z monarhijo in svetom, če bi se upoštevali njegovi nasveti.
Namen naloge ni ugotoviti spekulativnega poteka posledic, ki bi bil mogoč, ter s tem ustvariti paralelne „skrite“ zgodovine, katere prvotni in edini gibalec je bil Pelzhoffer. S takim ahistoričnim pristopom ni mogoče doseči tehtne razlage. Pelzhofferjevo delo je danes pomembno, saj nam pomaga razbrati miselni sistem intelektualnih struktur v habsburški monarhiji zgodnjega 18. stoletja, še posebej, ker Pelzhoffer piše s periferije, mejne vojvodine Svetega rimskega cesarstva. Posebej tudi zato, ker je politična misel v habsburški monarhiji med letoma 1650 in 1740 slabo raziskana in je za njeno osvetlitev in razlago treba opraviti še številne študije primerov, ki bodo sčasoma pripeljale do širšega pregleda del.10 Ne glede na to, da bo še večkrat omenjeno, da je bil pri svojem delu sam (ne pa tudi osamljen), je inherentno pripadal širšemu družbeno-versko-političnemu kontekstu, kar se kaže tudi v njegovih delih, tako pri uporabljeni literaturi kot tematskih in miselnih zastavkih.
Delo bo osredotočeno na dve poglavitni vprašanji: v večji meri bo posvečeno razlagi Pelzhofferjevih konceptov, v manjši meri pa analizi diskurza, načinom argumentacije in retorični podobi besedila. Ker obeh sfer ni možno ločiti na škodo ene ali druge, bo v nalogi, kot je bilo že omenjeno, ključen teoretski pristop pripadel kulturni zgodovini. Obravnava političnih konceptov bo osredotočena predvsem na analizo tistega, kar kulturna zgodovina razume s pojmom političnega.11 Pojem političnega moramo razumeti onstran političnih institucij in ustanov, kot metatemelj vsakega delovanja v skupnosti, tako tistega formalnega kot neformalnega, tistega, ki prihaja tako od uradnih ustanov kot tudi od posameznikov.
Argument bi lahko tudi zaostrili: vsaka izjava se vpisuje v polje političnega. Politično je zatorej potrebno povezati s pojmom imaginarija, s katerim se prepletata, saj gre pri obeh za tvorbo (in posledično tudi razlago) sveta, v kateri je posameznik.
9 Da je bil včasih še preveč aktiven priča dejstvo, da je samovoljno izdajal in potrjeval listine.
10 Za analizo političnih del med 1550 in 1650 glej: Arno Strohmeyer, Konfessionskonflikt und Herrschaftsordnung. Widerstandsrecht bei den österreichischen Ständen. (1550–1650), Mainz 2006. Del, ki se ukvarjajo s politično mislijo v času Marije Terezije in Jožefa II. je veliko, zato jih tu ne bom posebej izpostavljal.
Nekaj pozornosti so sicer dobili kameralistični misleci (npr. Becher), pa še te več v angleško govorečem okolju, kjer so povezani s podobnimi besedili iz okvirja Cesarstva. Čeprav gre za mislece, ki so bili Pelzhofferju sodobni, je njihov miselni svet v marsičem drugačen.
11 Glej predvsem: Was heißt Kulturgeschichte des Politischen?, ur. Barbara Stollberg-Rilinger, Berlin 2005
9 Politika ne nastopa zgolj na realni ravni, ravni Realpolitik, ki smo ji najbolj neposredno priča vsakič, ko odpremo časopis ali prižgemo televizijo. Politika je veliko več od tega. Čar raziskovanja politike je v tem, da se nam kaže na različnih ravneh, kot nekaj realnega, simbolnega in imaginarnega hkrati, kot nekaj, kar povezuje in presega vse tri stopnje. Namen kulturne zgodovine političnega je pokazati na prepletenost teh treh ravni, katere cilj ni zgolj politika sama na sebi oziroma zgodovina formalnih političnih institucij, ampak kako se o političnem misli in govori.12 Kakšno je polje zanimanja kulturne zgodovine, je povzel Marko Štuhec, ko je zapisal, da je ta v središče zanimanja postavila:
(…) pomene, ki so jih ljudje v preteklosti dajali sestavinam sveta, v katerem so živeli, njihova vsakdanja, rutinska ravnanja, percepcijo sveta, način, kako so oblikovali svojo identiteto in jo predstavili navzven, način njihove govorice, neverbalno vedenje, simbole, vrednostni sistem, vedenjske strategije, telo in odnos do telesa in materialno kulturo.13
Človek v kulturni zgodovini ni zgolj številka, eden izmed tistih, ki so se tam pač rodili, živeli in umrli, ampak gre za:
(…) vrnitev človeka z njegovo vero, prepričanji, premišljevanji in voljo, vrača se politični človek, premišljevalec svoje družbene oziroma politične stvarnosti in iskalec njenega pa tudi svojega smisla. Odkrivanju in razumevanju te »domorodčeve« sociodiceje se želi posvetiti torej kulturna zgodovina političnega.14
Vpliv kulturne zgodovine vidimo v tem, da se vedno več zgodovinarjev odmika od nekdaj vplivnih pojmov, kot so suveren, monarhija, vojna ali vladanje (četudi seveda o njih teče beseda, saj si brez njih težko zamislimo konstrukcijo polja političnega), usmerjajo pa se predvsem na metafore in primerjave, ki jih avtorji uporabljajo, način argumentiranja, nagovarjanje in prepričevanje bralca, podajanje primerov … Prav tak pristop bo zasledovan tudi v tem delu: iskali bomo mesta, ki nam lahko kaj povedo o imaginariju Franca Alberta Pelzhofferja in s tem pokažejo na razumevanje sveta. To posledično podrobneje osvetli ključne politične pojme, ki jih uporablja.15
12 Luise Schorn-Schütte, „Einleitung: Das Politische als Argument“, v: Das Politische als Argument: Beiträge zur Forschungsdebatte aus dem Internationalen Graduiertenkolleg "Politische Kommunikation von der Antike bis in das 20. Jahrhundert" uredila Angela De Benedictis in drugi, Göttingen 2013, 7-15, 7; Lynn Hunt, Politics, culture, and class in the french revolution, Los Angeles 2004, 14-15.
13 Marko Štuhec, „Nekatera izhodišča sodobnega zgodovinopisja o reformaciji“, v: Vera in hotenja, 33-44, 34- 35.
14 Sašo Jerše, „V iskanju izgubljenega smisla“, 31. Naj tu navedemo še misel Clifforda Geertza: „Celotna poanta semiotničnega pristopa do kulture je, da nam pomaga pridobiti dostop do pojmovnega sveta, v katerem naši subjekti živijo tako da se mi lahko, v nekem razširjenem pomenu te besede, z njimi pogovarjamo.“ Clifford Geertz, „Debeli opisi: k interpretacijski teoriji kulture“, Analiza 2-3 (2015)37-60, 55.
