Jana Mali SKRB

(1)

Jana Mali

SKRB ZA DEMENTNE STANOVALCE V DOMU STAREJŠIH OBČANOV PREDDVOR

Staranje in starost prinašata v človekovo živ- ljenje številne s p r e m e m b e zlasti na misel- nem, č u s t v e n e m in socialnem p o d r o č j u . Poleg teh običajnih starostnih m o t e n j pa p o z n a m o v starosti bolezen, za katero so značilne bolj ali manj moteče s p r e m e m b e in izgube sposobnosti na čustvenem, mi- selnem p o d r o č j u in p o d r o č j u socialnega vedenja.

Tej bolezni, ki je v zadnjem času v veli- kem porastu, pravimo demenca.

Tudi v Domu starejših občanov Preddvor se v zadnjih letih srečujemo s problematiko d e m e n t n i h stanovalcev. Ne le, da je m e d prosilci za sprejem v d o m čedalje več de- m e n t n i h oseb, tudi sami stanovalci d o m a obolevajo za različnimi stopnjami in oblikami demence; posledica je drugačna oskr- ba, prilagojena njihovim potrebam, in spre- menjena organizacija dela v domu.

Za strokovne delavce Doma to pomeni, da se m o r a j o udeleževati številnih predavanj s to tematiko ter seznanjati z različnimi oblikami dela z d e m e n t n i m i stanovalci v domovih d o m a in p o svetu. Glede na tako p r i d o b l j e n e izkušnje smo se v Domu odlo- čili za skupinsko obliko dela z d e m e n t n i m i stanovalci, ki sicer prebivajo skupaj z ostalimi stanovalci.

Skupina d e m e n t n i h stanovalcev se se- staja v d o p o l d a n s k e m in p o p o l d a n s k e m času vse dni v tednu, razen ob nedeljah.

S k u p i n o vodi d e l o v n a i n š t r u k t o r i c a , o b n j e n i o d s o t n o s t i pa m e d i c i n s k a sestra.

O s n o v n i n a m e n skupinskega dela lahko s t r n e m v naslednje točke:

1. zaposlitev

2. spoznavanje posameznika in njegove stopnje d e m e n t n o s t i

3. o h r a n j a n j e sposobnosti, ki jih posa- meznik še ima

4. prilagajanje posameznikovim individualnim željam, potrebam.

Za doseganje teh ciljev se zaposleni v skupini prilagajajo posamezniku in izvajajo njegovi stopnji bolezni ustrezno p o m o č v okviru delovne terapije.

Zavedamo se, da ta način dela še ni do- k o n č n o o b l i k o v a n in b o p o t r e b o v a l še določene organizacijske in vsebinske spremembe.

STAROST IN DEMENTNOST

Večina laikov, pa tudi mnogi strokovnjaki gledajo na staranje kot na p r o c e s prido- bivanja in izgubljanja (Pečjak 1998: 12). V zgodnjem o b d o b j u človek nekaj pridobiva (npr. učenje), v p o z n e m pa izgublja (npr.

pešanje spomina). Vsaka človekova funkcija spominja na let topovske krogle: najprej se dviga, nato leti na približno enaki višini, nato pade.

Toda mnogi strokovnjaki pojmujejo staranje drugače — kot dvojni p r o c e s prido- bivanja in izgubljanja, ki poteka povezano in sočasno. V vsakem življenjskem obdobju p o s a m e z n i k n e k a j izgublja in n e k a j pridobiva. Že kot dete izgubi nekatere refle- kse, a tudi v visoki starosti se še zmeraj mar- sičesa nauči. Razlika je v tem, da v mladosti več pridobiva kot izgublja, v t r e t j e m živ- ljenjskem o b d o b j u pa praviloma več izgublja kot pridobiva.

Bolezen, ki je značilna za starost in jo spremljajo izgube različnih sposobnosti, je d e m e n c a . B o l e z e n se lahko z a č n e že v

(2)

s r e d n j e m življenjskem o b d o b j u , v jasni obliki pa se pokaže p r e d v s e m v starosti.

