Z A D O B R O P R A K S O
POT K S A M O S T O J N O S T I PO P O Š K O D B I G L A V E
Predstavili bova projekt Dnevi samostojnosti, ki sva ga izvedli v bivalni enoti Zarja, kjer živijo mla
di po poškodbi glave. Potek in dobljene rezultate projekta sva obširneje opisali v skupni diplomski nalogi z naslovom Pot k samostojnosti po poškodbi glave.
Glavo si lahko poškoduje vsakdo, poškodbe pa so različne: od blagega udarca v glavo, ki ne prinaša posledic, do zelo hude poškodbe, ki po
škodovancu in njegovi družini nepovratno spre
meni življenje. Število poškodovanih narašča - v Sloveniji seže do okrog 3 . 5 0 0 letno - strokovnjaki pravijo, da gre za tiho epidemijo sodobnega časa, saj je to najpogostejši vzrok umrljivosti in inva
lidnosti mlade generacije. Največ poškodb glave se zgodi v populaciji med 15. in 2 5 . letom.
Zavod Zarja je namenjen varstvu in rehabili
taciji oseb, ki so doživele (zvečine težko) poškod
bo glave. Sestavljajo ga tri enote: dva dnevna cen
tra in bivalna enota, ki je med drugim namenjena pripravi na samostojno življenje. Prav v bivalni enoti je, kot že rečeno, potekal projekt Dnevi sa
mostojnosti, za izvedbo katerega smo se odločiU, ker smo ugotovili, da so zadnje čase aktivno vlogo v bivalni enoti Zarja prevzeli delavci, stanovalci pa so postali zelo pasivni pri opravljanju vsako
dnevnih gospodinjskih opravil in ciljev, ki so si jih zastavili v individualnih načrtih. Ker je namen življenja in dela v bivalni enoti priprava na samo
stojno življenje, smo se začeli spraševati, če temu namenu še sledimo.
Projekt Dnevi samostojnosti je potekal dva ted
na, midve pa sva opazovali in zapisovali dogajanje v bivalni enoti teden dni pred projektom, med samim projektom in leto po projektu, ko sva nenapovedano prišli v bivalno enoto, da preveriva trenutno stanje glede samostojnosti stanovalcev.
Se pravi, da sva opazovali od 12. februarja do 1.
marca 2 0 0 1 in od 7. do 10. januarja 2 0 0 2 - vsak teden od ponedeljka do četrtka, tri do štiri ure na dan. Za statistično analizo in primerjavo dobljenih podatkov sva uporabili podatke prvega, tretjega
in četrtega tedna, saj rezultati drugega tedna zara
di velike vneme in zagnanosti za delo ne bi poka
zali realnega odraza dogajanja tekom opazovanja.
Najin projekt je imel naslednje cilje:
• stanovalci naj bi spoznali, da je za njihovo samostojnejše življenje pomembno, da vedo, ka
tera opravila morajo narediti; kolikor je v njihovih zmožnostih, tudi postorijo, v nasprotnem primeru pa se obrnejo na delavce;
• stanovalcem pokazati, da lahko kljub poško
dbi oziroma oviranosti vsak posameznik prispeva del svojih sposobnosti, da »dnevi samostojnosti«
resnično postanejo dnevi samostojnosti;
• povečati komunikacijo med stanovalci;
• s projektom opozoriti delavce, da stanoval
cem, ki naj okrepijo samostojnost, ni vedno po
trebna pomoč, saj morajo imeti prostor in čas za opravljanje vsakodnevnih opravil.
Rezultati najinega projekta so pokazali, da se je samoiniciativnost stanovalcev med Dnevi sa
mostojnosti v primerjavi s tednom pred tem pro
jektom dvignila. Stanovalci so večkrat kakor prej prosiU sostanovalce za pomoč in so med seboj bolj sodelovah. Večkrat kakor pred projektom so za pomoč prosili tudi delavce. To prav tako kaže na dvig samoiniciativnosti pri stanovalcih. Delavci so v tretjem tednu opazovanja manj kakor prej opozarjali stanovalce na zadolžitve, vendar samo
iniciativnost stanovalcev ni upadla toliko, kot sva pričakovali. V četrtem tednu opazovanja (po e- nem letu) je samoiniciativnost stanovalcev v pri
merjavi s prvima tednoma opazovanja zelo u- padla, delavci pa so približno toliko kakor prej opominjali stanovalce na zadolžitve. Tudi pri de
lavcih je število zabeleženih samoiniciativnih de
janj v četrtem tednu opazovanja malce upadlo, kar kaže na splošen upad samoiniciativnosti v bi
valni enoti.
Med trajanjem projekta sta bila vzdušje in mo
tivacija tako stanovalcev kakor delavcev na visoki ravni. Zadovoljstvo s potekom projekta Dnevi samostojnosti j e bilo veliko, čeprav j e delovna
Z A D O B R O P R A K S O
vnema stanovalcev proti koncu pričela pojemati.
Po prenehanju projekta so si vsi stanovalci in de
lavci želeli, da bi se tak način dela ohranil.
Rezultati prvega dela opazovanja ( 1 . in 3.
teden opazovanja) dokazujejo, da lahko z dovolj spodbude in podpore motiviramo stanovalce, da pričnejo bolj skrbeti za osebne in skupnostne zadeve ter sodelovati med seboj. Ob zadostni spodbudi in podpori delavci zmorejo dati prostor in čas stanovalcem, da opravijo svoje zadolžitve, pa čeprav ti za to porabijo več truda in časa, kakor bi ju delavci. S tem stanovalci dobijo priložnost, da se naučijo novih spretnosti in veščin ter na ta način krepijo samostojnost. Ker nekateri stano
valci zmorejo manj kot drugi, jim je treba pustiti več časa, da opravijo zadolžitve in druga opravila.