15 „Kulturna zgodovina političnega vodi tudi k razširitvi pojma »politične kulture«, ki je po sebi starejši od nove kulturne zgodovine. Izvorno se je z njim označevalo ideje in vrednote, ki urejajo politično delovanje ljudi, tako
10 Pojem političnega v povezavi s kulturno zgodovino odpira še eno pomembno polje:
polje političnega diskurza, problematiko, kako se o politiki govori, politično komunikacijo. V primeru pričujoče magistrske naloge bo to polje predstavljalo drugo temeljno vprašanje: kako se znanje o politiki podaja bralcem? Če to apliciramo na konkretna raziskovalna vprašanja, ki jim bomo v nalogi sledili, bo eno poglavitnih vprašanj, kakšne jezikovne in nejezikovne strategije je prevzel Pelzhoffer pri zagovarjanju svojih argumentov. Politično namreč konstituirajo diskurzi o polju političnega ter mediji, v našem primeru knjiga, ki ga sooblikujejo. Pojem politike zaseda polje performativnega – s tem ko o politiki govorimo, jo hkrati tudi sooblikujemo.Zato ni nepomembno, kako so izjave podane, o čem se govori in o čem molči. Politike kot take ni, ne obstaja v svoji čisti formi, ampak se izoblikuje v družbi, ki jo doseže s pomočjo komunikacije, ki se odvija na različnih stopnjah v različnih časovnih obdobjih. S tem premislekom, ki je v veliki meri zasluga bielefeldske šole konceptualne zgodovine, je ponujena nova platforma za premislek o konstituiranju pojma politike, ki so ga znanstveniki pred tem pogosto videli ahistorično.
Diskurz bomo v pričujoči nalogi razumeli kot zgodovinsko specifičen sistem pomenov, ki oblikuje identiteto objekta in subjekta.16 Ob tej definiciji bo eno izmed osrednjih izhodišč predstavljala tudi teza ameriškega lingvista Benjamina Whorfa, da se mišljenje odvija vedno v specifičnem jeziku in da je zato jezik eden izmed ključnih gradnikov našega razumevanja sveta.17 Oziroma če se navežemo na misel Ludwiga Wittgensteina: „Beseda ima pomen, ki ji ga je nekdo dal.“18 Ravno zgodnji novi vek je obdobje, ki je začelo preizpraševati pomen besed oziroma ugotavljati, da je ta odvisen od konteksta.19 Kaj vse se skriva za da jim dajejo mentalno orientacijo. V nasprotju s tem je nova kulturna zgodovina našo pozornost z mišljenja preusmerila na delovanje. Urejenost politične kulture je namreč mogoče razbrati tudi iz nereflektirane politične prakse, dovolj pogosto celo izključno, saj je bila politična kultura prav v predmoderni manj reflektirana in manj artikulirana v besedilih. Zato se zdi smiselno, če, v nasprotni smeri kot doslej, izhajamo iz prakse in politično kulturo definiramo kot politično obnašanje vseh udeleženih, ki poteka z določeno reguliranostjo. Takšna praksa sicer lahko uporablja že obstoječa besedila in ustanove. Praksa proizvaja inovacije sicer z racionalno računico, a le redko s povsem teoretskimi vzgibi, temveč večinoma s preizkušanjem v politični dejanskostjo.“ Reinhard, Zgodovina moderne države, 27-8.
16 Andreja Vezovnik, Diskurz, Ljubljana 2009, 16.
17 Benjamin Lee Whorf, Language, thought and reality: selected writings of Benjamin Lee Whorf, Boston 1956.
18 Napotujemo predvsem na delo Ludwig Wittgenstein, Filozofske raziskave, Ljubljana 2014;
19 Tu je nepogrešljivo delo Michel Foucault, Besede in reči, Ljubljana 2010. Nekaj takega je zaznala tudi junakinja romana Žvižgavke britanske pisateljice A.S. Byatt: „Imela sem zamisel – ni bila moja, temveč v petdesetih dokaj razširjena – da je bilo sedemnajsto stoletje doba, ko je v ljudeh resnično ugasnila vera, kakršno so jo gojili nekoč. Takrat so določene besede – recimo stvarstvo, recimo resničnost – spremenile v uganke. Zdelo se mi je, da bi se dalo priti na sled miselnim procesom, uzreti, kako deluje um, če bi si pobliže ogledali prispodobe. Hotela sem najti izhodišče, ki bi mi omogočilo vsemu temu priti do dna. Med drugim spoznati, zakaj se nekatere oblike jezika zdijo tako popolne, tako lepe. Nimam prvovrstnega uma. Ne bom se domislila novega težkega vprašanja ali novega jezika. Ampak morda to ni važno, kajti z jezikom razpolagamo vsi, z njegovo zgodovino vred, in nam je skupen.“ A.S. Byatt,Žvižgavke, Maribor 2011, 537.
11 besedami, je nemara nemogoče popolnoma izčrpati. Še več: z besedami ni mogoče izraziti vsega. A ker se na tem mestu ukvarjamo s knjigo kot temeljnim virom, moramo vse, kar predpostavimo, razbrati v besedah:
Zgodovinski dogodki niso možni brez govornih dejanj, z njimi pridobljenih izkušenj pa ne moremo posredovati brez jezika. Vendar niti dogodkov niti izkušenj njihova jezikovna artikulacija nikoli popolnoma ne izčrpa. Kajti v vsakem dogodku so zajeti številni zunajjezikovni dejavniki, so pa tudi izkustvene plasti, ki se izmikajo jezikovnemu preverjanju. Seveda je večina zunajjezikovnih pogojev vseh dogajanj, naravnih in materialnih danosti, institucij in načinov zadržanja v svojem učinkovanju odvisna od njihovega jezikovnega posredovanja. Vendar se z njim ne zlije. Predjezikovni sestav delovanja in jezikovna komunikacija, s pomočjo katere se dogodki prikažejo kot dogodki, sta sicer med seboj prepletena, a se nikoli ne prekrijeta.20
Skozi celotno besedilo velja ohraniti tudi misel nemškega filozofa Jana Völkerja:
„Nemara bi lahko dejali tudi takole: besede niso misli, pač pa čutne izjave, izrečene v konkretnih situacijah.“21 Beseda je v vsakem trenutku svojega obstoja tako glasovno materializirana kot izjavno kontekstualizirana. Oziroma, kot je koncizno zapisal Michael Stolleis: „Die Wirklichkeit des Staates ist seine Wirklichkeit im Denken und in der Sprach.“22 In do te realnosti se bomo poizkušali prebiti z analizo Pelzhofferjevega besedila.
Tu smo na križišču razmerja med besedo, stvarjo, jezikom in svetom, ki ga najlažje pojasni pojem imaginarija oziroma ideologije. Najlažje bi ju namreč opredelili kot tisto, s pomočjo česar razumemo to, kar vidimo okrog sebe. Ideologija je torej izraz razmerja ljudi do njihovega „sveta“, to se pravi, povezava njihovega realnega razmerja in njihovega imaginarnega razmerja, ter materialnih, vsakdanjih pogojev. Polje politike je sfera, ki jo oblikujejo in v kateri se prepletajo vsi diskurzi družbe. Pri vsaki obliki komunikacije je ključen prenos informacije, ki jo želimo posredovati in uveljaviti. Pri vprašanju jezikovne komunikacije se lahko opremo na znani Lasswellov stavek Who says what in which channel to whom with what effect. In dodamo še nekaj, česar Lasswell ni izpostavil: kaj želimo doseči s povedanim, kako želimo delovati z izjavljanjem nečesa, če razširimo njegovo misel na polje performativnega, na katero se politika vpisuje. Ravno problema političnega besedišča in komunikacije sta osnovni problemski polji kulturne zgodovine političnega. Diskurzi se
20 Reinhrat Koselleck, „ »Novi vek«: K semantiki modernih pojmov gibanja“, v: isti, Pretekla prihodnost.
Prispevki k semantiki zgodovinskih časov, Ljubljana 1999, 293-339, 293.
