Pomen naravnih svetišč slovenskih starovercev za obiskovalce v današnjem času

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŢBENE VEDE

Klara Ravnikar

Pomen naravnih svetišč slovenskih starovercev za obiskovalce v današnjem času

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŢBENE VEDE

Klara Ravnikar Mentor: prof. dr. Aleš Črnič

Pomen naravnih svetišč slovenskih starovercev za obiskovalce v današnjem času

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

Pomen naravnih svetišč slovenskih starovercev za obiskovalce v današnjem času

Diplomsko delo obravnava staroverska svetišča na območju Posočja in Kobarida, ki so imela poseben pomen za slovenske staroverce. Slovenski staroverci so bili zelo tesno povezani z naravo in so ţiveli z njo v soţitju. Svojih svetišč niso gradili, ampak so verjeli, da jih je ustvarila narava sama. Raziskovalec in zbiratelj ljudskega izročila Pavel Medvešček je v svoji mladosti zbral zapiske in predmete, ki nam danes omogočajo vpogled v ţivljenje, ki so ga ţiveli naši predniki, poleg tega pa nam pomagajo razumeti, kdo so slovenski staroverci res bili. V diplomskem delu raziskujem odnos, ki ga imajo obiskovalci v današnjem času do staroverskih svetišč in do narave. Za ta namen sem se odpravila na štiri lokacije na območju Posočja in Kobarida, kjer se nahajajo naravna staroverska svetišča, in opravila vsega skupaj 13 polstrukturiranih intervjujev z obiskovalci naravnih svetišč. Kljub temu, da danes ljudje ne ţivimo več v tako tesnem stiku z naravo, pa smo spoznali, da brez nje ne moremo obstajati, da nismo krona stvarstva in bi jo morali bolj spoštovati, podobno kot so to počeli tudi slovenski staroverci. Da so ljudje začeli naravo spet spoštovati in se obračati k njej pa je tudi glavna ugotovitev tega zaključnega dela.

Ključne besede: staroverstvo, naravoverstvo, duhovnost, naravna svetišča, duhovni turizem

The importance of natural shrines of Slovene Native Faith believers for visitors today The following thesis is about ancient shrines in the area of Posočje and Kobarid, which were of special importance for Slovene Native Faith believers.Slovene Native Faith believers were very closely connected with nature and lived in harmony with it. They did not build their shrines, but believed that they were created by nature itself. Researcher and collector of folk tradition Pavel Medvešček collected notes and objects in his youth that give us an insight into the life of our ancestors, and also help us understand who the Slovene Native Faith believers really were. In this paper, I explore the relationship that today's visitors have towards ancient shrines and nature itself. For this purpose, I visited four locations in the area of Posočje and Kobarid where natural ancient shrines are located and conducted a total of 13 semi-structured interviews with people visiting those natural shrines. Despite the fact that today people no longer live in such close contact with nature, we realized that without it we cannot exist, that we are not the crown of creation and we should respect it more, similarly as the Slovene Native Faith believers did. People have begun to respect and turn to nature again and this is also a key conclusion of this thesis.

Key words: native faith, nature-worshiping, spirituality, natural shrines, spiritual tourism

4 Kazalo vsebine

1 Uvod ... 6

2 Slovenski staroverci in stara vera... 8

2.1 Vera in navade ... 9

2.2 Kako je nastal svet okoli nas ... 10

2.2.1 Brat je drevo, moja sestra pa reka ... 11

2.2.2 Zduhec metulj Joţeta Pangerca ... 11

2.2.3 Močeradi napovedujejo letino ... 11

2.3 Staroverska svetišča v Posočju ... 12

2.3.1 Babja jama ... 13

2.3.2 Jazbenk ... 15

2.3.3 Jelenk ... 16

2.3.4 Belo brdo ... 16

2.3.5 Belinov vrh ... 17

2.3.6 Mrzli studenec ... 18

3 Obiskovalci naravnih staroverskih svetišč ... 20

3.1 Turizem ... 20

3.2 Eko turizem ... 21

3.3 Romanje ... 21

3.4 Duhovni turizem ... 22

3.5 Neopoganstvo ... 22

4 Dojemanje narave včasih in danes ... 24

5 Empirični del ... 26

5.1 Cilji in namen raziskave ... 26

5.2 Metoda zbiranja podatkov ... 26

5.3 Predstavitev raziskovalnega vzorca ... 27

5

5.4 Raziskovalna vprašanja ... 28

5.5 Rezultati in interpretacija ... 28

5.5.1 Babja jama ... 28

5.5.2 Jelenk ... 30

5.5.3 Belinov vrh ... 32

5.5.4 Mrzli studenec ... 32

5.5.5 Primerjava zbranih podatkov ... 33

5.6 Omejitve empirične raziskave ... 34

6 Zaključek ... 36

7 Viri ... 37

Priloge ... 39

Priloga A – Vprašalnik ... 39

6 1 Uvod

»Stara vera«, kot danes poimenujemo verovanje ljudi na domačem območju pred krščansko tradicijo, se je na območju Posočja in Kobarida obdrţala vse do 20. stoletja. Razlog, da je tako dolgo preţivela, kljub pokristjanjevanju in vojnam, pa je ravno v tem, da so ti ljudje skrbno čuvali svojo skrivnost in so se skrivnostnosti tudi zelo strogo drţali. Trudili so se po najboljših močeh, da zanje ni izvedel nihče, in svoj način ţivljenja skrbno skrivali pred očmi drugih (Medvešček, 2018, str. 21). Staroverci so kot veliki privrţenci narave verjeli v prasilo Nikrmano, ki naj bi ustvarila Zemljo in ţivljenje na njej. Spoštovali so tako ţivali kot tudi rastline, ker so jih videli kot poosebitev mističnih sil. Za svojo vero niso imeli specifičnega imena, ker je bila bolj kot vera način ţivljenja. Izraz »staroverstvo« je postal priljubljen šele v 21. stoletju, ko je javnost dobila večji vpogled v ţivljenjske zgodbe starovercev, ker je o njih javno spregovoril raziskovalec Pavel Medvešček. Medveščkovo raziskovanje in ljudsko izročilo, ki ga je zbral v Posočju, okoli Banjške Planote, v Istri in še drugje, kaţe na to, da je bilo staroverstvo in z njim povezan način ţivljenja ţivo še po drugi svetovni vojni. Staroverci so ţiveli v svojem svetu, kjer je bilo vse drugače kot danes. Verjeli so, da se drevesa med seboj pogovarjajo, samo da mi tega ne slišimo. Tudi staroverska svetišča so bila deli narave, za katere so verjeli, da jih je ustvarila prasila Nikrmana. Lahko bi rekli, da danes spet začenjamo razumeti predindustrijski, predkrščanski in predrimski svet, ko vidimo tendence in trende, da se ljudje vračajo nazaj k naravi, da bi razumeli sebe in se povezali sami s sabo in svojim duhom. Glavno sporočilo staroverstva je, da je naravo potrebno spoštovati, ker je narava tista, ki nas prehranjuje in skrbi za nas (Kosar in Zonta, 2018).

