UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Športna vzgoja
VPLIV VADBENEGA PROGRAMA
»FELDENKRAIS FOR BUSINESS«™
NA IZBOLJŠANJE KOGNITIVNIH SPOSOBNOSTI IN SOOČANJE S STRESOM NA DELOVNEM MESTU
MAGISTRSKO DELO
Avtorica dela
KARLA MARIJA KUKOVICA
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Športna vzgoja
VPLIV VADBENEGA PROGRAMA
»FELDENKRAIS FOR BUSINESS«™
NA IZBOLJŠANJE KOGNITIVNIH SPOSOBNOSTI IN SOOČANJE S STRESOM NA DELOVNEM MESTU
MAGISTRSKO DELO
MENTORICA
izr. prof. Petra Zaletel, prof. šp. vzg.
SOMENTOR Avtorica dela
prof. dr. Matej Tušak, univ. dipl. psih. KARLA MARIJA KUKOVICA
RECENZENT
prof. dr. Damir Karpljuk, prof. šp. vzg.
Ljubljana, 2021
Spodaj podpisana študentka Karla Marija Kukovica, vpisna številka 22170206, avtorica pisnega zaključnega dela študija z naslovom Vpliv vadbenega programa »Feldenkrais for business«™ na izboljšanje kognitivnih sposobnosti in soočanje s stresom na delovnem mestu,
IZJAVLJAM,
1. da je pisno zaključno delo študija rezultat mojega samostojnega dela;
2. da je tiskana oblika pisnega zaključnega dela študija istovetna elektronski obliki pisnega zaključnega dela študija;
3. da sem pridobil/a vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v pisnem zaključnem delu študija in jih v pisnem zaključnem delu študija jasno označila;
4. da sem pri pripravi pisnega zaključnega dela študija ravnala v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo pridobila soglasje etične komisije;
5. da soglašam z uporabo elektronske oblike pisnega zaključnega dela študija za preverjanje podobnosti vsebine z drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim informacijskim sistemom VIS;
6. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja pisnega zaključnega dela študija na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija UL;
7. da dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v pisnem zaključnem delu študija in tej izjavi, skupaj z objavo pisnega zaključnega dela študija.
8. da dovoljujem uporabo mojega rojstnega datuma v zapisu COBISS.
V/Na: ________________ Podpis študenta/tke: __________________
Datum: 14.6.2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici izr. prof. Petri Zaletel za vso spodbudo, znanje, izkazano pomoč in nasvete, ki jih je delila z mano med študijem in v obdobju izdelave magistrske naloge.
Prav tako bi se želela zahvaliti somentorju prof. dr. Mateju Tušaku in recenzentu prof. dr.
Damirju Karpljuku za sodelovanje in usmerjanje pri končni izvedbi. Hvala tudi učiteljici metode Feldenkrais Luciji Zmajšek prof. sp. vzg, za vse predano znanje o metodi Feldenkrais ter izvedbo vadbenega programa »Feldenkrais for businss«™.
Želela bi se zahvaliti tudi zaposlenim v Leku, ki so s svojim sodelovanjem prispevali k raziskavi.
Posebna zahvala pa gre osebi, ki mi je nudila podporo, ne glede na to, katero pot sem ubrala.
Mami, hvala, da si bila vedno tam, kjer sem te najbolj potrebovala.
Ključne besede: »Feldenkrais for Business«™, kognitivne sposobnosti, stres, delovna organizacija, sedeči poklici
VPLIV VADBENEGA PROGRAMA »FELDENKRAIS FOR BUSINESS«™ NA IZBOLJŠANJE KOGNITIVNIH SPOSOBNOSTI IN SOOČANJE S STRESOM NA DELOVNEM MESTU
Karla Marija Kukovica
IZVLEČEK
Večina zaposlenih delo na delovnem mestu opravlja sede. Dolgotrajno sedenje in pomanjkanje gibanja vodita do številnih negativnih fizičnih in psihičnih posledic, ki jih lahko uspešno zmanjšamo s telesno aktivnostjo. Za ugotavljanje vpliva telesne aktivnosti na nekatere psihološke dimenzije zaposlenega, smo uporabili metodo »Feldenkrais for Business«™, ki obravnava um in telo kot nedeljivo celoto.
Z magistrskim delom smo želeli ugotoviti, kako redno izvajanje metode »Feldenkrais for Business«™ vpliva na izboljšanje kognitivnih sposobnosti zaposlenih in njihovo soočanje s stresom. Oboje je osnova za zadovoljno in produktivno delo v podjetju kakor tudi nujno za zmanjšanje problema absentizma.
V raziskavo je bilo vključenih 96 zaposlenih v vodilnem slovenskem podjetju na področju farmacije, v Leku. Uporabili smo anonimni vprašalnik, ki je vseboval osnovne podatke o zaposlenih. Za ugotavljanje stresa in stresnih odzivov smo uporabili vprašalnik, ki sta ga oblikovala Tušak in Kovač (2014), na podlagi katerega smo primerjali psihološke dimenzije soočanja s stresom pred in po izvedbi programa vadbe »Feldenkrais for Business«™. Vpliv vadbe na spremembo v kognitivnih sposobnostih smo merili z dvema nevropsihološkima testoma: Stroopov besedno-barvni test (The Stroop test- TST) in testom sledenja (Trail making test- TMT). Podatki so bili statistično obdelani s pomočjo statističnega programa SPSS 21 (SPSS Inc., Chicago, Illinois, ZDA).
Ugotovili smo, da se je vpliv vadbe »Feldenkrais for Business«™ izkazal za učinkovitega pri zmanjšanju negativnih simptomov izgorelosti na delovnem mestu, ne pa tudi stresa in anksioznosti. Primerjava analize vprašalnika o stresnih odzivih je pokazala statistično izboljšanje samozavesti, splošnega počutja in zadovoljstva z življenjem, s tem pa izboljšanje produktivnosti na delovnem mestu. Prav tako so rezultati pokazali pozitiven vpliv vadbenega programa na izboljšanje kognitivnih sposobnosti, kar se kaže v večji zbranosti, boljši komunikaciji in zadovoljstvu s samim seboj.
Key words: »Feldenkrais for Business«™, cognitive abilities, stress, work organization, sedentary occupations
THE IMPACT OF THE »FELDENKRAIS FOR BUSINESS«™ EXERCISE PROGRAM ON IMPROVING COGNITIVE ABILITIES AND DEALING WITH STRESS WHILE AT WORK
Karla Marija Kukovica
ABSTRACT
Most employees in the workplace perform while mostly sitting. Prolonged sitting and lack of exercise lead to a number of negative physical and psychological consequences that can be successfully prevented with increased physical activity. To determine the impact of physical activity on some psychological dimensions of employees, we used the methodology
"Feldenkrais for Business"™, which treats the body and mind as an inseparable whole.
With this master's thesis, we wanted to find out how regular implementation of the "Feldenkrais for Business"™ method, affects the improvement of cognitive abilities of employees and their ability to cope with stress. Both are the basis for satisfactory and productive work in the company, as well as necessary, to reduce the problem of absenteeism.
The survey included 96 employees from a Slovenian pharmaceutical company called Lek. We used anonymous questionnaires that contained basic information about employees. To determine stress levels and stress responses, we used a questionnaire (Tušak and Kovač, 2014), on the basis of which we prepared the psychological dimensions of coping with stress before and after the implementation of the exercise program "Feldenkrais for Business"™. The effect of exercise on the change in cognitive abilities was measured by two neuropsychological tests:
The Stroop color-word test (TST) and the Trail-making test (TMT). Data were statistically processed using the statistical program SPSS 21 (SPSS Inc., Chicago, Illinois, USA).
We found that practicing the exercise program “Feldenkrais for Business”™ proved to be an effective deterrent against the negative symptoms of burnout in the workplace, but not stress and anxiety. A comparison of the analysis of questionnaires on stress responses showed a statistical increase in self-confidence, general well-being and life satisfaction, and thus an increase in productivity at the workplace. The results also showed a positive impact of the exercise program on the improvement of cognitive abilities, which is reflected in greater concentration, better communication and self-satisfaction.