21 Jan Völker, „Kako brati simptome enakosti: Rancierova simptomatologija“, Filozofski vestnik, Letnik XXXIII, 1 (2012), 213-235, 214.
22 Stolleisova misel je povzeta po: Robert von Friedeburg, „Politik in der Frühen Neuzeit: Die Legitimität öffentlicher Zwangsordnung als begrenzt durch Recht und Religion“, v: Das Politische als Argument: Beiträge zur Forschungsdebatte aus dem Internationalen Graduiertenkolleg "Politische Kommunikation von der Antike bis in das 20. Jahrhundert" uredila Angela De Benedictis in drugi, Göttingen 2013, 45-60, 46 op.4.
12 prilagajajo praktičnim potrebam in nuji situacije. Tako moramo s tem pojmom razumeti vse vrste komunikacije, ne le besedne, ampak tudi znakovno, simbolno, slikovno, pa tudi geste in obnašanje posameznikov.23 Vsi ti diskurzi nastopajo v času hkrati, zato jih pogojujejo podobni dejavniki, in med seboj niso strogo ločeni. Pod diskurzom moramo razumeti celoten pomen sistemov: ne smemo ga omejiti zgolj na jezik, ampak ga moramo razširiti tudi na rituale, insceniranja in podobne obrede, ki vsebujejo sebi lastno formo. Tu se srečamo s prepletanjem pomenov oziroma konfliktom pri soočanju različnih diskurzov. A kot se kaže iz raziskave, se večkrat kot konflikt ob prepletu različnih diskurzov pokaže celotno polje. Ne gre namreč za vnaprej pripravljen nabor pojmov in simbolov, ampak se ti vsakokrat znova konstituirajo in ustvarijo polje političnega, ki je pokazatelj odnosa in doživljanja nekaterih obdobij, njihovih predstav, upanj in strahov. Pri tem gre za vprašanje argumentacije, podajanja razlage sveta. Na tem mestu naj navedemo daljši citat Jelice Šumić-Riha, ki v grobem predstavlja eno izmed teoretskih izhodišč te naloge:
Ta „dejstva“, ki naj bi jih izjave odslikavale in na katere naj bi se argumentacije opirale, niso namreč nič drugega kakor svežnji topoi, občih mest, natančneje so kristalizacija ali okamnitev predhodnega argumentacijskega gibanja. Dejstva, na katere se sklicuje argumentacija, niso torej nič neposredno danega (…) Če so dejstva svežnji toposov, potem jezik ne »izraža« povezav med dejstvi, temveč »izraža« povezave med toposi, natančneje sproža ali aktualizira nekatere določene topose in jih med seboj povezuje. (…) spontana, nezavedna aplikacija toposov, ki nam narekujejo, da praznino predikatov zapolnimo s prvim, najbolj samoumevnim, to se pravi, ideološkim pomenom (…) Poanta strukturalistične variacije teorije argumentacije je v tem, da niso nezavedni le toposi, ki jih argumentacijska praksa aktivira in ki določajo pomen in argumentacijsko vrednost v argumentaciji uporabljenih stavkov, marveč je nezavedna tudi njihova uporaba.24
Pričujoči citat nam nazorno pokaže, da ločevanje različnih toposov oz. intepretacijskih polj ni mogoče. Še več: večina toposov, ki jih avtor uporabi, so po mnenju Šumić-Riha nezavedni. Posledično so nezavedni tudi argumentacijski načini. Avtor se venomer poizkuša čim bolj približati bralcu, tako da mu kar se da jasno predoči temo. Pri tem si pomaga z različnimi načini jezikovne kot tudi nejezikovne komunikacije. Gre za preplet semantike, metafor in analogij, referenc in možnosti in krajev izjavljanja. Razlago kaj vse nam lahko prinese naratološka analiza besedila, je predstavil Gregor Pobežin v svojem delu o antičnem zgodovinarju Salustiju:
23 Za drugačno razumevanje glej: Barbara Stollberg-Rilinger, „Was heißt Kulturgeschichte des Politischen?
Einleitung“, v: Was heißt Kulturgeschichte des Politischen?, ur. Barbara Stollberg-Rilinger, Berlin 2005, 9-24, 11, 13.
24 Jelica Šumič-Riha, „Racionalnost v argumentaciji“, v: ista, Realno v performativu, Ljubljana 1988, 64-5.
13 Z naratološko analizo poljubnega besedila je torej moč razmeroma natančno razbrati in preučiti tisto, kar opazi tudi sodobni bralec in česar učinke zaznava zavedno ali nezavedno, namreč razporeditev argumentov, bodisi v samem pripovednem korpusu bodisi v različnih zastranitvah ipd., nihanje v pripovednem kotu, od pripovedovalčevega kota do kota nekoga, ki govori, misli, opazuje, čuti ipd. Vse te bolj ali manj jasno opredeljene tehnike dramatično vplivajo na bralčevo zavest, vendar je seveda samoumevno, da je v tem procesu udeležen tudi sam bralec, ki na nekaterih diegetskih ravninah sodeluje kot sprejemnik – bodisi kot tisti, ki se mu pripoveduje bodisi kot implicirani bralec, torej tudi sam skupek idej, nagnjenj in nazorov. Namen naratološkega pristopa k besedilu je torej najprej korekcija nekaterih zmotnih mnenj: ne toliko o avtorju kot o impliciranem avtorju – torej Salustiju kot konglomeratu idej, nazorov, osebnih izkušenj, ter prispevati k novemu razumevanju krajših, vsebinsko bolj angažiranih zgodovinskih antičnih besedil, ki jih ne smemo razumeti zgolj v smislu avtorjevega samovoljnega razpolaganja z zgodovinsko materijo temveč kot izraz težnje, da bi bil ob določenih vsebinskih korekcijah ter čim manj opaznih pripovednih tehnikah dosežen kolikor le mogoče trajen pripovedni učinek. 25
Kljub temu ne smemo že vnaprej sprejeti, da zaradi prepletenosti in nezavednosti različnih argumentativnih polj ne (z)moremo viru zastaviti raziskovalnih vprašanj. V našem primeru bo šlo predvsem za sledeča: Kaj je avtor izjavil in kaj je mislil izjaviti? Kaj je želel z izjavljenim izreči? Kakšno delovanje naj bi sledilo iz njegovih besed? Namen ni prikazati zgolj vrhov njegove misli, ampak tudi zanemarjene kotičke. V tem duhu lahko beremo tudi citat znanega ameriškega epistemologa Thomasa S. Kuhna: „Kadar prebirate dela pomembnega misleca, najprej poiščite navidezne absurde v besedilu in se vprašajte, kako jih je lahko napisala tako razumna oseba. Ko najdete odgovor, ko postanejo ta mesta razumljiva, potem boste nemara odkrili, da so osrednja mesta v delu, ki ste jih poprej domnevno razumeli, spremenila svoj pomen.“26 Zato se bomo posvetili tudi tistim Pelzhofferjevim stavkom, ki na prvi pogled delujejo nesmiselno, puhlo, kontradiktorno, njegovo misel pa bomo poizkušali misliti v vseh njenih konsekvencah. specifičen pomen s posploševanjem v resnici izgublja svojo posameznost. za katerimi ni ničesar, a je ravno ta nič indikativen .
