UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ŽIVILSTVO
Klara RAHNE
VPLIV PRIDELAVE VINA NA OKOLJE
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študij – 1. stopnja Živilstvo in prehrana
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ŽIVILSTVO
Klara RAHNE
VPLIV PRIDELAVE VINA NA OKOLJE
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študij – 1. stopnja Živilstvo in prehrana
IMPACT OF WINE PRODUCTION ON THE ENVIRONMENT
B. SC. THESIS
Academic Study Programmes: Field Food Science and Nutrition
Ljubljana, 2021
Diplomsko delo je zaključek univerzitetnega študijskega programa 1. stopnje Živilstvo in prehrana. Delo je bilo opravljeno na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Komisija za študij 1. in 2. stopnje Oddelka za živilstvo je za mentorico diplomskega dela imenovala prof. dr. Tatjano Košmerl in za recenzenta doc. dr. Ilja Gasana Osojnika Črnivca.
Mentorica: prof. dr. Tatjana KOŠMERL
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo
Recenzent: doc. dr. Ilja Gasan OSOJNIK ČRNIVEC
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik:
Mentorica:
Recenzentka:
Datum zagovora:
Klara Rahne
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ŠD Du1
DK UDK 634.8+663.2:502/504(043)=163.6
KG vino, pridelava vina, okoljske spremembe, odpadna voda, odpadki AV RAHNE, Klara
SA KOŠMERL, Tatjana (mentorica), OSOJNIK ČRNIVEC, Ilja Gasan (recenzent) KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo LI 2021
IN VPLIV PRIDELAVE VINA NA OKOLJE
TD Diplomsko delo (Univerzitetni študij – 1. stopnja Živilstvo in prehrana) OP VI, 27 str., 2 pregl., 11 sl., 1 pril., 40 vir.
IJ sl JI sl/en
AI Pridelava vina vključuje uporabo velike količine dragocenih virov, kot so voda, gnojila in številni drugi enološki proizvodi oziroma sredstva. Prav tako se proizvede velika količina odpadne vode in biološko razgradljivih odpadkov, ki so ob nepravilnem ravnanju lahko toksični za okolje in kontaminirajo pridelovalne površine. Vse to ima velik negativni vpliv na okolje. V zadnjih letih je varovanje okolja zelo pomembno in zato si vinarji prizadevajo pridelati vino tako, da bi bil vpliv proizvodnje na okolje minimalen. Z manjšo porabo vode, uporabo alternativnih virov energije, ponovno uporabo odpadkov (stranskih proizvodov) in odpadne vode ter uporabo naravnih gnojil, fitofarmacevtskih in enoloških sredstev lahko vpliv na okolje med pridelavo vina občutno zmanjšamo. Čeprav je znanih že kar nekaj rešitev, se to področje še vedno raziskuje in se stremi k še boljšim načinom za zmanjšanje navedenega vpliva. Tudi v Sloveniji pridelamo veliko vina, zato se temu problemu ne moremo izogniti. V diplomski nalogi bomo ugotavljali, na kakšne načine pridelava vina vpliva na okolje in kakšne rešitve so mogoče. V eksperimentalnem delu bomo na podlagi zbranih informacij predstavili, kako se s tem problemom spopadajo vinarji v Sloveniji.
KEY WORDS DOCUMENTATION ND Du1
DC UDC 634.8+663.2:502/504(043)=163.6
CX wine, wine production, environmental change, wastewater, waste AU RAHNE, Klara
AA KOŠMERL, Tatjana (supervisor), OSOJNIK ČRNIVEC, Ilja Gasan (reviewer) PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB University of Ljubljana, Biotehnical Faculty, Department of Food Science and Nutrition Technology
PY 2021
TI IMPACT OF WINE PRODUCTION ON THE ENVIRONMENT
DT B. Sc. Thesis (Academic Study Programmes: Field of Food Science and Nutrition) NO VI, 27 p., 2 tab., 11 fig., 1 ann., 40 ref.
LA sl AL sl/en
AB Wine production involves the use of a large amount of valuable resources, such as water, fertilizers and many other oenological products or agents. It also produces large amounts of wastewater and organic waste, which, if handled improperly, can be toxic to the environment and contaminate production areas. All this has a major negative impact on the environment. In recent years, environmental protection has been very important and therefore efforts are being made to produce wine in such a way that the impact of production on the environment is minimal. By reducing water consumption, using alternative energy sources, reusing waste (by-products) and wastewater, and using natural fertilizers, plant protection products and oenological agents, we can significantly reduce the impact on the environment during wine production. Although quite a few solutions are already known, this area is still being explored and efforts are being made to find even better ways to reduce this impact.
We also produce a lot of wine in Slovenia, so we cannot avoid this problem. In the diploma thesis we will find out in what ways wine production affects the environment and what some possible solutions. In the experimental part, we will present, on the basis of the collected information, how winemakers in Slovenia deal with this problem.
KAZALO VSEBINE
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ... III KEY WORDS DOCUMENTATION ... IV KAZALO VSEBINE ... V KAZALO SLIK ... VI KAZALO PREGLEDNIC ... VI
1 UVOD ... 1
1.1 NAMEN DELA ... 1
1.2 DELOVNE HIPOTEZE ... 1
2 PREGLED OBJAV ... 1
2.1 FAZE PRIDELAVE VINA ... 1
2.2 GLAVNI OKOLJSKI PROBLEMI, POSLEDICE IN REŠITVE PRI PRIDELAVI VINA PO SVETU ... 3
2.2.1 Uporaba vode in nastajanje odpadne vode v vinarstvu ... 3
2.2.2 Predelava in ponovna uporaba stranskih proizvodov ... 8
2.2.3 Poraba energije ter izpusti toplogrednih in drugih plinov ... 13
2.2.4 Uporaba kemikalij ... 14
2.2.5 Raba tal, sprememba namena rabe tal in vplivi na ekosisteme ... 16
2.3 STANJE V SLOVENIJI ... 17
2.3.1 Integrirana pridelava ... 17
2.3.2 Ekološko kmetijstvo ... 18
2.3.3 Ukrepi za okolje in prilagajanje na podnebne spremembe v Sloveniji .... 20
2.3.4 Obvladovanje vpliva pridelave vina pri slovenskih vinarjih ... 20
3 ZAKLJUČEK ... 23
4 VIRI ... 24 PRILOGE
KAZALO SLIK
Slika 1: Stranski proizvodi med pridelavo vina (Kalli in sod., 2018) ... 2
Slika 2: Točke med pridelavo vina z možnim vplivom na okolje (Ameineyo in sod., 2014) ... 3
Slika 3: Postopki ravnanja z odpadno vodo (Mosse in sod., 2011) ... 7
Slika 4: Grozdne tropine (Flores in sod., 2019) ... 9
Slika 5: Uporaba grozdnih tropin (Sirohi in sod., 2020) ... 13
Slika 6: Uporaba obnovljive energije v vinogradu (PV magazine, 2020) ... 14
Slika 7: Uporaba pesticidov v vinogradu (eVineyard, 2015) ... 15
Slika 8: Poraba surovin in energije ter nastajanje proizvodnih ostankov za 1 L pridelanega vina ... 17
Slika 9: »Ekološki logotip EU« (MKGP, 2021a) ... 20
Slika 10: Pregled vinarstev glede na količino pridelanega vina letno, ki so sodelovala pri zbiranju informacij ... 21
Slika 11: Načini zmanjševanja okoljskih vplivov pri slovenskih vinarjih ... 23
KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Primer karakteristik odpadne vode pri pridelavi vina (Mosse in sod., 2011) ... 5
Preglednica 2: Metode ekstrakcije bioaktivnih komponent iz grozdnih tropin (Sirohi in sod., 2020) ... 11
KAZALO PRILOG
Priloga A: Vprašalnik o obvladovanju vpliva pridelave vina na okolje
1 UVOD
Kmetijstvo lahko v različni meri obremenjuje okolje, kar je zaradi trenutnega okoljskega stanja zelo aktualna tema, varovanje okolja pa v vse večjem interesu. Tudi pridelava vina prispeva k obremenjevanju okolja. Gre za porabo in razpolaganje z dragocenimi viri, kot so voda in gnojila, ter za ustvarjanje odpadnih voda, ter organskih in anorganskih proizvodnih ostankov, stranskih proizvodov in odpadkov. Kmetijstvo in proizvodnja hrane pa sta vseeno dejavnosti, katerima se ne moremo izogniti, saj sta nujno potrebne za naše preživetje. Poznamo tudi dobre primere v kmetijstvu, kot je integrirano in ekološko kmetijstvo in ostali načini s katerimi posamezni pridelovalci znižujejo vpliv na okolje. V zadnjih letih se je zato razvilo že veliko novih možnosti za zmanjšanje navedenega vpliva in področje se še raziskuje. Tudi v Sloveniji se pridela veliko vina, zato so ti okoljski vidiki pomembni tudi za nas.
1.1 NAMEN DELA
Namen naloge je predstaviti, kako pridelava vina vpliva na okolje, kakšne so možnosti za zmanjšanje vpliva na okolje med pridelavo vina in možnosti učinkovite uporabe stranskih proizvodov. Želeli smo tudi pridobiti informacije, kako ta problem rešujejo nekateri slovenski pridelovalci vina.
1.2 DELOVNE HIPOTEZE
Postavili smo te hipoteze:
H1 Pridelava vina lahko negativno vpliva na okolje.
H2 Stranski proizvodi pridelave vina so lahko toksični za okolje.
H3 Stranski proizvodi vina se večinoma ponovno uporabijo v druge namene.
