UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
NASTJA KRIŽMAN
ORIGAMI IN KREPITEV
SPOMINSKIH SPOSOBNOSTI PREDŠOLSKIH OTROK
DIPLOMSKO DELO
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
NASTJA KRIŽMAN
Mentorica: viš. pred. dr. URŠULA PODOBNIK
ORIGAMI IN KREPITEV
SPOMINSKIH SPOSOBNOSTI PREDŠOLSKIH OTROK
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se viš. pred. dr. Uršuli Podobnik za mentorstvo in vso pomo č pri nastajanju diplomske naloge.
Posebna zahvala gre vrtcu Vojke Napokoj Morav č e, ki mi je omogo č il izvajanje empiri č nega dela diplomske naloge.
Zahvaljujem se tudi svoji družini in prijateljem, ki so mi v č asu študija
in pisanja diplomske naloge pomagali, spodbujali, podpirali in mi stali
ob strani.
POVZETEK
Preko origamija urimo spomin, zato je njegova uporaba zelo pomembna. Otroci spomin urijo tako, da si zapomnijo korake pri procesu izdelovanja origami forme.
(Nimschowski, 2003).
V diplomskem delu z naslovom Origami in krepitev spominskih sposobnosti predšolskih otrok sem v teoretičnem delu predstavila od kod izvira origami, kaj to je, kakšen je ustrezen papir za origami ter dobre lastnosti izdelovanja origamija. V raziskovalnem delu sem preverila po kolikšnem času si predšolski otroci zapomnijo postopek izdelave origami forme in ali origami vpliva na spomin otrok.
V empiričnem delu sem preko kvalitativne raziskave z uporabo origami dejavnosti s predšolskimi otroki raziskala, po kolikšnem času si predšolski otroci zapomnijo postopek izdelave origami forme. Raziskala sem, če za zapomnitev zadostuje en teden ali en mesec. Raziskava je pokazala, da so si nekateri otroci zapomnili celoten postopek izdelave origamija že po enem tednu. Ti so si postopek zapomnili tudi po enem mesecu, a so nekateri pri tem pozabili nekaj korakov. Nekateri pa so si tudi po enem mesecu zapomnili celoten postopek izdelave. Nekateri otroci si po enem tednu niso zapomnili postopka izdelave, a so si ga zapomnili po enem mesecu, ali pa so si zapomnili vsaj nekaj korakov.
Ključne besede: origami, izvor origamija, origami papir, spomin, zapomnitev, origami forma
ABSTRACT
Through origami our memory is trained, therefore its use is very important. Children train their memory with memorisation of steps taken in the process of making the origami form (Nimschowski, 2003).
In the theoretical part of this dissertation titled Origami and Memory Enhancement in Preschool Children, I introduce the origin of origami, what it even is, what kind of paper is best to use when making origami, and what the benefits of origami-making are. In this research paper, I investigate how long it takes for preschool children to memorise the process of making an origami form and whether origami influences children’s memory.
I research after what amount of time children remember the process of making the origami form in the empirical part through the usage of origami related activities conducted with preschoolers. I researched if, for the memorisation, a week or a month would suffice. The research shows that some children remember the whole process of making origami after a week. Some of those children remember the process after one weekas well, while the remainder forgot only a few steps. Some children didn’t remember the process even after a month or remembered only a few steps.
Keywords: origami, the origin of origami, origami paper, memory, memorisation, origami form
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 2
2.1 ORIGAMI ... 2
2.2 IZVOR IN ZGODOVINA ORIGAMIJA ... 2
2.1.1 ZNAČILNOSTI TEHNIKE ORIGAMIJA ... 5
2.1.2 ORIGAMI V VRTCU ... 7
2.3 PRAVILA ZGIBANJA ... 9
2.4 PAPIR ZA ORIGAMI ... 12
a) TRADICIONALNI JAPONSKI PAPIR- »WASHI« ... 13
b) ORIGAMI ALI KAMI PAPIR ... 13
c) VLAKNASTO-SVILEN PAPIR ... 14
d) FOLIJA ... 15
e) OVOJNI PAPIR ... 15
2.5 VRSTE ORIGAMIJA ... 16
a) KIRIGAMI ... 16
b) ČISTI ORIGAMI ... 17
c) PREMIČNI ORIGAMI ... 18
d) ORIGAMI MOZAIK ... 19
e) SESTAVLJENI / ZDRUŽENI ALI MODULARNI ORIGAMI ... 19
2.6 UČINKI IN UPORABNOST ORIGAMIJA ... 20
2.6.1 UČINKI IN UPORABNOST ORIGAMIJA V VRTCU ... 21
2.7 SPOMIN ... 22
2.7.1 TEMELJNI SPOMINSKI PROCESI ... 24
2.7.2 VZROKI POZABLJANJA ... 26
2.7.3 SPOMIN PREDŠOLSKIH OTROK ... 28
2.8 KREPITEV SPOMINSKIH SPOSOBNOSTI ... 30
a. KREPITEV SPOMINSKIH SPOSOBNOSTI PREDŠOLSKIH OTROK ... 30
2.9 SPOMINSKE TEHNIKE OZIROMA STRATEGIJE ZA ZAPOMNITEV... 31
a. TEHNIKA ELABORACIJE ... 31
b. TEHNIKA PONAVLJANJA ... 32
c. TEHNIKA ORGANIZACIJE ... 32
2.10 VLOGA VIZUALIZACIJE OZIROMA DEMONSTRACIJE, KI POMAGA PRI POMNJENJU ... 32
2.11 ORIGAMI IN SPOMIN ... 33
3 EMPIRIČNI DEL ... 34
3.1 NAMEN IN CILJI ... 34
3.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 34
3.3 METODA RAZISKOVANJA ... 34
a. Vzorec ... 34
b. Merske tehnike in inštrumenti ... 35
c. Postopki zbiranja in obdelava podatkov ... 35
3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 36
3.4. 1 ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 65
3.4.2 UGOTOVITVE ... 67
4 ZAKLJUČEK ... 69
5 VIRI IN LITERATURA ... 70
5 PRILOGE ... 72
KAZALO SLIK Slika 1: Sheme zgibanja origamija ... 7
Slika 2: Pomen navodil ... 10
Slika 3: Pomen navodil ... 10
Slika 4: Pomen navodil ... 11
Slika 5: Pomen navodil ... 11
Slika 6: Tradicionalni japonski papir ... 13
Slika 7: Origami ali kami papir ... 14
Slika 8: Vlaknasto-svilen papir ... 14
Slika 9: Folija za origami ... 15
Slika 10: Ovojni papir ... 16
Slika 11: Lažja oblika kirigamija Slika 12: Težja oblika kirigamija ... 17
Slika 13: Čisti origami ... 18
Slika 14: Premični origami ... 18
Slika 15: Origami mozaik ... 19
Slika 16: Sestavljeni origami ... 20
Slika 17:Izdelki otroka s šifro "rumena barva" ... 52
Slika 18:Izdelki otroka s šifro "oranžna barva" ... 53
Slika 19:Izdelki otroka s šifro "svetlo oranžna barva" ... 55
Slika 20:Izdelki otroka s šifro "rdeča barva" ... 56
Slika 21:Izdelki otroka s šifro "temno zelena barva" ... 57
Slika 22:Izdelki otroka s šifro "svetlo zelena barva"... 59
Slika 23:Izdelki otroka s šifro "temno modra barva" ... 60
Slika 24:Izdelki otroka s šifro "svetlo modra barva" ... 61
Slika 25:Izdelki otroka s šifro "vijolična barva" ... 63
Slika 26:Izdelki otroka s šifro "roza barva" ... 64
KAZALO TABEL
Tabela 1: Napredek otroka s šifro "rumena barva" ... 51
Tabela 2: Napredek otroka s šifro "oranžna barva" ... 52
Tabela 3: Napredek otroka s šifro "svetlo oranžna barva" ... 54
Tabela 4: Napredek otroka s šifro "rdeča barva" ... 55
Tabela 5: Napredek otroka s šifro "temno zelena barva" ... 56
Tabela 6: Napredek otroka s šifro "svetlo zelena barva" ... 58
Tabela 7: Napredek otroka s šifro "temno modra barva" ... 59
Tabela 8: Napredek otroka s šifro "svetlo modra barva" ... 60
Tabela 9: Napredek otroka s šifro "vijolična barva" ... 62
Tabela 10: Napredek otroka s šifro "roza barva" ... 63
Tabela 11: Primer opazovalnega lista ... 72
Tabela 12: Primer ocenjevalnega lista ... 73
KAZALO GRAFOV Graf 1: Čas trajanja izdelovanja na uvodnem srečanju ... 37
Graf 2:Motiviranost za izdelovanje na uvodnem srečanju ... 38
Graf 3:Prisotnost težav na uvodnem srečanju ... 39
Graf 4: Število ponovitev za samostojno izdelavo origamija na uvodnem srečanju . 40 Graf 5: Čas trajanja izdelovanja pri deklicah na drugem srečanju ... 41
Graf 6:Čas trajanja izdelovanja pri dečkih na drugem srečanju ... 41
Graf 7:Težave dečkov pri oblikovanju na drugem srečanju ... 42
Graf 8:Težave deklic pri oblikovanju na drugem srečanju ... 42
Graf 9:Število ponovitev za samostojno izdelavo origamija pri deklicah na drugem srečanju ... 43
Graf 10:Število ponovitev za samostojno izdelavo origamija pri dečkih na drugem srečanju ... 43
Graf 11:Samostojnost deklic pri izvedbi na drugem srečanju ... 44
Graf 12:Samostojnost dečkov pri izvedbi na drugem srečanju ... 44
Graf 13:Število ustrezno izvedenih korakov pri dečkih na drugem srečanju ... 45
Graf 14:Število ustrezno izvedenih korakov pri deklicah na drugem srečanju ... 45
Graf 15:Odkloni in odstopanja od predvidene origami forme pri deklicah na drugem srečanju ... 46
Graf 16:Odkloni in odstopanja od predvidene origami forme pri dečkih na drugem srečanju ... 46
Graf 17:Čas trajanja na tretjem srečanju ... 47
Graf 18:Težave pri oblikovanju na tretjem srečanju ... 48
Graf 19:Število ponovitev za samostojno izdelavo origamija na tretjem srečanju .... 48
Graf 20:Samostojnost pri izvedbi na tretjem srečanju ... 49
Graf 21:Število ustrezno izvedenih korakov na tretjem srečanju ... 50
Graf 22:Odkloni in odstopanja od predvidene origami forme na tretjem srečanju .... 50
1 UVOD
Origami umeščamo med kiparske tehnike oblikovanja ploskega materiala. Gre za umetnost zgibanja in prepogibanja papirja, ki se je razvila na Japonskem in zajema prepogibanje in zgibanje papirja po točno določenih korakih. Te korake je med oblikovanjem potrebno upoštevati, da je končna origami forma učinkovita oz.
ponazarja želeno obliko (Kenneway,1987).
