UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Glorija Jugović
JAVNA OZAVEŠČENOST O LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI IN DELU LOGOPEDA-SURDOPEDAGOGA
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Glorija Jugović
JAVNA OZAVEŠČENOST O LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI IN DELU LOGOPEDA-SURDOPEDAGOGA
PUBLIC AWARENESS OF SPEECH-LANGUAGE THERAPY AND SURDOPEDAGOGY AND THE ROLE OF SPEECH-LANGUAGE THERAPIST – TEACHER OF THE DEAF AND HARD OF HEARING
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Damjana Kogovšek Somentorica: asist. dr. Jerneja Novšak Brce
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Damjani Kogovšek in somentorici asist. dr. Jerneji Novšak Brce za usmerjanje, podporo in strokovno pomoč pri pisanju magistrskega dela.
Hvala vsem, ki ste sodelovali v raziskavi in s tem pripomogli k nastanku magistrskega dela.
Drage sošolke, hvala vam za polepšane študijske dni. V meni ostajajo lepi spomini na vsa naša druženja in pogovore. Naj jih bo tudi v prihodnje čim več.
Posebna zahvala gre prijateljem. Hvala, da me spodbujate, vedno znova nasmejite, včasih tudi tolažite. Neizmerno hvaležna sem vam za vse spomine in zgodbe, ki jih ustvarjamo
skupaj. Hvala, da ste.
In nazadnje, najlepša hvala vam, dragi moji najbližji, da mi vedno stojite ob strani, me podpirate in verjamete vame. Brez vas bi bila pot do marsikaterega cilja veliko težja.
Vem, da se lahko vedno zanesem na vas in hvala vam za to.
POVZETEK
Logoped-surdopedagog se ukvarja s preprečevanjem, ugotavljanjem, (re)habilitacijo komunikacijskih motenj, motenj hranjenja in požiranja, gluhote in naglušnosti, njihovih vzrokov in posledic. Zaposlen je na področju zdravstva, vzgoje in izobraževanja in/ali socialnega varstva. Eno njegovih ključnih področij dela je preventiva, v okviru katere ozavešča javnost o logopediji in surdopedagogiki.
V teoretičnih izhodiščih magistrskega dela smo definirali logopedijo in surdopedagogiko, predstavili njuno zgodovino, opisali kompetence logopedov-surdopedagogov, opisali njihova področja dela, akademsko pot in možnosti zaposlitve. Predstavili smo pomen javne ozaveščenosti o logopediji in surdopedagogiki in povzeli zaključke dosedanjih raziskav.
Z raziskavo smo želeli opisati in primerjati javno ozaveščenost strokovne javnosti in javno ozaveščenost laične javnosti o logopediji in surdopedagogiki ter delu logopeda-surdopedagoga.
Zanimalo nas je, ali se strokovna in laična javnost razlikujeta v javni ozaveščenosti o logopediji in surdopedagogiki ter delu logopeda-surdopedagoga.
Vzorec je zajemal 455 oseb; 224 predstavnikov strokovne javnosti (katerih poklic je soroden poklicu logopeda-surdopedagoga in so zaposleni na področju zdravstva in/ali vzgoje in izobraževanja in/ali socialnega varstva) in 231 predstavnikov laične javnosti (vsi ostali).
Udeleženci raziskave so izpolnili spletni vprašalnik o javni ozaveščenosti o logopediji in surdopedagogiki ter delu logopeda-surdopedagoga.
Raziskava je pokazala, da so predstavniki strokovne javnosti bolj ozaveščeni o vseh področjih, ki smo jih preverjali (logopedija in surdopedagogika, delo logopeda-surdopedagoga, izobraževanje in delovna mesta logopedov-surdopedagogov in zgodnja logopedsko- surdopedagoška obravnava), kot predstavniki laične javnosti, iz česar sledi, da je strokovna javnost bolj ozaveščena o logopediji in surdopedagogiki ter delu logopeda-surdopedagoga kot laična javnost.
Ključne besede: logopedija in surdopedagogika, logoped-surdopedagog, javna ozaveščenost, strokovna in laična javnost
ABSTRACT
Speech-language therapist – educator of the deaf and hard of hearing (SLT – EDhh) works in the field of prevention, identification and (re)habilitation of communication disorders, eating, drinking and swallowing disorders, deafness and hearing loss as well as their causes and consequences. An SLT – EDhh is employed in the domain of health, education and/or social care. One of the key areas of their work is prevention, which includes raising public awareness about speech-language therapy and surdopedagogy.
In the theoretical starting points of the masters’ thesis, we defined speech-language therapy and surdopedagogy, presented their history, described the competencies of an SLT – EDhh as well as the areas of their work, formal education and employment opportunities. We emphasised the importance of public awareness about speech-language therapy and surdopedagogy and summarized the conclusions of previous studies.
The aim of the research was to describe and compare the level of awareness of the professional and lay public about speech-language therapy and surdopedagogy as well as the work of an SLT-EDhh. We were interested in whether the professional and lay public differ in their public awareness of speech and language therapy and surdopedagogy and the work of an SLT-EDhh.
Our sample consisted of 455 people; 224 of those were representatives of the professional public (whose professions are related to the profession of an SLT – EDhh and are employed in the field of health and/or education and/or social care) and 231 of those were representatives of the lay public (all others). The participants in the research filled in an online questionnaire on public awareness about speech-language therapy and surdopedagogy as well as the work of an SLT – EDhh.
The research showed higher awareness in representatives of the professional public in all studied areas (speech-language therapy and surdopedagogy, the work of an SLT-EDhh, education and workplaces of an SLT-EDhh as well as early speech-language and surdopedagogical treatment), compared to the representatives of the lay public. In conclusion, the professional public is more aware of speech-language therapy, surdopedagogy and the aim of work of an SLT-EDhh than the lay public.
Key words: speech-language therapy and surdopedagogy, speech-language therapist – educator of the deaf and hard of hearing, public awareness, professional and lay public
KAZALO
UVOD...1
1 TEORETIČNA IZHODIŠČA ...2
1.1 LOGOPEDIJA IN SURDOPEDAGOGIKA ...2
1.1.1 ZGODOVINA LOGOPEDIJE IN SURDOPEDAGOGIKE ...4
1.1.1.1 Zgodovina slovenske logopedije in surdopedagogike ...6
1.2 PODROČJA LOGOPEDSKO-SURDOPEDAGOŠKEGA DELA ...8
1.2.1 MOTNJE KOMUNIKACIJE, HRANJENJA IN POŽIRANJA ...9
1.2.2 KOMPETENCE LOGOPEDA-SURDOPEDAGOGA ... 12
1.3 ZGODNJA OBRAVNAVA KOT NAJPOMEMBNEJŠA LOGOPEDSKO- SURDOPEDAGOŠKA DEJAVNOST ... 16
1.3.1 RAZVOJ IN RAZVOJNI MEJNIKI POSLUŠANJA, KOMUNIKACIJE, GOVORA IN JEZIKA, HRANJENJA IN POŽIRANJA OD ROJSTVA DO 3. LETA ... 18
1.3.1.1 Razvoj poslušanja do 3. leta ... 19
1.3.1.2 Razvoj komunikacije, govora in jezika do 3. leta ... 19
1.3.1.3 Razvoj hranjenja in požiranja do 3. leta... 21
1.3.2 ODSTOPANJA V RAZVOJU POSLUŠANJA, KOMUNIKACIJE, GOVORA, JEZIKA, HRANJENJA IN POŽIRANJA OD ROJSTVA DO 3. LETA ... 22
1.4 IZOBRAŽEVANJE IN DELOVNA MESTA LOGOPEDA- SURDOPEDAGOGA ... 22
1.4.1 AKADEMSKA POT LOGOPEDA-SURDOPEDAGOGA V SLOVENIJI ... 24
1.4.1.1 Pripravništvo in strokovni izpit ... 25
1.4.1.2 Podiplomski študij specializacija iz klinične logopedije ... 26
1.4.2 DELOVNA MESTA LOGOPEDA-SURDOPEDAGOGA ... 26
1.4.2.1 Logoped-surdopedagog na področju vzgoje in izobraževanja ... 27
1.4.2.2 Logoped-surdopedagog na področju zdravstvene dejavnosti ... 29
1.4.2.3 Logoped-surdopedagog na področju socialnega varstva ... 30
1.4.3 TRENUTNO STANJE LOGOPEDOV-SURDOPEDAGOGOV V SLOVENIJI ... 31
1.5 OZAVEŠČENOST TUJE JAVNOSTI O LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI TER O DELU LOGOPEDA-SURDOPEDAGOGA ... 35
2 EMPIRIČNI DEL... 39
2.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 39
2.2 CILJI IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 40
2.2.1 CILJI RAZISKAVE ... 40
2.2.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 40
2.3 METODOLOGIJA ... 40
2.3.1 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 40
2.3.2 VZOREC ... 40
2.3.3 OPIS SPREMENLJIVK ... 47
2.3.4 MERSKI INSTRUMENTARIJ ... 47