H4 V zadnjih letih v Sloveniji narašča bolj ekološka proizvodnja vina.
2 PREGLED OBJAV 2.1 FAZE PRIDELAVE VINA
Pridelava vina je zelo kompleksna, zato bo naveden samo povzetek tega procesa.
Praviloma se pridelava začne s sprejemom grozdja v kleti, v tej diplomski nalogi pa bomo obravnavali tudi procese v vinogradu. Pridelava je namreč zelo pomembna, ko gledamo vpliv celotnega procesa na okolje – od začetnih surovin do končnega pridelka.
Faza gojenja vinske trte in pridelave grozdja
Da pridemo do končnega pridelka, moramo začeti v vinogradu, kjer poteka gojenje vinske trte, pridelava grozdja in trgatev. Gojenje vključuje opravila, kot so gnojenje, oskrba tal, kemično ali mehansko zatiranje plevela, škropljenje s pesticidi in obrezovanje. Za vse te postopke se uporablja voda in ustvarjajo odpadne vode ter stranski proizvodi med obrezovanjem. Z uporabo kemikalij v vinogradih vplivamo na prst, vodne vire, okoliške
površine in pridelke ter habitate. Ko grozdje doseže optimalno stopnjo zrelosti, se ta faza zaključi z ročno ali stojno trgatvijo in transportom grozdja do vinske kleti, kjer se začne faza pridelave vina oziroma vinifikacija (Petti in sod., 2015).
Vinifikacija
Vinifikacija ali pridelava vina se začne s sprejemom grozdja v vinsko klet. Pri belih vinih sledi prebiranje grozdja in odstranjevanje pecljevine, drozganje, stiskanje, bistrenje mošta in prečrpavanje v vinifikatorje ali vrelne posode, kjer poteka fermentacija. Na koncu vino zorimo v posodah iz lesa, inoksa, betona ali gline in vino stabiliziramo. Pridelava rdečega vina se prav tako začne s prebiranjem grozdja in odstranjevanjem pecljevine, sledijo pa maceracija in fermentacija, stiskanje ter na koncu zorenje, bistrenje in stabilizacija. Pri pridelavi vina se porablja veliko energije za vso mehanizacijo in za ohranjanje nizke temperature med postopkom pridelave, gorivo se porablja že za pot od vinograda do vinske kleti.
Med pridelavo vina nastanejo stranski proizvodi, ponavadi pecljevina, grozdne tropine in vinske droži. Porablja se voda in nastaja odpadna voda. V vina se dodajajo enološka sredstva, v kleti pa se za čiščenje uporablja tudi veliko čistilnih sredstev (Ovinu.si, 2019).
Slika 1 prikazuje pri katerih postopkih pridelave vina nastajajo stranski proizvodi.
Slika 1: Stranski proizvodi med pridelavo vina (Kalli in sod., 2018).
Stekleničenje, pakiranje in distribucija
Vino je največkrat stekleničeno v 0,75-litrske steklenice z zamaški iz plute ali umetnega materiala in etiketami iz papirja. Poleg tega je steklenica s plutovinastim zamaškom
ponavadi pokrita s plastičnim ali kompozitnim tulcem. Masa steklenice ima bistveni pomen pri porabi stekla in energije, je pa steklo med vsemi prej naštetimi komponentami edino ponovno uporabno. Prav tako pa se za sterilizacijo in čiščenje steklenic porablja veliko vode in čistil, nastaja odpadna voda. Po stekleničenju se vino lahko še dodatno pakira, na primer v kartone, na palete in podobno. Na koncu je potrebno steklenice vina dostaviti do mesta prodaje oziroma jih končni kupec odpelje domov, pri čemer se ponovno porablja gorivo (Petti in sod., 2015).
Vse naštete faze vplivajo tudi na izpuste toplogrednih zaradi uporabe kemikalij, strojev in prevoznih sredstev (Christ in Burrit, 2013). Slika 2 prikazuje povzetek točk z možnim vplivom na okolje med pridelavo vina.
Slika 2: Točke med pridelavo vina z možnim vplivom na okolje (Amienyo in sod., 2014).
2.2 GLAVNI OKOLJSKI PROBLEMI, POSLEDICE IN REŠITVE PRI PRIDELAVI VINA PO SVETU
2.2.1 Uporaba vode in nastajanje odpadne vode v vinarstvu
Uporaba vode
Zaradi vse večjega izkoriščanja naravnih virov se povečuje svetovno prizadevanje za bolj trajnostne proizvodne procese. Učinkovitejša poraba vode je primarna skrb, da se zagotovi pošten dostop do virov, potrebnih za preživetje človeka in ekosistemov.
Kmetijstvo ima zaradi velike porabe vode pri tem ključno vlogo. Trenutne stopnje rasti kmetijskih potreb po svežih vodnih virih so nevzdržne, posebno v afriških državah, in napovedi kažejo, da se bodo še povečevale. Neučinkovita uporaba vode za pridelavo povzroča depresijo vodonosnikov, zmanjšanje rečnega pretoka, degradacijo habitatov divjadi in zasoljevanje namakanih površin (Bonamente in sod., 2015).
Proces pridelave vina je kompleksna kombinacija kmetijskih, kemičnih in sanitarnih postopkov, stekleničenja in distribucije, od katerih ima vsak različne zahteve in vplive na lokalne vodne vire (Johnson, 2021).
Za ugotavljanje porabe vode med pridelavo vina se uporablja metoda vodnega odtisa (ang. water footprint – WF). Metoda vodnega odtisa je bila razvita za kvantifikacijo skupne rabe vode, povezane s celotnim življenjskim ciklom steklenice vina. Osnovi pristop temelji na oceni življenjskega kroga (ang. life cycle assessment – LCA) ter vključuje vse posredne in neposredne procese porabe vode od pridelave grozdja do končnega proizvoda (Bonamente in sod., 2015).
Bonamente in sod. (2015) so ugotavljali WF leta 2012 v srednje veliki vinski kleti z letno proizvodnjo 187,460 L vina. Vinska klet se nahaja v središču Italije za 0,75-litrsko steklenico rdečega vina (zvrst različnih italijanskih vin sort sangiovese, merlot in cabernet sauvignon). Za pridelavo vina so ugodne meteorološke razmere in lastnosti tal, ki ne zahtevajo namakanja v celotni sezoni, hkrati pa je potreba po uporabi gnojil zmanjšana.
Izračunano je bilo, koliko vode iz javnega vodovoda in iz lastnega zajetja se uporabi za procese namakanja, evapotranspiracije, uporabe gnojil, agrokemikalij in pesticidov, za vsa opravila v vinogradu in vinski kleti ter za obdelovanje odpadne vode. Ugotovili so, da je vodni odtis za 0,75-litrsko steklenico vina 632,2 L/steklenico oziroma 181,23 L/kozarec vina (0,215 L).
Alternativne možnosti namakanja in tehnike obdelovanja odpadnih voda so lahko rešitev za zmanjšanje porabe vode. Poleg tega lahko digitalne tehnologije (npr. senzorji) ali holistični pristopi z zmanjšano porabo vode skozi celotno verigo pridelave vina dodatno prispevajo k boljšem načrtu upravljanja vode (Aivazidou in Tsolakis, 2019).
Nastajanje odpadne vode
Eden izmed ključnih problemov vinarske industrije je upravljanje ogromnih količin odpadne vode. Nedavne študije kažejo, da naj bi za en liter vina nastalo od 1,6 do 2,0 L odpadne vode (Milani in sod., 2020).
Odpadna voda ima visoko organsko obremenitev, nizek pH, spremenljivo slanost in raven hranil, kar lahko predstavlja okoljsko grožnjo. Odstranjevanje take kompleksne mešanice povzroča visok strošek za pridelovalce vina. Tako je ugotavljanje novih možnosti za odstranjevanje odpadne vode z nižjim stroškom zelo pomembno raziskovalno področje (Mosse in sod., 2011). Odpadna voda večinoma prihaja iz postopkov čiščenja (predelovalne opreme, naprav, posod …) ter je tako primarno sestavljena iz vina, grozdnega soka, suspendiranih trdnih snovi in čistilnih sredstev (na primer NaOH, KOH).
Natančna sestava ni znana ter se med celotnim procesom v istih in različnih vinarstvih razlikuje, v preglednici 1 je prikazan primer karakteristik odpadne vode pri pridelavi vina.
Da se lahko lotimo čiščenja odpadne vode, moramo nujno določiti njeno sestavo.
Preglednica 1: Primer karakteristik odpadne vode pri pridelavi vina (Mosse in sod., 2011).
Enota Vrednost
Vrednost pH 3 – 12
Kemijska poraba kisika mg/L 320 – 196 119
Skupne trdne snovi mg/L 1602 – 79 635
Etanol g/L 1 – 5
Skupni sladkorji g/L 0 – 13
Glicerol mg/L 140 – 320
Vinska kislina mg/L 0 – 530
Jabolčna kislina mg/L 0 – 70
Mlečna kislina mg/L 0 – 350
Ocetna kislina mg/L 0 – 663
Skupne polifenolne spojine mg/L 0 – 1450
Skupni Kjeldahlov dušik mg/L 0 – 415
P mg/L 3 – 188
K mg/L 29 – 353
Na mg/L 7 – 470
Ca mg/L 26 – 2203
Mg mg/L 16 – 87
Fe mg/L 1 – 77
Mn µg/L <200 – 1740
Cu µg/L <200 – 3260
Zn µg/L 90 – 1400
Co µg/L 11 – 300
Cr µg/L <200 – 720
Cd µg/L 50 – 80
Pb µg/L 550 – 1340
Ni µg/L <200 – 650
Nekaj študij kaže, da je v odpadni vodi veliko organskih spojin, od tega največ sladkorjev, sledijo organske kisline (ocetna, vinska, propionska), estri in polifenolne spojine, ki lahko zavirajo mikrobno aktivnost v zemlji, če jih tja nanašamo. Visoka organska obremenitev je pokazala izgubo pridelka, torej vina, zato so zaželene nižje organske obremenitve.