KAZALO
1 UVOD ... 9
1.1 Negativne posledice sedečega načina življenja ... 10
1.1.1 Anatomske in fiziološke spremembe ... 12
1.1.2 Psihološke spremembe ... 16
1.2 Absentizem ... 24
1.2.1 Promocija zdravja na delovnem mestu ... 25
1.2.2 Vadba na delovnem mestu... 27
1.3 Metoda Feldenkrais ... 31
1.3.1 Dr. Moshe Feldenkrais ... 37
1.3.2 »Feldenkrais for Business«™ ... 38
1.4 PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE... 40
1.4.1 Problem ... 40
1.4.2 Cilji ... 40
1.4.3 Hipoteze... 40
2 METODE DELA ... 41
2.1 Preizkušanci... 41
2.2 Pripomočki ... 41
2.3 Postopek ... 46
3 REZULTATI ... 47
3.1 Osnovni podatki o merjencih ... 47
3.2 Primerjava rezultatov psihološkega vprašalnika stresne diagnostike pred in po vadbi ... 48
3.3 Primerjava rezultatov kognitivnih testov Stroop test in Trail Making test pred in po vadbi . 51 4 RAZPRAVA ... 53
4.1 Življenjski slog preizkušancev (n = 76) ... 53
4.2 Vpliv vadbenega programa »Feldenkrais for Business«™ na soočanje s stresom (n = 53) .. 55
4.3 Vpliv vadbenega programa »Feldenkrais for Business«™ na izboljšanje kognitivnih sposobnosti (n = 51) ... 59
5 SKLEP ... 62
6 VIRI ... 64
7 PRILOGE ... 76
7.1 Splošni vprašalnik ... 76
7.2 Vprašalnik o stresu in dejavnikih stresa ... 77
7.3 The Stroop test... 79
7.4 Trail Making test ... 81
KAZALO TABEL
Tabela 1: Osnovni podatki o zaposlenih ... 41
Tabela 2: Način dela... 47
Tabela 3: Predhodno ukvarjanje s športom... 47
Tabela 4: Trenutno ukvarjanje s športom ... 48
Tabela 5: Razlika med začetnim in končnim stanjem v dojemanju stresa in izgorelosti ... 49
Tabela 6: Razlika med začetnim in končnim stanjem kognitivne in somatske anksioznosti ter počutja zaposlenih ... 49
Tabela 7: Razlika med začetnim in končnim stanjem psiholoških dimenzij zadovoljstva z življenjem, samozavestjo, osebnostno čvrstostjo, ter načinom soočanja s stresom pred in po vadbi ... 50
Tabela 8: Razlika med začetnim in končnim stanjem kognitivnih testov ST in TMT ... 51
1 UVOD
Za današnji čas je značilen hiter tempo življenja. Če so še naši predniki opravljali delo zunaj, se je z razvojem informacijskih sistemov večina našega dela preselila v zaprte prostore. Naše življenje se je moralo prilagoditi avtomatskih strojev, postali smo tujci narave. Delo je umsko in psihično bolj zahtevno, hkrati pa se vedno manj dela opravi fizično. Večina dela, ki ga opravljamo danes, od nas ne zahteva fizičnega napora, temveč ravno nasprotno, vedno več dela opravimo sede.
Z napredkom tehnologije je delo v sedečem položaju postalo najpogostejši način dela. V razvitih državah sveta kar 75,0 % zaposlenih opravlja delo, pri katerem prihaja do dolgotrajnega sedenja (Kumar, 2002). Raziskava Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije (2014) je pokazala, da Slovenci na navaden delovni dan presedijo v povprečju 5 ur.
Sodobni tehnološki razvoj vpliva tudi na zmanjšano telesno aktivnost zaposlenih, ki se še povečuje z opuščanjem gibanja pri prihodu na delovno mesto (Berčič, 2016). Tisti, od katerih delovno mesto zahteva dolgotrajno sedenje, preživijo sede tudi preostanek dneva. Telesna nedejavnost in sedeč slog pa sta dolgoročno vzrok številnim zdravstvenim težavam (Vincenzo, Mingozzi in Passalia, 2016).
Na delovnem mestu preživimo veliko časa, zato je pomembno, da se tam dobro počutimo. Naše počutje je odvisno od našega zdravja, zdravje pa v veliki meri od življenjskega sloga. Glede na to, da marsikdo na delovnem mestu preživi dobro polovico dneva, bi lahko rekli, da je naš življenjski slog tesno povezan z ureditvijo delovnega okolja. Velika večina dela je vezana na delo z računalnikom, kar pa za delavca pomeni dolgotrajno sedenje. Čeprav sedeč položaj na zunaj izgleda popolnoma nedolžen, pa ima takšen položaj številne negativne posledice na fizično in mentalno zdravje zaposlenih. Po zadnjih Evropskih raziskavah (ESENER 19, 2020) je dolgotrajno sedenje na delovnem mestu, takoj za mišično-skeletnimi obolenji in psihičnimi motnjami, drugi najpogostejši faktor bolezenskega tveganja.
Prisilne drže in pogosto izvedeni gibi vplivajo na obremenitev gibalnih struktur, med katerimi so najbolj pogosta kronična obolenja mišično-skeletnega sistema (Ocvirk, 2017). Obremenitev mišičnih struktur vodi v bolečino in telesno neravnovesje, kar je pogosto vzrok slabe drže in slabega počutja. Negativne posledice delovnega mesta pa se ne kažejo le v slabši fizični zmogljivosti zaposlenih, temveč neugodno vplivajo tudi na psihično stanje (Dovč, 2016).
Daljša izpostavljenost stresnim dejavnikom dokazano vodi do duševnih motenj ter vpliva na pojav depresije, izčrpanosti in izgorelosti pri zaposlenih. Ribič, Djomba, Zaletel-Kragelj, Zakotnik in Fras (2010) so ugotovili, da se polovica anketiranih Slovencev s stresom sreča občasno, prav vsi anketirani pa menijo, da je stres najpogostejši razlog slabega zdravja in visoke umrljivosti odrasli. Stres na delovnem mestu je pogost in drag problem, ki vodi v slabšo delovno zmogljivost in večjo odsotnost z dela (»Institute for Health and Productivity Studies«, 2015).
V magistrskem delu se osredotočamo na vpliv posledic sedečega načina življenja na sposobnost soočanja stresom in stresne dejavnike ter kognitivne sposobnosti. Stres na delovnem mestu je pogost dejavnik, ki nastane kot posledica številnih različnih dogodkov, s katerimi se dnevno srečujejo zaposleni. Najpogostejša posledica dolgotrajnega sedenja je slaba telesna drža, ki vpliva na poslabšanje dihanja in psihičnega stanja človeka. Zato želimo v raziskavi poudariti še neizogibno medsebojno povezanost fizičnega stanja zaposlenega z mentalnim stanjem. Za izbiro te tematike sem se odločila na podlagi lastnih izkušenj in zaradi predhodnega raziskovanja vpliva različnih vadb ter dihanja v povezavi s stresom v diplomskem delu (Kukovica, 2016).
1.1 Negativne posledice sedečega načina življenja
Danes ljudje večino svojega časa preživimo sede. Sedimo v šoli, v avtomobilu, pred računalnikom, pri večerji, na avtobusu, prireditvah in delovnem mestu. Tempo življenja postaja vedno hitrejši, mi pa ravno nasprotno, vedno manj aktivni in pod pritiskom vsakdanjih obveznosti. Prepogost sedeči položaj na delovnem mestu sčasoma začne puščati telesne in psihične posledice pri zaposlenih (Bilban in Repar, 2009). Človeško telo je ustvarjeno za gibanje, zato so dalj časa trajajoči položaji pogosto vzrok bolečin, poškodb, deformacij ter negativnih psihičnih sprememb (Owen, Sparling, Healy, Dunstan in Matthews, 2010).
Zaposleni, ki opravljajo sedeči poklic, večino svojega delavnika preživijo sede, če pa temu prištejemo še sedenje v prostem času, zmanjka časa za fizično aktivnost (Velikanje, 2007). Po podatkih Regionalnega urada Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo je 59 % prebivalcev manj kot enkrat tedensko aktivnih. Situacija pa se samo še slabša, saj je od leta 2009 do 2013 odstotek neaktivnega prebivalstva narasel iz 39 % na 42 % (»Special Eurobarometer 412«, 2014). Ob majhni količini fizične aktivnosti ali celo brez nje je lahko tak način življenja povod za različna obolenja in delovno nesposobnost, kar pa ima na posameznika močan psihološki vpliv. Fizična neaktivnost zviša tveganje za nastanek več kot sedemnajst različnih obolenj, med katerimi skoraj vse spadajo med kronične bolezni. Med najpogostejše fizične kronične bolezni, ki se pojavljajo na delovnem mestu, sodijo mišično-skeletna obolenja (Vincenzo, Mingozzi in Passalia, 2016), med psihološke pa slabše kognitivne sposobnosti, tesnoba, depresija in stres (Šprah in Dolenc, 2014).
Sed se razlikuje od naravne, pokončne drže človeka. Za pokončno držo so značilni iztegnitev v kolkih, nagib medenice in krivina hrbtenice v obliki dvojnega S. V sedečem položaju pa imamo pokrčena kolena in kolke, medenice je nagnjena nekoliko nazaj, ledveni del pa je poravnan.
Takšen položaj vpliva na povečanje sil na medvretenčne ploščice povzroča napetost izravnalk hrbtenice in raztegovanje primikalk lopatic. Enosklepne upogibalke kolka, vodoravne upogibalke ramena in iztegovalke vratu, pa se pri dolgotrajnem sedenju zakrčijo (Čebašek, 2014). Tako kot vsaka dolgotrajna statična obremenitev ima tudi sed negativen vpliv na spremembo v ravnovesju mišične moči in gibljivosti.
Poznamo več položajev, ki jih telo lahko zavzame v sedu. Najpogostejši sta vzravnano in sključeno sedenje. Vzravnan sed naj bi bil veliko bolj optimalen, medtem ko je sključeno sedenje pogosto vzrok bolečin, mišično-skeletnih obolenj in deformacij. Telo v vzravnanem sedu ohranja nevtralni položaj v vratnem predelu, s pogledom 10 do 30 stopinj navzdol od vodoravne linije vida. Ramena so pri tem sproščena, komolci, skrčeni v pravi kot, počivajo ob telesu, roke naslonjene na delovno površino. Stopala počivajo plosko na tleh, kot v kolenih je 90 stopinj (»Working in Sitting Position«, 2017).