Pripovedke in ljudska izročila v Medveščkovi knjigi »Iz nevidne strani neba: razkrite skrivnosti staroverstva« opisujejo staro vero, ki pa bi jo lahko poimenovali kar naravoverstvo, ravno zato, ker je šlo za ljudi, ki so verjeli v naravne sile in bili od njih tudi odvisni, prav tako pa gre za razumevanje sveta, po katerem človek ni glavno središče vsega (Medvešček, 2018, str. 16). Naravo so nekoč dojemali kot neko višjo moč in so jo spoštovali. Najprej so bili nad njo osupli in pred njo prestrašeni, vendar so jo zato tudi cenili. Sčasoma ljudje niso bili več odvisni od naravnih sil, nanje so celo lahko začeli močno vplivati. Zlasti z vzponom krščanstva se začenja antropocentrično mišljenje, kjer je človek v središču, narava pa mu je podrejena in jo ima pravico preoblikovati in nanjo vplivati. Vendar pa so se v zadnjem

7

stoletju ljudje začeli vračati k naravi in začeli iskati razne poti, da bi v naravi poiskali tisto, kar potrebujejo za zdrav ţivljenjski slog.

V teoretičnem delu diplomske naloge razloţim, kdo so bili slovenski staroverci in kakšna je bila njihova vera. Naštejem in opišem pa tudi nekaj naravnih staroverskih svetišč, ki so imela za staroverce poseben pomen.

V nadaljevanju razloţim termine turizem, eko turizem, duhovni turizem, romanje in neopoganstvo.

V diplomski nalogi pa opišem tudi, kako se je spremenil človekov odnos do narave in v čem postajamo spet podobni starovercem.

V empiričnem delu naloge se sprašujem, kakšen motiv imajo ljudje, ki obiščejo naravno staroversko svetišče, kakšen odnos imajo do narave in kakšne so njihove religijske in duhovne izkušnje. Za ta namen sem opravila 13 polstrukturiranih intervjujev. Vzorec je premajhen, da bi omogočal posplošitev na celotno prebivalstvo, vendar lahko z njim pridobim dovolj informacij, da lahko predvidevam motive obiskovalcev v današnjem času.

Kaj je glavni motiv obiskovalcev za obisk naravnih staroverskih svetišč pa je prav tako središčno vprašanje moje diplomske naloge.

8 2 Slovenski staroverci in stara vera

Na začetku bi rada pojasnila nekaj konceptov. V praksi beseda »stara vera« predstavlja predhodnico nove vere oz. nasprotje novi veri. To bi lahko bilo na primer razlikovanje med staro in novo krščansko religijo oz. sekto na nekem območju oz. med krščanstvom in nekrščanstvom. Pomenoslovno manj obremenjujoč izraz staroverstvo lahko nadomesti tudi podcenjujoč krščanski izraz poganstvo in enako tudi beseda staroverstvo nadomesti izraz poganstvo (Medvešček, 2018, str. 15).

Izraz pogan so uporabljali predvsem krščanski misijonarji za politeistične, predkrščanske oz.

nejudovske kulture, izraz pa je imel negativno konotacijo, saj so s tem označevali ljudi kot necivilizirane, nenapredne in neizobraţene, njihovo vero pa so strogo zavračali in jo označevali kot »krivoverstvo«. »Beseda pogan izhaja iz latinske besede pagus, ki dobesedno pomeni vaško, ruralno« (Črnič, 2011, str. 169).

Staroverci na slovenskem ozemlju niso imeli posebnega imena za svojo vero, saj so le to dojemali kot način ţivljenja in ne kot ločeno institucijo. Uporaba besede staroverstvo je postala priljubljena šele v 20. in 21. stoletju, zaradi zanimanja slovenske javnosti za slovansko mitologijo, preteklost, kulturo, običaje in obredja. Staroverstvo je tako vse, kar je skupno stari veri. Iz take široke perspektive se nato razkrije, da je stara vera enostavno način ţivljenja, ki so ga v preteklosti ţiveli naši predniki. Njihova usoda je bila odvisna od narave, torej od nepredvidljivega vremena, bogate ali neplodne zemlje in od različnih bolezni, ki so jim pretile. Preţivetje človeka je tako od nekdaj odvisno od narave in od dogajanja v njej. Zaradi globalnih sprememb, ki se dogajajo zlasti zadnje stoletje in jih lahko marsikdo občuti tudi sam, je ljudi, ki verjamejo v to, da je človek sposoben prav vsega, zmeraj manj. To prepričanje je nastalo v industrijski dobi, ko je tehnologija močno napredovala in se je nekaj časa res zdelo, da je človek vsemogočen. V predindustrijski dobi pa ljudje niso imeli nobene tehnologije, zato so spoštovali naravo in verjeli vanjo, saj je bila narava tista, ki je odločala o njihovi usodi in je ţe vsaka najmanjša vremenska teţava lahko pomenila lakoto in pogubo skupine ljudi (Medvešček, 2018, str. 16). Ker je bil človek v tistem času tako močno povezan z naravo, mu ni bilo preveč teţavno razvozlati njenih skrivnosti in nasvetov, ki mu jih je pošiljala. Večina starovercev, ki je zelo dobro prepoznala in razvozlala takšna sporočila, pa se je ukvarjala z vedeţevanjem in zdravilstvom (Medvešček, 2018, str. 17).

9

Na tem mestu bi rada razloţila pojem naravoverstvo, ki zajema neko splošno, najenostavnejšo obliko verovanja in načina ţivljenja. »Naravoverstvo je celostno razumevanje okolja (sveta), v katerem bivajo enakopravna ţiva in neţiva bitja, in odnosov med njimi, ki pa ni ločeno na naravno in kulturno« (Ţorţ, 2016, str. 33). Arheologinja, dr. Alja Ţorţ naravoverstvo razume kot verovanje in kot način ţivljenja. Meni, da se lahko pojavi avtonomno v prostoru in času, ker ni vezano na kulturo, pač pa na razumevanje sveta in odnos do narave. Zanjo je bistvo naravoverstva krogotok ţivljenja, ohranjanje ravnovesja v svetu z neprestanim kroţenjem ţivljenjske energije (Ţorţ, 2016, str. 11).

Tako kot vsa ţiva bitja ima človek pravico ţiveti na Zemlji, vendar pa ima prav tako tudi odgovornost, da se drţi naravnega reda in pravil in skrbi za ravnovesje in harmonijo narave in sveta. To odgovornost pa ima zato, ker naj bi bil človek eno najbolj razvitih bitji in naj bi vedel, kako vplivati na naravo, da bi lahko delovala njemu v prid. Da pa bi lahko delno na naravne sile vplivali tudi sami, pa so staroverci ustvarili in prakticirali sistem magičnih dejanj in obredov, ki so ga spreminjali usklajeno z svojimi ţeljami in potrebami, ki so bile odvisne od okolja, druţbe, ekonomije in poteka njihovega ţivljenja (Medvešček, 2018, str. 17).

2.1 Vera in navade

Pavel Medvešček je bil zbiratelj in zapisovalec ljudskega izročila. Leta 2015 je javnost seznanil s svojim delom »Iz nevidne strani neba: razkrite skrivnosti staroverstva«. V omenjenem delu je zapisal pogovore, pripovedi in spomine posameznikov, ki so ţiveli in še ţivijo v vaseh v bliţini Soče, Tolmina, Kanala, Idrije in Idrijce (Kozorog, 2020, str. 111).

