SHIZOFRENIJA IN ZGODNJA TRAVMA V DRUŽINI

UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA

Urša Makovec

SHIZOFRENIJA IN ZGODNJA TRAVMA V DRUŽINI MAGISTRSKO DELO

Ljubljana - Maribor, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA ZAKONSKI IN DRUŽINSKI ŠTUDIJI

Urša Makovec

SHIZOFRENIJA IN ZGODNJA TRAVMA V DRUŽINI MAGISTRSKO DELO

Mentor: izr. prof. dr. Barbara Simonič

Ljubljana – Maribor, 2021

II ZAHVALA

Zahvaliti se želim mentorici, izr. prof. dr. Barbari Simonič, za nasvete, strokovno pomoč in potrpežljivost pri pisanju magistrskega dela. Prav tako se želim zahvaliti družini za vso spodbudo in podporo.

III

Vsebina

UVOD ... 1

1. SHIZOFRENIJA ... 3

1.1 SIMPTOMI SHIZOFRENIJE ... 3

1.2 POTEK BOLEZNI ... 6

1.3 POJAVNOST SHIZOFRENIJE... 7

1.4 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA RAZVOJ SHIZOFRENIJE ... 8

1.4.1. BIOLOŠKI DEJAVNIKI ... 9

1.4.2 SOCIALNI DEJAVNIKI ... 11

1.4.3 ZAPLETI MED NOSEČNOSTJO IN OB ROJSTVU... 11

1.4.4 PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI – DRUŽINSKE OKOLIŠČINE IN TRAVMATIČNI DOGODKI ... 12

1.5 ZDRAVLJENJE SHIZOFRENIJE ... 12

2. ZGODNJA TRAVMA IN NJENE POSLEDICE ... 16

2.1 ZGODNJA TRAVMA V OTROŠTVU IN ODZIV NANJO ... 16

2.2 NAJPOGOSTEJŠE VRSTE ZGODNJE TRAVME V DRUŽINI... 18

2.2.1 NASILJE V DRUŽINI ... 18

2.2.2 SMRT DRUŽINSKEGA ČLANA ... 20

2.2.3 LOČITEV STARŠEV ... 21

2.2.4 ODVISNOST V DRUŽINI ... 22

2.3 RELACIJSKA TRAVMA IN NAVEZANOST ... 23

2.4 VPLIV ZGODNJE TRAVME NA RAZVOJ MOŽGANOV ... 27

2.5 POSLEDICE ZGODNJE TRAVME ... 30

2.5.1 POSLEDICE ZGODNJE TRAVME NA TELESNEM PODROČJU ... 30

2.5.2 POSLEDICE ZGODNJE TRAVME NA ČUSTVENEM IN DUŠEVNEM PODROČJU ... 31

2.5.3 POSLEDICE ZGODNJE TRAVME V MEDOSEBNIH ODNOSIH ... 31

3. OPIS PROBLEMA IN NAMEN RAZISKAVE ... 33

4. METODA ... 34

4.1 SISTEMATIČNI PREGLED LITERATURE ... 34

4.2 POSTOPEK ... 35

5. REZULTATI ... 37

4.1 ZGODNJA TRAVMA V DRUŽINI KOT DEJAVNIK TVEGANJA ZA RAZVOJ SHIZOFRENIJE ... 44

4.1.1 PSIHIČNO NASILJE... 45

IV

4.1.2 FIZIČNO NASILJE ... 48

4.1.3 SPOLNA ZLORABA ... 49

4.2 VPLIV TRAVME NA RAZVOJ MOŽGANOV ... 49

6. RAZPRAVA ... 56

SKLEP ... 59

POVZETEK ... 61

SUMMARY AND KEY WORDS ... 62

REFERENCE ... 63

V

1

UVOD

Shizofrenija je duševna motnja, za katero so značilni razpad miselnih procesov, izguba realitetnega nadzora, halucinacije, blodnje, katatonično in nenavadno vedenje in negativni simptomi, kot so šibka čustvena odzivnost in odsotnost govora (Gottesman 1991, 16). Točnega vzroka za razvoj shizofrenije še ne poznamo, vendar jo povezujejo tako z notranjimi vzroki kot tudi zunanjimi; z gensko poškodbo možganov in dednostjo, saj je možnost za nastanek bolezni večja, če jo ima kateri od staršev, a le za približno 1%.

Genetika sicer je dejavnik občutljivosti, vendar študije potrjujejo, da ne obstajajo geni, ki bi pomembno vplivali na bolezen (Gregorič Kumperščak 2013, 403). Vedno več medicinskih in kliničnih raziskav kaže, da se shizofrenija lahko razvije tudi zaradi zunanjih vzrokov, med drugim hudega stresa in travm v otroštvu, ki so posledica disfunkcionalnih odnosov v družini. Nekateri strokovnjaki vidijo travmo kot sprožilni mehanizem za razvoj te bolezni. Zato sklepamo, da zgodnja travma prispeva k razvoju bolezni pri osebah z nagnjenostjo k shizofreniji. Disfunkcionalni odnosi v družini lahko namreč povzročijo spremembe oziroma motnje v razvoju možganov, čemur lahko sledi psihoza oziroma, v primeru več travmatičnih dogodkov, več psihoz, ki nato sestavljajo shizofrenijo (Gregorič Kumperščak 2013, 403). Zato je glavni namen magistrskega dela sistematično preučiti, v kakšnih (družinskih) okoliščinah je odraščal posameznik, ki je kasneje zbolel za shizofrenijo oziroma kakšna je bila dinamika družine v njegovem primarnem okolju ter tako prikazati nefunkcionalno družinsko ozadje kot možen dejavnik pri kasnejšem razvoju shizofrenije.

Predvidevamo, da v družinah, kjer je otrok zbolel za shizofrenijo, prevladujejo disfunkcionalni odnosi (šibka komunikacija, pretiran nadzor čustev ali pretirana čustvena ekspresija, neprimerne vloge ipd.) in morda tudi zlorabe, ki so lahko vir travme in hkrati prinašajo veliko stresa in za kar predvidevamo, da lahko vpliva na spremenjeno delovanje možganov. Zato bomo v nadaljevanju preverili oziroma raziskali, ali je zgodnja travma v družini lahko (pomemben) dejavnik tveganja za razvoj shizofrenije in kaj o tem pravijo že obstoječa literatura in klinična poročila ter raziskave.

2

V teoretičnem delu magistrskega dela bomo najprej predstavili, kaj shizofrenija je, njene znake, kako poteka, kako pogosto se pojavi, kateri so že znani dejavniki tveganja ter kako jo zdravimo. V nadaljevanju bomo predstavili pojem zgodnje travme in različne vidike le-te, dotaknili se bomo nevrobiologije travme in njenih posledic ter tako nakazali, ali jo lahko in kako jo lahko povežemo z razvojem shizofrenije. Empirični del magistrskega dela bomo izvedli z metodo sistematičnega pregleda literature, ki je način prepoznavanja, vrednotenja in interpretiranja dostopnega raziskovanja na izbranem področju. Z njim povzemamo in združujemo že obstoječe raziskave oziroma primarne študije na nekem področju. Na ta način bomo sintetizirali ugotovitve o povezanosti zgodnje travme v družinskem okolju s kasnejšim pojavom shizofrenije.

Ker preiskovana tema še ni dobro raziskana in poznana, je doprinos dela tako za prakso kot teorijo lahko pomemben, predvsem na področju ozaveščanja o možni preventivi in preventivni dejavnosti, v kolikor prepoznamo zgodnjo travmo kot (pomemben) dejavnik tveganja za razvoj shizofrenije. Razlog, zakaj smo se odločili za temo shizofrenije in družinskih okoliščin je predvsem v tem, da je shizofrenija ena izmed najskrivnostnejših in tragičnih bolezni, pojavlja se že od antičnih zapisov dalje v vseh kulturah, enotnega razloga za njen izvor pa še vedno ne poznamo. Pogosto je tudi strah zbujajoča in napačno razumljena oziroma predstavljena. Zato smo želeli izvedeti več o bolezni sami ter o dejavnikih tveganja za razvoj bolezni.

3

1. SHIZOFRENIJA

Shizofrenija je progresivna duševna bolezen, ki se v presledkih ponavlja vse življenje.

Povzročajo jo motnje v delovanju možganov. Zanjo so značilne nejasne, zmedene misli, izguba realitetnega nadzora, motnje zaznavanja, nenavadno vedenje in šibka čustvena odzivnost. Vpliva tudi na sposobnost mišljenja ter povzroča vedenjske, čustvene in socialne težave. Nemalokrat se ob shizofreniji pojavijo tudi anksiozne motnje in depresija. Intelektualne sposobnosti običajno ostanejo nespremenjene (Inštitut za razvoj človeških virov 2018a).

Poznamo več tipov in jakosti shizofrenije (šibka, srednja, močna): paranoidna, hebefrenska, katatonska, nediferencirana, rezidualna, enostavna, cenestetična shizofrenija in postshizofrenska depresija. Vse oblike shizofrenij, ne glede na tip in jakost bolezni, zahtevajo zdravljenje z zdravili in podpornimi psihosocialnimi ukrepi, npr.

psihoterapija, trening socialnih veščin, reintegracija bolnikov itd. (Inštitut za razvoj človeških virov 2018a).

1.1 SIMPTOMI SHIZOFRENIJE

Shizofrenija spada med najbolj resne in hude duševne motenje. Najpogosteje se razvije v obdobju pozne mladosti ter pomembno vpliva na človekovo nadaljnje življenje. Pri bolezni prihaja do epizod psihoz (izguba stika z realnostjo), sprememb mišljenja, zaznavanja, čustvovanja, volje in drugih funkcij, ki omogočajo človeku občutek individualnosti, edinstvenosti in usmerjenosti vase (Erzar 2007, 21).

