UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA
Ajka Halilović
POVEZAVA MED EMPATIJO IN IZGORELOSTJO ZDRAVSTVENIH DELAVCEV
diplomsko delo
THE RELATION BETWEEN EMPATHY AND BURNOUT OF HEALTHCARE PROFESSIONALS
diploma work
Mentorica: viš. pred. dr. Marija Milavec Kapun Somentorica: asist. Tina Kamenšek
Recenzentka: viš. pred. mag. Darja Ovijač
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem dr. Mariji Milavec Kapun in Tini Kamenšek za pomoč, nasvete in vodenje pri izdelavi diplomskega dela ter za čas, ki sta mi ga posvetili. Najlepša hvala tudi mag. Darja Ovijač za strokovno recenzijo dela.
Posebej se zahvaljujem svoji družini, partnerju in prijateljem, ker so mi ves čas študija stali ob strani, mi nudili finančno in čustveno oporo ter me motivirali tudi takrat, ko sem želela odnehati. Hvala, da ste ves čas verjeli vame in me spodbujali pri uresničevanju mojega cilja.
Zahvala gre tudi moji lektorici Urški Telban za lektoriranje diplomskega dela.
IZVLEČEK
Uvod: Empatija je ključen element v procesu zdravstvene nege, pogosto je povezana s sočutjem in izgorelostjo zaradi sočutja oziroma empatije. Obstaja več teorij o povezanosti empatije in izgorelosti. Boljše znanje in raziskave na tem področju bi lahko močno pripomogli k razvoju intervencij in smernic za izobraževanje zaposlenih v zdravstvu.
Namen: Namen diplomskega dela je predstaviti povezanost med empatijo in izgorelostjo ter predstaviti, kako izboljšati veščine empatije. Poleg tega bomo pridobili dodatne informacije o pojmu izgorelosti in intervencijah, s katerimi lahko preprečimo izgorelost pri medicinskih sestrah. Metode dela: Uporabili bomo deskriptivno metodo dela, opravljen je bil pregled domače in tuje literature v naslednjih podatkovnih bazah: PubMed/Medline, CINAHL in COBIB. Starost literature je omejena na obdobje objave od leta 2012 do 2021. V analizo je vključenih 17 člankov, ki smo jih ovrednotili po Polit in Beck, ki navajata sedem nivojev hierarhije. Vključitveni kriterij: literatura, dostopna v angleškem in slovenskem jeziku, v raziskavo so bile vključene medicinske sestre, zdravstveni tehniki ali študentje zdravstvene nege, objave po letu 2012, prosta dostopnost do celotnega besedila. Rezultati: Medicinske sestre so zaradi več stresa na delovnem mestu bolj nagnjene k pojavu izgorelosti, zato je pomembno, da vodilne osebe poskrbijo za prijazno delovno okolje, zmanjšajo časovno stisko in omogočijo zaposlenim usposabljanje na področju preprečevanja izgorelosti v povezavi z empatijo. Raziskave so pokazale, da so medicinske sestre, ki so sposobne visoke ravni sočutja in empatije, poročale o nižji stopnji izgorelosti. Razprava in zaključek: Empatija in sočutje sta tesno povezana s pojavom izgorelosti, vendar tisti posamezniki, ki se naučijo vzdrževati profesionalno distanco, niso nagnjeni k pojavu izgorelosti, obstaja pa veliko tveganje za pojav utrujenosti. Obstajajo številne intervencije za preprečevanje izgorelosti in smiselno bi bilo, da se vključijo v proces izobraževanja študentov zdravstvene nege. Poleg tega bi bilo smiselno, da se razvoj tehnologije usmeri v izdelavo orodij, ki bi bila v pomoč pri pravočasnem prepoznavanju znakov izgorelosti.
Ključne besede: sočutje, medicinska sestra, študent zdravstvene nege, obremenjenost
ABSTRACT
Introduction: Empathy is a key element in the nursing process, often associated with compassion and burnout due to compassion or empathy. There are several theories about the interconnectedness of concepts, better knowledge and research in this area can greatly help to develop interventions and guidelines for employee education. Purpose: The purpose of the study is to present the relation between empathy and burnout and to present how to improve empathy skills. Also, we will gain additional information on the concept of burnout and interventions that can prevent burnout in nurses. Methods: We used a descriptive methodology of work, a review of domestic and foreign literature in the following databases is substantiated: PubMed / Medline, CINAHL, COBIB. The age literature was limited to the period from 2012 to 2021. The analysis included 17 articles, which were evaluated by Polit and Beck, citing seven levels of hierarchy. Inclusion criteria: literature available in English and Slovenian, research included nurse, nursing asisstant and nursing students, publication after 2012, access to the full text. Results: Due to the great stress in the workplace, nurses are more aware of the occurrence of burnout, so it is necessary for managers to provide a friendly work environment, reduce time constraints and provide employees with training in burnout prevention in conjunction with empathy. Research has shown that nurses capable of high levels of compassion and empathy have reported lower burnout rates. Discussion and conclusion: Empathy and compassion are closely related to the occurrence of burnout, but those individuals who learn to maintain a professional distance are not prone to the occurrence of burnout, and there are large adaptations for the occurrence of fatigue. It is possible to use burnout prevention interventions and it would make sense to include them in the nursing education process. In addition, it would make sense to focus the development of technology on the production of tools that would help in the timely identification of signs of burnout.
Keywords: compassion, nurse, nursing student, burden
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Empatija ... 2
1.1.1 Opredelitve empatije... 3
1.1.2 Razvoj empatije ... 4
1.1.3 Razlike med empatijo, simpatijo in sočutjem ... 5
1.1.4 Razlike pri izražanju empatije med spoloma ... 6
1.1.5 Kako izboljšati raven empatije ... 6
1.1.6 Empatija in njen pomen v procesu zdravstvene nege ... 7
1.2 Izgorelost ... 8
2 NAMEN ... 10
3 METODE DELA ... 11
4 REZULTATI ... 14
4.1 Povezanost med empatijo, sočutjem in sindromom izgorelosti ... 14
4.2 Kako zmanjšati izgorelost v povezavi z empatijo in sočutjem med medicinskimi sestrami ... 15
5 RAZPRAVA ... 17
6 ZAKLJUČEK ... 21
7 LITERATURA ... 22 8 PRILOGE
KAZALO SLIK
Slika 1: PRISMA ... 12
KAZALO TABEL
Tabela 1: Dejavniki tveganja za pojav izgorelosti... 9 Tabela 2: Hierarhija dokazov ... 13
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika
IRI Interpersonal Reactivity Index (Indeks medosebne reaktivnosti) EAT Empathic Accuracy Task (Test za oceno stopnje empatije)
1
1 UVOD
Empatija zdravstvenih delavcev je ena izmed najpomembnejših lastnosti, ki jih mora imeti oseba, ki je zaposlena v zdravstvenem timu. To je zmožnost posameznika, da se v mislih postavi na mesto druge osebe in razume situacijo, v kateri je druga oseba (Hribar Sorčan, 2008). Začne se razvijati že otroštvu, zato starši, ki otroku zagotovijo občutek ljubezni in sprejetosti, imajo največji doprinos za njen razvoj (Poljanec, Simonič, 2012). Cunico in sodelavci (2012) so opredelili empatijo kot glavni element kakovostne oskrbe pacienta.
Pozitivne posledice, ki jih medicinske sestre čutijo kot rezultat empatične prakse, so zadovoljstvo na delovnem mestu, negativne posledice pa so izgorelost in utrujenost (Hunt et al., 2017).
Izgorelost je psihološki sindrom, ki lahko vključuje: fizično izčrpanost, občutek nemoči, negativno samopodobo in negativen odnos do življenja in drugih. Že Maslach in Jackson (1981) opredeljujeta izgorelost kot notranjo reakcijo telesa na zunanje stresorje. Obstajajo tri dimenzije izgorelosti: emocionalna izčrpanost, depersonalizacija in nizka samozavest.
Tiste osebe, ki so čustveno izčrpane, so pogosto tudi fizično izčrpane in se v večini primerov počutijo nezmožne nuditi čustveno podporo drugim osebam. Depersonalizacija je opisana kot negativen ali ciničen odnos do uporabnikov zdravstvenih storitev ali kot obrambna zaščita pred neželenimi vprašanji. Maslach (2003) je opredelil nizko samozavest kot negativni pogled na samega sebe, to pa je lahko povezano s psihološkimi napori.
Medicinske sestre imajo veliko stopnjo tveganja za izgorelost, izgorelost pa je povezana tudi z večjo stopnjo menjave delovnih mest. Najnovejši statistični podatki kažejo, da zaradi izgorelosti veliko študentov zdravstvene nege zapusti poklic po dveh letih, kar posledično vpliva na pomanjkanje kadra, ki naj bi se v naslednjih letih še bolj stopnjevalo (Price, 2013).
Empatija in izgorelost sta dva pojma, ki sta zelo pomembna za uspešno delovanje zdravstvenega osebja. Narava povezanosti med njima je nejasna. S pregledom literature bomo poiskali relacije med izgorelostjo in empatijo zdravstvenih delavcev, s poudarkom na medicinskih sestrah. Zanimalo nas je tudi, kako zmanjšati izgorelost med medicinskimi sestrami skozi večjo stopnjo empatičnosti oziorma sočutja.