Pripovedke posameznikov govorijo o ljudskih izročilih ter o spominih na navade in tradicijo, ki so jih imeli staroverci na tem območju. Tako je Medvešček javnosti predstavil staroverce, njihovo vero in njihove skrivnosti (Kozorog, 2020, str 111).

Staroverci v Posočju niso verjeli v enega ali več bogov. Verjeli so v duhove, Nikrmano in v reinkarnacijo – kar je pomenilo, da so v ţivalih videli svoje prednike. Kot sem ţe omenila, je bila prasila Nikrmana tista, ki je ustvarila Zemljo in ţivljenje na njej, pa tudi naravna svetišča.

Svetišča so bila torej del narave in niso gradili zgradb. Nikrmano so si predstavljali različno, nekateri so jo videli v ţivalih, kot so kača, bik, kozorog, drugi v ljudeh, predvsem pa v naravi oz. v celoviti vsepovezanosti. Na tem mestu bi rada omenila tudi, da so ti ljudje pred kakršnim koli dejanjem – bodisi sekanjem dreves, bodisi lovljenjem ţivali – vprašali naravo, ali to

10

sploh lahko storijo. Prav tako so se zahvaljevali prasili Nikrmani za pridelek, za gozd, za srečo in podobno. Čeprav so se ljudje danes ţe začeli zavedati posledic svojih dejanj in pomena narave, »ekologov«, kakršni so bili staroverci, v današnjem svetu ni več. Pripadali so naravi in niso se izvzeli iz nje. Določene dele narave pa so častili tudi kot svete kraje, ker naj bi tam prevladovala močna energija. Tam so imeli svetišča. (Več o svetiščih in njihovi postavitvi bom predstavila v nadaljevanju.) Staroverci so imeli za sveta tudi drevesa, reke, izvire in jame. Primer tega je bilo denimo verovanje, da ima vsaka duša svoj hrast: če ga boš posekal, se zna zgoditi, da posekaš svojega in lahko umreš (Sterle, 2008).

V nadaljevanju bom predstavila nekaj odlomkov in citatov iz knjige »Iz nevidne strani neba«, ki dobro predstavijo, kaj naj bi verjeli in prakticirali slovenski staroverci.

2.2 Kako je nastal svet okoli nas

Ena od zanimivejših zgodb iz Medveščkove knjige govori o tem, kako so si slovenski staroverci pripovedovali o nastanku sveta. Zgodba je del ljudskega izročila. Pripoved pravi, da je dolgo časa nazaj, v brezčasnem času, prasila Nikrmana ţivela v nesvetu, kjer je svetilo ogromno zvezd in sonc, ţivljenje tam pa je bilo lepo in raznoliko. Vendar pa v nesvetu ni bilo dovolj prostora, zato se je Nikrmana odločila, da del nesveta preseli drugam. Najprej se je spomnila na temačno Zemljo, zato je tja poslala nekaj zvezd in zlatega orla, da bi ji poročal, kako se je vse obneslo. Ko se je orel vrnil nazaj k Nikrmani, ji je povedal, da je kljub zvezdam na Zemlji še vedno pretemno, zato je tja poslala še luno. Ker je bilo na Zemlji še vedno pretemno, je poslala tja še sonce. Kmalu zatem so na Zemljo odšli še teţki oblaki, ki so tako namočili del Zemlje, da sta tam nastali reki Soča in Idrija, ostale reke in še veliko jezer in izvirov. Strele iz oblakov pa so na Zemljo naselile še ogenj. Ko je bilo na delu Zemlje dovolj vode, je Nikrmana tja napotila še bele oblake, ki so bili polni semen najrazličnejših rastlin. Da bi se uspešno posejale, pa je Nikrmana poslala tja še vetrnega duha, ki je močno razpihal oblake. Kmalu zatem je Zemlja postala zelena in poraščena in Nikrmana je lahko naselila na Zemljo vse vrste ţivali. Na koncu je na Zemljo poslala še dva para ljudi, ki sta nanjo prispela na rdečem oblaku, prvi par je pristal nad današnjim Vogrinkom, ker pa je veter močno zapihal, je drugi par oblak odnesel čez Trebušo, kjer sta končno lahko izstopila. Potomce teh dveh parov še danes najdemo okoli Vogrinkov in nad dolino Kanomlja (Medvešček, 2018, str.

299).

11 2.2.1 Brat je drevo, moja sestra pa reka

Na tem mestu bom citirala Joţeta Pepota Breščaka, ki je Medvešku razloţil, zakaj si staroverci niso upali sekati hrastov. Joţe:… »Stari Lukač, ki je imel kmetijo na samem, je od starega očeta slišal, da ima vsak posameznik v naravi svoj hrast in da so se jih prav zato bali sekati. Zgodilo bi se namreč lahko, da bi posekali prav svojega, posledično pa bi v hipu umrli.

Z njim pa tudi posameznikov zduhec, ki bi odšel v jamo Bezino, kjer ţivijo le izgubljeni zduhci, spremenjeni v črne kače« (Medvešček, 2018, str. 188).

2.2.2 Zduhec metulj Jožeta Pangerca

Zelo zanimiva je tudi pripoved Joţeta Pangerca, ki Pavlu Medveščku razlaga o svojem zduhcu. Vsak človek naj bi po staroverskem verovanju imel svojega zduhca, ki naj bi ga našel v ţivalih ali pa celo v rastlinah. Zduhec naj bi bila duša njegovega prednika. Staroverci naj bi si na smrtni postelji zaţeleli, kaj bi radi bili v naslednjem ţivljenju. Ko so umrli, je njihov zduhec zapustil telo in odšel v novo telo, bodisi človeško bodisi ţivalsko, npr. ptico, metulja, kozoroga. Joţe je povedal, da ko je bil še otrok, je nekega lepega dne leţal pod domačo hruško in gledal v njeno krošnjo, nato pa zagledal čudovitega metulja. Metulj si je dolgo grel krila na soncu in Joţetu se je zazdelo, da mu metulj govori »Oba sva eno«. Nato je metulj odletel. Ko je Joţe to povedal svojemu dedku, je metulj postal njegov zduhec. Z metuljem se je nato pogovarjal celo ţivljenje in ga spraševal za nasvete. Joţe pravi, da ga je prav zduhec rešil pred smrtjo na fronti. Ko je nekega dne sedel pred barako in čistil oroţje, je na bliţnjem drevesu zagledal svojega metulja. Odšel je proti njemu in se obenem spominjal domače hruške. Ko se ga je hotel dotakniti, pa je metulj odletel in ravno takrat je tako močno počilo, da ga je vrglo na tla. Ko se je dvignil, je videl, da so bili vsi njegovi »kameradi« pred tisto barako mrtvi. Ubila jih je italijanska granata (Medvešček, 2018, str. 443).

