VERSKA SVOBODA V JAVNEM ŠOLSTVU: PRAKSA EVROPSKEGA SODIŠČA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE IN SLOVENSKA PRAVNA UREDITEV

(1)

Univerza v Ljubljani Pravna fakulteta

VERSKA SVOBODA V JAVNEM ŠOLSTVU:

PRAKSA EVROPSKEGA SODIŠČA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE IN SLOVENSKA

PRAVNA UREDITEV

Magistrsko diplomsko delo

Avtor: Luka Baša

Mentorica: prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic, univ. dipl. prav.

Ljubljana, julij 2021

(2)

Želim se zahvaliti svoji mentorici, prof. dr. Viktoriji Žnidaršič Skubic, za spodbudo k pisanju zadevne magistrske naloge ter svoji družini, ki mi je med študijem ves čas stala ob strani, me spodbujala in verjela vame.

(3)

POVZETEK

Naslov: Verska svoboda v javnem šolstvu: praksa Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenska pravna ureditev

Avtor: Luka Baša

Mentorica: prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic, univ. dipl. prav.

Izobraževanje je del življenja vsakega človeka. V evropskem prostoru je izobraževanje vsaj do določene starosti oz. stopnje obvezno. Evropske države večinoma ponujajo razvejano mrežo javnih izobraževalnih ustanov, večina učencev obiskuje javne šole. Pri ljudeh pa so že od nekdaj prisotna različna verska prepričanja. Evropa je raznolik kontinent, na katerem bivajo zelo različni ljudje, ki pripadajo različnim veroizpovedim. V javni šoli, prostoru, kjer se ljudje z različnimi prepričanji srečujejo, nemalokrat prihaja do konfliktnih situacij. Takšne konflikte rešujejo predvsem nacionalna sodišča, na evropski ravni pa tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).

Sodna praksa ESČP iz zadevnega področja je zelo raznolika, ne gre niti v smer sekularnosti niti v smer brisanja ločnice država – verske skupnosti. Za sodno prakso ESČP je značilno dajanje velike teže polju proste presoje posameznih držav, ki je na področju verske svobode še posebej izrazito. ESČP v svojih odločitvah zelo pogosto upošteva argumente države, zoper katero teče posamezen postopek. Ti argumenti so velikokrat zgodovinske, družbene in tudi politične narave, pogosto pa tudi utemeljujejo različne pristope na zadevnem področju v posameznih evropskih državah – tudi v Sloveniji.

Ključne besede: verska svoboda, javno šolstvo, verski simboli, verska oblačila, pouk, Evropsko sodišče za človekove pravice, učenci, učitelji, sekularnost, religija, Evropska konvencija o človekovih pravicah, sodna praksa

(4)

ABSTRACT

Title: Freedom of Religion in Public Education: Case Law of the European Court of Human Rights and Slovenian Legal Regulation

Author: Luka Baša

Mentor: Viktorija Žnidaršič Skubic, PhD, Full Professor

Education and learning are parts of every human life. In Europe is education at least until certain age or level of education mandatory. European countries mostly offer an extensive network of public educational institutions, most students attend public schools. In addition to education, are throughout the history different religions also part of many people lives. Europe is a diverse continent inhabited by very different people belonging to diffrent religions. Conflict situations often occur due to public schools being a place where such people with different beliefs necessarily meet. Such conflicts are resolved primarly by national courts, but at the European level also by the European Court of Human Rights (ECtHR).

In the relevant field is the case law of the ECtHR very diverse, it does not go neither in the direction of secularism nor in the direction of erasing the division of state and religion. In the field of freedom of religion in public education is the case law of ECtHR characterized by giving a lot of weight to the margin of appreciation of individual countries. In its decisions, the ECtHR very often take into account the arguments of the country against which a particular proceeding is pending. These arguments are often of a historical, social and also political nature.

Such argumets often justify different approaches in the field in question in individual European countries- including Slovenia.

Key words: Freedom of religion, public education, religious symbols, religious clothing, class, European Court of the Human Rights, students, teachers, secularism, religion, European Convention on Human Rights, case law

(5)

KAZALO

1. UVOD ... 1

2. TEMELJNI POJMI ... 3

2.1. Verska svoboda ... 3

2.1.1. Elementi verske svobode ... 4

2.2. Vest, prepričanje in vera v smislu EKČP ... 5

2.3. Pravica javno izraziti svojo vero ter njene omejitve ... 7

2.3.1. Omejitev pravice javno izraziti svojo vero ... 9

3. MODELI RAZMERIJ MED DRŽAVO IN VERSKIMI SKUPNOSTMI ... 13

4. SLOVENSKA PRAVNA UREDITEV IN SODNA PRAKSA ... 17

4.1. Razmerje med državo in verskimi skupnostmi ... 17

4.1.1. Ločenost države in verskih skupnosti ... 17

4.1.2 Enakopravnost verskih skupnosti ... 18

4.2. Verska opredelitev in izpovedovanje vere ... 19

5. VERSKA SVOBODA IN POUK TER NJEGOVI POSAMEZNI DELI ... 23

5.1. Verski pouk ... 24

5.1.1. Pogoji, ki jih je izoblikovalo ESČP ... 26

5.1.2. Verski pouk v slovenskih javnih šolah ... 28

5.2. Telesna vzgoja ... 29

5.3. Spolna vzgoja ... 31

5.4. Proslave in pouk, ki se izvajajo zunaj šolskih prostorov ... 32

6. VERSKI SIMBOLI IN OBLAČILA ... 35

6.1. Verski simboli ... 35

6.1.1. Lautsi in ostali proti Italiji ... 36

6.1.2. Odločitev nemškega ustavnega sodišča (»Kruzifix – Entscheidung«) ... 39

6.2. Verska oblačila ... 40

6.2.1. Učenci ... 41

6.2.2. Učitelji ... 42

7. SKLEP ... 46

8. SEZNAM VIROV IN LITERATURE ... 47

8.1. Pisni viri ... 47

8.1.1. Monografije in knjige več avtorjev ... 47

8.1.2. Publikacije ... 47

(6)

8.1.3. Članki ... 47

8.2. Sodna praksa ESČP/Odločitve Komisije za človekove pravice (1954–1998) ... 48

8.3. Sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije (USRS) ... 48

8.4. Spletni viri ... 48

8.5. Predpisi ... 49

(7)

1

1. UVOD

Izobraževanje je proces, ki je neizogibno prisoten pri vsakem človeku v določenem obdobju življenja. Otrok se bo učil hoditi, govoriti, prehranjevati, kasneje pa tudi brati in pisati (to žal še dandanes v nekaterih okoljih ni samoumevno). Večina izobraževanja se v razvitem delu sveta izvaja na formalen način, v za to specializiranih ustanovah. To so izobraževalne ustanove različnih stopenj (osnovne in srednje šole, univerze), ki so lahko zasebne ali javne. Magistrska naloga se bo osredotočila zgolj na javno šolstvo, torej sistem javnih izobraževalnih ustanov.

Danes imajo skoraj vse države na svetu uzakonjeno obvezno vsaj nekajletno izobraževanje, kar pomeni, da bi načeloma vsi otroci morali priti v stik z izobraževalnim sistemom.

Skozi celoten obstoj človeštva so prisotna različna verovanja. Od verovanj prvotnih ljudstev smo danes prišli do številčno močnih in tudi institucionaliziranih religij, katerih število pripadnikov in geografska razširjenost sta zelo različni. Obstajajo pa tudi veroizpovedi, ki imajo majhno število pripadnikov in bi jih marsikdo označil za eksotične ali nenavadne. Vsem verskim prepričanjem pa je pogosto skupno ravno to, da so za posameznika lahko zelo pomembna v vsakodnevnem življenju in predstavljajo pomemben del njegove identitete. Skozi zgodovino so bila trenja med različnimi religijami in njihovimi pripadniki velikokrat razlog za družbene napetosti in tudi nasilje. Starši v primeru, da so verni, najpogosteje svoje otroke vzgajajo v skladu s to vero in jo nanje tudi prenesejo. Tudi slovenski Zakon o verski svobodi (ZVS)¹ v svojem 10. členu določa, da imajo starši pravico, da vzgajajo otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem, seveda ob upoštevanju njihove telesne in duševne nedotakljivosti.