2
1.1 Empatija
Razumevanje pacientovih občutkov, skrbi in pričakovanj prispeva k boljši oskrbi, poleg tega pripomore empatija tudi k razkrivanju drugačne perspektive in vpliva na boljši odnos med pacientom in zdravstvenim timom (Brown et al., 2020). Strokovnjaki si še vedno niso enotni v definiranju pojma empatija, veliko zmede in nejasnosti je nastalo predvsem zato, ker se je definiranja empatije lotilo veliko različnih znanstvenih ved (Simonič, 2010). Pomembno je, da medicinske sestre razlikujejo med empatijo in simpatijo (Hojat et al., 2013).
Empatija je sestavljena iz dveh komponent: afektivno-emocionalne in kognitivno- intelektualne komponente. Afektivno-emocionalna komponenta je opisana kot sposobnost soobčutenja in razumevanja čustev drugih oseb. Pomembno je, da pri uporabi te komponente nismo pretirano čustveno občutljivi, saj potem težko pomagamo osebi, ki se nahaja v stiski.
Kognitivno-intelektualna komponenta nam pomaga, da razumemo izkušnje in situacije druge osebe (Alan et al., 2021). Stepien in Baernstein (2006) navajata tudi vedenjski vidik empatije kot sposobnost razumevanja pacientovih čustev ter podzavestno oponašanje drugega.
Dokazano je, da je empatija povezana z delovanjem nevroanatomskih struktur, kot so amigdala in sprednja cingulatna skorja (Uribe et al., 2019). Nekatere osebe s določenimi psihiatričnimi motnjami, motnjo avtističnega spektra, alzheimerjevo boleznijo ali drugimi oblikami demenc imajo lahko več težav pri vzpostavljanju empatičnega odnosa (Konrath et al., 2018).
Za merjenje empatije so bile oblikovani vprašalniki, ki pomagajo prepoznati sposobnost empatije posameznika. Nekatere med njimi vključujejo: Test za oceno stopnje empatije (EAT − Empathic Accuracy Task), zelo star Indeks medosebne reaktivnosti (IRI − Interpersonal Reactivity Index) in vprašalnik za preverjanje komponent empatije (Coll et al., 2017).
Medtem ko na empatijo gledamo kot na bistveno vrlino zdravstvenega delavca, je razumevanje sočutja bolj zapleteno. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika − SSKJ (2014) je sočutje opredeljeno kot čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju nekoga. Sočutje do drugih pomeni, da se zavedamo trpljenja drugih in začutimo željo, da bi jim pomagali.
3
Ob tem dobimo občutek povezanosti s posameznikom. Za razvoj sočutja so pomembni trije bistveni elementi: sočutje do sebe, prepoznavanje medsebojne povezanosti ter čuječnost (Neff, 2011). Sočutje je sprejemanje tega, kar se dogaja v določenem trenutku, gre za dojemanje in razumevanje resničnosti (Williams, Penman, 2015). Sočutje s strani zdravstvenih delavcev ima pozitiven vpliv na uporabnike zdravstvenih storitev, ker zmanjšuje stres pred, med in po zaključeni obravnavi. Lahko pa ima negativen vpliv na zdravstvene delavce, kajti močna čustva do posameznega pacienta lahko privedejo do nestrokovnega odnosa in posledično pride do čustvene utrujenosti oziroma izgorelosti (Svenaeus, 2014). Izgorelost v povezavi z čustveno komponento dela je pri zdravstvenih delavcih opisana na dva različna načina: utrujenost, ki se pojavi, ko se posamezniki čustveno preveč vključujejo, in zmanjšana čustvena regulacija.
1.1.1 Opredelitve empatije
Filozof Adam Smith se je v 18. stoletju ukvarjal z empatijo in je bil eden prvih, ki jo je proučeval, čeprav je v svojem delu uporabljal izraz simpatija. Vplival je na delo Immanuela Kanta, ki je opisal pomen človekove empatične zmožnosti, da se postavi na mesto druge osebe in razume njegovo situacijo. V 19. stoletju je Friedrich Nietzsche postavil temelje obravnave empatije, njegova obravnava empatije nas povrne h grškemu pomenu besede empátheia kot strasti (Hribar Sorčan, 2008). Pojem empatija je star več kot 100 let, v angleški jezik ga je uvedel psiholog Edward Titchener kot prevod nemškega izraza »einfuhlung«, kar v prevodu pomeni vživljanje.
Pojem ima dolgo zgodovino na področju psihologije, psihoanalize in estetike (Lockwood, 2016). Robert Vischer je leta 1837 empatijo označil kot človekove občutke za naravni svet in umetniška dela. Ta definicija je dolgo časa ostala v ospredju, dokler filozof Theodor Lipss ni pojem empatije iz koncepta nemške estetike preoblikoval v osrednjo kategorijo filozofije družbenih in humanističnih ved. Opiše jo kot sposobnost zavedanja, da so drugi ljudje osamljeni in potrebujejo našo pomoč. Govori o pozitivni in negativni empatiji. Lippsovi primeri empatije se osredotočajo na prepoznavanje čustev, izraženih v neverbalni mimiki, leta 1905 opiše tudi intelektualno empatijo (Stueber, 2019). Husserl vpelje pojem intersubjektivnosti, se usmeri predvsem v medčloveške odnose in empatijo opiše kot del našega lastnega sveta (Hribar Sorčan, 2008).
4
1.1.2 Razvoj empatije
Že od rojstva vzpostavljamo navezanost, iščemo varnost in vzpostavljamo empatične odnose. Martin Hoffman (2007) je razvoj empatije opisal s štiristopenjskim modelom:
globalna empatija, egocentrična empatija, čustvena empatija in kognitivna empatija.
Dejavniki, ki vplivajo na razvoj empatije, so: genetika, nevronski razvoj, socializacija, temperament, obrazna mimika, odnos med starši in otroki (McDonald, Mesinger, 2010). Prvi odnosi, ki jih novorojenček doživi v krogu družine, ga lahko zaznamujejo za celo življenje.
Če so odnosi v družini moteni, se lahko pri otroku razvije agresija in zmanjšana sposobnost empatije (Weinfield et al., 2008). Za razvoj empatije je najbolj pomembno zgodnje razvojno obdobje posameznika, v odrasli dobi ostaja empatija stabilna, v zelo poznem življenjskem obdobju (nad 85 let) pa pride do njenega upada (Grühn et al., 2009).
Empatija se najbolj razvije v okolju, ki zadovoljuje otrokove čustvene potrebe, razvije pa se postopoma, iz preproste v bolj zapleteno spoznavno in afektivno obliko (Poljanec, Simonič, 2012). Posameznik potrebuje za zdrav razvoj občutek pripadnosti, zaupanja, dostojanstva, prepoznavnosti in sočutja. Otroci, ki se naučijo empatičnega vedenja, so bolj uspešni na svoji življenjski poti, zvišuje se njihova čustvena inteligenca, manjša je nevarnost, da bojo nasilni ali agresivni v kasnejšem življenju (Panju, 2010).
Kanoy (2014) navaja, da avtoritarna vzgoja, ki temelji na pravilih in je zelo stroga, zmanjšuje otrokovo stopnjo empatije, saj pri tej vzgoji ni možnosti razpravljanja niti podajanja različnih mnenj, otroka naučijo, da je pravilno zgolj tisto, kar rečejo starši. V nasprotju z avtoritarno vzgojo interakcijska vzgoja otroka pripravi, da posluša mnenje drugih, omogoča izmenjavo mnenj in boljšo empatičnost.
Kadar posameznik v otroški dobi ne razvije empatije, ima še vedno možnost, da to prebudi kasneje v življenju, in sicer s pomočjo psihoterapije. Odnos med terapevtom in posameznikom mora biti varen. V takem odnosu posameznik doživi tisti del sebe, ki ga prej ni mogel doživeti (Simonič, 2014). Empatijo lahko razvijamo v vzajemnem odnosu, v katerem obe strani prinašata svoje osebne izkušnje (Poljanec, Simonič, 2012).
5
1.1.3 Empatija, simpatija in sočutje
V nadaljevanju pojasnimo posamezne pojme, kot so jih opredelili določeni strokovnjaki.
Empatija, simpatija in sočutje so izrazi, ki se pogosto enopomensko zamenjujejo, kljub temu da imajo v zdravstvu različen pomen in vlogo. Nekateri avtorji navajajo, da je empatija del sočutja, drugi pa, da je sočutje posledica empatije. Smajdor (2011) povezuje sočutje in čustveni vidik empatije, oboje pa opiše kot razlog za višjo stopnjo izgorelosti zdravstvenih delavcev.
Empatija je spretnost, ki jo lahko nadgrajujemo, medtem ko sta simpatija in sočutje prirojeni stvari, ki se ju težko naučimo (Maxwell, 2008). Medicinske sestre, ki uporabljajo empatijo pri razreševanju pacientove stiske, se zavedajo, kako je videti določena izkušnja v njegovih očeh, zato ravnajo bolj premišljeno in razumsko ob stiski posameznika (Jeffrey, 2016a).
Empatija je opredeljena kot sposobnost razumevanja in prepoznavanja čustev druge osebe, simpatija pa je opisana kot doživljanje čustev drugega ali skrb za dobrobit drugih (Yang, Yang 2016). Empatija ugodno vpliva na osebnostno rast, delovno uspešnost in kakovostno oskrbo, medtem ko naj bi sočutje škodovalo objektivnosti pri odločanju ter povzročilo utrujenost in izgorelost (Hojat, 2007).
