UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA
Katarina Vogrin
SOČUTNA UTRUJENOST MEDICINSKIH SESTER V ONKOLOGIJI: PREGLED LITERATURE
diplomsko delo
COMPASSION FATIGUE AMONG ONCOLOGY NURSES: A LITERATURE REVIEW
diploma work
Mentorica: izr. prof. dr. Tina Kavčič
Recenzentka: viš. pred. mag. Albina Bobnar
Ljubljana, 2022
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Tini Kavčič za vso strokovno pomoč, dostopnost, svetovanje in usmeritve pri nastajanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi viš. pred. mag. Albini Bobnar za recenzijo diplomskega dela.
Zahvalila bi se tudi sošolkam, Tamari, Zali in Nini, ki so tekom študija iz sošolk prerasle v prijateljice, zaradi vas mi bodo študijska leta ostala v posebno lepem spominu.
Zahvala gre tudi mojim prijateljicam za vse spodbudne besede, posebej pa bi se zahvalila Anji in Mirjani za pomoč pri oblikovanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi svoji družini, predvsem atiju in mami za vso pomoč, podporo in da sta mi znala prisluhniti, ko sem to potrebovala.
IZVLEČEK
Uvod: Medicinske sestre v onkologiji so pogosto v stiku s pacienti, ki so v hudih bolečinah, stiski in se približujejo smrti. Čeprav nudenje pomoči drugim vzpodbuja zadovoljstvo, lahko ob dolgoročni profesionalni vključenosti v proces skrbi medicinske sestre občutijo stisko ali sočutno utrujenost. Sočutna utrujenost je sprememba v obnašanju in čustvovanju, ki izvira iz prisostvovanja travmatičnim izkušnjam drugih in nudenju pomoči ljudem, ki doživijo travmatični dogodek. Namen: Namen diplomskega dela je na podlagi pregleda literature ugotovit pogostost pojavnosti sočutne utrujenosti pri medicinskih sestrah v onkologiji, kakšne so njene posledice, kateri so dejavniki tveganja za njen razvoj in kateri dejavniki in načini učinkovito preprečujejo razvoj sočutne utrujenosti. Metoda: V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo s sistematičnim pregledom. Izbor literature za analizo je potekal s pomočjo metodologije PRIZMA. Iskali smo v podatkovnih bazah in iskalnikih:
Chinal, Medline, PubMed in ScienceDirect. Uporabili smo članke, ki so bili v celoti prosto dostopni ali z uporabo oddaljenega dostopa Univerze v Ljubljani za študente. Zbrana literatura je v angleškem jeziku od leta 2010, dostopna v obliki celotnega zapisa.
Uporabljene ključne besede so bile compassion fatigue AND oncology nurse in compassion fatigue AND oncology nursing. V analizo smo vključili 10 člankov. Rezultati: Medicinske sestre v onkologiji pogosto doživljajo blago do zmerno sočutno utrujenost, kar vpliva tako na njihovo fizično in psihično počutje, kot tudi na kakovost dela, varnost pacientov in zadovoljstvo z delovnim mestom. Za učinkovit način zmanjševanja sočutne utrujenosti so se izkazale metode, ki temeljijo na čuječnosti. Razprava in zaključek: Medicinske sestre se pogosto ne zavedajo obstoja sočutne utrujenosti in njenega vpliva na svoje zdravje. Ker se zaradi občutkov, ki jih doživljajo do pacientov počutijo krive, se o tem ne pogovarjajo.
Medicinske sestre, ki že občutijo sočutno utrujenost in se z njo spopadejo tako, da svojih čustev ne izražajo, lahko poslabšajo občutek utrujenosti. Izobraževanje o tem pojavu, preproste intervencije med delovnim časom, komunikacija in dobro, spodbudno vodstvo igrajo ključno vlogo pri preprečevanju sočutne utrujenosti na delovnih mestih.
Ključne besede: stiska, krivda, skrb, onkologija, čuječnost, sočutno zadovoljstvo
ABSTRACT
Introduction: Nurses in oncology are often in contact with patients who are in severe pain, distress, and approaching death. Although taking care for others encourages compassion satisfaction, with long-term professional involvement in the process of helping, nurses may feel distress or compassion fatigue. Compassion fatigue is a change in nurses’ behavior and emotions that results from exposure to a traumatic experience of others and from providing help to people experiencing a traumatic event. Purpose: The purpose of this thesis is to determine the frequency of compassion fatigue in nurses in oncology, its consequences, risk factors for its development and factors and ways that are effective in preventing the development of compassion fatigue. Method: In the diploma work we used a descriptive method with a systematic review. The selection of literature for analysis was carried out using the PRIZMA methodology. We searched databases and search engines: Chinal, Medline, PubMed and ScienceDirect. We used articles that were fully accessible freely or using the University of Ljubljana remote access for students. The collected literature has been published in English since 2010 and is available in full format. The keywords used were compassion fatigue AND oncology nurse, and compassion fatigue AND oncology nursing. We included 10 articles in the analysis. Results: Nurses often experience mild to moderate compassionate fatigue, which affects their physical and mental well-being as well as quality of work, patient safety, and job satisfaction. Mindfulness-based methods have been proven to be an effective way to reduce compassion fatigue. Discussion and conclusion: Nurses are often unaware of the existence of compassion fatigue and its impact on their health. Because they feel guilty about the feelings they are experiencing toward patients, they don’t talk about it. Nurses in oncology who already feel compassion fatigue and deal with it by suppressing their feelings can worsen the feeling of fatigue. Education about this phenomenon, simple interventions during working hours, communication and good, encouraging leadership play a key role in preventing compassionate fatigue in the workplace.
Keywords: distress, guilt, care, oncology, mindfulness, compassion satisfaction
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Teoretična izhodišča ... 2
1.1.1 Izgorelost... 2
1.1.2 Sekundarni travmatski stres ... 4
1.1.3 Sočutna utrujenost... 5
1.1.4 Sočutno zadovoljstvo ... 8
1.1.5 Simptomi sočutne utrujenosti... 9
2 NAMEN... 11
3 METODE DELA ... 12
4 REZULTATI... 15
4.1 Pojavnost sočutne utrujenosti ... 15
4.2 Posledice sočutne utrujenosti ... 16
4.3 Dejavniki tveganja za nastanek sočutne utrujenosti ... 17
4.4 Ukrepi za preprečevanje sočutne utrujenosti ... 20
5 RAZPRAVA ... 22
6 ZAKLJUČEK... 27
7 LITERATURA IN VIRI ... 29 8 PRILOGE
8.1 Pregled analiziranih člankov
KAZALO SLIK
Slika 1: Konceptualni model sočutne utrujenosti... 8 Slika 2: Prikaz diagrama PRIZMA ... 14
KAZALO TABEL
Tabela 1: Razlika med izgorelostjo in sočutno utrujenostjo (Lanier, 2017)... 7
Tabela 2: Simptomi sočutne utrujenosti (Lombardo & Eyre, 2011)... 10
Tabela 3: Prikaz zadetkov iskalnih nizov po bazah podatkov... 13
Tabela 4: Pregled analiziranih člankov ... 33
1
1 UVOD
Sočutje in skrb sta v zdravstveni negi še posebej pomembni lastnosti. Poudarja se skrb za paciente, sodelavce in sebe. Skrb pomeni navezati odnos skozi podporo, nego in pomoč posamezniku (Henson, 2020). Empatija je osrednji del odnosa pacient - zdravstveni delavec in je povezana z večjim zadovoljstvom pacientov (Duarte & Pinto-Gouveia, 2017a). Cilj zdravstvene nege je empatično podpreti pacienta glede na njegove fizične, čustvene in duhovne potrebe. Sočutno zadovoljstvo je pozitivno altruistično občutje, ki izhaja iz uspešne pomoči in skrbi za drugega. Čeprav izkušnja skrbi drugim vzpodbuja zadovoljstvo, lahko pri dolgoročni profesionalni vključenosti v proces zdravstvene nega medicinske sestre občutijo stisko. Ob stalnem stiku s pacienti jih ta lahko vodi v sočutno utrujenost (Zhang et al., 2018). Empatija je ključna pri razvoju sočutne utrujenosti, saj morajo imeti medicinske sestre sposobnost dojeti in razumeti, kaj prestaja pacient ter biti sposobne to razumevanje sporočiti. Psihološki odgovor na konfliktne elemente empatije in trpljenja ustvarja osnovo za nastali stres in temu sledečo sočutno utrujenost, ki je sprememba v sposobnosti sočustvovanja kot odgovor na pogost in preobremenjujoč stres ob pomoči drugim (Cocker
& Joss, 2016). Sočutna utrujenost lahko vpliva na čustveni odziv medicinskih sester in na njihovo jasno presojo, kar posledično poveča število bolniških odsotnosti in pojavnost napak ter zmanjša celostno produktivnost pri delu (Wells-Englihs et al., 2019). Odraža se v slabši kakovosti zdravstvene nege, ogrožanju varnosti pacientov in hitrejšem odhajanju osebja iz delovnih mest (Wentzel & Brysiewicz, 2017; Zhang et al., 2018).