Najbolj značilne znake shizofrenije delimo v 5 tipov:

1. blodnje, 2. halucinacije,

3. nepovezano, neorganizirano govorjenje, 4. zelo neorganizirano ali katatonično vedenje,

4

5. negativni simptomi (pomanjkanje čustvovanja, govora, ali motivacije), 6. kognitivni simptomi (Kores Plesničar 2012).

Prvi dve vrsti simptomov sta najbolj pogosti obliki psihoze. Sicer pa prve štiri vrste simptomov uvrščamo med pozitivne simptome (saj je nečesa preveč; pretiravanja, izkrivljenja od normalnega), zadnji tip simptomov (negativni simptomi) pa kaže na deficit oziroma pomanjkanje nečesa (Erzar 2007, 21-22).

 POZITIVNI SIMPTOMI

Klasični in najbolj značilni simptomi shizofrenije so psihotični: halucinacije in blodnje, med katere spada glasno slišanje misli, vsiljevanje ali odtegovanje misli, občutki vplivanja ali nadzorovanja misli, blodnje, formalne motnje mišljenja, dezorganiziran govor. Za te simptome pogosto rečemo, da so pozitivni, saj je nečesa "preveč". Poznamo tudi negativne simptome shizofrenije - pomanjkanje volje, zanemarjanje vsakodnevnih dejavnosti, čustvena otopelost in neustrezno čustvovanje (npr. smeh na pogrebu) (Erzar 2007, 21-22).

Blodnje ali paranoidne ideje so zmotne miselne konstrukcije, razlage, sklepi, prepričanja ali ocene realnosti, ki se jih bolnik trdno oklepa in verjame vanje, ne glede na to, da mu okolica dokazuje nasprotno. Blodnje so lahko preganjalne (bolnik ima občutek, da ga opazujejo), nadzorovalne (bolnik ima občutek, da njegova čustva nadzorujejo od zunaj), odtegovanje misli (bolnik ima občutek, da mu ljudje, ki gredo mimo njega po ulici, odtegujejo misli). Bolnik ima pogosto tudi občutek, da druga oseba takoj ve, kaj si on misli (oddajanje misli), ali da mu želi vsiliti neko svojo misel, ki v njegovih možganih glasno odmeva (vsiljevanje misli) (Gottesman 1991, 34). Pogosta je tudi erotomanija (npr. bolnik je prepričan, da ga določena oseba ljubi, čeprav se v resnici sploh ne poznata) (Kores Plesničar 2004). Poznamo tudi blodnjave zmotne identifikacije, ko je bolnik prepričan, da je, na primer, Napoleon, Devica Marija ali pa je prepričan, da je popoln tujec njegova sestra. Tudi blodnje so v shizofreniji pogosto preganjalne ali nanašalne - bolnik je prepričan, da mu nekdo sledi, da ga opazujejo, da mu prisluškujejo, da si

5

nepoznani ljudje na ulici med seboj pošiljajo znake in mu tako želijo storiti nekaj žalega ali se mu smejijo za hrbtom (Gottesman 1991, 35).

Halucinacija je senzorično doživetje brez zunanjih dražljajev. Poznamo več vrst halucinacij: slušne, vidne, somatske, taktilne ter halucinacije vonja in okusa.

Najpogostejše so slušne halucinacije, ki jih bolnik sliši kot glasove, poke, piske in glasbo.

Glasovi so lahko glasni ali tihi, moški ali ženski, lahko je en sam glas, lahko jih je več.

Glasovi se pogosto odzivajo na vse, kar bolnik počne ali misli. Pogosto so ukazovalni ali grozeči. Slednji so lahko zelo nevarne, saj lahko bolnika nagovarjajo k samomoru ali drugim agresivnim aktom/dejanjem, ki pa so pogosto usmerjeni na bolnika samega in ne na okolico. Tudi blodnje so v shizofreniji pogosto preganjalne ali nanašalne - bolnik je prepričan, da mu nekdo sledi, da ga opazujejo, da mu prisluškujejo, da si nepoznani ljudje na ulici med seboj pošiljajo znake in mu tako želijo storiti nekaj žalega ali se mu smejijo za hrbtom (Gottesman 1991, 35).

Znaki shizofrenije se kažejo tudi skozi dezorganiziran govor, ki ni urejen, ampak je prazen, zmeden in osiromašen. Bolnik pogosto uporablja besede, ki si jih je sam izmislil, stalno ponavlja iste besede ali zloge, ali pa sploh ne govori. Pogosto tudi ne odgovarja na vprašanja ali pa odgovarja mimo. Včasih govori tudi tako dezorganizirano in zmedeno, da ga okolica sploh ne razume (Gottesman 1991, 36).

Pri shizofrenem bolniku so opazne tudi spremembe vedenja - neorganizirano ali katatonično vedenje. Po navadi so popolnoma osredotočeni na zasledovanje svojega cilja, ob tem pa zanemarjajo ostale vsakodnevne dejavnosti, tudi najbolj osnovne, kot je na primer higiena in obedovanje, zato so pogosto zanemarjenega videza. Pogosto se nenavadno oblačijo; v toplem poletnem dnevu lahko imajo oblečeno bundo in kapo, s katero se zaščitijo pred mimoidočimi. V javnosti se neprimerno vedejo, npr. vpijejo na mimoidoče. Pogosto se osamijo/izolirajo, zgubijo prijatelje, a potrebe po druženju niti ne čutijo. Čustvovanje je pogosto neprimerno. Ob žalostni situaciji se, na primer, hihitajo (Erzar 2007, 24). Pogosto so tudi brezvoljni, čustveno otopeli, delujejo umaknjeno. Gre za izgubo osnovnih porivkov, motivacije in sposobnosti izvajanja načrtov (Kores Plesničar 2004).

6

 NEGATIVNI SIMPTOMI

Poznamo tudi negativne simptome shizofrenije: pomanjkanje volje in motivacije, zanemarjanje vsakodnevnih dejavnosti, čustvena otopelost, neustrezno čustvovanje (npr.

smeh na pogrebu) (Kores Plesničar 2004), osiromašen slog in vsebina govora (alogija), nezmožnost uživanja (ahedonija), pomanjkanje interesa za socialne kontakte (asocialnost) in splošno pomanjkanje zanimanja (apatija) (Gottesman 1991, 36).

 KOGNITIVNI SIMPTOMI

Raziskave so pokazale, da imajo pacienti s shizofrenijo kognitivne primanjkljaje od trenutka, ko se pojavijo psihotični simptomi. Deficiti se pojavijo na področju izvršilnih funkcij, težje opravljajo naloge, ki zahtevajo večjo koncentracijo in vzdrževanje pozornosti (Mellacqua 2014, 13).

Omenjeni simptomi morajo trajati vsaj en mesec, da lahko postavimo diagnozo (Kores Plesničar 2012). Diagnoza temelji na anamnestičnih podatkih bolnika, podatkih svojcev in kliničnih podatkih. Običajno naredijo telesni in nevrološki pregled bolnika, slikovne preiskave možganov, eketrokardiogram in elektroencefalogram, ocenijo morebitno zlorabo psihoaktivnih substanc in aktualne stresne dejavnike. Motnje oziroma simptomi shizofrenije se pojavljajo kontinuirano ali v epizodah, včasih pa se zgodi tudi, da posameznik doživi eno samo epizodo ali nekaj epizod s popolno ali delno remisijo.

Bolezen po navadi sestavlja več epizod, med katerimi so vmesna obdobja popolnega ali delnega izboljšanja (Erzar 2007, 25).

1.2 POTEK BOLEZNI

Pri natančnejših preučevanjih življenj bolnikov pred pojavom bolezni se je pokazalo, da so bili simptomi pogosto prisotni že pred tako imenovano prodromalno fazo, ki pomeni začetek shizofrenije, ter da lahko že zelo zgodaj prepoznamo posameznika, pri katerem se bo bolezen najverjetneje razvila. Ljudje, ki so bili komunikativni in družabni, se zaprejo vase, postanejo pasivni, izogibajo se prijateljem in socialnim stikom, pogosto

7

prihaja do tako imenovanih »miselnih zadrg«, ko posameznik sprva normalno odgovarja na vprašanja, nato pa nenadoma neha govoriti. Nekateri bolniki lahko kažejo tudi obsesivno-kompulzivne znake, uživajo ob celodnevnem gledanju televizije. Pojavijo se lahko tudi somatske težave, kot so glavobol, bolečine v križu, težave s prebavo (Kores Plesničar 2004).

Prodromalna faza običajno pomeni začetek shizofrenije, ko začnejo spremembe zaznavati družina in prijatelji, bolnik pa se jih ne zaveda (Tomori 2000, 10). Zanjo so značilni izogibanje socialnim stikom, nenavadno vedenje, občutki tesnobe in panike, slabša čustvena odzivnost, slabša skrb za osebno higieno in videz ter nenavadne ideje, kot so zanimanje za okultna oziroma skrivna, v znanosti še nepriznana dejstva o naravi, zanimanje za nenavadno, neortodoksna religiozna prepričanja. Prodromalna faza traja od nekaj mesecev do nekaj let (11).

Prodromalni sledi aktivna faza, v kateri se prvič pojavijo psihoze; polno izraženi psihotični simptomi, predvsem halucinacije, blodnje ter nenavadno, katatonsko vedenje in govor. Klinična slika postane jasno izražena, v tej fazi pogosto postavijo diagnozo shizofrenije (Tomori 2000, 11).