Zato tudi govorimo o d e m e n t n o s t i kot o bolezni starih ljudi.

Dr. Vida Drame Orožim (1999: 3) defi- nira d e m e n c o kot u p a d ali izgubo sposobnosti mišljenja, spomina, govora, učenja, presoje itn. To je p r o p a d osebnosti, ki ga zaznamuje obubožanje višjih psihičnih funkcij zaradi bolezenskega procesa in pelje na k o n c u v r a z o s e b l j e n o s t . Višje p s i h i č n e funkcije — mišljenje, govor, delo, socialno- čustveno f u n k c i o n i r a n j e — so v življenju n a m r e č pridobljene, v nasprotju z nižjimi, ki so samodejne. Bolnikovo funkcioniranje se spremeni, in sicer tako, da ni več spo- s o b e n samostojnega življenja.

Pri n o r m a l n e m staranju n e p r o p a d a j o vse spoznavne funkcije enakomerno. Ene p r o p a d a j o hitro (npr. senzorne in reaktiv- ne), d r u g e počasi ali pa se lahko celo dvig- nejo (npr. m o d r o s t in s p o s o b n o s t izkori- ščanja preteklih izkušenj). Razlikujejo pa se tudi posamezniki med seboj. Nekateri znan- stveniki so napisali svoja n a j p o m e m b n e j š a dela celo p o 70. ali 80. letu starosti (Pečjak 1999: 2).

Pri d e m e n c i ATD (Alzheimerjeva bolezen) je u p a d funkcij veliko hitrejši in ena- komernejši, n o b e n a od posameznih funkcij ni d o b r o o h r a n j e n a . Pri MID ( c e r e b r o - vaskularna bolezen) pa so lahko nekatere funkcije o h r a n j e n e in se pojavijo tudi za- časna izboljšanja.

Med najbolj vidnimi propadajočimi fun- kcijami je spomin. Spominske m o t n j e so značilne tako za normalno kot za d e m e n t n o staranje, vendar so p r i d e m e n t n e m dosti hujše in napredujejo hitreje. Zato d e m e n t n i starostniki slabše ohranjanjo informacije, sprejete p r e d nekaj dnevi, tedni ali meseci.

Zelo d o b r o pa uporabljajo informacije, ki so jih zbirali vse življenje.

DELO Z DEMENTNIM BOLNIKOM Daljša življenjska doba je postala izrazit člo- veški, socialni in medicinski problem sodo- b n i h razvitih družb. Z n a p r e d k o m medici- ne se s p r e m i n j a j o pogledi na vzroke demence, njihovo kvalifikacijo in zdravljenje.

Na splošno še vedno prevladuje mnenje, čeprav napačno, da je bolnik, pri katerem je bila postavljena diagnoza d e m e n c e , ob- sojen na stalno slabšanje bolezni in neizo- g i b n o smrt. Zato je zelo p o m e m b n o , da o h r a n j a m o psihične in fizične sposobnosti dementnega bolnika. Treba ga je spodbujati k različnim dejavnostim.

Dejavnosti, ki jih p o z n a m o za dementne, lahko delimo v tri s k u p i n e (Gamse 1998: 2- 3):

1. intelektualne: o h r a n j a n j e s p o m i n a , orientacije, mišljenja, p r e s o j a n j e in reše- vanje p r o b l e m o v

2. telesne: telovadba, sprehodi, ples 3. sestavljene; vzdrževanje vsakdanjih aktivnosti (oblačenje, osebna higiena, go- spodinjska dela).

Aktivnosti so različnih težavnosti in so prilagojene bolniku glede na stopnjo demence.

Pri delu z d e m e n t n i m i osebami ni po- m e m b n o , česa vsega ti ljudje ne zmorejo več. P o m e m b n o je, kaj še v e d n o zmorejo in kaj lahko storimo za razvoj preostalih funkcij, da bi bila kakovost življenja teh ljudi čim boljša.