Origamiji se med seboj razlikujejo glede na število korakov, velikost in zahtevnost izdelave. Za večino origamijev velja, da je oblikovanje vezano zgolj na pregibanje, brez uporabe drugih pomagal, kot so lepilo ali škarje (Nimschowski, 2003). Nekateri origamiji nastanejo iz kvadrata, ki ga preoblikujemo v samostojno tridimenzionalno obliko (t. i. čisti origami). Pri oblikovanju pa so se razvili tudi drugačne vrste origamijev.
Tako so lahko ti tudi sestavljeni iz več manjših origamijev, ki skupaj tvorijo večjega in kompleksnejšega (t. i. modularni origami). Tudi pri tovrstnih origamijih gre za oblikovanje zgolj z zatikanjem, brez drugih pripomočkov. Za izdelovanje origamija uporabljamo različne ploske materiale, najpogosteje uporabljani pa so papirji različnih vrst in folije.
Učinki uporabe origamija so vezani predvsem na razvijanje prostorske predstavljivosti, abstraktnega mišljenja, predvidevanja in ustvarjalnosti, preprostejše origami oblike, s katerimi se srečujejo že predšolski otroci, pa vplivajo na vztrajnost, natančnost, ročne spretnosti, pomnjenje. V diplomskem delu me zanima predvsem slednje. Za uspešno izdelovanje origamijev si je potrebno zapomniti postopke in korake izdelovanja le-teh (Wood, 2013).
Značilnost spomina je, da se podatki ohranijo in ob potrebi prikličejo, obnovijo.
Razlikujemo tri vrste spomina, in sicer kratkotrajni (delovni), senzorni in dolgotrajni spomin. Spomin predšolskih otrok se razlikuje od spomina odraslih. Otroci si zapomnijo manj informacij in tudi njihov spomin traja manj časa (Papalia, Olds in Feldman, 2003).
Za krepitev spominskih sposobnosti predšolskih otrok so priporočljive različne dejavnosti, vaje in igre, ki pripomorejo k razvoju in poglobitvi različnih vrst spominskih sposobnosti. Vaje in igre se med seboj razlikujejo, a večinoma vse uporabljajo tehniko ponavljanja. Otroci in odrasli si stvari, procese in dogodke zapomnijo s pomočjo različnih spominskih tehnik, ki spodbujajo zapomnitev. Za otroke sta najbolj primerni tehnika elaboracije in tehnika ponavljanja (Papalia, Olds in Feldman, 2003). Likovno izražanje v predšolskem obdobju bolj od ponavljanja poudarja subjektivno izražanje, individualno odločanje in ustvarjalno odzivanje. Kljub temu pa se otroci občasno srečajo tudi z izvedbo tehnik, ki terjajo ponavljanje. Ena od njih je izdelovanje origamija. Večkratno ponavljanje postopka spodbudi zapomnitev posameznih korakov, ki privedejo do želene oblike. Med celotnim procesom se razvija in krepi spomin. Kot zagotavlja Nimschowski (2003) je origami dobra likovna dejavnost v predšolskem obdobju, saj ima poleg krepitve spomina in pomnjenja tudi veliko drugih pozitivnih učinkov, zato jo je po njegovem mnenju priporočljivo razvijati. Pri tem je
pomembno izbirati ustrezno zahtevne oblike in preprosto upogljive materiale, ki so jih otroci sposobni uporabljati samostojno.
2 TEORETI Č NI DEL
2.1 ORIGAMI
Origami je umetnost zgibanja in prepogibanja papirja po točno določenih korakih in navodilih, na osnovi katerih nastane željena oblika. Za prepogibanje se uporabljajo različne vrste papirja ter tehnike zgibanja in prepogibanja papirja. Kljub raznovrstnim origami oblikam osnovo najpogosteje predstavlja kvadrat. Do danes se je razvilo veliko število origamijev, ki predstavljajo različne predmete, živali in druge stvari. Nad umetnostjo zgibanja in prepogibanja papirja se navdušuje veliko število ljudi, ki ga oblikujejo za zabavo in sprostitev. Zaradi možnosti priučitve oblikovanja posamezne origami oblike, se tovrstne tehnike uporabljajo tudi za osredotočeno usmeritev delovanja oz. preusmeritev pozornosti in umirjanje (terapevtski namen), namene ohranjanja oz. razvijanja ročnih spretnosti, namene izobraževanja ipd. (Ayture- Scheele, 1998).
2.2 IZVOR IN ZGODOVINA ORIGAMIJA
Beseda origami izvira iz Japonske in je sestavljena iz besede »ori«, ki pomeni zgibanje in besede »kami«, ki pomeni papir. Besedna zveza, ki ponazarja specifično oblikovanje, pa je na Japonskem v uporabi od leta 1880.
Glede izvora lokacije origami tehnik pa se pojavljajo različne teorije (Kenneway,1987).
Ena izmed teorij je, da origami izvira iz Kitajske, kjer naj bi se začele tovrstne tehnike oblikovanje papirja pojavljati kmalu po izumu papirja, a o tem ni nobene dokumentacije (Kenneway,1987). Po drugi teoriji naj bi origami izviral iz Japonske (prav tam).
Za razliko od zvrsti likovne umetnosti, ki uporabljajo trdne in trajne materiale (npr. les, marmor, kovino), se papir hitro razgradi in ne pušča sledi, ki bi nakazovale, od kod izvira origami in še manj, kdo ga je izumil. Kljub temu, da so se posamezne vrste papirja razvijale tudi že pred tem, je izum papirja po nekaterih virih pripisan Kitajcu Cai Lunu leta 105 našega štetja. Kljub temu pa je na Kitajskem zelo malo primerov zlaganja papirja. Enega od primerov vendarle predstavlja t. i. zlato zlaganje (kitajsko zlaganje papirja ali 3D origami), kjer se majhni kosi papirja zložijo v trikotne oblike (enote), ki se nato sestavijo v velike modele. V 6. stoletju so budistični menihi prinesli papir v Korejo in nato na Japonsko, kjer je zlaganje papirja postalo umetniška oblika in se razvilo v tisto, kar danes poznamo kot "tradicionalni origami". Origami se je uporabljal le ob redkih priložnostih, saj je bil papir na Japonskem drag in ni bil na voljo splošni uporabi in širši javnosti, pač pa je bilo tovrstno oblikovanje omejeno na verske in formalne obrede, sčasoma pa je postal del različnih japonskih običajev. Nekateri
najzgodnejši primeri zlaganja papirja na Japonskem so t.i. "Shide". Gre za vrsto cik- cak zlaganja pahljačaste oblike, ki se uporablja pri ritualih čiščenja. Shide je mogoče pritrditi na slamnate vrvi za označevanje svetih mest ali na leseno palico in uporabiti kot čistilne palice. Shide so bili v začetku narejeni iz tekstila, kasneje pa so jih začeli izdelovati tudi iz papirja. Na tradicionalnih porokah so uporabljali papirnate metulje za okras steklenic japonskega vina. Ti metulji, imenovani "Mecho" (samica) in "Ocho"
(samec), so najzgodnejša oblika reprezentativnega origamija. Podarjali so jih tudi svojim bojevnikom, ki naj bi jim ti mali origamiji prinesli srečo v bojih (Smith,1972).
Veliko origami form ima točno določen pomen. Eden najbolj znanih je žerjav, ki predstavlja simbol za mir. Japonci menijo, da žerjavi izpolnjujejo želje in prinašajo 100 let sreče ter zdravja (Wood, 2013). O žerjavu je kar nekaj različnih zgodb, nekaj jih je povezanih tudi z origamijem (Beech, 2010). Prvi origami na Japonskem je bil model metulja, ki je služili za okrasitev porok. Nekateri origamiji imajo na Japonskem več različnih simbolov in pomenov. Tudi origami žerjava je eden izmed njih. Je simbol življenja, večnosti, sreče, zdravja in svobode (Gerić, 1986). Na Japonskem obstajajo stroga pravila bontona pri dajanju in prejemanju daril. Papirnati origamiji predstavljajo ustrezno darilo, a je ob tem potrebno upoštevati simbol in pomen njihove oblike.
Okraski iz papirja zloženi na različne načine namreč simbolizirajo različne stvari. Na primer "Origami Tsuki" je bil zložen kos papirja, ki je spremljal dragoceno darilo in je služil kot potrdilo o pristnosti. "Noshi" je bil zložen kos papirja, ki je bil simbol sreče.