Aktivni fazi sledi rezidualna faza, ki jo sestavljajo aktivni izbruhi in obdobja začasnega izboljšanja oziroma remisije. Kako pogosti bodo izbruhi psihoz, je težko napovedati, povezujejo pa jih s stresnimi situacijami, zlorabo psihoaktivnih substanc, predvsem marihuane in opustitvijo zdravljenja (Tomori 2000, 11-12).

1.3 POJAVNOST SHIZOFRENIJE

Najbolj ogroženi so mladi, saj je shizofrenija bolezen mlade odrasle dobe. Zelo redko se pojavi pred desetim letom starosti in po petinštiridesetem letu starosti. Za shizofrenijo zboli približno 1 % vseh ljudi (Gregorič Kumperščak 2013, 403). Bolezen se pojavlja pri obeh spolih, nekoliko pogosteje pri moških (1,5 : 1) in pri vseh kulturah, rasnih in etničnih skupinah ter neodvisno od socialnega statusa. Običajno se začne že pri mladih v obdobju

8

odraščanja in adolescence. Pri moških je vrh zbolevanja med 15. in 25. letom, pri ženskah nekoliko kasneje, med 25. in 35. letom. Razlogov za kasnejše zbolevanje žensk še ne poznamo (Inštitut za razvoj človeških virov 2018a).

Ločimo zgodaj nastalo shizofrenijo, ki je shizofrenija z začetkom pred 40. letom starosti, in shizofrenijo v poznejšem življenjskem obdobju, ki se nanaša na shizofrenijo v starosti 50 ali več (nekateri uporabljajo tudi starostno mejo 45 let), prvi začetki pozno nastale shizofrenije pa se pojavijo po 40. letu. Zelo pozno nastala shizofrenija se nanaša na shizofrenijo z začetkom po 60. letu starosti. Prva pojavnost znakov in simptomov shizofrenije v poznejšem življenjskem obdobju je redka, delež bolnikov s shizofrenijo, pri katerih se bolezen prvič izrazi po 40. letu, je 23,5 %, po 60. letu pa le še 1,5 % (Žmuc Veranič, Grilj in Bergant 2017, 517).

V Sloveniji je trenutno s shizofrenijo diagnosticiranih približno 20.000 ljudi (približno 1% populacije), na leto odkrijejo okoli 400 novih primerov. Pričakovana življenjska doba pri ljudeh s shizofrenijo je povprečno od 12 do 15 let krajša kot pri zdravih osebah. Vzrok za to so predvsem povečane zdravstvene težave in zvišana verjetnost za samomor (Inštitut za razvoj človeških virov 2018a).

1.4 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA RAZVOJ SHIZOFRENIJE

Shizofrenija je najtežja izmed psihotičnih motenj, znanstveniki pa še vedno ne vejo, kaj točno jo povzroča (Kralj 2013, 18). Številne raziskave nakazujejo, da je razvoj shizofrenije verjetno dvostopenjski proces. Že v začetku morajo biti prisotni določeni genski dejavniki, vendar nato v nadaljevanju dejavniki okolja dokaj enakovredno vplivajo na to, ali se bo bolezen dejansko razvila (Inštitut za razvoj človeških virov 2018a).

Dejavniki, ki vodijo k povečanemu tveganju za pojav psihoz oziroma psihotičnih epizod, so predvsem tisti, ki vplivajo na spremenjeno delovanje možganov: dednost, zloraba psihoaktivnih substanc (marihuane), druge komorbidne duševne motnje, zapleti med nosečnostjo in ob porodu ter socialni (urbano okolje) in psihološki dejavniki (hud stres, disfunkcionalni odnosi v družini) (Kralj 2013, 18).

9

Točnega odgovora na vprašanje, kaj je vzrok za razvoj psihotičnih motenj, še ne poznamo. Kot smo omenili, gre najverjetneje za preplet več notranjih (bioloških) in zunanjih (okoljskih) dejavnikov (Kralj 2013, 19). Dejavniki, ki prispevajo, da je oseba ranljivejša za nastanek psihoze, so dednost, poškodbe možganov pred rojstvom in ob njem ter okužbe in hud stres v zgodnjem obdobju življenja (Inštitut za razvoj človeških virov 2018a). Dejavniki, ki lahko sprožijo nastanek psihoze, so stres, velike življenjske obremenitve, neprijetni dogodki v okolju, izgube (smrt v družini, razpad zveze, izguba delovnega mesta) in uživanje prepovedanih drog (Liang idr. 2016, 25).

Ko govorimo o dejavnikih tveganja za razvoj shizofrenije, jih lahko najdemo znotraj dveh dimenzij: »nature« (preddispozicija) in »nurture« (sprožilni dejavniki). Z »nature«

mislimo na naravo, biološkost. Biološki vzroki/dejavniki tveganja so preddispozicija oz.

nastavki, da se bolezen lahko razvije. Lahko so genetski ali pa nevrobiološki. S pojmom

»nurture« mislimo na okolje oziroma okoljski vpliv. Okolje je običajno sprožilec oziroma sprožilni dejavnik, ki sproži oziroma je »kriv«, da se bolezen dejansko razvije. Sem spadajo socialni in psihološki dejavniki (Inštitut za razvoj človeških virov 2018a).

1.4.1. BIOLOŠKI DEJAVNIKI

1.4.1.1 BIOLOŠKA RANLJIVOST – GENETSKE ZNAČILNOSTI

Psihoze niso dedne, vendar se v nekaterih družinah pojavljajo pogosteje. Dednost je pojav, ko se določene lastnosti prenašajo oziroma dedujejo od staršev na potomce (Inštitut za razvoj človeških virov 2018a). Možnost za nastanek bolezni je torej večja, če jo ima kateri od staršev (ali oba), vendar to ne pomeni nujno, da bodo zboleli tudi potomci.

Tveganje za pojav bolezni pri potomcu je približno 13 %, če jo ima eden izmed staršev, in približno 50 %, če jo imata oba starša. Pri enojajčnih dvojčkih je tveganje približno 40%, da bo zbolel še drugi, če se shizofrenija pojavi pri enem od njiju (Gregorič Kumperščak 2013, 403). Prepričanja strokovnjakov o vplivu dednosti na razvoj bolezni se sicer med seboj razlikujejo, saj je težko ločiti med učinki genetskih dejavnikov in vplivom okolja (Mellacqua 2014, 10). V nastanek bolezni so verjetno vpleteni številni geni; vsak od njih vpliva le malo, njihov prenos in način izražanja pa sta neznana (Kralj

10

2013, 19). Do sedaj sicer še niso identificirali gena ali niza genov, ki bi povzročali shizofrenijo (Winkel idr. 2012, 45).

1.4.1.2 BIOLOŠKA RANLJIVOST – NEVROBIOLOŠKE ZNAČILNOSTI

Kot že večkrat omenjeno, točnega vzroka za vzrok shizofrenije še ne poznamo, vendar jo povezujejo z nekoliko (komaj opazno) spremenjeno strukturo možganov in s kemičnimi reakcijami možganov v obdobju akutnih psihotičnih stanj (Kralj 2013, 20). Raziskave nevropsiholoških testov in magnetno resonančnih slikovnih preiskav, s katerimi so preiskovali strukturne in funkcionalne razlike v delovanju možganov, so pokazale, da se razlike najpogosteje pojavljajo na območju čelnih režnjev, hipokampusa in senčnih režnjev. Prostornina možganov na območju frontalnega režnja in senčnih režnjev je zmanjšana, prav tako je zmanjšana prostornina hipokampusa (Yung idr. 2004, 132). Ker gre za spremembe v nevronskem omrežju, lahko shizofrenijo razumemo kot zbirko motenj, ki nastanejo med razvojem možganov. Določeni stresni trenutki ali hujše travme lahko vplivajo na poškodbe možganov, ki jim kasneje utegne slediti razvoj psihoze (Winkel idr. 2012, 49).

Richard Warner (2005) v svoji knjigi Recovery from schizoprehnia poda hipotezo (tako imenovana dopaminska hipoteza), da je vzrok shizofrenije lahko motnja v aktivni skupini živčnih celic, ki se odzivajo na nevrotransmiter dopamin. Nevroni (živčne celice) namreč ob sinapsi sproščajo kemični mediator, ki omogoča prenos impulza sosednji celici.

Akutni stres (kaže se v obliki močne anksioznosti in se razvije kot posledica travmatičnega dogodka) privede do nenadnega povečanja izločanja dopamina in s tem vzbudi psihotično epizodo pri osebi, ki je k temu nagnjena, saj deluje halucinogeno.

Podobno se lahko zgodi tudi pri ostalih nevrotransmiterjih (npr. norepineferin, serotonin), ki naj bi razpadli v halucinogene sestavine (Warner 2005, 91). Dejstvo je, da pri shizofreniji najdemo biokemične spremembe, prav tako pa jih najdemo tudi pri osebi, ki je močno vznemirjena, besna ali prestrašena (Lamovec 1993, 80).

11

1.4.2 SOCIALNI DEJAVNIKI

Med pomembne socialne dejavnike tveganja za razvoj shizofrenije pri genetsko dovzetnejših ljudeh je uživanje prepovedanih drog (marihuana, LSD, amfetamini, kokain), še posebej v mladosti, ko se možgani še razvijajo. Med dejavnike, ki jih povezujejo z razvojem shizofrenije, spada tudi okolje, v katerem posameznik živi.