2.3.5 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 49
2.3.6 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV... 50
2.4 OPISNA STATISTIČNA ANALIZA POSTAVK ZA MERJENJE OZAVEŠČENOSTI O LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI TER DELU LOGOPEDA-SURDOPEDAGOGA STROKOVNE JAVNOSTI IN LAIČNE JAVNOSTI ... 50
2.4.1 OPISNA STATISTIČNA ANALIZA POSTAVK O OZAVEŠČENOSTI STROKOVNE JAVNOSTI IN LAIČNE JAVNOSTI IZ SKLOPA: LOGOPEDIJA IN SURDOPEDAGOGIKA ... 50
2.4.2 OPISNA STATISTIČNA ANALIZA POSTAVK O OZAVEŠČENOSTI STROKOVNE JAVNOSTI IN LAIČNE JAVNOSTI IZ SKLOPA: DELO LOGOPEDA-SURDOPEDAGOGA ... 56
2.4.3 OPISNA STATISTIČNA ANALIZA POSTAVK O OZAVEŠČENOSTI STROKOVNE JAVNOSTI IN LAIČNE JAVNOSTI IZ SKLOPA: IZOBRAŽEVANJE IN DELOVNA MESTA LOGOPEDA-SURDOPEDAGOGA ... 65
2.4.4 OPISNA STATISTIČNA ANALIZA POSTAVK O OZAVEŠČENOSTI STROKOVNE JAVNOSTI IN LAIČNE JAVNOSTI IZ SKLOPA: ZGODNJA LOGOPEDSKO-SURDOPEDAGOŠKA OBRAVNAVA ... 72
2.5 ODGOVARJANJE NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 78
2.5.1 RAZLIKE V OZAVEŠČENOSTI O LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI TER DELU LOGOPEDA-SURDOPEDAGOGA MED STROKOVNO IN LAIČNO JAVNOSTJO ... 78
2.5.2 RAZLIKE V OZAVEŠČENOSTI O LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI MED STROKOVNO IN LAIČNO JAVNOSTJO ... 79
2.5.3 RAZLIKE V OZAVEŠČENOSTI O DELU LOGOPEDA- SURDOPEDAGOGA MED STROKOVNO IN LAIČNO JAVNOSTJO ... 80
2.5.4 RAZLIKE V OZAVEŠČENOSTI O IZOBRAŽEVANJU IN DELOVNIH MESTIH LOGOPEDA-SURDOPEDAGOGA MED STROKOVNO IN LAIČNO JAVNOSTJO ... 81
2.5.5 RAZLIKE V OZAVEŠČENOSTI O ZGODNJI LOGOPEDSKO- SURDOPEDAGOŠKI OBRAVNAVI MED STROKOVNO IN LAIČNO JAVNOSTJO ... 83
3 SKLEP ... 84
VIRI IN LITERATURA ... 87
KAZALO SLIK
Slika 1: Delitev motenj komunikacije... 10
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Kompetence logopeda-surdopedagoga v posameznih fazah praktičnega dela ... 13 Preglednica 2: Delovna mesta logopeda-surdopedagoga na področju vzgoje, izobraževanja in športa ... 28 Preglednica 3: Delovna mesta logopeda-surdopedagoga na področju zdravstva ... 30 Preglednica 4: Delovna mesta logopeda-surdopedagoga na področju socialnega varstva ... 30 Preglednica 5: Število zaposlenih logopedov-surdopedagogov glede na regije in ustanove .. 32 Preglednica 6: Opisne statistike spremenljivke »starost« ... 45 Preglednica 7: Vsebinski sklopi postavk iz vprašalnika ... 48 Preglednica 8: Frekvenčna porazdelitev odgovorov pri vprašanju »Strokovnjak, ki odkriva in (re)habilitira govorno-jezikovne motnje, je …« ... 50 Preglednica 9: Frekvenčna porazdelitev odgovorov (z možnostjo odgovora »ne vem«) na posamezne trditve, ki preverjajo ozaveščenost o logopediji in surdopedagogiki ... 52 Preglednica 10: Frekvenčna porazdelitev odgovorov trditev (brez možnosti odgovora »ne vem«), ki preverja poznavanje logopedije in surdopedagogike ... 53 Preglednica 11: Frekvenčna porazdelitev odgovorov (brez možnosti odgovora »ne vem«) pri vprašanju o načinih uresničevanja logopedije in surdopedagogike ... 54 Preglednica 12: Frekvenčna porazdelitev odgovorov (z možnostjo odgovora »ne vem«) na posamezne trditve, ki preverjajo poznavanje dela logopeda-surdopedagoga ... 56 Preglednica 13: Frekvenčna porazdelitev odgovorov (brez možnosti odgovora »ne vem« ) na posamezne trditve, ki preverjajo poznavanje dela logopeda-surdopedagoga ... 58 Preglednica 14: Frekvenčna porazdelitev odgovorov pri posameznih postavkah, ki preverjajo poznavanje področij, s katerimi se ukvarja logoped-surdopedagog... 60 Preglednica 15: Frekvenčna porazdelitev odgovorov pri posameznih postavkah, ki preverjajo poznavanje različnih populacij, s katerimi se logoped-surdopedagog srečuje pri svojem delu61 Preglednica 16: Frekvenčna porazdelitev odgovorov pri posameznih postavkah, ki preverjajo poznavanje oseb v različnih življenjskih obdobjih, ki jih obravnava logoped-surdopedagog . 63 Preglednica 17: Frekvenčna porazdelitev odgovorov (z možnostjo odgovora »ne vem«) pri trditvah, ki preverjajo poznavanje izobraževanja logopeda-surdopedagoga ... 65 Preglednica 18: Frekvenčna porazdelitev odgovorov (brez možnosti odgovora »ne vem«) pri trditvah, ki preverjajo poznavanje izobraževanja logopeda-surdopedagoga ... 66 Preglednica 19: Frekvenčna porazdelitev odgovorov pri posameznih postavkah, ki preverjajo poznavanje institucij, v katerih se zaposlijo logopedi-surdopedagogi v Sloveniji ... 67 Preglednica 20: Frekvenčna porazdelitev odgovorov pri posameznih postavkah, ki preverjajo poznavanje delovnih mest logopeda-surdopedagoga ... 68 Preglednica 21: Frekvenčna porazdelitev odgovorov na vprašanje »Študij logopedije in surdopedagogike v Sloveniji poteka na:« ... 69 Preglednica 22: Frekvenčna porazdelitev odgovorov pri posameznih postavkah, ki preverjajo poznavanje institucij, na katerih trenutno ni logopedov-surdopedagogov ... 70 Preglednica 23: Frekvenčna porazdelitev odgovorov (z možnostjo izbire odgovora »ne vem«) pri trditvah, ki preverjajo poznavanje zgodnje logopedsko-surdopedagoške obravnave ... 72 Preglednica 24: Frekvenčna porazdelitev odgovorov (brez možnosti izbire odgovora »ne vem«) pri trditvah, ki preverjajo poznavanje zgodnje logopedsko-surdopedagoške obravnave ... 75
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Opis vzorca glede na delitev na strokovno in laično javnost (izraženo v %) ... 42 Graf 2: Opis vzorca strokovne javnosti glede na področje dela (izraženo v %) ... 42 Graf 3: Opis vzorca glede na ustanovo, v kateri so zaposleni predstavniki strokovne javnosti (izraženo v %) ... 43 Graf 4: Opis vzorca glede na delovno mesto oz. študijsko smer predstavnikov strokovne javnosti (izraženo v %) ... 44 Graf 5: Opis vzorca glede na spol (izraženo v %)... 44 Graf 6: Opis vzorca po izobrazbi (izraženo v %) ... 45 Graf 7: Opis vzorca glede na osebno izkušnjo z logopedsko in/ali surdopedagoško obravnavo (izraženo v %) ... 46 Graf 8: Opis vzorca glede na vir informacij o logopediji in surdopedagogiki ter delu
logopeda-surdopedagoga (izraženo v %) ... 47
KAZALO KRATIC
ACSLPA Alberta College of Speech-Language Pathologists and Audiologists ASHA American Speech-Language-Hearing Association
CIRIUS center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje CKSG Center za komunikacijo, sluh in govor Portorož
CSGM Center za sluh in govor Maribor CSP centralno slušno procesiranje
CUDV center za usposabljanje, delo in varstvo
dB decibel
DlogS Društvo logopedov Slovenije DSP dodatna strokovna pomoč
ESLA European Speech and Language Therapy Association
FEAPDA European Federation of Associations of Teachers of the Deaf GJM govorno-jezikovne motnje
GJR govorno-jezikovni razvoj GN gluhota in/ali naglušnost
Hz hertz
IALP International Association of Communication Sciences and Disorders MCSP motnje centralnega slušnega procesiranja
NIJZ Nacionalni inštitut za javno zdravje
OŠ osnovna šola
SB splošna bolnišnica
SPA Speech Pathology Association of Australia SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika
UKC univerzitetni klinični center
UL Univerza v Ljubljani
URI univerzitetni rehabilitacijski inštitut
ZDA Združene države Amerike
ZGNL Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana
ZD zdravstveni dom
ZO zgodnja obravnava
ZUDV zavod za usposabljanje, delo in varstvo
1
UVOD
Logopedija je znanstvena disciplina, ki proučuje človeško komunikacijo in z njo povezane motnje v najširšem pomenu. Proučuje razvoj, procese in motnje komunikacije, govora in jezika ter tudi hranjenja in požiranja (ASHA, 2016; ESLA, 1997). Surdopedagogika je specialno- rehabilitacijska disciplina, katere naloga je vzgoja, izobraževanje in usposabljanje oseb z gluhoto in naglušnostjo (Jakopič in Savić, 1986; Surdopedagogija, b.d.). Logopedsko- surdopedagoško delo se nanaša predvsem na preprečevanje, (re)habilitacijo in ugotavljanje prisotnosti komunikacijskih motenj, njihovih vzrokov in posledic (ASHA, 2018; Department of Education and Science of Russian Federation, 2005, v Bezriadina, McNamara in Prendergast, 2006; ESLA, 1997).