"Tsutsumi" je bil uradni darilni ovoj, ki je simboliziral čistost in iskrenost. V 16. in 17.
stoletju se je oblikovanje origamija v japonski kulturi precej razmahnilo, v 18. stoletju pa se je pojavila prva knjiga o zgibanju papirja, imenovana "Tsutsumi-no Ki", avtorja Sadatake Ise (1764). Knjiga je vsebovala navodila za zlaganje 13 slovesnih oblik, kot sta zgoraj opisana noshi in tsutsumi. Nekoliko kasneje je izšla tudi knjiga Zlaganje 1000 žerjavov (1797), z opisi zlaganja papirja za rekreacijo, ki je vsebovala kratka navodila, kako zložiti 49 medsebojno povezanih žerjavov (Smith,1972).
Tudi na Kitajskem je bil v začetku povezan z religijo. Pri pogrebih so izdelali origami, ki je predstavljal denar in različne predmete, ki so pokojniku veliko pomenili. Nato so vse to zažgali ali pokopali skupaj s pokojnikom. To naj bi pomenilo, da je pokojnik lahko denar in te predmete uporabljal tudi v posmrtnem življenju. Na Kitajskem se je v preteklosti razvila tradicija, da ima vsaka družina svoj način izdelovanja in se drži svojih pravil. Ta pravila nato prenaša na svoje potomce in tako gre način izdelovanja origamija iz roda v rod (Gerić, 1986).
Postopoma se je origami razširil tudi v Evropo, vendar večina zgodovinarjev, ki proučuje origami, meni, da se je zgodnje zlaganje papirja v Evropi razvilo bolj ali manj neodvisno od Japonskega. Glavna razlika se kaže v tem, da imajo origamski modeli, ki jih najdemo v Evropi, po navadi "mrežni" vzorec zgibov (kvadrat, pravokotnik, diagonale), medtem ko imajo zgibi z Japonske po navadi sode zgibe, kjer je natančna lokacija zgiba odvisna od osebnega okusa in interpretacije (Origami-resource-center, 2019).
Tudi v Evropskih državah se je v preteklosti zgibanje papirja povezovalo z različnimi obredi. V Nemčiji in drugih delih Evrope na primer so v 17. in 18. stoletju krstni botri otrokom podarili krstni list, imenovani "Patenbriefs", ki je bili zložen v mrežo 3 x 3 ali 4
modelov je t. i. "Pajarita" (ptiček), ki se pod različnimi imeni pojavlja po različnih delih Evrope. Zgodovinar origamija Vicente Palacios je zbral veliko dokazov, ki kažejo, da je bila Pajarita prvič ustvarjena v Španiji. Danes se Pajarita uporablja kot logotip Španskega združenje za zlaganje papirja. Sodobni origami se je iz Evrope nato razširil v Južno in kasneje še v Severno Ameriko. Leta 1950 sta Akira Yoshizana in Sam Randlett razvila standardni nabor origami simbolov za opis načina zlaganja papirja v origamije. Ti simboli se uporabljajo še danes. Trenutno obstaja na tisoče origami knjig, brezplačnih origami diagramov na internetu in video posnetkov, ki prikazujejo oblikovanje posameznih oblik (Origami-resource-center, 2019).
Začetki origamija so bili na Japonskem drugačni od origamija, kot ga poznamo sedaj.
Temeljno pravilo, značilno za tradicionalni origami je, da naj se pri oblikovanju ne bi uporabljalo škarij, česar v začetku na Japonskem niso upoštevali (Wood, 2013).
Japonsko zgodovino prepogibanja in zgibanja papirja so zaznamovala različna obdobja: Helansko obdobje, Kamakursko obdobje, obdobje Muromachi, obdobje Edo, obdobje Meiji in Taisho obdobje (Smith,1972).
HELANSKO OBDOBJE (794 – 1185): Zlaganje papirja je potekalo po starodavni praksi; oblikovalo se je tudi sofisticirano slovesno zlaganje (Smith,1972).
KAMAKURSKO OBDOBJE (1185 – 1333): V tem obdobju se slovesno zgibanje papirja začenja vse intenzivneje navezovati na predvidene načine obnašanja (bontona) (Smith,1972).
OBDOBJE MUROMACHI (1333 – 1573): V tem obdobju je Yakkosan razvil oblikovanje s temeljnimi značilnostmi sodobnega origamija (Smith,1972).
OBDOBJE EDO (1603 – 1867): Sredi tega obdobja je origami na Japonskem postal priljubljena zabava in razvedrilo. Do konca obdobja EDO je bilo znanih več kot 70 različnih oblik origamijev, med njimi so bili žerjav, žabja žoga in čelada. V tem obdobju je postalo znano tudi zlaganje oziroma zgibanje punčk (Smith,1972).
OBDOBJE MEIJI (1868 – 1912): Origami so začeli v tem obdobju vključevati v šolske in vrtčevske programe kot sredstvo za izobraževanje otrok o umetnosti in dejavnost za razvijanje ročnih spretnosti, natančnosti ter uporabe prstov (Smith,1972).
TAISHO OBDOBJE (1912 – 1926 IN DANES): Origami je postal priljubljena sprostitev, ki ima pomembno vlogo tudi pri izobraževanju. K temu je precej pripomogla tudi dostopnost in vse večja pestrost različnih vrst papirja. S ciljem povečanja zanimanja se na tržišču pojavljajo vse atraktivnejši materiali za oblikovanje, izdelovati so začeli tudi posebni papir za origami v velikosti 15 cm x 15 cm, kateri se je začel veliko prodajati in je pripomogel k priljubljenosti origamija (Smith,1972).
V preteklosti je origami iz obrti vstopil tudi v umetnost, k čemur je močno pripomogel Akira Yoshizawa (Brodek, 2013), ki je med drugim izoblikoval sistem jasnejših navodil za izdelovanje origamijev. Njegov sistem navodil lahko še danes zasledimo na navodilih za izdelavo origamijev, ki pa so ga izpopolnili tudi drugi (npr. Robert J. Lang, ki je oblikoval diagramski sistem). V svojem življenju je Akira Yoshizawa izoblikoval na tisoče različnih origamijev, ki so predstavljali različne figure (Wood, 2013) in razvil različne tehnike oblikovanja. Med njegove iznajdbe sodi zgibanje vlažnega oz.
mokrega papirja in mehko pregibanje. Pri mokrem prepogibanju je origami oblikovan iz navlaženega papirja, ki omogoča obstojnejšo origami obliko, poleg tega so robovi lepo vidni. Pri mehkem prepogibanju pa so robovi bolj mehki in ne tako trdni, to pomeni, da se takšni origamiji hitreje deformirajo. Yoshizawa je zato mehko prepogibanje združil z mokrim prepogibanjem ter s tem origamiju zagotovil večjo obstojnost (Beech, 2010).
Umetnost zgibanja papirja je na zahodu ostala neprepoznavna do polovice 20.
stoletja. Za origami umetnost so se začeli zanimati šele leta 1959. Pred tem je bil origami namenjen le za zaposlitev otrok. Na začetku 20. stoletja se je v Španiji pojavilo kratko ustvarjalno obdobje, v katerem so origamije zgibali tudi odrasli. Prvi se je za origami umetnost začel zanimati britanski iluzionist Robert Harbin. On je zbiral različne načrte za tradicionalne origamije, hkrati pa je začel izumljati tudi nove načrte in modele. On je predstavil origami širši javnosti na Zahodu. V zahodnih deželah se je umetnost origamija začela širiti po drugi svetovni vojni. Takrat je zgibanje papirja dobilo veliko zanimanja in je postalo zelo priljubljeno. Ljudje so krepili svoje ročne spretnosti ter oblikovali številne nove modele origamijev (Smith,1972).
2.1.1 ZNAČILNOSTI TEHNIKE ORIGAMIJA
Enotne sheme oz. tehnike zgibanja origamijev, ki so se uveljavile v zadnjih desetletjih po vsem svetu, je oblikoval Akira Yoshizawa, nekoliko pa jih je dopolnil tudi Samuel Randlett. Omenjene sheme so dopolnjene s simboli in znaki, ki kažejo način zgibanja, smer obračanja ter rokovanje z zgibi. Število shem ves čas narašča, saj se pojavljajo vedno nove oblike (Brodek, 2013).
Pri origamiju je najbolj pomembna tehnika zgibanja. Ločimo različne osnovne zgibe origamija: izbočeni in vbočeni zgib, mečkani zgib, ugreznjeni zgib, zunanji nasprotni zgib, notranji nasprotni zgib ter zajčja ušesa (Brodek, 2013).
IZBOČENI ZGIB
Izbočeni zgib je osnova za zgibanje origamijev. Oblikujemo ga tako, da zgibamo v zunanjost. Pri tem se prepogne vogal, in sicer v nasprotno smer lista. Če bi papir kasneje obrnili, bi dobili vbočeni zgib. Izbočeni in vbočeni zgib sta torej nasprotna. Pri enem gre za zgibanje navzven, pri drugem pa navznoter (Brodek, 2013).
VBOČENI ZGIB
Poleg izbočenega zgiba, je tudi vbočeni zgib osnova zgibanja origamija. Ta zgib poteka v notranjost lista. Prepogne se vogal kvadrata do sredine notranjosti tega kvadrata. Postopek zgiba je enak izbočenemu zgibu, le da je ta drugače usmerjen. Če bi papir po zgibanju obrnili, bi dobili izbočeni zgib (Brodek, 2013).
MEČKANI ZGIB
Pri mečkanem zgibu gre za zaporedje prepogibov. V nasprotju z izbočenim in vbočenim zgibom, kjer gre le za en zgib, pri mečkanem zgibu naredimo več zgibov.
Pri zgibanju se ustvari več zgibov (Brodek, 2013).