Zaradi velikih izgub vina je čistejša proizvodnja zaželena po vseh vinarstvih, ampak ne glede na to, kako učinkovit je proces, bo vedno nekaj izgube (Mosse in sod., 2011).
Poleg organskega dela vsebuje odpadna voda tudi anorganske sestavine, ki jih moramo pri upravljanju upoštevati. Anorganske sestavine so večinoma odvisne od čistilnih sredstev. Zaradi večjih koncentracij kalijevih ionov v grozdnem soku je njihova količina velika tudi v odpadni vodi. Kalijevi ioni imajo lahko pozitiven učinek na plodnost tal, kar pomeni, da lahko odpadno vodo uporabimo za gnojenje. Pri uporabi čistilnih sredstev, ki temeljijo na natriju (predvsem NaOH), pa je problem kopičenje natrija v tleh. Če odpadno vodo uporabljamo na kmetijskih površinah, zato na ta način povzročamo zasoljevanje tal.
Poleg natrijevih in kalijevih ionov vsebuje odpadna voda tudi manjše količine kalcijevih in magnezijevih ionov. Organske in anorganske spojine lahko ovirajo upravljanje in ponovno uporabo odpadne vode. Anorganske spojine se ponavadi odstranijo s fizikalno- kemijskimi postopki ali redčenjem, organski del pa se lahko tretira s številnimi metodami, ki se med seboj razlikujejo po učinkovitosti. Organske in anorganske spojine odstranjene iz odpadne vode lahko naprej uporabimo za postopke gnojenja ali pridobivanja bioaktivnih komponent. (Mosse in sod., 2011).
Glavni namen čiščenja odpadne vode je zmanjšati vsebnost organske snovi oziroma kemijske in biološke potrebe po kisiku: Čistilni postopki pogostoznižajo tudi raven dušika in odstrani druga hranila. Čiščenje vključuje mešanico mehanskih (filtracija, presejanje, sedimentacija), bioloških (uporaba mikrobov za razgradnjo organskih snovi) in kemijskih (uravnavanje pH) postopkov.
Sistem čiščenja odpadne vode iz pridelave vina je sestavljen iz primarne, sekundarne in terciarne obdelave. Najprej se izvede predhodno ali mehansko čiščenje, da odstranimo najbolj grobe delce. Nato primarna obdelava vključuje uravnavanje pH, usedanje trdnih snovi in odstranjevanje suspendiranih snovi. Sekundarna obdelava se nanaša na biološke postopke (anaerobne ali aerobne), s čimer odstranimo biološko razgradljive organske snovi. Terciarna obdelava, katere namen je dodatno čiščenje oziroma poliranje obdelane odpadne vode, obsega odstranjevanje trdnih snovi s fizikalnimi, mehanskimi in kemijskimi postopki. Odstranijo se tudi fosforjeve in dušikove spojine. Obdelava vključuje sedimentacijo, flokulacijo, bistrenje in flotacijo z zrakom. Na koncu filtriramo še snovi, ki nam jih s predhodnimi postopki ni uspelo odstraniti (Sustainable Winegrowing British Columbia, 2018).
Tradicionalni sistemi čiščenja odpadne vode so (Sustainable Winegrowing British Columbia, 2018):
− lagune: običajni bazeni, zgrajeni v zemlji;
− rastlinske čistilne naprave: uporaba rastlin za razgradnjo organskih snovi;
− bioreaktorji: uporaba bakterij ali drugih organizmov, ki razgrajujejo organske snovi:
o membranski bioreaktor (MBR), o šaržni biološki reaktor (SBR), o anaerobni reaktor;
− čiščenje odpadne vode z aktivnim blatom: aktivno blato je združba mikroorganizmov, ki razgrajujejo organske snovi, oksidirajo amonijev dušik in akumulirajo fosfor.
Slika 3: Postopki ravnanja z odpadno vodo (Mosse in sod., 2011).
Neprestano nastajajo nove tehnologije, ki zagotavljajo boljšo obdelavo, manjšo porabo energije, manj strokovnega znanja in manj denarja. Druge in nove razvijajoče se tehnologije obdelave so prikazane na sliki 3.
Možnosti odvajanja in ponovne uporabe odpadne vode
Zahtevana raven čiščenja odpadne vode je odvisna predvsem od končne usode te vode, ki se odvaja na čistilne naprave ali ponovno uporablja za namakanje kmetijskih površin.
Mosse in sod. (2012) so raziskovali vpliv namakanja zemljišč z obdelano in neobdelano odpadno vodo iz pridelave vina. Ugotovili, da ima uporaba neobdelane odpadne vode negativni vpliv na respiracijo, kroženje dušika in sestavo mikrobiote (mikrobne združbe) zemlje, medtem ko obdelana odpadna voda ni pokazala nobene pomembne negativne spremembe, razen na mikrobno združbo, kar bi lahko povzročalo težave na dolgi rok.
V številnih državah, ki so znane po pridelovanju vina, prakticirajo ponovno uporabo obdelane odpadne vode za namakanje kmetijskih površin, saj se zavedajo njene vrednosti.
Taka uporaba odpadne vode je v večini pozitivno vplivala na pridelavo in kakovost grozdja. Vseeno pa v nekaterih primerih lahko povroča visoko slanost tal. Z uporabo odpadne vode v kmetijstvu se lahko zaradi vsebnosti hranil (predvsem N, P in K), ki jih vsebuje, delno zmanjša uporaba sintetičnih gnojil (Etchebarne in sod., 2019).
2.2.2 Predelava in ponovna uporaba stranskih proizvodov
Predelava in ponovna uporaba stranskih proizvodov, kot so peclji, listje vinske trte, grozdne tropine (kožice in pečke) in vinske droži, igrata pomembno vlogo pri ekološkem profilu pridelave vina.
Nastajanje organskih in anorganskih odpadkov je eden izmed pomembnih problemov, s katerimi se spopada svetovna vinska industrija, ko si želi izboljšati uspešnost glede vplivov na okolje.
Organski odpadki so med glavnimi stranskimi produkti, ki nastanejo med pridelavo vina ter vključujejo grozdne tropine, droži, pečke in peclje. Vsi ti produkti lahko povzročijo močne vonjave in pred odstranjevanjem zahtevajo ustrezno obdelavo. Nekateri odpadki se lahko ponovno uporabijo, za mnoge pa vinarji pogosto ne poznajo načinov izkoriščanja ali jim niso dostopne tehnologije, ki bi to omogočale, zato se pogosto zavržejo (Christ in Burrit, 2013).
Grozdne tropine
Grozdne tropine so biorazgradljiv trden stranski proizvod pridelave vina. Vsebujejo jagodno kožico, grozdne pečke in delčke pecljevine. Če se grozdje prej razpečka, vsebujejo grozdne tropine samo jagodno kožico ter pecljevino. Veljajo za agroindustrijske odpadke, ki predstavljajo približno 25 % (w/w) mase predelanega grozdja, torej več kot 9 milijonov ton letno (Sirohi in sod., 2020).
Grozdne tropine veljajo za poceni vir fitokemikalij, ki se uporabljajo v živalski krmi, kozmetični, farmacevtski in živilski industriji (Sirohi in sod., 2020). Primer takih snovi so bioaktivne spojine, kot so polifenoli, ki imajo lahko koristne učinke na zdravje ljudi.
Polifenoli so sekundarni rastlinski metaboliti ter imajo antioksidativne, protivirusne, protimikrobne in protivnetne lastnosti, ki se razlikujejo glede na sorto vinske trte.
Polifenoli v grozdju in vinu povečini izhajajo iz grozdne jagode. Najdemo jih v kožici, pečkah in pecljevini grozdja. Polifenole jih razdelimo v tri glavne skupine in sicer na fenolne kisline, flavonoide in tanine. V visokih količinah najdemo antocianine (samo v tropinah rdečega grozdja), hidroksibenzojsko in hidroksicinamično kislino, flavan-3-ole in stilbene.
Pot nastanka grozdnih tropin se začne takoj po trgatvi. Pecljevina grozdja se na začetku faze vinifikacije večinoma odstrani, saj vsebuje tanine, ki nimajo prehranske vrednosti.
Nato se grozdje stiska, da se izločijo potrebni sladkorji. Včasih se pred stiskanjem grozdje razpečka in kot stranski proizvod nastanejo še grozdne pečke, v tem primeru grozdne tropine ne vsebujejo pečk. Pri rdečem vinu so za določen čas tropine v stiku z grozdnim
sokom zaradi estrakcije aromatskih in fenolnih spojin, prav tako v tem času že poteka alkoholna fermentacija. To je tudi razlog, da se pri pridelavi rdečega vina proizvede manj tropin kakor pri pridelavi belega vina. Grozdne tropine na koncu dobimu kot ostanek po prešanju grozdja (belo vino) ali po prešanju fermentirane macerirane drozge (rdeče vino) (Sirohi in sod., 2020).
Slika 4: Grozdne tropine (Flores in sod., 2019).