Gilbert in Choden (2013) opišeta simpatijo kot čustveno reakcijo brez zavestnega razmišljanja. Vendar simpatija ravno tako kot empatija omogoča boljšo komunikacijo s pacientom in vpliva na njegovo boljše počutje (Hardy, 2019).
Posameznik, ki izraža sočutje, se globoko zaveda stiske druge osebe in ima željo, da lajša njeno trpljenje. Sočutje tako kot simpatijo doživimo, kadar se drugi osebi zgodi stiska, vendar smo pri sočutju še bolj občutljivi in čustveno vpleteni. Občutimo večjo željo po pomoči posamezniku, vendar to ne pomeni nujno dejanja pomoči (Jeffrey, 2016b). Sočutje se od empatije in simpatije razlikuje predvsem v nesebični vlogi posameznika, da olajša trpljenje nekoga. Ima tri bistvene elemente: prepoznavanje stiske posameznika, pomoč osebam, ki so v stiski in odziv na njihove težave (Way, Tracy 2012).
6
1.1.4 Razlike pri izražanju empatije med spoloma
Razlike med spoloma pri izražanju empatije se začnejo med osnovnošolskimi otroci in srednješolci, v predšolskem obdobju te razlike ni. Nastanek razlik je povezan stopnjo fiziološke zrelosti. V procesu odraščanja se zaradi vpliva hormonov začne opažati še večje razlike pri izražanju empatije. Ženske imajo več oksitocina, kar pozitivno vpliva na vzpostavljanje čustvene empatije, medtem ko imajo moški več testosterona, kar negativno vpliva na empatijo (Wuying et al., 2014). Razlike so lahko posledica splošne čustvene odzivnosti, ki je pri ženskah bolj izrazita, sploh v situacijah, ko so prizadete same ali njihovi znanci (Rueckert et al., 2011).
Medicinske sestre ženskega spola večinoma preživijo več časa s pacienti, so bolj čustvene in izkazujejo večjo skrb za pacienta. Bistveno pogosteje uporabljajo vprašanja odprtega tipa, so boljše pri uporabi neverbalne komunikacije in namenijo dlje časa pogovoru s pacienti.
Njihove veščine empatije so bolj razvite (Vogel et al., 2018).
Strekalova in sodelavci (2019) so ugotavljali vpliv spola na izražanje empatije in pridobili drugačne ugotovitve kot v prejšnji raziskavi. Avtorji so uporabili metodo retrospektivne analize podatkov, ustvarili so virtualno okolje, kjer so imeli študenti zdravstvene nege možnost prepoznati stiske virtualne pacientke in se ustrezno odzvati na njene potrebe. V raziskavi je sodelovalo 340 študentov, ki so morali najprej opredeliti kognitivne in afektivne dimenzije empatije. Kognitivno dimenzijo so opredelili kot razumevanje pacientove situacije, afektivno dimenzijo kot izražanje skrbi za paciente. Študenti so imeli priložnost srečati se z devetimi situacijami, pri katerih bi morali vzpostaviti empatičen odnos.
Ugotovitve raziskave kažejo, da sta oba spola sposobna enake ravni empatije, vendar se moški najpogosteje odzovejo le na prepoznane situacije (npr. lajšanje bolečine). Prav tako si moški manj pogosto prizadevajo za uporabo empatije.
1.1.5 Kako izboljšati empatijo
Empatija je spretnost, ki jo lahko izboljšamo. To se lahko doseže na več načinov. Najbolj pomembno je, da ima posameznik motivacijo za učenje in izboljšanje teh svojih spretnosti.
7
Weisz in Zaki (2018) opisujeta, da višja stopnja prijaznosti in pozitivne naravnanosti zdravstvenih delavcev zvišuje njihovo raven empatije.
Sutton (2020) opisuje najbolj pogoste strategije za izboljšanje ravni empatije:
• Samorefleksija: Prejmite povratne informacije, vprašajte svoje prijatelje, kako lahko izboljšate svoje sposobnosti poslušanja in kako lahko izboljšate vaše odnose.
• Spoštujte različnost.
• Uporaba asertivne komunikacije.
• Veliko branja in izobraževanja na področju empatije.
Riess (2017) opredeljuje motivacijo za delo s pacientom kot ključni element za razvoj kakovostne oskrbe. Pripravljenost in želja zdravstvenih delavcev, da pacientu namenijo čas in se usmerijo na njegove potrebe, pripomoreta k lažji vzpostavitvi empatičnega odnosa.
Poleg tega moramo spoznati, da ljudje za preživetje potrebujemo pomoč drug drugega in da smo vsi medsebojno povezani (Goleman, 2010). Prav tako je spoznavanje različnih kultur zelo učinkovita metoda za razvoj empatičnih veščin (Kaçan, Örsal, 2020). Preizkušeni so bili tudi številni modeli izobraževanja za izboljšanje empatije, kot so: ustne predstavitve o prednostih uporabe empatije, video posnetki, psihodrama, igra vlog itd (Özcan et al., 2011).
Usposabljanje medicinskih sester na področju empatije je osredotočeno na čustveno inteligenco, komunikacijske elemente, družbene vloge in praktične delavnice (García et al., 2013). Trening empatije pomaga izboljšati komunikacijske veščine medicinskih sester, pomaga jim, da bolje razumejo potrebe svojih pacientov, poveča njihovo poklicno zadovoljstvo in vpliva na pozitivne medsebojne odnose (Kahriman et al., 2016).
1.1.6 Empatija in njen pomen v procesu zdravstvene nege
Poklic medicinske sestre zahteva veliko znanja, visoko stopnjo empatije in poznavanje različnih tehnik komuniciranja. Odločitev za poklic medicinske sestre temelji predvsem na razumevanju poklica kot plemenitega, skrbnega in sočutnega (Price et al., 2013). Poleg želje po pomoči drugemu morajo biti osebe, ki se odločijo za poklic medicinske sestre, inteligentne, komunikativne in zavzete za pacientove pravice.
8
Zakaj se določene osebe odločijo za poklic medicinske sestre? V zgodnjem obdobju življenja na izbiro poklica vplivajo predvsem spol, osebnostne značilnosti, uspeh pri izobraževanju ter interakcija posameznika s starši in vrstniki (Eccles, 2011). Nekateri imajo to željo od rojstva ali pa imajo vzor v družinskem članu, drugi se odločijo za poklic zaradi tega, ker radi pomagajo drugim osebam. Želja po pomoči drugim osebam se lahko začne razvijati že v otroštvu. Številne medicinske sestre so kot razlog navedle tudi stik z medicinsko sestro v otroštvu, ki jih je zaznamoval za celo življenje in vplival na odločitev glede izbire poklica (Wood, 2014).
Najnovejše raziskave spodbujajo izdelavo orodja, ki bi študentom že v času izobraževanja pomagalo razviti občutek skrbi za pacienta. Od študentov zdravstvene nege se pričakuje, da spoštujejo vrednote zdravstvene nege ter da izvajajo kakovostno zdravstveno nego in oskrbo (Wood, 2014). Empatija je bistvenega pomena za kakovostno obravnavo pacienta, zmanjša stres in strah pred in med zdravstvenim postopkom, olajša potek zdravljenja in ima nešteto pozitivnih učinkov na pacienta. Omogoča nam hitrejše in lažje vzpostavljanje zaupnega odnosa s pacientom, kar pripomore k lažjemu odkrivanju pacientovih življenjskih navad in potreb (Robieux et al., 2018).
1.2 Izgorelost
Izgorelost je velika težava v zdravstvenem sistemu, opredeljujemo jo kot čustveno izčrpanost, depersonalizacijo in nizko samozavest (Walocha et al., 2013). Vpliva na fizično in duševno zdravje ter povzroča probleme pri zagotavljanju optimalne delovne uspešnosti (Brunsting et al., 2014). Prav tako lahko vpliva na kakovost oskrbe pacientov, povzroči strokovne napake, medosebne težave, depresijo, zlorabo substanc in samomorilnost (Wallace et al., 2009). Sindrom izgorelosti se pogosteje zazna pri ženskah (48 %), pri moških pa je prisoten v 38 % (Medscape, 2018).
V zadnjem obdobju se število medicinskih sester, ki razmišljajo o odhodu iz poklica, stopnjuje, kot glavni vzrok za zapustitev poklica se izpostavlja izgorelost (Elliott, 2017).
Izgorelost v zdravstvu je povezana predvsem z visoko stopnjo stresa in visokimi delovnimi zahtevami. Za uspešno ohranitev medicinskih sester v poklicu je potrebna dvojna strategija:
zmanjšanje pomanjkanja kadra ter povečanje razpoložljivih delovnih virov (Jourdain,
9
Chênevert, 2010). Medicinske sestre, ki imajo nizko stopnjo kognitivne empatije in visoko stopnjo čustvene empatije, so manj sposobne uspešno reševati stiske ter so bolj nagnjene za delovne obremenitve in sindrom izgorelosti. Znaki izgorelosti se kažejo kot: nespečnost, glavobol, razdražljivost, izguba apetita, utrujenost, zmanjšana želja po spolnosti in izguba veselja do dela (Azevedo et al., 2019).