UGREZNJENI ZGIB
Pri ugreznjenem zgibu gre za izvedbo večih zgibov hkrati. Ta zgib je zahteven, saj terja dobro razvite spretnosti in znanje zgibanja origamijev (Brodek, 2013).
ZUNANJI NASPROTNI ZGIB
Zunanji nasprotni zgib poteka na način, da obrnemo dva zgiba tako, da je papir obrnjen na zunanjo stran lista. Ta zgib je podoben notranjemu nasprotnemu zgibu, le da se zunanji nasprotni zgib uporablja redkeje (Brodek, 2013).
NOTRANJI NASPROTNI ZGIB
Notranji nasprotni zgib je podoben zunanjemu nasprotnemu zgibu. Pri notranjem nasprotnem zgibu gre za obrat dveh zgibov. To se izvede tako, da je papir obrnjen na notranjo stran lista. Ta zgib je poleg zunanjega nasprotnega zgiba najtežji zgib origamija (Brodek, 2013).
ZAJČJA UŠESA
Zajčja ušesa predstavljajo uporabo treh zgibov, ki izdelajo majhen trikotni zavihek.
Tega lahko obrnemo desno ali levo (Brodek, 2013).
Slika 1: Sheme zgibanja origamija (Brodek,2013)
2.1.2 ORIGAMI V VRTCU
Likovna umetnost pozna različne oblike likovnega izražanja, ki zajema tako izražanje na ploskvi kot v prostoru. Primeri likovnega izražanja na ploskvi so: grafika, slikanje in risanje, primeri likovnega izražanja v prostoru pa arhitektura in kiparstvo. Vsako likovno področje nudi veliko različnih možnosti oblikovanja, ki so povezana z likovnimi materiali ter načini njihove uporabe (Duh in Vrlič, 2003).
Ena od likovnih dejavnosti na področju kiparstva je oblikovanje s ploskimi materiali, med katere sodi tudi origami. Origami se oblikuje s postopki zgibanja papirja po točno določenih korakih, iz česar se oblikuje neka forma oz. figura. Pred izvedbo origamija je potrebno poskrbeti za izbiro ustreznega materiala (papirja), ki mora biti ustrezno tanek, upogljiv, priporočljiva pa je tudi osnovna oblika, ki omogoči oblikovanje figure.
Zelo pomembno je, da se pri oblikovanju upoštevajo vsi koraki, da je končni rezultat zadovoljiv (Brodek, 2013).
V vrtcu imamo različna glavna področja dejavnosti. Poleg matematike, družbe, narave, gibanja in jezika je tudi področje umetnosti. To področje je v predšolskem obdobju zelo pomembno, saj predstavlja pomembno sestavino za celosten in uravnotežen razvoj predšolskih otrok. Umetnost sestavljajo različne zvrsti: glasbena, plesna, AV, dramska ter likovna. V vrtcu je veliko priložnosti, da otroci preko umetnosti razvijajo spretnosti izražanja, zaznavanja estetike ter komuniciranja. Otrokom je tudi omogočeno, da spoznavajo vse zvrsti umetnosti preko različnih dejavnosti (Kurikulum za vrtce, 1999).
Origami v sodobnem času pridobiva na privlačnosti, saj njegove značilnosti odkrivajo
ljudi, ki ga želijo izdelovati. Uporabljajo ga v različne namene, kot so terapevtski, sprostitev in zabava, raziskovalni namen ipd. Veča pa se tudi vključevanje dejavnosti izdelovanja origamija v vrtcih. Otroci pri origamiju uporabljajo specifične postopke oblikovanja, ki se razlikujejo od ostalih kiparskih izkušenj, saj gre pri origamiju za delo po vnaprej predvidenih korakih. Pri izdelovanju origamijev se otroci seznanijo s tem, da je pri zlaganju potrebno upoštevati točno določene postopke, korake in zakonitosti, da bo končni rezultat ustrezal vnaprej predvideni formi. Poleg tega otroci usvajajo nove pojme, napredujejo v komunikaciji, natančnosti ter v ročnih spretnostih (Nimschowski, 2003) .
Pri uporabi origami dejavnosti z otroki je potrebno upoštevati ustrezno zahtevnost origami oblike, ki je vezana na otrokovo sposobnost razumevanja in sledenja postopku ter na razvitost njegove motorične spretnosti. Izdelovanje origamija zato ne sme biti niti premalo niti preveč zahtevno. V slednjem primeru lahko otrok namreč izgubi interes za tovrstno dejavnost ter razvije občutek lastne nespretnosti. Pomembno je, da mlajši otroci izdelujejo preprostejše origami forme, starejši pa se lahko srečajo tudi z zahtevnejšimi. Potrebno je upoštevati ravnovesje glede težavnosti in sposobnosti otrok. Pri izdelovanju je pomembno tudi to, da otrokom omogočimo dovolj časa za izdelovanje origamija, saj bodo le tako vzljubili oz. uživali v tovrstni oblikovalni dejavnosti ter se sprostili in zabavali (Brodek, 2013).
a) ORIGAMI NA PODROČJU LIKOVNE UMETNOSTI
Origami predstavlja specifično obliko ustvarjalnega dela, ob kateri spoznavamo, da je do določenega zanimivega in željenega rezultata mogoče priti le z ustreznim načrtovanjem pravil in zakonitosti ali z upoštevanjem navodil za izdelavo predvidene origami oblike. Vsaka origami forma kaže likovno skladnost oblik in razmerij. Pri izdelovanju je zelo pomembno, da smo natančni, saj bo le tako končna origami forma ustrezala našim pričakovanjem. Ob tem se razvijajo sposobnosti branja oz. sledenja specifičnim navodilom, natančnost, spomin in ob samem načrtovanju določene origami forme tudi zahtevnejše miselne operacije, ki terjajo dobro prostorsko predstavo. Na likovnem področju oblikujemo občutek za lepo, spoštovanje do likovnih del drugih ter usvojimo likovna načela oz. različne postopke, kako priti do nekega likovnega izdelka. Poleg že naštetega se pri izdelovanju origamijev razvija ustvarjalnost pri okraševanju origamija in izbiri ustreznega papirja. A ta ustvarjalnost ni tako obsežna, kot pri drugih likovnih dejavnostih (Smith, 1972).
b) ORIGAMI NA PODROČJU MATEMATIKE
Ob oblikovanju origamija je mogoče otroke soočati z različnimi matematičnimi pojmi.
Oblikovanje origamijev je namreč povezano z geometrijo, saj origamiji zelo pogosto vsebujejo geometrijske like, kot so pravokotnik, kvadrat, trikotnik ipd. Med izdelovanjem origamija lahko otroci spoznavajo like in njihove lastnosti, štejejo, primerjajo, spoznavajo simetrijo, skladnost, se seznanijo z ravnimi robovi itd. Poleg
omenjenega lahko razvijamo tudi predstave večje-manjše, višje-nižje, daljše-krajše ter tako spoznavajo aritmetiko. Kot že omenjeno origami spodbuja pojme (višji, nižji, daljši, krajši, manjši, večji ipd.), kateri tudi spodbujajo prostorske predstave in zaznave.
Lahko spoznavajo števila, njihovo velikost ter druge pojme in lastnosti vezane na matematiko. Oblikovanje origamijev izboljša prostorsko predstavo, saj se poleg izdelovanja lahko posvetimo tudi prostoru in postavitvijo origamijev v prostor (Fridman, 2018).
c) ORIGAMIJI NA PODROČJU NARAVOSLOVJA
Na tem področju origamiji nudijo različne možnosti proučevanja, v največji meri na področju merjenja, saj se lahko meri papir pred začetkom izdelave ter tudi končna origami forma. Za predšolske otroke so origamiji primerni tudi za usvajanje pojmov urejanja in razvrščanja, kjer uredijo origamije od najmanjšega do največjega ali pa jih razvrstijo po ustreznih lastnostih. Poleg naštetega izdelovanje origamija omogoča preučevanje lastnosti papirja in iskanje najbolj ustreznega za izdelovanje origamijev.
Omogoča tudi pridobitev znanj o figuri, ki jo predstavlja origami forma. Otroci spoznavajo različne rastline in živali ter njihova poimenovanja (Smith, 1972).
d) ORIGAMI NA OSTALIH PODROČJIH
Origamiji imajo posebno vrednost tudi na področjih, kot so slovenščina, glasbena umetnost in družba. Na področju družbe origamiji omogočajo druženje med izdelovanjem in nudijo priložnosti za komunikacijo z drugimi. Med oblikovanjem lahko delimo izkušnje o načinih zgibanja origamijev, spodbujamo med vrstniško pomoč ipd.
Na področju jezika omogočajo usvajanje novih besed in pojmov. Origamiji lahko predstavljajo specifično obliko lutk, kar omogoči uporabo pri dramski igri. Pri tem se razvijajo govorne zmožnosti (Smith, 1972).
2.3 PRAVILA ZGIBANJA
Za zgibanje papirja oz. izdelovanje origamija obstajajo določena pravila. Ta je potrebno upoštevati zato, da bo končna origami forma ustrezna in pričakovana.
Ta pravila so:
1. Papir je potrebno zgibati in prepogibati na ravni in trdni podlagi.
2. Kretnje prepogibanja so usmerjene stran od našega telesa.
3. Pred začetkom prepogibanja in zgibanja je potrebno natančno prebrati navodila in o njih razmisliti. Skice je potrebno dobro razumeti, šele takrat lahko začnemo z zgibanjem in prepogibanjem.
6. Zgibanje in prepogibanje začnemo s preprostimi zgibi. Nato pa nadaljujemo z zahtevnejšimi (Nimschowski, 2003).
Pri vsakem izdelovanju origamija se upoštevajo navodila za izdelavo točno določene origami forme. Ta so zapisana v obliki shem in vsebujejo različne znake, puščice in črte, ki jih je potrebno poznati, da lahko sledimo korakom (Nimschowski, 2003).