Prvi je koncept sočutne utrujenosti predstavila psihologinja Carol Joinson leta 1992, za opis specifičnih stresorjev, ki vplivajo na ljudi v zdravstvenih poklicih. Koncept je sicer dobro definiran, vendar se pogosto zamenjuje s posredno travmo, sekundarnim travmatskim stresom, posttravmatsko motnjo in izgorelostjo (Perry et al., 2011). Čeprav je koncept najpogosteje uporabljen v zdravstvenem okolju, vpliva na kakovost profesionalnega življenja tudi v drugih poklicih, kjer je cilj pomoč drugim, npr. svetovalci, socialni delavci, učitelji, prvi posredovalci, terapevti (Henson, 2020; Perry et al., 2011). Dejavniki tveganja za nastanek sočutne utrujenosti vključujejo delovno preobremenjenost, premalo časa za počitek med izmenami, ponavljajoče delovne naloge, nizek nadzor nad delom in nizko stopnjo zadovoljstva s službo, slabo odpornost posameznika na pritiske iz okolja, pomanjkanje priznavanja pomena njihovega dela ter slabo podporo s strani vodij (Cocker &
Joss, 2016). Onkologija je eno izmed področji, pri katerem sta poklicni stres in izgorelost še
2
posebej pogosta. Medicinske sestre v onkologiji se spopadajo s slabimi prognozami, pogostim stikom s pacienti, ki so v hudih bolečinah, stiski in se približujejo smrti, ter s težkimi družinskimi situacijami pacientov (Duarte & Pinto-Gouveia, 2017b). Pogosto doživljanje izrednega pritiska in preokupacija s čustveno bolečino in/ali fizično stisko tistega, ki mu pomagajo, lahko ustvari sekundarni travmatski stres za medicinsko sestro in ko se ta združi z nakopičeno izgorelostjo, se pojavi stanje fizične in mentalne izčrpanosti, ki se odraža kot sočutna utrujenost (Cocker & Joss, 2016). Za medicinske sestre je sočutna utrujenost čustvena, fizična in duhovna izčrpanost, ki vodi v manjšo občutljivost do pacientov. Medicinske sestre ne zmorejo več spodbujati in bodriti pacientov in težko primerno poskrbijo tako zase kot za paciente. Za primerjavo pa je izgorelost opisana kot izguba kontrole, kako je delo narejeno, delati za cilje, ki niso smiselni, in pomanjkanje socialne podpore (Henson, 2020).
1.1 Teoretična izhodišča
1.1.1 Izgorelost
Izraz izgorelost je prvi uporabil psiholog Herbert Freudenberger leta 1974, da bi opisal pojav, ki se izrazi ob dolgotrajni izpostavljenosti poklicnemu stresu (Henson, 2020). Nato jo je bolj natančno opredelila Maslach v 80. letih 20. stoletja kot počasi skozi čas razvijajoč sindrom, ki vključuje tri komponente: čustveno izčrpanost, ki izvira iz zmanjšane zmožnosti posameznika, da se uspešno sooča s svojim delovnim okoljem, depersonalizacijo in nizek občutek delovne učinkovitosti (Gribben & Semple, 2021; Potter et al., 2013). Izgorelost je kronični sindrom, definiran kot občutek utrujenosti in pomanjkanje energije ter veselja do dela, ki lahko tako prizadene posameznika, da ne želi več opravljati svojega dela (Abbaszadeh et al., 2017). V zadnjem času je priznana tudi kot poklicna bolezen, saj jo je leta 2019 WHO (World Health Organization) uvrstil v Mednarodno klasifikacijo bolezni (Gribben & Semple, 2021). Podobno kot sočutna utrujenost se izgorelost odraža tako pri delu medicinske sestre kot tudi pri kakovosti njenega življenja. Medicinske sestre so odgovorne za povezovanje vseh področji obravnave in celostno zdravstveno nego pacienta, komunikacijo in sodelovanje z drugimi poklici vključenimi v zdravstveno obravnavo, izobraževanje pacienta in njegove družine, sledenje zdravstvenim načelom bolnišnice, usmerjanje kakovostnega napredka in zagotavljanje varnega okolje za paciente. Ob vsem
3
tem medicinske sestre vzdržujejo sočuten odnos do pacientov in njihovih družin. Izgorelost se pojavi, ko pride do razkola med pričakovanjem medicinske sestre, kako bi moralo biti delo opravljeno, in kaj je lahko dejansko narejeno. Torej, ko so zahteve in pričakovanja večja od virov in sredstev, ki jih ima na razpolago (Henson, 2020). Čeprav se izgorelost in sočutna utrujenost pogosto pojavljata kot sinonima, pa izhajata iz dveh različnih neučinkovitih strategij za spopadanje s stresom. Sočutna utrujenost se pojavi, ko medicinska sestra ne more preprečiti poslabšanja stanja pri pacientu in zaradi tega doživlja občutke krivde in stiske.
Izgorelost pa se pojavi, ko ne more doseči pričakovanega cilja pri delu, zaradi česar doživlja frustracijo in občutek izgube kontrole (Wu et al., 2016). Medicinske sestre, ki na novo začenjajo z delom, so na splošno disciplinirane, sočutne in zagnane posameznice, vseeno pa se skozi leta soočanja s poklicnimi napetostmi lahko počutijo preveč utrujene in želijo zapustiti svoj poklic (Abbaszadeh et al., 2017). V zdravstvu je izgorelost povezana s pogostejšim menjavanjem delovnih mest, odsotnostjo zaposlenih iz delovnega mesta, slabšo podporo med sodelavci, depersonalizacijo pacientov, slabšo produktivnostjo, manjšim zadovoljstvom pacientov in težavami z uvajanjem in zadržanjem osebja (Potter et al., 2013).
Zlasti znotraj področja onkologije imata izgorelost in nezadostno ravnovesje med delom in zasebnim življenjem velik vpliv na dostopnost usposobljene delovne sile. Težki delovni pogoji skupaj s premalo delovne sile doprinesejo k nameri medicinske sestre po spremembi področja delovanja v želji, da bi s tem lahko zmanjšala svoje delovne obremenitve (Gribben
& Semple, 2021). Preden nastopi izgorelost, se začnejo pojavljati vse močnejši občutki brezupa in/ali vse težje spopadanje z delom. Lahko se odraža kot občutek, da je ves trud zaman ali da je delovna obremenitev neobvladljiva. Pogosti odzivi na to so jeza, nezadovoljstvo, razočaranje, žalost, kognitivna izčrpanost ter čustvena in fizična utrujenost (Bellicoso et al., 2017). Sočutna utrujenost in izgorelost nista enaka pojava, čeprav je izgorelost lahko napovednik sočutne utrujenosti. Sočutna utrujenost se smatra za naravno posledico skrbi za ljudi, ki trpijo, medtem ko je izgorelost odgovor na negativno delovno okolje in se izrazi, kadar je dela preveč in delovni cilji niso dosegljivi (Perry et al., 2011).
Izgorelost lahko prizadene kogarkoli v kateremkoli poklicu, sočutna utrujenost pa se specifično pojavlja le v poklicih, ki skrbijo za druge (zdravstveni delavci, učitelji, policisti, terapevti) in so v stiku s trpljenjem drugih (Duarte & Pinto-Gouveia, 2017b). Študije nakazujejo, da izgorelost na profesionalnem področju močno zmanjšuje empatične sposobnosti posameznika (Duarte & Pinto- Gouveia, 2017a).
4
1.1.2 Sekundarni travmatski stres
Sočutna utrujenost je izid daljšega in intenzivnega kontakta s pacienti in izpostavljenosti konstantnemu stresu; pojem se precej prekriva s konceptom sekundarne travme (Trumello et al., 2020). Sekundarna stresna travma je stresna reakcija na travmo druge osebe in je definirana kot stres, ki izvira iz pomoči ali želje pomagati travmatiziranemu ali trpečemu posamezniku in se odraža s simptomi posttravmatskega stresa (Rauvola et al., 2019; Perry et al., 2011). Od sočutne utrujenosti se razlikuje v tem, da sočutna utrujenost vključuje dva vidika, in sicer izgorelost (izčrpanost, frustracijo, jezo in depresijo) in sekundarno travmo (negativne občutke, ki jih izzove strah in z delom povezana travma) in se odraža s spremembo v zmožnosti empatije medicinske sestre, kar se kaže z otopelostjo, izogibanjem pacienta, pretiranim vzburjenjem ipd. (Cocker & Joss, 2016; Perry et al., 2011; Rauvola et al., 2019; Trumello et al., 2020). Pri nastanku sekundarne stresne travme je medicinska sestra izpostavljena specifični travmi ali dogodku, zaradi česar pride do sekundarnega travmatskega stresa, medtem ko je pri nastanku sočutne utrujenosti izpostavljena travmatizirani osebi in podzavestno absorbira njeno travmo (Perry et al., 2011). Simptomi sekundarnega travmatskega stresa se lahko začnejo razvijati ob ponavljajočem prisostvovanju indirektnemu izpostavljanju stresu ali pa v primeru enkratnega ekstremnega izpostavljanja stresu indirektne narave (Yaakubov et al., 2020). Simptomi sekundarne stresne motnje so enaki simptomom posttravmatske motnje. Pojavijo se pri osebi, ki prisostvuje ali nudi skrb osebam, ki so doživele hudo travmo in ob tem tudi sama začne doživljati simptome posttravmatske stresne motnje, se pravi začne zrcaliti pacientove simptome (Rauvola et al., 2019). Kadar medicinska sestra ob svojem delu s pacienti s posttravmatsko stresno motnjo izkazuje simptome posttravmatskega stresa, je to znak, da trpi za sekundarnim travmatskim stresom (Rauvola et al., 2019). Simptomi sekundarnega travmatskega stresa imajo širok vpliv na posameznikovo osebno in profesionalno življenje.
Te posledice vključujejo čustveno izčrpanost in nespečnost ter ogrožajo medosebne odnose.
Višji nivo sekundarnega travmatskega stresa in njegovi negativni učinki se najbolj očitno izrazijo pri prvih posredovalcih, kot so policisti, gasilci in reševalci (Yaakubov et at., 2020).
O pojavu sekundarnega travmatskega stresa poročajo tudi pri forenzičnih medicinskih sestrah in tistih, ki delajo na oddelkih nujne medicinske pomoči, v pediatriji, onkologiji in v hospicu (Potter et al., 2013). Izraznost simptomov je povezana s starostjo, spolom, delovnimi izkušnjami in zakonskim stanom (Yaakubov et al., 2020).