Sestava grozdnih tropin
Sestava grozdnih tropin kot odpadnega proizvoda je močno odvisna od vrste odpadkov, sorte, okolja sajenja, načina predelave in številnih drugih dejavnikov. Razlike v pridelavi rdečega in belega vina povzročajo velike spremembe v sestavi grozdnih tropin kar je pomemben izziv za ovrednotenje grozdnih tropin in njihovo predelavo. Prav tako je sestava odvisna od tega ali grozdne tropine vsebujejo pečke ali ne.
Poleg prej omenjenih polifenolnih spojin so v grozdnih tropinah bolj pomembne še prehranska vlaknina in minerali. Prav tako je oljnati del, ki prihaja iz pečk, bogat z nenasičenimi maščobnimi kislinami (oleinska in linolna kislina), barvili in minerali (Garcia-Lomillo in sod., 2017).
Raziskave kažejo, da je prehranska vlaknina prevladujoča v tropinah rdečega grozdja, medtem ko je je v tropinah belega grozdja znatno manj.Tropine belega grozdja vsebujejo več topnih sladkorjev in beljakovin. Glavni del prehranske vlaknine je netopna vlaknina, kakršni sta celuloza in hemiceluloza. Za njiju je značilna velika poroznost in nizka gostota, kar izboljša učinkovitost prebavnega trakta (Antonić in sod., 2020).
Fenolne spojine so skupaj s prehransko vlaknino najdragocenejše spojine grozdnih tropin z zdravju koristnimi lastnostmi, kot sta vzdrževanje črevesnega zdravja ter preprečevanje kroničnih bolezni in raka. Številne študije so pokazale veliko antioksidativno zmogljivost polifenolov in njihovo uporabnost pri podaljšanju obstojnosti hrane zaradi zaviranja lipidne oksidacije in protibakterijskega učinka. Antocianini so rdeči barvni pigmenti, ki so dovzetni za spremembe zaradi svetlobe, temperature, pH ali nekaterih drugih zunanjih dejavnikov. Stabilizacija teh pigmentov bi bila dragocen vir naravnih barvil v živilski industriji. Flavonoidi so glavne bioaktivne spojine v tropinah belega grozdja, kjer antocianinov ni. V grozdnih pečkah je bilo ugotovljenih do 65 % celotne vsebnosti grozdnih flavonoidov, v kožici pa se skupna vsebnost flavonoidov poveča za 21 % (Antonić in sod., 2020).
Vsebnost topnih sladkorjev, glukoze in fruktoze, je v tropinah rdečega grozdja običajno majhna zaradi postopka pridelave rdečega vina, saj te sladkorje pri fermentaciji v glavnem porabijo kvasovke. Večjo vsebnost glukoze in fruktoze (do 26,34 oz. 8,91 g/100 g) najdemo v tropinah belega grozdja, zato jih lahko uporabimo za okrepitev sladkega okusa v obogatenih proizvodih (Jin in sod., 2019).
Pečke grozdja sestavlja v 40 % prehranska vlaknina, v 10–20 % lipidi, v 10 % beljakovine, preostalo pa so sladkorji, polifenolne spojine in minerali (Antonić in sod., 2020). Najpomembnejša sestavina grozdnih pečk je olje, bogato z nenasičenimi maščobnimi kislinami, med katerimi prevladujeta linolna in oleinska. Poleg tega vsebujejo znatne količine vitamina E, sterolov in drugih bioaktivnih spojin, ki delujejo antioksidativno in protirakavo (Antonić in sod., 2020).
V grozdnih tropinah najdemo tudi železo in cink v širokem razponu: 5 mg/100 g do 5468 mg/100 g in 2 mg/100 g do 2254 mg/100 g. Grozdne tropine lahko štejemo tudi za dober vir kalija s koncentracijo do 3157 mg/100 g. Kalij ima pomembno vlogo pri zniževanju krvnega tlaka in zmanjšanju tveganja za osteoporozo zaradi manjšega izločanja kalcija v urin (Sousa in sod., 2014).
Grozdne tropine pa lahko poleg zdravju koristnih spojin vsebujejo zdravju nevarne spojine. To so mikotoksini, vključno z ohratoksinom A, ki je označen kot rakotvoren.
Ohratoksin A na pridelkih grozdja v glavnem povzroča plesen vrste Aspergillus carbonarius. Na proizvodnjo tega mikotoksina vplivajo podnebne razmere, sorta vinske trte, škodljivci na pridelkih, način ravnanja po obiranju in skladiščenje grozdnih tropin.
Več kot 90 % ohratoksina A pri predelavi grozdja se zadrži v grozdnih tropinah. Če se te uporabljajo kot sestavine nekaterih živil, zaradi morebitne prisotnosti ohratoksina A lahko ogrožajo zdravje. Zaradi njegove toplotne stabilnosti ga je težko izločiti celo pri temperaturah do 250 °C toplotno obdelane hrane. V analiziranih vzorcih grozdnih tropin so bile vrednosti ohratoksina A približno 0,07 μg/kg (Antonić in sod., 2020). Ta količina ni nevarna za zdravje ljudi, saj je manjša od 2 μg/kg, kar predpisuje Evropska unija (Uredba Komisije (ES) št. 1881/2006).
Cilj ovrednotenja ostankov pridelave vina ni le odprava okoljskih vplivov, temveč tudi njihova uporaba za funkcionalne sestavine. Ovrednotenje odpadkov iz kleti omogoča trženje fenolnih ekstraktov, prehranske vlaknine in olja iz grozdnih tropin. Na sliki 5 je prikazan postopek za ponovno uporabo grozdnih tropin.
Uporaba bioaktivnih komponent iz grozdnih tropin in metode njihove ekstrakcije
Uporaba antioksidativnega delovanja grozdnih fenolov je bila raziskana v mnogih študijah (Beres in sod., 2017). Grozdne tropine in moka iz grozdnih pečk v različnih slaščicah in pekovskih izdelkih so izjemno povečale antioksidativne lastnosti in privlačnost izdelkov za potrošnike. Prav tako so bile grozdne tropine koristne pri ribjih izdelkih za izboljšanje oksidativne stabilnosti, saj je morska hrana dovzetna za lipidno oksidacijo, kar vpliva na slabšo kakovost ter povzroča nezaželen okus in vonj. Fenole grozdnih tropin so dali tudi v lešnikovo kremo, ki se uporablja za različne sladice in pekovske izdelke. V kremo so dodali kapsule na osnovi nanoemulzije, pridelane iz
fenolov grozdnih tropin, za preprečevanje oksidacije. Antocianin je pigment in antioksidant, ki ga najdemo predvsem v jagodnih kožicah. Veliko živilskih industrij ga uporablja kot barvilo za živila namesto sintetičnih barvil (Sirohi in sod., 2020).
Ostale bioaktivne snovi, kakršne so likopen, tanini, resveratrol, lignani, indoli in drugi, najdemo v rastlinah in nekaterih živilih. Pomagajo izboljšati zdravje in zmanjšajo možnosti za nekatere bolezni. Obstajajo številni dokazi, da imajo polifenoli iz grozdnih tropin protimikrobne, protivnetne, protialergijske, protirakave, in antititrombotične učinke ter antidepresivno delovanje. Različne raziskave kažejo, da lahko te snovi pri pravilnem in rednem uživanju zmanjšujejo tveganje ali ublažijo razvoj sladkorne bolezni, srčno-žilnih, rakastih in nevrodegenerativnih obolenj in obseg alergijskih reakcij.
Proantocianidin iz grozdnih pečk najdemo v kozmetiki za zmanjšanje učinka staranja kože (pojav gub, izguba volumna in gostote na površini kože). Protivnetne učinke in učinke staranja zmanjšuje tudi linolna kislina, ki predstavlja približno 72 % olja grozdnih pečk. Stranski proizvodi iz pridelave vina se lahko vključijo v hrano (govedina, piščanec, solata, juhe) kot sestavine, saj vsebujejo visoko stopnjo bioaktivnih snovi, ki zavirajo bakterije, prenašajoče se s hrano, pa tudi nekatere glive, viruse in mikrobne toksine (Sirohi in sod., 2020).
V preglednici 2 so prikazani metode ekstrakcije bioaktivnih komponent iz grozdnih tropin.
Preglednica 2: Metode ekstrakcije bioaktivnih komponent iz grozdnih tropin (Sirohi in sod., 2020).
Metoda ekstrakcije Opis metode
Ekstrakcija trdno-tekoče metoda ekstrakcije polifenolov in polisaharidov, ki so v vegetativni celični steni kmetijskih ostankov
Superkritična tekoča ekstrakcija uporaba ogljikovega dioksida za izolacijo in čiščenje antioksidantov, pridobljenih iz grozdnih pečk, ekstrahiranih iz olja grozdnih pečk, ali za pridobivanje fenolnih spojin, proantocianidinov in antioksidantov iz grozdnih tropin Ekstrakcija z ultrazvokom uporablja se za pridobivanje fenolov, prehranske vlaknine
in pektina iz grozdnih tropin pri nizkih temperaturah Ekstrakcija z mikrovalovi uporablja se kot industrijski postopek in komercialno
pridobivanje polifenolov ter temelji na neioniziranih elektromagnetnih valovih
Ekstrakcija z encimi uporaba encimov za ekstrakcijo bioaktivnih spojin in olja
Drugi izdelki z dodano vrednostjo, pridelani z biotehnološko predelavo grozdnih tropin, so (Sirohi in sod., 2020):
− Gojenje gob je vse pomembnejša možnost za ponovno uporabo tropin.