Tudi diskurzivni/metaforični pristop ni vsemogoč, zato velja tudi pri njegovi uporabi ohraniti razmislek Reinharta Kosellecka: „Pojmi temeljijo na politično-družbenih sistemih, ki so dosti preveč kompleksni, da bi jih lahko zapopadli zgolj kot jezikovne skupnosti, temelječe na skupnih ključnih pojmih.“27 Čeprav je za dobro kulturnozgodovinsko študijo treba vplesti
25 Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo: pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Ljubljana 2019, 14.
26 Thomas Kuhn, The essential tension, Chicago, London 1977, xii, Navedeno po Andrej Ule, „Kuhnova paradigma in revolucija v teoriji znanosti“, v: Thomas Kuhn, Struktura znanstvenih revolucij, Ljubljana 1998, 185-211, 185-186.
27 Reinhrat Koselleck, „Pojmovna zgodovina in socialna zgodovina“, v: isti, Pretekla prihodnost. Prispevki k semantiki zgodovinskih časov, Ljubljana 1999, 103-124, 104.
14 vse tri ravni (realno, simbolno, imaginarno), je treba ohraniti zavest, na kateri izmed teh ravni se gibljemo. Jezikovni obrat ustvari vtis o spremembi pomena določenih besed, ki se pogosto dogodi zgolj na eni ravni oziroma je brez pomena za dejstveno realnost. Tako se lahko pogosto zapletemo v mrežo označencev, zato od te metode ne smemo pričakovati vsega, ampak jo moramo venomer uporabiti cum grano salis.
Analiza argumentacijskih strategij ne bo podkrepljena zgolj z analizo diskurza, ampak tudi z analizo metafor in analogij (primer), ki jih je uporabljal Pelzhoffer. Metaforam in analogijam smo se posvetili, saj se zdi, da je preko njih možno ugotoviti, kaj so avtorji želeli povedati s sklicevanjem na določene primere in zakaj so jih uporabili.28 Uporaba besed nikoli ni brez določenih posledic. Temeljna podmena je, da je naš jezik že od začetka metaforičen in metafore niso zgolj nadomestek za dobesedni izraz, olepšava besedila ali mašilo, ampak koncepti, slike, ki na določen način strukturirajo naš svet. Mišljenje skozi metafore in z njimi je nekaj, kar zaznamuje celotno zgodovino človeškega mišljenja. V tem prispevku jih bomo razumeli kot mentalne podobe, skozi katere se kaže imaginarij časa. V nalogi zato ne bomo upoštevali stroge ločnice med metaforami, analogijami, primeri. Četudi so med seboj seveda različne, pa imajo vse neko enako osnovo, saj (z)ahtevajo mentalno agilnost asociacij, pripravljenost preskakovati med različnimi stopnjami pomena, ter zavedanje, da lahko predstavljajo nekaj drugega. 29 Analogije in metafore niso nikoli popolne, a so indici miselnih svetov. Zato velja slediti tudi misli Maxa Blacka, ko pravi, da je pravilneje trditi, „da metafora podobnost ustvarja, kot pa, da formulira neko že pred tem obstajajočo podobnost“.30 Izpostaviti velja tudi Blackovo interakcijsko teorijo, s katero je želel pokazati, da metafora deluje kot prizma oz. filter preko katerega si stvari zamišljamo.31 Ključ za razumevanje metafore torej ni več v prepoznanju prikrite podobnosti, torej v nekem razmerju med na videz nepovezanimi členi, temveč v prekinitvi razmerja in hkratnem sovpadu različnih členov.
Kakšen bo uspeh določenih metafor, je nemogoče povedati. Velja se strinjati z razmislekom Philippa Sarasina: „»Celote smisla« in mnogoterih pomenskih učinkov kake metafore ne nadzoruje nihče in nihče že vnaprej ne pozna resnice, na katero bi lahko s to metaforo
28 Pričujoča naloga bo skupaj mislila metafore in analogije, čeprav med njima obstajajo določene razlike. Kot je zapisal Gregor Kroupa: „Metafora v nasprotju s primero ne zahteva, da so vsi členi analogije izraženi – svojo ekspresivnost črpa iz zamolčanih predpostavk.“ Gregor Kroupa, Podobno v nepodobnem: o metafori v novoveški filozofiji, Ljubljana 2011, 31.
29 In vendar so venomer predstavljene s pojmi, ki jih ciljna publika že pozna, saj, kot je navedel Robert Darnton:
„svet urejamo glede na kategorije, ki se nam zdijo samoumevne samo zato, ker so nam na voljo. Zasedajo epistemološki prostor, ki je pred mislijo, in imajo zato nenavadno moč vzdržljivosti.“ Robert Darnton, Veliki pokol mačk, Ljubljana 2005, 222.
30 Max Black, „Metafora“, v: Kaj je metafora?, ur. Božidar Kante, Ljubljana 1998, 91-109, 101.
31 Prav tam, 102-8.
15 ciljali.“32 Če sledimo Sarasinovim primerom, bi metafore lahko razumeli kot kognitivne filtre, ki filtrirajo različne koščke resnice, nekaj pokažejo, spet drugo skrijejo, ter s tem generirajo razvoj novih pomenov.33 Ne glede na to kako je metafora uporabljena, je metaforizacija (in prav tako uporaba analogij) orodje novih začetkov, ki si prizadevajo oblikovati določen konceptualni aparat.
Temeljno delo za ukvarjanje z metaforami v politični misli je knjiga Dietmarja Peila Untersuchungen zur Staats- und Herrschaftsmetaphorik in literarischen Zeugnissen von der Antike bis zur Gegenwart.34 V njej Peil izpostavi šest temeljnih metafor, ki so prečijo politično misel od antičnih začetkov do danes: pastir in čreda, krmar, čebele (oz. čebelja država), telo, država kot stroj, država kot zgradba. Pogosto pride tudi do prepleta teh osnovnih metafor, s čimer si je želel govorec zagotoviti še večjo jasnost pri poslušalcih. Analogije, metafore in primerjave so ljudem 17. in 18. stoletja pomenile veliko več kot nam to mogoče pomenijo danes, saj je bil celoten svet urejen v določenem hierarhičnem redu, ki ga je najlažje predstaviti z idejo Velike verige bivajočega, kjer je vsak del v analogiji in razmerju z drugimi deli.
***
Na tem mestu je treba narediti še krajši ekskurz. Prvotni namen ob snovanju magistrske naloge je bil, da bi se le-ta teoretsko naslonila na pristop cambriške šole. Po analizi virov in tehtnejšem premisleku je bilo ugotovljeno, da je tak pristop neprimeren. Po eni plati zato, ker na žalost ni ohranjena korespondenca oziroma zapiski Pelzhofferja, ki bi omogočili rekonstrukcijo njegove misli skozi čas, po drugi pa tudi zato, ker njegovo delo ni sprožilo kakega neposrednega odgovora. In vendar smo se odločili, da del magistrske naloge osnujemo tudi na razmisleku cambriške šole in dveh njenih temeljnih predstavnikih: J. G. A. Pococku in Quentinu Skinnerju. Predvsem slednji se je imel namen distancirati od tedaj prevladujočega pogleda na politiko, ki bi ga v grobem lahko razdelili na liberalni in marksistični pogled, in je želel podati novo interpretacijo, ki bi se poizkusila izogniti ahistoričnim konceptom. Jezik, diskurz, ideologija je velika trojica, ki postavlja okvir Skinnerjevega razmisleka. Po
32 Philipp Sarasin „Inficirana telesa, kontaminirana govorica: Metafore kot predmet zgodovine znanosti“, v: isti, Zgodovinopisje in analiza diskurza, Ljubljana 2019, 187-224, 209.