Slika 2: Pomen navodil (Nimschowski, 2003)
Slika 3: Pomen navodil (Nimschowski, 2003)
Slika 4: Pomen navodil (Nimschowski, 2003)
2.4 PAPIR ZA ORIGAMI
Izdelovanje origamija ni povezano z večjimi stroški, saj je za izdelavo potreben le ustrezen papir. Poleg svojih ročnih spretnosti potrebujemo tudi znanje o poteku postopka izdelave določene origami forme, v kolikor le-te ne nameravamo razviti sami.
Za oblikovanje, zgibanje, prepogibanje papirja je mogoče uporabiti veliko različnih vrst papirja, ki se med seboj razlikujejo po kakovosti, debelini, barvi, velikosti, potisku ipd.
Posamezne vrste papirja za origami lahko pred izdelovanjem sami dodatno dopolnimo s tem, da ga porišemo ali celo poslikamo (Ayture-Scheele, 1998).
Pri izbiri papirja moramo biti pazljivi na njegovo velikost, kompaktnost in debelino.
Zaradi zgibanja in prepogibanja se velikost končane origami forme zmanjša, zato moramo biti pozorni, da izberemo dovolj velik papir, da bi željen origami lahko sploh izdelali. Potrebno je tudi izbrati tak papir, ki se pri prepogibanju ne strga. Dobro je, da je papir malce tanjši, a kompakten. Pri posameznih origami oblikah pomembno vlogo igra tudi barva, ki je kompatibilna končni origami figuri. Specializiran origami papir je na eni strani barven na drugi pa potiskan, zato je možno izbirati med različnimi barvami in vzorci. Enostranski potisk nekoliko olajša tudi sledenje korakom pri oblikovanju origami forme. Za izdelovanje origamija so primerne tudi različne tanke folije ter celo darilni papir. Manj primerna pa je uporaba trših papirjev in kartona, saj ga je težko prepogibati. Zlasti za karton je značilno, da se pri zgibanju prelomi, robovi pa niso natančni. Pri uporabi tovrstnih materialov se zato uporablja posebne pripomočke, s katerimi si pomagamo narediti vdolbine, ki olajšajo oblikovanje.
Izbira papirja mora biti ustrezna glede na velikost origamija. Za majhne origamije je primernejši mehkejši papir, za origamije večjih dimenzij pa trdnejši papir. Za izdelovanje origamija lahko uporabimo navadni papir, tiskarski papir, časopisni papir, brezčrtni papir, pisemski papir, risalne liste itd. Prav tako lahko papir tudi sami najprej izdelamo in nato iz njega tudi oblikujemo origami (Nimschowski, 2003).
Ko načrtujemo dejavnosti z mlajšimi otroki, smo posebej pozorni pri izbiri ustreznega papirja. Njihove motorične spretnosti so slabše razvite, zato jim je potrebno priskrbeti tanek, a dovolj kompakten papir, iz katerega oblikujejo preproste origami oblike.
Priporočljiv je enostransko potiskan papir, pri katerem so bolje vidni pregibi, kar jim olajša sledenje navodilom. Barva papirja jim omogoča lažje prepoznavanje nastale, končne origami figure (Ayture-Scheele, 1998).
Za origami se lahko uporabljajo tudi posebni papirji, kot so tradicionalni japonski papir-
»washi«, origami ali kami papir, vlaknasto-svilen papir, folija ter ovojni papir. Ti papirji se med seboj razlikujejo in jih izbiramo glede na njihove lastnosti in značilnosti ter kompatibilnost z oblikovanjem želene origami forme. Upoštevamo izgled končne origami forme, kompleksnost njene izdelave in namen. Potrebno je upoštevati to, da ni vsak papir primeren za izdelavo vseh origamijev, saj so nekateri origamiji bolj zahtevni ter potrebujejo več prepogibanja. Zato je potrebno izbrati ustrezen papir, ki bo zdržal način obdelave in se med oblikovanjem ne bo uničil (Ayture-Scheele, 1998).
a) TRADICIONALNI JAPONSKI PAPIR- »WASHI«
Tradicionalni japonski papir, ki ga imenujemo tudi »washi«, izdelujejo ročno. Pri tem uporabljajo zelo star postopek izdelave, ki sega v 8. stoletje. Ta papir ima veliko dobrih lastnosti, saj je zelo lahek, trpežen, trden, močan, a hkrati mehek in ga je preprosto zgibati. V primerjavi z drugimi papirji je zelo trpežen in omogoča več kot tisoč različnih prepogibanj. Na »washi« papirju so največkrat odtisnjeni tradicionalni japonski vzorci.
Ker je tanek, omogoča izdelovanje tudi origamijev manjših dimenzij (Crane, 2010).
Slika 6: Tradicionalni japonski papir (https://www.jungodaily.com/pentax_k20d/washi-papir)
b) ORIGAMI ALI KAMI PAPIR
Origami ali kami papir je običajno na eni strani bel, na drugi strani barven ali vzorčasto potiskan. Osnovna oblika papirja je kvadrat v velikosti 15 x 15 ali 20 x 20 cm, nekoliko redkeje pa tudi večjih dimenzij (Robinson, 2000). Primeren je za uporabo pri izdelovanju origamija, ko že znamo prepogibati in imamo nekaj izkušenj s prepogibanjem ter zgibanjem papirja, hkrati je primeren tudi za predšolske otroke. Pri njih se sicer odločamo za nekoliko manj zahtevne origami oblike, ki ne vsebujejo zelo veliko in zelo zahtevnih pregibov. Ker je tovrstni papir običajno potiskan samo enostransko, tudi mlajši otroci lažje sledijo navodilom. Nekateri avtorji (npr. Ayture- Scheele, Wood) origami papir priporočajo predvsem spretnejšim ustvarjalcem, saj ti lažje presojajo, kako oblikovati origami, da se bo videla potiskana stran papirja.
Slika 7: Origami ali kami papir (https://www.dobrateta.si/enote?tmpl=component&catid=0&id=80)
c) VLAKNASTO-SVILEN PAPIR
Na tržišču se ves čas pojavljajo tudi nove vrste papirjev, ki vsebujejo različne primesi in tako odgovarjajo za različne potrebe. Nekatere novejše vrste sicer temeljijo na tradicionalnih tehnologijah, a je njihova izdelava prilagojena sodobnim potrebam in tehnološkim možnostim. Ena od teh vrst je vlaknasto-svilen papir, ki je primeren zlasti za nekoliko bolj dekorativne origamijev, izdelane z manj prepogibanja. Vlaknasto- svilnat papir je prosojnega videza, vidna je vlaknasta struktura. Tovrsten papir je zelo tanek, zato je pri njegovem oblikovanju potrebna izurjena spretnost in pazljivost.
Vlaknasto-svilnat papir ni primarno namenjen izdelavi origamijev, zato običajno tudi (še) ni kvadratne oblike, ki je osnova za veliko večino preprostejših vrst origami oblik (Nimschowski, 2003).
Slika 8: Vlaknasto-svilen papir (https://aist.si/rizevi-papirji-za-decoupage/3611-svilen-papir-z-vlakni-rdec.html)
d) FOLIJA
Za izdelovanje origamijev pa se poleg papirjev uporablja tudi druge vrste materialov.
Eden od uporabnejših je na primer folija. Na voljo je v veliko različnih barvah in velikostih. Obstajajo folije v različnih odtenkih, kovinskih barvah ali potiskanih z večbarvnimi vzorci, z različnimi dodatki (npr. z bleščicami, reliefnim potiskom ipd.). Pri folijah, ki jih običajno uporabljamo za izdelavo origamijev, je ena stran papirnata (najpogosteje bele barve), druga stran pa svetleča in prevlečena s kovinsko prevleko.
Kljub njeni priljubljenosti, zaradi pestrosti barv in potiskov, ima folija tudi nekaj slabih lastnosti. Iz folije je sicer možno oblikovati različno velike origamije, saj dobro ohranja obliko, vendar se na njej vsak pregib intenzivno pozna in ga je nemogoče spreminjati oz. izničiti, ko je folija enkrat že prepognjena. Ne omogoča fleksibilnosti in odpravljanja napak, saj jih ni mogoče kasneje odpraviti. Poznavalci (Ayture-Scheele, 1998;
Robinson, 2000) jo zato večinoma priporočajo spretnejšim izdelovalcem origamijev. V nasprotnem primeru ni najboljša izbira, saj lahko povzroči občutek slabših ročnih spretnosti in posledično poskrbi za izgubo zanimanja nad ustvarjanjem origamijev tudi z drugimi materiali oz. z drugimi papirji, ki so boljša izbira.
Slika 9: Folija za origami (https://www.prilevcku.si/origami-papir-svetlec-14x14-cm-kristalni-vzorec-50-listov.html )
e) OVOJNI PAPIR
Kot eno od uporabnih možnosti v predšolskem obdobju koristimo tudi nadomestne materiale. Eden teh je ovojni papir, ki ga je lahko prepogibati in oblikovati in je obenem tudi cenovno dostopen v večjih količinah. Ker je na voljo v rolah, omogoča, da osnovne kvadrate oblikujemo v različnih dimenzijah ter ga tako prilagodimo motoričnim spretnostim otrok in zahtevnosti origami oblike. Na voljo je v različnih barvah in potiskih, ki so običajno enostranski, podobno kot je to pri origami papirju (Robinson, 2000).