2.2.3 Močeradi napovedujejo letino

Zanimiva je tudi zgodba o tem, kako so nekoč staroverci s pomočjo močeradov napovedali, kakšna bo tisto leto letina in koliko bo padavin. Zgodbo je Medveščku zaupal Joţe Sedevčič.

Joţe je v pogovoru s Pavlom Medveščkom, povedal, da po ljudskem izročilu navadni močerad pripada vplivom ozvezdja Močerad. Njegova moč naj bi se kazala v njegovih

12

rumenih lisah, na lise pa naj bi vplivalo omenjeno ozvezdje. Ko so se spomladi močeradi začeli prebujati in prihajati na plano, so nekateri staroverci našli sedem močeradov in so jih uporabili za vedeţevanje, pa tudi za zdravljenje. Joţe je od pripovedovalca slišal, da naj bi pri Podlaškem kalu stala gladka skala, na kateri naj bi bilo narisano ozvezdje Močerad. Nanjo so staroverci poloţili sedem močeradov, na vseh sedem zvezd. Ko so močerade poloţili na omenjeno skalo, naj bi iz nje prebrali letno napoved padavin, kakšna bo letina na poljih in koliko bo v tistem letu neurij. Potem pa so vseh sedem močeradov uporabili še za zdravljenje ljudi in ţivali. Joţe pa je pozabil, kako so se ravnali po močeradovem ozvezdju na nebu, ker je vse povedano slišal od drugih pripovedovalcev. Nazadnje naj bi ta obred opravili okoli leta 1910 (Medvešček, 2018, str. 403).

2.3 Staroverska svetišča v Posočju

Sedaj bom posvetila nekaj besed najpomembnejšim svetiščem starovercev in konceptu

»tročan«. Babja jama je najpomembnejše staroversko svetišče, ki ga bom podrobneje opisala tudi v nadaljevanju. Skupaj z Jazbenkom in Jelenkom tvori tročan. Tročan je za staroverce zelo pomemben termin. Njegov pomen je Janez Strgar, ki je bil eden poslednjih starovercev, naposled le zaupal Pavlu Medveščku. Razloţil je, da se je tročan uporabljalo povsod v vsakdanjem ţivljenju, ne samo pri gradnji svetišč, pač pa tudi pri gradnji bivališč, urejanju vrtov in njiv in pri postavitvi predmetov. Tročan naj bi bil tudi ţivljenjska moč oz. energija, ki je bila prisotna vsepovsod. To je bilo verovanje v trojnost, na primer v povezavo med tremi območji, tremi gorami ali tremi rastlinami. Če so bili deli narave postavljeni v tročan, naj bi začele delovati energije, ki so imele dober učinek tako na ljudi in ţivali kot tudi na naravo.

Točke, ki so povezovale ta tročan, pa so bile izrednega pomena in so imele tudi magično moč (Medvešček, 2018, str. 15).

Arheologinja dr. Alja Ţorţ je na podlagi arheološko-psihološkega eksperimenta razvila teorijo, zakaj bi lahko bile jame tako pomembne za naravoverce, ki so jih uporabljali predvsem za svoje obrede in čaščenje. Za naravoverce krog rojstvo – smrt – ponovno rojstvo predstavlja smisel ţivljenja. Na podlagi eksperimenta je avtorica prišla do sklepa, da bi lahko jama v tem primeru pomenila nek tranzicijski prostor ponovnega rojstva, to naj bi bila maternica. Z antropološke perspektive, pravi avtorica, ima jama, s cikličnimi lastnostmi, v kateri se ravnovesje odvija samo po sebi, značilnosti tranzicijskega prostora. V njej naj bi se torej nahajala in pretakala dobra ţivljenjska energija in tako je jama simbol in poosebitev

13

krogotoka ţivljenja (Ţorţ, 2016, str. 242). Tranzicijski pomen pa imajo lahko tudi drugi sestavni deli pokrajine, ki so bili za naravoverce prav tako pomembni. To so npr. ribniki, izviri, soteske, pa tudi kamni. Glavna značilnost, ki povezuje te prostore med seboj, je oblika, ki spominja na maternico, in pretakanje čiste vode. »Voda je tista naravoverska ţivljenjska energija, katere kroţenje omogoča ţivljenje« (Hren in Petrič, 2019, str. 85). »Čista voda omogoča tako rojstvo ţivih bitij kot tudi plodnosti polj« (Hren in Petrič, 2019, str. 85).

2.3.1 Babja jama

Kot sem omenila, so bila tudi svetišča starovercev postavljena v tročan oziroma razpršena na nekem območju, vendar so se nahajala v treh točkah, ki so tvorile trikotnik. Babja jama je torej najpomembnejše svetišče, ki skupaj z Jazbenkom, breznom pri Kalu nad Kanalom in vrhom Jelenk sestavlja veliki trikotnik oziroma veliki tročan. Obstajajo pa tudi tri točke pred Babjo jamo, ki pa naj bi sestavljale majhen trikotnik – oziroma mali tročan. Ena se nahaja pred vhodom v Babjo jamo, druga je pomembna skala v obliki polţa, ki pa je bila uničena ob gradnji ţeleznice okrog leta 1902, zadnja točka pa je tako imenovani kotel pod Pršem, ki ga je izdolbla deroča voda (Medvešček 2018, 14). Med temi tremi točkami naj bi se nahajale dobre sile, staroverci pa so s tega območja pobirali različne kamne in jih nosili drugam. Pavel Medvešček v dokumentarnem filmu Jelenk – sveta gora starovercev pove, da so kamenje s tega območja polagali pred hišo ali hlev, da so odganjali zle duhove. Za kamne iz Babje jame, ki so jih staroverci prinesli domov, pa so verjeli, da jim prinašajo zdravje in plodnost. Za nekatere kamne so menili, da so ţe izgubili svojo moč, tiste so odnesli nazaj v Babjo jamo in nabrali nove. Če je kamenček iz jame imel luknjico, so si ga obesili okrog vratu in verjeli, da jih varuje pred strelami (Sterle, 2008).

Svetišče Babja jama je bilo za staroverce pomembno iz več razlogov. Eden od njih je bil tudi ta, da je bila Babja jama dom »dobre, bele« kače. Staroverci so belo kačo častili, saj je bila zanje sveto bitje in naj bi po izročilu ţivela čisto na dnu Babje jame. Staroverci so bili prav tako prepričani, da to kačo hranijo netopirji, tako da ji nikoli ni treba zlesti iz jame, zato je tudi nihče nikoli ni videl. V jami naj bi stal tudi okrogel bel kamen, ki so ga imenovali kačja glava. Kamen se je močno svetil, saj so ga staroverci gladili z rokami in tako od njega prejeli posebno energijo, ki jih je potem ščitila pred hudim. Staroverci pa so prav tako vsako pomlad v jamo nosili različna semena in upali, da bo naslednje leto dobra letina. Iz Babje jame pa naj

14

bi tudi vzeli netopirjeve iztrebke in jih raztrosili po svojih njivah, saj so iztrebki netopirjev dobro gnojilo (Medvešček, 2018, str. 441).