Pšeničny (2006) opisuje proces izgorevanja v treh fazah:
• Prva faza: deloholizem, kronična utrujenost, povišana zaskrbljenost, začetek odmikanja od ljudi in tesnoba.
• Druga faza: občutek ujetosti v delo, ker oseba ne dobi dovolj pohval, sledi brezup, jeza, razočaranje.
• Tretja faza: izguba energije, obisk psihiatra.
Delovna izčrpanost se pojavi občasno, po počitku mine in je posledica preobremenitve (Pšeničny, 2017). Posameznik, ki izgoreva, potrebuje celostno pomoč. Spopadanje z izgorelostjo je v veliki meri odvisno od osebnosti posameznika (Fitzgerald Yau, Egan, 2018). Na pojav izgorelosti lahko vplivajo zunanji in notranji dejavniki (tabela 1). Na zunanje dejavnike nimamo vpliva, notranji dejavniki pa so posledica naše naravnanosti (Fiket, 2018).
Tabela 1: Dejavniki tveganja za pojav izgorelosti (Fiket, 2018).
Zunanji dejavniki Notranji dejavniki
Delovna obremenitev Perfekcionizem
Dolgočasna, rutinska dela Odvisnost od dela Slabe možnosti za napredovanje na
delovnem mestu
Pretirana ustrežljivost nadrejenemu, neupoštevanje lastnih potreb
Stres Občutljivost na kritiko
Neprimerno delovno okolje (slabi odnosi,
neustrezno vodenje zaposlenih ...) Pretekle izkušnje, prepričanja
Dosedanje pridobljene ugotovitve usmerjajo k nadaljnjim raziskavam, s pomočjo katerih bi olajšali problem izgorelosti pri zdravstvenih delavcih (Baillie. 2017).
10
2 NAMEN
V diplomskem delu smo s pregledom strokovne in znanstvene literature predstavili, kaj je empatija, kako izboljšati veščine empatije, razlike med empatijo, simpatijo in sočutjem.
Pridobili smo dodatne informacije o pojmu izgorelosti, kako zmanjšati izgorelost pri zdravstvenih delavcih, s poudarkom na medicinskih sestrah, tehnikih zdravstvene nege in študentih zdravstvene nege.
Cilj diplomskega dela je:
• ugotoviti povezanost med empatijo, sočutjem in sindromom izgorelosti pri medicinskih sestrah,
• ugotoviti, katere intervencije zmanjšujejo pojav izgorelosti v povezavi z empatijo in sočutjem med medicinskimi sestrami.
11
3 METODE DELA
V diplomskem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda dela. Narejen je bil pregled domače in tuje znanstvene literature. Uporabljeni so bili elektronski pisni viri. Obdobje iskanja se je začelo marca 2021 in je trajalo do aprila 2021.
Zbiranje relevantnih virov je potekalo v naslednjih podatkovnih bazah: PubMed/Medline, CINAHL, COBIB. V izbor smo vključili le znanstvene članke. Izbiro članov smo omejili glede na čas objave, vključili smo članke, objavljene v obdobju od leta 2012 do leta 2021.
Za iskanje ustrezne literature so uporabljene ključne besede v angleškem in slovenskem jeziku, oblikovani so iskalni nizi v angleškem jeziku empath* OR compassion* AND, burnout OR burn-out, AND nurs* in iskalni nizi v slovenskem jeziku: empatija ALI sočutje IN, izgorelost, IN medicinske sestre ALI neg*. Uporabili smo članke, ki so v celoti prosto dostopni in se nanašajo na medicinske sestre, tehnike zdravstvene nege ali študente zdravstvene nege ter opisujejo povezavo med empatijo in izgorelostjo zdravstvenih delavcev.
Izključitveni kriteriji so bili članki, napisani v drugih jezikih, članki, ki obravnavajo povezanost med empatijo in izgorelostjo pri zdravnikih in drugih zdravstvenih delavcih ter članki, ki obravnavajo pojav izgorelosti v povezavi z epidemijo COVID-19. Prav tako smo izključili podvojene članke ter članke, ki so imeli omejen dostop do celotnega besedila.
S pregledom podatkovnih baz smo skupno dobili 3.418 virov. Števila virov smo omejili tudi z vključitvijo predmetne oznake: nursing, nurses in označili zdravstveno nego kot disciplino.
Članke smo ustrezno izključevali glede na postavljene izključitvene kriterije. Potek pregleda in izbora znanstvenih člankov smo ponazorili s PRISMA diagramom poteka, prikazuje ga Slika 1.
12
Slika 1: PRISMA
Moč dokazov smo določili po Polit in Beck (2008), ki navajata sedem nivojev hierarhije, prikazano je v Tabeli 2.
13
Tabela 2: Hierarhija dokazov (Polit, Beck, 2008)
Nivo Število člankov
Nivo 1a:
sistematični pregled randomiziranih kliničnih študij Nivo 1b:
sistematični pregled nerandomiziranih kliničnih študij
0
Nivo 2a:
Posamezne randomizirane klinične študije Nivo 2b:
Posamezne nerandomizirane klinične študije
Nivo 2a: 0 člankov Nivo 2b: 5 člankov Nivo 3:
Sistematični pregled študij z opazovanji
0 Nivo 4:
Posamezne študije z opazovanji
3 Nivo 5:
Sistematični pregled opisnih/kvalitativnih študij
2 Nivo 6:
Posamične opisne/kvalitativne študije 5
Nivo 7:
Mnenje avtorjev 2
14
4 REZULTATI
Rezultate pregleda literature smo razvrstili po posameznih temah, ki se nanašajo na cilje diplomskega dela. V analizo vključeni članki so predstavljeni v Prilogi 1.
4.1 Povezanost med empatijo, sočutjem in sindromom izgorelosti
Rezultati raziskav večinoma govorijo o negativni povezavi med empatijo in izgorelostjo.
Namreč empatija in lastnosti, ki jih pridobimo ob razvoju empatičnih spretnosti, pripomorejo k boljšem počutju zdravstvenih delavcev in boljši samozavesti. Občutek, da smo uspešno prisluhnili nekomu in da smo vzpostavili empatičen odnos, zdravstvene delavce spodbuja k nadaljnjemu delu, da jim občutek moči in zadovoljstva ter zmanjša tveganje za odhod medicinskih sester iz poklica (Durkin et al., 2016).
Visoka raven empatije in sočutja je lahko dejavnik tveganja za razvoj utrujenosti zaradi sočutja, ne pa tudi izgorelosti. Pomembno je, da razlikujemo med utrujenostjo in izgorelostjo. Utrujenost zaradi sočutja je pogost pojav, saj so zahteve po empatiji in sočutju v zdravstvenem sistemu zelo velike (Arimon-Pagès et al., 2019).
Za nastanek izgorelosti so dovzetne osebe, ki so do sebe še posebej ostre in kritične, za posameznike, ki so lahko skrbni, podporni in razumevajoči do sebe, tveganja za razvoj izgorelosti praktično ni (Duarte et al., 2016). Zato se priporoča, da se medicinske sestre naučijo obvladovati svoja čustva in se naučijo odzvati na trpljenje pacientov ne da bi se čustveno preveč vključile na način, ki bi lahko privedel do utrujenosti in izgorelosti.
(Arimon-Pagès et al., 2019). Profesionalna distanca je zelo pomembna, saj zmanjša tveganje za čustveno vpletenost, napake pri delu in čustveno utrujenost (Salimi et al., 2020).
Medicinske sestre, ki so sposobne visoke ravni sočutja in empatije, poročajo o nižji stopnji izgorelosti, večji odpornosti na poklicni stres in boljši kakovosti življenja (Durkin et al., 2016). Izpostavljenost stresu je velik dejavnik tveganja za izgorelost zaradi sočutja, zato je potrebno medicinske sestre poučiti o spretnostih obvladovanja stresa (Meyer et al., 2015).
15
4.2 Kako zmanjšati izgorelost v povezavi z empatijo in sočutjem med medicinskimi sestrami
Kognitivna empatija in osebnostne lastnosti, kot so odprtost in vestnost, vplivajo pozitivno na posameznika in zmanjšajo tveganje za nastanek izgorelosti (Yu et al., 2016). Medicinske sestre z znanjem o uravnavanju čustev in kognitivni empatiji so sposobnejše obvladovati stiske, povezane z delom (Salvarani et al., 2019). Za zmanjševanje stopnje izgorelosti je priporočljivo uporabljati več intervencijskih strategij, ki jih bomo predstavili v nadeljevanju.
Intervencije se priporočajo medicinskim sestram, da zmanjšajo poklicne stiske in povečajo osebno in delovno zadovoljstvo. Kognitivno-vedenjske strategije so prepoznane kot koristne za izboljšanje spretnosti spoprijemanja z izgorelostjo. Stopnjo izgorelosti pri zdravstvenih delavcih lahko zmanjšamo tako, da jih poučimo o določenih spretnostih uravnavanja čustev in empatije (Morse et al., 2012).
Timsko delo, sodelovanje in pozitivno naravnano delovno okolje so tudi pomembni dejavniki za zmanjševanje stopnje izgorelosti. Priporočljivo je, da delavci občutijo veselje in izpolnjenost na delovnem mestu (Morse et al., 2012). Kelly in Lefton (2017) opisujeta pomen vrednotenja poklica medicinske sestre pri zmanjševanju stopnje izgorelosti.