Izobraževanje je v Sloveniji in ostalih državah, ki so podpisnice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)², vsaj v določenem trajanju obvezno.

Omenjeni dokument pa tudi zagotavlja in varuje svobodo misli, vesti in veroizpovedi, o čemer bo več zapisanega v nadaljevanju. V izobraževalnih ustanovah se srečujejo ljudje z različnimi verskimi prepričanji, zaradi česar so te institucije pogosto prizorišče različnih trenj in napetosti.

Postavi se vprašanje, v kolikšni meri je država dolžna spoštovati versko svobodo in v kolikšni meri jo lahko omeji zato, da prepreči nastanek konfliktnih situacij. Odgovore na ta vprašanja bomo našli z analizo sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki bdi nad izvrševanjem EKČP. Omenjena analiza predstavlja tudi osrednji predmet te magistrske naloge.

Na ta način bomo spoznali konkretne primere iz posameznih evropskih držav s tem pa tudi

1 Zakon o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/2007 z dne 16. 2. 2007).

2 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin , sprejeta 4.11.1950.

(8)

2

nacionalno politiko in nacionalno sodno prakso. Predstavljeni bosta tudi relevantna slovenska sodna praksa in pravna ureditev.

Evropa je zelo zanimiv in specifičen prostor. Že dolgo časa namreč, zaradi dejstva, da je po vseh objektivnih in merljivih kazalcih blaginje tisti del sveta, ki mu gre najbolje, privablja mnogo ljudi iz različnih delov sveta, ki pripadajo različnim rasam, kulturam, običajem in tudi veroizpovedim. Trend priseljevanja je v zadnjih letih dobil še močnejši zagon, predvsem zaradi vojn in splošne nestabilnosti ter revščine na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Prejšnjim, večinoma že integriranim generacijam priseljencev so se pridružile nove, katerih integracija bo terjala precej časa. Dejstvo je, da bodo otroci priseljencev v novi domovini obiskovali šole. Evropa kulturno in zgodovinsko pripada krščanskemu svetu, mnogo prebivalcev Evrope je pripadnikov te veroizpovedi, opozoriti pa velja na trend, ki ga ne smemo zanemariti, to je porast neverujočih.

V tem primeru gre za specifičen fenomen, ki pa je za tematiko magistrske naloge pomemben, tudi z vidika opredelitve, ali gre v primeru neverovanja za versko prepričanje ali kaj drugega.

Iz evropske zgodovine vemo, da so napetosti med posameznimi verskimi prepričanji, ki so si sicer sorodna (npr. protestantizem, katolištvo, pravoslavje), še do nedavnega vodile tudi do nasilja in oboroženih spopadov (npr. Severna Irska, področje Balkana). Napetost s prihodom veroizpovedi, ki v tem delu sveta niso tako »avtohtone«, in s pojavom neverujočih, le še narašča. V izobraževalni sistem so večinoma vključeni mladoletni, ki so občutljivi in ranljivi del populacije ter so zaradi tega potrebni še dodatnega varstva, tudi s strani države. Pred zakonodajalci in politikami posameznih držav ter tudi pred sodišči je torej precej zahtevna in delikatna naloga, kako takšna vprašanja in položaje pravno urediti ter v spornih primerih razrešiti.

Naša hipoteza je, da gre razvoj v evropskem in slovenskem šolskem prostoru vse bolj v smer sekularnosti, torej čiste verske nevtralnosti, ter da pravila glede prisotnosti verskih simbolov in verskih oblačil v šolskem prostoru postajajo vse strožja. Zdi se, je vse manj tolerance do prisotnosti takšnih simbolov v javnem šolstvu.

(9)

3

2. TEMELJNI POJMI

Preden se lahko poglobimo v jedro magistrske naloge, torej v vprašanje, kakšna je sodna praksa ESČP glede verske svobode v javnem šolstvu, je treba najprej razložiti nekatere temeljne pojme, katerih razumevanje je bistveno tudi za razumevanje te magistrske naloge.

2.1. Verska svoboda

Pojem verska svoboda je osrednji pojem tega magistrskega dela. Pravica do verske svobode je ena najstarejših in najpomembnejših mednarodno priznanih pravic.³ Kako pomembna je ta pravica, potrjuje tudi dejstvo, da je urejena z mnogimi mednarodnopravnimi akti, večina njih je bila sprejeta v okviru najpomembnejših mednarodnih organizacij, tako globalnih, kot so Združeni narodi (ZN), kot regionalnih, kot sta Svet Evrope in Evropska unija (EU). Zelo pomembna dokumenta, sprejeta v okviru ZN, sta Splošna deklaracija o človekovih pravicah (SDČP)⁴ iz leta 1948 in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP)⁵ iz leta 1966. Za evropski prostor in tudi za Slovenijo kot članico EU je pomembna in relevantna tudi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, sprejeta leta 2000.⁶ Njen pravni položaj in to v kolikšni meri države zavezuje je ostalo dolgo nejasno, dokler ni z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe (2009)⁷ postala pravno zavezujoč akt v vseh članicah EU (izjemi sta Poljska in zdaj že nekdanji član EU Združeno kraljestvo).

Za našo obravnavo bo ključen dokument EKČP, ki je bila sprejeta leta 1950 v okviru Sveta Evrope (ustanovljen leta 1949), ki je regionalni organ in je takrat imel le 14 držav članic, vse so bile del »zahodnega bloka«. Konvencija je bila ratificirana in je vstopila v veljavo leta 1953.

Danes Svet Evrope še zdaleč nima zgolj 14 držav članic, ampak se je njihovo število, predvsem zaradi družbenopolitičnih sprememb v srednji in vzhodni Evropi ter zaradi nastanka novih držav, povečalo na 45. EKČP velja in zavezuje vse članice Sveta Evrope, kar odločilno pripomore k višanju standarda človekovih pravic in njihovemu varstvu v državah zavezankah.

Slovenija je njegova članica od leta 1993, država predhodnica Jugoslavija ni bila članica.

Med hladno vojno je bil položaj pravice do verske svobode, predvsem v državah s totalitarnimi režimi, predvsem v srednji in vzhodni Evropi, slab. V teh državah sta se vera in versko

3 Šturm L., Drenik S., Prepeluh U.: Sveto in svetno, 2004, str. 18.

4 Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta 10.12.1948.

5 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, sprejet 16.12.1966.

6 Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, sprejeta 7.12.2000.

7 Lizbonska pogodba, sprejeta 1.12.2007, veljati je začela 1.12.2009.

(10)

4

udejstvovanje nekje bolj, drugje nekoliko manj zatirala. Skrajni primer je bila socialistična Albanija, ki je leta 1967 postala prva uradno ateistična država na svetu. Vsi verski objekti (cerkve in mošeje) so bili bodisi porušeni bodisi je bila njihova namembnost spremenjena iz verskega v nekaj laičnega (športne dvorane, skladišča ipd.).⁸ Druga skrajnost sta bili dve totalitarni iberski državi (Španija in Portugalska), v katerih je država uradno vsiljevala in se poistovetila z zgolj eno religijo. Vse te države, predvsem zaradi nezmožnosti zagotavljanja standardov iz EKČP, niso bile članice Sveta Evrope in so to postale šele, ko so prešle v demokracijo. Iberski državi sta postali članici na koncu 70. let prejšnjega stoletja, večina držav srednje in vzhodne Evrope v 90. letih prejšnjega stoletja, nekatere postsovjetske države pa šele v začetku 21. stoletja.

Kako je torej opredeljena verska svoboda v EKČP? Ključna sta besedilo dokumenta in njegova interpretacija, ki jo skozi sodno prakso ustvarja ESČP, ki je temeljni varuh spoštovanja EKČP, kar pripomore k njeni učinkovitosti.

Bistvena sta 9. člen konvencije, ki se nanaša na pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi, ter 2. člen prvega Protokola k EKČP, ki se nanaša na izobraževanje.⁹

Deveti člen določa, da pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi pomeni svobodo, da človek svojo vero ali prepričanje spremeni. Svojo vero ima pravico izražati tako javno kot zasebno, sam ali skupaj z drugimi. Svojo vero lahko svobodno izraža pri bogoslužju, praksi, verskih obredih in tudi pri pouku.¹⁰

Deveti člen v drugem odstavku določa tudi razloge, kdaj se lahko svoboda izpovedovanja vere ali prepričanja omeji. Kot prvo je določeno, da se svobodo lahko omeji zgolj z zakonom, hkrati pa mora biti to nujno zaradi javne varnosti, za varovanje javnega reda, zdravja, morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi.