Babja jama je starovercem sluţila tudi kot obredni kraj. Medvešček meni, da naj bi se v jami oz. pred jamo odvijalo več različnih obredov, vendar se znanje o njih ni ohranilo. V izročilu se je ohranil le obred umivanja. Staroverec je odšel v Babjo jamo, kjer si je najprej umil roke, nato je šel preko jame v kotel in si tam ponovno umil roke in obraz. Nato je stopil do reke Soče in si slekel zgornji del, nato pa si je zopet umil roke, obraz in zgornji del telesa. To naj bi počeli tako moški kot ţenske, z edino razliko, da so ţenske to počele na skrivaj, ko so moški ţe odšli (Sterle, 2008).

Štefan Bucinov, domačin iz Drage, je Pavlu Medveščku zaupal tudi zgodbo o kresovanju ob Soči, ki jo je slišal po ustnem izročilu. Ob spomladanskem enakonočju so se fantje z obeh bregov Soče v bliţini Babje jame dogovorili, da bodo na obeh bregovih naenkrat zakurili kresova, ki pa sta bila vedno postavljena v ravno črto. Kres je moral vedno priţgati najmlajši fant. Kraj kresovanja naj bi vsako leto zamenjali, ker naj bi ogenj, priţgan ob enakonočju odganjal bolezni in zle duhove. Kresa ob enakonočju niso zakurili zato, da bi ga preskakovali in se ob njem zabavali, pač pa zato, da so fantje navzkriţ metali goreče palice čez reko, tako da je nad Sočo nastal ognjeni lok. Palice so metali, dokler kresova nista ugasnila. Ko je kres ugasnil, so fantje prešteli kamenčke in tako vedeli, koliko ognjenih palic je padlo v Sočo.

Število kamenčkov naj bi napovedalo, kolikokrat v letu bo reka Soča tako narasla, da ne bo prehodna. Kresova ob reki naj bi zadnjič zakurili pred prvo svetovno vojno, po vojni pa je obred šel v pozabo (Medvešček, 2018, str. 299).

Pavel Medvešček je iskal Babjo jamo od leta 1960 pa vse do leta 2006 in bil neuspešen.

Veliko domačinov naj bi za jamo slišalo, vendar nihče ni vedel, kje naj bi se nahajala.

Medvešček je bil prepričan, da domačini o njej vedo veliko več, vendar niso ţeleli ničesar razkriti. Prav tako ni vedel, kaj je razlog za njihovo nezaupanje, saj tudi o tem niso ţeleli nič povedati. Nekateri so mu celo ţeleli dopovedati, da je pridobil napačne podatke in da se ta jama nahaja nekje čisto drugje, kot je sam sklepal, da se. Nekateri so ga verjetno nalašč ţeleli odvrniti od jame, nekateri pa so jo zamešali z jamo, ki se nahaja ob gozdni poti v bliţini sv.

Jakoba. Proti koncu leta 2006 je Medvešček ob strugi potoka Skalnika, ki teče med Skalami in Krestenico, po naključju srečal znanca, ki je stanoval v Plavah, in ga povprašal o Babji jami.

Na Medveščkovo presenečenje je vedel povedati veliko o jami, saj jo je v svoji mladosti tudi sam večkrat obiskal. Tako sta se dogovorila, da mu jo pokaţe, in določila celo datum,

15

19.7.2007. Na ta dan je Medvešček končno odkril dolgo iskano jamo in s tem odkritjem se je razrešilo vprašanje območja tega verovanja (Medvešček, 2018, str. 331,332).

Na ţalost je staroverce pregnalo krščanstvo, stara vera se je ohranila večinoma pri posameznih moških, ki se niso nikoli poročili in so se skrbno drţali svojih navad in vrednot, pa tudi ti so naposled umrli. Danes ni ţivega več nobenega »pravega« staroverca. Ostale so le še pripovedi. Babja jama pa je ostala, in če ne drugega, je danes postala ena od pogosto obiskanih destinacij, predvsem zato, ker se nahaja v bliţini zelo priljubljene turistične točke, Mosta na Soči. Obiskovalce zanima energija, ki jo oddaja kraj, in njegova zgodovina. Številni obiskovalci, ki pridejo pogledat jamo, pa si privoščijo tudi malo »skrivnostnosti«, si tako kot naši predniki v jami umijejo roke in se na energetskih točkah na tem kraju spomnijo starovercev.

2.3.2 Jazbenk

Jazbenk je brezno blizu Kanalskega vrha na Banjšicah na levi strani Soče nad Kanalom.

Staroverci naj bi verjeli tudi v boţanstva v podzemnem svetu, ki so jih ţeleli obdarovati. V ta namen je sluţilo brezno Jazbenk, eden najpomembnejših daritvenih krajev slovenskih starovercev na tem območju. Medvešček v dokumentarnem filmu »Jelenk – sveta gora starovercev« pove, da so v brezno ljudje metali pridelke in predmete, ker so verjeli, da bodo daritve osrečile podzemno boţanstvo in da bo zato dobra letina. V času suše pa so v to brezno zlivali tudi vodo, da bi jim kasneje boţanstvo povrnilo uslugo z deţjem, če pa tudi po daritvi ni bilo deţja, so zakurili kres, ker naj bi ogenj ogrel boţanstvo, ki je ţivelo v breznu (Strle, 2008). Tisti staroverec, ki se je odšel na »pot darovanja«, se je najprej odpravil k Jazbenku, potem je odšel do skale Vogence ali Bogence in tam daroval brinovo vejico ali pa črtasti prodnik, ki ga je prinesel od Soče, darovanje naj bi prineslo zdravje in moč. Po darovanju pa se je odpravil na goro Jelenk (Sterle, 2008).

V knjigi »Iz nevidne strani neba« je zapisano ljudsko izročilo, kako naj bi nastali Belo brdo, Jelenk in Jazbenk. Na prvi lunin mrk, 1000 let po koncu tretjega sveta naj bi prasila Nikrmana na novo začela urejati Zemljo in nebo. Na nebu je nastala velika gneča tik pod oblaki, saj so vse zvezde ţelele imeti dobro vidno mesto in so se zato večkrat tudi prerivale. Ob enem izmed trkov zvezd je zvezda Velikega jazbeca porinila zvezdo Malega jazbeca, ki je zletela proti Zemlji. Goreča zvezda je trčila v Zemljo na ravnico in tako je nastalo ogromno brezno, ki mu

16

še danes rečejo Jazbenk. Goreče delce zvezde pa je odneslo na levo in desno stran, kjer sta nastala Belo brdo in Jelenk (Medvešček, 2018, str. 397).

2.3.3 Jelenk

Jelenk je eden izmed večjih vrhov v okolici Gorice. Na vrh vodi prijetna sprehajalna pot, razgled z vrha pa je lep in ga tudi obišče kar nekaj planincev oziroma sprehajalcev. Jelenk je imel za staroverce prav poseben pomen. Bil je namreč sveta gora, na katero so romali. Smer, po kateri so hodili in ki je označevala posvečeno pot, so označevali kamni različnih oblik, ki so jim rekli jeglični kamni. Ti kamni naj bi tudi označevali Nikrmanin krog (Medvešček, 2018, str. 114).