Pomembno je, da vodstvo zagotovi ustrezne vire za preprečevanje izgorelosti in vire za izobraževanje o pomembnosti timskega dela (Russell, 2016) ter izobraževanje na področju preprečevanja utrujenosti, povezane z empatijo (Mattioli et al., 2018). Izobraževanje medicinskih sester tudi na tem področju je pomembno, saj je pomanjkanje izkušenj in znanj dejavnik tveganja za izgorelost (Sinclair et al., 2017). Izboljšanje delovnih pogojev in manjše časovne stiske v zdravstvu bi lahko zmanjšale pojav izgorelosti in preprečile, da medicinske sestre zapustijo poklic (Wu et al., 2016), priporoča se tudi timsko sodelovanje in medsebojna podpora (Li et al., 2014).
Meditacija in čuječnost pomagata obvladovati stres, razviti občutek izpolnjenosti na delovnem mestu (Morse et al., 2012), izboljšati splošno dobro počutje in zmanjšati psihološke simptome, ki se pojavijo v povezavi z izgorelostjo (Duarte, Pinto-Gouveia, 2016). Sánchez in sodelavci (2014) opisujejo tudi pomen plesa s Hula Hoop obročem, kajti poleg boljše fizične aktivnosti prispeva tudi k boljši sposobnosti obvladovanja stresa ter konfliktov, krepi razpoloženje in socialne veščine.
16
Uporaba tehnologije za razvoj tehnik za zmanjševanje izgorelosti je lahko zelo inovativno sredstvo za dopolnitev zgoraj naštetih intervencij (Morse et al., 2012). Wu in sodelavci (2016) svetujejo, da se oblikujejo smernice za razvoj preventivnih intervencij in psihosocialne podpore medicinskim sestram. Priporoča se, da se institucionalni in vladni viri usmerijo k financiranju intervencij, ki zmanjšujejo izgorelost zaposlenih v tem poklicu (Sinclair et al., 2017).
17
5 RAZPRAVA
S pregledom literature smo ugotovili negativno povezavo med empatijo in izgorelostjo.
Picard in sodelavci (2015) trdijo, da je empatija zaščitni dejavnik, ki preprečuje izgorelost zdravstvenih delavcev, kar se ujema z našo ugotovitvijo. Predvideva se, da zato, ker dobro razumevanje pacienta in njegovih prepričanj zmanjša učinek izpostavljenosti zdravstvenih delavcev stresu (Lamothe et. al, 2015). Če ostanejo medicinske sestre odprte za doživljanje in občutke pacientov, bo to privedlo tudi do boljšega duševnega zdravja zaposlenih (Drwecki et. al, 2011). Prav tako je hvaležnost pacientov vir moči za medicinske sestre (Zwack, Schweitzer, 2013).
Wilkinson in sodelavci (2017) so ob pregledu študij potrdili negativno povezavo med empatijo in izgorelostjo, s prisotnostjo enega elementa, se drugi zmanjšuje. V naši študiji je bilo analiziranih pet člankov na temo povezanosti teh dveh pojmov, ki so poročali o negativni povezavi med empatijo in izgorelostjo ter o pomembni vlogi empatije pri zmanjševanju stresa pri medicinskih sestrah in posledično izboljšanju kakovosti intervencij zdravstvene nege.
Empatija je zapleten proces, kognitivna empatija zahteva veliko napora, usmerjenega k razumevanju pacientovih čustvenih doživljanj, hkrati pa nam zagotavlja določeno distanco (Hojat, 2007). Kognitivna empatija, ne pa tudi afektivna, bo ob pogosti uporabi zagotovo privedla do nižje stopnje izgorelosti (Lamothe et. al, 2015). Afektivna empatija lahko negativno vpliva na delovno uspešnost in sprejemanje odločitev. Pri uporabi afektivne empatije potrebujejo medicinske sestre veliko spretnosti čustvene regulacije, v nasprotnem primeru pride do osebne stiske in utrujenosti, kar posledično zmanjša empatično skrb in nudenje pomoči pacientom (Decety et. al, 2010).
Biti empatičen do oseb, ki so fizično ali verbalno agresivne, lahko poveča tveganje za izgorelost osebja (Sandhu et. al, 2012). Zdravstveno osebje lahko ob tem doživlja veliko negativnih čustev, zato je pomembno, da zaposleni v zdravstvu razumejo pomen vpliva čustev na njihovo dobro počutje in zdravje ter posledično na delovno učinkovitost. Ključno je, da se zdravstveni delavci naučijo uravnavati svoja čustva in vzpostaviti ustrezno čustveno distanco do pacientov, v nasprotnem primeru pa lahko sčasoma občutijo čustveno izčrpanost, kar vodi do izgorelosti (Lamothe et. al, 2015). S pregledom literature smo ugotovili, da
18
medicinske sestre, ki so sposobne uravnavati svoja čustva, imajo manjšo možnost za pojav izgorelosti.
Izgorelost je bolj pogosta pri ženskah, predvsem v starostni skupini 35‒44 let in lahko negativno vpliva na zdravstveno oskrbo pacientov (Klein et al., 2020). Poghosyan in sodelavci (2010) so ugotovili, da je zmanjšanje izgorelosti medicinskih sester lahko učinkovita strategija za izboljšanje kakovosti oskrbe v bolnišnicah. Poostren nadzor pri delu, izpostavljenost travmatičnim dogodkom, socialno-ekonomsko stanje in neustrezen delovni čas so le nekateri od dejavnikov, ki so povečali stopnjo izgorelosti (Norlund et al., 2010). Ta spoznanja predstavljajo izhodišča za oblikovanje specifičnih ciljiev delovanja bolnišnic na področju kadrov. Intervencije na tem področju se bi lahko osredotočile na: avtonomijo posameznega poklica, ustvarjanje dobrega timskega duha in medsebojne podpore med zaposlenimi, kakovostno vodenje timov, zmanjševanje izpostavljenosti travmatičnim dogodkom ter zmanjševanje časovne stiske (Adriaenssens, 2015). Večja podpora samooskrbi, možnosti za sprostitev na delovnem mestu, izboljšanje delovnih in družinskih odnosov, so opisani kot zelo koristne intervencije (Cohen-Katz et al., 2005).
Pri intervencijah na ravni posameznika se zdijo različne kognitivno-vedenjske terapije zelo koristne za zmanjševanje stopnje izgorelosti. Priporoča se tudi vzpostavljanje programov, ki bi posamezniku pomagali zmanjšati stres, razviti bolj pozitivne osebnostne lastnosti, kot so hvaležnost in izpolnjenost pri delu. S ciljem zagotavljanja dolgoročnih rezultatov, se priporoča, da se ti programi izvedejo večkrat, postopoma ter da se ponavljajo (Awa et. al, 2010).
Vsekakor je zelo koristno, da se napredek digitalnih tehnologij izkoristi tudi v prid zmanjševanja izgorelosti in da se razvijejo orodja, ki bi bilo v pomoč zdravstvenim delavcem. Priporočljiva bi bila uporaba orodji, s katerimi bi lahko izvajalci zdravstvene nege spremljali svojo stopnjo izgorelosti in imeli elektronsko dostopne strategije za obvladovanje izgorelosti (Morse et al., 2012). Z uporabo ustrezne aplikacije bi bili izvajalci zdravstvenih storitev bolj kompetentni za prepoznavanje in obvladovanje sočutne utrujenosti in posledične izgorelosti (Potter et al., 2010). Najbolj učinkovita digitalna podpora bi bila tista, ki bi vključevala individualne in organizacijske posege. Uporaba individualno prilagojenih intervencijskih v kombinaciji z nekaterimi vrstami intervencij na nivoju organizacije se je izkazala izvedljiva in obetavna (Morse et al., 2012).
19
Kontinuirano usposabljanje medicinskih sester na področju empatije bi pomagalo, da se naučijo vzpostaviti ustrezno čustveno distanco in bolj profesionalno sodelovati s pacienti, vendar na bolj kognitiven način (Lamothe et al., 2015), kar bi zagotavljalo večjo kakovost zdravstvene nege ter boljše izide zdravljenja.
Uporaba čuječnosti pripomore k zmanjševanju čustvene izčrpanosti, izboljša počutje, zmanjša stres, učinek pa traja še približno tri mesece po izvedeni intervenciji (Kelly, Tyson, 2017). Vpliva na večjo kakovost življenja in bolj kakovostno oskrbo pacientov, pripomore k izključitvi negativnih stereotipov, ki bi lahko vplivali na razumevanje določene situacije (Suleiman-Martos et. al, 2020). Omogoča, da oseba z uporabo več tehnik, kot so osredotočanje pozornosti na določene dražljaje (dihanje, zvok, telesni občutki), oceni trenutno izkušnjo. Pripomore tudi k zmanjševanju stresa, cinizma in preprečuje izgubo poklicne učinkovitosti (Khoury et al., 2015). Čuječnost vpliva na večjo raven samo-sočutja in boljše splošno zdravje, ima pozitivne psihološke in kognitivne učinke na izvajalce zdravstvene nege (Sarazine et al., 2021). Specifične vaje čuječnosti lahko vključujejo meditacijo v sedečem položaju, skeniranje telesa in jogo (Cohen-Kat et al., 2005).