Tako vzravnan kot sključen sed negativno vplivata na spremembe v našem telesu. Do največjih sprememb prihaja v mišicah trupa ter hrbtenici, ki je pri sedenju najbolj obremenjena. Naloga hrbtenice je vzdrževanje pokončnega položaja telesa proti sili gravitacije. Teža telesa se prenaša na vretenca, od katerih je na vsako nižje ležeče ustvarjeno več sile. Zaradi sil, ki delujejo na vretenca, prihaja do obremenitve medvretenčnih ploščic, ki delujejo kot blažilni element. Med pokončnim sedenjem se pritiski zaradi zasuka medenice nazaj in delno izravnane ledvene lordoze močno povečajo (Čebašek, Šarabon, Voglar, Ravnik in Fokter, 2014). Pri merjenju pritiska na medvretenčne ploščice v ledvenem delu sta Bilban in Repar (2009) zaznala močno povečan pritisk v pokončnem in ukrivljenem sedu. Sključeno sedenje v primerjavi z zravnanim sedom bolj obremenjuje medvretenčne ploščice, hkrati pa razbremeni majhne sklepe hrbtenice ter hrbtno muskulaturo. V pokončnem sedu se na eno medvretenčno ploščico lahko ustvarja pritisk, enak 150 % naše telesne teže izmerjeno med četrtim in petim ledvenim vretencem. Pri sedenju, kjer se nagibamo naprej, pa lahko ti pritiski presegajo celo 200 % naše telesne teže (Koščak Tivadar, 2015). Pritisk na hrbtenico, ustvarjen med sedenjem, prispeva k nezadostni prehranjenosti medvretenčnih ploščic, kar povzroča sesedanje, slabšo mobilnost in deformacijo hrbtenice (Bilban in Repar, 2009).
Dolgotrajno sedenje je za nas škodljivo iz več razlogov. Največji vpliv ima na naš gibalni sistem, dihalne vzorce in psiho, če sedimo v sključenem položaju, pa so posledice še toliko večje. Prekomerno in nepravilno sedenja vpliva na spremembe naših mišic, hkrati pa negativno vpliva tudi na skeletni sistem. Najočitnejša posledica sključenega sedenja s pogledom, usmerjenim navzdol, je slaba telesna drža. Za slabo telesno držo je značilno izven težišča naprej potisnjen vrat, nazaj izbočen prsni del hrbtenice, rame pa so posledično potisnjene naprej in obrnjene navznoter (Bilban in Repar, 2009).
Posledice dolgotrajnega sedenja in nepravilne drže med sedenjem se ne pokažejo čez noč.
Negativni učinki na telo se začnejo kazati že po 90 min sedenja. V mišicah nog se upočasni živčna aktivnost in cirkulacija krvi (Ocvirk, 2017). Lahko traja tudi več let, ko povečana mišična napetost privede do strukturnih sprememb v mišicah, ligamentih in medvretenčnih ploščicah, ki obdajajo hrbtenico.
1.1.1 Anatomske in fiziološke spremembe
Bolezni gibalnega sistema so posledica dalj časa trajajočega nabiranja drobnih sprememb v obremenjenem skeletu, tkivih in organih in sodijo na prvo mesto med poklicnimi boleznimi v Evropi (Velikanje, 2007). Gre za okvare mišic, kosti, hrustanca, kit, perifernega krvnega obtoka, živcev, sklepnih ovojnic in drugega vezivnega tkiva, ki jih povzročijo vplivi iz okolja.
(Poles, 2016). Med najpogostejša obolenja spadajo bolezni vezivnih tkiv in mišično-skeletna obolenja. Povprečno trajanje odsotnosti z dela zaradi bolezni mišično-kostnega sistema je 28 dni, kar je veliko več kot povprečna odsotnost iz vseh ostalih drugih zdravstvenih razlogov, ki znaša 17,9 dneva (Bilban in Repar, 2009).
Dolgotrajno sedenje brez prekinitev je za telo zelo obremenjujoče in lahko nevarno. Spudić (2015) celo enači vpliv statičnih obremenitev na kostno-mišični sistem z napornim fizičnim delom. Posledice se najprej in najpogosteje kažejo kot bolečina v ramenih, vratu in predelu hrbta. Ribič idr. (2010) so ugotovili, da kar 52 % Slovencev vsak mesec občuti bolečine v ledvenem delu hrbta, okoli 36 % pa v vratu in ramenih. Bolečina najpogosteje nastopi zaradi napetih in šibkih mišic (Dolenc, 2016), ki so posledice dolgotrajne mišična aktivacija hrbtenice in stabilizatorjev ramen (Čebašek idr., 2014). Kresal in Meško (2015) pa navedenim vzrokom bolečine dodajata še stres in slabo telesno pripravljenost.
Bolečina v predelih hrbta
Čeprav naj bi bil sed položaj, v katerem se telo spočije, pa je hrbtenica posledično veliko bolj obremenjena in izpostavljena degenerativnim spremembam. Sedenje povzroča draženje tkiv in poškodbe hrbteničnih struktur z malimi, vendar dolgotrajnimi obremenitvami (Čebašek idr., 2014). Mišice na sprednji strani ramen, upogibalke in primikalke kolka ter upogibalke kolena postanejo zakrčene, globoke mišice trupa postanejo šibke. Posledica takšnega fizičnega neravnovesja so bolečine v ledvenem predelu hrbtenice (Dolenc, 2016).
Obravnava bolečine v ledvenem delu in težav, povezanih z njo, je zelo pomembna, saj bolečina v križu sodi med najbolj razširjene bolečinske sindrome sodobne družbe. Kronične bolečine v ledveni hrbtenici predstavljajo kar dve tretjini vseh zdravstvenih izostankov z dela (Dervišević in Hadžić, 2005). Raziskava, ki jo je izvedel Kofol Bric (2012), navaja, da se skoraj polovica Slovencev, starih med 25 in 64 let, vsaj enkrat v življenju sooči z bolečino v križu.
Mörl in Bradl (2013) kot najpogostejši razlog za bolečine v ledvenem delu navajata povečan upogib hrbtenice in zmanjšano aktivnost hrbtnih mišic. Večji je upogib hrbtenice, manjša je mišična podpora, teža pa se prenaša preko pasivnih struktur, kot so vezi in medvretenčne ploščice. Zaradi visoke elastičnosti pasivnih struktur se lahko poleg bolečine pojavijo določene degenerativne spremembe hrbtenice. V vratnem in prsnem delu hrbtenice se kot posledica slabe drže lahko razvije kifoza, celotna hrbtenica pa je izpostavljena tveganju za nastanek hernije diska (zdrs medvretenčne ploščice) (Mörl in Bradl, 2013).
Za preventivo bolečin je pomembna predvsem močna struktura in gibljivost mišic trupa. V primeru oslabljenih mišic trupa je hrbtenica bolj obremenjena, možnost bolečine in poškodb pa večja. Razmerje moči hrbtnih in trebušnih mišic naj bi bilo 1,2‒1,5 proti 1 v korist hrbtnih mišic. Pomembno vlogo ima predvsem mišica erector spinae. Vzrok za neravnovesje je pogosto tudi skrajšana mišica iliosoas, kar povzroči pomik medenice v smeri naprej in povečano lordozo, posledično pa tudi povečan pritisk na medvretenčne ploščice (Velikanje, 2007).
Bolečina v ramenih
Dolgotrajno sedenje v sključenem položaju vodi do prekomerne notranje rotacije v ramenskem sklepu, kar povzroča bolečino v sprednjem delu rame. Do povešenosti ramenskega sklepa naprej lahko pride zaradi kombinacije kifoze v prsnem delu hrbtenice, šibkih mišic med lopaticami in iztegovalk hrbtenice, ali kombinacije zakrčenosti prsnih mišic, sprednjega dela ramenske mišice ter šibkih zunanjih rotatorjev (Seražin Lisjak, 2020).
Bolečina v vratu
Bolečine v vratu so najpogosteje vzrok slabe telesne drže, lahko pa so tudi posledica nepravilne nastavitve višine računalniškega ekrana. Zaposleni med gledanjem na ekran računalnika pogosto nagibajo glavo v smeri naprej in navzdol, kar povzroči napetost vratnih mišic. S pomikom glave naprej od težišča hrbtenice se mišice tilnika in ramen zakrčijo, kar pogosto vodi v tenzijski glavobol. Glavobol nastopi zaradi slabše prekrvavitve, ki povzroči pomanjkanje kisika v možganih, posledično pa tudi slabši transport hranil do diskov in mehkih tkiv.
Kratkotrajna posledica oteženega pretoka krvi in kisika je pogosto tudi padec koncentracije.
Zakrčenost vratnih, hrbtnih in prsnih mišic lahko privede do stiskanja žil in živcev (Bilban in Repar, 2009). Ob pritisku na torakalni živec pride do sindroma torakalnega izhoda, čigar posledice so hude bolečine v ramenih in vratu ter otopelost v prstih na rokah (Dovč, 2015).
Sedeč način dela je najbolj pogosto vezan na delo za računalnikom. Najpogostejše poškodbe dela za računalnikom so poškodbe dlani, zapestij, lakti, vratu in ramen. Med drugim pa je dolgotrajno delo za računalnikom eden izmed glavnih razlogov utrujenih oči in slabovidnosti.
Oči se avtomatsko vlažijo z mežikanjem, z dolgotrajnim strmenjem na zaslon pa se hitro izsušijo. Utrujene in suhe oči težko fokusirajo, zato zaposleni pogosto nagibajo glavo bližje zaslonu računalnika (Velikanje, 2007).
Sindrom karpalnega (zapestnega) kanala
Sindrom zapestnega kanala ali okvara živcev v zapestju je najpogostejša poškodba rok na delovnem mestu, ki nastane kot posledica izvajanja monotonih gibov ali neprimernega položaja rok. Ponavljajoči se gibi dlani in zapestja lahko povzročijo zatekanje membran, ki obdajajo vezi v koščenem kanalu v zapestju, posledica pa je stiskanje živcev ob kost. Pogosto razgibavanje zapestja in prstov pripomore k boljši prekrvavitvi ter prepreči otopelost v rokah in prstih, kar je prvi simptom okvare živcev v zapestju (Velikanje, 2007; »Work-related Musculoskeletal
Disorders«, 2019). Mehansko povzročene okvare perifernih živcev sodijo med najpogostejše nevrološke bolezni na delovnem mestu (Poles, 2016).