5
1.1.3 Sočutna utrujenost
Utrujenost je prežemajoč občutek naveličanosti, pomanjkanja energije ali izčrpanosti. Med medicinskimi sestrami so identificirali tri tipe utrujenosti: kognitivno, čustveno (sočutno) in fizično utrujenost (Heshmati & Caltabiano, 2020). Sočutna utrujenost opisuje skupek negativnih posledic, ki jih doživi posameznik, ki skrbi za eno ali več oseb, spopadajočih se s travmo (Bellicoso et al., 2017). Sočutna utrujenost je sprememba v obnašanju in čustvovanju, ki izvira iz prisostvovanja travmatičnim izkušnjam drugih in skrbi za ljudi, ki doživljajo travmatični dogodek (Fukumori et al., 2019). Čeprav je dobro definirana, konceptualna zmeda glede sočutne utrujenosti ostaja. Sočutna utrujenost je niz izrazov, ki opisujejo učinek, ki ga ima skrb za ljudi, ki doživljajo travmo, na medicinsko sestro. Izrazi, ki se včasih uporabljajo namesto sočutne utrujenosti, so posredna travma, sekundarna stresna travma, posttravmatska stresna motnja, moralna stiska in izgorelost. Vsem tem izrazom, vključno s sočutno utrujenostjo je skupno, da poudarjajo posledice izvajanja fizične in psihične skrbi za druge. Ne glede na izraz ima delo z ljudmi, ki doživljajo trpljenje zaradi neozdravljive bolezni, lahko škodljive posledice na fizično in psihično zdravje medicinskih sester (Perry et al., 2011). Pri medicinskih sestrah utrujenost postane težava, ko medicinska sestra ne more več zagotavljati učinkovite skrbi za pacienta in ko začne vplivati na njeno dobro počutje (Heshmati & Caltabiano, 2020). Medicinske sestre, ki doživljajo izgorelost in sočutno utrujenost, ne morejo zagotavljati zdravstvene nege, ki je potrebna za zagotavljanje dobre varnosti pacientov (Henson, 2020). Posledice sočutne utrujenosti lahko vodijo v vsesplošen upad imunskega sistema in s tem vplivajo na celotno kakovost življenja (Fetter, 2012).
Sočutna utrujenost se od sekundarnega travmatskega stresa, posredne travme in posttravmatskega stresa razlikuje po tem, da so medicinske sestre, ki doživljajo sekundarni travmatski stres, posredno travmo ali posttravmatski stres izpostavljene travmatičnemu dogodku, medtem ko je pri sočutni utrujenosti medicinska sestra izpostavljena travmatizirani osebi in podzavestno absorbira njeno travmo (Perry et al., 2011).
Odnos med izgorelostjo in sočutno utrujenostjo ostaja nepojasnjen. Nekateri domnevajo, da je lahko izgorelost tako predhodnica sočutne utrujenosti kot tudi njena posledica (Henson, 2020). Perry in sodelavci (2011) navajajo, da je pri medicinskih sestrah, ki občutijo izgorelost, tveganje za razvoj sočutne utrujenosti večje. Spet drugi prepoznavajo izgorelost kot eno izmed glavnih posledic, ki se pogosto razvije pri medicinskih sestrah, ki doživljajo kronično sočutno utrujenost (Bellicoso et al., 2017). Rezultati študije, ki so jo izvedli
6
Abbaszadeh in sodelavci (2017) pa celo kažejo na to, da med izgorelostjo in sočutno utrujenostjo ni bistvene povezave. To utemeljijo s tem, da čeprav medicinske sestre občutijo izgorelost, zaradi velikih delovnih bremen in dela v izmenah kot tudi spopadanja s stresnim delovnim okoljem ni nujno, da ob tem občutijo tudi sočutno utrujenost, saj verjamejo, da pacienti potrebujejo njihovo podporo in skrb. Zato sta izgorelost in sočutna utrujenost dve ločeni težavi, ki sta lahko povezani ali pa ne. Možno je, da medicinska sestra občuti sočutno utrujenost četudi ni izgorela in obratno (Abbaszadeh et al., 2017). Značilnosti sočutne utrujenosti so njen nenaden začetek, čustvena utrujenost, pričakovanje neuspeha, neobčutljivost do pacientov in brezupnost. Sočutna utrujenost se lahko pojavi takoj in z le malo opozorilnimi znaki, kar se odraža v takojšni spremembi obnašanja, ki ga medicinske sestre lahko skušajo prekriti, to pa lahko vodi v čustveno utrujenost (Henson, 2020). Sočutna utrujenost se od izgorelosti razlikuje po tem, da sočutna utrujenost primarno predstavlja občutek sekundarne travme, ki verjetno vključuje vsiljive misli ali podobe, otopele ali distancirane reakcije in konstantno vzburjenje (Duarte & Pinto-Gouveia, 2017b). Da pride do sočutne utrujenosti, morajo biti izpolnjeni predhodni pogoji. Najbolj ključni predhodniki sočutne utrujenosti so: sekundarni travmatski stres ali sekundarna izpostavljenost travmatičnemu dogodku, posredno doživljanje travme, odnos do pacienta oz. osebe in občutek brezupnosti. Sama izpostavljenost travmatičnim dogodkom, kot so smrt, usodne diagnoze ali zloraba, prav tako lahko sprožijo sočutno utrujenost pri posamezniku. Za nastop sočutne utrujenosti je ključnega pomena, da medicinska sestra začuti odnos s pacientom.
Oseba, ki doživlja sočutno utrujenost, mora biti sposobna prepoznati in razumeti, kaj pacient občuti. Nenazadnje pa mora biti prisoten tudi občutek brezupnosti, da nobeno dejanje ne more spremeniti končnega izida zdravljenja, kar je za medicinske sestre že samo po sebi izčrpavajoče (Henson, 2020).Za boljšo predstavo so v tabeli 1 navedene glavne razlike, pri pojavljanju, izražanju in posledicah, med izgorelostjo in sočutno utrujenostjo povzete po Lanier (2017).
7
Tabela 1: Razlika med izgorelostjo in sočutno utrujenostjo (Lanier, 2017)
IZGORELOST SOČUTNA UTRUJENOST
Tveganju je izpostavljen vsak, ki dela v težkih delovnih razmerah.
Tveganju so izpostavljeni zdravstveni delavci, ki pogosto opazujejo ali poslušajo izkušnje strahu, bolečine in trpljenja pacientov.
Oseba svoje delo prilagodi izčrpanosti, postane manj empatična in se bolj umika.
Oseba še naprej pomaga, ampak ne more vzdrževati zdravega razmerja med empatijo in objektivnostjo.
Zmanjšajo se osebni dosežki. Poistovetenje s pacientom, osebno
vsrkavanje pacientove travme in bolečine.
Je odziv na delovno okolje. Je odziv na dajanje veliko energije in sočutja sočloveku/pacientom skozi daljše obdobje.
Razvije se postopoma skozi čas, zaradi prevelike količine dela, ko so razlike med pričakovanji posameznika in organizacije v konfliktu.
Pojavi se nenadoma na mestu ob neki situaciji, lahko le do nekaterih pacientov.
Značilen je cinizem, brezupnost, čustvena izčrpanost.
Značilna je čustvena in fizična izčrpanost, apatičnost, brezupnost, depersonalizacija pacientov in družin.
Skrb za bolnike z rakom je lahko še posebej kompleksna, saj je vedno večje število pacientov in manjše število medicinskih sester. Ob bolnikih z rakom je osebje zelo pogosto izpostavljeno stiku s pacienti, ki se zavedajo umiranja. Z nekaterimi od njih se medicinske sestre počutijo še posebej blizu. Med zdravstvenimi delavci v onkologiji je bila ugotovljena večja čustvena utrujenost kot pri zdravstvenih delavcih, ki izvajajo oskrbo ljudi, ki so okuženi s HIV-om in AIDS-om (Fetter, 2012).
8
1.1.4 Sočutno zadovoljstvo
Literatura opisuje tudi nasprotje sočutne utrujenosti, sočutno zadovoljstvo. To je občutek izpopolnjenosti in zadovoljstva, ki ga občuti negovalec (Duarte & Pinto-Gouveia, 2017b), medtem ko izvaja skrb za druge, ki trpijo za travmo ali kronično boleznijo, in je to dobro opravljeno (Bellicoso et al., 2017). Delo s trpečimi ljudmi prinaša namreč tudi pozitivne občutke. Ob pomoči drugim medicinske sestre najdejo smisel svojega truda in odražajo pozitivno kolegialno podporo. Lahko bi rekli, da je empatija dvorezni meč, saj je tako točka ranljivosti kot tudi glavna prednost medicinskih sester (Yu et al., 2016). Empatična skrb je močno povezana z doseganjem večjega sočutnega zadovoljstva, ker to izvira iz občutka zadovoljstva ob skrbi za druge (Duarte & Pinto-Gouveia, 2017a). V glavnem so izgorelost, sočutna utrujenost in sočutno zadovoljstvo glavni trije aspekti kakovostnega profesionalnega življenja medicinskih sester (Bellicoso et al., 2017; Yu et al., 2016;).
Na sliki 1 je prikazano, da sta izgorelost in sekundarna travma dva različna izida, ki izhajata iz drugačnih vzgibov (izgorelost – neuspešno doseganje ciljev, sekundarna travma – prisostvovanje hudi travmi pacienta), skupaj pa lahko vodita v sočutno utrujenost, če se ne vmeša tretji enako pomemben koncept, to je sočutno zadovoljstvo. Sočutno zadovoljstvo in sočutna utrujenost sta videna kot pozitivna in negativna posledica dela s posamezniki, ki so doživeli ali trenutno doživljajo travmo ali trpljenje. Sočutno zadovoljstvo je ključno pri preprečevanju sočutne utrujenosti (Cocker & Joss, 2016).