Ime naj bi vrh dobil po zlatem jelenu, ki je nekoč ţivel na gori. Zgodbo o jelenovem duhu je Medveščku zaupal Janez Humar, Janezu pa njegov prijatelj, krivolovec. Na vrhu gore Jelenk naj bi ob sončnem vzhodu pohodniki vedno videli ogromnega jelena, ki naj bi se svetil kot samo zlato. Nekateri pa so ga videli samo ob sončnem zahodu. Vsi so verjeli, da gre za sveto sončno ţival. Prišel je lovec, ki je verjel, da je jelen iz zlata, in ga ustrelil s puščico. Ko je jelen padel na tla, je gora zagorela, njegove kosti pa so se pogreznile globoko v apneno skalo, kar naj bi bilo še danes vidno pod vrhom Jelenk. Lovec se je ob strelu jelena s puščico spremenil v kamen, ki še vedno stoji pod vrhom gore. Tako je gora dobila ime Jelenk oz.

Jelenova gora. Tisti staroverci, ki so verjeli, da jelenov duh še vedno ţivi na vrhu gore, so jo častili kot svetišče, saj naj bi jelen varoval celoten prostor. Nekateri staroverci so celo trdili, da ob kresnih večerih vidijo na gori jelenovo meglico, ki naj bi potem izginila v smer Jazbenka (Medvešček, 2018, str. 407).

2.3.4 Belo brdo

Od Kanalskega vrha proti Luţarjem, med hriboma Golek in Belo brdo, se v gozdu nahaja še eno naravno svetišče, kjer so nekoč staroverci častili Belo boţanstvo. Pavel Medvešček v dokumentarnem filmu »Jelenk – sveta gora starovercev« pove, da je svetišče še vedno ohranjeno, vendar je uničen oltar, kjer so častili boţanstvo. V ljudskem izročilu se je ohranilo znanje, da so tisti, ki so uničili oltar, umrli za črno kugo, njihovi potomci pa naj bi bili neplodni. Staroverci naj bi svetišče obiskali na določen jesenski dan in tu opravili daritveni

17

obred za dobro letino (Sterle, 2008). Obred je potekal tako, da so na skalo poloţili tri povezane veje, pod katere so polagali daritve, razbili kokošje jajce, razlili petelinjo kri, posuli ajdo in rţ in polili mlado vino. S tem obredom naj bi preprečili, da bi se jim pokvarila nova letina (Sterle, 2008).

2.3.5 Belinov vrh

Za začetek bi ţelela podati citat iz knjige »Iz nevidne strani neba«, in sicer pripoved Antonije Faletič o Belinovem tronu (Medvešček, 2018, str. 106).

Od starejših ljudi sem pogosto slišala pripovedovanja o Belinovem tronu, ki stoji nekje visoko nad Volčami. Če se ne motim, so tistemu mestu rekli Na Jakobu ali nekaj podobnega. Kraj ima neverjetno zdravilno moč, sicer Belin tam ne bi imel svojega trona, kjer je davno od tega zdravil ljudi in ţivali ter tam tudi ţivel. Čeprav Belina ţe dolgo ni več, ljudje vseeno še vedno hodijo k njegovemu tronu po zdravje, ki ga tudi dobijo. Poznala sem pastirja, ki je tako zbolel, da ni mogel hoditi, zato so ga pastirji iz okolice odnesli na tisti kraj. Tam je bil nekaj dni, domov v Ravne pa je prišel sam. Takrat je bila navada, da so ljudje v zemljo ob tron v zahvalo zapičili jesenove truje različnih velikosti. Truj pa naj bi pri zdravljenju uporabljal tudi Belin, saj ima peto moč. K Belinovemu tronu so takrat hodili s tolminske in beneške strani, pa tudi od drugod. Po drugi svetovni vojni pa so nanj skoraj pozabili, zato tja gre le še redko kdo.

Citat sem dodala, ker je dober primer pripovedk iz knjige, prav tako pa opisuje lokacijo Belinov vrh in pove, kdo je bil Belin in zakaj je bil za ljudi pomemben. Pripovedke namreč pravijo, da so staroverci še pred vojnama na vrhovih v okolici Očne postavili velike bele kamne. V pripovedih se na ţalost ni ohranil razlog, zakaj so bili kamni postavljeni na ta mesta, vendar pa se je ohranila pripoved o Belinu (Medvešček in Podobnik, 2006, str. 51).

Prav tako so še nedavno za Belinov vrh vedeli večinoma le domačini, njegov obstoj pa se je tudi med njimi počasi zabrisoval.

Belinovo leţi na zahodnem pobočju vrha Jelenk oz. pod Počivalom, kjer naj bi tekel izvir zdravilne vode. Pripovedi pravijo, da sta na tem območju ţivela dva zdravilca in vsak od njiju naj bi ţivel v svoji lastni hiški in imel svoj izvir, ki naj bi bil napeljan iz tistega zdravilnega izvira na Počivalu. Eden od teh dveh zdravilcev je bil Belin, ki naj bi bil ubit med turškimi vpadi, ime območja pa je ostalo takšno, kot je (Medvešček, 2018, str. 395). Prav tako Belinov vrh ni označen na skoraj nobenem zemljevidu, zato ga je precej teţko najti.

Belinovo ni neka gora ali vrh, ampak le nekaj metrov nad okolišem dvignjeno mesto, kjer naj bi se nahajala zelo dobra energijska točka. To je bil tudi eden od razlogov, da je Belinovo tako pomembno za staroverce. Staroverci so imeli namreč svoje obrede oziroma svetišča vselej na

18

čimbolj kvalitetnih energijskih točkah, saj so energijsko silo takšnih destinacij uporabljali za svoje obrede, s katerimi so ţeleli učinkovati na okoliščine in potek dogodkov v druţbi in naravi. Vsak njihov obred je zahteval določeno količino energije. Zato so staroverci verjetno tudi na Belinovem vrhu energijo povečali še s postavljanjem kamnov in drugih pripomočkov, da bi se njihove ţelje res izpolnile. Če bi njihova svetišča stala na točkah, kjer je energija slabša, se njihove ţelje ne bi izpolnile (Medvešček, 2018, str. 298).

Na tem mestu bi rada omenila, da se nad Belinovim razprostira eden izmed malo bolj znanih vrhov, Očna, na katerem še danes ostajajo razvaline cerkve sv. Florjana, ki pa so skoraj neopazne. Precej nenavadno je, da so se kristjani odločili postaviti cerkev na tako zakotnem kraju, vendar bi lahko bil razlog ravno to, da je bil sosednji vrh, Belinovo, za staroverce zelo pomemben. Naloga cerkve je bila torej spreobrniti staroverce od Belina k Florjanu, od staroverstva k krščanstvu (Florjančič, 2016). Kljub prizadevanju krščanstva se je znanje o Belinu ohranilo, na ţalost pa skrivnosti kamnov na tem območju še vedno ni mogoče razvozlati, saj se je okolica precej spremenila in je zato veliko teţje raziskovati to mesto. Še vedno pa je prisotna energija na kraju, ki vabi obiskovalce h globokem premišljevanju in k negovanju svojega duha.