2.1.1. Elementi verske svobode

Iz 9. člena konvencije lahko izpeljemo različne elemente verske svobode. Omenjena je notranja verska svoboda, kar pomeni svobodo posameznika, da sprejme določeno vero in se zanjo intimno odloči. Drugi vidik je zunanji in predstavlja pravico posameznika, da svojo vero tudi

8 Jordan M. 2007. Albania finds religion after decades of atheism. Chicago Tribune. Pridobljeno s https://www.chicagotribune.com/news/ct-xpm-2007-04-18-0704170802-

story.html#:~:text=Albania%20became%20the%20first%20officially,expressions%20of%20faith%20were%20ba nned. (13. 3. 2021).

10 Glej 9. člen EKČP.

(11)

5

javno izraža. Razlikovanje med obema elementoma je bistveno, saj se omeji lahko le zunanji element, torej manifestacija verskega prepričanja navzven. Poseganje države v notranji element pa je v vsakem primeru nedopustno.¹¹

Razlikovati moramo tudi med pozitivnim in negativnim vidikom verske svobode.

Posameznikovo pravico, da lahko prosto izpoveduje vero ali svoje prepričanje, imenujemo pozitivni vidik verske svobode.¹² Posameznik vero lahko izpoveduje javno ali zasebno, sam ali skupaj z drugimi. Prvi odstavek 9. člena EKČP se tako nanaša na pozitivni vidik verske svobode. Po drugi strani je varovan tudi negativni vidik verske svobode. Ta predstavlja pravico posameznika, da vere ne izpoveduje, se ne udeležuje verskih obredov in dogodkov ter da se ga ne sme siliti v izvrševanje kakršnihkoli verskih aktivnosti.¹³

2.2. Vest, prepričanje in vera v smislu EKČP

Že omenjeni 9. člen EKČP govori o vesti, prepričanju in veri. Vsebino teh pojmov pojasnjuje sodna praksa ESČP. Prelomna je bila odločitev Campbell in Cosans proti Združenemu kraljestvu iz leta 1982, ki je postavila pogoje, ki jih mora določeno osebno prepričanje (angl.

belief) izpolnjevati, da uživa varstvo EKČP. Prepričanje mora dosegati določeno stopnjo prepričljivosti, resnosti, skladnosti in pomembnosti, poleg tega pa mora biti vredno spoštovanja v demokratični družbi in ne sme nasprotovati človekovemu dostojanstvu ter temeljni otrokovi pravici do izobrazbe.¹⁴ Prepričanje se mora ravno tako nanašati na tehten in pomemben vidik človekovega življenja ali delovanja (v konkretnem primeru se je prepričanje nanašalo in povezovalo s posameznikovo osebno celovitostjo, saj telesno kaznovanje posega ravno v to).

Sodišče je v sodbi tudi omenilo, da izraza prepričanje (belief) v smislu 9. člena EKČP ne gre enačiti s pojmoma mnenje (angl. opinion) in ideja (angl. idea), kot ju omenja 10. člen konvencije.

ESČP je tako v svoji sodni praksi status prepričanja v smislu 9. člena konvencije priznalo pacifizmu; ateizmu; veganstvu; nasprotovanju abortusu; prepričanju, da je zakonska zveza lahko zgolj zveza med moškim in žensko; nasprotovanju vojaški obveznosti in drugim.¹⁵

12 Novak B.: Šola in otrokove pravice, 2004, str. 215.

14 Campbell in Cosans proti Združenemu kraljestvu, z dne 25. 2. 1982, tč. 36 (Zadeva 7511/76 in 7743/76).

Pridobljeno s https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-57455%22]}. (15.3.2021).

15 Murdoch J.: Protecting the right to freedom of thought, conscienece and religion under the European Convention on Human Rights (ECHR), Council of Europe, 2012, str. 17.

(12)

6

Za razliko od definicije (filozofskega, torej nereligioznega) prepričanja, kot ga je podalo sodišče v zadevi Campbell in Cosans, pa do zdaj sodišče še v nobeni sodbi ni definiralo, kaj je vera oz.

religija. Če uporabimo analogijo, lahko iz sodbe Campbell in Cosans sklepamo, da sodišče nekemu verskemu prepričanju ne bi priznalo varstva po 9. členu, če bi tako versko prepričanje nasprotovalo npr. človekovemu dostojanstvu. Iz sodbe Kimlya in ostali proti Rusiji pa izhaja, da sodišče niti ne želi postaviti abstraktne definicije, kaj je religija oz. ali se določenemu prepričanju lahko prizna položaj verskega prepričanja v smislu 9. člena konvencije.

Sodišče je v svoji praksi priznalo varstvo v skladu z 9. členom EKČP ne le velikim in uveljavljenim religijam ampak tudi verstvom, ki izvirajo iz slednjih in obstajajo že tisočletja ali stoletja, ter ostalim starim verstvom, kot so npr. aleviti, budisti, različne krščanske ločine, Hare Krišna, judovstvo, sikhizem, taoizem in drugim.¹⁶

Zaščite po 9. členu so bile deležne tudi nekatere novejše religije, kot so avmizem, bhagwana, mormonizem, neopaganizem, Jehovove priče in druge.¹⁷

Ne najbolj prepričljivo je bilo stališče sodišča v primeru scientologije. Z vprašanjem, ali gre scientologiji varstvo v skladu z 9. členom kot verskem prepričanju, se je sodišče ukvarjalo v že omenjenem primeru Kimlya in ostali proti Rusiji. Stališče sodišča je, da ni v njegovi pristojnosti določati, ali je neko prepričanje religija ali ne. Če med državami podpisnicami ne obstaja konsenz, ali je neko prepričanje versko ali ne, se sodišče drži subsidiarne narave lastnega odločanja in preuči, kako so določeno prepričanje obravnavali organi države, zoper katero teče postopek. Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da so ruske institucije (tako upravne kot sodne) scientologijo ves čas pojmovale kot versko prepričanje, je sodišče odločilo, da gre tudi scientologiji varstvo v skladu z 9. členom konvencije kot verskemu prepričanju.^{18, 19} Ta odločitev državam podpisnicam omogoča, da določenemu prepričanju ne priznajo statusa verskega prepričanja. Opredelitev, kaj je vera in kaj ne, naj sicer ne bi bila prepuščena državi.

O tem, kaj šteje za vero, je odločilno, stališče posameznika, torej ali on pojmuje neko lastno prepričanje kot versko. Ni pomembna niti tradicija niti starost določenega gibanja pa tudi ne

16 Guide on article 9 of the European Convention of Human rights. European Court of Human rights (ECtHR), 2020. str. 9.

17 Prav tam, str. 9.

19 Kimlya in ostali proti Rusiji, z dne 1. 10. 2009 (Zadevi 76836/01 in 32782/03), tč. 79–81. Pridobljeno s https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22fulltext%22:[%22kimlya%22],%22documentcollectionid2%22:[%22GRAND CHAMBER%22,%22CHAMBER%22],%22itemid%22:[%22001-94565%22]}. (15.3.2021).

(13)

7

število pripadnikov. Edini pravi kazalec naj bi bilo prepričanje posameznikov, ali ima prepričanje značaj vere ali ne.²⁰

2.3. Pravica javno izraziti svojo vero ter njene omejitve

Kot je že bilo omenjeno, prvi odstavek 9. člena EKČP daje posamezniku pravico, da svoje versko prepričanje javno izraža (manifestira, sam ali skupaj z drugimi). Posameznik ima pravico versko prepričanje izražati tudi zasebno, kar se morebiti zdi samoumevno, vendar je v izrazito nedemokratičnih družbah tudi zasebno izražanje vere lahko precej problematično in celo preganjano ter kaznovano.

Pravica do javnega izražanja vere posamezniku omogoča, da živi svoje versko življenje po lastni izbiri.²¹ Vendar pa ni vsako javno izražanje vere tudi varovano z 9. členom EKČP. Na vprašanje kdaj določeno izražanje (manifestacija) verskega prepričanja ne spada pod varstvo 9.