33 Prav tam, 206.
34 Dietmar Peil, Untersuchungen zur Staats- und Herrschaftsmetaphorik in literarischen Zeugnissen von der Antike bis zur Gegenwart, München 1983. Sam Peil je opravil delno analizo Pelzhofferjevih metafor. Temeljna pomankljivost dela je, da avtor metafore zgolj navaja, ne postavlja pa jih v kontekst obdobja ali jih med seboj kritično primerja, povečini je omejen zgolj na razlog posameznega avtorja. Za kritiko glej: Barbara Stollberg- Rilinger, Der Staat als Maschine: zur politischen Metaphorik des absoluten Fürstenstaates, Berlin 1986.
16 Skinnerjevem mnenju je problem avtonomnega razumevanja besedila ta, da ni mogoče odkriti, kaj je pisec rekel oz. želel narediti, ne da bi v razumevanje vpletli vsaj nekaj interpretovih pričakovanj, kaj naj bi pisec rekel. Pri tem se je oprl na Hans Georga Gadamerja, in njegovo teoretično izhodišče, da naše razumevanje vodijo predsodki, predsodbe.35 Smisel določenega besedila se pokaže ravno zato, ker besedilo beremo z določenim pričakovanjem nekega smisla. Tako imamo že pred začetkom branja pogosto izdelan načrt pričakovanj, ki ga bralec tekom branja nenehno popravlja.36 Zaradi vsega naštetga je cambriška šola zavračala objektivnost zgodovine političnih idej, ampak je zagovarjala mnenje, da gre pri preučevanju za preplet tistega, ki preučuje, s tistim, kar preučuje. James Tully je v svojem prispevku o Skinnerjevem metodološkem postopku tega razdelil na pet ključnih vprašanj:
(1) Kaj je ali kaj je bil avtorjev namen pri pisanju besedila v odnosu do drugih besedil, ki sestavljajo ideološko sobesedilo? (2) Kaj avtor počenja ali je počel s pisanjem besedila v odnosu do dostopnih in za zadevo pomembnih političnih dejanj, ki sestavljajo praktično sobesedilo? (3) Kako definirati ideologije ter njihovo vzpostavitev, kako kritiko in spremembe spremljati in razlagati? (4) Kakšen je odnos med politično ideologijo in političnim dejanjem, ki najbolje razloži razpršenost posameznih ideologij, in kakšne posledice ima lahko to za politično vedenje? (5) Kakšne oblike politične misli in dejanj so vključene v razširjanje in prilagajanje ideološkim spremembam?37
Politika je tematika, ki obstaja na dveh, pogosto ločenih, ravneh: teoriji in praksi, kar je cambriška šola uspešno povezala. To je v svoji misli povzel David Colclough, ko je zapisal, da politični diskurz ni uvod ali komentar k političnem delovanju, ampak je politično delovanje samo.38 Zatorej nikoli ni možna stroga ločitev na praktično in teoretično. Vsako pisanje o političnem je že poseg v politiko, ki pušča določen odtis. Ravno ta praktičen moment je tisti, ki v tej nalogi umanjka, zato slednje nismo v celoti oprli na ugotovitve cambriške šole. Namen pričujočega dela bo osvetliti bolj teoretično plat politike. Ob analizi stanovskega gradiva bi verjetno lahko natančneje popisali njegove praktične zadolžitve, četudi se to v njegovem delu neposredno ne kaže. Kljub vsemu je cambriška šola ena izmed podmen teh naloge tudi zaradi sprožitve ponovnega interes za politično misel. S svojimi pristopi je pokazala, da politika ni omejena zgolj na temeljne ideje oziroma nekatere ključne mislece, ampak je proces, ki ga pogojujejo različni dejavniki in okoliščine, v katerih se misel razvija.
35 Povzeto po Pikalo, „Konvencionalisti in kontekstualisti“, 622.
36 Ker na žalost ni bilo odkrito niti eno Pelzhofferjevo delo, ki bi vsebovalo zabeležke bralcev, smo tudi ta načrt opustili.
37 Meaning and context: Quentin Skinner and his critics, ur. James Tully, Princeton 1989, 7-8.
38 David Colclough, Freedom of Speech in Early Stuart England, Cambridge 2005, 124-5.
17 2. BIOGRAFIJA IN BIBLIOGRAFIJA FRANCA ALBERTA PELZHOFFERJA 2.1. Biografija
Franc Albert Pelzhoffer39 se je rodil med letoma 1643 in 1645, umrl pa 13. oktobra 1710 na gradu Kamen pri Novem mestu.40 Pelzhofferjeva rodbina je na Kranjsko prišla iz Šlezije, najverjetneje nekoliko pred drugo polovico 16. st., ko so se na Kranjskem že ustalili.
Prvi Pelzhoffer s pomembnejšo deželno funkcijo je bil Erhardt, ki je bil v času nadvojvode Karla Landts Vizedomb und ober Kellermeister. Franc Albert je šolanje začel v Ljubljani pri jezuitih, ter ga nadaljeval v Gradcu, kjer je med letoma 1665 in 1667 študiral filozofijo.
Kasneje se je lotil tudi poučevanja: leta 1668 je v Zagrebu učil gramatiko, leta 1669 se je vrnil v Ljubljano, kjer je nadaljeval z njenim poučevanjem.41 Jezuiti so imeli ključen vpliv na njegov intelektualni razvoj, saj je pri njih dobil poduk o osnovnih zadevah, kar se kaže pri njegovem dobrem poznavanju vere, pa tudi retoričnih prvin. Kot sklepa Polec, se je v vmesnem času (mogoče po letu 1669) najverjetneje šolal za pravnika, a ni znano, kje. Leta 1672 (pred poroko z Marijo Magdaleno pl. Cyrian) je izstopil iz jezuitskega reda. Vsekakor lahko trdimo, da je na njegovo osnovno formacijo v veliki meri vplival jezuitski učni program. Kasneje je opravljal številne javne službe, bil med drugim cesarsko-deželni svetnik na Kranjskem in stanovski odbornik prisednik deželne in dvorne pravde, svétnik pri vicedomskem uradu ter komisar za zasliševanje na Dolenjskem.42 Plemiško povzdignjenje v rang barona je dobil leta 1695. Na splošno o Pelzhofferju ni veliko znanega. Janez Gregor Dolničar je o njem zapisal, da je „to velik mož, kar potrjujejo njegova dela sama, ki jih znanstveniki povsod strahoma spoštujejo in ki izkazujejo njegovo več kakor dovolj ostro razsodnost in koristna opozorila, utemeljena s trdnimi argumenti“, Pohlin pa navaja, da naj bi bil Pelzhoffer član „Societatis Anglicanae“.43
Če je v svojih delih zagovarjal globoko moralni premislek in videl vero kot osnovno vodnico v življenju, je bila realnost nekoliko drugačna. V Novem mestu je bil bolj kot po
39 Priimek je včasih zapisan tudi kot Peltzhoffer, Pelzhofer, Pelshofer. V nadaljevanju bom uporabljal zapis priimka Pelzhoffer.
