UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO
MARUŠA ERPIČ
Vesela Gora pri Šentrupertu na Dolenjskem
Zaključna seminarska naloga
Mentor: Dvopredmetni univerzitetni red. prof. dr. Matej Klemenčič študijski program prve stopnje:
Umetnostna zgodovina Ljubljana, 2021
2
ZAHVALA ... okolju, ki me je gradilo in ljudem, ki so me spremljali;
... red. prof. dr. Mateju Klemenčiču za vodstvo, pomoč in spodbudo.
3 IZVLEČEK
Vesela Gora pri Šentrupertu na Dolenjskem
Diplomsko delo obravnava okoliščine nastanka, stavbno zgodovino in arhitekturno opredelitev podružnične cerkve sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori pri Šentrupertu na Dolenjskem.
Cerkev je bila v celoti dograjena v začetku 18. stoletja in je predstavljala pomembno romarsko središče na slovenskem ozemlju. Danes je cerkev le še podružnica v šentruperški župniji in nima več tako aktivnega romarskega delovanja, kljub temu pa s svojo prisotnostjo še vedno predstavlja pomembno kulturno lokacijo v lokalnem okolju. Namen diplomskega dela je celostna obravnava spomenika, njegove zgodovine in arhitekturne zasnove. Temeljni poudarek raziskave je tipološka analiza centralnih cerkvenih zgradb v slovenskem kulturnem prostoru in raziskovanje arhitekturnih vplivov, ki so povezani s cerkvijo na Veseli Gori. Raziskava temelji na študiju že obstoječe literature v kombinaciji z delom na terenu.
Ključne besede: Slovenija, Vesela Gora, baročna arhitektura, romarska arhitektura, centralna sakralna arhitektura
ABSTRACT
Church of St. FrancisXavier at Vesela Gora
The thesis deals with the building history and architectural characterization of the succursal church of st. francis Xavier in Vesela Gora near Šentrupert. The Church was completed in the early 18th century and was an important pilgrimage centre in the Slovene territory. Today it serves as a succursal church to the Šentrupert Parrish and it is not as active of a pilgrimage site as it once was. Nonetheless, it still holds its significance in the local cultural life. The purpose of this thesis is to fully discuss and present the cultural monument, its history and architectural design. The main emphasis of this research is the typological analysis of central sacral architectures in the Slovene cultural territory. Also the research into the architectural influences that are connected with the church at Vesela Gora. The research was based on existing literature in combination with fieldwork.
Keywords: Slovenia, Vesela Gora, Baroque architecture, pilgrimage architecture, central sacral architecture
4 KAZALO
UVOD...5
PODRUŽNIČNA CERKEV FRANČIŠKA KSAVERIJA NA VESELI GORI...6
PREGLED VIROV IN LITERATURE...11
ZGODOVINSKI ORIS...13
ARHITEKTURNA OPREDELITEV...17
TIPOLOGIJA CENTRALNIH CERKVENIH STAVB OD SREDINE 17. STOLETJA DO ZAČETKA 18. STOLETJA...18
ZAKLJUČEK...23
SLIKOVNO GRADIVO...24
VIRI SLIKOVNEGA GRADIVA...40
VIRI IN LITERATURA...42
5 UVOD
Šentrupert z okolico je zgodovinsko bogata krajina. Z župnijsko cerkvijo na čelu že od daleč kaže vidne sledi pestre preteklosti, ki je pomagala oblikovati to območje. Slikovita krajina Šentruperta z okolico je zaznamovana s kontrastom med osrednjo ravnico in okoliškimi gričevji z vinskimi goricami. Med njimi se dviga tudi cerkev na Veseli Gori. Širše območje je bilo že zgodaj poseljeno, kar se dokazuje s številnimi arheološkimi ostalinami. Prisotni so številni ostanki železnodobnih grobišč in naselij, med drugim tudi na Veseli Gori.1
Cerkev sv. Frančiška Ksaverija se nahaja na položnejši vzpetini s pregledom na dolino reke Mirne in bližnje naselje Šentrupert, ki se nahaja v dolini. Vrh vzpetine, kjer stoji, je relativno položen s cesto, ki poteka vzdolž grebena. Cerkev z dvoriščem je tesno obdana z manjšim naseljem s hišami in gospodarskimi poslopji. Lokacija je strateško pozicionirana in je dostopna iz vseh strani. To je pripomoglo k razvoju božje poti in omogočalo romarjem ter lokalnim prebivalcem, da so cerkev lahko videli že od daleč. Mogočen pogled se nanjo odpira že s poti med Trebnjem in Mokronogom. Nižje na vzpetini pa je dopolnjena še s kalvarijo, ki se zaključi v manjši kapeli. Danes ima status podružnične cerkve župnije Šentrupert in ni obiskana v takem številu, kot je bila nekoč, ko je še aktivno delovala romarska pot. Kljub temu je lokacija danes pomemben marker v krajini in ima velik pomen za lokalno skupnost.
Cerkev je centralno zasnovana in s svojo obliko izstopa v svojem okolju. Najbolj markantna posebnost sta zasukana zvonika, ki v neposredni okolici nimata inačice. Notranjost je bogato okrašena s poslikavami v ostenju kupol in na pendentivih. Ohranjena je tudi izvorna liturgična oprema, katere najlepši primer je veliki glavni oltar, ki je bogato okrašen. Pomemben prispevek k cerkvenem okrasu je tudi zbirka tabelnega slikarstva.
V diplomskem delu sem se posvetila celostni obravnavi arhitekturnega spomenika v lastnem lokalnem okolju. S pomočjo obstoječe literature in delom na terenu sem raziskovala okoliščine nastanka in podatke o stavbni zgodovini objekta. V literaturi sem se seznanila tudi z obstoječimi raziskavami na temo obravnavane cerkve. Dodatno pa sem se zaradi specifike cerkve posvetila tipologiji arhitekture in raziskala cerkvene arhitekture v kulturnem prostoru na podobni centralni tlorisni zasnovi ter jih primerjala s cerkvijo sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori.
.
1 PESKAR 2020, p. 16.
6
PODRUŽNIČNA CERKEV FRANČIŠKA KSAVERIJA NA VESELI GORI
Cerkev se nahaja v manjšem naselju na vrhu daljše vzpetine jugozahodno od naselja Šentrupert.
Pred vhodom je cesta, ki teče ob vzhodnem boku vzdolžno s cerkvijo, ki skupaj z dovozom za bližnje hiše tvori razcep v obliki črke Y. Ti cesti ločujeta cerkveno dvorišče pred vhodom od okoliških stavb. Zadaj in ob zahodni strani je tesno obkrožena s hišami in gospodarskimi poslopji. Ker je postavljena na najvišje ležeči del naselja se, tudi z večjo višino od drugih objektov, dviguje nad naseljem in je dobro opazna iz okoliških krajev. Označuje pomembno lokacijo v lokalnem okolju, ki ima dober pregled nad bližnim Šentrupertom v dolini.
Stavbno telo ni pravilno orientirano, s prezbiterijem na vzhodu, ampak je zasukano tako, da je levi zvonik ob pročelju obrnjen proti jugu, desni pa gleda proti vzhodu. Tako je prezbiterij obrnjen v smeri severozahoda. Orienacija cerkve bolje služi dostopnosti cerkve po bližnjih poteh in tako pripomore romarjem pri dostopanju do lokacije. Po teh poteh je tudi prihajalo največ obiskovalcev.
Cerkev ima centralno zasnovan tloris, ki ga v osnovi tvorijo pravilne geometrijske forme s ponekod prirejenimi dimenzijami. Je simetričen po glavni osi, ki poteka od vhoda do prezbiterija. Simetrijo razbije le zakristija, ki je dodana ob prezbiteriju. Po osrednji osi od vhoda do prezbiterija se na začetku nahajata dva zvonika ob vhodu. Od vhoda se odpira glavna ladja s plitko vhodno vežo pod pevskim korom. Od sredine glavne ladje sta levo in desno od osi preslikani stranski kapeli enakih dimenzij. Obe kapeli sta v tlorisu po velikosti podobnih dimenzij kot zvonika ob vhodu. Ladja pa se po osi odpira v prezbiterij, ki ima na desni strani vhod v zakristijo. Stavbni volumni se po obliki ponavljajo, menjava se le velikost, ki pa je sorazmerna s pomenom znotraj cerkvene hierarhije. Največja enota je glavna ladja, sledi ji prezbiterij, nekoliko manjši pa sta še stranski kapeli. Glavna ladja ni povsem enaka v širini in dolžini, saj je vzdolž glavne osi nekoliko več prostora zaradi vhodne veže. Širina meri približno 11 metrov, dolžina pa približno 12 metrov, od katere je globina vhodne veže in posledično tudi pevskega kora nad vežo približno 2,2 metra. Prezbiterij v širino meri približno 7,5 metra, stranska kapela pa približno 4,5 metra. Zvonika sta v tlorisu podobnih dimenzij kot stranski kapeli, le da imata ostro zaključene vogale, medtem ko so ostali stavbni volumni (razen zakristije) nepravilni osemkotniki, oziroma imajo obliko kvadrata s prirezanimi vogali.