Slika 1: Konceptualni model sočutne utrujenosti (Cocker & Joss, 2016) IZGORELOST
SOČUTNA
SOČUTNO ZADOVOLJSTVO
UTRUJENOST
SEKUNDARNA TRAVMA
9
1.1.5 Simptomi sočutne utrujenosti
V zadnjih letih problem sočutne utrujenosti med medicinskimi sestrami prejema vse več pozornosti zaradi vse več dokazov, da lahko sočutna utrujenosti pušča resne posledice na njihovem fizičnem, psihičnem in duhovnem zdravju. Povezana je z nespečnostjo, izmučenostjo, depresijo, slabšim zadovoljstvom z delom, izgubo upanja in neuspehom pri spodbujanju pacientov, pomanjkanjem duhovne zavednosti, slabo presojo in slabim mnenjem o sebi, pacientih in delu. Prav tako vpliva na kakovost zdravstvene nege, odnos med medicinsko sestro in pacientom, več strokovnih nestrinjanj znotraj tima ter manjše možnost občutenja simpatije in empatije pri delu. Na socialni ravni ima negativne učinke na zdravstvene organizacije, kot so večji stroški za medicinske ustanove, zmanjšana produktivnost in pogosto prehajanje osebja (menjava službe) (Xie et al., 2021).
Simptomi pri posamezniku se kažejo kot ponotranjanje pacientovih strahov in bolečin, pogosto razmišljanje o smrti določenih pacientov, občutek čustvene izčrpanosti, predvidevanja, da bo vsak pacient umrl, fizična utrujenost in pretirana opreznost pri zaščiti svojih bližnjih (Finley & Sheppard, 2017). Sočutna utrujenost se odraža kot izčrpanost, jeza in razdražljivost. Neučinkovito spoprijemanje vključuje zlorabo alkohola in drog, zmanjšanje sposobnosti čutiti simpatijo in empatijo, zmanjšanje občutka uživanja ob delu in zadovoljstva z delom, poveča se odsotnost iz delovnega mesta, zmanjša se sposobnost sprejemanja odločitev in skrbi za paciente. Posledice so odvisne od resnosti travmatičnega dogodka (Cocker & Joss, 2016).
Medicinske sestre s sočutno utrujenostjo so poročale, da so se simptomi stresa izražali skozi anksioznost pri delu, delanje napak, obsojanje pacientov, težave s spanjem in celo z nočnimi morami (Henson, 2020). Pojavijo se vsiljive misli glede pacientov, pogosto zbujanje ponoči, večja razdražljivost, pretirana pazljivost, hitro se prestrašijo in se težko zberejo. Vse to je povezano s sekundarnim travmatskim stresom (Giarelli et al., 2016). Ko medinske sestre ne občutijo več sočutja do pacientov, občutke zadovoljstva zamenja apatija in stik s pacientom se izgubi. Ko nobena strategija za spopadanje s takim stresom ne obstaja ali ne pomaga, se pojavi brezup in medicinski sestri s sočutno utrujenostjo se zdi, da nič in nihče ne more pomagati. Skrb za paciente postane čustveno, fizično, socialno in duhovno izčrpavajoče, kar lahko povzroči apatijo, depersonalizacijo drugih in nesposobnost empatije (Henson, 2020).
Fenomen sočutne utrujenosti ima daljnosežne posledice na več področjih življenja medicinskih sester, mnoge izmed njih neposredno ali posredno vplivajo na njihovo delovno učinkovitost, vpletenost z delodajalcem in sposobnost nadaljevanja empatičnega odnosa, ki
10
ga njihovi pacienti potrebujejo (Adimando, 2018). V tabeli 2 so prikazani simptomi sočutne utrujenosti, razdeljeni v tri kategorije, povzeti po avtorjih Lombardo in Eyre (2011).
Tabela 2: Simptomi sočutne utrujenosti (Lombardo & Eyre, 2011)
SIMPTOMI SOČUTNE UTRUJENOSTI
FIZIČNI PSIHIČNI POVEZANI Z DELOM
- Glavoboli
- Prebavne težave – driska, zaprtje, nemiren želodec - Napetost v mišicah - Motnje spanja –
nezmožnost zaspati, nespečnost, preveč spanja
- Utrujenost - Kardiološki
simptomi . bolečine v prsih, tahikardija
- Nenadne spremembe razpoloženja - Nemir
- Razdražljivost - Preobčutljivost - Nervoznost - Pretirana uporaba
substanc: nikotin, alkohol,
prepovedane droge - Depresija
- Jeza in zamera - Izguba objektivnosti - Težave s spominom - Slaba koncentracija,
osredotočenost, presoja
- Izogibanje ali strah pred delom z določenimi pacienti - Zmanjšana
sposobnost čutiti empatijo glede pacientov in njihovih družin - Pogosta uporaba
bolniške odsotnosti - Pomanjkanje veselja
do dela
11
2 NAMEN
S pregledom literature na področju sočutne utrujenosti in pojavu sočutne utrujenosti pri medicinskih sestrah v onkologiji želimo predstaviti koncept sočutne utrujenosti ter zbrati podatke o pojavnosti sočutne utrujenosti, dejavnikih tveganja, vplivu sočutne utrujenosti na delo in možnih načinih za preprečevanje sočutne utrujenosti pri medicinskih sestrah v onkologiji.
Cilj je na podlagi pregleda literature odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja:
• kakšna je pogostost pojavnosti sočutne utrujenosti pri medicinskih sestrah v onkologiji;
• kakšne so posledice sočutne utrujenosti;
• kateri so dejavniki tveganja za razvoj sočutne utrujenosti;
• kateri dejavniki preprečujejo razvoj sočutne utrujenosti.
12
3 METODE DELA
Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela s pomočjo pregleda literature na temo sočutne utrujenosti in sočutne utrujenosti pri medicinskih sestrah v onkologiji. Do uporabljenih člankov smo dostopali preko oddaljenega dostopa Univerze v Ljubljani za študente. Iskali smo v podatkovnih bazah in iskalnikih: Chinal, Medline, PubMed in ScienceDirect.
Uporabili smo članke, ki so bili v celoti prosto dostopni ali z uporabo oddaljenega dostopa Univerze v Ljubljani za študente. Zbrana literatura je v angleškem in slovenskem jeziku od leta 2010 do 2021 ter je prosto dostopna v obliki celotnega zapisa. Izbor literature za analizo je potekal s pomočjo metodologije PRIZMA (slika 2). Izključena je bila literatura, ki ni prosto dostopna v obliki celotnega zapisa, ni izvirni znanstveni članek in je v tujem jeziku, ki ni angleški. Uporabljene ključne besede so bile compassion fatigue AND oncology nurse in compassion fatigue AND oncology nursing. S slovenskimi ključnimi besedami, ki so bile sočutna utrujenost AND medicinska sestra, nismo prišli do nobenega primernega zadetka, zato smo uporabili le članke v angleškem jeziku.
Vključitveni kriteriji:
• članki objavljeni od leta 2010 do 2021;
• dostopno celotno besedilo;
• znanstveni članki;
• angleški in slovenski jezik.
Izključitveni kriteriji:
• članki objavljeni pred letom 2010;
• neznanstveni članki;
• članki napisani v tujem jeziku, ki ni angleški.
13
Tabela 3: Prikaz zadetkov iskalnih nizov po bazah podatkov
Iskalni niz PubMed Chinal Medline ScienceDirect Skupaj:
Compassion fatigue AND oncology nurse
580 254 418 194 1446
Compassion fatigue AND oncology nursing
619 277 449 167 1512
Skupaj: 1199 531 867 361 2958
V vseh bazah in iskalnikih skupaj smo dobili 2958 zadetkov (tabela 3), vendar so se članki pogosto ponavljali. Nato smo na podlagi naslovov izbrali vire, pri katerih je bilo že v naslovu razvidno, da obravnavajo sočutno utrujenost pri medicinskih sestrah. Tako smo izbrali 149 člankov. Pri teh člankih smo prebrali izvleček in na podlagi pregleda izvlečkov prišli do 29 primernih člankov, ki so se v svojih raziskavah bolj podrobno posvečali medicinskim sestram v onkologiji. Izbrane članke smo nato v celoti prebrali. Izločili smo preglede literature in nato glede na primernost njihovih raziskovalnih vprašanj in raziskovalnih metod prišli do 10 člankov, primernih za končno analizo oz. prikaz rezultatov. Pri pregledu izbranih člankov smo analizirali značilnosti udeležencev, uporabljene metode in njihove ključne ugotovitve, ki so v zvezi z zastavljenimi cilji načrtovanega diplomskega dela.
14
Slika 2: Prikaz diagrama PRIZMA
15
4 REZULTATI
S sistematičnim pregledom literature smo prišli do 10 člankov, ki so se nam zdeli primerni za analizo glede na zastavljena raziskovalna vprašanja. Izbrani članki so prikazani v tabeli v prilogi (tabela 4). Prikazali smo avtorja, leto izida, državo, kjer je bila raziskava narejena, metodo zbiranja podatkov, število sodelujočih medicinskih sester ter glavne rezultate raziskav, pri člankih, kjer je ocenjevanje potekalo dlje časa, pa tudi trajanje. Članki so bili med seboj dobro primerljivi, saj so bili vsi izvedeni med medicinskimi sestrami na onkoloških oddelkih ali v onkoloških ustanovah. Prav tako so za ocenjevanje večinoma uporabljali enak standardni vprašalnik o kakovosti življenja na delu, oziroma prevedene različice le-tega, kar nam omogoča dobro primerljivost rezultatov. Raziskave so bile izvedene v različnih državah: ZDA, Španija, Kitajska, Južna Afrika, Iran in Japonska. Velike razlike pa so bile tudi med vzorci glede na število sodelujočih, saj je bil razpon od 13 do 650 medicinskih sester.