Bolezni vezivnega tkiva
Poleg mišično-skeletnih obolenj so bolezni vezivnega tkiva najpogostejši razlog za bolniško odsotnost. Bolezni zaradi preobremenitev kit, kitnih ovojnic in kitnih narastišč, spadajo med sindrome čezmernih preobremenitev tkiv, ki nastanejo zaradi pogostih ponavljajočih se gibov pri delu. (Poles, 2016). Na delovnem mestu, ki zahteva ponavljajoče se prijemanje, pogosto pride do bolečega vnetja vezi v palcu, ki se širi do zapestja. Bolečina nastopi, ker se otečene vezi in njihove ovojnice drgnejo ob ozek kanal iz kosti, skozi katerega potekajo, pojav pa imenujemo De Quervainov sindrom (Zelman, 2020a).
Srčno-žilne bolezni
V mirovanju se telesne funkcije upočasnijo. Zaradi upočasnjenega metabolizma telo za svoje delovanje porablja manj kalorij kakor v gibanju, zato je sedeč način življenja povezan tudi s prekomerno težo. Poleg debelosti strokovnjaki dolgotrajno sedenje povezujejo še s tveganjem za nastanek diabetes tipa 2 in nekaterimi vrstami rakavih obolenj (Lee idr., 2012). Leta 2009 so bili objavljeni rezultati 12 let trajajoče raziskave, s katero so želeli dokazati nevarnost sedenja v povezavi s srčno žilnimi in rakavimi obolenji. Zaposleni so bili razdeljeni v skupine glede na čas, ki ga na delovnem mestu preživijo sede. V raziskavi, ki je vključevala 17.013 Kanadčanov, so ugotovili, da s količino presedenega časa narašča tudi smrtnost. V skupini delavcev, ki v sedečem položaju ne preživijo skoraj nič časa, je bil delež smrti zaradi srčno žilnih in rakavih obolenj manjši kot v primerjavi z vsemi ostalimi skupinami delavcev, ki sede preživijo več časa (Katzmarzyk, Church, Craig in Bouchard, 2009).
Ob daljšem mirovanju prihaja tudi do upočasnjenega in oviranega krvnega pretoka. Zaradi neuporabe mišic nog, ki pri hoji črpajo kri spodnjih okončin navzgor proti srcu, v venah stopal ter spodnjih delov nog kri začne zastajati, kar pa otežuje gibanje krvi po celem telesu.
Upočasnjen krvni obtok povzroča nastajanje strdkov, kar vodi v vensko trombozo, katere posledica pa je lahko tudi smrt. Zastajanje krvi v okončinah preprečimo s prekinitvami sedenja z gibanjem, ki vzdigne srčni utrip ter posledično pospeši pretok krvi po telesu. Med sedenjem pa je treba menjavati položaj nog ter višino stola, da preprečimo pritisk stegen z vso svojo težo na rob (Velikanje, 2007).
Poleg naštetih negativnih posledic sedečega načina dela na mišično-skeletni sistem se lahko med drugim pojavi tudi inkontinenca, kjer zaradi neaktivnih mišic trupa pride do posedanja organov, ki pritiskajo na mišice medeničnega dna. Zaradi ponavljajočih se gibov z roko pa lahko pride do sindroma preobremenjenosti sklepa. Sindrom vnetja sluzne vrečke (burze), v komolčnem ali ramenskem sklepu, imenujemo burzisits (»Work-related Musculoskeletal Disorders«, 2019; Zelman, 2020b).
Zaradi načina dela se sedenju na delovnem mestu ne moremo izogniti. Ne glede na okoliščine pa lahko zaposleni nadzira položaj med sedenjem. Pogosto menjavanje monotone drže, nastavitve stola in aktivna prekinitev sedečega dela vplivajo na porazdelitev obremenitve na posamezna tkiva in pospešuje pretok kisika v mišice (Čebašek idr., 2014). Iz tega lahko sklepamo, da vzrok naših težav ni samo v tem, da sedimo, ampak tudi v tem, kako sedimo.
Glavni dejavnik zdravega delovnega okolja je ergonomska ureditev, ki zaposlenemu omogoča čim bolj optimalno držo zanj (Bilban in Repar, 2009). Cilj ergonomskega oblikovanja je ureditev delovnega okolja tako, da čim bolj zmanjša psihofizične obremenitve, ki jih prinaša sedenje na delovnem mestu. Prvo pravilo ergonomije je ohranjanje nevtralnih položajev sklepov med sedenjem. Pomemben je nevtralni položaj ledvene krivine, saj vsako dolgotrajno vztrajanje v fleksiji hrbtenice povzroča bolečine. H kakovosti sedenja močno prispeva rahlo nazaj nagnjeno naslonjalo sedeža, ki razbremeni delo mišic hrbtenice ter zmanjša pritisk med vretenčnimi ploščicami. Pri uporabi naslonjala je aktivnost mišic v povprečju 2-krat nižja, saj naslonjalo omogoča, da hrbtnim mišicam ni treba ustvarjati izteznega navora za ohranjanje pokončne drže (Čebašek idr., 2014; Bilban in Repar, 2009).
Kakovost sedenja spada med pomembne dejavnike uspešnosti pri delu, saj močno vpliva na izboljšanje kakovosti dela in delovnega okolja, ne nazadnje pa prispeva tudi k ekonomski učinkovitosti. Optimalno oblikovanje delovnega mesta je ključno za zdravo delovno okolje, vendar pa še zdaleč ni zadosten ukrep za obvladovanje bolečin v hrbtenici. Poleg načina dela so vzrok bolečin pogosto tudi fizični dejavniki (telesna neaktivnost, telesna teža, dvigovanje bremen), psihični dejavniki in širše socialno okolje (Bilban in Repar, 2009). Številni znanstveniki ugotavljajo, da je treba pri obravnavi bolečin v križu izhajati iz holističnega pristopa, pri katerem se obravnava tako fizični kot psihični del človekove osebnosti (Kresal in Meško, 2015).
Bolečina je kompleksna senzorna in emocionalna izkušnja, ki ni le znak za poškodbo. Pogosto je bolečina povezana s stresom, ki zvišuje zavedanje za telesne občutke in znižuje bolečinski prag (Papageorgiou idr., 1991). Pri doživljanju bolečine moramo upoštevati, da ne moremo ločiti telesnega od duševnega, zato je zaposlenega s fizičnimi težavami smiselno obravnavati kot celoto.
Da sta telo in um med seboj povezana in vplivata drug na drugega, dokazuje tudi dejstvo, da se stres kaže v telesnem odzivu, telesno stanje pa ima neposreden vpliv na dejavnike stresa.
Dolgotrajna izpostavljenost stresu povzroči živčno napetost, ki se kaže v otrdelih in bolečih mišicah. Zaradi napetosti mišic se človek upogne, opazna je značilna upognjena nervozna drža (Tušak in Blatnik, 2017). V raziskavi narejeni na sedečih zaposlenih so bili odkriti številni zunanji psihosocialni in vedenjski dejavniki, ki so imeli vpliv na poslabšanje bolečine v križu (Kresal in Meško, 2015). Odkrito potrjujejo tudi številne druge raziskave, ki ugotavljajo, da psihosocialni dejavniki dela vplivajo na poslabšanje telesne bolečine (Proctor, Gatchel in Robinson, 2000).
1.1.2 Psihološke spremembe
Vedno bolj se razvijamo kot družba, vedno večja je konkurenca na trgu dela. V boju za vedno večji zaslužek se je povečala tudi raven stresa na delovnem mestu. Časovni pritiski, veliko dela, slaba organizacija dela, nepoznavanje svoje vloge in neustrezni delovni pogoji so le nekateri izmed številnih zunanjih dejavnikov, ki predstavljajo močne stresogene faktorje (Velikanje, 2007). Prevelika stopnja škodljivega stresa lahko preobremeni prilagoditvene sposobnosti telesa, kar lahko povzroči splošno izčrpanost ter najrazličnejše težave z zdravjem (Looker in Gregson, 1993).
Stres na delovnem mestu je dejavnik, ki ruši delavčevo notranje ravnovesje in je najpogostejši vzrok preobremenjenosti in obolenj (Berčič, 2016). Rezultati raziskave zdravstvenega stanja odraslih prebivalcev Slovenije so pokazali, da je pisarniško delo vrsta dela, kjer zaposleni občutijo največ stresa. Kar 32,6 % zaposlenih, ki opravlja sedeč poklic, se pogosto ali vsak dan sooča s stresom na delovnem mestu, kot glavni vzrok pa zaposleni navajajo obremenitve na delovnem mestu (Ribič idr., 2010). Preobremenjenost na delovnem mestu zmanjšuje zadovoljstvo, produktivnost dela, povečuje odsotnost z dela, načenjajo pa se tudi medsebojni odnosi (Berčič, 2016).
Zaposleni se na delovnem mestu srečujejo s številnimi stresnimi dogodki, ki negativno vplivajo na spremembe v počutju in zadovoljstvu. Zaposleni, ki se na delovnem mestu slabo počuti, se tudi težje sooča z vsakdanjimi stresnimi situacijami (Aronoff, Feldman in Campion, 2000).