Nad cerkvijo se dvigajo štiri kupole na pendentivih. Nad ladijskim delom se nahaja največja izmed štirih in ima na vrhu dodano svetlobnico. Na prvi pogled ima od zunaj manjšo svetlobnico tudi kupola nad prezbiterijem, ki je v skladu s tlorisom nekoliko manjša, vendar se
7
ne odpira v cerkev ter je tako vidna le od zunaj. Prav tako nima nobene vloge v osvetljevanju tega dela cerkve. Pravzaprav gre za stolpič, ki je prevotljen s polkrožnimi arkadami na vseh osmih stranicah in je zaključen s špičasto streho. Najmanjši kupoli sta nad kapelama, nista pa vidni od zunaj, kjer ju pokriva ravna streha, ki je le pri vrhu nekoliko ukrivljena. Tudi zakristija ima dvokapno streho. Streha na zvonikih ni izvorna. Prvotne čebulaste strehe so zaradi požara zamenjali z enostavnejšimi.2
Cerkev ima tri vhode. Glavnega na sredini pročelja v osi z oknom in okrasom v nadstropju in dva stranska, vsak v pritličnem delu zvonikov, ki sta iz treh strani prevotljena z arkadnimi loki.
Dodatna točka dostopa je še zakristija, ki ima vrata na jugovzhodni strani. Glavni portal je najbolj reprezentativen in okrašen. Stranska vhoda sta relativno manj opazna, saj se nahajata v senčnem delu pod zvoniki, kljub temu da sta zvonika okrog vhoda arkadno odprta iz vseh treh strani. Njuno vidnost omejuje tudi monumentalna gradnja zvonikov z debelo steno, ki še dodatno zmanjša reprezentativnost stranskih vhodov. K temu dodatno pripomore tudi razmerje velikosti arkad in zaključka portala osrednjega vhoda, ki z višino dominira nad pritličnim delom fasade z zvonikoma.
Zunanjščina je enostavna, brez nepotrebnega okrasja. Prevladuje ravna stena. Na pročelju je poudarjena osrednja os, ki jo objemata dva zvonika na obeh straneh. Zvonika sta grajena monumentalno in prevladujeta v razmerju s pročeljem v sredini. Okras je razmeroma enostaven, na zvonikih pa ga celo ni. Bolj dekorativno deluje cerkev v celoti s kupolami in svetlobnico, ki naredijo arhitekturo bolj razgibano. Svetlobnica se vidi tudi s strani pročelja, kupolo pa zakriva zgornji kulisasti del fasade. Zvonika sta obrnjena tako, da nista pravokotna na osrednji del pročelja, ampak se ujemata s prirezanimi vogali, ki na tlorisu tvorijo nepravilni osmerokotnik.
Največja prevotljenost je v spodnejm delu, kjer prevladujejo ločne arkade pod zvonikoma na vseh straneh, in glavni portal s poudarjenim zaključkom. Pod obema zvonikoma arkade vodijo do dveh stranskih vhodov, ki se v cerkev odpirata v širini in prirezanih vogalov tlorisa. Arkade so dodatno poudarjene z venčnim zidcem, ki vizualno nadomešča kapitel pilastra, ki nosi arkade in se ovija okrog celotne površine zvonikov. Pod arkadami je plitek križnogrebenasti obok z odprtinami za vrvi zvonov. Zvonika proti vrhu členijo le še majhne line, po štiri okna s polkrožnim zaključkom v najvišjih nadstropjih, in ura na desnem zvoniku, ki gleda v smeri proti glavni cesti, ki pelje mimo cerkve. Bolj je razčlenjen osrednji del, kjer je v pritličju glavni portal
2 KEMPERL 2014, p. 90; ZADNIKAR 1975, p. 178.
8
s kompozitnim zaključkom, znotraj katerega je tudi napis s kronogramom.3 Nad portalom je večje kvadratno okno z nekoliko usločenim vrhom, ki ga na vsaki strani spremljata lesena kipa sv. Petra in Pavla. Postavljena sta v polkrožno zaključeni niši. Ta del pročelja je ločen od zgornjega dela s preprostim venčnim zidcem, ki se ne preneha na stranicah osrednjega dela, ampak se na isti višini nadaljuje tudi na obeh zvonikih. Neposredno nad zidcem je poglobitev v steno v obliki četverolista s poudarjeno obrobo, v kateri se nahaja poslikava. To je polje, v katerem je poslikava sv. Frančiška Ksaverija med Indijci.4 Ta del že kulisasto prekriva kupolo glavne ladje v ozadju. Nad tem se ponovi venčni zidec, ki pa je tokrat prisoten le na osrednjem delu pročelja. Nad njim pa se dviguje še polkrožni zaključek, ki ima na sredini polkrožno nišo manjših dimenzij s figuro Kristusa, ki blagoslavlja. Ta del zaključuje kulisasti kos pročelja.
Pogled pa dopolnjuje še svelobnica kupole ladijskega dela, ki predstavlja najvišji del stavbe, ki je viden s strani pročelja in ga vizualno dopolnjuje. Svetlobnica je razmeroma enostavna, osemkotna v osnovi, in ima na stranicah izmenjajoče slepe arkade in polkrožna okna. Na vrhu jo zaključuje kupolna streha s križem. Zvonika sta pokrita z novejšima strehama, ki se v osrednjem delu zgledujeta po obliki svetlobnice.
Predprostor v cerkvi je relativno plitek. Gre za del takoj za vhodom v skladu z dimenzijami pevskega kora neposredno nad njim. Spodaj ga od ladijskega dela ločujeta dva pravokotna pilastra, enakomerno razporejena tako da širino ladje delita na tretjine. Ta prostor je zanimivo obokan, tako da se grebeni ne križajo, ampak potekajo skorajda vzporedno, a pod drugačnimi nakloni in širinami. Del neposredno nad glavnim vhodom pa je križnogrebenasto zaključen v oboku. V predprostoru ni oken ali drugih odprtin, ki bi dovajale svetlobo.
Naprej se predprostor široko odpira v ladijski del. Ladja je največja centralno oblikovana prostorska enota v stavbi. Pokriva jo kupola na pendentivih. Na vrhu kupole je še povišan zaključek oziroma svetlobnica, ki je edini neposredni vir svetlobe v prostoru. Dodatna osvetlitev prihaja iz stranskih ladij. Končni rezultat je precej temačen in je v večjem delu odvisen od vremena in časa v dnevu. Poslikan je celoten obod kupole skupaj s svetlobnico in pendentivi. Stena je, razen po celotni zgradbi razporejenih poslikanih medaljonov, brez poslikav. Kupolo od pendentivov ločuje enostavno profiliran arhitekturni venec, ki se ponovi še pod pendentivi in poteka v večjem delu v isti višini preko celotne stene. Prekinjen je na stenah ob stranskih ladjah in nad pevskim korom. Prav tako se venčni zidec ne nadaljuje v
3 Napis se glasi: » IHS ECCE REFVCIVM EXSTAT DEVOTIS PEREGRINIS«, kronogram pa se izide v
letnico 1729.
4 KEMPERL 2014, p. 90.
9
stranskih kapelah in prezbiteriju z izjemo lokacij neposredno pod pendentivi in na prehodih kot zaključek pod arkadnimi loki. Stena je členjena le še v vogalih, kjer se plitko izbočeni pendentivi spuščajo vse do tal. Ladja se odpira levo in desno v stranski kapeli in po glavni osi v prezbiterij. Prostorske enote ločujejo polkrožno zaključeni arkadni loki. Od teh se najvišje dviga prehod v prezbiterij, ki je poleg tega tudi širši in ima bolj položen polkrožni zaključek.
Prehoda v kapeli pa sta si enaka, ožja, nižja in zaključena bolj ostro. Boljši pogled v prostornine stranskih kapel je šele iz ladje.