40 Pelzhofferjevo bibliografijo prinaša: Janko Polec, „Pelzhoffer baron Schönauski, Franc Albert (med 1643 in 1645–1710)“, SBL, dostopno na https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi411282/ (10. junij 2021). Leto 1645 je bolj verjetna letnica rojstva o čemer bo več povedanega v nadaljevanju.
41 Biografske podatke povzemam po: Matthias Brey, Franz Albrecht Pelzhoffer: Neu-entdeckte Staats-Klugheit in Hundert Politischen Reden oder Discursen abgefasst, (1710): zur Erschließung und Analyse eines politiktheoretischen Werkes des beginnenden 18. Jahrhunderts, diplomska naloga, Türhkeim 1997, 6-7.
42 Za več glej: Polec, „Pelzhoffer Franc Albert“, SBL.
43 Janez Gregor Dolničar, Bibliotheca Labancesis Publica, 373. Povzeto po: Andrej Koritnik, Intelektualci in institucije v slovenski zgodovini 17. stoletja: intelektualna in kulturna zgodovina védnosti med protestantizmom in protireformacijo, doktorska disertacija, Nova Gorica 2016, 161.
18 svojem znanstvenem delu znan kot nepoboljšljivi razuzdanec, ki je zaradi svojih strasti sprožil marsikateri spor in pretep. O njegovem ljubezenskem življenju priča tudi sledeča poved, ki so jo izrekli zavistni meščani Novega mesta: „Hudič naj vzame Pelzhofferja, ker gre domov od ljubice.“44 Vse to naj bi se dogajalo, ko je bil še poročen s svojo prvo ženo Marijo Magdaleno pl. Cyrian. Ta je leta 1698 sprožila tudi ločitveni postopek, ki pa se potem zaradi njene smrti ni nikoli odvil.45 Z drugo ženo Marijo Konstancijo Regino baronico Paradeiser takih težav očitno ni imel. Janko Polec je zagovarjal mnenje, da lahko v Pelzhofferju vidimo človeka, ki hlepi po slavi in kaže določeno prevzetnost. Sam je to sklepal po tem, da je Pelzhoffer redno navajal svoj celotni plemiški naslov: „Freiherr von Schönau, Herr zu Steinbrückel und Guttenau, Edler Herr zu Schneckenbüchel, Sagoritz und Schwarzenbach“,46 pa tudi po Perizhofferjevem zapisu, da je bil Franc odločna, častihlepna in na trenutke „težka“ oseba. 47 Pogoste so bile tudi obtožbe na njegov račun, da samovoljno izdaja listine in ne spoštuje celotne procedure.
Prav tako ni ohranjena njegova korespondenca, o kateri lahko sklepamo, da verjetno ni bila skromna. Smotrno je odpreti vprašanje, ali je šlo v Pelzhofferjevem primeru za samotnega jezdeca. Tu vsekakor ne smemo prezreti intelektualnih tokov Kranjske, ki kljub svoji umeščenosti na periferijo ključnih evropskih tokov seveda ni ostala nevedna. Ob prvem ponatisu je frankfurtski založnik želel Pelzhofferja umestiti med člane historia literaria, pri čemer pa je šlo bolj za tržni pristop kot pa za resnično odslikavo Pelzhofferjevega delovanja.
Odprto vprašanje ostaja, kakšen vpliv je nanj imela Akademija delovnih, ki je delovala med letoma 1693 in 1725 in so jo v največji meri oplajali vplivi z Apeninskega polotoka, predvsem iz Benetk in Rima. Pelzhoffer ni bil nikoli njen član, četudi bi glede na svoj intelektualni karakter, obdobje, v katerem je živel, in stan, ki mu je pripadal, lahko bil.48 Akademija delovnih kot svoje poglavitne znanosti v utemeljitveni listini omenja teologijo, pravo in medicino, a v nadaljevanju besedila tem trem temeljnim znanostim doda še
44 Dušan Kos, Zgodovina morale, Ljubljana 2015-2016, 2 knjiga, 339.
45 Prav tam, 90, 99.
46 Steinbrückel=Kamen; Guttenau=Dobravica; Schneckenbüchel=Zapuže, Sagoritz=Zagorica;
Schwarzenbach=Črni potok. Vse Pelzhofferjeve posesti so se nahajale na Dolenjeskem, slednje tri pa so veljale za ene izmed najmanjših.
47 Andrej Koritnik, Intelektualci in institucije, 161.
48 Vilfan predstavi različne pravnike, ki so bili člani Akademije. Med njimi so bili taki, ki so bili doktorji univerzalnega prava (t.j. tako cerkvenega kot svetnega), pa tudi tisti, ki so tega poklica bolj kot ne preučili, in so delovali kot asesorji na ograjnem sodišču. Sergij Vilfan, „Pravniki med Operozi“, v: Academia Operosorum:
zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve, ur. Kajetan Gantar, Ljubljana 1994, 73-90, 86. V istem zborniku France M. Dolinar izpostavi, da jezuitov na splošno ni bilo med člani Akademije, delno zaradi bolj odprte narave akademije, deloma zardi pogostih selitev med različnimi kolegiji, a težko je verjeti, da je to Pelzhofferjev razlog.
19 politiko.49 Ravno na tem mestu lahko vidimo polje, preko katerega bi se lahko Pelzhoffer vključil v njeno delovanje, čeprav jasnih indicev za to ni in vse ostaja zgolj na ravni hipoteze.
Udejstvoval bi se lahko tudi s svojim pravnim znanjem, saj je bilo njegovo delo Arcanorum Status v očeh sodobnikov dojeto kot pravna študija. Po eni strani je Pelzhoffer pripadal starejši generaciji (v povprečju je bil 10 let starejši od delujočih članov). Možno je, da se v vse skupaj ni vključil zaradi kakšnih zamer oz. lastnega karakterja, po katerem naj bi slovel.
To nas opozarja, da je treba opraviti še veliko dela, ki bi raziskalo socialne stike, ki jih je gojil, tako v ožji kot širši okolici. Pisemska korespondenca, ki bi na ta vprašanja lahko ponudila odgovor, je žal izgubljena.
O njegovem krogu ne moremo ničesar izvedeti niti iz posvetil. Vsa dela je posvetil nekomu iz vladarske rodbine (Jožef I, Karel VII) oz. nekomu, ki ji je bil blizu (Evgen Savojski). Niti enega izmed svojih del ni posvetil kakemu mecenu, osebi, ki bi mu pri delu/izdaji kakorkoli pomagala, z njim sodelovala.
2.2 Bibliografija
Pelzhofferja zaznamujejo njegova številna izdana dela s področja politike, kar ga uvršča med bolj aktivne mislece iz habsburške monarhije.50 Njegovo prvo delo, ki je izšlo v Augsburgu leta 1706, je nosilo naslov Lacon politicus, strictim doctrinam administrandae reipublicae, quam ajunt politicam, complectens et evolvens. Posvetil ga je tedanjemu španskemu kralju (oz. pretendentu za to mesto) Karlu III.51 Ob Staats-Klugheit je njegovo najpomembnejše delo Arcanorum status libri decem, ki ga je posvetil cesarju Jožefu I., sestavlja pa ga sledečih deset knjig: za časa Pelzhofferjevega življenja so v Ljubljani izšli prvi trije zvezki v okviru ene knjige: I. Prologeticus; II. 1. Arcana regia sive de imperio unius; 2.