Logopedija in surdopedagogika sta razmeroma mladi znanstveni disciplini in kot taki laični javnosti manj znani. Večina raziskav s področja javne ozaveščenosti o logopediji in delu logopeda, ki so bile narejene v drugih državah, je starih več kot 30 let, v njih pa so raziskovalci ugotovili slabo javno ozaveščenost (Breadner idr., 1987; Killary in Lass, 1981 v Ferguson, 2008; Lesser in Hassip, 1986; Parsons idr., 1983 v Ferguson, 2008). Večina raziskav potrjuje boljšo ozaveščenost strokovne javnosti (Breadner idr., 1987; Lesser in Hassip, 1986; Mahmoud idr., 2014; Chu idr., 2019). Raziskav o javni ozaveščenosti o surdopedagogiki in delu surdopedagogov nismo zasledili. Razlog za to bi lahko bil v tem, da je poklic surdopedagoga v tujini zajet v okviru drugih poklicev, npr. avdiologov ali specialnih pedagogov.
Ena ključnih nalog logopeda-surdopedagoga je ozaveščanje javnosti o komunikaciji, hranjenju in požiranju ter z njimi povezanimi motnjami (ASHA, 2016), s čimer vpliva na pozitiven odnos javnosti do oseb s komunikacijskimi motnjami oz. motnjami hranjenja in požiranja ter izboljšanje njihove kvalitete življenja (Chu idr., 2019). Javna ozaveščenost je bistvenega pomena, saj vpliva na pravočasen dostop do (zgodnje) logopedsko-surdopedagoške obravnave (Mahmoud idr., 2014). Posledično je ta učinkovitejša, traja krajši čas, je finančno ugodnejša (ASHA, 2013) in ima manjši vpliv na človekovo socialno in poklicno življenje (Ellis in Mauldin, 2013).
V magistrskem delu bomo raziskali javno ozaveščenost slovenske strokovne in laične javnosti o logopediji in surdopedagogiki ter delu logopeda-surdopedagogoga. Ozaveščanje je pomembno, saj izboljša zavedanje ljudi o logopedsko-surdopedagoškem delu in pomembnosti (zgodnje) logopedsko-surdopedagoške obravnave, omogoča pravočasen dostop do logopedsko- surdopedagoških obravnav, razvijanje logopedije in surdopedagogike kot znanstvenih disciplin ter najbolj pomembno, ustvarja empatično in razumevajočo družbo do ljudi s komunikacijskimi motnjami in motnjami hranjenja in požiranja.
2
1 TEORETIČNA IZHODIŠČA
Različna združenja logopedov-surdopedagogov po svetu (ASHA, DlogS, ESLA, IALP idr.) zaradi različne urejenosti sistemov, v katere sta logopedija in surdopedagogika vpeti, različne akademske umestitve logopedije in surdopedagogike na določeno področje znanosti, upoštevanja različnih teoretskih modelov, kulturnih in socialnih razlik med državami itd.
navajajo nekoliko različne definicije logopedije in surdopedagogike (ESLA, 2013). V nadaljevanju (glej poglavje Logopedija in surdopedagogika) smo zato združili bistvene elemente različnih definicij.
1.1 LOGOPEDIJA IN SURDOPEDAGOGIKA
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je logopedija opredeljena kot veda o govornih motnjah in njihovem odpravljanju, zdravljenju (Logopedija, 2014). Po opredelitvi European Speech Language Association – ESLA (2013) je logopedija interdisciplinarna znanstvena disciplina, specifično področje raziskovanja, pa tudi avtonomen in unikaten poklic, ki se uresničuje skozi prakso. Poklic logopeda je pravno urejen na nacionalnih ravneh v mnogo državah po Evropi in zunaj nje (Kogovšek, 2014). Logopedija kot znanstvena disciplina predstavlja presečišče medicinskih, jezikovnih, izobraževalnih in psiholoških znanstvenih disciplin. Logopedija proučuje človeško komunikacijo in z njo povezane motnje v najširšem pomenu. Komunikacija obsega vse procese, povezane z razumevanjem in tvorjenjem ustnega in pisnega jezika, ter različne oblike neverbalne komunikacije (DlogS, 2020a; ESLA, 1990; Ozbič idr., 2007).
Logopedijo zanimajo vsi gradniki jezika: glas (fonologija, prozodija), beseda (leksika), stavek (slovnica) in besedilo, vključno z vsebino (semantika), besediščem in uporabo jezika (pragmatika) (ESLA, 2013). Govorno-jezikovne motnje (v nadaljevanju: GJM) so motnje, povezane z govorom, jezikom, poslušanjem, razumevanjem, branjem, pisanjem, socialnimi veščinami, produkcijo glasu itd. Pomemben del logopedije je tudi proučevanje hranjenja in požiranja. Logopedija torej proučuje razvoj, procese in motnje komunikacije, govora, jezika, hranjenja in požiranja. Osredotoča se na etiologijo, ocenjevanje (pregledovanje, prepoznavanje, ocenjevanje in diagnosticiranje) in intervencijo (ozaveščanje, preventivno delovanje, svetovanje, odpravljanje, posvetovanje, upravljanje, (re)habilitacijo in izobraževanje) komunikacijskih motenj kot tudi motenj hranjenja in požiranja (DlogS, 2020a; ESLA, 1990).
American Speech-Language-Hearing Association – ASHA (2016) k temu dodaja še pravni vidik logopedije, edukacijo in administracijo. Dodaja tudi možnost pojavljanja omenjenih motenj tekom celotnega življenjskega obdobja, od novorojenčkov do starostnikov.
Logoped je strokovnjak za logopedijo (Logoped, 2014). V etičnem kodeksu logopedov Slovenije iz leta 1995 je logoped opredeljen kot: »[…] profesionalni nosilec procesa habilitacije in rehabilitacije oseb z motnjami govora in vseh jezikovnih modalitet. Program svoje dejavnosti ustvarja s pomočjo logopedske preventive, diagnostike, logopedskega tretmana in protetike, v okviru zdravstvenega varstva, vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, samostojnih dejavnosti in v sodelovanju z drugimi strokovnimi sodelavci (Prosnik in Marušič, 1995).« Ta opredelitev do danes ni bila spremenjena. Logoped je popolnoma kompetenten za preprečevanje, ocenjevanje, odpravljanje in znanstveno raziskovanje človeške komunikacije in z njo povezanih motenj. V večini držav logoped lahko samostojno
3
diagnosticira in izvaja terapijo1 za osebe z GJM in z motnjami hranjenja in požiranja (ASHA, 2016). Kljub temu da je ocenjevanje komunikacijskih motenj pri posamezniku kompleksen proces, ki pogosto zahteva timski pristop, je logoped avtonomen in lahko postavi diagnozo na podlagi testiranja in kliničnega opazovanja ter oblikuje hipoteze o poteku in trajanju terapije.
Naloga logopeda je, da pri posamezniku doseže najbolj optimalen in samostojen način komunikacije oz. poišče učinkovit in varen način hranjenja in požiranja glede na posameznikovo socialno, izobraževalno in delovno okolje ter da posamezniku pomaga pri ponovni vključitvi vanje. Logoped sodeluje z družino in širšim okoljem, v katerega je vpet posameznik, in z njimi ustvarja okolje za optimalno komunikacijo in/ali hranjenje in požiranje (ESLA, 1990; Ozbič idr., 2007). Resnost in težavnost GJM ni odvisna samo od objektivne ocene logopeda, pač pa tudi od posameznika, njegovega doživljanja motnje in njegovega okolja (Ozbič idr., 2007).
Surdopedagogika združuje znanje s področja vzgoje in izobraževanja kot tudi znanje s področja rehabilitacije gluhote in naglušnosti, tj. učenja in razvoja slišanja in poslušanja, komunikacije, branja in pisanja, govorno-jezikovnega razvoja (v nadaljevanju: GJR) in psihosocialnega svetovanja otroku z gluhoto ali naglušnostjo ter njegovim staršem (Department of Education and Science of Russian Federation, 2005, v Bezriadina idr., 2006).
SSKJ navaja, da je surdopedagog strokovnjak za surdopedagogiko (Surdopedagog, 2014), ki je definirana kot specialna pedagogika za slušno prizadete (Surdopedagogika, 2014). Naloga surdopedagogike je vzgoja, izobraževanje in usposabljanje oseb z gluhoto ali naglušnostjo, pa tudi (re)habilitacija oseb z gluhoto in naglušnostjo, pri čemer upošteva zakonitosti skrbi za osebe z gluhoto in naglušnostjo v odvisnosti od socialnih in pravnih sistemov, v katere je vpeta.
Surdopedagogika proučuje učenje govora in jezika kot sredstva za pridobivanje znanja in razvija specifične metode, postopke, pripomočke, uporabne za poučevanje oseb z gluhoto in naglušnostjo. Poleg tega razvija cilje in vsebino surdopedagoškega izobraževanja ter različne organizacijske oblike dela med poukom (Jakopič in Savić, 1986; Surdopedagogija, b.d.).
Surdopedagog je učitelj oseb z gluhoto in naglušnostjo, ki ima znanje s področja pedagogike in medicine. Njegovo delo obsega preventivno, rehabilitacijsko in terapevtsko delo na vseh stopnjah in oblikah vzgoje, izobraževanja in usposabljanja oseb z gluhoto in naglušnostjo.