2.3.6 Mrzli studenec

Greben Kobariškega Stola je velik rezervoar dobre in čiste vode, ki se po večini izteka ravno na kobariško stran, zato je v Kobaridu kar precej izvirov (Hren in Petrič, 2018, str. 173). Ko je raziskovalec in geomant Joţe Munih preučeval izvire, je slišal pripoved domačinke o posebnem izviru, katerega voda naj bi bila posebej zdravilna za oči. Pripoved se mu je zdela izredno zanimiva, zato se je odločil, da poišče ta zdravilen izvir. Z nihalom se je podal k izviru, ki ga je odkril leta 2001, in ugotovil, da je v tej vodi res prisotna močna energija in da poudarjeno deluje na področje oči. Mrzli studenec je torej imel res dober energijski naboj.

Staroverci naj bi ga častili, preden so v Kobarid prišli kriţarji in njihov izvir zasuli. Ko je Munih izvir odkril, je bilo območje, kjer se je nahajal, opuščeno in ţe nabito z raznimi odpadki. Munih je prosil za pomoč občino Kobarid, ki je bila pripravljena pomagati raziskovalcu, in tako se je območje uredilo in tudi očedilo. Znova so postavili energijski krog, v katerem so posadili drevo, tako da lahko danes vsak, ki si to zaţeli, počasti izvir in drevo, se spomni naših prednikov in s tem izrazi svoje občudovanje do narave. Joţe Munih je sam nabral kamne za energijski krog, ki jih je našel v reki Nadiţi (Hren in Petrič, 2018, str. 174).

19

Od leta 2017 se vsako leto v Kobaridu pri Mrzlem studencu zberejo raziskovalci, arheologi, zgodovinarji in staroverski navdušenci ter priredijo celodneven simpozij na temo staroverstva, na katerem so opisani tudi dogodki iz leta 1331, ki so se zgodili pri Mrzlem studencu.

Simpozij leta 2017 pa je bil tudi uradna otvoritev Mrzlega studenca. Prav tako je Občina Kobarid pred tremi leti oznanila, da si je mogoče natočiti vodo zdravilnega izvira pri kamnu in hiški na lokaciji pri Mrzlem studencu, ki naj bi bil od glavnega trga Kobarida odmaknjen le pribliţno sto metrov (Društvo Slovenski staroverci, 2017).

20 3 Obiskovalci naravnih staroverskih svetišč

Da bi lahko razumeli motive obiskovalcev za obisk naravnih svetišč, moram za začetek razloţiti nekatere pojme.

3.1 Turizem

Za besedo turizem se uporablja ustaljena francoska beseda tour, ki pomeni kroţno potovanje oz. premikanje. Iz te besede so kasneje nastale še besede turist, turistično, turizmologija itd., ki jih uporabljamo, ko govorimo o dogodkih in postopkih v turizmu (Veljković in Colarič, Jakše, 2014, str. 25). Problem pri definiranju turizma nastane zato, ker je turizem heterogen pojav, zato se ţe nekaj časa v nastajajoči vedi o turizmu izmenjujejo predlogi različnih avtorjev, kakšno definicijo termina turizem izbrati. Dobra definicija turizma mora vključiti fenomene, ki se pojavljajo kot rezultat socialne in ekonomske narave turizma, in odnose, ki jih ti fenomeni ustvarjajo (Veljković in Colarič, Jakše, 2014, str. 23).

Mednarodno zdruţenje znanstvenih turističnih strokovnjakov je leta 1954 sprejelo definicijo, ki pravi, da je turizem »skupek odnosov in pojavov, ki izhajajo iz potovanja in bivanja na nekem kraju, če obiskovalec s tem bivanjem ne ustvarja svojega stalnega prebivališča ter če bivanje ni povezano z opravljanjem gospodarske (pridobitne) dejavnosti.« (Veljković in Colarič, Jakše, 2014, str. 23). Definicija Svetovne turistične organizacije pa pravi, da so

»turizem aktivnosti, povezane s potovanjem in z bivanjem oseb izven običajnega ţivljenjskega okolja za ne več kot eno leto zaradi zabave, poslov in drugih motivov«

(Veljković in Colarič, Jakše, 2014, str. 25).

Glede na to, da je turizem zelo razvejan, inkluziven in dinamičen pojav današnjega časa, je teţko najti kriterije, na podlagi katerih bi naredili dobro in trajno razvrstitev vseh njegovih pojavnih oblik. Turizem ima številne in sestavljene oblike, zato ga je teţko razdeliti na različne veje, kljub temu pa je poznavanje različnih oblik turizma pomembno, predvsem zato, da laţje razumemo vlogo, ki jo ima ekonomija pri pripravi turističnega izbora, pa tudi zato, da razumemo motive posameznikov, za obisk določenih destinacij (Veljković in Colarič, Jakše, 2014, str. 31). Za to nalogo je najpomembnejše razumevanje eko turizma, romanja in duhovnega turizma.

21 3.2 Eko turizem

Eko turizem se danes pojavlja kot izbirna oblika turizma, razvil se je predvsem na podlagi zviševanja trţnih cen naravnih turističnih atrakcij in tudi vseh drugih kulturnih specifičnosti, ki spremljajo potek turistične aktivnosti. Eko turizem se izvaja tam, kjer so primerni prostori v naravnem okolju, kjer je ohranjena privlačna narava, npr. izviri, jezera itd. Ponavadi so to tudi zaščitena območja, kot so naravni parki, npr. Triglavski narodni park. Eko turisti so motivirani, da se naučijo nekaj novega o naravnem okolju in se nauţijejo lepote narave. Eko turizem ljudi uči o drugačnem odnosu in obnašanju turistov in obiskovalcev do okolja in narave, predvsem pa se zavzema za bolj človeški pristop, duhovno obogatitev posameznikove osebnosti in efektiven odnos do naravnih turističnih vrednot (Veljković in Colarič, Jakše, 2014, str. 37).

3.3 Romanje

Turizem je močno povezan tudi z religijo. Romanje je višek verskega turizma in pomeni potovanje vernikov v sveti kraj. Primer romanja je romanje muslimanov v Meko, sveti kraj Islama, v Sloveniji pa krščanski romarji obiskujejo slovensko narodno svetišče, baziliko Marije Pomagaj na Brezjah, ali pa prehodijo eno od romarskih poti, torej Emino romarsko pot, Marijino in Martinovo romarsko pot ali Jakobovo pot, ki jih na koncu pripelje na najbolj priljubljen evropski romarski cilj, grob svetega Jakoba v Santiagu de Compostela v Španiji (Veljković in Colarič, Jakše, 2014, str. 39). Tu bi rada omenila, da slovenski staroverci niso romali v oddaljene kraje, pač pa so se drţali svojega stalnega okolja, kjer so si v neposredni bliţini našli naravna svetišča, ki so jih potem tudi redno obiskovali. Razlog za to pa je verjetno v tem, da so imeli povečini vse, kar so potrebovali, doma, v naselju, kjer so ţiveli, saj so si pridelovali hrano in potrebščine sami in si niso mogli privoščiti, da bi se jim v času njihove odsotnosti kaj pripetilo. Od narave so bili odvisni, od narave je bilo odvisno, ali bodo preţiveli.