De observationibus regiis ex arcanis status. Circa res magis particulares principum; III. De arcanis poliarchicis sive de imperio optimatum et populi. Ti trije zvezki so bili ponatisnjeni
49 Kajetan Gantar, „Operozi in latinska verzifikacaija“, v: Academia Operosorum: zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve, ur. Kajetan Gantar, Ljubljana 1994, 91-110, 91, op.1.
50 Obžalujemo lahko, da do sedaj še ni bilo pripravljeno delo, ki bi se ukvarjalo s politično mislijo v habsburški monarhiji po letu 1650, četudi je gradiva dovolj.
51 Ponatis je izšel leta 1728 v Frankfurtu in ne vsebuje posvetila Karlu III. Leta 1710 je Pelzhoffer sam pripravil tudi italijanski prevod dela, ki je izšel v Ljubljani pod naslovom Lacone o vero ristretto politico, dove succintamente s' insegna il modo di ben governare ed amministrare un stato. Le-tega je posvetil Evgenu Savojskem. Pod besedo prevod ne smemo razumeti dobesednega prevajanja, ampak (verodsotojno) prilagoditev besedila novi bralni publiki. Naslov bi lahko prevedli kot: Politični Lakonec, ki se jedrnato uči, kako dobro voditi in upravljati državo. Razen Pelzhofferjevega primera nisem odkril dela, ki bi se v svojem naslovu skliceval na lakonski govor o politiki v svojem naslovu (v Staats-Klugheit se nekolikokrat sklicuje na lakonski govor, na primer: „Ich berühre Laconisch und kürzlich“ (R72/Z19/459; glej tudi R77/Z6/497). Izdajo iz leta 1746, ki je izšla v Bratislavi, je urednik posvetil Jožefu II.
20 naslednje leto v Frankfurtu,kjer so po avtorjevi smrti izšle še 3 knjige, ki so obsegale 4.–6.
zvezek (IV. De legationibus aliisque legato scitu necesariis; V. Iris politica seu de jure confoederationum; VI. De aerario et opibus publicis) 52, 7. in 8. (Arcanorum status liber VII.
et VIII. de religione et consilio53) ter 9.–10. zvezek, ki pa ni izšel pod naslovom Arcanorum Status, ampak kot Tractatus historico-politicus de armandia sive arte bellica et olea pacis, a je označen tudi kot deveta in deseta knjiga Arcanorum liber. 54 Po imenu poznamo še vsaj tri Pelzhofferjeve spise, ki pa na žalost niso več dostopni: Corona virtutis virorum illustrium;
Tractatus varii erudit;55 Austriaca domus ad summum fastigium genita.56 Niti za eno izmed Pelzhofferjevih del ne vemo, koliko je stalo, niti koliko izvodov je bilo natisnjenih. Obe informaciji bi bili dobrodošli pokazateljici, na kako širok trg so tiskarji merili.
Zanimiv je pregled tiskarjev poleg Janeza Mayrja, ki so izdali Pelzhofferjevo delo.
Lacon politicus je izšel leta 1706 v Augsburgu (navedeno je rimsko ime mesta Augusta Vindelicum) pri založniku Lorenzu Kronigerju. Pri Johanesu Adolphu so ob Staats-Klugheit izšli tudi Tractatus historico-politicus de religione, & consilio ter vsi zvezki izdaje Arcanorum Status Libri Decem z izjemo prvega. Pri Georgu Christophu Webru je izšla druga izdaja Arcanorum Status Libri Decem (med 1723–1725)57, Lacon politicus leta 1728, leta 1734 pa še Tractatus historico-politicus. Najbolj zanimivo bi bilo ugotoviti, kako se je Georg Weber odločil za ponatis del. Zanje najverjetneje ni dobil kakih posebnih pravic za natis dela (nejasno je, ali je bil mogoče v stiku z Johanesom Adolphom), zato ga je pri tem gnal predvsem finančni interes, ki ga je več kot očitno prepoznal. Zakaj ni ponatisnil tudi Staats- Klugheit, ni jasno. Mogoče se mu je zdelo, da ponatis dela v foliu zahteva prevelik vložek in tveganje, če prodaja ne bi uspela.
52 Indic, da bi bilo delo v Frankfurtu lahko natisnjeno že leta 1709 prinaša knjižni katalog ob Mihaeleovem sejmu leta 1709, kjer je ponujena tudi prva knjiga Pelzhofferja, ki naj bi izšla pri Johanesu Adolphu. Catalogus universalis, sive designatio omnium librorum, qui hisce nundinis ... Francofurtensibus & Lipsiensibus anni ... vel novi, vel emendatiores & auctiores prodierunt : = Verzeichnüß aller Bücher, so zu Franckfurt in der ...-Meß, wie auch Leipziger ...-Messe des ietzigen Jahres ..., entweder gantz neu, oder sonsten verbessert, oder auffs neue wieder auffgeleget gedruckt worden sind. 1709. Michaelismesse, Leipzig 1709, 50.
53 V knjigi se nahaja posvetilo cesarju Jožefu I. in njegovemu sinu Leopoldu, ki je datirano z dnem 10. oktober 1710, torej le tri dni pred avtorjevo smrtjo. Vprašanje je seveda ali je Pelzhoffer takrat res zaključil to delo, ali pa je nekdo drug (žena?) zgolj zapisal ta datum na koncu besedila.
54 Delo je prvič izšlo leta 1711, v ponatisu pa že leta 1713.
55 Slednji je npr. naveden v: Allgemeines Gelehrten-Lexicon, zv. 3 M – R, ur. Christian Gottlieb Jöcher, 1751, st.
1362-1363.
56 Ni jasno kaj vsebuje ta spis, a gre mogoče za ukvarjanje z genealogijo Habsburžanov, kar je počel že Janez Ludvik Schönleben, ki ga Pelzhoffer omenja v Staats-Klugheit.
57 Po kakem ključu je Weber tiskal knjige ni možno jasno oceniti – ponatis je naredil od zadnjega k prvem zvezku. S tem, da je leta 1734 ponovno ponatisnil Tractatus historico-politicus nam mogoče to kaže, da je bilo to delo, ki je med bralci vzbudilo največ zanimanja.
21 O zanimanju za Pelzhofferjeva dela še globoko v 18. stoletju priča tudi podatek, da so na Ogrskem kar dvakrat ponatisnili njegovo delo Lacon politicus.58 Najprej leta 1746 v Bratislavi59 in nato še leta 1765 v Pešti.60 Da Pelzhoffer tudi v 18. stoletju ni popolnoma izgubil svojega pomena, priča tudi podatek iz knjižnice vojvode Avgusta v Wolfenbüttlu.