Stranski kapeli sta prostorsko podobni zasnovi, le da sta manjši in nekoliko enostavnejši. Prav tako ju pokrivata kupoli na pendentivih, ki tudi tu nekoliko odstopajo od stene, nimata pa svetlobnic. Svetloba v prostor prihaja z obeh strani skozi velika pravokotna okna. Osrednji steni obeh kapel, ki pravokotno gledata v ladijski prostor, v celoti prekrivata oltarja in posledično zakrivata tudi polkrožna okna, ki so vidna le od zunaj. Kljub večjemu številu okenskih odprtin sta obe kapeli precej temačni. Predvsem se pozna odsotnost svetlobnic na vrhu kupol. Je pa osvetlitev postavljena tako, da z obeh strani dramatično osvetljuje oltarja, kar pa je spet odvisno od dela dneva in vremena. Poslikave v kupolah so slabše osvetljene, k čemer dodatno pripomore tudi venčni zidec, ki ločuje pendentive od kupole in ovira svetlobo z oken na poti do poslikanega oboda. Poleg kupole so spet poslikani le pendentivi, tu in tam pa se pojavijo tudi že prej omenjeni medaljoni.
Prezbiterij deluje po istih oblikovnih principih, le da so tu dimenzije v primerjavi s kapelama večje. Ponovi se element kupole na pendentivih z izstopajočimi deli stene pod pendentivi vse do tal. Tudi tu se kupola ne zaključuje v svetlobnici. Svetloba v prostor prihaja s strani skozi pravokotna okna podobne velikosti kot v kapelah, ki se nahajajo tik ob oltarju. Dodani sta še polkrožni okni, postavljeni višje pod arkado pendentivov na stranskih stenah. Glavni oltar se razteza po celotni steni, ki zaključuje prezbiterij, kjer se spet ponovi polkrožno okno, vidno le iz zunanjščine. Na levi strani prehoda med ladjo in prezbiterijem se nahaja lesena prižnica, ki je nekoliko dvignjena in s krajšim stopniščem povezana s prezbiterijem. Za njo na steni je kamnita plošča z napisom.5 Na desni strani se prezbiterij s preprostim portalom odpira še v zakristijo.
5 Napis se glasi: »GEORGIVS XAVERIVS MAROTTI ANTISTES ISTAS AEDES CONSECRAVERAT DIE
4 SEPTEM: BRIS.«, zapis je v obliki kronograma, z letnico 1735 s točnim datumom 4. septembra.
10
Zakristija je majhen in enostaven prostor. Strop je mnogo nižji od preostale cerkve. Zaključuje ga križnogrebenasti obok. Zunanja vrata ima na jugovzhodu, na preostalih dveh stenah pa ima še dve manjši pravokotni okni, ki sta glavni vir svetlobe v prostor.
Spomenik bogati nabor cerkvene opreme, ki je v večini še iz 18. stoletja. Predvsem je veličasten glavni oltar v prezbiteriju, ki je tudi največji med oltarji in ima v spodnjem delu vključene tudi relikvije in pomembne zlatarske izdelke.6 Po velikosti mu sledita oltarja v stranskih kapelah, ki zaobjemata centralni tabelni sliki. Poleg tega pa se med prezbiterijem in stranskimi kapelami v delu pod pendentivi kupole nahajata še dva stranska oltarja. Na prehodu med ladjo in prezbiterijem je tudi že omenjena lesena prižnica.7 V cerkvi se nahaja tudi večje število slikarskih del, od katerih velik del predstavlja serija križevega pota. Pomembno pa je omeniti tudi orgle, ki se nahajajo na pevskem koru.
6 Napis na levi strani se glasi: »MIRABILISDEVS INSVO XAVERIO COLATVR« v obliki kronograma z
letnico 1735, napis na desni strani se glasi: »VIRTVSDEILLO EXIVIT AC SANAVIT OMNES« v obliki kronograma z letnico 1735.
7 V spodnjem delu napisa je tudi letnica 1744 in letnica renovacije 1911.
11 PREGLED VIROV IN LITERATURE
Prva monografska raziskava, ki obravnava podružnično cerkev sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori pri Šentrupertu na Dolenjskem na bolj sistematičen način, je knjiga Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem, ki jo je napisal in izdal v samozaložbi leta 1913 Ivan Steklasa.8 V ponatisu je brez sprememb ponovno izšla leta 2003. To delo najbolj celostno in vsekakor obsežno predstavi celotno župnijo, dober del pa nameni tudi cerkvi na Veseli Gori.
Pomembno je tudi, da se sklicuje na danes izgubljeno gradivo iz župnijskega arhiva.9 Pomembnejše gradivo iz kapiteljskega arhiva v Novem mestu je zbral France Baraga.10 Na osnovi njegovega dela pa izide tudi knjiga Župnija Šentrupert: Zgodovinske osnove leta 1993, kjer Marko Marin zajeten del vsebine posveti tudi celostni obravnavi podružnične cerkve Frančiška Ksaverija.11 Natančno je opisan spomenik, prav tako njegova oprema, slikarska dela in zgodovina. Loti pa se tudi križevega pota, ki se nahaja pod Veselo Goro. O novomeškem proštu Marottiju, ki je bil naročnik cerkve, podrobneje piše France Dolinar v knjigi Prošti novomeškega kapitlja, izdani leta 1993. O njegovih naročilih pri slikarju Valentinu Metzingerju, sicer za kapiteljsko cerkev v Novem mestu, govori že Ivan Komelj leta 1969.12 Za celosten pogled na šentrupetrsko župnijo je velikega pomena tudi novejša monografija iz leta 2020, Župnijska cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem, ki jo je ob 500. obletnici župnije uredil Robert Peskar.13 V njej je poleg kratke omembe podružnične cerkve na Veseli Gori zbrana tudi zgodovina župnije.
Arhitekturno zasnovo cerkve na kratko omenja že Nace Šumi v monografiji Ljubljanska baročna arhitektura iz leta 1961.14 Prav tako o njej piše Emilijan Cevc v knjigi Slovenska umetnost iz leta 1966.15 Nace Šumi o cerkvi ponovno piše v monografiji Baročna arhitektura, ki je izšla v zbirki Ars Sloveniae in kjer se posveti predvesem zunanjščini in tlorisu objekta.16 Omenjena je tudi v Krajevnem leksikonu Slovenije iz leta 1971.17 Celostno stavbo obravnava tudi Marijan Zadnikar v knjigi z naslovom Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti iz leta
8 STEKLASA 1913, pp. 185−224.
9 PESKAR 2020, p. 18.
10 BARAGA 1993.
11 MARIN 1993, pp. 18–27.
12 KOMELJ 1969, p. 219.
13 PESKAR 2020.
14 ŠUMI 1961, p. 65.
15 CEVC 1966, pp. 118–119.
16 ŠUMI 1969a.
17 Krajevni leksikon Slovenije 1971.
12
1973.18 V njej omeni tudi slikarsko opremo cerkve. Nace Šumi in Igor Sapač v knjigi iz leta 2007, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem, naprej opredelita arhitekturno zasnovo cerkve.19 Bolj podrobno se arhitekturi cerkve posveti Metoda Kemperl v knjigah Arhitekturna tipologija romarskih cerkva v 17. in 18. stoletju na Slovenskem, ki je bila objavljena leta 2012 in Barok na Slovenskem, izdani leta 2014 v sodelovanju z Luko Vidmarjem.20 Poleg arhitekture raziskuje tudi okoliščine nastanka. Slednje delo celostno predstavi spomenik, njegovo arhitekturo, opremo in zgodovino.
S kiparsko opremo se ukvarja Sergej Vrišer v delu Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji.
Knjiga je izšla leta 1976 ter govori o oltarjih na Veseli Gori.21 Specifično z orglami v cerkvi pa se ukvarjata Milko Bizjak in Edo Škulj v svoji monografiji Orgle na Slovenskem, ki je izšla leta 1985.22
Kar se tiče slikarstva se z deli baročnega slikarja Fortunata Berganta, ki so nastala za cerkev na Veseli Gori, ukvarja že Anica Cevc v katalogu, posvečenem temu kranjskemu slikarju iz leta 1951.23 Spet pa omeni Veselo Goro v že omenjenem delu Slovenska umetnost iz leta 1966.24 O slikarju Janezu Antonu Tušku govori tudi članek, objavljen v Loških razgledih, ki ga je spisal France Štukl leta 1973.25 Med naštetimi deli omenja tudi freske na Veseli Gori. Slikarskim delom Antona Postla se je v svoji knjigi iz leta 1997 posvetil Ferdinand Šerbelj.26 O Bergantovih delih piše leta 1997 Milček Komelj.27 Bolj podrobno tudi o sliki Sveti Janez Nepomuk v ječi, ki je nastala za Veselo Goro. S problemom atribucije Metzingerjevih del se ukvarja David Krašovec v katalogu iz leta 2000.28 Podrobneje pa slikarja in njegova dela, vključno z deli iz cerkve na Veseli Gori, obravnava Anica Cevc v monografiji, ki je nastala za Narodno galerijo leta 2000.29 Prav tako je za Narodno galerijo nedavno izšla še ena monografija o slikarju Fortunatu Bergantu, ki je povezana z razstavo, posvečeno slikarju.30
18 ZADNIKAR 1975, pp. 176–180.
19 ŠUMI–SAPAČ 2007, p. 73.