4.1 Pojavnost sočutne utrujenosti
Wu in sodelavci (2016) so raziskoval pojavnost sočutne utrujenosti pri medicinskih sestrah v onkologiji v Združenih državah Amerike in Kanadi. Ugotovili so, da medicinske sestre v onkologiji doživljajo visok nivo sočutnega zadovoljstva ter nizek nivo izgorelosti in sočutne utrujenosti. Avtorji na Portugalskem pa ugotavljajo, da 25 % medicinskih sester v vzorcu dosega nivo visoke sočutne utrujenosti ter nizek nivo sočutnega zadovoljstva (Duarte &
Pinto-Gouveia, 2017b). Wentzel in sodelavci (2019) v svoji raziskavi, izvedeni v Durbanu v severni Afriki, ugotavljajo, da 22 % medicinskih sester doživlja nizek nivo sočutne utrujenosti. 75 % sodelujočih v raziskavi doživlja sreden nivo sočutne utrujenosti, 4 % pa doživlja visok nivo sočutne utrujenosti. Nihče od sodelujočih ni doživljal nizkega nivoja sočutnega zadovoljstva. 45 % je doživljalo povprečno sočutno zadovoljstvo in 55 % visok nivo sočutnega zadovoljstva. Yu in sodelavci (2016) pa so v svoji študiji ugotovili, da medicinske sestre v onkologiji, v primerjavi z drugimi področji v zdravstveni negi, izražajo nižji nivo sočutnega zadovoljstva in več sočutne utrujenosti in izgorelosti. Dobljene rezultate povezujejo z bolj pogosto moralno stisko (kar se nanaša na situacije, kjer je etično primerno dejanje znano, vendar se ga ne da narediti), v kateri se znajdejo medicinske sestre v onkologiji, ko skrbijo za paciente z rakom, še posebej kritično bolne ali umirajoče. Moralna stiska jim lahko povzroča frustracijo s svojim delom. Medicinske sestre, ki delajo v
16
sekundarnih bolnišnicah so poročale o višjem nivoju sočutne utrujenosti kot tiste v terciarnih. Razlog je v tem, da na Kitajskem v terciarnih bolnišnicah zdravijo bolj akutne, kritične in zapletene oblike zdravljenja pacientov z rakom in jim zagotavljajo visoko kakovostno zdravstveno obravnavo, medtem ko v sekundarnih bolnišnicah večinoma zdravijo paciente z napredujočimi oblikami raka, zato medicinske sestre izvajajo predvsem paliativno oskrbo (Yu et al., 2016).
4.2 Posledice sočutne utrujenosti
Duarte in Pinto-Gouveia (2017b) sta v svoji študiji ugotovila, da je sočutna utrujenost pozitivno povezana s psihološko nefleksibilnostjo in empatično skrbjo ter negativno s sočutjem do sebe. Avtorja to razlagata tako, da imajo tisti, ki imajo bolj razvito empatijo in občutljivost do drugih v stiski, več koristi od skrbi za druge, prav tako pa lažje vidijo stvari iz perspektive trpečega. Hkrati jih manj vznemirjajo negativni občutki povezani s prisostvovanjem stisk drugih in znajo ločiti svoje občutke od pacientov. Nasprotno pa imajo osebe, ki so nagnjene k negativnim posledicam sočutja, več predsodkov in preveč identificirajo svoje negativne mislimi in občutke s pacientovimi. Prav tako pa občutijo osebno stisko, ko vidijo trpljenje drugih, zato občutijo manj empatije in so manj občutljivi na trpljenje drugih. Glede na to, da je osebna stiska (to je skupek vase usmerjenih negativnih čustev, ki izhajajo iz prisostvovanja stresu drugih) povezana z manjšo potrebo po skrbi za druge, se v praksi to prevede v izogibanje pacientu ali zmanjšanju pozornosti, ki jo medicinska sestra posveča pacientu, slabši terapevtski odnos med medicinsko sestro in pacientom, ustvarjanju predsodkov, ki lahko zmanjšajo celostno zadovoljstvo z delom. Prav tako pa je osebna stiska povezana tudi s težavami v komunikaciji in socialnimi veščinami (Duarte & Pinto-Gouveia, 2017b). Medicinske sestre v Ameriki, ki so trpele za posttravmatskim sindromom in pogostimi glavoboli, so prav tako občutile visok nivo sočutne utrujenosti in izgorelosti. Enako povezavo med pogostimi glavoboli in višjim nivojem sočutne utrujenosti in izgorelosti so opazili tudi pri kanadskih medicinskih sestrah, kar lahko nakazuje na povezavo med sočutno utrujenostjo in slabšim fizičnim počutjem medicinskih sester (Wu et al., 2016). Wells-English in sodelavci (2019) so v svoji raziskavi ugotavljali, kako sta obe komponenti sočutne utrujenosti (sekundarni travmatski stres in izgorelost) povezani z namenom medicinske sestre, da zapusti svoje delovno mesto v onkologiji. Ugotovili so, da je izgorelost velik napovedovalec hitrejšega odhoda medicinskih
17
sester iz delovnega mesta, medtem ko je sočutno zadovoljstvo indikator, da bo medicinska sestra dlje časa ostala na delovnem mestu (Wells-English et al., 2019). Duarte in Pinto- Gouveia (2017b) sta raziskovala vpliv psiholoških faktorjev in prišla do ugotovitev, da medicinske sestre z bolj izraženo empatično skrbjo, dosegajo večje zadovoljstvo ob delu.
Prav tako pa bolj izražena empatična skrb predvideva manjše stopnje izgorelosti, kar nakazuje, da bi bili lahko občutki skrbi za pacienta varovalni faktor pred nastankom izgorelosti. Vendar pa se z večjo izgorelostjo občutno zmanjšuje zmožnost empatije.
4.3 Dejavniki tveganja za nastanek sočutne utrujenosti
Večina medicinskih sester izpostavi dva glavna stresorja na delovnem mestu, to sta prevelika količina dela in slaba komunikacija med medicinskimi sestrami in zdravniki (Giarelli et al., 2016). Pri ameriških in kanadskih medicinskih sestrah, zaposlenih v onkologiji, so opazili povečano tveganje za pojav sočutne utrujenosti in izgorelosti, kadar so bile medicinske sestre bolj nagnjene k žrtvovanju svojih osebnih in psiholoških potreb, da zadovoljijo potrebe svojih pacientov (Wu et al., 2016). Prav tako pa so posamezniki, ki so doživljali veliko stresa v zasebnem življenju, bolj nagnjeni k doživljanju tudi več z delom povezanega stresa, kar nakazuje, da obvladovanje stresa v zasebnem življenju lahko zmanjša doživljanje stresa v službi (Giarelli et al., 2016). V Ameriki in Kanadi je bil stres na področju osebnih financ prepoznan kot dejavnik, ki vpliva na doživljanje višjega nivoja sekundarnega travmatskega stresa in izgorelosti. Dvig obeh komponent sočutne utrujenosti pa nakazuje na povečano tveganje za razvoj sočutne utrujenosti pri medicinskih sestrah (Wu et al., 2016). Utrujenost je bolj pogosta v okolju, kjer je visoka delovna obremenitev, pomanjkanje osebja, neugodne kombinacije izmen (popoldanska izmena, kateri sledi jutranja, hiter povratek na delo) in s tem pomanjkanje spanja (Heshmati & Caltabiano, 2020).
Izobrazba je bila povezana z večjim sočutnim zadovoljstvom, kar pomeni, da medicinske sestre z višjim nivojem izobrazbe občutijo višji nivo sočutnega zadovoljstva, zato je pri njih pojavnost sočutne utrujenosti nižja (Wu et al., 2016).
V afriški študiji niso ugotovili nobene pomembne povezave med leti izkušenj in pridobljenimi rezultati sočutne utrujenosti ali zadovoljstva (Wentzel et al., 2019). Wu in sodelavci (2016) opažajo, da mlajše medicinske sestre (manj kot 40 let) sicer niso doživljale sočutne utrujenosti, vendar pa so doživljale zmerne do visoke nivoje sekundarnega stresa
18
bolj pogosto kot starejše medicinske sestre,kar raziskovalci povezujejo z večjim tveganje za razvoj sočutne utrujenosti. To domnevo so podprli tudi rezultati, da starejše medicinske sestre občutijo najnižje nivoje sekundarnega stresa in so tako najmanj ogrožene za razvoj sočutne utrujenosti. Avtorji (Wu et al., 2016) rezultate pojasnjujejo s tem, da imajo bolj izkušene medicinske sestre nižje tveganje za sočutno utrujenost, saj imajo navadno boljše intuitivno in strokovno znanje, prav tako pa so bolje pripravljene za spopadanje s težjimi situacijami. Podobno tudi medicinske sestre, ki so izkusile več travmatičnih smrti, doživljajo nižjo raven sočutne utrujenosti. Wu in sodelavci (2016) to razlagajo, da take medicinske sestre postanejo bolj sprejemljive do smrti in umiranja, ter imajo boljše razumevanje do napredovanja bolezni in so sposobne pridobiti več zadovoljstva ob delu že iz nudenja kakovostne oskrbe pacientom in družinam (Wu et al., 2016). Nasprotno pa je raziskava izvedena na Kitajskem pokazala, da medicinske sestre z več leti delovne dobe doživljajo višji nivo sočutne utrujenosti, saj so bile izpostavljene več stiskam pacientov (Yu et al., 2016).