Čuječnosti se lahko naučimo na formalen ali neformalen način. Neformalno učenje obsega branje knjig, raziskovanje na spletu in raziskovanje v družbi. Formalno učenje lahko poteka individualno ali skupinsko, lahko obsega tečaj čuječnosti prek spleta ali na izobraževalnih institucijah, sodelovanje v skupini za vaje čuječnosti; tečaj običajno traja osem do deset tednov (Luken, Sammons, 2021). Hevezi (2016) spodbuja, da bi se tehnike meditacije in čuječnosti uvedle v program izobraževanja na področju zdravstvene nege.
Obstajajo številne intervencije za preprečevanje pojava izgorelosti, ki bi jih bilo smiselno vključiti v proces izobraževanja študentov zdravstvene nege že na fakultetah. Tako bi bili študenti bolj empatični do pacientov že v času kliničnega usposabljanja, znali bi vzpostaviti ustrezno čustveno distanco do pacientov. Prav tako bi se po zaključku študija v večjem številu odločali, da ostanejo v poklicu, saj bi se čutili bolj kompetentni za zahtevno delo na področju zdravstvene nege in hkrati čutili izpolnjeni pri svojem delu.
Predlagamo, da bi se delavnice empatije med zaposlenimi medicinskimi sestrami izvajale vsaj enkrat letno. Na ta način bi se zagotovilo pogoje za razvoj empatičnih spretnosti. Razvita kognitivna empatija bo varovala medicinske sestre pred pojavom izgorelosti in zmanjšala
20
željo po odhodu iz poklica. Če želijo nadrejeni zadržati sestre in imeti zagotovljeno kakovostno zdravstveno oskrbo pacientov v svojih enotah, bi bilo smiselno, da bi poskrbeli za izvajanje zgoraj naštetih intervencij.
S pregledom literature smo ugotovili, da je še vedno veliko nejasnosti pri uporabi pojmov empatija, sočutje, utrujenost zaradi sočutja in izgorelost. Glede na hierarhijo dokazov smo ugotovili, da so pridobljeni članki relevantni. Pri nadaljnih raziskavah bi bilo smiselno upoštevati le nekatere tuje članke, saj se zaradi morebitnih kulturnih razlik izraža izgorelost, kot tudi čustva, drugače.
Ugotovili smo, da obstajajo številne uspešne intervencije za preprečevanje izgorelosti med medicinskimi sestrami, vendar bi bilo potrebno pri uporabi vsake izmed intervencij izmeriti stopnjo izgorelosti pred in po njeni uporabi v slovenskem okolju. Na slovenskem območju je zelo malo raziskav na področju empatije in izgorelosti med medicinskimi sestrami, zato bi bilo priporočljivo in smisleno raziskovanje tega področja. S tem bi se lahko ugotovili vzroki za nezadovoljstvo medicinskih sester z delom v zdravstvenih negi in posledično zapuščanje poklica. To bi bila osnova za oblikovanje strategij izobraževanja in usposabljanja na področu zdravstvene nege, ki bi prispevalo k družbenemu ugleda poklica.
21
6 ZAKLJUČEK
Empatija in sočutje sta tesno povezana s pojavom izgorelosti pri zdravstvenih delavcih.
Pridobljeni rezultati kažejo, da tisti posamezniki, ki se naučijo vzpostaviti profesionalno čustveno distanco in ustrezno obvladovati svoja čustva, niso nagnjeni k izgorelosti zaradi empatije ali sočutja, obstaja pa veliko tveganje za pojav utrujenosti.
Izgorelost lahko povzroči različne zdravstvene težave, kot so: izguba energije, depresivnost, motnje spanja in čustvena labilnost. Ker je izgorelost zelo pogost pojav v zdravstveni negi, je potrebno izobraziti medicinske sestre za izvajanje intervencij, ki bi pripomogle k zmanjševanju stopnje izgorelosti.
Obstajajo številne intervencije za zmanjševanje stopnje izgorelosti, povezane z empatijo.
Najbolj pomembno je, da medicinske sestre poskrbijo za lastno fizično, psihično in duhovno zdravje, da se naučijo spoštovati sebe, uravnavati svoja čustva ter razlikovati med poklicnim in zasebnim življenjem. Meditacija in čuječnost sta najbolj pogosto uporabljeni intervenciji za zmanjševanje stopnje izgorelosti. Poleg tega je pomembno, da je delovno okolje podporno, da je stopnja sodelovanja in timskega dela visoka, saj to pripomore k večjemu zadovoljstvu z delovnim mestom in posledično manjšo stopnjo izgorelosti.
Podajamo tudi predlog, da bi bilo koristno usposabljanje medicinskih sester o intervencijah, s katerimi bi lahko zmanjšali stopnjo izgorelosti, povezane z empatijo.
22
7 LITERATURA
Adriaenssens J, De Gucht V, Maes S (2015). Determinants and prevalence of burnout in emergency nurses: a systematic review of 25 years of research. Int J Nurs Stud 52(2): 649–
61. doi:10.1016/j.ijnurstu.2014.11.004
Alan M, Bruna MB, Luchesi M et al. (2021). What factors are associated with affective and cognitive empathy in informal and formal caregivers of older people? Australas J Ageing 0(0):1–9.doi:10.1111/ajag.12959
Arimon-Pagès E, Torres-Puig-Gros J, Fernández-Ortega P, Canela-Soler J (2019).
Emotional impact and compassion fatigue in oncology nurses: results of a multicentre study. Eur J Oncol Nurs 43(9): 101666. doi:10.1016/j.ejon.2019.09.007
Awa WL, Plaumann M, Walter U (2010). Burnout prevention: a review of intervention programs. Patient Educ Couns 78(2):184-90. doi: 10.1016/j.pec.2009.04.008
Azevedo DDS, Ferraz MMM, Ferreira RDSA et al. (2019). Risk of burnout syndrome in mental health nurses. J Nurs UFPE on line 13: e241609. doi: 10.5205/1981-
8963.2019.241609
Baillie L (2017). Review: burnout and its relationship to empathy in nursing: a review of the literature. J Res Nurs 22(1–2): 23–4. doi: 10.1177/1744987116679062
Brown EL, Agronin ME, Stein JR(2020). Interventions to enhance empathy and person- centered care for individuals with dementia: a systematic review. Res Gerontol Nurs 13(3):158–68. doi:10.3928/19404921-20191028-01
Brunsting, NC, Sreckovic MA, Lane KL (2014). Special education teacher burnout: a synthesis of research from 1979 to 2013. Educ Treat Children 37(4), 681–711.
doi:10.1353/etc.2014.0032
Coll MP, Viding E, Rütgen M et al. (2017). Are we really measuring empathy? Proposal for a new measurement framework. Neurosci Biobehav Rev 83(2017):132–9. doi:
10.1016/j.neubiorev.2017.10.009
23
Cohen-Katz J, Wiley SD, Capuano T, Baker DM, Kimmel S, Shapiro S (2005). The effects of mindfulness-based stress reduction on nurse stress and burnout, Part II: a quantitative and qualitative study. Holist Nurs Pract 19(1):26-35. doi: 10.1097/00004650-200501000- 00008
Cunico L, Sartori R, Marognolli O, Meneghini AM (2012). Developing empathy in nursing students: A cohort longitudinal study. J Clin Nurs 21(13): 25. doi: 10.1111/j.1365-
2702.2012.04105.x
Decety J, Yang CY, Cheng Y (2010). Physicians down-regulate their pain empathy response: an event-related brain potential study. Neuroimage 50(4): 1676–82. doi:
10.1016/j.neuroimage.2010.01.025
Duarte J, Pinto-Gouveia J, Cruz B (2016). Relationships between nurses’ empathy, self- compassion and dimensions of professional quality of life: a cross-sectional study. Int J Nurs Stud 60 (2016)1–11. doi: 10.1016/j.ijnurstu.2016.02.015
Duarte J, Pinto-Gouveia J (2016). Effectiveness of a mindfulness-based intervention on oncology nurses’ burnout and compassion fatigue symptoms: a non-randomized study. Int J Nurs Stud 64(2016): 98–107. doi:10.1016/j.ijnurstu.2016.10.002
Durkin M, Beaumont E, HollinsMartin CJ, Carson J (2016). A pilot study exploring the relationship between self-compassion, self-judgement, self-kindness, compassion, professional quality of life and wellbeing among UK community nurses. Nurse Educ Today 46(2016) 109–14. doi: 10.1016/j.nedt.2016.08.030
Drwecki BB, Moore CF, Ward SE, Prkachin KM (2011). Reducing racial disparities in pain treatment: the role of empathy and perspective-taking. Pain 152(5): 1001–6. doi:
10.1016/j.pain.2010.12.005
Elliott C (2017). Emotional labour: learning from the past, understanding the present. Br J Nurs 26(19): 1070–7. doi:10.12968/bjon.2017.26.19.1070
24
Eccles J (2011). Gendered educational and occupational choices: applying the Eccles et al.
model of achievement‐related choices. Int J Behav Dev 35(3): 195–201. doi:
10.1177/0165025411398185
Fiket D (2018). Izgorelost modna muha ali novodobna epidemija? NIJZ.
Dostopno na: https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/izgorelost.pdf <11. 4.
2021>.