Mi smo jim ga ponudili, oni pa izkoristili, kar se vidi tudi iz rezultatov, ki so jih dosegli posamezniki in ki so prikazani v najini diplomski nalogi. Ko sva po enem letu ponovno izvedli štiridnevno opa
zovanje, da bi preverili trenutno raven samostoj
nosti stanovalcev, sva že med samim opazovanjem videli, da je stopnja samoiniciativnosti stanovalcev upadla ter da so delavci spet prevzeli pobudo za delo. Vzdušje v bivalni enoti je bilo drugačno ka
kor pred letom dni: Stanovalci so se veliko zadrže
vali v svojih sobah, več kakor prej je bilo posedanja pred televizorjem, stanovalci niso sodelovali pri pripravi obrokov, ampak so prišli v kuhinjo, sedli za mizo in čakali, da bodo postrežem. Delavci niso več tako kot pred letom dni sodelovali s stano
valci, niso jih npr. poklicali, ko so začeli pripravo večerje, skratka, niso jih vabili k skupnem oprav
ljanju različnih opravil, ampak so skoraj vse po
storili sami. Naj poudariva, da razen nočne de
lavke nihče od delavcev, ki so bili v četrtem tednu opazovanja na delu, ni bil udeležen v prvem delu opazovanja.
Če bi svoj eksperiment skleniU po prvem delu opazovanja in njegovih učinkov ne bi več prever- jaU, bi lahko trdili, da je bil dosežen velik uspeh, ker smo zvišali samoiniciativnost stanovalcev ter zmanjšali opominjanje delavcev, in lahko bi mislili, da se je tak način dela obdržal. Z opazovanjem po enoletnem premoru sva ugotovili, da vpliv Dnevov samostojnosti ni bil tako dolgotrajen, kakor sva pričakovali, ampak so bili rezultati še slabši kakor pred izvedbo eksperimenta. Kljub ugotovitvam drugega dela opazovanja trenutnega stanja v bivalni enoti nimava za neuspeh stano
valcev in delavcev na poti k večji samostojnosti, saj predvidevava, da je imelo več vzrokov: i¿
• delavci premalo spodbujajo stanovalce
• delavci se prepogosto menjajo (zlasti fantje na služenju civilnega vojaškega roka)
• uvajanje novih delavcev v način dela v bivalni enoti je premalo organizirano
• premalo je individualnega dela s posamez
nim stanovalcem, ker so delavci preobremenjeni
• stanovalci hitro zapadejo v pasivnost
• tudi delavci prejemajo premalo spodbud za ohranitev načina dela, ki bi večal samostojnost stanovalcev.
Stanovalcem in delavcem bivalne enote Zarja bi morala biti po končanem eksperimentu ponu
jena možnost supervizije, kjer bi lahko evalvirali svoje delo, ocenili napredek ter se učili novih stra
tegij za vzdrževanje pridobljene stopnje samo
stojnosti in za vzdrževanje novega načina dela, s čimer bi dosegli še večji napredek. Vsak izmed stanovalcev ne potrebuje enake vrste pomoči, zato bi morah opredeliti področja, na katerih posa
mezni stanovalec more in mora napredovati, ter delati v tej smeri. V ta namen bi morali omogočiti bolj individualno delo s stanovalci, hkrati pa bi se moral vsak posameznik naučiti tudi delovanja v skupini, saj naj bi bili tudi stanovalci drug dru
gemu vir opore in izmenjave izkušenj.
Teh možnosti leto po projektu Dnevi samostoj
nosti tako stanovalci kot tudi delavci niso imeli, zato je samoumevno, da sta se delo in življenje v bivalni enoti vrnila na stari tir. Način dela, ki teži k večji samostojnosti stanovalcev, je naporen, zato je vztrajanje pri njem težko tako za stanovalce kakor za delavce. Mogoče bi lahko v zadnjem letu medve delovali kot supervizorki. V prihodnosti bi morali za ponovno vzpostavitev in vzdrževanje načina dela, ki teži k večji samostojnosti stano
valcev (ti imajo že zaradi narave poškodbe nižjo motivacijo), v bivalni enoti izvesti več takih ali podobnih, še bolj izpopolnjenih projektov, kot je bil najin, ki bi si sledili v krajših ali daljših časovnih intervalih.
Da bi lahko izvajali delo, ki omogoča uspešno pot k samostojnosti, morajo biti zagotovljeni še drugi pogoji. V bivalnih enotah, kjer živijo ljudje po poškodbi glave, mora biti zaposleno dovolj ve
liko delavcev, saj lahko posamezni stanovalec le tako dobi pomoč in spodbudo, ki ju potrebuje.
Delavci morajo biti dovolj izobraženi in usposob
ljeni za delo z ljudmi po poškodbi glave, ki so na poti k večji samostojnosti. Meniva, da prepogosto menjavanje zaposlenih slabo vpliva na omenjeni način dela, saj je treba nekaj časa, da novi delavec
P O T K S A M O S T O J N O S T I P O P O Š K O D B I G L A V E
in stanovalci vzpostavijo stik. Po drugi strani pa je v takih skupinah vsak nov človek dobrodošla
sprememba, saj prinese novo energijo, svež veter in ideje.
Magdalena Žakelj, Darja Vidmar