Duarte & Pinto-Gouveia (2017b) sta raziskovala, kako na nastanek sočutne utrujenosti vplivajo spol in starost medicinske sestre. Ugotovila sta, da ženske bolj pogosto doživljajo izgorelost, še posebej čustveno, kot moški. Njuna raziskava je tudi pokazala, da več let delovne dobe doprinese k večji izgorelosti. Empatična skrb tudi napoveduje večjo stopnjo sočutne utrujenosti, kar nakazuje, da nad določeno mejo empatije in občutljivosti za trpljenje drugih, lahko predstavljajo tveganje za razvoj sočutne utrujenosti. V druge usmerjen sočutni odziv prepreči poistovetenje s trpečim in tako se lažje regulirajo negativna čustva, ki jih povzroči empatični odziv, kar bi lahko preprečilo nastanek osebne stiske in sočutne utrujenosti pri medicinskih sestrah (Duarte & Pinto-Gouveia, 2017b). Yu in sodelavci (2016) pa med zmožnostmi posameznice za občutenje empatije (tako kognitivne kot efektivne) in sočutno utrujenostjo niso našli nobene povezave. Njihovi rezultati nakazujejo, da empatija morda bistveno ne povečuje tveganja za nastanek sočutne utrujenosti (Yu et al., 2016).
Nenazadnje pa avtorja (Duarte & Pinto-Gouveia, 2017b) ugotavljata, da je psihološka nefleksibilnost velik napovedovalec večje izgorelosti in še posebej sočutne utrujenosti. Bolj kot medicinska sestra doživlja svoje misli, občutke, spomine, fizične občutke in ostala notranja izkustva kot slaba in neželena in se jim želi izogniti ali jih obvladati, močneje občuti izgorelost in sočutno utrujenost. To se še posebej odraža pri medicinskih sestrah v onkologiji. Čeprav izogibanje kratkoročno zagotovi nekaj razbremenitve neudobja, pa to s časoma preraste v slabo prilagojen odziv in naraščajočo stisko, ki lahko vpliva tudi na druga
19
pomembna področja v življenju (Duarte & Pinto-Gouveia, 2017b). Kot edini psihološki faktor, ki močno napoveduje sočutno utrujenost, so Yu in sodelavci (2016) prepoznali nevroticizem.
V raziskavi so Giarelli in sodelavci (2016) določili glavne stresorje z vidika medicinskih sester, ki povzročajo največ z delom povezanega stres in tako vplivajo na kakovost življenja pri delu in lahko doprinesejo k nastanku sočutne utrujenosti:
• zlom v komunikaciji – večji del z delom povezanega stresa izhaja iz občutka poslabšanja kakovosti komunikacije med medicinskimi sestrami in zdravniki, medicinskimi sestrami in pacienti ter pacientom in družino;
• delovno okolje – struktura delovnega okolja, v smislu, da so dejavniki v okolju, na primer občutek medicinskih sester, da so njihove potrebne spregledane, imajo preveč pacientov, naloge niso enakomerno razporejene in pogosto spreminjanje kolektiva, moteči. Dodajo še, da je velik dodatni stres, kadar na voljo ni vseh potrebnih virov za delo, kadar medicinske sestre odhajajo in ko zaposlijo nove člane kolektiva, ki nimajo primernih izkušenj. Poleg tega ustanove še dodatno bremenijo medicinske sestre, saj od njih zahtevajo, da kljub vsemu zagotovijo najboljšo možno zdravstveno nego;
• dejavniki skrbi za pacienta – tretji dejavnik pa je odnos s pacienti. Pogosto se srečujejo z zahtevnimi, nevljudnimi družinskimi člani, nerealističnimi pričakovanji pacientov in iz tega izhajajočimi lastnimi frustracijami, da izpolnijo vse pacientove potrebe. To lahko pripelje do dvoma vase in v svoje delo, razmišljanja o delu na poti domov in premlevanja, kaj bi morale narediti drugače, bolje, čeprav svoje delo opravljajo dobro.
Nenazadnje pa na sočutno utrujenost medicinskih sester vplivajo tudi travmatične izkušnje pacientov. Fukumori in sodelavci (2019) so v kvalitativni študiji določili, kateri dogodki med pacienti z rakom najpogosteje prizadenejo medicinske sestre. Mednje spada napredovanje bolezni, slabe novice s strani zdravnika, težave z zdravljenjem in čustveni konflikt z družino. Medicinske sestre so omenile, da jih prizadene poslabšanje različnih fizičnih in kognitivnih simptomov, ki jih opazijo pri pacientu, zmanjšana zmožnost opravljanja življenjskih aktivnosti in ponavljajoč cikel izboljšanja in ponovnega poslabšanja zdravstvenega stanja. Slabo novico s strani zdravnika pogosto spremlja občutek, da je informacija o diagnozi podana na krut način, še posebej za mlajše paciente, za katere je to
20
še posebej nepričakovano. Pod to kategorijo spadajo tudi skrb za paciente, ki so obveščeni o ponovitvi raka, napredovanju bolezni ali prenehanju aktivnega zdravljenja. Pri težavah z zdravljenjem medicinske sestre opisujejo, kako zdravljenja pogosto prinašajo hude stranske učinke, čeprav so nujno potrebni. Nekateri pacienti so trpeli za konstantno in nekontrolirano bolečino, ki je bila rezultat zdravljenja in nezadostne kontrole nad bolečino s protibolečinskimi zdravili, drugi pa so imeli resne stranske učinke zaradi zdravil ali slabega delovanja medicinske opreme. Tudi čustvene težave družin pacientov so se medicinskih sester pogosto dotaknile, saj pacienti niso mogli prejeti pričakovane in potrebovane čustvene podpore s strani družinskih članov, kot so pogovor in obiski ali pa družina ni upoštevala pacientovih želja in potreb (Fukumori et al., 2019).
4.4 Ukrepi za preprečevanje sočutne utrujenosti
Potter in sodelavci (2013) so med prvimi izvedli študijo, ki dokazuje pozitivne učinke programa za preprečevanje sočutne utrujenosti. Rezultati so pokazali, da je bilo osebje po koncu pet-tedenskega programa za preprečevanje sočutne utrujenosti manj podvrženo čustvenim travmam, počutili so se bolje opremljene za spopadanje s svojimi negativnimi mislimi in poročali o manj izogibajočem vedenju, kadar so se spopadali s travmatičnimi dogodki. Program čustvene odpornosti je bil posebej zasnovan, da pomaga medicinskim sestram bolje prepoznati grozeče, travmatične dogodke in jih opremiti z znanjem, da se lahko bolje spopadejo s stresom. Opremili so jih z znanjem, da regulirajo stres in zmanjšajo vsiljive stresne izkušnje, kar se je izkazalo za koristno tako v zasebnem kot službenem življenju. Kot najbolj uporabne in učinkovite so se izkazale sprostitvene vaje za dosego samonadzora med doživljanjem težkih situacij in stresa. Sodelujočim je tudi pomagalo spoznanje, da niso sami.
S tem, ko so ugotovili, da je sočutna utrujenost pogost pojav med zdravstvenimi delavci, so dobili pogum, da so se o tem lahko pogovarjali s sodelavci, delili so si težave in stres, s katerim se spopadajo (Potter et al., 2013).
Medicinske sestre v onkologiji so prepoznale zdravo delovno okolje kot dragocen dejavnik za zmanjševanje sočutne utrujenosti. Kohezivnost tima bi lahko pomagala pri zadrževanju medicinskih sester na delovnem mestu in bi tako zmanjšala pogostost odhajanja medicinskih sester iz onkologije (Wu et al., 2016). Medicinske sestre, ki izkazujejo atribute čuječnosti, kot so zavedanje brez obsojanja in sprejemanje trenutne situacije, kakršna je, se manjkrat zatečejo k obrambnim vedenjem, kot je zanikanje stresa in namerno neizražanje doživetih
21
čustev. Pogosteje znajo kontrolirati in zadržati svoje impulzivne odzive, znajo zatreti svojo agresijo in imajo dober občutek za uvidevnost in odgovornost do drugih. Trenutne ugotovitve, da čuječnost vpliva na čustveni vidik sočutne utrujenosti, kažejo na to, da bi bil trening čuječnosti koristen za medicinske sestre v onkologiji, saj bi na ta način bolje znale regulirati svoja čustva (Heshmati & Caltabiano, 2020). Duarte in Pinto-Gouveia (2016) sta skozi rezultate sodelujočih v šest-tedenskem programu o tehnikah čuječnosti za zmanjševanje stresa, prilagojenem za medicinske sestre, prišla do ugotovitev, da so pristopi, temelječi na čuječnosti, zasnovani tako, da sodelujoče naučijo postati bolj zavedni glede svojih misli, čustev in občutkov v svojem telesu, medtem ko raziskujejo ta notranja občutja brez obsojanja in z radovednostjo. Čuječnost omogoča večje zavedanje prisotnosti v trenutku in pomaga vzpostaviti bolj zdrave in prilagodljive načine za spopadanje s stresom. Potrjena je bila teza, da čuječnost zmanjšuje sočutno utrujenost in izboljša sposobnost reguliranja lastnih čustev. Medicinske sestre so opazile tudi občutno zmanjšanje stresa in izgorelosti ter celotnega zadovoljstva z življenjem, kar potrjuje pomembnost čuječnosti za celostno dobro počutje. Večina sodelujočih se je v programu naučila kaj pomembnega in vnesla spremembe v svoje življenje. Spremenili so način, kako dojemajo stresne situacije in se nanje odzivajo, in tudi odnos do svojih misli in čustev. Ti rezultati kažejo na visoko sprejetje izvajanega programa, ki so ga medicinske sestre ocenile kot pomembnega (Duarte & Pinto-Gouveia, 2016).
22
5 RAZPRAVA
Stres, povezan s službo, je v moderni družbi prepoznan kot resno poklicno tveganje. Smatra se ga kot glavni faktor, ki lahko zmanjšuje sočutno zadovoljstvo in vodi v sočutno utrujenost.