Fitzgerald Yau N, Egan J (2018). Defense styles mediate the association between empathy and burnout among nurses. J Nerv Ment Dis 206(7): 555–61.
doi:10.1097/NMD.0000000000000837
Gilbert P, Choden (2013). Mindful compassion: using the power of mindfulness and compassion to transform our lives. Little: Brown Book Group.
Goleman D (2010). Socialna inteligenca, nova veda o odnosih med ljudmi. Ljubljana:
Narodna in univerzitetna knjižnica.
Hardy C (2019). Clinical sympathy: the important role of affectivity in clinical practice.
Med Health Care Philos 22(4):499–513. doi: 10.1007/s11019-018-9872-8
Hevezi JA (2016). Evaluation of a meditation intervention to reduce the effects of stressors associated with compassion fatigue among nurses. J Holist Nurs 34(4): 343–50. doi:
10.1177/0898010115615981
Hoffman ML (2007). Empathy and moral development: implications for caring and justice.
Cambridge University Press. doi: 10.1017/CBO9780511805851
Hojat M (2007). Empathy in patient care: antecedents, development, measurements, and outcomes. Berlin: Springer.
Hojat M, James B, Erdmann JB, Gonnella JS (2013). Personality assessments and outcomes in medical education and the practice of medicine: AMEE Guide No. 79. Med Teach. 35(7):e1267–301. doi: 10.3109/0142159X.2013.785654.
25
Hribar Sorčan V (2008). O empatiji in intersubjektivnosti. Antrophos 40(1-2): 11–25.
Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SVFUMIOR <11. 4. 2021>.
Hunt PA, Denieffe S, Gooney M (2017). Burnout and its relationship to empathy in nursing: a review of the literature. J Res Nurs 22(1/2): 7–22. doi:
10.1177/1744987116678902
García D, Bautista O, Venereo L, Coll O, Vassena R, Vernaeve V (2013). Training in empathic skills improves the patient-physician relationship during the first consultation in a fertility clinic. Fertil Steril 99(5):1413‒18.e1. doi: 10.1016/j.fertnstert.2012
Grühn D, Rebucal K, Diehl M, Lumley M, Labouvie-Vief G (2009). Empathy across the adult lifespan: longitudinal and experience-sampling findings. Emotion 8(6):753‒65. doi:
10.1037/a0014123
Jeffrey D (2016a). Clarifying empathy: the first step to more humane clinical care. Br J Gen Pract 66(643): 143–5. doi:10.3399/bjgp16X683761
Jeffrey D (2016b). Empathy, sympathy and compassion in healthcare: is there a problem?
Is there a difference? Does it matter? J R Soc Med 109(12):446–52.
doi:10.1177/0141076816680120
Jourdain G, Chênevert D (2010). Job demands-resources, burnout and intention to leave the nursing profession: a questionnaire survey. Int J Nurs Stud 47(6): 709–22. doi:
10.1016/j.ijnurstu.2009.11.007
Kaçan CY, Örsal Ö (2020). Effects of transcultural nursing education on the professional values, empathic skills, cultural sensitivity and intelligence of students. J Community Health Nurs 37(2): 65‒76. doi: 10.1080/07370016.2020.1736374
Kahriman I, Nural N, Arslan U, Topbas M, Can G, Kasim S (2016). The effect of empathy training on the empathic skills of nurses. Iran Red Crescent Med J 18(6): e24847. doi:
10.5812/ircmj.24847
Kanoy K (2014). Čustvena inteligenca pri otrocih. Ljubljana: Vita.
26
Kelly LA, Lefton C (2017). Effect of meaningful recognition on critical care nurses' compassion fatigue. Am J Crit Care 26(6):438‒44. doi: 10.4037/ajcc2017471. PMID:
29092866.
Kelly M, Tyson M (2017). Can mindfulness be an effective tool in reducing stress and burnout, while enhancing self-compassion and empathy in nursing? Ment Health Nurs 36(6): 12–7.
Konrath S, Meier BP, Bushman BJ (2018). Development and validation of the single item trait empathy scale (SITES). J Res Pers 73:111–22. doi:10.1016/j.jrp.2017.11.009
Khoury B, Sharma M, Rush SE, Fournier C (2015). Mindfulness-based stress reduction for healthy individuals: a meta-analysis. J Psychosom Res 78(6):519–28. doi:
10.1016/j.jpsychores.2015.03.009
Klein A, Taieb O, Xavier S, Baubet T, Reyre A (2020). The benefits of mindfulness-based interventions on burnout among health professionals: a systematic review. Explore (NY) 16(1):35–43. doi: 10.1016/j.explore.2019.09.002
Lamothe M, Boujut E, Zenasni F, Sultan S (2014). To be or not to be empathic: the combined role of empathic concern and perspective taking in understanding burnout in general practice. BMC Fam Pract 15(15): 1–7. doi: 10.1186/1471-2296-15-15
Li A, Early SF, Mahrer NE, Klaristenfeld JL, Gold JI (2014). Group cohesion and organizational commitment: protective factors for nurse residents’job satisfaction,
compassion fatigue, compassion satisfaction, and burnout. J Prof Nurs 30(1): 89–99. doi:
10.1016/j.profnurs.2013.04.004
Lockwood PL (2016). The anatomy of empathy: vicarious experience and disorders of social cognition. Behav Brain Res 15(311):255–66. doi: 10.1016/j.bbr.2016.05.048
Luken M, Sammons A (2016). Systematic review of mindfulness practice for reducing job burnout. Am J Occup Ther 70(2): 7002250020p1–10. doi: 10.5014/ajot.2016.016956 Maslach C (2003). Burnout: the cost of caring. (2nd ed.), Malor Books, Cambridge, MA.
27
Maslach C, Jackson S (1981). The measurement of experienced burnout. J Organ Behav 2 (1981): 90–113. doi: 10.1002/job.4030020205
Maxwell B (2008). Professional ethics education studies in compassionate empathy, New York: Springer.
McDonald N, Messinger D(2010). The development of empathy: how, when and why.
Dostopno na:
http://local.psy.miami.edu/faculty/dmessinger/c_c/rsrcs/rdgs/emot/McDonald- Messinger_Empathy%20Development.pdf <11. 4. 2021>.
Mattioli D, Walters L, Cannon EJ (2018). Focusing on the Caregiver: Compassion.
Medsurg Nurs 27(5): 323–9.
Medscape (2018). Medscape National Physician Burnout & Depression Report.
Dostopno na: https://www.medscape.com/slideshow/2018-lifestyle-burnout-depression- 6009235 <30. 4. 2021>.
Meyer RML, Li A, Klaristenfeld J, Gold JI (2015). Pediatric novice nurses: examining compassion fatigue as a mediator between stress exposure andcompassion satisfaction, burnout, and job satisfaction. J Pediatr Nurs 30(1): 174–83. doi:
10.1016/j.pedn.2013.12.008
Morse G, Salyers MP, Rollins AL, Monroe-DeVita M, Pfahler C (2012). Burnout in mental health services: A review of the problem and its remediation. Adm Policy Ment Health 39: 341–52. doi: 10.1007/s10488-011-0352-1
Neff K (2011). Self compassion: the proven power of being kind to yourself. New York:
Harpercollins publishers.
Norlund S, Reuterwall C, Höög J, Lindahl B, Janlert U, Slunga Birgander L (2010).
Burnout, working conditions and gender - results from the northern Sweden MONICA study. BMC Public Health 10(326): 1–9. doi:10.1186/1471-2458-10-326
28
Özcan NK, Bilgin H, Eracar N (2011). The use of expressive methods for developing empathic skills. Issues Ment Health Nurs 32(2):131–6. doi:
10.3109/01612840.2010.534575
Panju M (2010). Strategije za spodbujanje čustvene inteligentnosti v razredu. Ljubljana:
Modrijan.
Picard J, Catu-Pinault A, Boujut E, Botella M, Jaury P, Zenasni F (2015).Burnout, empathy and their relationships: a qualitative study with residents ingeneral medicine.
Psychol Health Med 21(3): 1–8. doi:10.1080/13548506.2015.1054407
Poghosyan L, Clarke SP, Finlayson M, Aiken LH (2010). Nurse burnout andquality of care: cross-national investigation in six countries. Res Nurs Health 33(4): 288–98. doi:
10.1002/nur.20383
Poljanec A, Simonič B (2012). Starševstvo kot prostor razvoja empatije pri otroku. Bogosl Vestn 72(1): 113–22.
Potter P, Deshields T, Divanbeigi J et. al (2010). Compassion fatigue and burnout:
prevalence among oncology nurses. Clin J Oncol Nurs 14(5): 56–62. doi:
10.1188/10.CJON.E56-E62
Price SL, McGillis Hall L, Angus JE, Peter E (2013). Choosing nursing as a career: a narrative analysis of millennial nurses’ career choice of virtue. Nurs Inq 20(4):305–16. doi:
10.1111/nin.12027
Pšeničny A (2006). Recipročni model izgorelosti (RMI): prikaz povezave med interpersonalnimi in intrapersonalnimi dejavniki. Psih Obzorja 15(3): 19–36.
Dostopno na: http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2006_3/psenicny.pdf
<11. 4. 2021>.
Pšeničny A (2017). Vedno lahko računate name! HR&M 3(10) 11–5.