Življenje v razvitem, urbanem okolju, tako v otroštvu kot v odraslosti, naj bi podvojilo tveganje za pojav shizofrenije (Inštitut za razvoj človeških virov 2018a), saj posameznika postavlja pred velika pričakovanja in v primeru, da jih le-ta ne more izpolniti, lahko to vpliva na njegovo popačeno dojemanje sebe in pomanjkanje potrditve (Mellacqua 2014, 9-10). Med pomembne dejavnike spadajo še socialna diskriminacija in socialna osamitev, rasna diskriminacija in brezposelnost, nekateri strokovnjaki pa omenjajo tudi slabši ekonomski status. Vsak hud stres (dolgotrajna izpostavljenost hudemu stresu namreč lahko sproži spremembe v delovanju možganov) in velike življenjske spremembe so lahko sprožilni dejavniki za razvoj psihoze pri osebah, ki so genetsko nagnjene k tej bolezni (Gregorič Kumperščak 2013, 403).

1.4.3 ZAPLETI MED NOSEČNOSTJO IN OB ROJSTVU

Dokazi o povezavi med zapleti v nosečnosti in ob rojstvu ter večjim tveganjem za nastanek shizofrenije so mešani. Shizofrenija z zgodnjih začetkom pri otrocih je zelo redek pojav, a raziskave takšnih primerov so pokazale večjo možnost za razvoj le-te, če ob rojstvu pride do zapletov. Nekateri strokovnjaki pa opozarjajo tudi na možnost, da so zapleti ob rojstvu posledica, ne pa vzrok za nenormalen nevrološki razvoj možganov.

Raziskave so namreč pokazale, da naj bi imeli ljudje s shizofrenijo ob rojstvu manjši obseg glave, kar je najverjetneje posledica genetskih anomalij, virusnih okužb v maternici in podhranjenosti. Virusne okužbe, kot je na primer humani papiloma virus (ki povzroča predrakave spremembe spolovil in rodil) v zgodnji nosečnosti in hujšanje ali celo stradanje matere med nosečnostjo so dejavniki tveganja za razvoj shizofrenije, saj oboje vpliva na razvoj zarodkovih možganov (Inštitut za razvoj človeških virov 2018a).

12

1.4.4 PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI – DRUŽINSKE OKOLIŠČINE IN TRAVMATIČNI DOGODKI

Strokovnjaki so sprva bili mnenja, da direktna povezava med vzgojo in shizofrenijo ne obstaja, a vedno več kliničnih izkušenj kaže, da primarno okolje posameznika, ki je kasneje zbolel za shizofrenijo, ni zanemarljiv dejavnik tveganja. Disfunkcionalni odnosi v družini, neprimerna delitev vlog, kaotično postavljene meje, pretirana čustvena ekspresija, pretirana kritičnost staršev, pretiran nadzor, sovražnost in slaba komunikacija so, glede na najnovejše raziskave, povezani z razvojem in potekom bolezni pri osebah, ki so genetsko ranljivejše (Liang idr. 2016, 28). Ugotovili so tudi vzročno povezavo med različnimi tipi zlorabe v otroštvu in psihozami (predvsem halucinacijami) v odraslosti.

Motnje v delovanju možganov v otroštvu so namreč osnova oziroma sprožilec za razvoj shizofrenije, zelo stresne družinske razmere v zgodnjem otroštvu pa lahko povzročijo trajnejše spremembe v delovanju možganov (Mellacque 2014, 12).

Shizofrenijo potemtakem lahko razumemo tudi kot zbirko motenj, nastalih med razvojem možganov, saj poškodbam možganov po hujših travmah in stresu uspejo slediti psihoze, več psihoz pa sestavlja shizofrenijo (Liang idr. 2016, 28). Zaradi namena magistrskega dela se bomo na tem mestu posvetili predvsem disfunkcionalnim odnosom v družini kot dejavniku tveganja za razvoj shizofrenije. Kljub temu pa je potrebno poudariti, da so odnosi v družini in vzgoja dejavniki tveganja le v primeru zelo stresnih družinskih razmer v zgodnjem otroštvu, saj le dovolj hude travme oziroma hud stres povzročijo trajnejše spremembe v delovanju možganov. V magistrskem del nas torej zanimajo predvsem značilnosti odnosov v družinah, kjer je potomec zbolel za shizofrenijo.

1.5 ZDRAVLJENJE SHIZOFRENIJE

Shizofrenija je kronična bolezen, ki jo lahko zdravimo oziroma blažimo simptome, vendar zaenkrat ni ozdravljiva. Psihoze zahtevajo dolgotrajno, večinoma vseživljenjsko zdravljenje, tudi ko simptomov ni več (Mrovlje 2017). Ko psihoza prvič nastopi, je

13

potrebno zdravljenje v bolnišnici, kasneje pa se večino bolnikov z rednimi pregledi spremlja v ambulanti. Zdravljenje prve epizode shizofrenije naj bi trajalo približno dve leti, če nastopi druga epizoda, pa se priporočena dolžina zdravljenja podaljša na pet let.

Če se psihoze redno ponavljajo, je trajanje zdravljenja odvisno od posameznikovega stanja. Bolniki pogosto opustijo zdravljenje, saj ob ustreznem zdravljenju simptomi bolezni izzvenijo, zaradi česar mislijo, da so povsem zdravi. Ker se bolezen brez ustreznega zdravljenja pogosto ponovi, je potrebno le-tega jemati resno in predvsem ne prenehati jemati zdravil. Pogosto se pri bolnikih, ki prehitro opustijo zdravljenje in jemanje zdravil, bolezen ponovi zelo hitro, največkrat že v prvem letu po končanem zdravljenju. Že pred ponovnim izbruhom psihoze lahko opazimo znake ponovnega poslabšanja, kot so živčna napetost, ki je prej ni bilo, zaprtost vase, nesproščenost in nenaden pojav nespečnosti. Ob teh znakih je treba čim prej obiskati zdravnika (Erhart, Marder in Carpenter 2006, 236). V splošnem je zdravljenje shizofrenije v zadnjih desetletjih zelo napredovalo. Po mnenju strokovnjakov se uspešno zdravi tretjina bolnikov. Te osebe dokaj normalno funkcionirajo – hodijo v službo, imajo družino. Druga tretjina obolelih potrebuje več podpore, tako zdravstvene kot podpore svoje družine, a se kljub temu naučijo živeti s svojo boleznijo. Bolezen jim občasno povzroča manjše težave, vendar jih ne onemogoča in so v življenju samostojni. Približno desetina bolnikov se nikoli ne pozdravi (Inštitut za razvoj človeških virov 2018a).

Pomembna je zgodnja diagnoza in čimprejšnje zdravljenje. Prej kot bo bolnik zdravljen, boljši bo izid in možnost okrevanja do predhodne stopnje funkcioniranja. Najpogosteje jo zdravimo s kombinacijo zdravil (antipsihotikov) in psihosocialnimi ukrepi (individualna ali skupinska terapija, trening socialnih veščin, socialna reintegracija) (Gottesman 1991, 126). Zdravila pomagajo pri zmanjšanju oziroma odpravljanju simptomov shizofrenije, psihosocialni ukrepi pa bolnikom pomagajo razumeti svoje stanje in shajanje z boleznijo, s čimer se izboljša stopnja funkcioniranja in vključevanja v družbo. Zdravila oziroma antipsihotike bolnik prejema preko tablet, ki jih jemlje vsak dan in/ali v obliki dolgodelujočih injekcij, ki jih prejme na štirinajst dni, enkrat na mesec ali štirikrat letno. Včasih so za blažitev neželenih učinkov antipsihotikov potrebna dodatna zdravila (Mrovlje 2017). Ko z zdravili oziroma t.i. farmakološkim zdravljenjem umirimo in stabiliziramo simptome, nadaljujemo s podpornim zdravljenjem – psihosocialnimi ukrepi. Cilj zdravljenja s psihosocialnimi ukrepi je predvsem preprečevanje ponovitve bolezni, obvladovanje oziroma zmanjšanje simptomov in

14

njihovega negativnega vpliva na vsakodnevno življenje, vrnitev k vsakodnevnim dejavnostim in preprečevanje ali lajšanje možnih neželenih učinkov zdravljenja.

Psihosocialni ukrepi, kjer je pogosta predvsem psihoterapija, najbolj pomagajo pri spoznavanju različnih načinov obvladovanja bolezni in pri vključevanju v družbo (Erhart, Marder in Carpenter 2006, 235).

Pogosta psihosocialna oblika zdravljenja je kognitivno-vedenjska terapija, ki spodbuja razmišljanje o bolezni in prepoznavanje simptomov in njihovega vpliva na funkcioniranje ter odnose doma, v službi, skupnosti ali bolnišnici. Strokovnjaki pogosto priporočajo tudi individualno ali skupinsko terapijo, v katero so vključeni tudi bližji sorodniki oziroma družinski člani. Terapija pomaga ugotavljati vzroke psihoze. Trening socialnih veščin je namenjen temu, da bolnik raziskuje sebe in druge, pridobiva nove izkušnje in nadgradi svoje komunikacijske veščine. Sem spada tudi družinska terapija, pri kateri člani bolnikove najožje družine dobijo podporo in ustrezna znanja, kako ravnati z bolnikom.

Pogosto se bolnike vključuje tudi na delavnice socialne reintegracije, ki so namenjene temu, da pacient pridobi ali obdrži delo, ki je zanj primerno in zanimivo. Ena izmed najuspešnejših metod v zgodovini obravnave psihoz pa je metoda odprtega dialoga.

Razvila se je na Finskem v osemdesetih letih dvajsetega stoletja kot rezultat poskusov psihiatrične stroke, da bi pomagali ljudem, ki trpijo zaradi duševnih motenj (Malla 2006, 651).