20 KEMPERL 2012; KEMPERL–VIDMAR 2014, pp. 89–93.
21 VRIŠER 1976, pp. 83–85.
22 BIZJAK–ŠKULJ 1985, p. 52.
23 CEVC 1951.
24 CEVC 1966, p. 142.
25 ŠTUKL 1973, 147–150.
26 ŠERBELJ 1997.
27 KOMELJ 1997.
28 KRAŠOVEC 2000.
29 CEVC 2000.
30 Fortunat Bergant... 2021.
13 ZGODOVINSKI ORIS
Na današnji lokaciji podružnične cerkve sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori, je nekoč stala cerkev sv. Marjete, ki naj bi bila zgrajena že pred letom 1489.31 Sklepamo lahko, da je bila ena najstarejših podružničnih cerkva šentruperške župnije.32 Poškodovana je bila v turških vpadih, ki so omenjeni tudi v zapisniku cerkve sv. Marjete, pod katerim je podpisan šentruperški župnik Adam Gospodarič iz leta 1652.33 Steklasa v svojih zapisih ugotavlja, da bi cerkev sv. Marjete tu znala stati tudi zaradi vala pokristjanjevanja, sploh, ker se kraj nahaja ob nekdanji rimski cesti.34 Sv. Marjeta je bila pred rušitvijo leta 1723 precej dotrajana in slabo vzdrževana.35 Na to cerkev še vedno spominja kapela sv. Marjete, ki nosi ime nekdanje stavbe.36
Med leti 1715−1740 je bil v Novem mestu prošt Jurij Frančišek Ksaverij de Marotti, ki je bil arhidiakon za Dolenjsko in vikar oglejskega patriarha, od leta 1716 tudi pičenjski škof.37 Na mesto novomeškega prošta je bil imenovan leta 1715, ko pa je umrl še škof v Pičnu leta 1716, je zasedel še to pozicijo.38 Številne pozicije v cerkvi pa so mu prinesle tudi številne kritike. V svojem času na novomeškem kapitlju si je, po pričevanjih, prisvajal cerkveno premoženje in opuščal svoje dolžnosti.39 Zanesljivo tega ne moremo trditi, je pa bilo njegovo delovanje deležno precej pritožb s strani takratnega prebivalstva in cerkvenih uslužbencev. Predvsem so se pritožbe dotikale njegovega finančnega upravljanja in neizplačanih del.40 Problematično pa je bilo tudi, da si ni pretirano prizadeval vključiti se v novo okolje in življenje na Dolenjskem.
Precej kritično se ga je v svojih vizitacijah iz leta 1736 lotil Karl Avguštin Sebastijan baron Ruessenstein, kjer je zbral domala vse kritike in je imel le malo lepega reči o službovanju prošta.41 Slednji je po vizitaciji odšel na Reko in s seboj odnesel, kar je bilo vrednega.42 Je pa v svojem času bil aktiven naročnik. Izdelati je dal kar šest oltarjev za kapiteljsko cerkev, sodeloval je tudi s slikarjem Valentinom Metzingerjem, pri katerem je naročil slikarske table za devet stranskih oltarjev pred letom 1733.43 Tudi v Pičanski stolnici je leta 1735 naročil veliki
31 STEKLASA 1913, p. 185.
32 MARIN 1993, p. 24.
33 STEKLASA 1913, pp. 185, 187.
34Cerkve posvečene sv. Marjeti pa naj bi, kot trdi avtor, bile pogoste v času pokristjanjevanja na Slovenskem;
STEKLASA 1913, p. 188
35 MARIN 1993, p. 25; KEMPERL 2014, p. 89.
36 VISOČNIK 2020, p. 43.
37 STEKLASA 1913, p. 189.
38 DOLINAR 1993, p. 89.
39 KEMPERL 2014, p. 89.
40 DOLINAR 1993, p. 90.
41 DOLINAR 1993, p. 91–94.
42 DOLINAR 1993, 93.
43 DOLINAR 1993, p. 90.
14
oltar s kiparskim okrasom.44 Zanj je naročil tudi sliko pri Metzingerju.45 Kmalu za tem je pri istem kiparju, Antoniju Michelazziju, naročil oltar Frančiška Ksaverija za jezuitsko cerkev, sedaj stolnico na Reki.46 Večkrat je obiskal Šentrupert in odločil, da se na mesto stare cerkve na Veseli Gori postavi novo cerkev, ki bo posvečena sv. Frančišku Ksaveriju.47 Pri tem se je zgledoval po nekaj let starejši romarski cerkvi sv. Frančiška Ksaverija na Stražah pri Radmirju na Štajerskem.48 Ta božja pot je postala tako slavna, da so ji darove pošiljali celo Habsburžani.49 Želja po bogatih darovih pa je najverjetneje spodbudila tudi Marottija k gradnji takšne božje poti na Kranjskem. Poleg tega je bil sv. Frančišek Ksaverij tudi njegov osebni zavetnik.
Sredstva za novogradnjo je pridobil pri lokalnih plemiških družinah.50 Ti so za maše in obrede ter za namene zidave darovali veliko denarja.51 Temeljni kamen za novo cerkev so položili 1.
septembra 1723, zidava pa se je začela že avgusta.52 Marotti pa je prispeval tudi novo ime za romarsko pot, ki jo je imenoval Vesela Gora (Mons gaudiosus).53 Za upravitelja je Marotti leta 1733 imenoval Ivana Lužarja.54 Njegov pomočnik Mihael Walli je pisal letopis božje poti.55 Že takrat je cerkev veljala za znano božjo pot, kljub temu, da še ni bila posvečena.56 Uradno je postala božja pot leta 1732, ko je papež Klemen XII. razglasil popolni odpustek.57 Nad vhodom je napis, ki sporoča, da naj bi bila cerkev dograjena leta 1729.58 Z gotovostjo pa je bila dokončana ob posvetitvi.59 4. septembra 1735 jo je Marotti posvetil, kar je cerkev zakoreninilo kot glavno središče čaščenja sv. Frančiška Ksaverija na Kranjskem.60 Ob posvetitvi so v njej že stali tudi nekateri oltarji.61 V cerkev so ob tej priložnosti položili relikvije devetih svetnikov, sv. Ampliata, sv. Illuminate, sv. Floride, sv. Krescencije, sv. Amate, sv. Celestine, sv. Kristine, sv. Kostancije, sv. Felicissime in sv. Ampliate.62 Obredje, ki je spremljalo posvetitev, je trajalo
44 TULIĆ 2012, p. 242.
45 TULIĆ 2012, p. 246.
46 TULIĆ 2012, p. 246.
47 STEKLASA 1913, p. 189.
48 ZADNIKAR, 1975, p. 176.
49 KEMPERL 2012, p. 134.
50 STEKLASA 1913, p. 189; ZADNIKAR, 1975, p. 177.
51 KEMPERL 2012, p. 33.
52 STEKLASA 1913, p. 189.
53 STEKLASA 1913, p. 189.
54 STEKLASA 1913, p. 189.
55 STEKLASA 1913, p. 201.
56 STEKLASA 1913, p. 190.
57 STEKLASA 1913, p. 201.
58 STEKLASA 1913, p. 198; napis pravi: »eCCe refVgIVM eXstat DeVotIs peregrInIs« kronogram skupaj tvori
letnico dograditve cerkve 1729.