Vzroki za stres na delovnem mestu so različni in največkrat odvisni od načina dela. Bolečina, slaba telesna drža in telesne poškodbe so le ene izmed negativnih posledic sedečega načina dela, ki predstavljajo močan fiziološki stresor. S telesnimi obolenji je povečano doživljanje socialnih, mentalnih ter poklicnih težav (Aronoff, Feldman in Campion, 2000). Takšna stanja poslabšujejo kakovost življenja, povzročajo socialno osamo, stres v družini, izpad zaslužka ter prisiljujejo prizadetega v odvisnost od drugih. Izpad telesne funkcije pa posredno povzroči tudi psihične motnje s pojavi nespečnosti, razdražljivosti, depresije, anksioznost ter somatske motnje (Kresal, 1993).
Psihološke spremembe na sedečem delovnem mestu so velikokrat posledica slabe telesne drže.
Ukrivljena telesna drža, ki nastane kot posledica dolgotrajnega nepravilnega sedenja, vpliva na poslabšanje notranjega ravnovesja zaposlenega. Pokončna drža odraža mišično ravnovesje, hkrati pa je kazalnik našega počutja. Sproščena ramena, glava v liniji s hrbtenico in naravnost usmerjen pogled so telesne značilnosti, ki odražajo samozavest in odločnost. Medtem pa nekatere značilnosti slabe telesne drže, kot so povečana torakalna kifoza, iz težišča naprej pomaknjena glava in povešena ramena, dajejo videz neodločnega in vase zaprtega človeka.
Slaba telesna drža ni le odraz slabega fizičnega zdravja, temveč predvsem čustvenih težav, nizke samozavesti in neobvladanega stresa. Izboljšanje telesne drže tako ne vpliva le na zmanjšanje bolečin, temveč ima predvsem pozitiven vpliv na izboljšanje čustvenega stanja.
Ko smo zravnani, volumen trupa zadošča, da imajo organi dovolj prostora za svoje delovanje.
Ukrivljena drža volumen trupa zmanjša in organi posledično bolj pritiskajo drug ob drugega.
Posledica takšnega stanja je previsok pritisk organov in/ali mišic na žile, zaradi česar se pretok krvi zmanjša. Zaradi upočasnjenega pretoka krvi se lahko poveča število utripov srca, ki hoče nadomestiti razliko. Pospešeno bitje srca kljub mirovanju predstavlja veliko obremenitev, kar zaznamo kot stres (Ančnik, 2011). Na znižanje frekvence srca lahko vplivamo z globokim dihanjem, posledično pa znižamo raven stresa (Chaitow, 1992).
Značilna zaprta telesna drža močno vpliva tudi na dihanje. Ukrivljena drža stiska trebušno prepono, kar onemogoča njeno funkcijo. Trebušna prepona sodeluje pri dihanju in se pri vdihu skupaj z zunanjimi medrebrnimi mišicami skrči ter pri izdihu sprosti. Dihanje s trebušno prepono oziroma diafragmo imenujemo trebušno dihanje. Takšno dihanje je globoko in spodbuja delovanje parasimpatičnega živčnega sistema, ki nas pomirja in skrbi za regeneracijo in prebavo. Dihanje s trebušno predpono je mogoče le ob vzravnani drži, medtem ko ukrivljena drža spodbuja plitko dihanje s prsnim košem (Seražin Lisjak, 2020). Zaradi plitkega dihanja je telo slabše preskrbljeno s kisikom, hkrati pa takšen način dihanja spodbuja delovanje simpatičnega živčnega sistema. Vzburjen simpatični živčni sistem povzroči sproščanje adrenalina in noradrenalina, kar aktivira refleks za boj ali beg in drži telo v kroničnem stanju stresa. Aktiviran simpatični živčni sistem vpliva tudi na upočasnitev prebave (Tušak in Masten, 2008), položaj upognjene hrbtenice pa povzroča stiskanje prebavil in črevesja ter povzroča zaprtost. Newhouse (2000) navaja, da bi ponovna vzpostavitev ravnovesja med simpatičnim in parasimpatičnim živčnim sistemom spontano vplivala na izravnavo telesne drže, pri tem pa bi izginila živčna napetost in morebitne bolečine.
Za optimalno funkcioniranje potrebujemo ogromno količino energije, ki pa lahko nastane samo ob zadostni preskrbljenosti s kisikom. Pomanjkanje kisika je pogosto vzrok depresivnega razpoloženja. Na drugi strani pa dobra preskrba s kisikom pospešuje kroženje krvi in omogoča človeku večjo mobilizacijo energije (Tušak in Blatnik, 2017).
Dihanje je proces, ki je veliko več kot le biološki pojav. Številne raziskave dokazujejo vpliv globokega dihanja na zmanjšanje občutka nelagodja, stresa in anksioznih stanj. Slabo počutje in stres sta pogosti posledici nepravilnega dihanja, ki je lahko plitko in sunkovito ali pa pospešeno in poglobljeno. Ta dva nasprotujoča vzorca dihanja vplivata na alkalnost in kislost krvi, kar lahko poruši ravnovesje in povzroča motnje v telesnem delovanju. Pri obeh načinih je pretok zraka skozi pljuča nezadosten, saj se pri dihanju uporablja le zgornji del prsnega koša.
Pri tem telo ne dobi dovolj kisika in posledično sveže krvi, potrebne za normalno delovanje organov, kar se kaže v izgubi koncentracije, vrtoglavice in utrujenosti. Negativni učinki pomanjkanja kisika se kažejo tudi v upočasnjenih možganskih funkcijah, pri tem pa lahko pride do okvare možganskih celic (Tušak in Masten, 2008).
Stres in dejavniki stresa na delovnem mestu
Stres je biološki pojav telesa, ki služi prilagoditvi na spremembe (Ihan in Simončič Vidrih, 2005). Je vsak dan del našega delovnika in je nujno potreben, saj nam omogoča prilagajanje na okolje, nove situacije, spodbuja spopadanje s problemi ter kreativnost in dinamičnost. Težava nastane, ko zaradi različnih dejavnikov v delovnem okolju nismo več sposobni nadzorovati stresa (Starc, 2007). Obvladovanje stresa je pogoj za kakovostno življenje, neučinkovito spopadanje s stresom pa se kaže v utrujenosti ali izgorelosti (Powell, 1999). Raziskave kažejo, da je 70‒80 % vseh obiskov pri zdravniku povezanih s prekomernim stresom v delovnem okolju (Šprah in Dolenc, 2014).
Stres in dejavniki stresa niso za vse enako rešljivi. Določajo jih posameznikova osebnost, izkušnje, okoliščine, v katerih se pojavijo, ter sposobnost reševanja problemov. Razmerje med našimi zahtevami in zahtevami okolja določa, ali nam bo stres škodil ali pa nam bo predstavljal spodbudo (Dernovšek, Gorenc, Jeriček, 2012). Stres je v mejah povprečja koristen, saj poveča koncentracijo in izboljša motiviranost, s tem pa dosežemo boljše izpolnjevanje delovnih nalog in posledično boljše rezultate (Tušak in Blatnik, 2017).
Kako bo posameznik doživljal stres, je odvisno predvsem od njegovih osebnostnih lastnosti.
Kobasa (1979) ugotavlja, da je med poslovneži s komponentami psihične odpornosti, kot so aktivna vključitev v življenjske dejavnosti, sposobnost vplivanja na dogodke ter prepričanje, da so spremembe pozitivne in dajejo možnost rasti, nizka stopnja obolevanje za različnimi boleznimi.
Danes vsak človek doživlja stresne trenutke, dejstvo pa je, da nastala situacija ne predstavlja vsem enakega stresa (Powell, 1999). Na podlagi tega ločimo pozitivni in negativni stres.
Navadno se z izrazom stres v vsakodnevnem pogovoru pojmuje le negativni stres, vendar pa niso vsi stresorji škodljivi in obremenjujoči. Pozitivni stres, drugače imenovan "eustres", je sestavina dobre kakovosti življenja. To so dogodki, ki imajo pozitiven vpliv, ob njih pa občutimo evforičnost, vznemirljivost, družabnost, ustvarjalnost, učinkovitost in uspešnost. V takšnem stanju se posameznik počuti samozavestnega in sposobnega obvladovati vse zahteve, saj zaupa v svoje sposobnosti (Looker in Gregson, 1993). Negativni stres, imenovan tudi
"distres", pa je predvsem posledica pretiranega ali slabo vodenega stresa (Starc, 2007).
Vsako dogajanje v okolju, ki sproži stresno reakcijo, imenujemo stresor. Stresorji so zunanji vplivi, ki delujejo na naš organizem in jih človek zazna kot ogrožajoče ali škodljive (Sarafino, 1990). Avtorji navajajo več različnih vrst stresorjev kot vzrokov stresa. Tušak in Blatnik (2017) razdelita stresorje, ki se najpogosteje pojavljajo, v tri glavne skupine. Fiziološke stresorje predstavljajo: pomanjkanje spanja, utrujenost, bolečina, sprememba temperature, izčrpanost in telesne poškodbe. Kognitivni stresorji so vsi dogodki, ki presegajo raven povprečne delovne kapacitete. Neprijetne, ogrožajoče notranje dražljaje, katerih vzrok so realni dogodki, pa poimenujeta kot psihogene stresorje. Ali bo nek dogodek prerasel v stres ali ne, je odvisno od
tega, kako se je posameznik sposoben soočiti s spremembo. Burnost stresne reakcije je torej odvisna od posameznika in pomena, ki ga posameznik pripiše stresorju (Looker in Gregson, 1993). Način zaznavanja okoliščin je subjektiven in v veliki meri odvisen od posameznikovih nadzorov in prepričanj.