Slika 10: Ovojni papir (https://www.eurocom.si/sl/article/darilni-papir-creative-pike-76099/)
2.5 VRSTE ORIGAMIJA
Origamiji se med seboj razlikujejo v načinih izdelave in pripomočkih, ki so potrebni za izdelavo. Med osnovne vrste origamija štejemo: kirigami, čisti origami, premični origami, origami mozaik in sestavljeni oz. združeni origami. Vsem origamijem je skupno to, da se za izdelavo potrebuje papir, poleg tega pa je pri določenih vrstah dovoljena (ali celo predvidena) uporaba rezalnih pripomočkov (škarje, noži), pri drugih pa le papir, prostorska predstavljivost oz. sposobnost sledenja navodilom in ročne spretnosti. Prav tako gre pri vseh origamijih za zgibanje in prepogibanje papirja, vendar se to zgibanje in prepogibanje pri vsaki vrsti nekoliko razlikuje (Nimschowski, 2003).
a) KIRIGAMI
Kirigami združuje rezanje in prepogibanje papirja. Izvajati ga je mogoče iz različnih vrst papirja. Pri oblikovanju se uporabljajo škarje ali posebni skalpeli (noži) za papir.
Pri kirigamiju papir prepognemo tolikokrat, kot je določeno v navodilih za izdelovanje, saj so oblike, ki nastanejo, običajno simetrične. V predšolskem obdobju pa lahko otrokom omogočimo tudi drugačne oblike, preko katerih lahko razvijajo lastno domišljijo in predstave. Ko papir prepognemo, s škarjami izrezujemo različne odprtine, ki si jih izberemo sami, lahko pa sledimo navodilom za izdelovanje. Po končanem izrezovanju papir razgrnemo tako, da se nam pokaže oblika v celoti. Ta vrsta dekorativnega oblikovanja je pogosto uporabljena v vrtcih in šolah in med otroci zelo priljubljena. Zahtevnejša oblika te vrste origamija je izrezovanje iz papirja točno določene predmete ali napise. Ti so lahko zelo kompleksni in zahtevni, zato jih znajo izdelati le strokovnjaki in osebe z dobro prostorsko predstavo in izurjenimi ročnimi
spretnostmi. Preprosti kirigami otroci radi izdelujejo, pri tem pa si urijo tudi spomin, saj si zapomnijo postopek izdelave. Pri izdelovanju si lahko sami zamislijo obliko in imajo več možnosti za razvoj ustvarjalnosti in domišljije. Z izdelki lahko okrasijo igralnico ali svojo sobo in tako dobijo občutek, da so njihova dela pomembna. Pri kirigamiju otroci urijo so-ročne spretnosti, dodatno pa se krepi sposobnost ustrezne uporabe pripomočkov (predvsem škarij). Nekateri avtorji navajajo tudi druge pozitivne učinke.
Wood (2013) na primer izpostavlja to, da izdelovanje kirigamija spodbuja vztrajnost ter motivacijo otrok.
Slika 11: Lažja oblika kirigamija (Lastni vir) Slika 12: Težja oblika kirigamija (https://en.wikipedia.org/wiki/Kirigami)
b) ČISTI ORIGAMI
Pri čistem origamiju izvajamo prepogibanje in zgibanje papirja brez uporabe škarij in lepila. Končna origami forma nastane na podlagi samega prepogibanja papirja. Škarje se eventualno uporabijo le na začetku pri oblikovanju ustreznega formata papirja. Eric Kenneway čisti origami opredeljuje kot origami, ki je izdelan iz pravilnega kvadrata. Po njihovem mnenju origamiji, ki so izdelani iz pravokotnika, niso čisti origamiji. Pri tej vrsti origamija se prav tako razvijajo ročne spretnosti, vztrajnost in motivacija. Izdelava omogoča sprostitev, užitek in veselje. Otroci v predšolskem obdobju z njimi krepijo fino motoriko, so-ročne spretnosti, prostorsko predstavo, natančnost in spomin. Čisti origami se izdela v enem procesu skozi vrsto različnih korakov. Od natančnosti izvedbe je odvisna končna oblika origami forme (Wood, 2013).
Slika 13: Čisti origami (http://vrtecpodgradom.splet.arnes.si/files/2020/11/Izdelava-papirja-izdelkov-iz-papirja-origami.pdf)
c) PREMIČNI ORIGAMI
Premični origami je origami, ki omogoča premikanje. Tu gre za izdelano origami formo, ki se premika. Eden izmed primerov je origami forma žabe. Ta se premika ob pritisku na zadnji del. Premični origami je največkrat tudi čisti origami, saj je izdelan iz kvadrata in ni sestavljen iz več origamijev (Wood, 2013).
Slika 14: Premični origami (https://handmadebase.com/hr/how-do-frog-of-paper-poshagov/ )
d) ORIGAMI MOZAIK
Origami mozaik se izdela s prepogibanjem manjših kvadratov. Ti se združijo brez uporabe lepila in tvorijo mozaik. Pri tem se upoštevajo navodila za oblikovanje končne origami forme. Le tako bomo dobili željeno origami formo. Ta vrsta origamija spada tudi pod sestavljene oz. modularne origamije. Se pa od večine teh origamijev razlikuje v tem, da origami mozaik ni postavljen v prostor, ampak leži na podlagi (Wood, 2013).
Slika 15: Origami mozaik (https://origamipixels.com/origami-mosaic-with-4-wind-rose-stars-by-sonsi-martin)
e) SESTAVLJENI / ZDRUŽENI ALI MODULARNI ORIGAMI
Posebna vrsta origamija so origamiji sestavljeni iz večih delov. Pri izvedbi se najprej izdelajo posamezni manjši origamiji, ki se skupaj združijo z zatikanjem, brez uporabe lepila. Ti majhni origamiji so izdelani brez uporabe škarij in lepila (Wood, 2013).
Ti origamiji so dobri za razvijanje in spodbujanje sodelovanja, saj pri izdelavi lahko sodeluje več avtorjev. Ta vrsta origamija predstavlja eno od možnosti v predšolskem obdobju, preko katere otroke navajamo na sodelovanje s skupnim ciljem. Ker tovrstno oblikovanje zahteva štetje, je mogoče v to dejavnost vključiti tudi realiziranje posameznih matematičnih ciljev. Dobro je tudi to, da med izdelovanjem več enakih majhnih origamijev usvojijo postopek izdelave origamija in si ta postopek tudi zapomnijo. Učijo se vztrajnosti, natančnosti, medsebojne pomoči ter sodelovanja.
Prav tako spoznajo, da v primeru, da nekomu nekaj ne gre, tej osebi lahko pomagajo ter da vsak izdeluje tisto, v čemer je dober. Pri izdelovanju se odkrijejo posameznikove močne točke oz. področja, na katerem je posameznik uspešen. Pri sestavljenem origamiju je postopek izdelave vedno isti. Končni origami je izdelan iz točno
izdelovanje poteka po različnih korakih izdelave in tudi po različnih nivojih. Ti nivoji predstavljajo število majhnih origamijev, ki so potrebni za končni sestavljeni origami.
Pri sestavljenem origamiju se spodbuja štetje, saj je potrebno prešteti, koliko majhnih origamijev se potrebuje. Zato je ta vrsta origamija bolj zahtevna in je primerna za starejše predšolske otroke oz. za otroke v osnovni šoli. Končni sestavljeni origami ne moremo izdelati, če prej ne izdelamo točno določenega števila pravilno oblikovanih manjših origamijev. Zato je pomembno, da upoštevamo vse korake in nivoje izvedbe, da bo sestavljeni origami ustrezen in bo predstavljal željeno figuro (Brodek, 2013).
Slika 16: Sestavljeni origami (https://sl.atomiyme.com/kusudama-flower-dekor-za-dom-in-naprej/)
2.6 UČINKI IN UPORABNOST ORIGAMIJA
Origami ima moč sprostitve in poskrbi za psihično umiritev. Zaradi teh in drugih dobrih učinkov uporabe, origamije uporabljajo različni ljudje. Pogosto ga uporabljajo v terapevtske namene. Wood (2013) na primer navaja, da origami pomaga pri stresu, izboljševanju počutja in razpoloženja ter povzroči uživanje. Uporabljajo jih tudi matematiki pri raziskovanju različnih matematičnih pojmov. Pri izdelovanju origamija je pomembna koncentracija in razmišljanje, zato velikokrat v različni literaturi (Wood, 2013) zasledimo, da izdelovanje origamija osredotoči misli.
Pri izdelovanju origamija se krepijo ročne spretnosti, natančnost, vztrajnost, spominske sposobnosti ter se usvajajo in utrjujejo novi pojmi ter znanje (Wood, 2013).
Origami izdelki so bili v preteklosti na Japonskem uporabljeni za okrasitev porok, kar se je pri tradicionalnih obredih ohranilo vse do danes. Origamiji so tudi odlično darilo ali igrača, ki si jo otrok izdela sam. Otroci izdelane origamije tudi lahko uporabijo za
igrače in se z njimi igrajo. Ko se ti uničijo, preprosto izdelajo novega. Pri tem sledijo svojim željam in izbirajo barvo ter figuro origamija (Nimschowski, 2003).
2.6.1 UČINKI IN UPORABNOST ORIGAMIJA V VRTCU
Izdelovanje origamija spada pod likovno umetnost in nudi veliko možnosti za razvijanje specifičnih likovnih spretnosti ter doživljanja likovnih oz. umetniških del. Na splošno se v okviru likovne umetnosti intenzivno razvijata zlasti kreativnost in domišljija, obenem se spodbuja spoštovanje do del vrstnikov in samozavest pri lastnem likovnem izražanju. Otroke se spodbuja, da vsak izdela kar si želi in po svojih zmožnostih sledi tudi lastnim zamislim, kako do želene oblike priti. Kompleksnost načina oblikovanja origamijev je iz tega vidika predšolskemu otroku prezahtevna, zato se je v tem okviru bolj smiselno odločati za kirigami, ki je tovrstno manj zapleten in obenem omogoča tvorjenje asociacij, ki jih posamezna forma sproža. Pri origamiju sta ustvarjalnost in domišljija bolj kot pri sami izdelavi, prisotni pri okraševanju končane origami forme (Zupančič, 1995).