Ligninocelulozni materiali se z gojenjem gob pretvorijo v živila, bogata z vitamini, maščobami, prehransko vlaknino, beljakovinami in minerali, z okusom umami.
− Krma: biomasa grozdja je lahko kvalitetna krma za živali. Raziskave kažejo, da hranjenje krav z groznimi tropini zmanjša izpuste metana za približno 20 %. Prav
tako so s takim hranjenjem ovc pridobili meso s povišano oksidativno stabilnostjo, rezultati pa so bili ugodni tudi po hranjenju perutnine z grozdnimi tropinami.
− Industrijski encimi in organske kisline: grozdne tropine so zelo bogate z organskimi spojinami in jih lahko učinkovito uporabimo kot samostojen substrat ali pa v kombinaciji z drugimi surovinami za proizvodnjo industrijskih encimov in organskih kislin.
− Biopolimeri: biopolimeri so najboljša alternativa za sintetično plastiko, vendar cenovno niso tako ugodni. Z uporabo kmetijskih ostankov lahko znižamo njihovo ceno. Poskus proizvodnje biopolimerov so naredili z uporabo defenoliziranih in fermentiranih grozdnih tropin. Bolj cenovno ugodna je uporaba biopolimerov (vlakninskih komponent) za izdelavo papirne embalaže.
− Biokompoziti: z uporabo grozdnih tropin lahko ustvarimo poceni polibutilen sukcinat kompozite na biološki osnovi z izboljšanimi mehanskimi in termo- mehanskimi lastnostmi.
− Naravna gnojila: stisnjena jagodna kožica je idealna surovina, saj predstavlja visokokakovosten kompost in organske snovi. Grozdne pečke pa se razgrajujejo počasi in ohranjajo svojo prvotno obliko, kar pripomore k dobri strukturi tal.
− Biooglje: grozdne tropine lahko pretvorimo v organsko biooglje z anaerobno pirolizo (toplotna obdelava). Biooglje izboljša kakovost prsti z zvišanjem pH, spodbujanjem aktivnosti bolj koristnih gliv in mikrobov ter z izboljšanjem zadrževanja vlage in hranil.
− Biogoriva: ogljikovi hidrati iz grozdnih tropin so lahko pretvorjeni v etanol in drugo biogorivo. Preostanek pretvorbe se lahko uporabi kot živalska krma ali gnojilo.
Po EU hierarhiji ravnanja z odpadki (Direktiva 2008/98/ES) je najprej neizkoriščeno biomaso najbolj smotrno uporabiti za prehrano ljudi, kar ni primerno za prehrano ljudi uporabiti kot krmo za živali, kar ni primerno za krmo pa je potrebno uporabiti za druge načine uporabe. Proizvodnja biogoriva, gnojil in energije se priporoča čisto na koncu, za tisto kar ne moremo porabiti drugod.
Slika 5: Uporaba grozdnih tropin (Sirohi in sod., 2020)
2.2.3 Poraba energije ter izpusti toplogrednih in drugih plinov
Kakovost vina in podnebje, v katerem je bilo grozdje pridelano, sta močno povezana.
Zato bi pričakovali, da je vinska industrija še posebno občutljiva za vplive, povezane s podnebnimi spremembami. Pri pridelavi vina se porabi veliko energije in ustvarijo velike količine toplogrednih plinov, kar močno vpliva na spremembe okolja in onesnaževanje zraka (Christ in Burrit, 2013).
V vinskem sektorju EU je električna energija primarni vir energije (92 %), sledijo pa fosilni viri, kakršni so zemeljski plin, dizelsko gorivo in kurilno olje (8 %). V letu 2016 je Italija, kot vodilni svetovni proizvajalec, pridelala 48,8 mhl vina, sledi ji Francija s 41,9 mhl in Španija s 37,8 mhl. Poraba energije v vinarskem sektorjuEU je približno 1,750 milijona kWh na leto. Izračunano je bilo, da se poraba giblje med 4 kWh/hl in 16 kWh/hl, odvisno od velikosti vinarskega podjetja in kakovosti vina. Iz tega lahko ugotovimo, da je proizvodnja vina energetsko zelo intenzivna. (Malvoni in sod., 2017).
Na porabo energije ima velik vpliv tudi sezona pridelave vina po obiranju grozdja, saj je ta največja od avgusta do oktobra. Med preostalimi meseci večinoma potekajo različni procesi, npr. stekleničenje in pakiranje. Drugi porabniki energije so shranjevanje in pomožne dejavnosti, kot so delovanje pisarn, ogrevanje, klima, osvetljevanje ipd.
Med pridelavo vina se porabi največ energije pri fermentaciji, hladni stabilizaciji in shranjevanju vina, in sicer za hlajenje, saj vsi ti procesi potrebujejo nizke temperature. Za izboljšanje učinkovitosti hlajenja so Malvoni in sod. (2015) analizirali dve možni rešitvi v vinarstvu v italijanski regiji Puglia, kjer pridelajo okoli 70 000 hl vina letno. Prva rešitev je izolacija fermentorja, velikosti okoli 225 litrov, s kompozitnimi materiali, kot so poliuretan in keramika. Druga rešitev pa je integracija solarnega hladilnega sistema.
Solarni hladilni sistem je vseboval vakuumske cevne kolektorje, absorpcijski hladilnik (moč hlajenja 420 kW) in hladilni stolp (165 kWt). S tako izolacijo bi zmanjšali porabo energije za 11 do 21 %, z uporabo sončne obnovljive energije pa do 41 % (Malvoni in sod., 2017).
Za vsako izdelano 0,75-litrsko steklenico vina se v ozračje sprosti med 1,2 in 1,9 kg CO2. (Baiano, 2021). Tudi distribucija in logistika po proizvodnji vina sta kriva za izpuste CO2
in eden od razlogov za to je težka embalaža. Distribucija od vinarja do kupca naj bi spustila v ozračje 50 % CO2 od celotne verige proizvodnje vina, zato je pomembno, da za zmanjšanje količine toplogrednih plinov gledamo izpuste v celotni oskrbovalni verigi (Christ in Burrit, 2013).
Največ izpustov toplogrednih plinov v proizvodnji vina je povezano s steklenicami, pa tudi s porabo toplote in električne energije v vinski kleti ter dizelskega goriva v vinogradih. Manjši vpliv na toplogredne emisije imajo uporaba gnojil in pesticidov, etikete, škatle in prevoz na delo. Nekatere študije trdijo, da je zmanjšanje mase stekla ključna strategija za manj izpustov toplogrednih plinov v vinski proizvodni verigi. Prav tako so druge študije pokazale, da se toplogredni plini s ponovno uporabo steklenic omejijo bolj kakor z zmanjšanjem mase steklenic. Veliko vina se pakira tudi v Bag-in- box embalažo, v PET plastenke, etrapak, dodatno se lahko pakira steklenice v karton in
plastične vreče, vse to ima vpliv na izpuste toplogrednih plinov, porabo elektrike in vode.
Kombinacija nadomestitve elektrike z obnovljivimi viri energije, zmanjšanja mase in ponovne uporabe lažjih steklenic lahko zmanjša izpuste toplogrednih plinov pri steklenici vina tudi do 47 % (Ponstein in sod., 2019).
Slika 6: Uporaba obnovljive energije v vinogradu (PV magazine, 2020)
Možnosti za zmanjšanje količine toplogrednih plinov v vinogradih so seveda drugačne kakor v vinski kleti. Pri pridelavi grozdja je najpomembnejše zmanjšanje porabe goriva, podaljšanje življenjske dobe materialov, uporabljenih v vinogradu in povečanje pridelka oziroma donosa, kar pa posledično lahko vpliva na končno kvaliteto proizvoda. Na veljavnost teh priporočil za vinograde močno vplivajo dejavniki, kot so razlike v topografiji, mikroklimi in starosti ter postavitvi obstoječih vinogradov (Ponstein in sod., 2019).
Izpusti drugih plinov
Poleg ogljikovega dioksida je zaradi onesnaževanja zraka problematična spojina tudi etanol, ki nastaja med alkoholno fermentacijo. Izguba etanola med fermentacijo je med 0,1 in 1,5 % od proizvedenega etanola. Poleg njega se sproščajo ali nastajajo tudi acetaldehid, metanol, propanol, butanol, izobutanol, izoamil alkohol in vodikov sulfid, vendar v veliko manjših koncentracijah. Metode nadzora in odstranjevanja emisij iz vinske kleti so lahko absorpcija ogljika, čiščenje z mokrim postopkom, kondenzacija, katalitično sežiganje in nadzor temperature. fermentacijo in zorenjem vina se tvori še veliko drugih spojin, kot so acetati, monoterpeni, višji alkoholi, višje maščobne kisline, aldehidi, ketoni in organski sulfidi. Zaradi dodajanja SO2 med pridelavo vina pa se tudi ta lahko sprošča v ozračje, a ga je skoraj nemogoče kvantificirati (Petti in sod., 2015).
2.2.4 Uporaba kemikalij
V vinarstvu uporabljamo različne naravne in umetne tehnološke spojine, vse od kmetijske pridelave (fitosanitarna sredstva in umetna gnojila) do čiščenja in razkuževanja v samem živilskem obratu.
Uporaba kemikalij v vinogradu lahko ustvarja številne okoljske probleme, kot so onesnaževanje površinskih in podzemnih vodnih virov, zmanjšanje rodovitnosti tal, negativni učinki na lokalne habitate in okoliške površine (Christ in Burrit, 2013). Prispeva tudi k ekotoksičnosti, toksičnosti za ljudi in potencialu za evtrofikacijo ter zakisljesvanje (Petti in sod., 2015).