Stres je sestavni del našega življenja, ki se ga lahko naučimo zmanjšati, ter učinkovito obvladovati. Na kratko bi lahko rekli, da je stres neskladje med dojemanjem zahtev na eni strani in sposobnostmi za obvladovanje na drugi (Looker in Gregson, 1993). Kdor razume naravo stresa, lahko poskrbi, da stres nanj ne bo negativno deloval. Stres kot negativno interakcijo zaposleni zazna takrat, ko ima občutek, da se ne zna uspešno spoprijeti z zahtevami, ki jih stresor postavlja. Če vemo, kaj nam povzroča stres, se z njim lažje spoprimemo in razvijemo strategijo, kako ga obvladati (Youngs, 2001).
Vzroki za stres na delovnem mestu so lahko različni (Velikanje, 2017):
– prehiter tempo dela s časovnimi pritiski in neodložljivimi termini, – pomanjkljive informacije in odgovornost na delovnem mestu, – nezmožnost organizacije svojega dela ali vpliva na spremembo dela, – prostorska omejenost,
– monotonija, enolični gibi,
– nočno delo, delo s strankami ali izolirano delo brez sodelovanja sodelavcev in nadrejenih,
– kaznovanje napak in spodrsljajev,
– želja po brezhibno opravljenem delu, natančnosti,
– malo podpore kolegov in sodelavcev oziroma nadrejenih.
Telesni in duševni odgovor na vsak stresor se kaže v treh, medsebojno povezanih fazah. Prva je faza alarmne reakcije, tako imenovane boj ali beg, ko je telo obveščeno, da mora ukrepati.
Telesni znaki odziva na stresor so pospešeno dihanje, povečan srčni utrip in krvni tlak, vznemirjen želodec, povečano potenje ter napetost v mišicah (Tušak in Masten, 2008). Naštete telesne reakcije so znak, da je posameznik v nevarnosti, kar mu pomaga, da se zaščiti. Ko zaznamo stresor, se sproži faza prilagoditve, imenovana »splošni adaptacijski sindrom«. Skoraj trenutno in v neposredni zvezi s pojemajočo zunanjo grožnjo se telo povrne v stanje biokemične uravnovešenosti. S pomočjo znižanja srčne frekvence in umiritve dihanja se telo iz opisanih alarmnih reakcij povrne v prvotno stanje. Če telo ni zmožno umiriti stresne situacije, se nekatere telesne reakcije lahko ustalijo, kar se kaže v napetih mišicah še dolgo po tem, ko stresorja ni več. Če pa se stanje stresa nadaljuje, se sčasoma izčrpajo tudi prilagoditveni mehanizmi in nastopi tretja faza, izčrpanost. Izčrpanost se pojavi, ko je telo šest do osem tednov v stanju intenzivnega stresa (Youngs, 2001).
Delovna izčrpanost je psihično stanje zaposlenega po daljšem intenzivnem delu, ki ga pogosto spremlja upad koncentracije. Posledica tako podaljšanega stresa je kronična utrujenost in izguba prožnosti, ki je potrebna za obvladovanje napetih situacij. Stres in delovna obremenitev,
ki sta pogojena z osebnostnimi značilnostmi posameznika, pa lahko vodita v izgorelost. Z razliko od delovne izčrpanosti pri izgorelosti lahko zasledimo tudi psihopatološke znake, kot je tesnoba oziroma anksioznost (Tušak in Blatnik, 2017).
Dolgotrajna izpostavljenost stresu zmanjša izločanje stresnih hormonov. Organizem se na dolgotrajen stres prilagodi tako, da se odzivnost zmanjša, otopi in tako postane manj obremenjujoče za organizem. To je na videz dobro, ker stres zaradi stresnih hormonov škodi organizmu. Vendar človek potrebuje določeno mero stresa, za prilagajanje vsakdanjim spremembam. Če zaradi obrambe pred stresom na delovnem mestu naš odziv otopi, se slabo odzovemo na vsakdanje majhne spremembe v vsakdanjem življenju (Tušak in Blatnik, 2017).
Če se torej ne naučimo razumsko obvladati stresa na delovnem mestu, se mora na stres prilagoditi celotno telo, z duševnostjo vred. Take prilagoditve sicer zmanjšajo škodo zaradi stresa, obenem pa prinašajo številne škodljive posledice, ki se kažejo, kot psihične, vedenjske, osebnostne in zdravstvene motnje (Tušak in Blatnik, 2017).
Zaposlenega, ki je pod stresom, prepoznamo po slabšem izgledu, nervoznem obnašanju, prebavnih problemih ter kognitivni in somatski anksioznosti (Tušak in Tušak, 2003). Stres na delovnem mestu pa ni omejen le na delovno okolje. Cena, ki jo zahteva stres, pogosto vpliva tudi na ljudi v naši okolici. Ljudje, ki so pod stresom, pogosto povzročajo stres tudi drugim. S svojim življenjem smo vse bolj nezadovoljni, naše samospoštovanje se zmanjša, zanemarjati začnemo svoje odgovornosti, naše delo je neučinkovito, za druge ne skrbimo več. Posledično se zmanjša interes za kakršno koli družbo, muči nas dolgotrajna in splošna frustracija (Youngs, 2001).
Ihan in Simončič Vidrih (2005) zapisujeta, da je stres samo ena od številnih funkcij organizma, ki se je razvila v pradavnini, kot priprava na nevarnost. Sprožena stresna reakcija je človeku v preteklosti omogočila preživetje, saj je hipoma pognala telesni odziv, človek pa se je bodisi bojeval s sovražnikom, ali pa je bežal. Danes je biološka reakcija na stresorje enaka, kot je bila v pradavnini, vendar se le redko uporabi v svoji prvinski obliki. V sodobnem svetu pa se je telesnim nevarnostim pridružila še psihična ogroženost. Ljudje tako v stresnih situacijah zaznamo stanje najvišje telesne pripravljenosti in potrebo po telesnem odzivu. Aktiviranje stresnega odziva, ki se ne more sproščeno izraziti v telesni reakciji, pa je škodljivo zdravju in vodi v nastanek kroničnih obolenj in psihičnih motenj (Tušak in Blatnik, 2017).
Dernovšek, Gorenc in Jeriček (2006) opišejo stres kot fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se skuša prilagoditi notranjim in zunanjim dražljajem. Najbolj značilen kazalec stresne obremenitve je povišan srčni utrip. Raziskava, narejena na kontrolorjih letenja, je pokazala, da se je kontrolorjem, ki so imeli povišan krvni tlak med delo, kmalu le ta ustalil in ostal povišan tudi po delu, ko stresna obremenitev ni bila več prisotna. Pri kontrolorjih, pri katerih je bil znatno povišan krvi tlak, so se sčasoma pojavila tudi depresivna in anksiozna stanja (Ihan, 2004).
Kratkoročni stres privede do simptomov, kot so glavobol in bolečine v želodcu. Dolgotrajen stres pa povzroča razjede, visok krvni tlak ali artritis. Stres vpliva na kemične spremembe v možganih in na kemično ravnovesje v telesu, kar povzroča razvoj različnih bolezni. Stres je znan povzročitelj bolezni srca in ožilja, raka, bolezni pljuč in ciroze jeter. Strokovnjaki s stresom povezujejo šest najpogostejših vzrokov smrti v sodobni družbi. Zaradi stresa se lahko poslabša tudi stanje nekaterih drugih obolenj, kot so multipla skleroza, sladkorna bolezen in psihične motenje. Podobno velja tudi za depresijo, le-ta je povezana z nizkimi vrednostmi nevrotransmiterjev, serototnina in norepinefrina, ki jih lahko povzroči stres. Močno pa vpliva tudi na imunski sistem, saj zavira proizvodnjo telesc za borbo proti rakavim obolenjem, T- limfocitov in makrofagov (Youngs, 2001).
Somatska in kognitivna anksioznost
Izraz stres velikokrat zamenjamo z izrazom anksioznost, saj sta termina podobno definirana, oba pa se izražata v psihično in telesno nelagodnem stanju. Anksioznost je definirana kot dražljaj, odgovor, nagon ali poteza, ki jo sproži psihogeni stresor. Pojavlja se dokaj nepričakovano, v obliki nedoločenih in nerazumnih napadov bojazni, tegob in strahu (Tušak in Blatnik, 2017).
Občutkom tesnobe in anksioznosti ne ubeži nihče od nas, najbolj pa so ji izpostavljeni ljudje, ki si v življenju postavljajo visoke cilje. Uspešnost pri doseganju ciljev je močno odvisna od uspešnosti spopadanja s temi občutki. Spielberger (1985) je vzajemen vpliv med posameznikom in situacijo, ki opredeljuje stres kot situacijsko spremenljivko, poimenoval interacijski model anksioznosti. Vse je odvisno od tega, ali posameznik objektivno situacijo zaznava kot ogrožajočo ali ne ter kakšne so njegove izkušnje ter znanje za obvladovanje le-te.
Na podlagi navedenega modela razlikujemo med dvema vrstama anksioznosti. V enem pomenu govorimo o stanju anksioznosti, drugem pa kot potezi anksioznosti. Poteza anksioznosti je predpozicija posameznika, da zaznava določene situacije kot ogrožajoče in nanje odgovarja z različno stopnjo anksioznosti. Gre za določene občutke tesnobe in nedoločenega strahu. Stanje anksioznosti pa je trenutno emocionalno stanje, ki je dejanski odziv organizma na stresorje. Za anksiozna stanja je značilno subjektivno, zavestno perceptivno čustvo strahu in napetosti, ki jo spremlja povečana vzburjenost avtonomnega živčnega sistema (Tušak in Blatnik, 2017). Poleg omenjene delitve pri stanju anksioznosti razločujemo med dvema širokima konceptoma:
kognitivnim in somatskim stanjem anksioznosti.