59 ZADNIKAR, 1975, p.177.
60 STEKLASA 1913, p. 190.
61 KEMPERL 2012, p. 134.
62 STEKLASA 1913, p. 190.
15
sedem dni, udeležila se ga je množica ljudi od blizu in daleč.63 Blizu prižnice je na kamnu vklesan napis s točnim datumom posvetitve, kjer je omenjen tudi škof Marotti.64 Cerkev je bila opremljena s tremi oltarji, prižnico in orglami do leta 1760.65 Do danes se je brez kasnejših predelav ohranil le veliki oltar z letnico 1735.66 Cerkev je imela do leta 1763 že štiri duhovnike in izjemno velik obisk romarjev.67
Kot je bilo zapisano že zgoraj, je bila glavnina finančne podpore gradnja cerkve deležna s strani lokalnega plemstva, ki je imelo na širšem območju posesti, prispevale pa so tudi družine, ki so bile z njimi povezane s porokami ali poznanstvi. Daniel grof Barbo68 je 5. julija 1732 daroval parcelo pred cerkvijo, ki je prej spadala pod posest Škrljevega, poleg te pa je poklonil cerkvi še zemljišče, kjer so postavili hišo za duhovnike.69 Posest pred cerkvijo je Barbo pridobil tako, da jo je zamenjal za drug kos zemlje z baronom Langenmantlom.70 Franc Anton baron Langenmantel je le leta poprej (od leta 1705 je bil najemnik, od leta 1707 pa lastnik) postal lastnik posestva Škrljevo.71 Poleg zemlje je grof Barbo leta 1732 daroval tudi ostenzorij za relikvije sv. Frančiška Ksaverija in dal postaviti oltar sv. Valburge, ki je zaznamovan z grofovskim grbom.72 Sofinanciral je tudi glavni oltar.73 Zemljišče za kalvarijo in gradbeni material je daroval baron Frančišek Langenmantel, postaviti pa je dal tudi oltar sv. Janeza Nepomuka v cerkvi.74 Gre za lastnika bližnega posestva Škrljevo.75 Grof Reisig je cerkvi poklonil uro za zvonik in naročil oltar sv. Jožefa.76 Baron Ferdinand Gal je skupaj z grofom Barbom naročil glavni oltar in ga dal tudi pozlatiti.77 Oltar je bil izdelan leta 1735.78 Njegova
63 STEKLASA 1913, p. 190.
64 STEKLASA 1913, p. 196.
65 MARIN 1993, p. 25.
66 MARIN 1993, p. 25.
67 KEMPERL 2012, p. 135.
68 Plemiška družina Barbo je imela v lasti grad Rakovnik pri Šentrupertu, ki so ga kupili od plemiške družine
Gall v 2/2 17. stoletja. V času gradnje cerkve na Veseli Gori je družino vodil Andrej Danijel (1673–1752);
PREINFALK 2016, pp. 26–30.
69 STEKLASA 1913, p. 191.
70 STEKLASA 1913, p. 191.
71 STOPAR 2002, pp. 106–107.
72 STEKLASA 1913, p. 191.
73 KEMPERL 2012, p. 135.
74 STEKLASA 1913, p. 191; Najverjetneje gre za isto osebo kot pri STOPAR 2002, kjer je imenovan kot Franc
Anton baron Langenmantel, lahko pa da gre za njegovo neposredno nasledstvo.
75 KEMPERL 2012, p. 135.
76 STEKLASA 1913, p. 191.
77 STEKLASA 1913, p. 191.
78 VRIŠER 1976, p. 83.
16
žena79 pa je podarila mašni plašč in oblačilo za kipec Brezmadežne Marije.80 Marotti sam je cerkvi daroval veličasten mašni plašč in križe, narejene iz kostanjevega lesa.81 Baronica Dienersperg82 iz Rude na Štajerskem je cerkvi dala v dar sliko sv. Frančiška Ksaverija, ki je kasneje dobila status milostne podobe.83
Levi zvonik je bil dokončan leta 1730, desni pa 1731. Že leta 1788 so na cerkvi zamenjali skodlasto kritino s pločevino, medtem ko sta zvonika ostala prekrita s skodlami.84 Strehi zvonikov sta kasneje leta 1885 zgoreli in bili nadomeščeni s strehama, ki nista več imeli značilne baročne čebulaste oblike.85 Cerkev so poslikali leta 1760, pred tem so bile stene v notranjosti bele.86 Tega leta je posestnik Hmeljnika, Filip Grbin naročil poslikavo cerkve pri slikarju Antonu Tušku.87
Leta 1782 so v skladu z jožefinskimi reformami prenehali z božjo potjo, cerkev je ostala le kot podružnica šentruperški župniji.88 Cerkvi so zamenjali stranske oltarje in jo večkrat obnovili v kasnejših obdobjih.89
79 Žena Ferdinanda Ernesta Galla barona Gallensteina je bila Ana Marija, hčer Andreja Danijela grofa Barbo in
Katarine Elizabete grofice Purgstall; PREINFALK 2016, p. 30.
80 KEMPERL 2012, p. 135.
81 STEKLASA 1913, p. 191.
82 Grofica Dienersperg je žena Rajmunda Dioniza grofa Dienersperga. Gre za Elizabeto pl. Langenmantel.
Družina Dienersperg je imela v lasti dvorec v Rudi pri Sevnici. Po smrti moža se je ponovno poročila z baronom Ottom Billo, ki je po njeni smrti podedoval dvorec v Rudi; PREINFALK 2016, pp. 62, 64.
83 STEKLASA 1913, p. 192.
84 STEKLASA 1913, p. 198.
85 MARIN 1993, p. 25.
86 STEKLASA 1913, p. 199.
87 STEKLASA 1913, p. 200.
88 MARIN 1993, p. 25.
89 MARIN 1993, p. 25.
17 ARHITEKTURNA OPREDELITEV
Arhitekt ni izpričan. Prvi na podlagi diagonalno postavljenih zvonikov ob fasadi ponuja povezavo s srednjeevropskimi vplivi, predvsem z dunajsko cerkvijo sv. Petra na čelu, Nace Šumi v svojem delu iz leta 1961.90 Leta 1966 to idejo v svoji knjigi povzema Emilijan Cevc.91 Šumi tudi kasneje v svojem delu iz leta 2007 ohranja možni zgled v cerkvi sv. Petra na Dunaju, ki jo je v desetletjih poprej zasnoval Hildebrandt.92 Pri tem se nanaša predvsem na časovni okvir nastanka in na postavitev zvonikov ob fasadi, ki je v primeru sv. Petra v enaki postavitvi, kljub temu pa zvonika z velikostjo in iztopanjem iz stavbnega volumna ne dominirata nad fasado, kot je primer na Veseli Gori. Podobnost s cerkvijo na Dunaju se odraža preko zasnove dvostolpnega pročelja in fasade, ki je stisnjena med stolpoma, ter centralno oblikovanim tlorisom s kornim delom na koncu. Tu pa se podobnosti zaključijo, saj je tloris na Dunaju v obliki elipse in nima iztopajočih stranskih kapel. Z gotovostjo isto povezavo na elementu fasade predstavlja Kemperlova.93 V svojem drugem delu pa omenja še povezavo z lombardsko stavbarsko tradicijo v kvadratnem tlorisu, ki se odpira v prezbiterij in stranske kapele na stranicah.94 Po Kemperlovi gre za tip cerkve na osnovi grškega križa.95 Prav tako predstavlja možnost, da je zasnovo izdelal razgledan arhitekt, ki je poznal sočasno stavbarsko dejavnost na Dunaju, načrte pa je v poenostavljeni obliki izvedel lokalni mojster, ki se je prilagodil finančnim in časovnim omejitvam.96 Manj verjetna je ideja, ki jo je predlagal Sapač, ki namiguje na možnost, da je cerkev na Veseli Gori v zasnovi povezana z delom Carla Martinuzzija, saj med arhitekturami, ki mu jih pripisujemo, ni podobnih zgradb.97 Povezujemo ga s številnimi gradnjami, kjer pa ne moremo jasno razbrati, kaj je prispeval ali z gotovostjo trditi, da je pri gradnjah res sodeloval.
Sapačeva domneva zato ostaja težko preverljiva.98
90 ŠUMI 1961, p. 65.
91 CEVC 1966, p. 118–119.
92 ŠUMI–SAPAČ 2007, p. 73.
93 KEMPERL 2012, p. 134; KEMPERL 2014, p. 90.
94 KEMPERL 2014, p. 90.
95 KEMPERL 2012, pp. 130–138.
96 KEMPERL 2012, p. 135; KEMPERL 2014, p. 90.
97 ŠUMI–SAPAČ 2007, p. 251.
98 ŠUMI–SAPAČ 2007, p. 251.
18
TIPOLOGIJA CENTRALNIH CERKVENIH STAVB OD SREDINE 17. STOLETJA DO ZAČETKA 18. STOLETJA
Meje med vplivi določenih tipov arhitektur niso jasno določljive. Včasih lahko posamezna stavba precej očitno vpliva na drugo, v posameznih primerih pa lahko pride tudi do podobnosti med stavbama, ker sta obe črpali vzore iz istega vira, med seboj pa kljub podobnostim nista povezani. Za cerkev na Veseli Gori sta ključni dve arhitekturi iz širšega kulturnega prostora.
Prva in bolj vezana na lokalni prostor je stolnica sv. Vida na Reki, ki je povezana s proštom Marottijem, ki je tam tudi pokopan po smrti leta 1740.99 Prav tako je Marotti imel močne vezi z Reko, ker se je tam tudi rodil in bil krščen leta 1683.100 Tako je jasno, da je imela cerkev na Reki vsaj posreden vpliv na druga Marottijeva naročila. Arhitekt, ki je avtor te cerkve, je Giacomo Briano iz Modene.101 Gradnja je potekala od leta 1638, dokončali pa so jo do leta 1744.102 Če opazujemo grafične načrte iz okoli leta 1725, lahko razberemo ladijski del v obliki šestnajstkotnika, ki se že skoraj prelije v obliko kroga.103 Iz osrednjega dela izstopata le vhodni del in prezbiterij s pomožnimi prostori ob straneh, tako da tvori obliko pravokotnika. Kasneje so ob strani prizidali še zakristijo.104 Gre pa tu za povsem drugačen tip centralne stavbe.