Pri tej metodi zdravljenja uporabljajo neprimerljivo manj antipsihotikov in ostalih farmakoloških sredstev. Gre za to, da zdravniki in pacienti delujejo na isti valovni dolžini, oblikujejo sorodno razumevanje problema in za komunikacijo o problemu ustvarijo enak jezik (Erhart, Marder in Carpenter 2006, 236). Vzrok psihotičnega stanja vidijo v pacientovi preteklosti, dogajanju v medosebnih odnosih z drugimi in njegovem primarnem okolju, ne pa v bolezni možganov. V proces zdravljenja so aktivno vključeni tudi družinski člani in bližnje socialno okolje pacienta (Mrovlje 2017).

Pri metodi odprtega dialoga pod drobnogled vzamejo potencialno travmatično preteklost pacienta. Z razumevanjem okolijskih dejavnikov in dogodkov v preteklosti, ki so vplivali na sprožitev psihoze, opogumljajo bolnika v smeri ozdravitve, saj dobiva »material« za predelovanje in raziskovanje in s tem razumevanje narave bolezni ter hkrati gradi varno okolje tako v odnosu z družino kot tudi z zdravstvenimi delavci. Metoda odprtega dialoga okolje vidi kot delni povzročitelj bolezni, saj se geni, glede na dražljaje iz okolja, prižigajo

15

ali ugašajo. Vpliv primarnega okolja in pomembnih drugih je ključen v zelo zgodnjem obdobju življenja, kar pomeni, da travmatična doživetja, nasilje in zlorabe zelo pomembno vplivajo na oblikovanje možganov in osebnosti (Mrovlje 2017). Theodore Lidz (1967, 42) je oblikoval termin shizofrenogena mati. S tem pojmom je označil mamo, ki v otrocih sproži t.i. psihotične simptome, predvsem blodnje in halucinacije. Danes je pojem zastarel, kljub temu pa se je obdržalo mnenje, ki ga zagovarjajo predvsem psihoanalitične teorije: da psihotični simptomi nosijo globlji, psihodinamični pomen, saj psihotična epizoda sproži obrambne mehanizme posameznika in ilustrira njegovo notranje doživljanje. Tako se z razumevanjem vsebine psihotične epizode najbolj približamo razumevanju njenega nastanka in sprožilca.

O vlogi družine pri razvoju shizofrenije so sicer znane številne hipoteze. Nekateri so torej poudarjali vlogo t.i. shizofrenogenih mater, nekateri vlogo psihično odsotnih očetov, drugi so opozarjali na zmedeno komunikacijo in neravnotežje moči v družini, dejstvo pa je, da te teorije niso ustrezno podkrepljene z dokazi. Nas bo v magistrskem delu zanimalo, kakšne so ugotovitve o družinski dinamiki oz. družinskih okoliščinah oseb, ki so zbolele za shizofrenijo ter bile podvržene stresu in travmatičnim dogodkom v otroštvu.

16

2. ZGODNJA TRAVMA IN NJENE POSLEDICE

Težke življenjske preizkušnje, ki v nas vzbudijo intenzivna čustva, kot so strah, jeza, žalost, razočaranje, skrbi, so sestavni del življenja vsakega posameznika in jih lahko ob primerni čustveni podpori predelamo ter umestimo v življenje. Travma pa se zgodi, kadar smo deležni nečesa, kar nas globoko prizadene in morda zaznamuje celo za desetletja. Je čustveno preplavljajoča izkušnja, bolečina, ob kateri nas preplavijo strah, groza in nemoč (Rothschild 2011, 31). Je tako intenzivna izkušnja, da človek izgubi kontrolo nad situacijo, ohromi in se nanjo ne zmore ustrezno odzvati, zato doživi posledice v psihični organizaciji. Zgodnja travma je duševna rana, ki ogrozi posameznikov občutek varnosti.

Občutki, ki jih posameznik ob travmi doživlja, so tako preplavljajoči, da jih naši možgani ne uspejo uspešno predelati, zato lahko pride do poškodb v psihičnem delovanju oziroma do modifikacije osebnosti ter zmanjšanja frustracijske tolerance, kar pomeni, da se oseba slabše spoprijema s stresom in infantilno tesnobo. To pomeni, da oseba čuti tesnobo ob situacijah, ki s travmo niso povezane, ampak nanjo zaradi določenega dražljaja (npr.

podoben vonj) spominjajo (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b).

2.1 ZGODNJA TRAVMA V OTROŠTVU IN ODZIV NANJO

Najhujše oblike travme se dogajajo pri dejanjih zlorabe in zanemarjanja nad otroki, ki so ena izmed najranljivejših skupin. Otrok je še posebej ranljiv do tretjega leta starosti.

Takrat možgani še nimajo kapacitet za predelavo dogodka, poleg tega je izkušnja zelo intenzivna, zato se shrani v implicitni spomin, kar pomeni, da se oseba dogodka ne spomni, ima pa številne telesne senzacije, za katere ne najde razlage (Rothschild 2011, 32). Nekje do tretjega leta starosti se otrokova osebnost in možgani oblikujejo in razvijajo.

Zgodnja travma presega otrokovo zmožnost razumevanja le-te, hkrati pa poruši otrokov osnovni občutek po varnosti. Močno vpliva na celostni razvoj otroka (vedenjski, kognitivni, socialni, čustveni, in telesni razvoj) (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b).

Potrebno je poudariti, da travma ni le zloraba (fizična, spolna ali psihična), pač pa tudi

17

zanemarjanje oziroma vse, kar da otroku občutek, da je nesposoben, ničvreden, nevreden ljubezni in podobno. Strokovnjaki trdijo, da ima na otroke najhujši vpliv zanemarjanje in psihična zloraba, kako destruktivne bodo posledice, pa je odvisno tudi od načina, na katerega se otrok na travmatični dogodek odzove. Otroci se na travmo pogosto odzovejo z disociacijo, hipervzburjenostjo ali potlačitvijo (Schore 2002, 9). Po mnenju nekaterih strokovnjakov ima najhujše posledice zgodnje travme potlačitev le-te (Cvetek 2009, 101).

Disociacija je obrambni mehanizem, s pomočjo katerega se otrok čustveno in mentalno odcepi iz situacije, ki zanj predstavlja vir travme. Je pasivno stanje, ki omogoča otopelost bolečine. Zniža se krvni pritisk in metabolične aktivnosti, srce bije počasneje, še vedno pa v telesu ostaja visok nivo adrenalina. Otrok tako pogosto izgubi spomin na travmatično izkušnjo, kar mu omogoči ohranitev odnosa navezanosti, kljub temu pa implicitni spomin¹ ostaja ohranjen, zato lahko otrok ponoči doživlja nočne more ali se pretirano vzburi ob dražljaju, ki ga na travmatični dogodek spomni (na primer beseda, fotografija itd.) (Cvetek 2009, 101). Takojšnjo aktivacijo živčnega sistema, ki se kaže v povišanem srčnem utripu, tlaku in hitrejšem dihanju, imenujemo hipervzburjenje. Otrok hipervzburjenost izraža z jokom, s kričanjem in z bruhanjem. V možganih se sprostijo velike količine stresnega hormona kortikotropina (Schore 2002, 11-12). Kadar travmatični dogodek ali konstantna travmatična izkušnja pri otroku povzročata prevelike občutke sramu in strahu, lahko otrok dogodek tudi potlači (Cvetek 2009, 9). To se zgodi, kadar je intenziteta občutkov premočna, da otrok s temi občutki lahko zdržal, zato jih kot način preživetja potisne v podzavest. Tako otrok sam sebe zaščiti pred občutkom ne- varnosti, sramu in poškodovanjem svojega ega. Potlačitev je redko popolna in stalna, na telesni in psihični ravni ni zaključena, pač pa se skriva globoko v posamezniku. Ker travmatični dogodek posameznik doživi skozi vsa čutila (vid, sluh, vonj, dotik) in notranje dražljaje (napetost mišic, položaj telesa, bitje srca), se bo izkušnja vedno znova aktivirala ob sprožilcih, ki otroka nezavedno spomnijo na dogodek (11, 103-104).

1 Implicitni spomin je prisoten že ob rojstvu in vsebuje telesne in čustvene vtise o določenem dogodku, čustva, zaznave in vedenje (Psihoterapija izbira 2015b).

18

2.2 NAJPOGOSTEJŠE VRSTE ZGODNJE TRAVME V DRUŽINI

Otrok v času travme doživlja veliko stisko in bolečino, večinoma tudi bolj čustveno in celovito kot odrasli (Rothschild 2011, 30). Dogodek ogrozi njegov občutek varnosti, zato ob tem doživlja intenzivna čustva strahu, izgube kontrole, nemoči ali groze. Travmatični dogodek je tako intenziven ali preplavljajoč, da ga možgani in psiha ne zmorejo uspešno predelati in integrirati, zato ga potisnejo v podzavest. Izkušnja travme tako ostane globoko v posamezniku skupaj z vsem (telesnimi občutki, čustvi, prepričanji), kar je oseba takrat doživljala (Cvetek 2009, 11). Da bi razumeli, kako otrok doživlja stres, stisko in travmo, bomo izpostavili najpogostejše travmatske dogodke znotraj družine, ki se lahko zgodijo tudi v zgodnjem obdobju življenja.

2.2.1 NASILJE V DRUŽINI

Družina je osnovna celica družbe in v sodobnem svetu vedno bolj poudarjamo njen pomen. Nudi varnost, zavetje in podporo, nauči nas osnovnih vedenj, norm in pravil.

Nauči nas sprejeti in ponotranjiti vrednote, oblikovati odnose in čustva (Haralambos in Holborn 1999, 25).