člena, je že leta 1978 podala Komisija za človekove pravice pri Svetu Evrope²² v primeru Arrowsmith proti Združenemu kraljestvu.²³ Komisija je odločila, da 9. člen ne varuje manifestacije prepričanja takrat, ko je prepričanje le motiv za neko dejanje ali nanj samo vpliva.²⁴ Izražanje verskega prepričanja mora biti take narave, da je bistveno za prakticiranje določene veroizpovedi (npr. udeležba pri bogoslužju, prepričevanje ostalih naj se pridružijo določeni religiji, spreobračanje, žrtvovanje živali iz verskih razlogov).²⁵ Sodišče je v svoji praksi priznalo varstvo v skladu z 9. členom tudi nekaterim manifestacijam verskega prepričanja, ki sicer niso bistvena (angl. core) za to religijo, ampak so vseeno z njo močno navdahnjena ter imajo močno kulturno ozadje in izvor. Sodišče je tako leta 2017 v primeru Hamidović proti Bosni in Hercegovini²⁶ razsodilo, da nošenje muslimanskega pokrivala za moške sicer ni stroga verska obveznost v islamu, vendar mnogo ljudi meni, da gre za obveznost

22Komisija je bila poseben organ Sveta Evrope. Včasih posamezniki niso imeli neposrednega dostopa do ESČP, ampak je o nekaterih primerih že prej odločila Komisija. Leta 1998 je bila odpravljena.

23 Arrowsmith proti Združenemu kraljestvu, z dne 12.10.1978 (Zadeva 7050/75). Pridobljeno s https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-3260%22]}. (27.3.2021).

25 Murdoch J.: Protecting the right to freedom of thought, conscienece and religion under the ECHR, Council of Europe, 2012, str. 22.

26 Hamidović proti Bosni in Hercegovini, z dne 5.12.2017 (Zadeva 57792/15). Pridobljeno s https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22fulltext%22:[%22hamidovic%22],%22documentcollectionid2%22:[%22GR ANDCHAMBER%22,%22CHAMBER%22],%22itemid%22:[%22001-179219%22]}. (27.3.2021).

(14)

8

(torej percepcija nečesa v določeni družbi); poleg tega ima običaj tudi dolgo in močno tradicijo.²⁷

Manifestacije prepričanj, ki jim komisija ali sodišče nista priznala varstva v skladu z 9. členom konvencije so, med drugim, pritožba moškega budistične vere, da mu plačevanje preživnine za otroka finančno onemogoča obiskovanje budističnih svetišč (ta so bila razmeroma oddaljena od njegovega kraja bivanja, Logan proti Združenemu kraljestvu, 1996);²⁸ odločitev očeta, da svoji hčerki preneha plačevati preživnino, ker je spremenila veroizpoved (Karakuzey proti Nemčiji, 1996);²⁹ odločitev lastnikov lekarne, da ne bodo prodajali kontracepcijskih tabletk (Revert in Legallais proti Franciji, 1989)³⁰ in druge.³¹ Razdeljevanje letakov z vsebino, ki nasprotuje abortusu pred bolnišnico, komisija ravno tako ni priznala kot manifestacije verskega prepričanja v smislu 9. člena (Van den Dungen proti Nizozemski, 1995).^{32, 33}

Mnogokrat se lahko pojavi vprašanje, v kolikšni meri je posameznikovo izražanje vere ter njegova pripadnost le tej sploh iskrena in resnična. Pristop ESČP je v teh primerih jasen:

državne oblasti ne smejo dvomiti v iskrenost posameznikove pripadnosti določeni veri, če za svoj dvom nimajo močnega in prepričljivega dokaza. Tako sodišče ni sprejelo kot zadostno močnega in prepričljivega dokaza latvijske vlade, da pritožnik (zapornik) ne pripada višnuizmu (ena od vrst hinduizma), zgolj zato, ker se je na daljavo udeleževal tečaja o Bibliji.³⁴ Sodišče je v sodbi jasno zapisalo, da zgolj iz tega, da se posameznik izobražuje o določeni religiji, ni moč sklepati, da tej religiji pripada oz. da morebiti ne pripada neki drugi religiji.³⁵

V določenih primerih pa sodna praksa ESČP kljub temu dopušča, da se od posameznika zahteva, da pripadnost neki religiji z nečim podkrepi oz. dokaže. To je možno le v primeru, ko

27 Guide on article 9 of the European Convention of Human rights. European Court of Human rights (ECtHR), 2020. str. 13.

28 Logan proti Združenemu kraljestvu, z dne 6.9.1996 (Zadeva 24875/94). Pridobljeno s https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-3260%22]}. (3.4.2021).

29 Karakuzey proti Nemčiji, z dne 16.10.1996 (Zadeva 26568/95). Pridobljeno s https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-3333%22]}. (3.4.2021).

30 Revert in Legallais proti Franciji, z dne 8.9.1989 (Zadevi 14331/88 in 14332/88). Pridobljeno s https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-82136%22]}. (3.4.2021).

31 Guide on article 9 of the European Convention of Human rights. European Court of Human rights (ECtHR), 2020. str. 13-16.

32 Van den Dungen proti Nizozemski, z dne 22.2.1995 (Zadeva 22838/93). Pridobljeno s https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-2059%22]}. (3.4.2021).

34 Guide on article 9 of the European Convention of Human rights. ECtHR, 2020, str. 12.

35 Kovalkovs proti Latviji, z dne 31. 1. 2012 (Zadeva 35021/05), tč. 57. Pridobljeno s https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-109099%22]}. (3.4.2021).

(15)

9

bi posamezniku na podlagi zakona pripadala določena ugodnost ali privilegij zaradi dejstva, da je pripadnik določenega verstva. Tako ne gre za kršitev 9. člena, če se od posameznika zahteva, da dokaže svojo pripadnost določeni veri, saj mu zakon v primeru pripadnosti priznava npr.

pravico do odsotnosti z dela na verske praznike.³⁶ 2.3.1. Omejitev pravice javno izraziti svojo vero

Drugi odstavek 9. člena govori o omejitvi pravice svobodnega izražanja vere ali prepričanja ter navaja razloge, zaradi katerih je tako omejevanje lahko dopustno. Vprašanja se je sodišče dotaknilo v eni od prvih sodb, ki so se sploh ukvarjale z versko svobodo, to je sodba Kokkinakis proti Grčiji³⁷ iz leta 1993. Svobodo vesti, prepričanja in vere je sodišče v sodbi opredelilo za temelj demokratične družbe. Šlo naj bi za enega najvitalnejših elementov, ki oblikujejo posameznikovo identiteto in njegovo razumevanje življenja. Ta svoboda je zelo dragocena tudi za vse tiste, ki se ne opredeljujejo za nobeno; sodišče navede ateiste, agnostike, skeptike in neopredeljene, s čimer jasno pokaže, da v družbi ne živijo zgolj verujoči. Sodišče interpretira drugi odstavek 9. člena kot odraz temeljne narave pravic iz prvega odstavka. To pomeni, da je za zaščito pravic iz prvega odstavka, v nekaterih primerih nujno, potrebna tudi možnost njihove omejitve. V nasprotnem primeru uskladitev interesov različnih skupin in spoštovanje prepričanja vsakogar v demokratični družbi, v kateri prebivalstvo pripada različnim veram in prepričanjem, nista mogoča.³⁸ Sodišče je torej poudarilo kako bistvena je svoboda verskega in drugih prepričanj, po drugi strani pa je v demokratični družbi ravno tako nujna in bistvena možnost omejitve te svobode. Oboje, dopuščanje svobode in njeno omejevanje namreč zagotavlja vrednote demokratične družbe.

Drugi odstavek 9. člena navaja razloge, zaradi katerih se pravice iz prvega odstavka lahko omejijo. To so razlogi zagotavljanja javne varnosti, varovanja javnega reda, zdravja ali morale ter varstva pravic in svoboščin drugih ljudi. Poleg tega mora biti omejitev v demokratični družbi nujna in predpisana z zakonom. Razlogi, poimenovani tudi cilji (angl. aims), zaradi katerih država sme omejiti pravice iz prvega odstavka, so taksativno navedeni in se razlagajo zelo

36 Kosteski proti Makedoniji, z dne 13. 4. 2006 (Zadeva 55170/00), tč. 39. V zadevi je bil delavec elektro podjetja odsoten z dela za muslimanske praznike, čeprav je do takrat vedno praznoval krščanske praznike. Delodajalec je zato menil, da delavec trdi, da je musliman zgolj zato, da lahko koristi dodatne dni odsotnosti z dela. Pridobljeno s https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-73342%22]}. (11.4.2021).