Oblikovanje preprostih origami oblik je primerno že za predšolske otroke, pri čemer otroke navajamo na sledenje korakom, natančnost pri oblikovanju ter pomnjenje postopka izdelave. Pri izdelovanju origamija je pomembna natančnost, ki krepi otrokovo fino motoriko. Poleg tega se otroci učijo potrpežljivosti, osredotočenosti in discipline, pri določenih oblikah origamijev pa tudi sodelovanja in pomoči (Wood, 2013).
Otroci se bodo navadili, da je potrebno slediti korakom izdelovanja, če želijo, da je končna origami forma ustrezna in predstavlja željeno figuro. Pri ustvarjanju origamija se bodo predšolski otroci postopno navajali na pozorno opazovanje in poslušanje navodil, kasneje pa tudi na »branje« slikovnih navodil. Pri tem se bodo postopno naučili pomena slikovnih navodil, ki jim jih je potrebno prav tako približati. Vsak slikovni znak ima svoj pomen in tega pomena se je potrebno naučiti (Rački, 1984).
Origami omogoča boljše in preprostejše usvajanje različnih pojmov in znanj na področjih, kot so: likovno, matematično, tehnično ipd. Na likovnem področju otrok preko origamija spozna različne dimenzije oz. postavitve v prostor, spozna pomen ploskve pri kiparstvu in načine oblikovanja ploskega materiala. Pri matematiki spoznava različne like, pojem simetrije ter tako na igriv način vstopa v polje geometrije.
Otroci lahko poimenujejo, kateri liki nastanejo pri prepogibanju papirja, kakšnih oblik so ti liki, naučijo se, da so nekateri origamiji simetrični ter se naučijo ločevati med velikimi, malimi in srednje velikimi origamiji. Na tehničnem področju spoznavajo postopke obdelave papirja oz. korake, kako priti do neke specifične oblike. Preko origamija urimo spomin, zato je njegova uporaba zelo pomembna. Otroci spomin urijo tako, da si zapomnijo korake pri procesu izdelovanja origami forme (Nimschowski, 2003).
Predšolski otrok se intenzivno in sočasno razvija na različnih področjih razvoja, kot so:
je za uspeh potrebno delati ter da vaja izboljša njihov uspeh. Origami je zelo uporaben tudi za otroke s posebnimi potrebami, saj tudi preko tovrstnega izražanja uspešneje razvijamo njihovo gibljivost in fino motoriko. Origami je uporaben v igri otrok, saj lahko nadomesti igrače. Uporabi se lahko tudi za oblikovanje lutk. Izdelovanje origamija vpliva na mišljenje in razvoj le-tega. Med procesom izdelovanja je treba razmišljati, kako je potrebno prepogibati, kateri korak sledi ipd. Potrebna je zbranost, v nasprotnem primeru hitro pride do napak. Origami spodbuja zbranost, učinkovitost in usmerjenost v delo (Rački, 1984).
2.7 SPOMIN
Spomin je dolgotrajen proces in ni nekaj statičnega. Ocenjevanje spomina je težavno in ga ne moremo neposredno opazovati. Ovrednotimo ga lahko le z uporabo različnih testov, ki jih običajno izvajajo psihologi. Ker testi težko merijo samo spomin, zraven merijo še druge stvari, npr. hitrost učenja, razumevanje ipd. Spomin se nanaša na medsebojno povezane procese ali dejavnosti (Hunter, 1964). Je kognitivni proces obdelovanja in shranjevanja informacij v možganih. Informacije se shranjujejo preko omrežij nevronov. Pri vsaki novi informaciji pride do povezovanja med različnimi nevroni, ki aktivirajo velik del možganov. Spomin se razdeli na več sistemom, ki se aktivirajo glede na vrsto spomina. Vzpostavljanje povezav med različnimi deli možganov zagotavlja hipokampus (Decker, Duncan, Finn, Mabbott, 2020). Ta ima zelo veliko in pomembno vlogo pri pomnjenju (Laatz, Bouvier, Petelin, Adouin in Sever, 2011).
Pri spominu gre za proces, ki ima sposobnost obdelovanja in ohranjanja informacij in njihovega ponovnega priklica, ko jih potrebujemo, oz. sposobnost obnove že zapomnjenih informacij. Za dobro in nemoteno delovanje spomina je potrebna pozornost in dobro procesiranje informacij (Bistrow, Cowley in Daines, 2001).
Spomin se deli na različne sisteme, ki se med seboj razlikujejo glede na kakovost in količino zapomnjenih informacij. Nekateri sistemi omogočajo majhno, drugi pa večjo količino zapomnjenih informacij. Različni avtorji (npr. Adouin, Alkinson, Shiffrin, idr., v Pečjak, 2001) so opredelili tri različne sisteme spomina, in sicer: kratkoročni spomin, senzorni spomin in dolgoročni spomin. Senzorni spomin je najkrajši spomin, sledi mu kratkoročni spomin, ki je malce daljšega obsega. Kratkoročnemu spominu sledi dolgoročni spomin, ki ima najdaljši obseg. Senzorni spomin traja manj kot sekundo, kratkoročni lahko traja do 30 sekund, dolgoročni spomin pa lahko traja tudi vse življenje.
V senzorni spomin se shranjuje velika količina informacij, a ta spomin traja zelo kratek čas (manj kot sekundo), a poskrbi, da se določene informacije shranijo v spominski sistem. Ob posebni pozornosti se lahko nekaj teh informacij shrani v kratkoročni spomin, a do tega pride le ob ustrezni zbranosti oz. osredotočenosti. V nasprotnem primeru te informacije izginejo in proces shranjevanja v kratkoročni spomin se prekine oz. se ne more izvesti. Kratkoročni spomin ima kratko trajanje in deluje kot prva stopnja pomnjenja dolgoročnih spominov. Pri tem sistemu spomina gre za kratke zapomnitve
in majhno število zapomnjenih informacij. Pri dolgoročnem spominu gre za zapomnitev informacij, ki se velikokrat ponavljajo ter so za posameznika pomembne (Pečjak, 2001).
Spomin je zapleten proces in ga je tudi težko točno ločevati na različne vrste spomina.
Težko ga tudi preučujemo, saj težko prepoznamo za kateri spomin gre. Poleg tega je pri senzornem in kratkoročnem spominu relativno zahtevno presojati, ali si je posameznik nekaj res zapomnil ali ne. To lahko potrdimo le pri dolgoročnem spominu, kjer mine nekaj časa od informacije in tudi zapomnitve (Bambeck in Wolters,1995).
Proces pomnjenja poteka tako, da se posameznik sooči z neko informacijo, ki preko senzornega kanala pride v senzorni spomin. Človek informacijo zazna, obdela in shrani najprej v senzorni spomin. Ob ustrezni pozornosti se te informacije shranijo v kratkoročni spomin, kjer dobijo neko ime in pomen. Kasneje, če se informacija ponavlja, pride do prehoda in shranjevanja te informacije v dolgoročni spomin. Tukaj se informacije lahko tudi nadgrajujejo in pride do zapomnitve ter se lahko spomin tudi poveča (Pečjak, 2001).
Ena od vrst spomina, ki je najbolj pomembna in najpogostejša vrsta, je delovni spomin.
Ta se razvija pri delovanju in izvajanju nalog. Pri tem spominu gre za spomin vezan na delo in naše delovanje. Ta spomin nekateri (npr. Pečjak, Bambeck, Daines idr.) imenujejo tudi začasni, trenutni in kratkoročni spomin. Pri tem spominu gre za zapomnitev do sedem informacij, ki se shranijo v delovni spomin (Papalia, idr., 2003).
Delovni spomin nekateri avtorji ločujejo od kratkoročnega spomina, drugi avtorji pa ne.
Pri delovnem spominu se pomembne oz. bistvene informacije za delo in delovanje shranjujejo. Dlje časa ko se človek ukvarja z identičnimi deli, bolj avtomatizirano postaja njegovo delovanje, saj se določene informacije trajno shranijo. Primer delovnega spomina je zapomnitev nekaj besed in številk (Papalia, idr., 2003).
Pečjak (2001) navaja, da pri spominu poznamo dva različna procesa: retencijo in represijo. Pri retenciji gre za proces ohranjanja spominskih sledi, ki med učenjem nastanejo v možganih. Ne moremo je proučevati neposredno, saj ne moremo pogledati v možgane. Zato jo proučujemo na podlagi obnavljanja. Tu lahko pride do napak, saj obnove niso vedno enake ohranjenemu gradivu. Pri retenciji poznamo pet različnih razsežnosti: količino oz. obseg retencije, trdnost retencije oz. retencijsko vrednost, natančnost, vsebino retencije in reprodukcijsko vrednost oz. preprostost obnove. Pri represiji gre za nesposobnost obnavljanja, ki je bolj ali manj trajna. Gre za namerno pozabljanje neprijetnih izkušenj in dogodkov. Z ustrezno tehniko se ti spomini lahko obudijo. Te tehnike so: hipnoza, psihoanalitična asociativna metoda ipd.
Represija je neke vrste potlačitev oziroma beg (Pečjak, 2001).