Poleg zgoraj naštetega lahko neustrezna uporaba kemičnih izdelkov uniči naravno obrambo vinogradov, tako da poškoduje populacije naravnih plenilcev, ki zavirajo prvotne škodljivce. Ko število naravnih plenilcev pada, se lahko zmanjša učinkovitost prvotnega pesticida ali herbicida, zaradi česar nastane potreba po močnejših kemikalijah ali po večji uporabi kemikalij. To pa ne samo poslabša prvotni problem, ampak poveča tveganje za resnejše okoljske posledice (Christ in Burrit, 2013).
Študija, ki je bila narejena leta 2008 za Pesticide Action Network Europe (PAN Europe), kaže, da je vinska industrija, čeprav zaseda le 3 % evropskih obdelovalnih površin, odgovorna za 15 % vseh uporabljenih sintetičnih pesticidov. Poleg negativnega vpliva na okolje, ki ga ima pretirana uporaba kemikalij, je strošek kemikalij lahko zelo visok in lahko močno poveča skupne vhodne stroške na tono pridelanega grozdja (Christ in Burrit, 2013).
Čeprav so na voljo naravni izdelki in tehnike za premagovanje negativnih vplivov na okolje povezanih s kmetijstvom, so mnogi izrazili prednost sintetičnih alternativ, predvsem zaradi stroškov, časa in enostavnosti uporabe. Uvedba nekaterih naravnih metod je lahko povezana z intenzivnejšim delom, toda ne smemo spregledati koristi za pridelek in zdravje vinske trte (Christ in Burrit, 2013).
Kemikalije se ne uporabljajo le v vinogradu, ampak tudi v vinski kleti, predvsem za čiščenje, razkuževanje, pranje steklenic in kot konzervans v samem vinu. V vinski kleti so pogosto v uporabi kemikalije kot so: natrijev hidroksid (za določanje kisline v grozdju), citronska kislina (dodatek v vino za povečanje kisline), žveplov dioksid (protimikrobno in antioksidativno enološko sredstvo), peroksiocetna kislina (sredstvo za razkuževanje in čiščenje), klor (sredstvo za čiščenje) in druge snovi. Po čiščenju in razkuževanju te snovi ostanejo v odpadni vodi ali v samem končnem prozvodu (Christ in Burrit, 2013).
Slika 7: Uporaba pesticidov v vinogradu (eVineyard, 2015)
2.2.5 Raba tal, sprememba namena rabe tal in vplivi na ekosisteme
Raba tal in sprememba rabe tal je povezana z vinogradi, saj so bila tla, na katerih zdaj ležijo vinogradi, prej verjetno poraščena z gozdom ali drugim rastjem. Poleg tega se v zadnjih letih po svetu, predvsem v Avstraliji, ZDA in Novi Zelandiji, vinorodne regije zelo hitro širijo, tako pa tudi celotna industrija in proizvodi. Zato se povečuje skrb zaradi uničenih lokalnih habitatov, izgube biotske pestrosti, lokalnega onesnaževanja in kontaminacije ter vpliva na sosednja zemljišča in tržne vrednosti zemljišč (Christ in Burrit, 2013).
Tudi v Italiji lahko od leta 2014 opazimo znatno rast vinske industrije, kar za okoli 34 % do leta 2019. S tem je povezan problem rabe zemljišč: kmetijska zemljišča, namenjena pridelovanju grozdja, so se v tej državi od leta 2015 do 2019 povečala za približno 50.000 hektarjev in se še povečujejo (Amfori Sustainable Wine programme, 2020). V letu 2018 je bilo v Italiji za pridelavo vina namenjenih 658,000 hektarjev vinogradov (Pomarici in sod., 2021). Na novo posajene trte so tudi eden izmed vzrokov za erozijo tal. Z vse večjo širitvijo vinogradnih površin se bodo porabljala tudi zemljišča naravnih gozdov, kar pomeni izgubo biotske pestrosti (Amfori Sustainable Wine programme, 2020).
Dejavnosti v svetovni vinski industriji so močno odvisne od ekosistemskih storitev, kot so naravno prečiščena voda, s hranili bogata tla in stanovitno podnebje. Zato je pomembno, da organizacije, ki se ukvarjajo s pridelavo vina, sodelujejo v prizadevanju za ohranjanje ekosistemov in delovanje le-teh.
Z uporabo domorodnih rastlin, pokrovnih posevkov med vrstami trt in integriranimi tehnikami zatiranja škodljivcev lahko v vinogradih zaščitimo ekosisteme, biodiverziteto, prst in lokalne vodne vire ter zmanjšamo erozijo in potrebo po namakanju, saj so pokrovni posevki živa oblika zastirke (Christ in Burrit, 2013).
Za Slovenijo Fikfak in sod. (2017) navajajo, da je ekosistem v Goriških brdih ogrožen predvsem zaradi človekovih dejanj – nepremišljenega poseganja v naravo. Zaradi vse večjega izkoriščanja prostora, namenjenega kmetijstvu, se spreminja stabilnost sistema, ki je zaradi svoje geomorfološke zgradbe zelo občutljiv.
Na sliki 8 je povzeta poraba surovin in energije ter nastajanje proizvodnih ostankov za 1 L pridelanega vina.
Slika 8: Poraba surovin in energije ter nastajanje proizvodnih ostankov za 1 L pridelanega vina
2.3 STANJE V SLOVENIJI
Vinogradništvo in vinarstvo imata v Sloveniji dolgo tradicijo ter izjemen pomen v prehrani in kulturi bivanja. Vinogradi ležijo na strmih pobočjih, ohranjajo kulturno krajino, omogočajo gospodarski razvoj in številna delovna mesta. Prav zaradi razgibanega reliefa so slovenski vinogradi biotsko pestri in raznovrstni, kar so naravne danosti za pridelavo vin izjemne kakovosti (KGZS). Kljub temu se tudi naši vinarji srečujejo s problemom vpliva pridelave vina na okolje.
V Sloveniji je proizvodnja vin v letu 2019/2020 znašala okrog 735.000 hektolitrov (SURS, 2021a). Vsi vinogradniki v Sloveniji skupaj so v 2020 pridelovali grozdje na 15261 ha vinogradov (SURS, 2021b).
S pravilnikom o integrirani pridelavi grozdja mora od leta 2010 pridelovalec vključiti v integrirano pridelavo vse površine, na katerih prideluje grozdje v tekočem letu in ki so v njegovi lasti ali zakupu, razen površin, ki se preusmerjajo v ekološke ali so ekološke v skladu s predpisi, ki urejajo ekološko pridelavo (Pravilnik o integrirani pridelavi grozdja, 2010).
Državna uprava Republike Slovenije (MKGP, 2021b) podpira integrirano pridelavo in ekološko kmetijstvo, ki zagotavljata visokokakovostno hrano in zmanjšujeta obremenitev okolja. V nadaljevanju sta predstavljena oba načina kmetovanja.
2.3.1 Integrirana pridelava
Integrirani način pridelave pomeni naravi in potrošniku prijaznejše kmetovanje, ki ob nadzorovani uporabi gnojil in predpisanih fitofarmacevtskih sredstev prinaša visokokakovostne pridelke. Pridelava poteka brez uporabe gensko spremenjenih organizmov, redne analize in certificiranje pridelkov pa dajejo potrošnikom zagotovilo,
da proizvodi ustrezajo standardom kakovosti, so zdravstveno neoporečni in varni.
Tehnologija pridelave, postopki kontrole in način označevanja so določeni v pravilnikih, nadzor nad delovanjem organizacij za kontrolo in certificiranje pa izvaja Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano (MKGP, 2021b)
2.3.2 Ekološko kmetijstvo
Ekološko kmetijstvo je način kmetovanja, ki pomembno prispeva k zagotavljanju javnih dobrin, ohranjanju kulturne kmetijske krajine in varovanju okolja. Omogoča tudi pridelavo visokokakovostne in varne hrane. Prepovedana je uporaba lahko topnih mineralnih gnojil, kemično sintetiziranih fitofarmacevtskih sredstev (pesticidov), gensko spremenjenih organizmov in iz njih pridobljenih proizvodov ter različnih regulatorjev rasti (MKGP, 2021a).
Ekološko vinogradništvo
V Sloveniji je ekološka pridelava oblika in način kmetovanja, ki pridobiva vse večji pomen v kmetijskem prostoru. Sestavni del tega procesa je tudi ekološka pridelava grozdja za vino. Vsak, ki se odloči za tako pridelavo, mora pridobiti ustrezen certifikat.
V Sloveniji je bilo v letu 2010 vključenih v sistem nadzora ekološke pridelave 296,58 ha vinogradov, v letu 2018 pa kar 656,05 ha (KGZS, 2020).
Ekološko vinogradništvo je trajnostno kmetovanje, ki temelji na skrbi za živo in neživo naravo, da bi bili negativni vplivi na okolje čim manjši. Prav tako je pri tem poglavitno ustvarjanje čim boljših danosti za rast in razvoj vinske trte. Ekološko vinogradništvo je delovno zelo intenzivna panoga, zahteva več ur ročnega dela kakor konvencionalno.
Poleg tega je za uspešno ekološko pridelavo v vinogradu potrebno dodatno, še bolj poglobljeno znanje in še natančnejše opazovanje vinske trte. Treba je upoštevati strokovne zahteve in priporočila za oskrbo in rodovitnost tal, varstvo pred škodljivimi organizmi, zimsko rez in zelena dela. Sprejeti je treba tudi več tveganj, predvsem zaradi neugodnih vremenskih razmer (Rusjan in Mavrič Štrukelj, 2017).