37 Kokkinakis proti Grčiji, z dne 20.5.1993 (Zadeva 14307/88). Pridobljeno s https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-57827%22]}. (11.4.2021).

(16)

10

ozko.³⁹ Tako med razlogi npr. ni varnosti države (angl. national security), ki ga omenja 10. člen EKČP, prav tako tudi ne zagotavljanje neodvisnosti in nepristranskosti sodstva.

Če država želi opravičiti omejitev pravic iz prvega odstavka, bo morala najprej zatrjevati, da se z omejitvijo zasleduje enega (ali več) legitimnih ciljev (razlogov). To je prvi test, ki ga opravi sodišče, ko ugotavlja, ali je omejitev s strani države dopustna v smislu drugega odstavka.

Države s tem testom načelom nimajo težav, saj se bodo vedno sklicevale na vsaj enega od sicer taksativno naštetih razlogov.⁴⁰

Nadalje bo morala država dokazati, da je omejitev pravic iz 1. odstavka 9. člena, torej omejitev izražanja določenega prepričanja, bila predpisana z zakonom. Tukaj je logika jasna, omejitev mora imeti podlago v nacionalni zakonodaji. Posamezniku mora biti spoznavno dostopna ter formulirana tako, da bo razumel, kakšne pravne posledice nastopijo ob uresničitvi določenega dejanskega stanja. Določba mora biti taka, da je posamezniku razumljivo, da v določeni situaciji predpis določa omejitve njegove verske svobode. Bistvena je torej predvidljivost, kar je sodišče v svojih odločbah večkrat poudarilo.

Na tak način, z jasnimi, vnaprej objavljenimi predpisi, se preprečuje arbitrarno ravnanje oblasti.⁴¹ Praksa sodišča je tukaj »življenjska«, in sicer se ne zahtevata popolna jasnost in določnost, saj se sodišče zaveda, da morajo biti v današnjem svetu, ki se hitro spreminja, tudi predpisi formulirani nekoliko bolj »ohlapno«, da lahko zajamejo različne (novejše) okoliščine.

Sodišče je test glede ustreznosti predpisa opravilo ravno v primeru Kokkinakis. Pritožnik je zatrjeval, da določba grškega zakona iz leta 1938, ki spreobračanje določa za kaznivo dejanje, tega, kaj sploh spreobračanje je in kakšne oblike spreobračanja so kaznive, ne opredeljuje dovolj določno. Sodišče je odločilo, da je nemogoče doseči popolno natančnost zakonskih besedil in da v tem primeru ta pogoj ni bil kršen, saj so državni organi objavljali sodno prakso, tako da je posameznik lahko razbral, kako državni organi razumejo in interpretirajo konkretno določbo.⁴²

Velikokrat, pa se ESČP pri svojem odločanju niti ne spusti v obravnavo prej predstavljenega pogoja (omejitev določena s predpisom), ker omejitev že pred tem ne prestane testa nujnosti v demokratični družbi.

39 Guide on article 9 of the European Convention of Human rights. ECtHR, 2020. str. 16.

(17)

11

Da je verska svoboda bistvenega pomena za demokratično družbo, je sodišče poudarilo že v zgoraj omenjeni sodbi Kokkinakis proti Grčiji. Sodišče je v isti sodbi tudi poudarilo, da je za zaščito demokracije v določeni družbi v določenih primerih versko svobodo treba omejiti. Ker gre za občutljivo področje, ki se nanaša na posameznikova zelo osebna prepričanja, je za omejitev verske svobode bistveno, da prestane test nujnosti v demokratični družbi. Z dosego tega kriterija imajo države pogosto precejšnje probleme, velikokrat sodišče ravno zaradi nedoseganja tega pogoja ugotovi, da poseg ni dopusten. Kaj sploh je demokratična družba in kakšna je vsebina »nujnosti posega« v smislu razumevanja ESČP?

Pojma demokratične družbe se je sodišče ravno tako dotaknilo v prelomni sodbi Kokkinakis. V njej slednjega ni povsem razložilo, je pa izpostavilo, da je verska svoboda bistvena za pluralizem, ki je nepogrešljiv za demokratično družbo, kakršna je bila s težavo dosežena skozi stoletja.⁴³ Ravno zaradi velikega pomena verske svobode za pluralizem in demokracijo v družbi je sodišče pri presoji tega pogoja še posebej previdno in strogo, poseg mora biti nujen.

Poseg mora ustrezati potrebi družbe po tem posegu (angl. pressing social need), biti mora sorazmeren in zasledovati relevanten (upravičen) cilj ter biti upravičen (utemeljen) z zadostnimi razlogi.⁴⁴ Dokazno breme za vse elemente je (razumljivo) na državi. Močnejša kot je potreba družbe po določenem posegu, lažje bo državi dokazati upravičenost takega posega.⁴⁵ Kljub vsemu mora država dokazati tudi to, da je poseg nujen. Pojem in pomen nujnosti nam je znan že iz domače ustavnosodne prakse. Poseg je nujen takrat, kadar država dokaže, da ne obstaja drug način, s katerim bi dosegli želeni učinek in bi v posameznikovo versko svobodo posegel na manj invaziven način.⁴⁶ Če obstajajo milejši načini za dosego cilja, bo katerikoli bolj invaziven poseg nedovoljen.

Evropa je, kljub svoji relativno majhni površini, zelo raznolik kontinent, vsaka država ima svoje specifike in to upošteva tudi ESČP. Ravno zaradi posebnosti vsake države, ki izvira iz njenih zgodovinskih izkušenj, tradicije, etnične sestave ipd., je zelo pomembno, da ima sodišče, ko odloča določenem vprašanju, pred očmi konkretno državo in njeno družbo. To specifiko upošteva sodišče tudi, ko odloča o dovoljenosti posega v pravice iz 9. člena konvencije. Sodišče namreč državi pri presojanju, ali je poseg potreben ter sorazmeren, daje določeno polje proste

45 Prav tam, str. 40–41.

46 Biblijski center Republike Čuvašije proti Rusiji, z dne 12. 6. 2014 (Zadeva 33203/08), tč. 58. Pridobljeno s https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-144677%22]}. (17.4.2021).

(18)

12

presoje (angl. margin of appreciation).⁴⁷ S takšnim pristopom je poudarjena subsidiarnost ESČP in pomembnost samih nacionalnih organov pri oceni potreb domače družbe in primernih ukrepih, s katerimi se te potrebe zadovolji. Pojavi se vprašanje, ali je pri tako pomembnih zadevah, kot je verska svoboda to ustrezno. Mnenje države in njena ocena imata v teh primerih za ESČP veliko težo. Verjetno je dobro, da ima videnje države in njenih organov določeno težo, saj svojo družbo tudi najbolje poznajo. Evropske države se med seboj tudi močno razlikujejo, hkrati, tudi v smislu (politične) neodvisnosti, demokratičnosti in strokovnosti njihovih organov.

Prav je, da sodišče enako prisluhne in obravnava (če nima razlogov proti temu) tako argumente, naziranje in obrazložitev npr. danskega organa, kot tudi npr. armenskega organa. Polje proste presoje, ki ga sodišče daje državam, pa nikakor ne pomeni, da sodišče svoje naloge nadzora ne opravi, končna odločitev je še vedno v rokah ESČP.