Osrednji stavbni volumen je oblikovan tako, da so okrog ladje nanizane kapele pod arkadami, ki so med seboj prehodne, prav tako pa jih ločujejo arkade. Tudi vhodni del je deloma oblikovan kot kapele. Prezbiterij pa je nekoliko podaljšana oblika kapele. Cerkev pokriva kupola ki je od zunaj prikrita s svetlobnim nadstropjem. Na vrhu pa ima še svetlobnico. Zunanjost deluje povsem krožno, kot rotunda. Zvonik pa v kompozicijo ni vključen.
Druga pomembna cerkev iz bližnjega umetnostnega središča pa je cerkev sv. Petra na Dunaju, ki je deležna še bolj neposredne tipološke povezave s cerkvijo na Veseli Gori. Ta arhitektura je pri večini piscev najbolj verjeten vzor. Predvsem je tu najbolj opazen element povezave zasnova s poševno orieniranima zvonikoma na pročelju obeh cerkva. Po načrtih Johanna Lucasa von Hildebrandta so jo začeli graditi leta 1702, dokončali pa so jo do leta 1722.105 Pri tem primeru pa se prvič srečamo s tlorisom v obliki ovala. Ta tip se je k nam razširil z nekolikšnjim časovnim zamikom. Podobno je zasnovana oblika arhitekture kot pri sv. Jožefu nad Preserjem, le da tu oblike niso oglate. Rezultat je bolj elegantno poenoten. Ladjo obdajajo stranske kapele, ki so
99 DOLINAR 1993, p. 94.
100 DOLINAR 1993, p. 88.
101 KUDIŠ 1994, p. 269.
102 KUDIŠ 1994, p. 269.
103 KUDIŠ 1994, p. 281.
104 KUDIŠ 1994, p. 275.
105 KEMPERL 2012, p. 134.
19
nanizane ob obeh straneh. Pravokotno na glavno os sta dve kapeli, ki sta bolj poudarjeni in navzven iztopata s rizalitom. Nasprotno ima cerkev na Veseli Gori samostojne iztopajoče volumne kapel. Cerkev se zaključuje s prezbiterijem, ki je ožji od ladijskega dela, na vsaki strani pa ga obdajata simetrično še dva pravokotna prostora. Kupola s svetlobnico se dviguje le nad ladijskim delom. Prezbiterij ima enostavnejšo streho. Najbolj sorodni pa sta si po postavitvi zvonikov ob vhodni del. Zvonika sta obrnjena tako, da se naslenjata na ovalno steno in ne pravokotno na fasado. Tu je le en vhod, zvonika spodaj nista prevotljena kot na Veseli Gori.
Prav tako sta mnogo manjša v primerjavi s stavbnim telesom, medtem ko v našem primeru zvonika dominirata. Fasada na dunajski cerkvi je mnogo bogateje okrašena, v osnovi pa še vedno lahko razberemo podobnosti v členjenju. Ponovi se kombinacija trikotno zaključenega portala in pravokotnega okna v nadstropju. Niše s figuralnim kiparskim okrasom so tu številčnejše in umeščene na zvonike, na Veseli Gori pa sta niši le dve in se nahajata v liniji z oknom v nadstropju na fasadi.
Verjetno najbolj reprezentativna in hkrati prva centralno zasnovana cerkev 17. stoletja pri nas je Marijina cerkev v Novi Štifti pri Ribnici.106 Gradnjo te cerkve so začeli leta 1641, dokončana pa je bila leta 1671.107 Cerkev je v tlorisu osmerokotna na ladijskem delu z dodanim prezbiterijem, ki ima prav tako osmerokotno obliko, le da gre tu za kvadrat s prirezanimi vogali.
Ob prezbiteriju je še zvonik, tako da pogled nanj deloma zakriva ladijski del, ki prevladuje po velikosti nad prezbiterijem. Prezbiterij po širini ustreza eni stranici osmerokotnika ladijskega dela. Stranske ladje so razporejene po stranicah ladijskega dela in so poglobljene v debelo zidovje osnovne zasnove osmerokotnika. Čeprav je cerkev na Veseli Gori v tlorisu bolj kvadratnih oblik s prirezanimi vogali kot pa osmerokotnik, lahko zaznamo manjšo podobnost v razmerju med velikostjo ladje in prezbiterija. Tudi stranske kapele so v Novi Štifti manj poudarjene in ne iztopajo iz centralne zasnove. Izgled celote je v Novi Štifti precej drugačen kot v našem primeru, kar je očitno ob pogledu na zunanjščino obeh cerkva. Na tem primeru je jasno zgledovanje po tradiciji lombardskih baptisterijev iz časa romanike, bolj specifično pa se naslanja na Marijino cerkev v Lodiju pri Milanu.108 To povezavo je postavil Šumi, kasneje pa jo je prevpraševal Prelovšek zaradi večjega časovnega razmika med obema.109 Kot možen vzor je ponudil cerkev Madonna di Campagna v Veroni. Na lombardske vplive poleg tlorisne
106 ŠUMI 2000, p. 64.
107 ŠUMI 1969b, p. 69.
108 ŠUMI 1969b, pp. 72–73.
109 ŠUMI 1970, pp. 95–105; PRELOVŠEK 1982, pp.87–94.
20
zasnove kaže tudi specifičen motiv obhoda v nadstropju.110 Pri Marijinih cerkvah v Italiji je bil priljubljen oktagonalen tloris, kar so lahko opazili romarji na božjih poteh v Italijo in te vplive prinesli s seboj na slovensko ozemlje.111 Kemperlova dodatno potrjuje, da ima cerkev v Novi Štifti značilne poteze lombardske arhitekture 16. stoletja, katere najvidnejša značilnost je centralna tlorisna zasnova v skladu z lokalno tradicijo.112 Tej tradiciji sledi tudi Nova Štifta.
Oktagonalni ladijski del je pokrit s kupolo, ki je v spodnjem delu čebulasto zaokrožena, na vrhu pa se zaključuje s svetlobnico. Svetlobnica na kupoli ladijskega delana primeru Vesele Gore, ki se sicer v manjši obliki ponovi tudi nad prezbiterijem, je občutno širša, z manj zagona v višino. Pravzaprav ni gotovo, da je cerkev v Novi Štifti neposredno vplivala na preostale centralne in predvsem oktagonalno zasnovane cerkvene stavbe na Kranjskem, sploh ker je bila ves čas prisotna lombardska tradicija. Ta se je po teh krajih širila z romarji, morda celo arhitekti, ki so bili dobri poznavalci lombardske arhitekture.113
Podobna arhitekturna zasnova se ponovi na cerkvi na Vinjem Vrhu v Beli krajini iz leta 1647.114 Tu je celota v primerjavi z Novo Štifto sicer precej poenostavljena, je pa zaradi tega bolj podobna cerkvi na Veseli Gori. Oktagon ladijskega dela je tudi tu nepravilen in zavzema obliko prirezanega kvadrata. Večja podobnost je v kupolni zasnovi, kjer se pri obeh pojavlja bolj zvončasta oblika strehe s širšo svetlobnico. Za razliko od Vesele Gore pa ima cerkev tu listno kupolo. Cerkev je tu še bolj enostavna in nima priključenih stranskih kapel. Podobno kot pri Novi Štifti se tudi tu zvonik skriva za ladijskim delom. Cerkve podobnega tipa se pojavljajo širše po Kranjskem. Ena izmed teh je tudi cerkev Matere Božje v Viševku iz sredine 17.
stoletja.115 Kemperlova opozarja na lombardska izhodišča in cerkev primerja z opusom družine Delai iz južne Tirolske.116 Hkrati pa namiguje na morebitno istega avtorja kot pri cerkvi v Novi Štifti, kar pa je manj verjetno, saj sta stavbi nastajali relativno istočasno. Sakralne arhitekture z oktagonalnim tlorisom so se kasneje ustalile na jugovzhodu slovenskega ozemlja.117
Že prej omenjena cerkev sv. Florjana v Ljubljani je bila dokončana leta 1672.118 Tu gre za tloris, ki je v osnovi pravokotnik, iz obeh strani pa ladjo simetrično obdajata kapeli. To da, sicer po
110 ŠUMI 1969b, pp. 73–74.