Kljub temu pa smo znotraj družine lahko najhuje ranjeni in največ stisk otrok nastaja prav zaradi nezdravih odnosov med družinskimi člani (Gostečnik 2004, 11). Kadar je v družini prisotno nasilje, otrok zgubi občutek varnosti, spopada se z osamljenostjo in strahom. Pri tem ni nujno, da gre »le« za fizično ali spolno nasilje – pač pa tudi psihološko. Tudi ni nujno, da gre za nasilje starša do otroka; lahko gre za nasilje (psihološko, fizično ali spolno) med staršema, ki ga je otrok prisiljen gledati in prenašati in ki prav tako v njem vzbuja strah in negotovost. Strokovnjaki so mnenja, da je psihološko nasilje za otroka lahko enako ali celo bolj destruktivno kot fizično ali spolno (Winkel idr. 2012, 46).

2.2.1.1 PSIHIČNO NASILJE

19

Psihično nasilje je vsakršno dejanje (najpogosteje besedno), ki na nezaželen in grob način vpliva na človekovo psiho. Pri posamezniku povzroči strah, sram, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Vse to ima dolgotrajne posledice za človekov psihološki in telesni razvoj (Winkel idr. 2012, 45). Pogosto se pri psihičnem nasilju pojavljata dve skrajnosti, na eni strani so nenehna kontrola, kaznovanje, nadzor, omejevanje gibanja, govora in socialnih stikov, zmerjanje, zaničevanje, ukazovanje; na drugi strani pa zanemarjanje otrokovih osnovnih potreb po varnosti, pripadnosti, ljubezni, dotiku, spodbudi in s tem onemogočanje vzpostavitve varne navezanosti med otrokom in staršem. Starši pogosto ali otroku ne nudijo čustvene podpore ali pa čustveno vanj preveč rinejo, da zadovoljijo svoje potrebe. V obeh primerih ignorirajo otrokove čustvene potrebe, ne nudijo jim zaščite in topline. Otrok zato čuti osamljenost, občutek, da je prepuščen samemu sebi, prepuščenost samemu sebi pa vpliva na zmanjšano življenjsko energijo ter zmanjšan občutek lastne vrednosti (De Bellis 2005, 152).

2.2.1.2 FIZIČNO NASILJE

Fizično nasilje je uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile ali povzročanje fizične bolečine, večinoma z namenom, da žrtev nekaj stori ali opusti. Pri osebi povzroči fizično bolečino in oslabelost, strah ali ponižanje (Kumari idr. 2014, 155). Fizično nasilje je torej usmerjeno na človekovo telo. Dejanja fizičnega nasilja so klofutanje, brcanje, udarci z roko ali s predmetom, porivanje, odrivanje, zvijanje rok, ožiganje kože, davljenje, dušenje, polivanje s tekočino, neželeno striženje las, odrekanje hrane ali siljenje z njo, napadi z orožjem in podobno. Starši, ki nad otrokom izvajajo fizično nasilje, ne želijo nujno otroka poškodovati, včasih je to njihov način discipliniranja in kaznovanja otroka. Seveda je ta način neprimeren in presega meje zdravega odnosa, sploh kadar otrok zaradi fizične poškodbe potrebuje zdravniško pomoč. Uporaba fizične sile za namen kaznovanja ali discipliniranja otroka se po navadi v nefunkcionalnih družinah, kjer prevladuje nasilje, ne zgodi enkrat, ampak se vedno znova ponavlja (Mueser idr. 1998, 497). Kadar starš otroka pogosto pretepa oziroma fizično kaznuje, otrok izgubi zaupanje vanj, lahko postane neodziven in malodušen. Problem je, da je starš istočasno objekt ljubezni in objekt strahu, sovraštva (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b). Otrok

20

izgubi radovednost, pojavi se pomanjkanje empatije, nima želje do igre, raziskovanja, pride lahko celo do zaostanka v govoru (Mueser idr. 1998, 497).

2.2.1.3 SPOLNO NASILJE

Spolno nasilje so vsa dejanja, ki so neposredno ali posredno povezana s spolnostjo in jih oseba čuti kot prisilo. Je vsakršno vedenje, ki prekorači meje osebe, ki je žrtev, in ga zato žrtev doživlja kot vdor v njeno telo in telesno integriteto. Spolno nasilje žrtvi odvzame pravico do odločanja o lastnem telesu. Spolna zloraba otroka je vsako dejanje storilca, oziroma osebe, ki je v privilegiranem položaju in z zlorabo odnosa, moči in vpliva nad otrokom, le-tega prisili v spolnost ali dejanja s spolno konotacijo, z namenom zadovoljitve lastnih spolnih potreb, pogosto tudi potreb po moči in nadzoru (Dobnikar 2000, 27). Kadar starš otroka spolno zlorablja, ima le-ta občutek, da ni povezan z nikomer, čuti se ničvrednega, umazanega, pokvarjenega, ponižanega (Horvat, Lešnik in Plaz 2004, 75). Otrok se pogosto spopada z dvojnimi nasprotujočimi si občutki. Na eni strani čuti jezo, izgubi zaupanje v storilca, na drugi strani pa želi ohraniti podobo dobrih staršev, saj mu le-ti predstavljajo vir tolažbe in okrevanja. Ker otrok doživlja tako nasprotujoče si občutke, se težko naveže na drugo osebo in posledično ponudi lojalnost storilcu. Starši so tako hkrati vir groze in vir navezanosti in ljubezni (Majerič 2010, 32).

Marsikatera spolna zloraba znotraj družine ni znana, saj otroci zanjo redko povejo.

Pogosto se bojijo, da jim nihče ne bo verjel, po drugi strani pa lahko tudi sami sebe krivijo za zlorabo, saj se včasih zaradi strahu storilcu ne upajo upreti (Dobnikar 2000, 27).

2.2.2 SMRT DRUŽINSKEGA ČLANA

Otroci smrt bližnje osebe, še posebej če je to starš, doživljajo kot stisko zaradi ločitve.

Otroci do približno petega leta smrti ne doživljajo kot nekaj dokončnega in pričakujejo, da se bo umrla oseba vrnila. Takrat je pomembno, kako hitro in s kakšnim stilom navezanosti se bo otrok uspel navezati na nadomestek umrlega starša. V primeru, da umre mati, postane objekt navezanosti večinoma oče. Nedokončano in nerešeno žalovanje

21

lahko pri otroku povzroči resne psihične težave v vseh življenjskih obdobjih (Miller 2000, 84). Otroku izguba omaje osnovno potrebo po varnosti, zato je zanj ključna podpora odrasle osebe, ki ji zaupa. Takrat je pomembno, da starš oziroma odrasla oseba, ki je ali bo postala vir navezanosti, z otrokom govori, mu poskuša pojasniti in predelati izgubo.

Ko starš z namenom zaščite otroka prikriva svoja čustva in se zapira vase, se otrok pogosto počuti samega in zapuščenega s strani obeh staršev. Otrok ob izgubi starša izgubi najpomembnejšo čustveno oporo, kar močno vpliva na njegovo psihično blagostanje.

Najpogostejše čustvo, ki ga ob izgubi starša doživlja, je strah: strah pred izgubo še drugega starša in s tem edinega, ki bo skrbel zanj, zato je pomembno, da mu le-ta da vedeti, da ga ne bo zapustil (Hofer 2012, 109). Še eno čustvo, ki ga otroci ob smrti starša pogosto doživljajo, je krivda. Otrok se sprašuje, kaj bi lahko naredil drugače, da do tragičnega dogodka ne bi prišlo in se pogosto spominja svoje neubogljivosti ter sebe (vsaj delno) krivi za smrt starša. Tudi takrat je zelo pomembno, da mu svoje občutke preživeli starš ali druga oseba, ki ji zaupa, morda tudi strokovnjak, pomaga predelati (Valenčak 2004, 66). Nekoliko drugačni občutki pa otroka spremljajo ob izgubi sorojenca. Takrat se pogosto identificirajo z umrlim sorojencem, posledično pa jih preplavi strah, da se to lahko zgodi tudi njim (Hofer 2012, 109). Takrat je pomembno, da starši otroka pomirijo in mu ponovno dajo občutek varnosti (Valenčak 2004, 66).

2.2.3 LOČITEV STARŠEV

Tudi pri ločitvi staršev je prisotna fizična ločitev od enega starša, kar je za otroka tragično.

Vendar je za otroka slabše doživljanje napetosti, prepirov, zmerjanja in konfliktov, kadar sta starša skupaj. Spori med starši na otroka zelo negativno vplivajo, medtem ko se ločitev lahko čez nekaj časa pokaže za zelo funkcionalno (Miller 2000, 53). Konflikti in prepiri so normalni v vsakem družinskem sistemu in so sestavni del vsakega zakona. Problem je, kadar so prepiri med starši vsakodnevni, se poglabljajo, zamere in žalitve pa se nadaljujejo iz dneva v dan. Pogosto starši ne zdržijo v istem prostoru, v to vzdušje pa so vpeti tudi otroci, ki po navadi nagonsko iščejo rešitev zanje. Pogosto želijo pozornost staršev preusmeriti nase, tako da postanejo problematični, saj so se starši v tem primeru prisiljeni ukvarjati z njim in iskati skupne rešitve, namesto drug z drugim, ali pa postanejo pretirano pridni in izpolnjujejo vse potrebe in želje staršev, da se le-ti ne bi kregali še

22

zaradi njega. Tako se otrokov temeljni občutek varnosti in celo življenje globoko zamaje, pogosto čuti razdvojenost in bolečino, ki se globoko vtisne v njegovo notranjost. Otrok je čustveno prizadet in je velikokrat tudi žrtev, saj je neslišan in nerazumljen, njegove potrebe so spregledane, doživlja občutke izgube, žalosti, jeze, stiske, otopelosti in sramu, pogosto se pojavi strah pred zavrženostjo. Posledice ločitve staršev so lahko kratkoročne in dolgoročne. Med kratkoročne štejemo očitne, vidne težave, kot so potrtost, pogosto jokanje, izguba interesa za igro z vrstniki, umik vase, upornost, tudi agresivnost.