47 Guide on article 9 of the European Convention of Human rights. ECtHR, 2020. str. 18.

(19)

13

3. MODELI RAZMERIJ MED DRŽAVO IN VERSKIMI SKUPNOSTMI

Sedmi člen Ustave v svojem prvem odstavku določa, da so država in verske skupnosti ločene.⁴⁸ Za razumevanje, kakšna je ta ločenost je zelo pomembno, kakšen sistem razmerja med državo in verskimi skupnostmi ima država. Ponekod je ta ločenost popolna, spet drugje država in verske skupnosti niso v vseh segmentih strogo ločene. Koliko modelov odnosov med državo in verskimi skupnostmi obstaja, različni avtorji različno opredeljujejo, vendar načeloma poznamo pet velikih modelov odnosov med državo in verskimi skupnostmi.⁴⁹

Prvi bo predstavljen sistem etabliranih in državnih cerkev. Najdemo ga predvsem na severu kontinenta, značilne so za Skandinavijo. Tako npr. danska, norveška in islandska ustava določajo luteranstvo za državno religijo. Od leta 1527 pa do 2000 je bilo luteranstvo državna religija tudi na Švedskem, ki je s prvim januarjem leta 2000 to določbo razveljavila.⁵⁰ Od takrat dalje Švedska nima več opredeljene državne religije. Finski sistem je blizu sistemu državne cerkve, vendar je pravna povezanost med državo in finsko luteransko cerkvijo šibkejša kot v preostalih skandinavskih državah, zato ne spada v krog držav z državno cerkvijo. Sistem državne cerkve ima tudi več manjših evropskih držav, kot so Liechtenstein, Malta in Monako, katerih državna vera je katolištvo. Pojem etablirane (uveljavljene) cerkve, pa se nanaša predvsem na Združeno kraljestvo. Tam se pojem etablirana cerkev nanaša na anglikanizem v Angliji in na prezbiterijansko cerkev na Škotskem. Vendar ti dve cerkvi nimata statusa etabliranih cerkva v preostalih dveh delih države (Wales in Severna Irska). Vse ostale verske skupnosti se pojmujejo kot neetablirane in imajo status zasebnih entitet.⁵¹

Za takšen sistem je značilna predvsem velika prepletenost cerkve kot institucije in države.

Notranjo pravno ureditev državne verske skupnosti določa državna zakonodaja. Na zadnji instanci o verskih vprašanjih odločajo državni organi zakonodajne ali izvršilne veje oblasti, torej monarh ali parlament. Gre za očitno poistovetenje države z določeno religijo in cerkvijo.

48Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a).

49 Minnerath, Modeli odnosov med Cerkvijo in državo v Evropi. V: Država in Cerkev, izbrani zgodovinski in pravni vidiki, Mednarodni posvet 21. in 22. junija 2001. 2002, str. 33.

(20)

14

Ureditev, ki je zelo blizu državni cerkvi poznajo v Grčiji. Grška pravoslavna cerkev nima neposredno položaja državne cerkve, ampak ji je priznan status »vodilne veroizpovedi«.⁵² Ta položaj ji omogoča posebno vlogo v družbi, ki je ostale religije niso deležne.

Drugi model je sistem priznanih veroizpovedi. Ta model je bil značilen predvsem za francosko govoreče področje (Francija, Belgija in Luksemburg), vendar je danes že skoraj popolnoma izginil oz. ga nadomeščajo drugi sistemi. Gre za sistem, v katerem državna oblast priznava zgolj določene religije. Avtonomija verskih skupnosti je nekoliko večja kot pri državnih cerkvah, vendar še vedno ne povsem popolna. Notranje vidike življenja cerkve določajo državni predpisi.

Prav tako državni predpisi posegajo na področje določitve ozemeljskih struktur posameznih župnij in škofij. Država v določenem obsegu financira priznane religije, po drugi strani pa ne imenuje cerkvenih dostojanstvenikov, kot je to značilno za sistem državne cerkve. Belgija in Luksemburg sta se od tega sistema že nekoliko oddaljila v smer večje ločenosti države in verskih skupnosti, najbolj čista oblika tega sistema pa še vedno velja v francoski regiji Alsace- Moselle. Ta regija je unikum tudi znotraj same Francije, saj v preostali državi velja model ločitve, ki ga je uveljavil ločitveni zakon iz leta 1905.⁵³ Ker regija Alsace-Moselle v času sprejetja tega zakona ni bila del Francije,⁵⁴ ta zakon zanjo ni veljal in tako je ohranila svoj sistem odnosa do verskih skupnosti, ki izvira še iz časa Napoleona.

Tretji model je francoski model ločitve, ki ga je uveljavil Ločitveni zakon iz leta 1905 in je zamenjal staro ureditev priznanih veroizpovedi. Ločitveni zakon je zelo strogo in dosledno ločil državo od katerekoli verske skupnosti, uveljavilo se je načelo laičnosti. Francijo kot laično državo, ki sicer zagotavlja spoštovanje vseh ver, opredeljuje tudi francoska ustava.⁵⁵ Verski pouk je bil izključen iz javnih šol in tako je tudi danes. Kljub temu vera ni povsem izključena iz francoskih javnih šol. V javnih srednjih šolah se verski pouk lahko organizira v prostorih šole, če tako zahtevajo starši, ki nosijo tudi stroške (finančno lahko prispevajo tudi občine).⁵⁶ V javnih osnovnih šolah verski pouk načeloma ni dopusten in se ne izvaja. Država omogoči otrokom versko udejstvovanje tako, da enkrat na teden ni pouka in ta dan lahko otroci izkoristijo

54 Regija je bila med letoma 1871 in 1918 del Nemškega cesarstva. Regija je danes razdeljena na tri departmaje (Moselle, Bas Rhin in Haut Rhin).

(21)

15

za verouk (ali druge dejavnosti).⁵⁷ Francoskemu modelu ločitve države in verskih skupnosti se od leta 1983 zelo približuje tudi Nizozemska.⁵⁸

Četrti model, imenovan »germanski model«, je značilen za nemško govoreče države srednje Evrope, torej za Nemčijo, Avstrijo in Švico. V teh državah imajo verske skupnosti naravo korporacij javnega prava. Zagotovljena jim je notranja avtonomija, vendar z državo verske skupnosti tesno sodelujejo, sodelovanje je institucionalizirano. V teh državah, predvsem v Nemčiji, imajo verske skupnosti zelo pomembno vlogo na področju izobraževanja in vzgoje.

Vodijo veliko število vrtcev in šol, zato ne preseneča, da sta takoj za nemško državo največji cerkvi v Nemčiji tudi največji delodajalki.⁵⁹ V šolah se izvaja verski pouk, ki je sicer nekoliko drugačen od tistega, ki se izvaja po župnijah. Verski pouk sicer ni obvezen, otroci ga lahko tudi ne obiskujejo. V nekaterih zveznih deželah (Bavarska in Posarje) otroci potrebujejo soglasje staršev, če ne želijo obiskovati verskega pouka. V drugih zveznih deželah otroci po 14. letu starosti soglasja staršev za neobiskovanje verskega pouka ne potrebujejo.⁶⁰ Nemška ustava pojmuje izvajanje verske svobode pozitivno, zakoni morajo zagotoviti njeno dejansko izvajanje. Zato se verski pouk v šolah smatra le kot izvajanje temeljne pravice staršev, da svojim otrokom zagotovijo versko vzgojo.⁶¹

Zadnji, peti model, je značilen predvsem za južnoevropski državi Italijo in Španijo. Gre za državi, v katerih je skozi zgodovino Katoliška cerkev igrala zelo močno vlogo in ima velik družbeni vpliv še danes. V Španiji je bilo katolištvo državna vera do leta 1976, v Italiji pa do 1984. Za ti dve državi je značilno, da sta svoj odnos do Rimskokatoliške cerkve, ki je bila dolgo v izrazito privilegiranem položaju, uredili z več konkordati (sporazumi s Svetim sedežem).

Ustavi in ureditvi obeh držav, pa po drugi strani verske skupnosti in državo ločujejo strožje, kot je to značilno za germanski model, saj jim v nacionalnem pravu ne zagotavljajo specifičnega statusa.⁶² V tem sistemu sta država in verske skupnosti, vsaka v svojem redu, samostojni in suvereni. Verske skupnosti so popolnoma avtonomne, država se v njihove notranje zadeve ne sme vmešavati in obratno. Italijansko ustavno sodišče je v svoji sodni praksi že poudarilo, da

60 FRA (European Union agency for fundamental rights). 2017. Withdrawing from religious education at school.

Pridobljeno s https://fra.europa.eu/en/publication/2017/mapping-minimum-age-requirements/religious- education (2. 5. 2021).