111 KEMPERL 2012, p. 113.
112 KEMPERL 2012, p. 113.
113 KEMPERL 2012, p. 116.
114 ŠUMI 1969b, p. 94.
115 ŠUMI 1969b, p. 94.
116 KEMPERL 2012, p. 117.
117 KEMPERL 2012, p. 119.
118 ŠUMI 2000, p. 27.
21
načelih longitudinalni osnovi, centralni učinek. Gre za edino cerkev takega tipa na območju Ljubljane.119 Drugih podobnosti ni, je pa prezbiterij spet ožji od ladje.
Veseli Gori bolj podobna je župnijska cerkev sv. Vida v Preserju ob Ljubljanskem barju.
Današnja cerkev je bila dokončana leta 1711.120 Tloris je, v skladu z lombardsko tradicijo, ki jo je prevzela Nova Štifta, v ladji zasnovan osmerokotno, a spet v nepravilni obliki. Prav tako pa je opaziti, da je ladja po glavni osi nekoliko razpotegnjena. Ista oblika se ponovi tudi v prezbiteriju. Oba stavbna volumna sta zaključena z listnima kupolama in svetlobnicama, podobno kot na Vinjem Vrhu. Tu pa svetlobnica nad ladjo ne iztopa do te mere. Se pa na cerkvi sv. Vida spremeni položaj zvonika. Zvonik je zdaj postavljen na drugo stran stavbe pred vhod v ladijski del. Tako pride zvonik na pročelje in se ne skriva več zadaj ob prezbiteriju. To je potrebno poudariti, saj sta tudi v primeru Vesele Gore zvonika postavljena ob fasadi, kjer pa igrata glavno vlogo.
Podoben primer je romarska cerkev na Šmarni gori iz okoli leta 1710.121 Tu gre spet za naslednico tipa arhitekture iz Nove Štifte, katero je gradil znan ljubljanski mojster Gregor Maček.122 Kemperlova se s tem povsem ne strinja, saj meni, da ne gre za neposredno zgledovanje po Novi Štifti, temveč za vplive iz lombardskega prostora.123 Natančneje gre za Gregorja Mačka starejšega, ki se je učil tudi pri lombardskih zidarskih mojstrih, ki so v tem času delovali v Ljubljani.124 Tloris je tu jasno zasnovan s pravilnim osmerokotnikom v ladijskem delu in kvadratom s prirezanimi vogali v prezbiteriju, ki po velikosti ustreza eni stranici ladje. Oba dela pokrivata kupoli. Tudi tu sta kupoli listni, a ostajata brez svetlobnic.
Arhitektura se v celoti močno zgleduje po Novi Štifti, le da ima spremenjene proporce. Približa se baroku s tem, ko izniči močno vzpenjanje v višino. Prav tako pa opazimo, da ob stavbnem volumnu ni zvonika, ampak je manjši zvonik postavljen samostojno. To še dodatno pripomore k manjšemu zagonu v višino celote.
Cerkev Vnebovzetja Device Marije v Dobrovi pri Ljubljani spet sledi podobnemu stavbnemu konceptu kot Šmarna gora. Pod vodstvom Gregorja Mačka st. so gradnjo začeli leta 1713, zaključili pa so jo tri leta kasneje leta 1716.125 Naročnik je, tako kot na Šmarni gori, ljubljanski
119 ŠUMI 2000, p. 79.
120 KEMPERL – VIDMAR 2014, p. 59.
121 Barok na Slovenskem 1961, p. 52.
122 ŠUMI – SAPAČ 2007, p. 63.
123 KEMPERL 2012, p. 120.
124 KEMPERL 2012, p. 120; RESMAN 2003, pp. 86–91.
125 ŠUMI – SAPAČ 2007, p. 64.
22
stolni kapitelj, kar je dodatno vplivalo na podobnosti med obema cerkvama.126 Tloris je na videz enak kot na Šmarni gori. Ladja v obliki pravilnega osmerokotnika in prezbiterij na osnovi kvadrata s prirezanimi vogali, ki ustreza stranici ladijskega dela. Glavna razlika je v tem, da se tu stavbnega telesa drži zvonik, ki je višji od tistega na Šmarni gori. Zvonik je postavljen podobno kot pri cerkvi sv. Vida v Preserju na sprednjo stran pred vhod. Spodaj je prevotljen in ima na vseh treh stranicah arkade, tako da tvori nakakšno vežo pred vhodom. Enako je na Veseli Gori, le da tam zvonika stojita pred stranskima vhodoma. Kupoli nad obema deloma sta listni in nad ladijskim delom se dviga večja svetlobnica. Nad prezbiterijem svetlobnice tu ni. Po podobnih principih se zgledujeta tudi cerkvi v Dobu pri Domžalah, z začetkom gradnje leta 1758, in v Dolu pri Ljubljani, ki je bila dozidana leta 1748.127
Nekoliko drugačen je primer križevniške cerkve v Ljubljani. Po Kemperlovi gre za tip cerkve na osnovi grškega križa, med katere uvršča tudi Veselo Goro.128 Tudi ta tip je lombardskega izvora, ki je bil podobno kot drugi prinešen v naše kraje z lombardskimi mojstri 17. stoletja.129 Osnovni model je kvadrat s prirezanimi vogali, kjer se na vseh straneh v obliki grškega križa odpira v kapele, prezbiterij in predprostor. Gradnja križevniške cerkve je potekala med letoma 1714 in 1715 po načrtih arhitekta iz Benetk Domenica Rossija.130 Cerkev je razen valovite kupole povsem beneška, kar pa jo razlikuje od drugih do sedaj naštetih primerov centralnih arhitektur pri nas. Cerkev je tu zasnovna v nepravilnem pravokotniku, v katerem se v sredini skriva ladja pravokotne oblike s prirezanimi vogali, znotraj katerih se nahajajo vhodi v prostore diagonalno od ladijskega dela, ki tvorijo zunanji pravokotnik. Ob straneh ladje pa sta še dve pravokotno postavljeni plitki kapeli. Pročelje je zasnovano v povsem drugačnem slogu. Celota ima s trikotnim čelom na vrhu učinek klasičnega templja. Členjena je s pilastri. Nad variacijo trikotnega portala pa se nahaja pravokotno okno v nadstropju, ki ga na obeh straneh dolpolnjujeta še dve okni, ki sta postavljeni nekoliko nižje.
126 KEMPERL 2012, p. 121.
127 KEMPERL 2012, p. 122.
128 KEMPERL 2012, pp. 130–138.
129 KEMPERL 2012, p. 130.
130 ŠUMI – SAPAČ 2007, p. 59.
23 ZAKLJUČEK
Cerkev sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori pri Šentrupertu na Dolenjskem je pomemben kulturni spomenik, ki priča o arhitekturnem razvoju sakralne arhitekture na Slovenskem. Prav tako predstavlja pomembno romarsko lokacijo na tem območju in širše. Božjo pot so na vrhuncu delovanja obiskovali od blizu in daleč, kar je cerkvi dajalo visok status. Zgodovina stavbe je precej dobro izpričana. H gradnji so večinoma prispevali lokalni plemiči in duhovščina, ki je bila povezana s temi kraji. Najslovitejši med njimi je brez dvoma novomeški prošt Jurij Frančišek Ksaverij de Marotti, ki je bil tudi pobudnik gradnje nove cerkve v začetku 18. stoletja.
Vesela Gora je eden bolj markantnih sakralnih arhitekturnih spomenikov na Slovenskem. Kljub temu je opazno pomanjkanje podrobnejših raziskav na to temo. Predvsem so številne krajše omembe cerkve v delih raznih avtorjev, vrstijo pa se tudi primerjave z drugimi sakralnimi spomeniki. Ker je cerkev dobro ohranjena in ohranja svojo podobo ter bogat okras in opremo, je pomemben predstavnik baročne umetnosti na Slovenskem. Pri opremljanju sta sodelovala tudi najvidnejša predstavnika baročnega slikarstva pri nas, Valentin Metzinger in Fortunat Bergant, ki usmerjata dodatno pozornost na pomen cerkve v prostoru in ohranjata spomenik v delih raziskovalcev slovenske baročne umetnosti.
Ker je cerkev kot arhitektura tako drugačna od drugih cerkva v neposredni okolici, je pomembno, da se posvečamo arhitekturnim vplivom, ki so pripeljali do te zanimive arhitekturne rešitve. Najvidnejši zgled cerkvi na Veseli Gori je brez dvoma cerkev sv. Petra na Dunaju.
Ujemanje elementa rahlo zasukanih zvonikov na obeh straneh pročelja pri obeh spomenikih je nezanemarljivo, saj gre za način oblikovanja pročelij, ki pri nas ni pogost. Tudi centralna zasnova tlorisa je za okolico povsem neznačilna. Tako cerkev že s svojo obliko pripoveduje o svoji bogati preteklosti in zgodovini kot ena pomembnejših romarskih poti na Slovenskem.