Dogaja se, da svojci d e m e n t n e m u bolniku zaradi njegove počasnosti in manjše učinkovitosti pogosto jemljejo delo iz rok.

Vendar je p o m e m b n o , da bolnik še opravlja delo, ki ga zmore. Dr. Pentkova (1997:144) posebej poudarja, da je napačno, na primer, oblačiti dementnega bolnika, če ob pravilni p o m o č i to dejavnost z m o r e sam. Raziskave so pokazale, da večina bolnikov rada kaj po- čne v kuhinji; pomagajo pri pripravi hrane, čistijo zelenjavo, m e š a j o pijače, z m e s v posodi, pomivajo in brišejo posodo. Lahko p o m a g a j o pri ostalih gospodinjskih opra- vilih, kot so pospravljanje, zlasti brisanje prahu, zlaganje perila. Radi sodelujejo pri raznih d r u ž a b n i h igrah, kot so kartanje in odkrivanje ter opisovanje p r e d m e t o v v vre- čah in posodah, žoganje. Veseli so nagrad.

Lahko kaj barvajo, zlagajo, lepijo različne lepljenke, oblikujejo šopke. Priljubljena je tudi vožnja z avtomobilom.

(3)

DEMENTNI BOLNIK V DOMU STAREJŠIH OBČANOV Biti d e m e n t n i bolnik ali pa imeti takega bolnika doma, v d o m a č e m okolju, je težka življenjska preskušnja. D e m e n c a prinaša težave, ki se globoko zarežejo v medsebojno razumevanje. O b tem so pogosti občutki n e m o č i , p o t r t o s t i , pa t u d i jeze in nera- zumevanja. O b slabšanju bolezni p o t r e b u j e d e m e n t n i bolnik tudi 24-urni nadzor, kar največkrat p o m e n i , da ostane edini izhod za starostnika in njegove svojce namestitev v d o m starejših občanov.

V domovih p o z n a m o tri osnovne oblike varstva d e m e n t n i h oseb: integrirano, se- g r e g i r a n o in d e l n o s e g r e g i r a n o ( I m p e r i 1999).

Pri integrirani obliki prebivajo dementni stanovalci skupaj z ostalimi stanovalci.

Taka oblika ima seveda svoje p r e d n o s t i in slabosti. Lahko jih s t r n e m o v naslednjih nekaj točk:

Prednosti:

• v idealnem p r i m e r u spodbuja medsebojno razumevanje, sprejemanje

• zmanjša se agresija

• pozitivno vpliva na ravnanje/vedenje d e m e n t n i h

• psihično zdravi stanovalci zaradi svo- jega prispevka k boljšemu življenju dementnih pridobivajo samozavest.

Pomanjkljivosti:

• starostnik je vse manj toleranten

• ni n a k l o n j e n n e n e h n e m u »opozar- janju«: tak b o m lahko kmalu tudi sam

• tudi z vidika d e m e n t n i h je lahko ta oblika o b r e m e n i l n a : o b r e m e n j u j e jih od- klanjanje ostalih

• p o g o s t e so s i t u a c i j e , ki so z a n j e p r e z a h t e v n e , jih n a r e d i j o a g r e s i v n e in depresivne

• v p o s e b n i skupini je lahko vse prila- gojeno njim.

Na d n e v n e m redu so številni konflikti.

D e m e n t n i bolnik pogosto leže v posteljo sostanovalca, opravi fiziološko p o t e b o v smetnjak v drugi sobi, seže v sosedov kro- žnik (Ključevšek Novak 1994:48). Potrebni so pogovori s prizadetimi in vznemirjenimi sostanovalci, ki težko razumejo, da je to bolezen, in zahtevajo svoj mir.

Zato se v n e k a t e r i h d o m o v i h pojavlja segregirana oblika varstva d e m e n t n i h oseb, kjer bivajo d e m e n t n i stanovalci ločeno, na posebnih, varovanih oddelkih.