(22)

16

država ne sme predlagati norm, ki bi zadevale notranjo ureditev verskih skupnosti. Prav tako sodišče ni pristojno, da definira, kdaj je nekaj versko in kdaj ne, pomembna je zgolj samoopredelitev verskih skupnosti, ali so verskega značaja ali ne.⁶³ V tem primeru je pristop italijanske judikature blažji kot pristop ESČP.

V Evropi je še skupina držav, ki do sedaj še niso bile omenjene. To so države srednje in vzhodne Evrope, torej države, ki so do 90. let prejšnjega stoletja imele enostrankarski socialistični sistem, kamor bi lahko šteli tudi Slovenijo. Te države naj ne bi predstavljale homogenega modela, so pa po svoji ureditvi blizu špansko-italijanskemu modelu recipročne samostojnosti in sodelovanja.⁶⁴ Mnogo omenjenih držav je svoje odnose z Rimskokatoliško cerkvijo uredilo s konkordati, leta 2001 tudi Slovenija.

Pri navedbi vseh modelov je treba poudariti, da posamezna ureditev ne pripada vedno zgolj samo enemu modelu, ampak ima lahko tudi določene značilnosti drugih modelov. V pravnih ureditvah posameznih držav se namreč lahko prepletajo različni modeli.⁶⁵

(23)

17

4. SLOVENSKA PRAVNA UREDITEV IN SODNA PRAKSA

Čeprav je težišče magistrske naloge na praksi ESČP, je vseeno prav, da pregledamo tudi slovensko pravno ureditev in sodno prakso.

Slovenija je od 14. maja 1993 članica Sveta Evrope in jo zavezuje EKČP. Kot že omenjeno, država predhodnica Jugoslavija ni bila članica Sveta Evrope. To pomeni, da mora slovenska pravna ureditev zadostiti standardom EKČP.

Temeljni pravni akt s področja ureditve verske svobode v Sloveniji je Ustava Republike Slovenije (URS).⁶⁶ Poleg besedila tega akta je pomembna tudi njegova interpretacija. Sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije (USRS) nam daje razlago posameznih členov Ustave in tako vsebinsko napolni njeno besedilo.

Za področje verske svobode sta bistvena predvsem 7. in 41. člen Ustave. Sedmi člen se nahaja pod splošnimi določbami in se nanaša predvsem na razmerje med državo in verskimi skupnostmi. V drugem poglavju Ustave, ki se nanaša na človekove pravice in temeljne svoboščine, pa je relevanten 41. člen. Ta ureja versko svobodo in je tako bistven predvsem z vidika varstva pravic posameznika.

Kot zelo pomembno določbo, ki je temeljni predpogoj, da členi Ustave, kot sta 7. in 41., sploh lahko zaživijo, velja omeniti določbo 1. člena Ustave. Ta člen določa Republiko Slovenijo za demokratično republiko. Iz že prej omenjenih odločb ESČP smo lahko ugotovili, da težko govorimo o verski (najverjetneje pa tudi o katerikoli drugi) svobodi, če družba ni demokratična.

4.1. Razmerje med državo in verskimi skupnostmi

4.1.1. Ločenost države in verskih skupnosti

Kakšna je konkretna vsebina prvega odstavka 7. člena URS, ki določa da so država in verske skupnosti ločene? Na to je odgovorilo USRS v svoji sodbi U-I-92/07,⁶⁷ ki je ena temeljnih in najpomembnejših odločb tega sodišča, povezanih z versko svobodo. USRS je v tej sodbi ugotovilo, da ima to načelo o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave tri prvine. Prva je verska oz. nazorska nevtralnost države, druga je avtonomnost verskih

66Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a).

67 U-I-92/07, z dne 15. 4. 2010, Uradni list RS, št. 46/10. Pridobljeno s http://www.us-rs.si/documents/b9/01/u- i-92-072.pdf. (2.6.2021).

(24)

18

skupnosti na lastnem področju in tretja je enakopraven odnos države do verskih skupnosti.⁶⁸ Iz predstavljenega lahko nedvomno ugotovimo, da Slovenija ne spada v krog držav z državno cerkvijo ali v model priznanih religij.

Ustavnopravna ureditev, kot jo predvideva ta člen, uvaja načelo ločenosti države in verskih skupnosti. To se konkretno kaže v tem, da verske skupnosti ne smejo opravljati funkcij, ki so pridržane državi oz. državnim organom.⁶⁹ V delovanje države ravno tako ni dovoljeno vnašati verskih oz. svetovnonazorskih elementov. Bistveno je, da se od države zahteva popolna nevtralnost do religij in svetovnih nazorov. Takšnih prepričanj država ne sme niti podpirati niti ovirati, zelo pomembno je tudi to, da se z nobeno religijo ali svetovnim nazorom ne identificira oz. ga preferira.^{70, 71}

S svojo nevtralnostjo država priznava, da so na njenem ozemlju ljudje, ki pripadajo različnim religijam in svetovnim nazorom enakopravni. Na takšen način omogoča popolno svobodo vesti ter enakopravnost vseh, verujočih in neverujočih.⁷² To nas spomni na stališče ESČP, da je verska svoboda oz. svoboda vesti bistvena v demokratični družbi in je pomembna tako za verujoče kot neverujoče. Podobno stališče povzame tudi slovensko Ustavno sodišče.⁷³

Ustavno načelo ločenosti države in verskih skupnosti sicer ne preprečuje sodelovanja in vzpostavljanja stikov z le temi. Načelo nikakor ne pomeni izključitve vere iz javnega življenja, to bi namreč pomenilo diskriminacijo na podlagi vere. Prav tako bi bilo v nasprotju s prej omenjeno nevtralnostjo države v razmerju do posameznih verskih skupnosti in svetovnih nazorov.⁷⁴

4.1.2 Enakopravnost verskih skupnosti

Drugi odstavek 7. člena določa, da so verske skupnosti enakopravne in da je njihovo delovanje svobodno.

Načelo enakopravnosti verskih skupnosti pomeni, da morajo biti načeloma vse verske skupnosti in svetovni nazori obravnavani enakopravno. To se zelo dobro povezuje z načelom, da se država

68 Mozetič, M. (2018). Verska svoboda in javna (državna) šola. Vzgoja, letnik XX/I, št. 77, str. 7.

69 Naglič, A. (2014). Svoboda izražanja vere. Bogoslovni vestnik, št. 74, str. 684.

71 Mozetič, M. (2018). Verska svoboda in javna (državna) šola. Vzgoja, letnik XX/I, št. 77, str. 7.

73 U-I-92/07, tč. 102.

(25)

19

ne sme istovetiti s posamezno religijo ali svetovnonazorskim prepričanjem. Nevtralnost države omogoča verskim skupnostim enakopravnost. Država lahko med posameznimi verskimi skupnostmi razlikuje le, če je za to podan razumen, stvaren in v naravi stvari utemeljen razlog.

Različno obravnavanje je tako možno le pod točno določenimi pogoji.⁷⁵ Različne privilegije država lahko zagotovi zgolj nekaterim verskim skupnostim, za pridobitev takih posebnih privilegijev država predpiše posebne pogoje. Bistveno je, da ti pogoji niso nerazumni in arbitrarni.⁷⁶

Delovanje verskih skupnosti mora biti svobodno, kar državi prepoveduje vmešavanje v notranjo ureditev posamezne verske skupnosti. Notranja ureditev in določanje vodstva v domeni posamezne verske skupnosti. Država verskih skupnosti ne sme siliti v določene stopnje demokratičnosti (npr. točno zahtevan postopek imenovanja vodilnih), to je notranja zadeva verske skupnosti.⁷⁷ Država in njeni organi ravno tako niso pristojni za odločanje v sporih verske narave.⁷⁸

Državno financiranje verskih organizacij gre le registriranim verskim organizacijam, ki ustrezajo opisu splošnokoristne organizacije. Verska organizacija je splošnokoristna, če kumulativno izpolnjuje dve prvini. Prva je zavzemanje za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju ter prizadevanje za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja.⁷⁹ Druga prvina zahteva od verskih organizacij, da presegajo neko notranje versko življenje. Konkretneje to pomeni, da mora verska organizacija družbi neposredno dati nek širši družbeni prispevek. To pomeni predvsem, da verske organizacije opravljajo še dejavnosti s področja socialne države, kot so kulturne, vzgojne, izobraževalne, karitativne in druge dejavnosti.⁸⁰

4.2. Verska opredelitev in izpovedovanje vere

Za področje verske svobode je poleg 7. člena ključen tudi 41. člen URS, ki se nanaša na svobodo vesti. Pomen tega odstavka je v sodbi U-I-92/07 podrobno razčlenilo USRS.