Spomini se lahko v dolgoročnem spominu ohranijo v dveh oblikah, kot predstave ali besede. Obnova spominov poteka v obeh oblikah. Najbolj pogost je besedni spomin, a ta ni tako natančen kot predstave. Vendar pa predstave hitro zbledijo, zato je boljši besedni spomin, ki je trdnejši. Predstave so med seboj različne. Poznamo domišljijske in spominske predstave. Domišljijske predstave nastanejo s kombinacijo izkušenj, saj ne ustrezajo stvarnosti kot celota. Od nje se oddaljujejo. Spominske predstave so
delimo tudi na: vidne, slušne, vonjalne, gibalne ipd. Velikokrat tudi pride do mešanih, saj se nečesa spominjamo iz različnih vidikov (Pečjak, 2001).
Decker, Duncan, Finn in Mabbott (2020) so mnenja, da imajo posamezniki s slabšimi življenjskimi razmerami tudi slabši spomin. To so tudi potrdili z manjšo raziskavo, v katero so bili vključeni posamezniki iz spodbudnega in manj spodbudnega življenjskega okolja. Pri tem so si posamezniki iz manj spodbudnega okolja z manj možnostmi za učenje in spodbujanje spomina zapomnili manj, kot njihovi vrstniki iz spodbudnega okolja, kar govori v prid tezi, da na spomin vpliva tudi spodbudno okolje in način življenja.
2.7.1 TEMELJNI SPOMINSKI PROCESI
Poznamo štiri temeljne spominske procese: učenje, spominjanje, pozabljanje in ohranjanje. Na splošno bi lahko štiri temeljne spominske procese opisali tako: učenje je proces, pri katerem pridobivamo novo znanje; spominjanje je proces, pri katerem se učinki predhodnega učenja kažejo v sedanjosti; pozabljanje je nesposobnost za spominjanje; ohranjanje pa je proces, pri katerem se novo usvojeno znanje ne izgubi.
Ti temeljni spominski procesi so med seboj povezani in se dopolnjujejo (Hunter, 1964).
a. UČENJE
Pri učenju gre za pridobivanje novih znanj ter tudi njihovo usvojitev. Posameznik si z različnimi tehnikami pridobi novo znanje in usvoji nove pojme, dejavnosti, procese ipd. Da učinki učenja ostanejo in si jih zapomnimo, živčni sistem opravi posebno nalogo. Pri učenju se dogajajo nekatere spremembe živčnega sistema.
Te spremembe se lahko ohranijo kot spominske sledi. O tem je malo znanega in nihče ne ve, kaj točno se takrat dogaja. Če si nekaj želimo zapomniti, je najprej potrebno učenje, ki poskrbi za shranjevanje novih podatkov oziroma znanj. Pri tem se učenje ne navezuje le na »šolsko« učenje, ampak tudi na učenje, kot vseživljenjski proces (Hunter, 1964).
b. SPOMINJANJE
Pri spominjanju se kažejo učinki učenja. Gre za to, da po učenju še vedno nekaj vemo o novih dejavnostih, znanjih oziroma pojmih. Pri spominjanju poznamo različne oblike, kot so: priklic v spomin, prepoznavanje in ponovno učenje prvotne lekcije. Tem oblikam pripadajo tudi različne metode oziroma postopki za preverjanje ohranjenih učinkov učenja. Te metode so: spominjanje, prepoznavanje in ponovno učenje (Hunter, 1964).
Pri metodi prepoznavanja je potrebno upoštevati, da lahko posameznik o določeni vsebini tudi ugiba. Zaradi tega ne moremo natančno vedeti, ali gre nekje za dober
učinek učenja ali za ugibanje. To preverjamo z različnimi testi, pri katerih uporabimo podobne dejavnosti, pojme ipd. ter vidimo, kaj bodo posamezniki prepoznali. Kot primer lahko navedemo test o prepoznavanju pojmov, pri katerem posamezniku preberemo neke pojme, nato pa mu damo list z zapisanimi pojmi. Na tem listu je poleg prebranih pojmov zapisanih tudi nekaj novih. Posameznik mora prepoznati prej prebrane pojme izmed vseh pojmov. Če prepozna vse prebrane pojme in nobenega novega, gre za prepoznavanje. V nasprotnem primeru, če je prepoznal tudi nove pojme, je pri tem šlo za ugibanje (Hunter, 1964).
Metoda spominjanja je bolj direktna in od posameznika zahteva le, da se spomni nečesa. Ta metoda se od metode prepoznavanja razlikuje v tem, da se mora posameznik sam spomniti in nekaj navesti. Tu lahko kot primer navedemo test o spominjanju pojmov. Posamezniku preberemo nekaj pojmov, ta pa jih mora po nekem času zapisati. Pri tem psihologi vidijo, koliko pojmov si je posameznik zapomnil (Hunter, 1964).
Metoda ponovnega učenja vsebuje ponovno učenje že znane lekcije oz. znanj. Gre za to, da se posameznik čez čas ponovno uči in pridobiva znanja, katera je v preteklosti že imel. Takšno učenje zahteva manj časa, saj se ob ponovnem učenju nekaj znanj spomnimo in ta znanja samo obnovimo. Učinek in čas, ki je potreben za ponovno učenje, lahko preverimo z manjšo raziskavo. Najprej se učimo nekaj novih pojmov ali znanj, nato pa naredimo premor. Pri tem si zabeležimo čas, ki je bil potreben za usvojitev teh novih znanj. Čez čas, npr. 2 tedna, se ponovno učimo iste pojme oziroma znanja. Tudi takrat zabeležimo čas, ki je bil potreben za ponovno usvojitev teh znanj. Časa med seboj primerjamo in ugotovimo, ali je čas pri ponovnem učenju krajši od časa pri prvem učenju. Rezultati raziskav so pokazali, da sprva posameznik hitro pozablja, kasneje pa čedalje počasneje (Hunter, 1964).
Najlažja metoda je prepoznavanje, saj lažje prepoznamo nekaj iz nabora drugih stvari, kot pa, da nekaj prikličemo v spomin. Metoda prepoznavanja in metoda spominjanja oz. priklica v spomin sta si zelo podobni. Pri prepoznavanju gre za reagiranje na neko doživetje tako, kot da nam je že znano. Ko nekaj vidimo, vonjamo ipd. to doživljamo kot že znano. Pri priklicu pa gre za obnavljanje pretekle dejavnosti in doživetja. V spomin na primer lahko prikličemo izvajanje različnih dejavnosti, katerih že dolgo nismo izvajali, npr. plavanje, kolesarjenje, drsanje ipd.
Posebna oblika priklica v spomin je rekolekcija. Pri tem gre za spominjanje in priklic v spomin neke dejavnosti in tudi celotnega okolja, v katerem je ta dejavnost potekala. Primer rekolekcije je spominjanje učenja abecede, če se posameznik tudi spominja, kje se jo je učil. Veliko posameznikov se določenih dejavnost dobro spominja in tudi o njej ve vrsto podrobnosti. Nekateri pa tega niso zmožni in se samo spominjajo, kako se neka dejavnost izvaja, ne pa tudi kdaj, kje in kako so jo prvič izvajali in se je naučili (Hunter, 1964).
c. POZABLJANJE
Pozabljanje je upadanje retencije ali propadanje spominskih sledi (Pečjak, 2001). Pri pozabljanju gre za nezmožnost priklica v spomin. Posameznik ni zmožen priklicati neke dejavnosti, besede ali znanja v spomin. Razlogi za to, da se nečesa ne moremo spomniti, so lahko različni, od dolge časovne distance, nezbranosti, starosti, bolezni ipd. Lahko gre za kratkotrajno ali začasno pozabljanje, ki kmalu izzveni, lahko pa je pozabljanje dolgotrajno. Velikokrat se nam zgodi, da se v nekaterih dejavnostih nečesa ne moremo spomniti, a se je kasneje v drugačni situaciji lahko spomnimo. V teh primerih na pozabo negativno vplivajo različni dejavniki, kot so stres, utrujenost, nezbranost ipd. Pozabljanje do sedaj še ni tako dobro raziskano, saj so dejavniki, ki vplivajo nanj, zelo različni, a so raziskave na tem področju vse pogostejše in vse bolj natančne (Small GW, Silverman DH, Siddarth P, Ercoli LM, Miller KJ, Lavretsky H, et al., 2006; Schacter DL, Gilbert DT, Wegner DM, 2010).
d. OHRANJANJE
Pri ohranjanju gre za shranjevanje novih znanj, pojmov, doživetij ipd. Gre se za to, da se nova znanja shranijo in ohranijo za kasnejšo uporabo. Ko se znanja ohranijo, jih lahko kadarkoli prikličemo v spomin in se jih spominjamo. Znanja se ohranijo, a le za nekaj časa. Ko usvajamo nova znanja in starejših ne obnavljamo, lahko pride do njihove izgube. Odvisno je za kakšna znanja gre, kajti kadar imajo določena znanja za nas nek poseben pomen in so tudi kakovostna ter dobro utrjena, se bodo redko izgubila. V nasprotnem primeru, če tega ni, se bodo skoraj zagotovo izgubila in bo potrebno ponovno pridobivanje (Hunter, 1964).
2.7.2 VZROKI POZABLJANJA
Vzrokov za pozabljanje je več. Freud navaja, da je razlog za pozabljanje čas, vendar so kasnejše študije generaliziranje tega postavile pod vprašaj. Vsekakor drži, da do pozabljanja pride skozi čas, a nanj vplivajo tudi drugi dejavniki, ki jih lahko razdelimo v dve skupini. V prvi skupini so procesi ohranitve - retencije. Tukaj pozabljanje lahko povzročijo organske spremembe (poškodbe), bolezen možganov ali dejanska okvara.
O tej skupini dejavnikov je le malo znanega in še potekajo raziskave. Druga skupina se nanaša na dogajanje med okoljem in človekom in ne na dogajanje v telesu. Tu na pozabljanje vplivajo trije dejavniki, in sicer retroaktivna interferenca, spremenjene razmere med spominjanjem ter potlačitev (Hunter, 1964).