Vmesna možnost pa so na p r i m e r sku- p i n e za d e m e n t n e stanovalce, kakršna je v Domu starejših občanov Preddvor.

REZULTATI RAZISKAVE

Raziskava se omejuje le na stanovalce, ki jih je lečeči zdravnik diagnosticiral kot dementne. Izbrala sem šest stanovalcev, ki v domu p r e b i v a j o različno dolgo, imajo različno stopnjo, vrsto in obliko d e m e n c e , so pa vsi v k l j u č e n i v s k u p i n o d e m e n t n i h stanovalcev. Zaradi narave bolezni stanovalcev nisem spraševala samih stanovalcev, ampak sem v raziskavo na osnovi vzorca stanovalcev zajela svojce teh starostnikov. Odločila sem se, da raziščem p r o b l e m na podlagi posameznega primera, zato sem za zbiranje e m p i r i č n e g a gradiva p r i svojcih izbrala anketni vprašalnik, v k a t e r e m sem spra- ševala o funkcioniranju svojca p r e d priho- d o m v dom, v času bivanja v d o m u in v času delovanja s k u p i n e d e m e n t n i h stanovalcev.

Konkretnega vprašanja o poznavanju delovanja s k u p i n e pa jim n a m e n o m a nisem zastavila, saj mi v e r j e t n o n e bi p o m a g a l oblikovati realnega poznavanja skupine pri svojcih.

Predpostavljala sem, da mi b o d o lahko največ informacij o funkcioniranju stanovalcev dali zaposleni, ki delajo v skupini d e m e n t n i h , zato sem se omejila le na štiri z a p o s l e n e z b o g a t i m i i z k u š n j a m i dela v skupini. Vzorec zaposlenih so sestavljale tri medicinske sestre in delovna inštruktorica.

Zanje sem izbrala vprašanja v obliki stan- dardiziranega intervjuja. Sestavila sem ga v tri enote.

V p r v e m delu sem se osredotočila na analizo posameznega starostnika, saj sem spraševala p o s p r e m e m b a h v funkcioniranju posameznika, opažanju s p r e m e m b v vedenju posameznika p r e d vključitvijo v skupino in p o njej in o pogostosti stika svojcev z voditelji skupine. V d u g e m delu me je zanimalo, ali vključenost posameznika v s k u p i n o vpliva na delo s posameznikom na

(4)

oddelku. Zanimalo me je tudi, ali imajo ostali zaposleni v zdravstveno-negovalni službi zdaj kaj drugačen odnos do teh stanovalcev, so mogoče bolj razumljivi do njih in potrpežljivejši.

V tretjem delu pa me je zanimal vpliv dela v skupini na zaposlene, ki skupino vo- dijo (ali se več izobražujejo, lažje opravljajo delo z dementnimi in ostalimi stanovalci itn.).

Na podlagi kvalitativne obdelave podat- kov sem prišla do naslednjih rezultatov:

Princip dela, ki ga Dom starejših obča- nov Preddvor organizira za dementne stanovalce, je delna segregacija. Dementni stanovalci so vključeni v bivalno okolje z ostalimi stanovalci, le d a j e zanje organizirana oblika skupinske terapije, ki jo imenujemo skupine za d e m e n t n e stanovalce.

Za dobro delo v skupini je nujna posta- vitev zaposlenega v vlogo d e m e n t n e g a starostnika in prilagoditev njegovi stopnji razumevanja sveta. Zaposleni se zato iden- tificirajo s starostnikom. Poskušajo ga ra- zumeti skozi njegovo bolezen, a ga hkrati obravnavajo kot zdravega človeka. Zelo po- m e m b n o pri tem je, da uporabljajo vikanje, saj tako ohranjajo pri starostniku občutek pomembnosti in spoštovanja.