Prvi odstavek 41. člena določa, da je »izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno«. Pojavi se vprašanje, kaj je predmet varstva po tem členu, torej

76 U-I-92/07, tč. 123.

78 U-I-92/07, tč. 119.

(26)

20

kakšna verovanja in opredelitve. Predvsem je pomembno vprašanje kako definirati opredelitve.

Sodišče se je pri razlagi oprlo na naslov zadevnega člena, ki je »Svoboda vesti«. Vest je

»občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenje, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti«.⁸¹ Vest pove človeku, kaj je prav in spada na področje etike.⁸² Sodišče je tako zaključilo, da predmet varstva po tem odstavku niso kar vse opredelitve in prepričanja, namreč opredelitev je širši pojem kot prepričanje, temveč zgolj tista s področja etike in morale. To so filozofske ali teološke teorije, ki razlagajo človeka, njegovo bistvo in svet, razlage lahko izvirajo tudi iz neke metafizične podlage.⁸³ Ustava po tem členu torej ne varuje različnih političnih, znanstvenih, zgodovinskih in drugih prepričanj, saj le ta praviloma ne izhajajo strogo iz etike in morale.

Ali so potem predmet varstva po tem členu že kar vsa verovanja in svetovnonazorska prepričanja? Sodišče temu ne sledi, temveč ponavlja argumentacijo že omenjene sodbe ESČP v zadevi Campbell in Cosans proti Združenemu kraljestvu. Čeprav je ESČP v tej sodbi zajelo zgolj filozofsko prepričanje in ne tudi verskega, pa je USRS, tako za svetovnonazorska (filozofska) prepričanja, kot tudi verska podalo pogoj, da jim gre varstvo po 41. členu le, če imajo lastnosti, ki izkazujejo njihovo konsistentnost, tehtnost, resnost, kohezivnost in pomembnost.⁸⁴ Zelo pomemben pa je zaključek sodišča, da država ne sme ocenjevati, ali je posamezno versko ali svetovnonazorsko prepričanje v filozofskem ali teološkem smislu resnično oz. legitimno. S tem se onemogoča arbitrarnost države, ki bi lahko pod vplivom vsakokratne politike ali družbenega mnenja določenemu verskemu ali svetovnonazorskemu prepričanju tak status odrekla.

Kar se tiče svobode izpovedovanja verskega ali svetovnonazorskega prepričanja, USRS sledi stališčem ESČP, zato jih na tem mestu ne bomo ponovno navajali.

Drugi odstavek 41. člena nadalje določa, da se nihče ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja. Tukaj je odstavek terminološko nekoliko nedosleden, saj govori o drugih prepričanjih, prvi odstavek pa o drugih opredelitvah. Ustavno sodišče je razložilo, da gre tudi tukaj za varstvo tistih prepričanj, ki izhajajo iz etike in morale, prvi in drugi odstavek torej oba varujeta zgolj takšna prepričanja. Ustavodajalec je s tem odstavkom še posebej poudaril negativni vidik verske svobode. Ustavno sodišče je sicer mnenja, da bi ta vidik lahko

81 U-I-92/07, tč. 75.

82 Prav tam, tč. 75.

(27)

21

izpeljali že iz prvega odstavka,⁸⁵ pa vendar je bila ustavodajalčeva odločitev, da ta vidik še posebej poudari in mu nameni poseben odstavek. Z negativnim vidikom verske svobode se je sodišče srečalo tudi v praksi v zadevi U-I-92/01,⁸⁶ ki se je nanašala na izjavo o verskem prepričanju pri opravljanju popisa prebivalstva. Sodišče je odločilo, da zbiranje podatkov o verskem prepričanju prebivalstva ni neustavno, saj je posamezniku bila dana možnost, da na vprašanje, če ne želi, tudi ne odgovori.⁸⁷

V tretjem odstavku 41. člena najdemo določbo, ki je za tematiko te magistrske naloge precej pomembna. Določa namreč, da imajo starši pravico, da svojim otrokom zagotavljajo versko in moralno vzgojo v skladu s svojim prepričanjem. Besedilo tega odstavka sledi določbi 2. člena 1. Protokola k EKČP,⁸⁸ ki določa, da mora država pri izvajanju svojih nalog na področju vzgoje in izobraževanja spoštovati pravico staršev, da zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojim verskim ali filozofskim prepričanjem.⁸⁹ Ta pravica je vezana na roditeljsko pravico in staršem omogoča, da v skladu z njo otroku izberejo šolo, ki ima določeno versko ali filozofsko usmeritev. To seveda ne pomeni, da mora država ugoditi prav vsem staršem in za vsako versko in filozofsko prepričanje zagotoviti izobraževalno ustanovo, kamor bi takšni starši lahko vpisali svojega otroka.⁹⁰ To bi bilo za državo, tako z organizacijskega, kot tudi s finančnega vidika, praktično neizvedljivo. Po drugi strani pa je po mnenju ESČP (zadeva Campbell in Cosans proti Združenemu kraljestvu) določba tega Protokola kršena, če država zagotavlja izobraževalne ustanove z zgolj eno samo filozofsko usmeritvijo. Tako je bila kršena ta pravica, če so vse izobraževalne ustanove v državi izvajale telesno kaznovanje svojih učencev,⁹¹ filozofsko prepričanje staršev pa je takšnemu početju nasprotovalo.

Tretji odstavek 41. člena, pa vsebuje tudi določbo, ki predstavljeno pravico staršev postavi v določene okvirje in omejitve. Čeprav imajo starši, kot je bilo že napisano, pravico, da v okviru svoje roditeljske pravice svoje otroke vzgajajo v skladu s svojim verskim ali filozofskim prepričanjem, so pomembne tudi določene okoliščine na strani otroka kot individuuma.

Starševska vzgoja mora namreč ustrezati otrokovi starosti, zrelosti in biti v skladu z njegovo svobodo vesti, versko ali drugo opredelitvijo. Treba bi bilo upoštevati okoliščine vsakega

85 U-I-92/07, tč. 85.

86 U-I-92/01, z dne 28.2.2002, Uradni list RS, št. 49/98. Pridobljeno s http://www.us-rs.si/documents/41/36/u-i- 92-01-odlocba2.pdf. (12.6.2021).

88 Prvi Protokol (oz. Dodatni protokol) k EKČP je bil sprejet 20. 3. 1952 v Parizu.

(28)

22

konkretnega otroka, saj otroci lahko različno hitro dozorevajo, npr. dva dvanajstletnika nimata nujno enake stopnje zrelosti, razgledanosti ali samostojnosti.

To pravico, ki jo staršem zagotavlja Ustava v tretjem odstavku 41. člena, na zakonski ravni konkretizira 10. člen Zakona o verski svobodi (ZVS). Slovenija se je glede na zglede iz tujine (predvsem Nemčije)⁹² odločila, da to veže na določeno starost otroka, to je na 15 let starosti (10/2 ZVS). Primernost določene fiksne starosti kot navezne okoliščine je vprašljiva,⁹³ vendar je zakonodajalec najverjetneje ocenil, da je pri starosti 15 let (kar nekako ravno sovpada z začetkom srednje šole) večina otrok že dovolj samostojnih in zrelih, da sami sprejemajo odločitve, povezane z versko svobodo. Težava je lahko morebiti v tem, da nekateri otroci že pred doseženo starostjo 15 let zmorejo zelo kritično in razgledano razmišljati in bi takšne odločitve lahko sprejemali že pred dopolnjenim petnajstim letom (npr. otroci v zaključnih razredih osnovne šole). Glavna kritika fiksno določene starosti, pri kateri lahko otrok sam začne sprejemati odločitve, povezane z versko svobodo, je ravno ta, da ne upošteva okoliščin in stopnje zrelosti konkretnega otroka.⁹⁴

94 Gerbig S.: Die Religionsfreiheit von Kindern im schulischen Raum. Deutsches Institut für Menschenrechte, 2019, str. 2–3.