Vinogradniška tla v ekoloških vinogradih morajo biti pokrita vse leto ali pa vsaj večji del leta. Ozelenitev tal je lahko trajna ali kratkotrajna. Trajno je lahko ozelenjena celotna površina ali le medvrstni prostor. Negovana ledina se vzdržuje z mulčenjem, pas pod trtami pa z mulčenjem, košnjo in obdelavo, ne smejo pa se uporabljati herbicidi. Pri oskrbi tal se vedno bolj uveljavljajo tudi druge možnosti, kot so pokrivanje tal s slamo in kombinacija različnih vrst oskrbe (Rusjan in Mavrič Štrukelj, 2017).
Cilj ekološke pridelave je ohranitev oziroma, če je potrebno, dvig rodovitnosti tal. Za gnojenje se priporoča uležan hlevski gnoj. Prepovedana pa je uporaba vseh lahko topnih mineralnih gnojil, dušikovih gnojil, blata in kompostov iz čistilnih naprav ter živalskih gnojil iz konvencionalne kmetijske pridelave.
Pri varstvu rastlin pred škodljivimi organizmi je v ekološkem vinogradništvu treba izvajati mehanske, biotične in biotehniške metode varstva, če pa našteti načini ne zadoščajo, se izjemoma lahko izvajajo še kemične metode varstva rastlin. Seznam
fitofarmacevtskih sredstev, ki so dovoljena v ekološkem vinogradništvu, se redno posodablja in je objavljen na spletnih straneh Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Varstvo vinske trte v glavnini temelji na dovoljenih pripravkih na osnovi bakra in žvepla, rastlinskih olj, piretrina, mikroorganizmov in drugih snovi. Prepovedana pa je uporaba sintetičnih sredstev, vseh herbicidov, razkuženih semen in regulatorjev rasti. Na razpolago je manj fitofarmacevtskih sredstev kakor v konvencionalnem vinogradništvu, zato varstvo temelji na preventivi – narediti vse potrebno za preprečevanje razvoja škodljivih organizmov, pri čemer si lahko ekološki vinogradniki pomagajo tudi z dovoljenimi sredstvi za krepitev in nego vinske trte (sredstva na podlagi kamnin, mineralov, izvlečkov morskih alg, žitnih fermentov itd.) (Rusjan in Mavrič Štrukelj, 2017).
Ekološko vinarstvo
Ekološko vino je pridobljeno iz ekološko pridelanega grozdja. V postopku pridelave takega vina so izključeni vsi enološki postopki in enološka sredstva, ki bi bili lahko zavajajoči glede dejanske narave ekoloških proizvodov. Enološki postopki in enološka sredstva, ki se lahko uporabijo pri pridelavi ekološkega vina, so končno določeni z Izvedbeno uredbo ES št. 203/2012 z dne 8. marec 2012 (Rusjan in Mavrič Štrukelj, 2017).
Med pridelavo so dovoljeni, a omejeni postopki, kot so: toplotna obdelava mošta (do 70
°C), filtriranje z inertnim filtracijskim sredstvom, reverzna osmoza, uporaba ionskih izmenjevalnih smol in centrifugiranje z inertnim filtracijskim sredstvom (velikost por ne sme biti manjša od 0,2 µm). Zaradi prevelike spremembe sestave vina so prepovedani postopki: delno zgoščevanje z ohlajanjem, obdelava z elektrodializo za zagotovitev stabilizacije vina, delna dealkoholizacija vina, odstranjevanje žveplovega dioksida po fizikalnih postopkih in uporaba kationskih izmenjevalnih smol. Med proizvodi in snovmi, ki se lahko uporabljajo ali dodajajo ekološkim proizvodom, so: perlit, celuloza, diatomejska zemlja, dušik, CO2, argon za zaščito vina, selekcionirane kvasovke (komercialne), mlečnokislinske bakterije, hranila za kvasovke (diamonijev hidrogenfosfat ali DAP, tiamin hidroklorid), tanini, kisline za dokisanje, karbonati za razkisanje, želatina, jajčni beljak, ribji mehur, bentonit, oglje, gumiarabika, askorbinska kislina ... (Uredba Komisije (ES) št. 606/2009).
Za žveplanje vina se lahko uporabljajo žveplov dioksid, kalijev bisulfit in kalijev metabisulfit. Predpisana največja koncentracija skupnega žveplovega dioksida je pri suhih vinih z ostankom sladkorja pod 2 g/L: 150 mg/L bela in rose vina (konvencionalna vina 200 mg/L); 100 mg/L rdeča vina (150 mg/L konvencionalna vina); 155 mg/L pri kakovostnih penečih vinih (185 mg/l konvencionalna vina). Pri vinih z ostankom sladkorja nad 2 g/L se lahko vsebnost skupnega žveplovega dioksida poveča za 30 mg/L.
V izjemnih vremenskih razmerah na določenih vinorodnih območjih lahko vinarji uporabijo dodatne količine žvepla, da se doseže končna stabilnost vina (Rusjan in Mavrič Štrukelj, 2017).
»Ekološki logotip EU« je obvezen na vseh ekološko pridelanih izdelkih. Sem spada tudi vino, če izpolnjuje pogoje pravilnikov, uredb in strogih standardov kakovosti.
Pridelovalci, ki uporabljajo ekološki logotip EU, morajo hraniti dokazila vsaj pet let po
vnosu vina na trg, vključno s podatki o količini vina v litrih na kategorijo vina in leto, če ne, se vino lahko označi samo kot »vino, proizvedeno iz ekološkega grozdja« (Rusjan in Mavrič Štrukelj, 2017).
Slika 9: »Ekološki logotip EU« (MKGP, 2021a)
2.3.3 Ukrepi za okolje in prilagajanje na podnebne spremembe v Sloveniji
Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v okviru Programa razvoja podeželja 2014–2020 podpirajo skrb za okolje in prilagajanje na podnebne spremembe s temi ukrepi, povezanimi s kmetijstvom (MKGP, 2021c):
− podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva,
− podpora za naložbe v infrastrukturo, povezano z razvojem, posodabljanjem in prilagoditvijo kmetijstva in gozdarstva,
− kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila (KOPOP),
− ekološko kmetovanje,
− plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami.
Program KOPOP
Ukrep KOPOP s spodbujanjem nadstandardnih sonaravnih kmetijskih praks podpira ohranjanje biotske raznovrstnosti in krajine, ustrezno gospodarjenje z vodami in upravljanje tal ter blaženje in prilagajanje kmetovanja podnebnim spremembam (MKGP, 2015).
ECOVINEGOALS
Projekt ECOVINEGOALS vključuje območje intenzivnega vinogradništva ADRION (jadransko-jonska regija – Slovenija, Italija, Hrvaška, BiH, Črna gora, Albanija, Grčija).
V projektu poskušajo izboljšati intenzivne vinogradniške sisteme in odpraviti njihove negativne posledice. Zavzemajo se za širjenje agroekoloških obdelovalnih sistemov, ohranjanje pokrajin in habitatov, blaženje podnebnih sprememb in preprečevanje socialnih konfliktov glede rabe kmetijskih zemljišč (Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica, 2020).
2.3.4 Obvladovanje vpliva pridelave vina pri slovenskih vinarjih
Za boljše razumevanje stanja v Sloveniji smo s posebej za to nalogo sestavljenim vprašalnikom (dodanim v prilogi) zbirali informacije o obvladovanju vpliva pridelave vina na okolje pri pridelovalcih vina. Informacije smo zbirali od januarja do marca 2021.
Odzvalo se je devet vinarstev iz različnih krajev Slovenije, ki so po količini pridelanega vina različno velika – od manjših ekoloških kmetij do večjih proizvodenj. Na sliki 10 so
prikazana vinarstva, ki so sodelovala pri zbiranju informacij, glede na količino pridelanega vina letno. Pri večini je sodelovanje potekalo po spletni pošti, pri enem po videokonferenci in pri enem v živo. Pri zbiranju informacij smo si pomagali tudi s spletnimi stranmi izbranih vinarstev.
Slika 10: Prikaz vinarstev glede na količino pridelanega vina letno, ki so sodelovala pri zbiranju informacij
Zanimalo nas je, kakšne pripravke (gnojila, fitofarmacevtska in enološka sredstva) uporabljajo, kaj naredijo z odpadom, kakšen je njihov postopek ravnanja z odpadno vodo in ali imajo še kakšne druge načine, s katerimi poskušajo zmanjšati vpliv pridelave vina na okolje.
Večina vinarstev je članov integrirane pridelave ali pa se vsaj ravnajo po načelih integrirane pridelave grozdja in vina (IPGV) ter v skladu s programom KOPOP. Dve vinarstvi pridelujeta ekološko grozdje in vino.
Glede pripravkov se večinoma držijo tehnoloških navodil za integrirano pridelavo grozdja. Večina jih vseeno poskuša posegati samo po pripravkih, ki so nujni in naravnega izvora. Tla gnojijo s hlevskim gnojem. Za preprečevanje bolezni vinske trte uporabljajo hormonske motilce, organske pripravke, kalij in kalcij. V kleti uporabljajo večinoma bentonit (beljakovinska stabilnosti vina), SO2 (protimikrobno in antioksidativno enološko sredstvo) , želatino (zmanjševanje taninov), jajčni beljak (zmanjšanje taninov), ribji mehur (izboljšanje bistrosti), encime (izboljšanje arome), kvasovke (boljši potek fermentacije), PVPP (polivinilpolipirolidon: proti porjavitvi, oksidativnem tonu in grenkobi vina) in tanine (stabilizacija barve). Pri vzdrževanju higiene v kleti si pomagajo z vodo, natrijevim hidroksidom in citronsko kislino za nevtralizacijo. Pred stekleničenjem uporabljajo vodno paro in filtrirano vodo za razkuževanje linije, nekateri pa nekajkrat na leto oziroma večkrat razkužijo celoten polnilni sistem s perooksiocetno kislino. Za sterilizacijo steklenic uporabljajo tudi ozon.