Naloga surdopedagoga je razvijanje optimalnega GJR, razvoja poslušanja ali optimalnega načina poslušanja in komunikacije osebe z gluhoto ali naglušnostjo (ASHA, 2018; Bezriadina idr., 2006; Hernja idr., 2010; Marciniak-Firadza, 2019). Surdopedagog glede na individualne potrebe otroka z izgubo sluha prilagaja otrokovo rehabilitacijo ter vzgojo in izobraževanje, pri čemer izdela program dela (individualni, individualizirani), letni načrt dela in priprave na delo z otrokom. Med delom uporablja različna didaktična sredstva, svoje izdelane pripomočke, sodobne elektroakustične aparate in druge tehnične pripomočke, ki prispevajo k rehabilitaciji osebe z izgubo sluha. Vodi tudi predpisano dokumentacijo o svojem delu in posameznikovem
1 V magistrskem delu bosta uporabljena izraza obravnava in terapija. Z izrazom obravnava bomo naslavljali vse faze praktičnega dela logopeda-surdopedagoga: pridobivanje anamneze, ocenjevanje in diagnostiko, določanje ciljev, terapijo in zaključek terapije. Izraz obravnava bo uporabljen tudi v besedni zvezi zgodnja obravnava, saj je to v Sloveniji splošno uveljavljen termin. Z izrazom terapija bomo naslavljali del logopedsko-surdopedagoške obravnave, v katerem se logoped-surdopedagog osredotoči na odpravljanje motenj komunikacije, govora in jezika, hranjenja in požiranja, pa čeprav se terapija ves čas prepleta z drugimi fazami logopedsko-surdopedagoškega obravnave.
4
razvoju ter napredku in sodeluje pri pripravi učno-vzgojnih načrtov. Surdopedagog deluje interdisciplinarno: povezuje se s strokovnjaki z drugih področij in z zunanjimi ustanovami, ki so vključene v rehabilitacijo in/ali vzgojo in izobraževanje osebe z gluhoto ali naglušnostjo.
Surdopedagog pomaga osebi z gluhoto ali naglušnostjo pri prilagajanju na življenje z izgubo sluha (Schow in Nerbonne, 2002). Surdopedagog skrbi za svoj profesionalni in osebni razvoj, kar vključuje pridobivanje novega znanja, spremljanje novosti na področju rehabilitacije, vzgoje in izobraževanja oseb z gluhoto ali naglušnostjo, udeležbo na različnih predavanjih, sodelovanje na strokovnih srečanjih, v komisijah idr. Njegova naloga je ozaveščanje javnosti in posredovanje pridobljenih informacij s področja surdopedagogike strokovnjakom z drugih področij, staršem, sorodnikom idr.
Marciniak-Firadza (2019) poleg že omenjene vloge surdopedagoga poudarja še raziskovalno delo in vlogo surdopedagoga v diagnostičnem in terapevtskem procesu obravnave otroka z gluhoto ali naglušnostjo s pedagoškega vidika (ne pa tudi z medicinskega vidika – avdiologije).
V tuji literaturi zasledimo še druge izraze za surdopedagoga, npr. teacher of deaf and hard of hearing, educator of deaf, teacher of persons who are hard of hearing …
Tudi pri nas se je naziv za logopeda-surdopedagoga skozi zgodovino spreminjal. Razlog za to je predvsem različna umeščenost logopedije in surdopedagogike v akademskem okolju.
Izobraževanje za logopede-surdopedagoge se je pri nas sprva odvijalo v okviru študija defektologije (danes specialne in rehabilitacijske pedagogike), zato je bil pridobljen naziv logopedov-surdopedagogov defektolog za osebe z motnjami sluha in govora; od leta 2010 je študij logopedije in surdopedagogike (v nadaljevanju: LOGO-SURDO) v Sloveniji samostojen študijski program (Košir in Kogovšek, 2005; Ozbič idr., 2007). Po končanem drugostopenjskem študijskem programu LOGO-SURDO študent_ka pridobi naziv magister_ica profesor_ica logopedije in surdopedagogike, zato bomo v nadaljevanju pri naslavljanju poklica logopeda in surdopedagoga uporabljali izraz logoped-surdopedagog.
1.1.1 ZGODOVINA LOGOPEDIJE IN SURDOPEDAGOGIKE
Opazovanje in rehabilitacija govorno-jezikovnih motenj ter gluhote in naglušnosti (glej poglavje Motnje komunikacije, hranjenja in požiranja) segata daleč v preteklost. Prvi znani primer izobraževanja oseb z gluhoto prihaja iz Španije. V 16. stoletju so namreč posamezni učitelji pokazali zanimanje za šolanje plemiških dečkov z gluhoto. Izobraževanje je prevzela duhovščina in je potekalo v samostanih, redkeje tudi na domu otrok, kamor so poslali zasebne učitelje. V 17. stoletju se je zanimanje za izobraževanje oseb z gluhoto razširilo po zahodni Evropi. Oblikovali sta se dve paradigmi surdopedagogike, oralna (govorna) in manualna (kretalna). Na podlagi španskih začetkov je v Franciji Charles-Michel de l'Eppee pričel z izobraževanjem po manualni metodi in pomembno vplival na formalizacijo izobraževanja oseb z gluhoto, saj je bila Francija prva država, ki je institucionalizirala izobraževanje za osebe z gluhoto (Zimmerman in Horejes, 2019). Nasprotno je Samuel Heinicke v Nemčiji osebe z gluhoto poučeval z oralno metodo, pri čemer je poleg pisanja, kretenj in gest uporabljal tudi govor in branje z ustnic (Berke, 2020).
Enega prvih primerov premagovanja GJM zasledimo v času antične Grčije. Takratni grški politik Demosten je svoje govorne težave premagoval tako, da je med govorjenjem v ustih držal
5
kamenčke. Logopedija, kot jo poznamo danes, se je v Evropi začela razvijati šele v 19. stoletju.
Gre za čas številnih novih znanstvenih dognanj, ki so vplivala na razvoj logopedije (ESLA, 2013).
Prvega opazovanja glasilk z laringoskopom se je leta 1854 lotil Manuel Garcia. Kasneje so njegovo delo nadaljevali Ludwig Turck, Johann Nepomuk Czermak in Theodor Billroth. Truck in Nepomuk Czermak sta poleg opazovanja glasilk proučevala še patologijo glasu, Billroth pa je izvedel celo prvo kirurško odstranitev grla. V tem času se je razvijalo tudi področje avdiologije. Alfonso Corti je prvi opisal anatomijo ušesa, Anton von Tröltsch pa patologijo njegovega delovanja. Leta 1863 je sledila ustanovitev prve otološke šole, njen ustanovitelj je bil Adam Politzer. Še istega leta so nastale avdiološke smernice za zdravljenje oseb z gluhoto in naglušnostjo, za katere je bil zaslužen Friedrich Bezold. Govorno-jezikovne motnje so bile prvič opisane v monografiji Die Störungen der Sprache, ki je bila izdana leta 1877 in je delo nemškega fizika in zdravnika Adolfa Kussmaula (Leahy, 1999).
Pomembno vlogo za razumevanje nastanka govorne produkcije in razumevanje govora imata zagotovo Pierre Paul Broca in Carl Wernicke z njunim odkritjem dveh možganskih področij, ki se nahajata v temporalno-parietalnem delu možganov in v posteriorno-inferiornih delih frontalnega režnja. Broca je leta 1861 na podlagi opazovanja pacienta po možganski kapi opisal območje možganske motorične skorje, odgovorne za govorno produkcijo. Le nekaj let kasneje, leta 1847, je Wernicke odkril še področje v možganih, ki je odgovorno za razumevanje govora (prav tam).
Logopedija se je kot samostojna znanstvena disciplina na svetovni ravni začela uveljavljati konec 19. stoletja oz. na začetku 20. stoletja. Vse od takrat je razvoj poklica logopeda dobro dokumentiran. Prvi logopedi v Evropi in Združenih državah Amerike, ki so delali z osebami z govorno-jezikovnimi motnjami, so bili pravzaprav strokovnjaki iz logopediji sorodnih znanstvenih disciplin, npr. vzgoje in izobraževanja ali medicine (Duchan, 2001). Tako je npr.
v Veliki Britaniji in v ZDA razumevanje GJM privedlo do nudenja pomoči otrokom z GJM (posebej z jecljanjem) v šolah; na Dunaju pa se je najprej leta 1895 odprl prvi laringološki center, na katerem so proučevali različne vidike govora in rehabilitacije GJM, leta 1921 pa so pričeli še s prvimi usposabljanji za logopede, takrat sicer učitelje za otroke z GJM (Leahy, 1999). Najzgodnejša logopedska izobraževanja so temeljila na eklektičnem pristopu, tj.
povezovanju različnih teorij s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva. Poudarek je bil na razumevanju razvoja in motenj govora, jezika in komunikacije kot tudi na razumevanju vpliva govora, jezika in komunikacije na mišljenje in socialno vedenje posameznika. Zaradi kulturnih, socialnih, sistemskih idr. razlik in zgodovinskega ozadja držav je prihajalo in še vedno prihaja do razlik v razvoju logopedije. Tako je logopedija danes v vzhodni in srednji Evropi večinoma del vzgojno-izobraževalnega sistema, drugod po Evropi pa del zdravstvenega sistema (ESLA, 2013). V zgodnjih letih 20. stoletja so se logopedi v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ukvarjali pretežno z motnjami artikulacije. Kasneje so se vse pogosteje začenjali srečevati tudi z drugimi govornimi motnjami, npr. jecljanjem, glasovnimi motnjami in z motnjami branja, npr.
disleksijo (Duchan, 2001). Prvič so GJM, ki nastanejo kot posledica poškodb glave in možganov, tj. afazije, bolj natančno raziskovali med prvo svetovno vojno. Ugotovili so, da so vojaki z omenjenimi poškodbami imeli težave s tvorjenjem in razumevanjem govora ter tudi z branjem in pisanjem (Leahy, 1999). Elridge (1968, v Ferguson, 2008) navaja, da je logopedija kot samostojna veda postala prepoznavna v 30. letih 20. stoletja ravno zaradi rehabilitacije GJM
6
številnih žrtev med 2. svetovno vojno in po njej. V Evropi, npr. v Avstriji, Nemčiji in na Danskem, so takrat že obstajale klinike za odpravljanje GJM.