Riess H (2017). The science of empathy. J Patient Exp 4(2):74–7. doi:
10.1177/2374373517699267
29
Robieux L, Karsenti L, Pocard M, Flahault C (2018). Let's talk about empathy. Patient Educ Couns 101(1): 59–66. doi:10.1016/j.pec.2017.06.024
Rueckert L, Branch B, Doan T (2011). Are gender differences in empathy due to differences in emotional reactivity? Psych 2(6): 574–8. doi: 10.4236/psych.2011.26088 Russell K (2016). Perceptions of burnout, its prevention, and its effect on patient careas described by oncology nurses in the hospital setting. Oncol Nurs Forum 43(1): 103–9.
doi:10.1188/16.ONF.103-109
Salvarani V, Rampoldi G, Ardenghi S et al. (2019). Protecting emergency room nurses from burnout: the role of dispositional mindfulness, emotion regulation and empathy. J Nurs Manag 27(4): 765–74. doi: 10.1111/jonm.12771
Salimi S, Pakpour V, Rahmani A, Wilson M, Feizollahzadeh H (2020). Compassion satisfaction, burnout, and secondary traumatic stress among criticalcare nurses in Iran. J Transcult Nurs 31(1): 59–66. doi: 10.1177/1043659619838876
Sandhu DK, Rose J, Rostill-Brookes HJ, Thrift S (2012). 'It's intense, to an extent': a qualitative study of the emotional challenges faced by staff working on a treatment programme for intellectually disabled sex offenders. J Appl Res Intellect Disabil 25(4):308‒18. doi: 10.1111/j.1468-3148.2011.00667.x
Sánchez C, Valdez A, Johnson L (2014). Hoop dancing to prevent and decrease burnout and compassion fatigue. J Emerg Nurs 40(4): 394–5. doi: 10.1016/j.jen.2014.04.013 Sarazine J, Heitschmidt M, Vondracek H, Sarris S, Marcinkowski N, Kleinpell R (2021).
Mindfulness workshops effects on nurses' burnout, stress, and mindfulness skills. Holist Nurs Pract 35(1):10–8. doi: 10.1097/HNP.0000000000000378
Sinclair S, Raffin-Bouchal S, Venturato L, Mijovic-Kondejewski J, Smith-MacDonald L (2017). Compassion fatigue: a meta-narrative review of thehealthcare literature. Int J Nurs Stud 69: 9–24. doi: 10.1016/j.ijnurstu.2017.01.003
Simonič B (2010). Empatija: moč sočutja v medosebnih odnosih. Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski družinski inštitut.
30
Simonič B (2014). Psihoterapija kot možnost razvoja empatije v odraslosti. Andrag Spoznan 20(4):63–76. doi: 10.4312/as.20.4.63-76
Slovar slovenskega knjižnega jezika (2014). Druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja: tiskana izdaja 2014.
Smajdor A, Stöckl A, Salter C (2011). The limits of empathy: problems in medical education and practice. J Med Ethics 37(6): 380–3. doi:10.1136/jme.2010.039628 Stepien KA, Baernstein A (2006). Educating for empathy. a review. J Gen Intern Med 21(5): 524-30. doi: 10.1111/j.1525-1497.2006.00443.x
Strekalova YA, Kong S, Kleinheksel AJ, Gerstenfeld A (2019). Gender differences in the expression and cognition of empathy among nursing students: an educational assessment study. Nurse Educ Today 81(2019):1–6. doi:10.1016/j.nedt.2019.04.004
Stueber K (2019). Empathy. The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Fall 2019 Edition).
Edward N. Zalta (ed.).
Dostopno na: https://plato.stanford.edu/archives/fall2019/entries/empathy/ <12. 4. 2021>.
Sutton J (2020). Developing empathy: 8 strategies & worksheets for becoming more empathetic. PositivePsychology.
Dostopno na: https://positivepsychology.com/empathy-worksheets/ <11. 4. 2021>.
Suleiman-Martos N, Gomez-Urquiza JL, Aguayo-Estremera R, Cañadas-De La Fuente GA, De La Fuente-Solana EI, Albendín-García L (2020). The effect of mindfulness training on burnout syndrome in nursing: a systematic review and meta-analysis. J Adv Nurs 76(5): 1124–40. doi: 10.1111/jan.14318
Svenaeus F (2015). The relationship between empathy and sympathy in good health care.
Med Health Care and Philos 18(2): 267–77. doi: 10.1007/s11019-014-9601-x
Uribe C, Puig-Davi A, Abos A, Baggio HC, Junque C, Segura B (2019). Neuroanatomical and functional correlates of cognitive and affective empathy in young healthy adults. Front Behav Neurosci 13 (2019): 85. doi:10.3389/fnbeh.2019.00085
31
Vogel D, Meyer M, Harendza S (2018). Verbal and non-verbal communication skills including empathy during history taking of undergraduate medical students. BMC Med Educ 18(1):157. doi:10.1186/s12909-018-1260-9
Walocha E, Tomaszewski KA, Wilczek-Rużyczka E, Walocha J (2013). Empathy and burnout among physicians of different specialties. Folia Med Cracov 53(2): 35–42.
Wallace JE, Lemaire JB, Ghali WA (2009). Physician wellness: a missing quality indicator. Lancet 374(9702): 1714‒21. doi: 10.1016/S0140-6736(09)61424-0 Way D, Tracy SJ (2012). Conceptualizing compassion as recognizing, relating and (re)acting: a qualitative study of compassionate communication at hospice. Commun Monogr 79(3): 292–315. doi:10.1080/03637751.2012.697630
Weinfield NS, Sroufe LA, Egeland B, Carlson E (2008). Individual differences in infant- caregiver attachment: conceptual and empirical aspects of security. In: Cassidy J Shaver PR, eds. Handbook of attachment: theory, research, and clinical applications. New York, London: The Guilford Press.
Weisz E, Zaki J (2018). Motivated empathy: a social neuroscience perspective. Curr Opin Psychol 24(2018): 67–71. doi: 10.1016/j.copsyc.2018.05.005
Williams M, Penman D (2015). Čuječnost: kako najti mir v ponorelem svetu. Tržič: Učila International, d.o.o.
Wood C (2014). Choosing the ‘right’ people for nursing: can we recruit to care? Br J Nurs 23(10): 528–30. doi:10.12968/bjon.2014.23.10.528
Wuying C, Jiamei LU, Lianqi L, Wenyi L (2014). Gender differences of empathy. Adv Psychol Sci 22(9): 1423–34. doi: 10.3724/SP.J.1042.2014.01423
Wu S,Singh-Carlson S, Odell A, Reynolds G, Su Y (2016). Compassion fatigue, burnout, and compassion satisfaction among oncology nurses in the United States and Canada.
Oncol Nurs Forum 43(4): E161–9. doi: 10.1188/16.ONF.E161-E169
32
Yang H, Yang S (2016). Sympathy fuels creativity: the beneficial effects of sympathy on originality. Think Skills Creat 21: 132–43. doi:10.1016/j.tsc.2016.06.002.
Yu H, Jiang A, Shen J (2016). Prevalence and predictors of compassion fatigue, burnout and compassion satisfaction among oncology nurses: a cross-sectional survey. Int J Nurs Stud 57: 28–38. doi:10.1016/j.ijnurstu.2016.01.012
Zwack J, Schweitzer J (2013). If every fifth physician is affected by burnout, what about the other four? Resilience strategies of experienced physicians. Acad Med 88(3): 382‒9.
doi: 10.1097/ACM.0b013e318281696b
8 Priloge
Tabela 3: Rezultati pregleda literature s področja empatije in izgorelosti Avtor in leto
objave
Naslov članka, tipologija
Metode Vzorec Bistvene ugotovitve
Durkin et al., 2016
A pilot study exploring the relationship
between self- compassion, self- judgement, self- kindness, compassion, professional quality of life and wellbeing among UK community nurses.
Posamezne
randomizirane klinične študije. Nivo II
Pilotna študija.
Uporabljena je bila lestvica profesionalne kakovosti življenja, lestvica samo-sočutja, kratka lestvica duševnega počutja Warwick
Edinburgh ter lestvica sočutja za druge.
Sodelovalo je 37 patronažnih
medicinskih sester (34 žensk in 3 moški), starost 23‒56 let.
Vključenih je bilo tudi 37 študentov
zdravstvene nege.
Medicinske sestre, ki dosegajo visoko raven sočutja, poročajo tudi o manjši izgorelosti. Večjo stopnjo izgorelosti so doživljale predvsem tiste medicinske sestre, ki so bile samokritične do sebe in so zaradi stresnih situacij zanemarile svoja čustva in potrebe. Zato je
potrebno, da medicinske sestre naučijo uravnavati svoja čustva.
Duarte et al.,
2016) Relationships between nurses’ empathy, self- compassion and dimensions of
professional quality of life: a cross-sectional study.
Posamične opisne študije. Nivo VI
Presečna študija.
Preverili so poklicno kakovost življenja, IRI in lestvico samo-sočutja.
Anketiranih je bilo 280 diplomiranih
medicinskih sester iz javnih bolnišnic na severnem in osrednjem območju Portugalske.
Prevelika raven empatije in sočutja je lahko dejavnik tveganja za razvoj utrujenosti zaradi sočutja, ne pa tudi izgorelosti. Poučevanje samo-sočutja in veščin samooskrbe (nagnjenost k prijaznosti in razumevanju do sebe) sta pomembni pri zmanjševanju
izgorelosti, zato je potrebno, da se vključijo v proces izobraževanja.