Zdravstvena nega je delo z visokim tveganjem za stres, zato so medicinske sestre bolj dovzetne za simptome sočutne utrujenosti kot drugi zdravstveni poklici (Duarte & Pinto- Gouveia, 2016). Neskladnost med družbenimi pričakovanji in pričakovanji zdravstvenih ustanov le povečuje stres in pritisk na poklic medicinske sestre. Zdravstvene ustanove pričakujejo, da bodo zaposleni opravljali nadure in vse večje delovne obremenitve, kar vpliva na sočutno utrujenost, izgorelost, stres in celotno izkušnjo medicinske sestre z delovnim mestom (Wu et al., 2016). Socialna omrežja so polna prijav slabe skrbi za paciente v najbolj ranljivih obdobjih življenja. Poročila o zlorabi pacientov vključno z nasiljem in zanemarjanjem so osupljivi primeri neuspešne skrbi in nestrokovne zdravstvene oskrbe.
Tako vedenje do sedaj v zdravstveni negi ni bilo sistematično proučevano in bi lahko bilo odraz razširitve sočutne utrujenosti (Nolte et al., 2017). Trenutni primanjkljaj medicinskih sester pogosto vpliva na slabo razmerje med številom medicinskih sester in pacientov, zaradi česar se medicinske sestre težje povežejo s svojimi pacienti, saj jim delovne naloge ne dopuščajo dovolj časa za povezovanje s pacienti na čustveni in duhovni ravni (Yu et al., 2016). Raziskave sočutne utrujenosti pri medicinskih sestrah med letoma 2010 in 2019 kažejo na povečevanje stresa in izgorelosti. Zaradi dramatične ekonomske in populacijske rasti, urbanizacije in staranja prebivalstva se je zahteva po kakovosti dela in številu medicinskih sester zelo povečala, kar lahko posredno in neposredno povečuje stres med kliničnimi medicinskimi sestrami (Fetter, 2012).
Medicinske sestre so v zadnjih letih bolj ranljive za sočutno utrujenost zaradi vse večjega z delom povezanega stresa. S sistematičnim pregledom literature na področju sočutne utrujenosti med medicinskimi sestrami v onkologiji smo ugotovili, da medicinske sestre razmeroma pogosto trpijo za sočutno utrujenostjo. Xie in sodelavci (2021) ugotavljajo, da medicinske sestre v onkologiji doživljajo manj sočutnega zadovoljstva kot medicinske sestre v drugih vejah zdravstvene nege (Xie et al., 2021). V našem pregledu literature smo ugotovili, da medicinske sestre v onkologiji redko občutijo visok nivo sočutne utrujenosti, pogosto pa nizek do zmeren nivo sočutne utrujenosti in visok nivo sočutnega zadovoljstva.
Naše ugotovitve sovpadajo z rezultati drugih sistematičnih pregledov literature. Zhang in sodelavci (2018) v svoji metaanalizi ugotavljajo pojavnost sočutne utrujenosti pri 52,55 % populacije medicinskih sester. V metaanalizi, ki so jo naredili Xie in sodelavci (2021), so
23
prišli do rezultatov, da 22 % medicinskih sester doživlja visok nivo sočutne utrujenosti.
Glede na stopnjo sočutne utrujenosti je pri analizi naših člankov izstopala Kitajska. Na Kitajskem so medicinske sestre dosegale visok nivo sočutne utrujenosti in nizek nivo sočutnega zadovoljstva, kar je več sočutne utrujenosti kot običajno, če to primerjamo z rezultati raziskav izvedenih v Afriki in Ameriki, kjer medicinske sestre doživljajo nizek do sreden nivo sočutne utrujenosti in visok nivo sočutnega zadovoljstva. Podobne rezultate so dobili tudi Xie in sodelavci (2021), ki so v svoji metaanalizi ugotovili, da je v Aziji nižji nivo sočutnega zadovoljstva in višji nivo sekundarnega stresa in izgorelosti, ki sta glavni komponenti sočutne utrujenosti, kot v Ameriki. Na take rezultate je najverjetneje vplivala tradicionalna kultura prebivalstva, saj se od medicinskih sestre na Kitajskem pričakuje, da se čustveno ne vpletajo s pacienti, kar jim onemogoča izražanje svojih čustev ter empatije.
S tem avtorji (Yu et al., 2016) tudi razlagajo odsotnost povezave empatije s sočutno utrujenostjo v njihovi raziskavi. Medicinske sestre zaradi kulturnih pričakovanj svojih čustev ne izrazijo, kar se odraža v slabšem doseganju sočutnega zadovoljstva (Yu et al., 2016).
Na podlagi pregleda literature smo ugotovili, da na pogostost doživljanja sočutne utrujenosti pri medicinskih sestrah vpliva tudi izobrazba in leta delovnih izkušenj. Bolj izobražene medicinske sestre bolj pogosto doživljajo sočutno zadovoljstvo in manjkrat podležejo negativnim vidikom empatije, torej sočutni utrujenosti. Enako velja za medicinske sestre z več leti delovnih izkušenj. Delovna doba je obratno sorazmerna s sočutno utrujenostjo, kar pomeni, da je sočutna utrujenost pri starejših medicinskih sestrah z več izkušnjami manj prisotna. Verjetno je to posledica pridobljenih izkušenj, saj medicinske sestre z leti pridobijo več znanja, samozavesti pri delu, boljša delovna mesta in višjo plačo, tako lažje vzpostavijo svojo profesionalno identiteto, odgovornost, predanost delu in znanje, kako se spopadati s čustvenimi vidiki dela ter negovalnimi postopki, kar zmanjšuje stres. Tako se izboljša njihova profesionalna samozavest ter zadovoljstvo z delom, kar zmanjšuje izgorelost in sočutno utrujenost. Pri delu doživljajo manj stresa povezanega z delom kot njihove mlajše kolegice, zato lahko v delu bolj uživajo in vidijo več pozitivnih plati in izkušenj pri pomoči bolnikom z rakom in njihovim družinam, s tem doživijo več sočutnega zadovoljstva, ki posledično zmanjšuje sočutno utrujenost (Abbaszadeh et al., 2017; Xie et al., 2021).
V pregledu ugotavljamo, da posledice sočutne utrujenosti bolj prizadenejo posameznice, ki imajo slabšo sposobnost empatije, saj tako težje najdejo zdravo mero med pomočjo pacientom in skrbjo za svoje čustveno zdravje. Fetter (2012) navaja, da se medicinske sestre,
24
ki občutijo sočutno utrujenost, pogosto s tem poskušajo spopasti same, najpogosteje tako, da zapustijo delovno mesto ali pa ignorirajo celotno situacijo. Namerno neizražanje čustev je pri medicinskih sestrah v onkologiji pozitivno povezano s sočutno utrujenostjo. Medicinske sestre, ki že občutijo sočutno utrujenost in se z njo spopadejo tako, da svojih čustev ne izrazijo, lahko poslabšajo občutek utrujenosti, kar pa vpliva tudi na fizično zdravje posameznice (Heshmati & Caltabiano, 2020). Sočutna utrujenost vpliva na fizično in psihično počutje medicinskih sester (glavoboli, pomanjkanje spanja, težave s koncentracijo, utrujenost), kar pa lahko doprinese k pogostejši odsotnosti iz službe, zmanjša produktivnost in poveča število strokovnih napak (Adimando, 2018). Za glavne posledice sočutne utrujenosti poleg nezadovoljstva s svojim delom smo tudi v našem pregledu člankov spoznali distanciran odnos in depersonalizacijo pacientov, povečanje števila strokovnih napak in odhajanje medicinskih sester iz delovnih mest. Hitro odhajanje medicinskih sester iz delovnih mest predstavlja tako finančno kot tudi kadrovsko stisko za zdravstvene ustanove in oddelke, saj konstantno iskanje in uvajanje novih medicinskih sester vzame veliko časa, prav tako pa imajo oddelki manj izkušenih medicinskih sester, ki so suverene pri svojem delu in na katere bi se lahko mlajše sodelavke obrnile po nasvet.
Med dejavniki tveganja za nastanek sočutne utrujenosti je bila izpostavljena komunikacija.
Slaba komunikacija tako med osebjem kot tudi do pacientov lahko predstavlja še dodatno obremenitev in zaplete pri že tako obremenjenem delovniku medicinskih sester. Pomemben dejavnik predstavlja tudi delovno okolje, kar potrjujejo tudi druge študije. Pretekle študije nakazujejo, da je delovno okolje močno povezano z nivojemsočutne utrujenosti. Medicinske sestre v onkologiji, ki imajo podporo pomembnih drugih (službenih kolegov, vodij), poročajo o manj izgorelosti. Prav tako lahko podpora ustanov, ki ponudijo relevantne tečaje, direktno obvaruje medicinske sestre pred vplivi delovnega stresa (Yu et al., 2016). Ko je onkološka enota dobro vodeno okolje, se sočutna utrujenost in izgorelost zmanjšata.
Podpirajoče delovno okolje pa izvira iz odgovorne razporeditve delovne sile, timskega dela in učinkovito vpletenega vodilnega stila. Čas, ki ga medicinska sestra lahko preživi s svojimi pacienti je močan napovedovalec sočutnega zadovoljstva. Bolj kot se ima medicinska sestra možnost posvečati pacientom, večje zadovoljstvo dobi od svojega dela (Wu et al., 2016). Na sočutno utrujenost močno vplivajo tudi neprimerno vedenje pacientov, žaljivke, travmatični dogodki in nasilje, ki poveča tveganje za čustveno utrujenost in zmanjša občutek osebnega zadovoljstva (Xie et al., 2021). Dolgotrajno izpostavljanje intenzivnim službenim odgovornostim lahko še okrepi negativne učinke sočutne utrujenosti in pasivne strategije za
25
spopadanje s službenimi izzivi, kot na primer, da medicinska sestra obupa, se umakne iz situacij in počaka na pomoč drugih, s čimer poveča depersonalizacijo pacientov in zmanjša občutek lastnega dosežka in zadovoljstva z delom (Yu et al., 2016).