Kratkoročne posledice se lahko izražajo tudi preko telesne ravni, na primer bolečin v želodcu ali glavobolov. Med dolgoročne posledice štejemo predvsem t.i. postaršenje, kar pomeni, da otrok postane čustvena opora staršu in zanj tudi čustveno skrbi na način, kot je to pred tem počel eden od staršev. To je oblika čustvenega nasilja in čustvenega izkoriščanja, kar je za otrokov razvoj zelo škodljivo (54).

2.2.4 ODVISNOST V DRUŽINI

Alkoholizem in zloraba drog enega družinskega člana ali članov je pravzaprav problem cele družine. Družina po navadi skriva problem alkoholizma, pri čemer sodeluje tudi otrok. Hkrati je to zanj zelo destruktivno, saj vpliva na njegovo samopodobo in celoten razvoj. Otrok pogosto prevzame vlogo odraslega v družini in odgovornost, ki se ji je eden izmed staršev odpovedal. Otrok lahko krivdo za alkoholizem ali zlorabo drog s strani starša jemlje nase, pri tem pa pogosto trpi njegovo samospoštovanje, pojavljajo se občutki sramu in strahu (Miller 2000, 73). Otroci zasvojenih staršev so pogosto prisiljeni hitro odrasti. Velikokrat nase prevzemajo starševske odgovornosti; postanejo tako rekoč mali odrasli, saj so nemalokrat oni tisti, ki skrbijo za starše. Starši po navadi ne zmorejo zadovoljiti niti osnovnih potreb otroka. Le-ti tako živijo v kaotičnem, disfunkcionalnem okolju, polnem nasilja. Samospoštovanje otrok, ki odraščajo v takšnem okolju, je okrnjeno, doživljajo občutke sramu, posledično pa se naučijo dobro prikrivati svoja čustva. V šoli so pogosto zelo uspešni, saj jim šola predstavlja edino stabilno okolje.

Posledice za otroka so dolgoročne – prihaja do motenj v čustvenem in osebnostnem razvoju, vedenjskih motenj ter do posttravmatske stresne motnje (97).

23

2.3 RELACIJSKA TRAVMA IN NAVEZANOST

Travme v otroštvu so tiste, ki imajo močan vpliv tudi na življenje osebe v odraslosti.

Otroka še posebej zaznamuje, če travma izvira iz njegovega primarnega okolja, iz družine, saj mu oseba, od katere je odvisen, hkrati predstavlja tudi vir grožnje in negativnih čustev. Travmatične izkušnje, ki jih otrok doživlja v zgodnjem življenjskem obdobju v svojem primarnem okolju z osebami, ki so mu pomembne in mu predstavljajo vir navezanosti, poznamo pod imenom relacijska travma (Cvetek 2009, 11).

Relacijska travma je ponavljajoča se izrazito neugodna ali travmatična izkušnja v odnosu med otrokom in starši oziroma skrbniki, ki so del odnosa ne-varne čustvene navezanosti.

Vpliva lahko na strukturne in funkcionalne spremembe v možganih in posledično dolgoročno zaznamuje otrokovo delovanje, doživljanje in čustvovanje ter oblikuje njegovo osebnostno strukturo (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b). Zgodi se v okolju, kjer skrbnik zanemarja otrokove potrebe, se na njegova čustva ne odziva primerno ali celo zavračajoče ter zanj predstavlja tudi konstanten vir negativnih čustvenih stanj (Schore 2002, 10). Starš oziroma skrbnik z otrokom ne vzpostavi varne navezanosti in vzdrževanja pozitivnih čustev, pač pa eno izmed oblik nevarne navezanosti (izogibajoče, ambivalentne ali dezorganizirane navezanosti). Pogosto prihaja do dveh ekstremov – visoke stopnje vzburjenja (v primeru zlorabe) ali izredno nizke stopnje vzburjenja (v primeru zanemarjanja). Otroku je pogosto odvzet občutek varnosti in zaščite (Inštitut za razvoj človeških virov 2018c).

Za zdrav psihobiološki razvoj človeka je ključna vloga matere v prvih mesecih otrokovega življenja. V spodbujajočem čustvenem okolju, kjer bo mama uspešno regulirala otrokova čustva, bo dojenček optimalno razvil notranje sisteme. V nasprotnem primeru dojenček ne razvije temeljnega zaupanja, spremljajo ga občutki tesnobe in strahu (Schore 2002, 15). Relacijska travma namreč ni le ponavljajoč travmatični dogodek, ampak je tudi odnos, ki ga otrok oblikuje do osebe, ki je izvor travme, zato je (ne)uglašenost staršev z otrokom ključnega pomena (De Bellis 2005, 153).

24

Relacijska travma se izraža v različnih oblikah ne-varne navezanosti. Otrok začne takoj po rojstvu oblikovati navezanost s starši oziroma pomembnimi drugimi – to je trajen in intimen čustveni odnos. Stik, ki ga starši ali skrbniki ali druge osebe v tej vlogi vzpostavijo z otrokom, se za vse življenje zapiše v njegovo strukturo možganov in vpliva na to, kako v poznejšem življenju vidi, sprejema, razume in gradi sebe in svoje odnose z drugimi. Navezanost je torej čustvena vez med otrokom in njemu pomembnim drugim, praviloma je to starš, ki otroku zagotavlja bližino in stik z odraslim. Kaže se kot jasno oblikovan vedenjski vzorec, ki vsebuje sklop misli, občutka varnosti, čutenj, prepričanj in načrtov ter ima organsko in biološko funkcijo (Inštitut za razvoj človeških virov 2018c). Osrednji cilj navezanosti je, da se otroka zaščiti pred različnimi nevarnostmi in spodbudi razvoj njegovih sposobnosti za samoobrambo. Za varen razvoj je najpomembneje, da starši razumejo in sprejemajo otrokov notranji svet in se z njim uglasijo (Schore 2002, 9). Otrok potrebuje emocionalen stik s starši in starši so tisti, ki ta stik vzpostavijo tako, da prepoznajo, se odzovejo in potešijo otrokove telesne in čustvene potrebe. Varna čustvena in tudi telesna navezanost na starše je za otroka izredno pomembna, saj mu omogoča, da se v stiski zateče k njim in pri njih poišče varnost, oporo, zatočišče in pomiritev. Ko se pomiri, lahko varno raziskuje, vstopa v svet in odnose z drugimi, hkrati pa ve, da mu je varno pribežališče vedno na voljo. Navezanost v otroštvu je temeljni model za vzpostavljanje čustvenih stikov kasneje v življenju in osnova za poznejše odnose. Varna navezanost oblikuje pozitiven čustveni stik, sprejemanje in varno čustveno bližino, ki posamezniku vse življenje pomaga pri oblikovanju in vzdrževanju iskrenih in varnih medosebnih odnosov, ki so osnova za vseživljenjsko osebnostno rast in razvoj. Varna navezanost oblikuje sposobnost zaupanja, dajanja in prejemanja in je temelj zdravega osebnostnega razvoja. Stil navezanosti je ključen za duševno stabilnost in oblikovanje odnosov do sebe in z drugimi v celotnem življenjskem obdobju, hkrati pa lahko predstavlja tudi dejavnik tveganja za razvoj psihopatologije (Inštitut za razvoj človeških virov 2018c).

Odnos navezanosti vzpostavljata tako odrasli kot otrok, vsak s svojimi zmožnostmi in potrebami. Otrok že takoj po rojstvu sporoča, kaj potrebuje in želi, s svojim vedenjem pa vpliva na vedenje staršev oziroma skrbnikov, kot tudi oni vplivajo nanj. Pomembna vloga ljubečega starša ali skrbnika je, da poskuša prisluhniti in razumeti otrokove potrebe in se

25

nanj ustrezno odzvati, jih zadovoljiti in ga spodbujati ter kasneje tudi učiti, kako naj samostojno ter na zdrav in sprejemljiv način zadovolji svoje potrebe in želje. Pri tem je za uspešen razvoj zelo pomembno, da odrasli otroku postavi tudi jasne in ustrezne meje in zahteve (Žvelc 2011, 201). Otrokova navezanost na odraslo osebo, ki je z njim uglašena, je pomembna zato, ker mu pomaga oblikovati osebnosti ter vzpostaviti zaupanje do drugih in sebe. Ključno je, da zna odrasla oseba, ki je vir navezanosti, tako zadovoljiti potrebe otroka (tudi potrebo po stiku) kot tudi postaviti meje in zahteve. Otrok, ki je večino časa sam, ki ga starš ali skrbnik zavrača ali čustveno in telesno zanemarja, doživi velike čustvene stiske, zato težko zaupa drugim in sebi. Pri nevarnih oblikah navezanosti ni čustvene uglašenosti med materjo in otrokom ali pa je le-ta močno okrnjena, kar je oblika relacijske travme. Kakšen stil navezanosti se bo ustvaril med otrokom in starši je odvisno od več dejavnikov, predvsem od osebnih lastnosti in zrelosti staršev in otrokovih prirojenih značilnosti, ki lahko spodbujajo ali ovirajo vzpostavljanje dobrega odnosa (Erzar in Kompan Erzar 2011, 45).

V okviru navezanosti poteka ogromno verbalne in še več neverbalne komunikacije:

izražanje in zadovoljevanje potreb, razvijanje sposobnosti za stike, komunikacijo in pridobivanje izkušenj. Na podlagi vsega tega otrok dobi občutek o samem sebi, o drugih odnosih in zunanjem svetu. Te ponotranjeni občutki in predstave delujejo avtomatsko in vse življenje vplivajo na posameznikovo delovanje v odnosih, samopodobo, predstavo o drugih, ter na to, kakšne odnose bo iskal in vzpostavljal v prihodnosti. Pri tem razlikujemo med varnim stilom navezanosti in ne-varnimi stili navezanosti (izogibajoč, ambivalenten in neorganiziran) (Erzar in Kompan Erzar 2011, 38).