Najstarejša mednarodna organizacija, ki združuje logopede-surdopedagoge po vsem svetu, je Mednarodno društvo logopedov in foniatrov (ang. International Association of Logopedics and Phoniatrics – IALP). Ustanovljeno je bilo leta 1924 na prvem logopedskem kongresu in deluje še danes (ESLA, 2013; Leahy, 1999). Leto kasneje, leta 1925, so v ZDA ustanovili akademijo za korekcijo govora, ki je med svojim delovanjem večkrat spremenila ime in jo danes poznamo pod imenom Ameriško združenje za govor, jezik in sluh (ang. The American Speech-Language- Hearing Association – ASHA). Gre za eno največjih in najbolj poznanih logopedsko- avdioloških društev na svetu (ASHA, 2020b). Avstralske logopede združuje društvo Speech Pathology Association of Australia – SPA, sicer ustanovljeno leta 1949 (SPA, 2020). Obstaja tudi Evropsko društvo logopedov (ang. European Speech and Language Therapy Association – ESLA). Ustanovljeno je bilo leta 1988 in je do leta 2013 povezovalo 30 držav oz. 33 združenj logopedov (ESLA, 2013, 2020). Med starejša društva logopedov-surdopedagogov štejemo tudi društvo logopedov na Danskem (ustanovljeno leta 1912), Nizozemskem (ustanovljeno leta 1927) in v Veliki Britaniji (ustanovljeno leta 1945). V zadnjih 20 letih so se oblikovala še društva v drugih evropskih državah, npr. na Malti, Hrvaškem, Slovaškem, v Estoniji, Latviji, Litvi, Romuniji in nenazadnje tudi v Sloveniji (ESLA, 2013).
1.1.1.1 Zgodovina slovenske logopedije in surdopedagogike
Izobraževanje otrok z gluhoto se je na naših tleh začelo v času Avstro-Ogrske monarhije. Takrat je francoska kraljica Marija Antoinetta bratu Jožefu II. pokazala pariško šolo za osebe z gluhoto, ki jo je vodil Charlesa de l'Eppe. Jožef II. ga je povabil na Dunaj z namenom, da bi tam odprl šolo za otroke z gluhoto, vendar je de l'Eppe ponudbo zavrnil in ostal v Parizu. Jožef II. je zato na izobraževanje v Pariz poslal opata Storka in profesorja nemškega jezika Maya. Že leto kasneje, leta 1779, so odprli prvi zavod za osebe z gluhoto na Dunaju. Leta 1802 je bil odprt še zavod v Vacu, v Budimpešti. Izkazalo se je, da zavoda ne moreta sprejeti številnih otrok z gluhoto, zato so rešitev našli v tem, da so učiteljem na Dunaju razposlali knjigo Nazorni pouk mišljenja in govora, katere avtor je učitelj dunajskega zavoda za gluhe Franz Herman Czech;
Budimpešta pa je po Vojvodini razposlala delo direktorja vackega zavoda, Antona Schwarzerja, z naslovom Učna metoda za poučevanje gluhonemih za učitelje. Učitelji v rednih šolah naj bi tako poleg slišečih učencev poučevali še otroke z gluhoto. To je bilo zapisano tudi v šolskem zakonu Slovenije (14. 5. 1869), ki je določal, da naj se učitelji rednih šol seznanijo s poučevanjem gluhih (Jakopič in Savić, 1986).
Za začetek šolanja otrok z gluhoto na območju današnje Slovenije so bili zaslužni posamezni učitelji, ki so v svoje redne razrede sprejeli tudi otroke z gluhoto, pa tudi duhovniki in redovnice, ki so ustanavljali zavode za omenjene otroke (Jakopič in Savić, 1986; Zupanič Slavec, 2012).
Jakopič in Savić (1986) velike zasluge za izobraževanje surdopedagogov pripisujeta predavatelju na ljubljanskem liceju, Antonu Jarcu. Dunajska vlada sprva sicer ni bila naklonjena šolam za otroke z gluhoto. Vlada jih je podprla (podržavila) šele po nekajletnem delovanju. V tem obdobju so se pri nas odprli in delovali trije večji zavodi, in sicer:
7
- zavod za otroke z gluhoto v Gorici (1840–1919), ki ga je ustanovil duhovnik Valentin Stanič in so ga vodili slovenski duhovniki, vendar je zavod leta 1919 po podpisu Saintgermainskega miru pripadel Italiji;
- šola za gluhoneme deklice v Šmihelu (1886–1904), ki so jo ustanovile sestre notredamke in je delovala do odprtja Zavoda v Ljubljani, ter
- Zavod za gluhoneme dečke in deklice v Ljubljani (1900–1905 kot zasebna ustanova, 1905–1919 kot državni zavod, 1919–1941 kot Banovinski zavod za gluhoneme v Ljubljani).
Obdobje, v katerem je delovala ljubljanska gluhonemnica, predstavlja razcvet slovenske surdopedagogike in logopedije. Sprva sta jo vodila Štefan Primožič in Josip Armič, ki sta se šolala na dunajski gluhonemnici. Nasledil ju je Janko Ptanecki, ki se je zavzemal za 8-letno šolanje otrok z gluhoto. Pouk v gluhonemnici je takrat za razliko od pouka v drugih šolah potekal v slovenščini in ne v nemščini (Zupanič Slavec, 2012). Jakopič (1972, str. 164) kot
»[…] zlato dobo gluhonemnice, najbolj vzornega zavoda za gluhoneme otroke v bivši Jugoslaviji [...]« opredeli čas med letoma 1907 in 1939, ko je ravnateljeval Fran Grm. Kljub preštevilnim šolarjem in pomanjkanju posluha oblasti za obstoj gluhonemnice, se je pedagoško delo v njej ves čas razvijalo (Jakopič, 1972).
2. januarja 1942 so v gluhonemnici ustanovili prvi logopedski oddelek, ki so ga vodili: Vilko Mazi, Albin Ogorelec in Zdravko Omerza (prav tam), leta 1952 pa še avdiološki oddelek (Jakopič in Savić, 1986). Oddelek za logopedijo so leta 1940 odprli še na Državni šolski polikliniki (Jakopič, 1985). Področje logopedije in surdopedagogike se je kmalu razvilo do te mere, da je bil leta 1945 odprt Zavod za korekcijo sluha in govora v Portorožu. Leta 1958 so odprli foniatrični oddelek na ljubljanski kliniki za otorinolaringologijo, ki ga je vodila dr.
Zlatica Hribar (Jakopič, 1985; Zupanič Slavec, 2012). Ljubljanski zavod se je po letu 1960 usmeril v izobraževanje surdopedagogov. Takrat je bila ustanovljena tudi Surdosekcija Slovenije v okviru Zveze društev defektologov Jugoslavije (Jakopič, 1980). Od leta 1961 so bile logopedsko-surdopedagoške terapije dostopne v okviru Centralnega otroškega dispanzerja, ponekod tudi v okviru Mentalno higienskih oddelkov (Jakopič, 1985). Center za sluh in govor Maribor je bil ustanovljen 29. 6. 1962, še istega leta sta v Zdravstvenem domu Maribor pričeli delovati dve logopedski ambulanti. Kasneje se je logopedsko delo širilo tudi v druge kraje in ustanove: 1975 v Slovensko Bistrico (enkrat tedensko), 1977 v Splošno bolnišnico Maribor, 1980 v Lenart na osnovno šolo (v nadaljevanju: OŠ), 1981 v Slovensko Bistrico na OŠ in v zdravstveni dom (v nadaljevanju: ZD) ter v ZD Ruše, 1982 na Oddelek za nevrološke bolezni, 1995 na Oddelek za otorinolaringologijo, 2001 v ZD Ormož, 2004 pa še v ZD Lenart (CSGM, 2020). Oddelki za logopedijo so bili na Centru za korekcijo sluha in govora v Portorožu ter v zaledju, v Novi Gorici in na Stari Gori, odprti leta 1963 (Jakopič, 1985). Logopedske in surdopedagoške obravnave so bile na Slovenskem nekaj časa ločene; surdopedagoške obravnave so se izvajale pretežno v vrtcih, logopedske pa tudi v drugih ustanovah. Mobilna logopedska služba je v Portorožu zaživela leta 1962, mobilna surdopedagoška služba za predšolske otroke pa leta 1986; drugod po Sloveniji je mobilna služba začela delovati v 70. letih (Jakopič in Savić, 1986).