V skupini prav manjše število starostnikov o m o g o č a individualen stik zaposlenih z dementnimi. Zaposleni se lahko posvetijo individualnim p o t r e b a m posameznika, ga dobro spoznajo in se mu pri- lagodijo. Zato ne gledajo le na to, kaj starostniku manjka, ali je dovolj čist, je bil danes že nahranjen itn. To jim omogoča prepoznavati posameznikove o h r a n j e n e sposobnosti in spodbujati njegovo samo- stojnost. Zato se nekateri stanovalci od vključitve v skupino naprej prehranjujejo sami, drugi ne potrebujejo več pomoči pri oblačenju, spet tretji sami opozarjajo na odvajanje blata in urina in zato ne potrebujejo več plenic.

Pri opravljanju osnovnih življenjskih funkcij so ti starostniki večinoma samo- stojni. S tem je odveč pretirano zaščitništvo do njih, ki proces demence le še pospešuje.

V laičnih, pa tudi strokovnih pojmo- vanjih demence je še zelo pogosto prepri- čanje, da demenca pelje le še v počasen

propad človeka. Vendar je s pravilnim pri- jemom mogoče še marsikaj storiti. Uspeh je že vzdrževanje obstoječega psihičnega in fizičnega stanja. V skupini je opaziti to- vrstno stagnacijo, ki jo omogočajo zlasti različne oblike in metode dela z njimi.

Enega od neposrednih rezultatov dru- ženja dementnih starostnikov v skupini bi lahko poimenovali socializacija. Stanovalci med seboj čutijo večjo povezanost, pripad- nost, lahko bi rekli, da so na svoj način po- vezani med seboj. Komunikacija med njimi poteka na drugačen način kot med ostalimi stanovalci, a je usmerjena v medsebojno druženje in življenje.

Med seboj občutijo zaupanje in toplino.

Ker redno prihajajo v že znan prostor in se srečujejo z že p o z n a n i m i ljudmi, lahko razvijejo zaupanje do drugih in do samih sebe.

Dementne osebe običajno zmorejo več, kot od njih pričakujemo ali kot same pri- čakujejo od sebe. Potrebujejo pa veliko zaupanja, da lahko znova razvijejo zaupanje vase.

Med njimi je opaziti tudi boljšo orien- tiranost. Časovno, prostorsko in situacijsko so bolje orientirani v vsakdanjem življenju.

To se še posebej kaže pri starostnikih, ki so prišli v dom šele pred kratkim in so z od- hodom v dom doživeli velike spremembe.

Vsi ti neposredni rezultati vključenosti starostnika v skupino omogočajo razbre- menitev dela na bolniškem oddelku. Na oddelku so starostniki bolj vodljivi, mir- nejši, ne uhajajo, ne potrebujejo več po- moči pri hranjenju, oblačenju itn. Veliko lažje je delati z njimi.

Zelo p o m e m b n o za zaposlene, ki delajo v skupini, je izobraževanje. Redno obisku- jejo seminarje, ki jih organizirajo različna podjetja in društva. Nekateri pa tudi izven tega okvira spremljajo literaturo in različne publikacije o tej tematiki.

Spremljanje in razumevanje demence in z njo povezanih težav pomaga vzpostaviti boljši odnos med dementnimi stanovalci, njihovimi svojci in zaposlenimi v domu.

Napačno razumevanje starostnikov in n e p o z n a v a n j e bolezni lahko prav hitro pripelje do pretirane skrbi in zaščitništva do starostnika. Namesto da bi upoštevah

(5)

ohranjene zmožnosti in sposobnosti starostnika, mu ponujamo preveč in na napačen način. To starostniku onemogoča samo- stojnost in pelje v osebno nazadovanje in napredovanje bolezni.

Zelo p o m e m b n o s p o z n a n j e , ki ga je prinesla raziskava, je to, da svojci dementnih stanovalcev niso seznanjeni z načinom in oblikami dela, ki jih poznamo za dementne starostnike v našem domu.