Varen stil navezanosti odlikujeta uspešno prepoznavanje in zadovoljevanje otrokovih potreb ne eni strani, na drugi pa jasno postavljene meje in zahteve. Skrbniki, ki z otrokom uspejo vzpostaviti varno navezanost, so občutljivi, čustveno odzivni in sprejemajoči.

Poskrbijo za dovolj telesnih stikov z otrokom, ki le-tega varujejo, hkrati pa otroku omogočajo dovolj samostojnosti, da se lahko tudi varno oddalji in ga sprejmejo, ko se vrne. So navzoči, vendar se ne postavljajo v središče otrokovega sveta. Otroku dajejo oporo in spodbudo, a hkrati tudi zahteve in omejitve (Erzar in Kompan Erzar 2011, 51).

Takšna navezanost oblikuje radovednega in ustvarjalnega otroka, ki premore primerno mero samospoštovanja in empatije, ima odprt in pozitiven odnos drugih, v odnosih je sposoben vzpostaviti veliko mero intimnosti, zmore vzpostaviti ravnovesje med iskanjem

26

varnosti in željo po raziskovanju in samostojnosti (Inštitut za razvoj človeških virov 2018c).

Izogibajoč stil navezanosti se razvije pri otrocih, ki odraščajo ob starših, ki neprestano silijo v otroka in vdirajo v njegovo zasebnost, ne vidijo njegovih mej in potreb ali ob starših, ki so neodzivni in ne omogočajo telesnega stika. Otrok je kasneje v odnosih nekoherenten, pogosto ima pretirano visoko samozaupanje, se izogiba intimnosti in se zanaša le nase (Erzar in Kompan Erzar 2011, 54). Navzven se pogosto zdi neprizadet, v resnici pa se njegovo telo odziva z močnim vzburjenjem, zato se brani z izogibanjem bližini (Žvelc 2011, 203).

Ambivalenten stil imenujemo tudi preokupiran stil navezanosti. Razvijejo ga otroci, katerih starši so nekonsistentni in se niso (ali pa zelo težko) odzivali na otrokove potrebe.

Starš prehaja iz ene skrajnosti v drugo, enkrat se otroka popolnoma oklene, spet drugič ga zavrača in ne pusti blizu, zato je odnos poln prekinitev. Posledično je otrok pogosto zmeden in zaskrbljen, kaj je z mamo oziroma skrbnikom, zato postane preokupiran z odnosom. Skrbnik oziroma mama je preobremenjena s starševstvom in strahom pred zapuščanjem, posledično pa ne podpira otrokove samostojnosti. Otrok skuša pridobiti materino nestalno pozornost, zato ali postane priden in ustrežljiv ali pa uporniški (lahko tudi oboje). Tudi kasneje v življenju bo takšen otrok preokupiran z odnosi, pogosto jih bo idealiziral (Erzar in Kompan Erzar 2011, 56).

Ljudje, ki so v otroštvu doživeli različne oblike zlorab, nasilja, izgubo ali dolgotrajno odsotnost staršev oziroma osebe, ki je vir navezanosti, razvijejo neorganiziran (dezorganiziran), zavračajoč stil navezanosti. Neorganiziran (dezorganiziran), zavračajoč stil navezanosti se pogosto razvije tudi pri otrocih, ki odraščajo ob starših s psihiatričnimi simptomi (Inštitut za razvoj človeških virov 2018c). Pogosto gre za starše, ki so bili tudi sami močno travmatizirani. Ob takšnem stilu navezanosti otrok starša vidi kot osebo, h kateri bi se v stiski rad zatekel in hkrati kot osebo, ki je vir groze. Otrok se nenehno srečuje z nerazumljivim, protislovnim vedenjem staršev (Žvelca 2011, 204).

Navezanost se oblikuje v odnosu in zgodnje izkušnje v odnosih vplivajo na vzorce doživljanja, vedenja in odnose v odraslem obdobju ter so povezani z načini, kako vidimo sebe in druge in kako razvijamo stile odnosov. Na osnovi zgodnjih odnosov se oblikuje notranji model, ki predstavlja osnovo, preko katere otrok zaznava sebe in druge. Danes

27

so travmatični dogodki izkušnja velikega števila otrok. Temeljni vzorec, ki je načet s travmatično izkušnjo, je osnovni občutek varnosti, ki hkrati tudi ključni dejavnik navezanosti. Izkušnja travme privede do razvoja notranjega modela, ki je negativno naravnan do sebe in drugih, kar je posebej poudarjeno, ko gre za relacijsko travmo in je v ozadju travme otrokova figura navezanosti (v primerih zlorab in zanemarjanja) (Žvelca 2011, 201).

2.4 VPLIV ZGODNJE TRAVME NA RAZVOJ MOŽGANOV

V zgodnjem obdobju človekovega življenja se človekova osebnost, dojemanje sveta in sebe šele razvija in oblikuje, zato ima zgodnja travma ali travmatična izkušnja pomembno vlogo pri psihološkem razvoju človeka. Nekateri travmatični dogodki lahko imajo trajne telesne in čustvene posledice. Travma omaje občutek varnosti, povzroča občutke nemoči in posledično doživljanje sveta kot ne-varnega. Travma je tudi to, kako se naše telo odziva na nevarnosti. To pomeni, da ko je posameznik v neki ogroženi situaciji, sub-kortikalni del možganov prevzame njegov odziv (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b). Učinek travme, še posebej relacijske, globoko vpliva na nevrobiološko strukturo in razvoj možganov in s tem na oblikovanje nevronskih vezij, ki kasneje v življenju determinirajo način posameznikovega življenja (Chase idr. 2019, 369).

Če na primer otroku umre kateri od staršev, ga zapusti ljubljena oseba ali so starši čustveno nedostopni in odsotni, se lahko posledice pomembne zgodnje izgube izrazijo v obliki hude tesnobe, ki ob kasnejših podobnih situacijah nastopijo v enako hudi obliki.

Zgodnja travma je zato lahko izvor različnih kasnejših duševnih motenj (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b). Psihološke travme v zgodnjem otroštvu vplivajo oziroma povzročajo občutljive spremembe v možganih in njihovem funkcioniranju. Ključne možganske regije, ki so vključene v odziv na stres, se lahko spremenijo na kemični in celični ravni. Te spremembe lahko obsegajo nihanje koncentracije živčnih prenašalcev oziroma nevrotransmiterjev, ki prenašajo signale po nevronih preko sinapse in poškodbe živčnih celic. Premočna in pretirano dolgotrajna izpostavljenost organizma stresu poškoduje hipotalamus, hkrati pa lahko tudi pomanjkanje kortizola (stresnih hormonov)

28

povzroči spremembe oziroma degeneracijo hipotalamusovih nevronov (Chase idr. 2019, 369).

Da bi lahko razumeli dolgoročne posledice izpostavljenosti prehudemu stresu in/ali ponavljajočim se travmatičnim dogodkom in okoliščinam, je treba poznati posledice, ki jih takšne okoliščine povzročijo v strukturi in delovanju možganov (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b).

Raziskave, ki povezujejo vpliv relacijske travme v zgodnjem otroštvu na razvoj možganov, se osredotočajo predvsem na spremenjeno delovanje stresnega odziva v možganih (Twardosz in Lutzker 2010, 59-60). Stresno os, ki ima pomembno vlogo pri uravnavanju stresnega odziva, sestavljajo amigdala, hipokampus in ventromedialni prefrontalni korteks (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b). Stresna os oziroma stresni sistem v možganih je ključnega pomena za preživetje posameznika in se začne razvijati že pred rojstvom, vrh pa doseže okoli tretjega leta starosti, ko je tudi večina pomembnih nevronskih poti že oblikovana (Twardosz in Lutzker 2010, 59). Povezave nevronov stresne osi se nahajajo v desni polovici možganov, ki se v prvih mesecih življenja najbolj razvija in je pomembna za kontrolo funkcij preživetja, intuitivnega reševanja problemov, odziva na stres, regulacijo čustev, iskanje empatije do drugih, shranjevanje implicitnega spomina ter kontrolo spontanih čustvenih odzivov. V času odraščanja in razvoja so te nevronske poti zelo občutljive za zunanje (predvsem psihološke) vplive. Relacijska travma v zgodnjem otroštvu ima tako direkten vpliv na razvoj desne možganske hemisfere. Slikovne raziskave možganov, opravljene z magnetno resonanco, ki zelo podrobno prikaže strukturo notranjosti glave, kažejo, da se regija stresne osi možganov pri travmatiziranih osebah strukturno in funkcionalno razlikuje od tistih pri zdravih posameznikih (inštitut za razvoj človeških virov 2018b).

Travma pusti pomembne posledice tudi pri delovanju amigdale. Amigdala je del limbičnega sistema² (ki je odgovoren za čustvovanje, čustvene odzive, učenje in spomin) in je povezana s čustvi, kot so jeza, užitek, žalost, strah in spolno vzburjenje. Poleg tega ima pomembno vlogo pri shranjevanju zgodnjega spomina in je vpletena v koncept občutenja sebe. Brez amigdale ali ob njenem nepravilnem delovanju ni mogoče ničesar

2 Limbični sistem je del možganov, ki je odgovoren za čustvovanje, čustvene odzive, učenje in spomin.

Obsega amigdalo, obročasti girus, hipokampus, hipotalamus, talamus, mamilarno telo in parahipokampusov girus (Chase idr. 2019, 370).