S pregledom člankov smo ugotovili, da na sočutno utrujenost medicinskih sester pogosto vplivajo dogodki, ki se zgodijo pacientom in jih one doživljajo kot sekundarni stres, kar nam ponovno kaže, kako pomemben faktor pri sočutni utrujenosti je empatija. Velik stresor pri delu medicinskih sester v onkologiji, ki v izbranih analiziranih člankih sicer ni poudarjen, je žalovanje. Skrb za onkološke bolnike, ki vsak dan trpijo in umirajo, je lahko zelo zahtevno delo. Ko pacient umre, medicinske sestre žalujejo. Kadar je žalovanje prepoznano, naslovljeno in podprto, se z njim lahko spopadejo in izgubo osmislijo na svoj način. Veliko medicinskih sester pa te občutke ignorira, zato žalovanje lahko postane kronično in nakopičeno ter pripomore k razvoju sočutne utrujenosti (Houck, 2014).
Za preprečevanje sočutne utrujenosti so se kot najbolj učinkovite izkazale intervencije, ki so temeljile na čuječnosti. Čuječnost je povezana z izboljšanjem razpoloženja, zmanjšanjem stresa, anksioznosti in depresije, zmanjšanjem negativnega mišljenja, izboljšanjem pozornosti in boljšimi sposobnostmi za reševanje problemov. Zato bi bilo prakticiranje čuječnosti za medicinske sestre koristno tako za zmanjšanje negativnih učinkov sočutne utrujenosti in tudi za izboljšanje kognitivnih funkcij (Heshmati & Caltabiano, 2020).
Tehnike um – telo, ki vključujejo meditacijo, vizualizacijo, gibanje in druge oblike skrbi zase, so se izkazale za zelo učinkovite pri spopadanju s simptomi sekundarnega travmatskega stresa. Identifikacija simptomov sočutne utrujenosti in izgorelosti je v veliko pomoč pri zavedanja in razmišljanju o pomembnosti postopkov za preprečevanje ali vsaj preprečitev stopnjevanja teh simptomov in njihovih negativnih učinkov na delo in čustveno ter fizično zdravje medicinskih sester (Adimando, 2018). Medicinske sestre v analiziranih člankih so take intervencije spoznale za najučinkovitejše, saj so občutile izboljšanje spopadanja s stresom tako pri delu kot tudi v domačem okolju. Enako pozitiven odziv na tečaj intervencij čuječnosti kot Duarte in Pinto-Gouveia (2016) je pri svojem raziskovanju učinkovitosti tečaja čuječnosti dobil tudi Adimando (2018). Kot pomemben faktor za preprečevanje sočutne utrujenosti je bilo prepoznano tudi dobro delovno okolje in učinkovita komunikacija. Z dobro organiziranim delovnim okoljem in dobro komunikacijo na delovnem mestu medicinske sestre doživljajo manj stresa, kar pripomore zmanjševanju tveganja za nastanek sočutne utrujenosti. Pri pregledu ugotavljamo, da je komunikacija med medicinskimi sestrami pomembna tudi na čustvenem področju, saj je razumevanje in
26
podpora s strani sodelavcev lahko tudi v veliko pomoč pri doživljanju občutkov sočutne utrujenosti. Tudi Houck (2014) poudarja, da je pomembno, da imajo medicinske sestre priložnost govoriti o svojih čustvih, saj tako spoznajo, da so taka občutja pogosta in pričakovana ter da niso same. Izobrazba o koncu življenja, teorijah žalovanja in strategijah za spopadanje s čustvi ob izgubi bi morala biti zagotovljena za medicinske sestre, ki ves čas skrbijo za paciente z rakom. Medicinske sestre lahko vzdržujejo dolgo, zdravo kariero v onkologiji s tem, da skrbijo zase, se poslužujejo refleksije, preprečujejo ali prepoznajo pojav sočutne utrujenosti in poiščejo vodenje ter podporo, da omejijo njene posledice in preprečijo pojavljanje v prihodnosti (Fetter, 2012). Pri tem so se za učinkovite izkazale metode, katerih elementi so se osredotočali na izobraževanje in krepitev čustvene odpornosti, te metode so učinkovito zmanjšale sekundarni stres, izčrpanost in povečale sočutno zadovoljstvo, kar nakazuje, da se medicinske sestre z učinkovitimi metodami lahko naučijo spopadati s faktorji tveganja za razvoj sočutne utrujenosti (Cocker & Joss, 2016). Do enakih ugotovitev smo prišli tudi pri naši analizi člankov. Poudarjen je pomen skrbi zase in ravnovesja med delom in življenjem. Avtorji ugotavljajo, da se ljudje, ki se poslužujejo kontemplativnih praks (na primer čuječnosti), zdijo manj dovzetni za empatične stiske, neprilagojenost ali patološki občutek krivde v primerjavi z vzorcem splošne populacije. Prav tako naj bi bili taki pristopi posebej učinkoviti pri spopadanju z izgorelostjo pri medicinskih sestrah (Durate & Pinto- Gouveia, 2017b). Podpora vodstva pomaga preprečiti in nadzorovati izgorelost, s čimer bi zaposlene lahko zadržali na delovnih mestih in povečali produktivnost (Wentzel &
Brysiewicz, 2017). Pogostost sočutne utrujenosti med medicinskimi sestrami opozarja na potrebo, da bi zdravstvene organizacije ocenile ranljivost svojih zaposlenih za razvoj sočutne utrujenosti in razvile primerne programe za preprečevanje, skupinska srečanja ali podporne skupine (Potter et al., 2013; Wentzel & Brysiewicz, 2017).
27
6 ZAKLJUČEK
Sočutna utrujenost je čustveni pojav, ki je v zadnjem času vse bolj aktualen. Pogosto doživljanje sekundarnega stresa in izgorelosti ter nizko zadovoljstvo z delovnim mestom so glavni dejavniki za razvoj sočutne utrujenosti. Z vse večjim številom rakavih obolenj in vse večjo kadrovsko stisko se je v zadnjem času pojavnost sočutne utrujenosti pri medicinskih sestrah v onkologiji še povečala in bo, če ostane nenaslovljena, v prihodnje postala vse večji problem, zaradi katerega bo vse več mladih zapuščalo področje onkološke zdravstvene nege.
Ker faktorjev, ki vplivajo na nastanek sočutne utrujenosti pri delu medicinske sestre, ne moremo izločiti, moramo poskrbeti, da jih opremimo z znanjem, kako se z njo spopadati.
Pomembno je, da medicinske sestre znajo prepoznati simptome sočutne utrujenosti, saj jo tako lahko prepoznajo in se z njo spoprimejo same oziroma poiščejo pomoč. Mnoge medicinske sestre v pregledanih raziskavah niso vedele, kaj sploh je sočutna utrujenost in so se zaradi svojih občutkov počutile krive in o tem niso upale govoriti s sodelavkami ali nadrejenimi. Z osvetlitvijo problema in zavedanjem, da je doživljanje takih občutkov in čustev zelo pogost in povsem naraven pojav pri skrbi za paciente, ki doživljajo travmatične dogodke in živijo z neozdravljivo boleznijo, so se medicinske sestre lažje pogovarjale o svojih občutkih in doživljanjih. Pogovor o čustvih je bil spoznan kot pomemben dejavnik pri preprečevanju poslabšanja in reševanja sočutne utrujenosti.
Izobraževanje o tem pojavu, preproste intervencije med delovnim časom, komunikacija in dobro, spodbudno vodstvo igrajo ključno vlogo pri preprečevanju sočutne utrujenosti na delovnih mestih. Pri preprečevanju sočutne utrujenosti so se za najučinkovitejše izkazale zelo preproste intervencije, kot so vaje za dihanje, refleksija in tehnike sproščanja, ki so izvedljive tudi med delovnim dnem (globok vdih ob štetju do deset, odmik od oddelka v času za malico,…) in medicinskim sestram ne vzamejo veliko časa, prinesejo pa mnogo koristi in jim pomagajo bolje obvladovati svoja čustva. Zato je zelo pomembno, da se medicinske sestre izobrazi, o tem, kateri so učinkoviti načini za preprečevanje sočutne utrujenosti, ki jih lahko preprosto vpeljejo tudi v svoj delovni vsakdan ter najdejo take, ki so za njih najbolj primerni. Dobro je tudi, da imajo medicinske sestre določene rituale (preoblačenje iz uniforme, poslušanje glasbe na poti domov), s katerimi lažje preklopijo med delom in prostim časom.
Kot smo zasledili v pregledanih člankih, medicinske sestre pogosto sploh niso vedele, kaj je sočutna utrujenost in kako pogosta je njena pojavnost v zdravstveni negi. Glede na to, da
28
nismo našli nobenega strokovnega članka, ki bi naslavljal sočutno utrujenost v slovenščini, lahko zaključimo, da se o tem tudi v našem prostoru premalo govori. Pomembno bi bilo, da se o tem poduči medicinske sestre na vseh področjih zdravstvene nege tudi pri nas. Sočutna utrujenost, ki je ne obravnavamo, lahko resno neugodno vpliva na kakovost zdravstvene nege in poveča število strokovnih napak Prav tako pa vpliva na manj kakovosten odnos medicinskih sester do pacientov in med seboj ter povzroči, da medicinske sestre pogosto zapuščajo delovna mesta, saj se ne znajo spopasti s čustvenimi obremenitvami, ki jih ta prinašajo.