Stanje kognitivne anksioznosti predstavlja mentalno komponento, ki jo povzročijo pričakovanja o neuspehu in negativna samoocena. Prepozna se kot negativen samogovor, motnje pozornosti, skrb in neprijetne vizualizacije. Posameznike z visoko kognitivno anksioznostjo je potrebni naučiti bolj konstruktivnega in pozitivnega načina razmišljanja in razrešiti vzroke pretirane zaskrbljenosti, negativnih misli ali dvomov (Tušak in Blatnik, 2017).
Stanje somatske anksioznosti pa je neposredno povezano z avtonomnim živčnim sistemom in se odraža s stopnjo fiziološkega stresa. Fiziološki odziv zajema hitro bitje srca, zadihanost,
tresoče se roke, težave z želodcem in napete mišice. V določeni meri je somatska anksioznost normalen in zdrav odziv na stresno situacijo, in če jo posameznik uspešno prenaša, je lahko tudi indikator pripravljenosti. Sama somatska anksioznost se lahko od situacije do situacije spreminja, odvisna je tudi od posameznikove subjektivne ocene pomembnosti situacije (Tušak in Blatnik, 2017).
Predstavniki aktivacijskih teorij anksioznost opisujejo kot stanje fiziološkega in psihofizičnega vzburjenja. Tancig in Čuk (1983) sta opredelila doživljanje anksioznosti na fiziološki, doživljajski in vedenjski ravni. Na fiziološki ravni gre za spremembe v kardiovaskularnem sistemu-povečan utrip srca, povečana in zmanjšana amplituda dihanja, moteno odvajanja, prehranjevanje in spanje. Zaposleni to občuti kot psihični nemir in nezmožnost sprostitve. Na doživljajski ravni gre za zaskrbljenost, utrujenost, občutek negotovosti, bojazni, nemoči in nemira. Pogosto nastopijo tudi težave s spominom in slabšo koncentracijo. Anksioznost pa se kaže tudi v spremenjeni telesni drži, mimiki in gibanju, do katerega pride zaradi zakrčenih mišic. Poleg napetih mišic pa se vedenjska anksioznost kaže tudi v spremembi gibanja, ki postane nemirno, neustrezno in okorno (Tušak in Blatnik, 2017).
Samozavest
Psihične spremembe, ki nastanejo kot posledica sedenja, niso odvisne zgolj od stopnje stresa in anksioznosti, temveč so tesno povezane tudi s samozavestjo zaposlenega. Samozavest je opredeljena, kot posameznikovo prepričanje in občutek gotovosti uspeha v določeni situaciji.
Zaposleni, ki se v delovnem okolju ne počuti kompetentno in samozavestno, bo veliko hitreje podlegel dejavnikom stresa. Raziskave so potrdile, da se uspešni in manj uspešni ljudje na delovnem mestu ločijo predvsem po stopnji samozavesti, medtem ko v znanju in pripravljenosti niso našli razlik (Tušak in Blatnik, 2017).
Samozavest posameznika na delovnem mestu je subjektivna in se lahko razlikuje od samozavesti na drugih področjih življenja. Odvisna je predvsem od posameznikovega dojemanja situacije, njegovega samospoštovanja in motivacije. Zaposleni se lahko počuti zelo samozavestnega na delovnem mestu, ki ga opravlja že dolgo časa, saj ve, da bo kos vsakodnevnim nalogam. Hkrati pa je lahko isti posameznik negotov in nesamozavesten pri opravljanju ostalih nalog izven delovnega mesta (Tušak in Blatnik, 2017).
Osebnostna čvrstost
Osebnostna čvrstost je osebnostna lastnost, ki zelo determinira naše doživljanje stresa. Je indikator psihološkega zdravja, raziskave pa ugotavljajo, da s poznavanjem osebnostne čvrstosti zaposlenega, lahko določimo njegovo trenutno zdravstveno stanje in vnaprej napovemo, kako se bo spreminjalo (Kobasa, Maddi in Courington 1981). Za osebnostno čvrste zaposlene je značilna kontrola nad lastnim življenjem, privrženost, občutek smiselnosti dejanj in življenja nasploh. Prepričani so, da lahko vplivajo na to, kar se jim v življenju zgodi, zato sprememb ne doživljajo kot breme, ampak kot normalno sestavino življenja. Veliki stresi pustijo na njih le majhne posledice oz. jih hitro prebolijo. Ljudje z nizko osebnostno čvrstostjo
pa jemljejo mnoge situacije kot grožnje, kot neke pretnje, ki jim vedno grenijo življenje, z ovirami se težko in mnogokrat neuspešno spopadajo, že manjši stresi pa jim puščajo hujše posledice. Posebna značilnost osebnostno čvrstih oseb je tudi nizka raven aktivnosti simpatičnega živčnega sistema ter večja fleksibilnost fizioloških sistemov, kar omogoča uspešno obvladovanje stresnih obremenitev in naglo vračanje teh sistemov v ravnovesje (Dienstbier, 1989).
Izgorelost
V današnjem poslovnem svetu je postal stres del profesionalnega življenja, hkrati pa je postal pravo tveganje, za razvoj najpogostejše bolezni modernega časa, izgorelosti. Čeprav je stres na delovnem mestu eden izmed najpomembnejših povzročiteljev izgorelosti, pa ju ne smemo enačiti. Stres je neizogibna reakcija organizma na zaznano nevarnost, izgorelost pa je negativna reakcija na stres in je odvisna od posameznikovih sposobnosti soočenja s stresom (Bilban in Pšeničny, 2007). Izgorelost na delovnem mestu ali tako imenovana poklicna izgorelost opisuje stanje popolne psihofizične in čustvene izčrpanosti (Bilban in Pšeničny, 2007) in je poleg mišično-skeletnih obolenj najpogostejši vzrok za delovno odsotnost (Newell in Ogden, 2017).
Več kot 50 % zaposlenih namreč kaže simptome zgodnjih faz izgorelosti, vsak deseti zaposleni pa doživi skrajno fazo izgorelosti (Šprah in Dolenc, 2014).
Schmiedel (2011) opredeli izgorelost kot sindrom, kjer se prepletajo znaki depresije, izčrpanosti in stresa. Skupek navedenih dejavnikov je okarakteriziran s telesno izčrpanostjo, občutij nemoči in brezupa, čustveno izpraznjenostjo in razvojem negativne samopodobe. Podobno kot pri stresu se posledice izgorelosti kažejo telesno in čustveno ter na področju vedenja in mišljenja.
Poleg posledic izgorelosti na ravni posameznika se posledice izgorelosti na delovnem mestu odražajo tudi na ravni organizacije in celotne družbe.
Izgorelost je posledica zaostrenih in negotovih družbenih razmer, neustreznih psiholoških delovnih okoliščin ter tveganih osebnostih lastnosti posameznika. Negativne učinke najbolj čutijo zaposleni, ki so ambiciozni, ustvarjalni, motivirani, odgovorni, tekmovalni ter imajo visoko postavljene cilje. Dejavnikom izgorevanja pa so bolj izpostavljeni tudi ljudje z nižjo samopodobo, introvertni posamezniki ali tisti, ki so nagnjeni k perfekcionizmu. Poleg osebnostnih značilnosti posameznika pa so pomemben simptom izgorevanja tudi socialni odnosi na delovnem mestu. Ljudje smo družabna bitja, pogosti in dobri socialni stiki na delovnem mestu pa so ključni za mentalno zdravje posameznika. Do zmanjšanja povezanosti med sodelavci lahko pride zaradi tehnologije, ki naredi stike brezosebne (Tušak in Blatnik, 2017). Sedeč način dela in dolgotrajno delo za računalnikom pomeni fizično izolacijo. Delovno okolje, ki postavlja človeške vrednote za ekonomskimi, pa je pogost in nevaren družbeni problem.
Kognitivne sposobnosti
Poleg dobre telesne kondicije in stabilnega psihičnega stanja je uspešnost zaposlenih odvisna tudi od njegovih kognitivnih sposobnosti. Dobre kognitivne sposobnosti so na delovnem mestu
ključnega pomena, saj je od njih odvisna produktivnost zaposlenih. Spremembe v kognitivnih sposobnostih so močno vezane na obliko dela. Na delovnem mestu jih lahko razvijamo, monoton in enoličen način dela pa nanje vpliva negativno.
Kognitivne sposobnosti so zmožnosti učinkovite uporabe možganov za reševanje problemov, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju. Gre za sposobnosti pridobivanja informacij, njihovega shranjevanja, procesiranja in uporabe v procesu odločanja, kar potrebujemo za samostojno opravljanje življenjskih obveznosti. Med osnovne kognitivne sposobnosti uvrščamo pozornost, delovni spomin, dolgoročni spomin, verbalno fluentnost in vidno- prostorske sposobnosti. Kognitivne sposobnosti se izgrajujejo v mladosti, pa tudi kasneje v delovnem življenju, ko človek razvija možganske sposobnosti. Ljudje dosežemo različno raven kognitivnih sposobnosti, prav tako pa se procesi starostnega upadanja kognitivnih funkcij razlikujejo od posameznika do posameznika (Lavrač in Srakar, 2020). Kognitivne sposobnosti se pri kronološkem staranju zaradi zmanjšanja volumna možganov zmanjšajo, kar je povezano z zmanjšano hitrostjo procesiranja in izvršilnih funkcij na splošno (O'Sullivan, 2006). Upad kognitivnih funkcij pa ni povezan le s starostjo, k razvoju kognitivnih deficitov prispevajo tudi razne duševne motnje.