24 SLIKOVNO GRADIVO
Slika 1: Cerkev sv. Frančiška Ksaverija - pogled s ceste
25
Slika 2: Cerkev sv. Frančiška Ksaverija - pogled s severovzhoda
Slika 3: Cerkev sv. Frančiška Ksaverija - zakristija
26
Slika 4: Pogled proti prezbiteriju
Slika 5: Pogled iz ladje proti jugozahodni kapeli
27
Slika 6: Pogled iz ladje proti severovzhodni kapeli
Slika 7: Poslikava kupole v ladji - pogled s pevskega kora
28
Slika 8: Poslikava kupole v ladji
Slika 9: Glavni oltar - leva stran
29
Slika 10: Prižnica - pogled iz prezbiterija
Slika 11: Pogled iz prezbiterija proti ladji
30
Slika 12: Pogled na kupolo v ladji iz prezbiterija
Slika 13: Glavni oltar - spodnji del
31
Slika 14: Poslikava kupole v prezbiteriju
Slika 15: Plošča z napisom o posvetitvi v prezbiteriju
32
Slika 16: Glavni oltar iz prezbiterija
Slika 17: Oltar v severovzhodni kapeli
33
Slika 18: Oltar v jugozahodni kapeli
Slika 19: Napis na portalu s kronogramom
34
Slika 20: Stranski vhod pod zvonikom
Slika 21: Cerkev sv. Frančiška Ksaverija - tloris
35
Slika 22: Nova Štifta pri Ribnici - tloris
Slika 23: Marijina cerkev na Šmarni gori - tloris
36
Slika 24: Križevniška cerkev – tloris
Slika 25: Sv. Florijan v Ljubljani
37
Slika 26: Vinji Vrh v Beli krajini
Slika 27: Stolnica sv. Vida na Reki
38
Slika 28: Stolnica sv. Vida na Reki - fasada, presek in tloris
Slika 29: Cerkev sv. Petra na Dunaju
39
Slika 30: Cerkev sv. Petra na Dunaju - tloris
40 VIRI SLIKOVNEGA GRADIVA
Slika 1: Osebni arhiv avtorice Slika 2: Osebni arhiv avtorice Slika 3: Osebni arhiv avtorice Slika 4: Osebni arhiv avtorice Slika 5: Osebni arhiv avtorice Slika 6: Osebni arhiv avtorice Slika 7: Osebni arhiv avtorice Slika 8: Osebni arhiv avtorice Slika 9: Osebni arhiv avtorice Slika 10: Osebni arhiv avtorice Slika 11: Osebni arhiv avtorice Slika 12: Osebni arhiv avtorice Slika 13: Osebni arhiv avtorice Slika 14: Osebni arhiv avtorice Slika 15: Osebni arhiv avtorice Slika 16: Osebni arhiv avtorice Slika 17: Osebni arhiv avtorice Slika 18: Osebni arhiv avtorice Slika 19: Osebni arhiv avtorice Slika 20: Osebni arhiv avtorice
Slika 21: Metoda KEMPERL, Arhitekturna tipologija romarskih cerkva v 17. in 18. stoletju na Slovenskem, Ljubljana 2012, p. 135.
Slika 22: Metoda KEMPERL, Arhitekturna tipologija romarskih cerkva v 17. in 18. stoletju na Slovenskem, Ljubljana 2012, p. 110.
Slika 23: Metoda KEMPERL, Arhitekturna tipologija romarskih cerkva v 17. in 18. stoletju na Slovenskem, Ljubljana 2012, p. 120.
Slika 24: Metoda KEMPERL, Arhitekturna tipologija romarskih cerkva v 17. in 18. stoletju na Slovenskem, Ljubljana 2012, p.132.
Slika 25: Nace ŠUMI, Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969b, p.
90.
41
Slika 26: Nace ŠUMI, Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969b, p.
91.
Slika 27: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Rijeka_D81_4209_(24790500058).jpg Slika 28: Nina KUDIŠ, Projekt Giacoma Briana za isusovačku crkvu sv. Vida u Rijeci, Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji, 34/1, 1994, p. 281.
Slika 29:
https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Iglesia_de_San_Pedro,_Viena,_Austria,_2020-01- 31,_DD_88.jpg
Slika 30: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Peterskirche_Vienna_plan.svg
42 VIRI IN LITERATURA
France BARAGA, Župnija Šentrupert. Zgodovinske osnove leta 1993. 1393-1993, Šentrupert 1993.
Barok na Slovenskem (Ljubljana, Narodna galerija, ed. Karel Dobida), Ljubljana 1961.
Milko BIZJAK − Edo ŠKULJ, Orgle na Slovenskem, Ljubljana 1985.
Anica CEVC, Fortunat Bergant, Ljubljana 1951.
Anica CEVC, Valentin Metzinger, Ljubljana 2000.
Emilijan CEVC, Slovenska umetnost, Ljubljana 1966.
France M. DOLINAR, Prošti novomeškega kapitlja. 1493 – 1993, Novo mesto 1993.
Fortunat Bergant (1721-1769) (Ljubljana, Narodna galerija, ed. Katra Meke), Ljubljana 2021.
Metoda KEMPERL, Arhitekturna tipologija romarskih cerkva v 17. in 18. stoletju na Slovenskem, Ljubljana 2012.
Metoda KEMPERL – Luka VIDMAR, Barok na Slovenskem. Sakralni prostori, Ljubljana 2014.
Ivan KOMELJ, Umetnostna preteklost Novega mesta, Novo mesto. 1365-1965. Prispevki za zgodovino mesta, Maribor 1969, pp. 196–222.
Milček KOMELJ, Fortunat Bergant. Življenje in delo, Ljubljana 1997.
David KRAŠOVEC, Valentin Metzinger. Lorenec na Kranjskem, Ljubljana 2000.
Nina KUDIŠ, Projekt Giacoma Briana za isusovačku crkvu sv. Vida u Rijeci, Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji, 34/1, 1994, pp. 269–283.
Marko MARIN, Topografija sakralnih prostorov v šentruperški župniji, Župnija Šentrupert.
Zgodovinske osnove leta 1993. 1393-1993, Šentrupert 1993, pp. 9–41.
Robert PESKAR − Julijana VISOČNIK − Miha ŠIMAC, Župnijska cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem. 500-letnica izgradnje, oprave in posvetitve, Ljubljana 2020.
Miha PREINFALK, Plemiške rodbine na Slovenskem. 16. stoletje, Ljubljana 2016.
43
Damjan PRELOVŠEK, Romarska cerkev pri Novi Štifti pri Ribnici. Odmev Sanmichelijeve arhitekture v Sloveniji, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 30/2, 1982, pp. 87–
95.
Blaž RESMAN, Mački, Acta historiae artis Slovenica, 8, Ljubljana 2003, 85–108.
Robert SAVNIK, sv. Brinje, Krajevni leksikon Slovenije, II, Ljubljana 1971, p. 594.
Ivan STEKLASA, Zgodovina župnije Šentrupert na Dolenjskem, Šentrupert 2003.
Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Dolenjska. Porečje Temenice in Mirne, Ljubljana 2002.
Ferdinand ŠERBELJ, Anton Postl. Dolenjski baročni slikar, Šentrupert 1997.
France ŠTUKL, Slikar Janez Anton Tušek (1725−1798), Loški razgledi, 20/1, 1973, pp.
147−150.
Nace ŠUMI, Ljubljanska baročna arhitektura, Ljubljana 1961.
Nace ŠUMI, Baročna arhitektura, Ljubljana 1969a (Ars Sloveniae).
Nace ŠUMI, Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969b.
Nace ŠUMI, Nova Štifta pri Ribnici, Zbornik za umetnostno zgodovino, 8, Ljubljana 1970, 95–
106.
Nace ŠUMI, Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem. Obdobje med pozno renesanso in zrelim barokom, Ljubljana 2000.
Nace ŠUMI − Igor SAPAČ, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2007.
Damir TULIĆ, Skulptura, altaristika i liturgijska srebrnina u pićanskoj katedrali. Prilozi za Antonija Michelazzija i Gasparea Albertinija, Pićanska biskupija i Pićanština. Zbornik radova međunarodnog znanstvenog skupa održanog 23.i 24. listopada 2008. godine, Pazin 2012, pp.
241–259.
Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976.
Marijan ZADNIKAR, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, Celje 1975.
44 Izjava o avtorstvu
Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni viri in literatura navedeni v skladu s strokovnimi standardi in veljavno zakonodajo.
Ljubljana, avgust 2021 Maruša Erpič