Logopedi-surdopedagogi v Sloveniji so se najprej povezali v Društvu specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, natančneje v Logosekcijo, leta 1958. Leta 1995 je ta sprejela Etični kodeks in strokovne standarde logopedov Slovenije, avtoric Prosnik in Marušič (1995). Društvo
8
logopedov Slovenije (DlogS), kot ga poznamo danes, je bilo ustanovljeno leta 2004. Leto kasneje je postalo polnopravni član ESLA-a, leta 2010 pa še IALP-a. Danes DlogS združuje 173 logopedov (DlogS, 2020č). V okviru Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije poleg Logosekcije še vedno deluje tudi Surdosekcija, ki je od leta 1996 članica Evropske zveze društev učiteljev gluhih, t. i. Federation Europeenne des Associations de Professeures de Deficients Auditifs – FEAPDA (Društvo specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije, 2020). V preteklosti so se vsi logopedi-surdopedagogi vključevali v Logo- in Surdosekcijo Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, saj samostojna študijska smer Logopedije in surdopedagogike ni obstajala, bila je del študija Specialne in rehabilitacijske pedagogike (oz. Defektologije), logopedi-surdopedagogi pa so se združevali v sekcije znotraj društva glede na področje dela. Tudi danes se bolj kot po strokovnem nazivu logopedi-surdopedagogi v Sloveniji združujejo glede na področje dela. Tako se v DlogS večinoma vključujejo logopedi-surdopedagogi, zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, študenti in upokojeni logopedi-surdopedagogi; v Logo- in Surdosekcijo Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov pa logopedi-surdopedagogi, zaposleni v vzgoji in izobraževanju.
Kljub temu da so logopedi-surdopedagogi včlanjeni v različna društva in sekcije, med seboj neprestano sodelujejo in delajo za skupno dobrobit logopedije in surdopedagogike kot tudi poklica logopeda-surdopedagoga (S. Seme, osebna komunikacija, 7. 1. 2021).
1.2 PODROČJA LOGOPEDSKO-SURDOPEDAGOŠKEGA DELA Logopedsko-surdopedagoško delo se uresničuje skozi preventivo, detekcijo, diagnostiko, terapije, svetovanje, raziskovalno delo, upoštevanje etičnega kodeksa in osebni strokovni razvoj logopeda-surdopedagoga (ASHA, 2018; ESLA, 1990).
1. Preventiva – Logoped-surdopedagog deluje preventivno, da bi preprečil pojav ali nadaljnji razvoj motenj komunikacije. To doseže z edukacijo, ozaveščanjem, izvajanjem presejalnih testov za zgodnjo obravnavo pri otrocih, mladostnikih in odraslih in z drugimi dejanji v okolju, v katerem deluje.
2. Ocenjevanje in diagnostika – Ocenjevanje zahteva izčrpno ovrednotenje komunikacijske funkcije in sluha ter njunih komponent pri posamezniku ter tudi spremljanje morebitnih na novo nastalih sprememb. Ocenjevanje je proces, ki se dogaja ves čas in pogosto zahteva sodelovanje s strokovnjaki drugih področij. Logoped- surdopedagog postavi diagnozo na podlagi objektivnega testiranja in kliničnega opazovanja, ob tem pa oblikuje načrt o poteku in času terapije.
3. Terapija (intervencija) – Logopedsko-surdopedagoška terapija je lahko direktna ali indirektna. Vključuje terapijo, rehabilitacijo in integracijo v socialno in delovno okolje posameznika kot tudi zgodnjo intervencijo, vodenje in svetovanje. Logoped- surdopedagog posameznika pripelje do najbolj optimalnega načina komuniciranja, ki je skladen z njegovim socialnim, izobraževalnim in delovnim okoljem oz. do komunikacijsko samozadostnega načina sporazumevanja. Bistven del terapije je ocenjevanje komunikacijske uspešnosti posameznika.
4. Etični kodeks – Logoped-surdopedagog je zavezan etičnemu kodeksu logopedov surdopedagogov in drugim pravnim aktom, ki se tičejo ustanov, v katerih je zaposlen.
9
5. Raziskovalno delo in izobraževanja – Logoped-surdopedagog ves čas izpopolnjuje svoje znanje in praktične veščine, prispeva k razvoju stroke z deljenjem lastnega znanja (izdaja publikacij, udeležba in prispevki na kongresih, predavanjih, seminarjih idr.), se vključuje v izobraževalni proces mlajših kolegov (mentorstvo študentom, pripravnikom idr.), sodeluje pri strokovnih raziskavah itd.
Logopedija in surdopedagogika obravnavata vse motnje, povezane s komunikacijo, govorom in jezikom, ki so sicer med najbolj kompleksnimi funkcijami možganov, kot tudi motenj, povezanih s slušnim, ravnotežnim, vizualnim, kognitivnim (vključno z učenjem), oralno- mišičnim, dihalnim, požiralnim in vokalnim funkcioniranjem posameznika (ESLA, 1990).
Omenjene motnje se lahko pojavijo kot posledica nekaterih bolezenskih stanj. Tako logoped- surdopedagog pri svojem delu prihaja v stik tudi z osebami z amiotrofično lateralno sklerozo, afazijo, avtistično motnjo, cerebralno paralizo, razcepi v orofacialnem področju, kognitivno- komunikacijskimi motnjami, demenco, rakavimi obolenji (predvsem v predelu vratu in glave), po odstranitvi (dela) grla, multiplo sklerozo, miofunkcionalno motnjo, nevrološko motorično govorno motnjo (apraksija, dizartrija), disfunkcijo glasilk, Parkinsonovo boleznijo, travmatsko poškodbo glave, velofaringealno disfunkcijo itd. (ASHA, 2016).
Logopedsko-surdopedagoško delo se osredotoča na diagnostiko in terapijo motenj, ki se kažejo v zmanjšani komunikacijski učinkovitosti posameznika. V grobem lahko motnje, s katerimi se ukvarja logoped-surdopedag, razdelimo v dve skupini (prav tam):
- motnje komunikacije, govora in jezika;
- motnje hranjenja in požiranja.
1.2.1 MOTNJE KOMUNIKACIJE, HRANJENJA IN POŽIRANJA
Komunikacija pomeni izmenjavo informacije oz. sporočila v znakovnem sistemu med virom informacije in prejemnikom (McArthur, 1992, v Bishop in Norbury, 2008). Primarni način komunikacije med ljudmi je jezik (bodisi besedni ali znakovni), kljub temu pa komunikacija zajema tudi druge načine sporočanja, npr. obrazno mimiko, telesno govorico, neverbalno komunikacijo (Bishop in Norbury, 2008). Ljubešić in Cepanec (2012) navajata, da s komunikacijo osebe miselno vplivajo druga na drugo, tj. izmenjujejo informacije, ki vplivajo na posameznikovo zavest in vedenje. ASHA (1993) opisuje komunikacijske motnje kot nezmožnost sprejemanja, pošiljanja, obdelave in razumevanja konceptov v besednem, nebesednem ali grafično-simbolnem sistemu. Motnje se lahko pojavijo na ravni sluha, jezika in/ali govora v blagi, srednji ali težji obliki. Glede na to, kdaj v življenju se pojavijo, ločimo razvojne in pridobljene motnje komunikacije. Razvojne motnje se pojavijo v času govorno- jezikovnega razvoja, medtem ko se pridobljene motnje komunikacije pojavijo kasneje v življenju bodisi kot primarne ali sekundarne posledice bolezenskega stanja. Različne motnje v komunikaciji se pri posameznikih pojavljajo ločeno ali v najrazličnejših kombinacijah. Pri posamezniku torej lahko zaznamo le jezikovne motnje ali pa kombinacijo govornih in jezikovnih motenj.
Na Sliki 1 predstavljamo grobo delitev komunikacijskih motenj.
10 Slika 1: Delitev motenj komunikacije
Prirejeno po ASHA. (1993). Definitions of communication disorders and variations.
https://www.asha.org/policy/RP1993-00208/
Jezik je zapleten in točno določen sistem, v katerem združujemo majhno število elementov v s pravili določeno zaporedje, da bi tvorili neskončno število pomenov (Bishop in Norbury, 2008).
Je sistem, ki nam omogoča posredovanje misli v drugim ljudem zaznavno obliko. Biti dober uporabnik jezika zahteva dve ključni zmožnosti: obvladanje ekspresivnega jezika, tj. zmožnost oblikovanja miselne ideje v jezikovno obliko in simbole, ter obvladovanje receptivnega jezika, tj. zmožnost razumevanja pomena, ki ga sogovornik izrazi z uporabo jezika (Crystal, 2009, v Rosenbaum in Simon, 2016). Jezikovne motnje (ASHA, 1993, 2016) predstavljajo motnje v razumevanju in/ali uporabi govorjenega, pisnega jezika oz. drugega simbolnega sistema komunikacije, npr. znakovnega jezika. Jezikovne motnje delimo na ekspresivne jezikovne motnje, pri katerih imajo osebe težave pri izražanju oz. uporabi jezika, in na receptivne jezikovne motnje, pri katerih imajo osebe težave z razumevanjem jezikovno izraženega sporočila. Ekspresivna in receptivna jezikovna motnja se lahko pojavljata ločeno ali v kombinaciji (Rosenbaum in Simon, 2016). Jezikovne motnje vplivajo na obliko (fonologija, morfologija, sintaksa), vsebino (semantika) in/ali funkcijo (pragmatika) jezika. Med jezikovne motnje uvrščamo tudi motnje pred-jezikovne komunikacije in paralingvistične komunikacije (ASHA, 2016).