Svojci o obstoju skupine za dementne stanovalce niso bili vprašani neposredno, ampak posredno. Neposredno vprašanje o poznavanju skupine ne bi dalo točnih po- datkov o tem, koliko poznajo delovanje skupine.

Dejstvo je, da o namenu, načinu in obliki delovanja skupine niso seznanjeni. Zato se tudi ne vključujejo v tako obliko dela. Zani- mivo pa je, da čutijo potrebo p o tovrstnem delu v našem domu in predlagajo, da bi v okviru delovne terapije vključevali stanovalce v zaposlitev.

Svojci so izrazili tudi nemoč, ki so jo občutili ob skrbi za dementnega sorodnika v domačem okolju. Zaradi upada življenj- skih funkcij starostnika ga niso mogli ali znali ustrezno negovati in posledica tega je bil odhod v dom starejših občanov.

Zelo malo tudi vedo o sami demenci kot bolezni, zato so mnenja, da se zaposleni ne morejo dovolj približati starostniku in upo- števati njegovih potreb, interesov in želja.

Večina svojcev u g o t a v l j a u p a d indivi- dualnih potreb pri dementnih sorodnikih, zato menijo, da se zaposleni ne morejo približati posamezniku kot individumu s svojimi potrebami. To pomeni, da bivanje svojih d e m e n t n i h z n a n c e v v d o m u do- življajo kot bivanje v totalni ustanovi, ki ne dopušča preseganja institucionalnih ok- virov.

postavili nova spoznanja in nove izkušnje ter tako olajšali dementnim starostnikom življenje, sebi pa delo.

Najprej b o m o izboljšali seznanjenost svojcev s tem načinom dela in z boleznijo samo. Sledili b o m o novim spoznanjem o delu z dementnimi doma in p o svetu.

Nekako ne morem mimo misli, ki jo je izrekel George Marshal in lepo ponazarja naša prizadevanja na tem področju: »Drob- na dejanja, ki jih naredimo, so boljša kot velika, ki jih samo načrtujemo.«

ZA KONEC

V n a š e m d o m u smo se odločili za tako obliko dela z dementnimi stanovalci zato, ker je bila v določenem obdobju najpri- mernejša. To ne pomeni, da gre za edino m o g o č o obliko dela in da se ne bo nič spremenila. Je temelj, na katerega b o m o

(6)

Literatura

ACCETO, B . (1987), Starost in staranje, Osnove medicinske gerontologije. Ljubljana: Cankarjeva založba.

GAMSE, J. (1998), Psihogeriatrični dnevi — povzetki predavanj.

HojNiK-ZuPANC, I. (1994), Institucionalno bivanje starih ljudi. Ljubljana: Gerontoioško društvo Slovenije.

— (1997), Dodajajmo življenje letom. Ljubljana: Gerontoioško društvo.

IMPERL, F. ( 1 9 9 9 ) , Delo z dementnimi osebami v socialnovarstvenih zavodih — staranje in trendi razvoja. Ljubljana: FIRIS IMPERL in CO.d.n.n.

KIJUČEVŠEK-NOVAK, B . ( 1 9 9 4 ) , Dementni bolnik v domu za starejše občane. V : HOJNIK-ZUPANC, I . (ur.), Dementni bolnik in njegova okolica, 1. Učna delavnica. Medijske toplice — Izlake. Ljubljana:

Gerontoioško društvo.

K O G O J , A. (1998), Psihogeriatrični dnevi — povzetki predavanj.

O R O Ž I M , V. D . ( 1 9 9 9 ) , Medicinski vidiki demence. Ljubljana: Firis Imperl in Co.

PEČJAK, V . ( 1 9 9 8 ) , Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Ljubljana: samozaložba.

— (1998), Psihološki vidiki staranja in demence. Ljubljana: Firis Imperl in Co.

PoŽARNiK, H. (1981), Umetnost staranja: Leta, predsodki in dejstva. Ljubljana: Cankarjeva založba.

STOPPARD, M. (1991), Življenje po petdesetem. Ljubljana:^{D Z S .}