Psihološke posledice sedečega načina dela se kažejo predvsem v poslabšanju duševnega zdravja, s tem pa slabših kognitivnih sposobnosti. Težave z duševnim zdravjem so pogosto vzrok utrujenosti, slabše koncentracije, slabšega spomina oziroma so povezane s splošnim poslabšanjem kognitivnih sposobnosti (Schneid, 2005; Lerne idr., 2004). Posamezniki z dobrimi kognitivnimi sposobnostmi boljše in lažje obvladujejo simptome duševnih motenj.
Obratno pa zaposleni s slabšim kognitivnim nadzorom, že pri blažjih spremembah dejavnikov stresa občutijo resne simptome, ki močno motijo vsakodnevno življenje (Dosenbach idr., 2007).
Kognitivne sposobnosti na delovnem mestu so poleg motivacije, vztrajnosti in različnih osebnih lastnosti eden izmed dejavnikov, ki vpliva na uspešno delovanje zaposlenega. (Salthouse, 2001). Produktivnost zaposlenega je tako v veliki meri odvisna od dobrih kognitivnih sposobnosti, zato je njihovo ohranjanje in razvijanje ključnega pomena. Raziskave kažejo, da ima več kot 30 % Slovencev težave z motivacijo za delo in produktivnostjo (Šprah in Dolenc, 2014). Dobre kognitivne sposobnosti zaposlenemu omogočajo hitrejše miselne procese in boljše pomnjenje, kar se kaže v večji učinkovitosti in motivaciji za delo. Zaposleni pa se ob tem počutijo tudi bolj samozavestne in kompetentne, kar jim pomaga, da se lažje soočijo z vsemi stresnimi nalogami, ki jih mora opraviti na delovnem mestu.
1.2 Absentizem
Pojem absentizem izhaja iz latinske besede » absens«, kar označuje izostanek ali odsotnost na delovnem mestu (SSKJ, 2015). Z izrazom absentizem označujemo vsakršno odsotnost z delovnega mesta, najpogosteje pa govorimo o odsotnosti iz zdravstvenih razlogov (Johns,
2003). Zdravstveni absentizem je pravica zaposlenih, hkrati pa predstavlja enega od negativnih dejavnikov zdravstvenega stanja zaposlenih. V veliki meri se pojavlja zaradi vedno večje izpostavljenosti škodljivim vplivom okolja. Vse pogostejše so bolezni srca in ožilja, srčne bolezni, rak, debelost, osteoporoza in kronična obolenja lokomotornega sistema ter motnje duševnega zdravja (Vučković, 2010).
Zdravstveni absentizem predstavlja v Sloveniji resen družbeni, organizacijski in pravni problem, saj letno evidentiramo 10 do 11 milijonov izgubljenih delovnih dni, kar pomeni, da izostane od dela zaradi bolezni ali poškodb dnevno približno 38.500–39.000 zaposlenih.
Najvišji odstotek izgubljenih koledarskih dni nastane zaradi bolezni mišično-kostnega sistema in vezivnega tkiva, sledijo poškodbe, bolezni dihal, zastrupitve ter duševne in vedenjske motnje (Kos, 2010).
Duševne motnje so poleg mišično-skeletnih obolenj najpogostejši vzrok za delovno odsotnost v Evropi, situacija pa se z leti le poslabšuje. V Avstriji je bilo ugotovljeno, da se je skupno število dni bolniške odsotnosti med letoma 1993 in 2002 zmanjšalo, vendar pa se je odsotnost zaradi duševnega zdravja povečala za kar 56 % (Zechmeister, 2004). Stroški, nastali zaradi duševnih motenj v Evropi, pa so bili leta 2006 ocenjeni na kar 118 milijard evrov (Sobocki, Jonsson, Angst in Rehnberg, 2006).
Absentizem ima pomembne ekonomske posledice za delavce in delodajalce kot tudi področje obveznega zdravstvenega zavarovanja. Za zaposlenega odsotnost z dela pomeni nižji dohodek, pa tudi manjše možnosti napredovanja, izgubo delovnih navad in spretnosti. Za delodajalca odsotnost zaposlenih pomeni zmanjšano produktivnost, neposredne stroške za plačila nadomestil in stroške za nadomestne delavce (Vučković, 2010). Zaradi manj kakovostnega in inovativnega dela pa je vprašljiv tudi obstoj organizacij, saj se kot take ne morejo uspešno zoperstavljati izzivom današnjega trga in konkurirati drugim »zdravim« organizacijam (Maslach in Leiter, 2002). Negativni učinki absentizma so vidni tudi na ravni narodnega gospodarstva kot celote, kar se kaže v nižjem bruto domačem proizvodu. Izgube zaradi absentizma so samo v ZDA ocenjene na 74 milijard dolarjev, v Sloveniji pa trenutno predstavljajo 6 % družbenega bruto proizvoda (Blatnik, Marinšek in Tušak, 2016).
1.2.1 Promocija zdravja na delovnem mestu
Zaposleni so na delovnem mestu izpostavljeni številnim neizogibnim motečim dejavnikom, ki lahko negativno vplivajo na njihovo notranje ravnovesje in posledično na slabše zdravstveno stanje (Berčič, 2016). Rezultati raziskave o delovnih pogojih, narejene med evropskimi delavci, ugotavljajo, da se vsak peti Evropejec sooča s slabim duševnim zdravjem (Parent-Thirion, idr.
2012). Zaposleni, ki so pogosto pod stresom, težje in manj kakovostno opravljajo svoje delo, kar ne nazadnje vpliva tudi na uspešnost organizacije. Povezanost duševnega zdravja in delovne uspešnosti je ugotavljala dvoletna študija, ki je pokazala, da se je z izboljšanjem duševnega
zdravja izboljšala tudi uspešnost in obratno, slabo duševno zdravje pomeni slabšo delovno uspešnost (Wright, Bonett in Sweeney, 1993). Strokovnjaki vse pogosteje opozarjajo na upad delovne storilnosti, naraščajočem nezadovoljstvu, površnosti in kroničnem zbolevanju zaposlenih (Tušak in Blatnik, 2017).
Zdravje na delovnem mestu dobiva v družbi vse večji pomen, saj vpliva na zaposlenega kot posameznika, na družbo na splošno in delovno učinkovitost. Zdravi in motivirani zaposleni so ekonomsko bolj učinkoviti, njihovo delo je bolj kakovostno, boljše pa je tudi njihovo psihično počutje. Skrb za ohranjanje psihofizičnega zdravja zaposlenih, preprečevanje poklicnih bolezni in bolezni, povezanih z zdravim življenjskim slogom in delovnim okoljem, s tem pa zmanjševanje bolniške odsotnosti so v Sloveniji v zadnjem desetletju pridobili pomen in predstavljajo eno izmed javnozdravstvenih in ekonomskih prioritet. Posebna pozornost je namenjena ukrepom na področju obvladovanja psihosocialnih tveganj, ki postajajo vedno bolj razširjen problem (Šprah in Dolenc, 2014). O poslabšanju duševnega stanja poroča tudi British Broadcasting Corporation (2015), ki opaža, da se je število bolnišničnih uslužbencev, ki občutijo simptome stresa, anksioznosti in depresije, med letoma 2010 in 2014 podvojilo.
Vedno več je delodajalcev, ki se zavedajo in tudi dolgoročno vlagajo v zdravje svojih zaposlenih. To dosegajo z zagotavljanjem zdravega in prijaznega delovnega okolja, delovnih razmer, s stalnimi usposabljanji za zdravo delo, preventivnimi zdravstvenimi ukrepi in s promocijo zdravja (Velikanje, 2007). Promocija zdravja je ciljno usmerjena v zdravega in zadovoljnega delavca, kar pa je nujni faktor za ohranjanje delovnih sposobnosti ter s tem povečanje učinkovitosti in zadovoljstva pri delu (Berčič, 2016). Statistika kaže, da se vlaganje v promocijo zdravja na delovnem mestu lahko povrne z 2,5- do 4,8-kratnikom vložka.
Delodajalci, ki vlagajo v promocijo zdravja, lahko zaradi manjše odsotnosti, boljšega počutja in motivacije zaposlenih pričakujejo tudi do 38 % nižji bolniški stalež (Dovč, 2016).
Glavni namen promocije zdravja je torej ustvarjanje zdravega in varnega delovnega okolja, posledično pa zmanjševanje delovne odsotnosti, ki je v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami relativno visoka, a se v zadnjih letih zmanjšuje (Šprah in Dolenc, 2014).
Eden izmed možnih razlogov za izboljšanje stanja je uporaba storitev zunanjih ponudnikov kot pomoč pri zdravstvenih in varnostnih nalogah. Raziskava, narejena med evropskimi podjetji, poroča, da nekaj manj kot dve tretjini podjetij koristita pomoč zunanjih ponudnikov, pri čemer je delež daleč najvišji med slovenskimi podjetji (86 %) (ESENER 3, 2019).
Podjetja lahko največ prispevajo k izboljšanju kakovosti zdravja s svojimi dejavnostmi in ukrepi na tem področju ter z oblikovanjem celovitega programa promocije zdravja na delovnem mestu. Program promocije zdravja vključuje nabor programov, politik in koristi, namenjene za zadovoljevanje zdravstvenih potreb na ravni posameznika, skupine in organizacij (Šarotar Žižek in Veingerl Čič, 2016). Ukrepi se razlikujejo od narave delovnega mesta, najpogosteje pa se daje poudarek na ozaveščanju o pomembnosti gibanja ter psihosocialnih tveganjih, ki jih prinaša sedeče delovno mesto (Dovč, 2016).