Najpogosteje se jezik ljudi izraža v govoru. Vsebina govora je izražena z besedami, ki jo tvorijo manjše enote govorjenih glasov ali fonemov (Bishop in Norbury, 2008). Govor je tvorba pomenskih zvokov (glasov in besed), ki nastanejo z zapletenimi koordiniranimi gibi vokalnega mehanizma (Rosenbaum in Simon, 2016). Glas nastane, ko izdišni zrak iz pljuč pripotuje do glasilk in ju zaniha. Časovno usklajeni in koordinirani gibi artikulatorjev (čeljust, ustnice, jezik, mehko nebo, zobje, žrelo) spreminjajo glas v govorjene glasove ali foneme jezika. Govor zahteva usklajeno dihanje, tvorbo glasu (fonacijo) in tvorbo glasov (artikulacijo) (Hočevar Boltežar, 2010). Govorne motnje so motnje tvorjenja govora, nepravilna izgovarjava posameznih glasov ali skupine glasov, motnje v produkciji govora in motnje fluentnosti govora, kar se odraža v zmanjšani razumljivosti govora (Rosenbaum in Simon, 2016). Avtorji (ASHA,
KOMUNIKACIJSKE MOTNJE
GOVORNE MOTNJE
MOTNJE ARTIKULACIJE
MOTNJE FLUENTNOSTI
GLASOVNE MOTNJE
JEZIKOVNE MOTNJE
OBLIKA JEZIKA
VSEBINA JEZIKA
FUNKCIJA JEZIKA
MOTNJE SLUHA
GLUHOTA
NAGLUŠNOST
MOTNJE CENTRALNEGA
SLUŠNEGA PROCESIRANJA
11
1993; Bishop in Norbury, 2008; Rosenbaum in Simon, 2016) govorne motnje delijo v tri skupine: motnje govorjenih glasov (artikulacijske motnje, fonološke motnje, dizartrija, apraksija), glasovne motnje (npr. afonija, disfonija, netipična produkcija glasu, motnje v višini, glasnosti, resonanci, trajanju glasu itn.) in motnje fluentnosti (npr. jecljanje in brbotanje).
Za zaznavo zvoka je odgovorno človeško uho. Po njem, natančneje po zunanjem in srednjem ušesu, se zvok, valovanje zgoščin in razredčin po zraku, prenese in ojači na valovanje tekočine v notranjem ušesu. Tam se vzdražijo zaznavne celice, dlačnice, ki prenesejo impulz naprej po slušno-ravnotežnem živcu. S transdukcijo se mehanska energija spremeni v elektrokemične impulze, ki se prevajajo po osrednjem živčevju vse do področij v možganski skorji, odgovornih za slušno zaznavo. Sluh je osnova za razvoj poslušanja, jezika in govora. Odvisen je od anatomskih in fizioloških dejavnikov. Občutljiv je v območju 20–20.000 Hz, za zaznavanje in razumevanje govora je najpomembnejše območje 500–4.000 Hz. Motnje sluha razdelimo v dve skupini (ASHA, 1993): gluhota in naglušnost. Gluhota pomeni popolno izgubo sposobnosti slišanja na enem ali obeh ušesih; na ravni 81 dB ali več, povprečno na frekvencah 500, 1000, 2000 in 4000 Hz. Naglušnost pomeni popolno ali delno izgubo sposobnosti slišanja na enem ali obeh ušesih; na ravni 26 dB ali več, povprečno na frekvencah 500, 1000, 2000 in 4000 Hz (World Health Organization, 2020). Battelino idr. (2015) v Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami navajajo, da imajo otroci z naglušnostjo povprečno izgubo sluha na govornem področju na frekvencah 500, 1000, 2000 in 4000 Hz manj kot 110 dB (lažja izguba sluha – povprečna izguba sluha v govornem območju od 26 do 40 dB; zmerna izguba sluha – povprečna izguba v govornem območju od 41 do 60 dB; težka izguba sluha – povprečna izguba v govornem območju od 61 dB do 90 dB), otroci z gluhoto pa več kot 110 dB (najtežja izguba sluha – povprečna izguba v govornem območju od 91 do 110 dB; popolna izguba sluha, tj. gluhota – povprečna izguba sluha v govornem območju nad 110 dB). Gluhota ali naglušnost vplivata na posameznikov razvoj, razumevanje, tvorjenje in/ali ohranjanje govora in/ali jezika. Težave se pojavljajo pri zaznavanju, prepoznavanju, razlikovanju, razumevanju in dojemanju slušnih informacij (ASHA, 1993).
Centralno slušno procesiranje (v nadaljevanju: CSP) je zaznavno procesiranje oz. obdelava slušnih informacij v centralnem slušnem živčnem sistemu. CSP je sestavljeno iz mehanizmov, ki ohranjajo, izboljšujejo, analizirajo, spreminjajo, organizirajo in interpretirajo informacije, ki prihajajo s slušnih perifernih poti. Našteti mehanizmi so osnova za: slušno diskriminacijo, časovno obdelavo slušnih informacij (prepoznavanje slušnih vzorcev; časovni vidik sluha, vključno s časovno integracijo, časovno ločljivostjo, časovnim zaporedjem in časovnim maskiranjem) in binevralno procesiranje (lokalizacija in lateralizacija zvoka ter zvočna predstava podobnih in šibkejših zvočnih signalov). Motnje centralnega slušnega procesiranja (v nadaljevanju: MCSP) so motnje komunikacije, ki rezultirajo v slabšem procesiranju slušnih informacij v odsotnosti gluhote, naglušnosti ali intelektualnih primanjkljajev. Pri MCSP so prisotne omejitve v prenosu, analizi, organizaciji, preoblikovanju, dodelavi, shranjevanju, reševanju in uporabi slušnih informacij (ASHA, 2005).
Požiranje je hoteno in refleksno. Delimo ga v 4 faze: pripravljalna, oralna transportna, faringealna in ezofagealna faza. Oralno hranjenje je kompleksen senzomotorični proces (Hočevar Boltežar, 2010) in predstavlja zgolj prvo, tj. pripravljalno fazo požiranja: sesanje, oblikovanje bolusa in premik bolusa v zadnji del ustne votline (Groleger Sršen in Korošec, 2013). Glavni pokazatelj uspešnega hranjenja in požiranja pri otrocih je pridobivanje teže (prav
12
tam). Motnje hranjenja in požiranja2 (disfagija, odinofagija, občutek tujka v žrelu) se nanašajo na neustrezen vzorec požiranja v oralni, faringealni in/ali ezofagealni fazi požiranja. Pri odraslih se največkrat kažejo kot sekundarne posledice druge zdravstvene patologije. Motnje hranjenja in požiranja lahko povzročijo podhranjenost, dehidracijo, obstrukcijo dihalnih poti, aspiracijo in tako vplivajo na zmanjšan rehabilitacijski potencial primarne patologije in slabšo kvaliteto življenja kot tudi socialno izolacijo (Alberta College of Speech-Language Pathologists and Audiologists – ACSLPA, 2018; Hočevar Boltežar, 2010).
1.2.2 KOMPETENCE LOGOPEDA-SURDOPEDAGOGA
Kompetenca pomeni dokazano sposobnost uporabe znanja, veščin in osebnih, socialnih in/ali metodoloških sposobnosti v delovnih ali študijskih situacijah ter v poklicnem in osebnem razvoju (Recommendation of the European Parliament and of the Council on the establishment of the European Qualifications Framework for lifelong learning, 2008). Kompetence vključujejo:
a) kognitivne kompetence oz. znanje (uporabo teorije in konceptov ter neformalnega znanja, pridobljenega z izkušnjami),
b) funkcionalne kompetence oz. veščine/»vedeti kako« (znanje in veščine, ki osebi omogočijo delovanje na nekem področju dela, učenja ali socialne dejavnosti),
c) osebne kompetence (vedeti, kako se vesti v določenih situacijah) in d) etične kompetence (osebnostne in poklicne vrednote).
Usvajanje posameznih kompetenc se kaže v zmožnosti posameznika uporabljati, združevati znanje in veščine glede na raznolike pogoje v določenem kontekstu, situaciji ali problemu.
Soočanje posameznika s kompleksnostjo, nepredvidljivostjo in spremembami nam torej najbolje pokaže njegove kompetence (prav tam). Profesionalna kompetenca je dinamičen in kompleksen skupek strokovnega znanja (znanje, razumevanje in uporaba teorije v praksi), veščin in osebnih ter etičnih kompetenc (ESLA, 2013).
ESLA (1990, 2013) kompetence deli na splošne (generične) in predmetno-specifične. Splošne kompetence predstavljajo kompetence, ki niso neposredno vezane na določeno področje, v našem primeru na LOGO-SURDO, ter so prenosljive med različnimi področji dela. To so:
tehnične, interpersonalne in intrapersonalne ter sistemske kompetence. Na drugi strani so predmetno-specifične kompetence, ki so neposredno vezane na učenje/delo na določenem področju, v našem primeru v LOGO-SURDO. Te lahko razdelimo v več skupin: poznavanje področja dela; ocenjevanje in identifikacija motenj komunikacije in motenj hranjenja ter požiranja; načrtovanje in uresničevanje logopedskih-surdopedagoških terapij; načrtovanje, izvajanje in evalvacija terapij; preventiva; zagotavljanje kakovostnih obravnav; raziskovanje;
skrb za profesionalni razvoj, udeležba na dodatnih izobraževanjih in etična odgovornost.
Logopedija in surdopedagogika sta ves čas razvijajoči se disciplini, znotraj katerih se teorija in praksa tesno prepletata. Prav zato je nujno, da logoped-surdopedagog v svoji klinični in raziskovalni praksi združuje strokovno znanje in klinične veščine. Različna logopedska združenja (ASHA, ESLA, IALP) navajajo, da logoped-surdopedagog za kvalitetno delo
2 V tuji literaturi zasledimo uporabo izraza motnje hranjenja, pitja in požiranja (angl. Eating, drinking and swallowing disorders), vendar se med slovenskimi logopedi-surdopedagogi in v slovenski literaturi pogosteje uporablja izraz motnje hranjenja in požiranja, zato bo ta izraz uporabljen tudi v magistrskem delu.