Tam si je primerek Staats-Klugheit 10. septembra leta 1767 izposodil major Anton von Dürr.61 Še leta 1767 se je nekomu zdelo zanimivo prebrati Pelzhofferjevo delo. Še mlajši je primer Lacon, ki je izšel leta 1728 in ga je leta 1792 podpisal minorit Fabian Kirchner.62 Izvod je močno podčrtan, a brez opomb na marginah,63 tako da je težko ugotoviti, kdo je dejansko podčrtoval. Čeprav ta čas povezujemo z drugimi misleci in z drugačno politiko, nam to kaže na že prej omenjeno idejo sočasnosti nesočasnega. S svojim razmislekom je bil tudi še pozno v 18. stoletju intelektualno zanimiv. Ob brskanju po spletni strani münchenskega centra za digitalizacijo pri Bavarski deželni knjižnici ugotovimo, da je izmed vseh Pelzhofferjevih del največ pozornosti pripadlo Arcanorum Status, ki je najpogosteje navedena knjiga – tako v različnih knjižničnih katalogih kot v delih drugih avtorjev. Veliko manj je sklicevanja na Lacon ali Staats-Klugheit. Razlog za to moramo videti tako v jeziku (latinščina, ki je omogočila preboj na širše evropsko polje, predvsem v Francijo) kot v številnih ponatisih, predvsem pa tudi načinu argumentacije. Arcanorum Status je bil namenjen akademskim bralcem, medtem ko je Staats-Klugheit meril predvsem na vsakdanjega bralca.
Ni jasno, kako je Pelzhoffer financiral celoten izdajalski podvig. V kratkem obdobju je izdal številna dela, za kar je potreboval kar precejšnje finančno zaledje. Iz posvetil ni možno razbrati, ali je imel mecena oziroma nekoga, ki bi bil vsaj delno pripravljen financirati celoten projekt. Veliko večino je verjetno financiral iz lastnih virov, ki pa so bili vprašljivi:
Pelzhofferjeve posesti so bile med manjšimi, tak projekt pa zagotovo ni bil poceni.
Spregledati ne smemo niti tega, da je finančno podprl izdajo tretjega zvezka Sacrum
58 Pred tem je Weber v Frankfurtu leta 1728 izdal ponatis dela. Ta izdaja je izšla brez posvetila cesarju. To je tudi edina izdaja kjer so različne misli oštevilčene, s čimer so posamezni odstavki povezani v celote.
59 To izdajo je uredil baron Alexius (Elek) Cörver (1714-1747), piaristični teolog in matematik, ki je deloval na današnjem Slovaškem. Delo je najprej posvečeno bodočemu cesarju Jožefu II, kasneje pa še Joannesu Nepomuku Andrássyu, ki je izdajo omogočil. Posebnost te izdaje je obsežen uvod in številni komentarji, ki so dodani delu, v maniri sholastične misli, ter indeks, ki ga izvirnik nima. Ta izdaja na žalost ni dostopna v NUK-u.
60 Cimmutató a M. Kir. Egyetem s. Pest város könyvtárainak magyar, német, latin s francia nyelven irott jogi s államtani összes müveihez, ur. Jozsef Marki, Budimpešta 1869, zv. 2, 241.Ponatis iz leta 1765 mi na žalost ni bil dostopen.
61 Mechthild Raabe, Leser und Lektüre vom 17. zum 19. Jahrhundert: Die Ausleihbücher der Herzog August Bibliothek Wolfenbüttel 1664-1806, München 1996, 148.
62 Delo se nahaja v BSB in na svetovnem spletu:
https://books.google.si/books?id=pNBLAAAAcAAJ&printsec=frontcover&source=gbs_book_other_versions_r
&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false (zadnji dostop 8.5.2021).
63 Kar je lahko tudi posledica majhnega formata v katerem je bil natisnjen.
22 promptuarium Janeza Svetokriškega.64 Pelzhoffer je izdal knjige v treh mestih pri treh različnih založnikih (Augsburg, Frankfurt, Ljubljana). Če lahko skoraj zagotovo sklepamo, da je imel v Ljubljani razvejeno mrežo poznanstev in da je bil verjetno v dobrih stikih z založnikom Mayrjem (o tem lahko sklepamo ne zgolj po izdaji dveh del pri njem, ampak tudi po obsežni knjižnici, ki jo je posedoval, ter na podlagi tega, da je Svetokriški tretji zvezek Priročnika natisnil pri njem), mu je to verjetno olajšalo izdajo dela. Kako je prišel v stik z založniki iz nemških dežel, ni jasno, tudi ni jasno, kako jih je izbral. To ostajajo odprta vprašanja, ki bi nam še dodatno pojasnila usmerjenost, v katero se je Pelzhoffer želel vpisati, ter v katero skupino so ga sodobniki uvrščali.65 Prav tako ostaja odprto vprašanje Pelzhofferjevega ponatisa. Verjetno je, da je šlo za piratstvo, kar pomeni, da je bil Arcanorum Status bralcem zanimiv do leta 1725 oziroma celo leta 1734 v cesarstvu, medtem ko še poznejši ogrski izdaji kažeta na še daljši vpliv. Takih izdaj založniki zagotovo ne bi pripravili, če ne bi računali na dobiček. Ali so ga na koncu res imeli, je nekaj drugega.
Ob navedbi vseh del se moramo ustaviti pri izbiri jezika. Staats-Klugheit je njegovo edino delo, ki je izšlo v nemščini. Lacon je na primer raje prevedel v italijanščino. To se je najverjetneje zgodilo zaradi dveh razlogov: po eni strani je bila Kranjska takrat usmerjena predvsem na italijansko kulturno in govorno področje, po drugi strani pa je imel v nemščini že pripravljeno novo delo, tako da verjetno ni videl smisla v izdaji še enega podobnega besedila za podoben krog bralcev. Sploh podatek, da je delo natisnil ljubljanski tiskar, priča, da se je Pelzhoffer zavedal, da bo v Ljubljani imelo več bralcev delo, napisano v italijanščini kot v nemščini.
Spektorski meni, da mu nemščina ni bila najbolj blizu, saj da je jezik Staats-Klugheit izjemno težek, medtem ko so latinske knjige veliko bolj berljive.66 Pred tem je izdajal predvsem besedila v latinščini, ki je bila kljub razširjenosti namenjena zgolj določenemu delu bralcev. Najverjetneje je res iskal čim širši krog bralcev, o čemer pričata tudi kraja izdaje:
Frankfurt in Leipzig sta bila veliki knjigotrški mesti in sta imela torej določen pomen. Četudi je res, da se po vsebini nemška in latinska dela ne ločijo veliko, je temeljna razlika v načinu argumentacije in podajanja primerov. Razlika torej ni v predmetu, ampak v obliki, kar je
64 Svetokriški se mu je „oddolžil“ z objavo njegovega grba, pa tudi s sledečo mislijo, ki kaže na duhovno bogastvo in pomen Pelzhofferja: et ex sublimitate meritorum tuorum copia mea crescit inopia. Povzeto po:
Kajetan Gantar, „Janez Svetokriški in latinščina“, v: Zbornik o Janezu Svetokriškem. Prispevki s simpozija v Vipavskem Križu, 22.–24. aprila 1999. ur. Jože Faganel, Jože Pogačnik, Ljubljana 2000, 117-29, 119.
65 Založniki, ki so ponujali Pelzhofferjeva dela so tiskali povečini dela s področji prava, politike in zgodovine.
66 Evgen V. Spektorski, „Mesto F. A. Pelzhofferja v zgodovini državoslovja“, v: isti, Izbrane razprave, ur. Blaž Ivanc, Ljubljana 2019, 281-314, 281, op. 4.