Prav tako se morajo strokovnih zahtev in priporočil strogo držati ekološki pridelovalci vina (20 % vprašanih). Ti za gnojenje tal uporabljajo hlevski gnoj in tropine, kot zeleno gnojenje pa facelijo in belo deteljo. Bolezni vinske trte preprečujejo s pripravki na osnovi
0 2 4 6 8
1 3 5 7 9
Letna proizvodnja
Milijoni
Vinska klet
morskih alg, z ekstrakti zelišč, eteričnimi olji, vulkaninami in pripravki na osnovi žvepla.
Vina ščitijo z drožmi in žveplanjem.
Večina stranskih proizvodov, kot so peclji, listje vinske trte, grozdne tropine, pečke, droži in drugo, odlagajo za proizvodnjo humusa. Peclji, listje in grozdne tropine se vračajo v vinograd kot gnojilo, pečke pa se predelajo v olje ali pa se sušijo in dodajajo v mošt. Droži se večinoma filtrirajo, in kar ostane, prodajo v Italijo kot osnovo za pridobivanje vinske kisline in v farmacevtski industriji. Prav tako pa nekateri odlagajo droži v zbiralne jame, ki se večkrat na leto praznijo in odvažajo s pomočjo komunalnih služb. Pri ekološki pridelavi uporabljajo droži za peko kruha in vinski kamen kot pecilni prašek in dodatek k sirom.
Večina vinarstev v integrirani pridelavi ima za odpadno vodo nameščeno enostavno čistilno napravo, na kateri odstranjujejo grobe delce in uravnavajo pH vode, iztok iz čistilne naprave pa je nato vezan na kanalizacijsko omrežje. Imajo tudi svoje akumulacijske bazene, iz katerih spuščajo bistro vodo v kanalizacijski sistem, kar ostane, torej blato, pa se iz bazenov odstrani dvakrat letno. Prav tako večkrat letno preverjajo, ali so parametri odpadne vode v skladu z zakonodajo. Pri ekološki pridelavi pa nekaj odpadne vode od pranja sodov uporabljajo tudi za zalivanje vrtnih površin.
Drugi načini za ublažitev vpliva pridelave vina, ki jih vinarstva prakticirajo, so usmerjeni k zmanjšanju porabe vode in energije, medtem ko neposredno uporabo fosilnih goriv nadomeščajo z električno energijo. Zmanjšanje porabe energije iz omrežja zagotavljajo z dodatno izolacijo prostorov, varčnejšimi sistemi LED razsvetljave, hlajenjem s toplotno črpalko in z lastnimi sončnimi elektrarnami.
Skrbno ravnajo z enološkimi sredstvi. Pri tlačnem pranju kmetijske mehanizacije, vinskih posod in tal vinske kleti nekateri ne uporabljajo čistil, ampak samo vodo. Prav tako imajo v vinogradih posajena tudi druga drevesa, največkrat oljke. V vinogradu poskušajo omejiti ali pa sploh ne uporabljati fitofarmacevtskih sredstev. Pri odpadni embalaži, kot so zamaški, zaboji in plastične folije, se spopadajo s sistemom ravnanja z odpadki. Nekaj embalaže se da prodati naprej, predvsem kartonsko. Tudi steklo se naprej predela v steklarnah. Uporabljajo steklenice z manjšo gramaturo, saj je za njihovo izdelavo potrebno manj stekla in tudi manj energije. Etikete so iz razgradljivih materialov. Večina vinarstev si tudi prizadeva, da bodo v prihodnosti še zmanjšali vpliv na okolje, in sicer z namenskim rekonstruiranjem kleti in vpeljavo novih tehnologij, med njimi tudi za uporabo aeracije pri ravnanju z odpadno vodo, pri čemer nevtralizacija ne bi bila več potrebna.
Iz izsledkov naše raziskave lahko potrdimo delovne hipoteze iz poglavja 1.2 te diplomske naloge. Pridelava vina negativno vpliva na okolje, in sicer s porabo vode in energije, z odpadno vodo in drugimi stranskimi proizvodi ter uporabo kemikalij, je pa tudi eden izmed razlogov za izpust toplogrednih in drugih plinov. Stranski proizvodi oziroma anorganski in organski odpadki ter odpadna voda so lahko toksični za okolje, če jih ne obdelujemo s primernimi postopki. Stranski proizvodi pri pridelavi vina se v Sloveniji večinoma ponovno uporabijo v druge namene, saj se peclji, listje in grozdne tropine vračajo v vinograd kot gnojilo, pečke se predelajo v olje ali sušijo in dodajajo v mošt,
droži pa se prodajo naprej za vinsko kislino in farmacijo. V zadnjih letih v Sloveniji narašča bolj ekološka pridelava vina. Če pa že ne pridelujejo ekološko, se vsaj ravnajo po pravilih integrirane pridelave. Vsi se tako ali drugače zavedajo vpliva pridelave vina na okolje in se v tej smeri izboljšujejo ali pa so se že izboljšali. Povzetek načinov zmanjševanja okoljskih vplivov pri slovenskih vinarjih je prestavljen na sliki 11.
Slika 11: Načini zmanjševanja okoljskih vplivov pri slovenskih vinarjih
3 ZAKLJUČEK
Zaradi okoljskih spremembin njihovega neposrednega vpliva na končni pridelek je v pridelavi vina zelo pomembno upoštevanje varovanja okolja. Povsod po svetu se vinarji zavedajo negativnih vplivov, ki jih ima pridelava vina na okolje, in jih poskušajo na različne načine zmanjšati. Glavni vplivi pridelave vina na okolje so poraba vode, nastanek odpadne vode, nastanek odpadkov, poraba energije, izpusti toplogrednih plinov, uporaba kemikalij in raba tal. To področje se po vsem svetu še raziskuje in prizadevajo si razviti še več cenovno bolj dostopnih načinov zmanjšanja vpliva pridelave vina na okolje. Prav tako postajajo čedalje strožje zahteve za pridelavo vina in drugih pridelkov. V Sloveniji je tako glavnina pridelovalcev vina vključena v integrirano pridelavo grozdja, vedno več pa tudi v ekološko pridelavo in pri tem se morajo strogo držati točno določenih predpisov.
Predvsem si prizadevajo za predelavo in ponovno uporabo stranskih proizvodov ter obdelovanje odpadne vode.
4 VIRI
Aivazidou E., Tsolakis N. 2020. A water footprint review of Italian wine: drivers, barriers, and practices for sustainable stewardship. Water, 12, 2: 369, doi:10.3390/w12020369: 15 str.
Amfori Sustainable Wine programme. 2020. Environmental hotspots in the Italian wine industry. Brussels, Amfori: 3 str.
https://www.amfori.org/sites/default/files/amfori-2020-02-12-Brochure-Italian- Wine-Industry.pdf (maj 2021)
Amienyo D., Camilleri C., Azapagic A. 2014. Environmental impacts of consumption of Australian red wine in the UK. Journal of Cleaner Production, 72: 110–119.
Antonić B., Jančíková S., Dordević D., Tremlová B. 2020. Grape pomace valorization: a systematic review and meta-analysis. Foods, 9, 11: 1627, doi:
10.3390/foods9111627: 20 str.
Beres C., Costa G. N. S., Cabezudo I., da Silva-James N. K., Teles A. S. C., Cruz A. P.
G., Mellinger-Silva C., Tonon R. V., Cabral L. M. C., Freitas, S. P. 2017. Towards integral utilization of grape pomace from winemaking process: A review. Waste Management, 68: 581–594.
Bonamente E., Scrucca F., Asdrubali F., Cotana F., Prescuitti A. 2015. The water footprint of the wine industry: implementation of an assessment methodology and application to a case study. Sustainability, 7: 12190-12208.
Christ K.L., Burrit R.L. 2013. Critical environmental concerns in wine production: an integrative review. Journal of Cleaner Production, 53: 232-242.
Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 19. novemba 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv. 2008. Uradni list Evropske unije, L 312: 3-30.
Etchebarne F., Aveni P., Escudier J. L., Ojeda H. 2019. Reuse of treated wastewater in viticulture: Can it be an alternative source of nutrient-rich water? BIO Web of Conferences, 12, doi: 10.1051/bioconf/20191201009: 9 str.
Fikfak A., Spalevic V., Kosanovic S., Popovic S. G., Djurovic M., Konjar M. 2017. Land use development of vineyards in Goriška Brda, Slovenia. Notulae Botanicae Horti Agrobotanici Cluj-Napoca, 45, 2: 611-622.
Flores D.R.M., Alves da Fonseca P., Laerte Nörnberg J. 2019. Effect of grape pomace inclusion on the production and quality of sheep meat. Trends in Applied Sciences Research, 14: 226-232
Garcia K., Loewen T., Oland J., Garn J., Britain A. 2018. Winery process wastewater management handbook: best practices and technologies. British Columbia, Sustainable Winegrowing British Columbia: 30 str.