13
potrebuje znanje s področja jezikovnih, družboslovnih, biomedicinskih, tehničnih in komunikacijskih znanosti, pa tudi znanje s področja komunikacijskih motenj. Praksa logopeda- surdopedagoga temelji na znanstvenih disciplinah in na komunikaciji, zato je preplet teorije in prakse ključen (Bloothoft idr. 1997, v Košir in Kogovšek, 2005).
ESLA (1990) v dokumentu o poklicnem profilu logopeda-surdopedagoga navaja ključne kompetence v praksi logopeda-surdopedagoga. Predpogoj vseh kompetenc je dobro poznavanje človeškega vedenja, funkcioniranja in razvoja, pa tudi z njimi povezanih motenj, ki lahko prizadenejo človekovo komunikacijo. V Preglednici 1 predstavljamo ključne kompetence logopeda-surdopedagoga v posameznih fazah praktičnega dela (ACSLPA, 2018; ASHA, 2016;
ESLA, 1990; Marciniak-Firadza, 2019).
Preglednica 1:Kompetence logopeda-surdopedagoga v posameznih fazah praktičnega dela Faze praktičnega
dela Kompetence logopeda-surdopedagoga
Pridobivanje anamneze
- Vzpostavi primerno komunikacijo s posameznikom, da dobi informacije, na podlagi katerih prepozna razloge, zakaj posameznik prihaja k logopedu-surdopedagogu.
- Vodi intervju: posluša sogovornika, ima empatičen odnos do njega, razume sogovornikova sporočila, zna postaviti
(pod)vprašanja, uporablja ustrezno (ne)verbalno komunikacijo itd.
Ocenjevanje in diagnostika
- Posluša, aktivno opazuje, uporablja ustrezne ocenjevalne pripomočke in tehnike (npr. snemanje, oblikovanje in preverjanje hipotez) za pridobivanje relevantnih informacij.
- Oceni komunikacijo, govor, jezik, hranjenje, požiranje ter z njimi povezane motnje3.
- Analizira dejavnike, ki učinkujejo na učenje poslušanja, komunikacije, govora, jezika, hranjenja in požiranja.
- Razume sogovornikove potrebe.
- Postavi diagnozo.
- Predstavi/Posreduje ugotovitve ocenjevanja in diagnostike posamezniku in/ali svojcem (in ostalim članom terapevtskega tima).
- Po potrebi napoti osebo k drugemu strokovnjaku.
- Napiše poročilo.
Določanje ciljev
- Odloča o nadaljnjih postopkih v procesu odpravljanja motenj.
- Pojasni cilje terapije in možne zaključke terapije.
- Načrtuje program terapije, pri čemer upošteva razpoložljive tehnike in metode ali razvija druge ustrezne metode.
- Sodeluje v strokovni skupini (pred)šolskih otrok in oblikuje individualiziran program.
3 Zaradi preglednosti zapisa v Preglednici 1 je v preglednici uporabljen izraz motnja uporabljen v kontekstu motenj komunikacije, govora in jezika in/ali motenj hranjenja in požiranja.
14 Faze praktičnega
dela Kompetence logopeda-surdopedagoga
Terapija
- Posluša, aktivno opazuje, uporablja ustrezne terapevtske pripomočke in tehnike.
- Izvaja terapijo glede na zahtevnost motnje, starost, razvojno stopnjo, individualne potrebe, socialno in kulturno okolje osebe.
- Stimulira slušno percepcijo, artikulacijo, razumevanje, izražanje, kognitivne procese, prostorsko orientacijo, spomin, pozornost, vzročno-posledično in abstraktno mišljenje, neverbalno
komunikacijo, branje in pisanje, nadomestne načine komunikacije.
- Ustvarja in prilagaja komunikacijske pripomočke in pripomočke za hranjenje in požiranje posameznikovim potrebam.
- Dokumentira in evalvira posameznikov napredek v obravnavi ter po potrebi sproti prilagaja cilje in program obravnave.
Zaključek terapije
- Odloči o zaključku terapije.
- Napiše poročilo o rezultatih obravnave.
- Na podlagi ugotovitev oblikuje pisna in ustna priporočila za delo z osebo z motnjo drugim strokovnjakom, npr. učiteljem.
- Svetuje svojcem o metodah in oblikah komunikacije z osebo v drugem okolju, npr. doma.
Ne glede na fazo logopedsko- surdopedagoške obravnave
- Pozna medicinske, psihološke, vzgojno-izobraževalne, logopedsko-surdopedagoške vidike motenj. Pozna posledice motenj na ostala področja človekovega razvoja.
- Pozna klasifikacijo motenj, možne vzroke in znake, ki kažejo nanje.
- Pozna tipični razvoj (še posebej: govorno-jezikovni, kognitivni, socialni razvoj ter razvoj hranjenja in požiranja) pri otroku.
Otroka z atipičnim razvojem zna primerjati z otrokom tipičnega razvoja.
- Pozna različne terapevtske tehnike, teste, pripomočke itd., ki jih lahko uporabi v praksi, pa tudi njihove prednosti in slabosti.
- Zna interpretirati podatke, pridobljene z različnimi pripomočki, testi.
- Pozna proces diagnostike in obravnave motenj.
- Upošteva relevantne teoretične modele.
- Pozna različne možnosti zaposlitve.
- Pozna najnovejše raziskave in njihove ugotovitve aplicira na praktično delo.
- Razume potrebo po stalnem strokovnem in osebnostnem razvoju.
- Komunicira na različne načine in preko različnih kanalov.
15 Faze praktičnega
dela Kompetence logopeda-surdopedagoga
- Sodeluje z drugimi strokovnjaki, npr. avdiologi, foniatri, učitelji, vzgojitelji itd.
- Upošteva etični kodeks.
- Spoštuje zasebnost in pravice oseb z motnjo.
- Na prvo mesto postavlja dobrobit osebe z motnjo.
- Vpliva na oblikovanje odnosa okolja do oseb z motnjami.
- Deluje preventivno in izobražuje druge strokovnjake in laike.
- Sodeluje v društvih in strokovnih timih ter deluje izven ustanove, v kateri je zaposlen.
Zaradi spreminjanja družbe in številnih spoznanj na različnih področjih (medicina, psihologija, vzgoja in izobraževanje, sociologija ipd.), pa tudi zaradi demografskih, kulturnih idr.
značilnosti posameznih držav, se je praksa na področju logopedije in surdopedagogike skozi zgodovino spreminjala in različno uveljavila. Potreba po analizi izobraževalnih programov LOGO-SURDO se je pojavila zaradi raznolikosti izobraževanja logopedov-surdopedagogov v Evropi in po svetu glede na vsebino, trajanje, stopnjo in terminologijo na področju logopedije in surdopedagogike (Kogovšek idr., 2014a), pa tudi zaradi čedalje večje čezmejne mobilnosti študentov LOGO-SURDO (Kogovšek, 2014). ESLA navaja minimalne standarde izobraževanja prihodnjih logopedov-surdopedagogov, ki zajemajo teoretično znanje (biomedicinske, jezikoslovne, družboslovne znanosti, področje GJM in raziskovalno delo) in klinično delo (metodologija dela, preventivno delovanje, ocenjevanje, diagnostika, pomoč) (Košir in Kogovšek, 2005). Gre pravzaprav za skupni dogovor o standardih kakovosti (zmanjševanju razlik in oblikovanju referenčnih točk) v izobraževanju logopedov- surdopedagogov, da bi ti lahko učinkovito opravljali delo tudi zunaj meja države, v kateri so se izobraževali (Kogovšek, 2014; Kogovšek idr., 2014a). Tudi Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani zato v študijski proces vključuje logopede-surdopedagoge praktike in zunanje sodelavce, strokovnjake z različnih področij komunikacijske znanosti ter študentom LOGO- SURDO omogoča hospitacije, prakso, oglede in nastope (prav tam).
Znanje in veščine, ki jih evropski logopedi-surdopedagogi pridobijo med izobraževanjem, so bile raziskane in opisane v okviru projekta Network for Tuning Standards and Quality of Education Programmes in Speech and Language Therapy/Logopaedics across Europe – NetQues (ESLA, 2013) oz. Mreže akademskih ustanov za oblikovanje standardov kakovosti izobraževanja za logopede v Evropi, kot so ime projekta prevedli Kogovšek idr. (2014a). V projektu je sodelovalo 65 različnih institucij iz 31 evropskih držav pod koordinatorstvom ESLA-a (ESLA, 2013). Vanj se je kot edina institucija, ki izobražuje logopede-surdopedagoge v Sloveniji, vključila tudi Pedagoška fakulteta UL (Kogovšek idr., 2014a). Raziskovalce je zanimalo, katere splošne in specifične kompetence logopeda-surdopedagoga prepoznajo kot pomembne: profesorji in raziskovalci študijskih programov LOGO-SURDO (v nadaljevanju:
akademiki); logopedi-surdopedagogi, ki so študij zaključili v zadnjih petih letih, in delodajalci logopedov-surdopedagogov (ESLA, 2013).
Pri izbiri splošnih značilnosti je prišlo do velike usklajenosti med vsemi tremi skupinami respondentov. Vse tri skupine so na prvih 5 mest razvrstile naslednje kompetence: izkazovanje