Če se vrnemo nazaj k romanju, je treba omeniti, da so se romarski cilji v 21. stoletju zelo spremenili in niso vedno povezani z vero. Skupaj s sekularizacijo tako dobimo nove vrste romarjev, ki pa obiskujejo kraje, za katere menijo, da imajo vpliv na njihovo duhovnost in čustvenost. Primer današnjega romanja je torej obisk najvišje slovenske gore Triglav, obisk koncentracijskih taborišč v Auschwitzu, ali pa preprosto obisk grobov slavnih oseb. Kljub

22

temu, da se religije spreminjajo in z njimi tudi romarski cilji, bodo popotniki z duhovnimi cilji vedno obstajali (Veljković in Colarič, Jakše, 2014, str. 40).

3.4 Duhovni turizem

Na splošno je duhovnost v zadnjem času pomemben predmet raziskovanja na druţbenem in poslovnem področju. To je turistični industriji dodalo novo dimenzijo, imenovano duhovni turizem. Posledično se je povečalo zavedanje in raziskovalno zanimanje za tematsko področje duhovnega turizma. Duhovni turizem je razširil konvencionalni koncept »teţje kot je potovanje, boljša je nagrada«, na širši koncept ţelje po osebni spremembi, olajšanje dolgočasnega vsakdana in navdušenje nad boţansko naravo. Duhovni turizem ni povezan z nobeno posebno vero. Razlikuje se od romanja. Duhovni turizem je povezovanje telesa, uma in duše, medtem ko je romanje iskanje blagoslova od Boga na podlagi verskih prepričanj ter doseganje odrešenja. Duhovni turizem pa je potovanje z namenom, da bi našli globlji pomen in smisel svojega ţivljenja. Dvignil naj bi človekovo fizično, duševno in čustveno energijo. Z duhovnim turizmom naj bi človek razvijal, vzdrţeval in izboljšal telo, um in svojega duha.

Zato lahko duhovni turizem opredelimo kot romarsko potovanje, da bi pridobili razsvetljenje, hkrati pa se tudi zabavali in izobraţevali in pustili svoje sledi v svetu, domov pa odnesli spomine (Sharma, Verma in Bora, b.d.).

3.5 Neopoganstvo

Skupine, ki častijo naravo in se po njej poskušajo ravnati, prav tako pa se veţejo na staroverske oz. predkrščanske tradicije, se začnejo pojavljati v drugi polovici 20. stoletja v zahodnem svetu. »Razmah organiziranih neopoganskih aktivnosti se zgodi v posebnem druţbenem kontekstu tistega časa, ki ga na Zahodu zaznamuje predvsem mladinska kontrakultura. Takrat se v splošnem iskanju alternativ obstoječi ureditvi druţbenega in kulturnega ţivljenja pojavijo tudi številna alternativna religijska in duhovna gibanja« (Črnič, 2011, str. 165). V nabor novih religijskih gibanj sodi tudi pojav neopoganstva (Črnič, 2011, str. 165).

Obstajajo neopoganske skupine s strogimi pravili za člane, ki morajo izpolnjevati jasno opredeljene pogoje, da lahko vstopijo v skupnost. Pogosto včlanitev v skupino spremlja tudi

23

poseben obred, ki je ponavadi formalen. Nekatere skupine pa so bistveno manj formalne in pogoji in delo v skupini niso jasno določeni (Črnič, 2011, str. 167). Večina neopoganskih skupin se zgleduje po mistični strukturi in veri predkrščanskih skupnosti, kot so npr. stari Slovani, Vikingi, Kelti, Veneti ali pa pri nas staroverci, in temu primerno prirejajo čimbolj podobna obredja. Nekatere skupine pa so bistveno manj ritualizirane in se starih verovanj le spominjajo in obnavljajo njihove vrednote.

Vrednote, ki jih ponavadi zagovarjajo takšne in podobne skupine, so neokrnjena narava, ţelja po samouresničitvi, iskanje spolne svobode, neodobravanje in nasprotovanje tradicionalnim religijskim institucijam ipd. To so razlogi, ki spodbujajo posameznike v današnjem času, da se vračajo k starim idealom (Črnič, 2011, str. 167,168).

Tako bi lahko tudi obiskovalce naravnih staroverskih svetišč razvrstil v različne kategorije.

Lahko namreč svetišča obiščejo iz samega zanimanja za slovenske staroverce, morda iščejo globlji, duhovni pomen, morda pripadajo kateri od neopoganskih skupin, ali pa so samo navdušenci nad lepo naravo, v kateri se ţelijo sprostiti, in bi jih lahko označili kot

»ekoturiste«.

24 4 Dojemanje narave včasih in danes

Naravo so nekoč dojemali kot neko višjo moč in so jo spoštovali. Najprej so bili nad njo osupli in pred njo prestrašeni, vendar so jo zato tudi cenili. Častili so rastline, pa tudi ţivali.

Tako spoštovanje narave obstaja še danes v nekaterih religijah, kot je na primer budizem.

Včasih je bila narava nekaj pozitivnega, povezanega, vse v njej je imelo svoje mesto in svojo vlogo (Ošlaj, 2000, str. 54).

Vendar pa se je človek postopno od narave začel vedno bolj oddaljevati. Sčasoma nismo bili več odvisni od naravnih sil, nanje smo lahko celo začeli močno vplivati. Naravne danosti so bile ponujene ljudem, da jih izkoriščajo po svoji potrebi. Nov val človekovih vplivov je sproţila industrijska revolucija konec 18. stoletja. Miselnost o brezmejnosti dobrin se je še bolj utrdila. Velik tehnični napredek, podprt z znanostjo, je omogočil ropanje neţivih in ţivih virov. »Izvoz« te revolucije v Ameriko, Afriko in Avstralijo je razširil roparsko uničevanje rastlinskega in ţivalskega sveta. Nevarnost negativnih posledic gospodarjenja z ţivim in neţivim svetom smo spoznali šele v naši informacijski dobi (Tarman in drugi, 1994, str. 19).

Človek je po eni strani ostal del narave, po drugi strani pa je postal njen oblikovalec in jo je materialno oblikoval, pa tudi izkoriščal in prepletal s svojimi kulturnimi dejavniki in civilizacijo (Strojin, 1999, str. 74). Ljudje smo včasih sobivali veliko bolj skladno z naravo in jo mnogo bolj cenili, kot jo danes. Kljub temu pa so se ljudje začeli zavedati pomena, ki ga ima narava za vsa ţiva bitja, zato so nastali koncepti, kot so trajnostni razvoj, globalne spremembe in ekološka kriza. Ko govorimo o ekološki krizi, bi lahko rekli, da gre predvsem za krizo našega odnosa do narave, v kateri in od katere ţivimo, kajti zaradi učinkov in napak našega ravnanja nastajajo problemi in degradacije okolja ali pa se stopnjujejo ujme. Tako kot si sami oteţujemo in skrajšujemo ţivljenje z neustreznim delom in ţivljenjem, je tudi z naravo: kvarimo jo in povzročamo dvojne posledice (Tarman in drugi, 1994, str. 135).

Človek se je začel počasi vračati k spoštovanju, ki ga je nekoč izgubil. Ljudje so se začeli zavedati tudi, kako močan vpliv ima narava na zdravje, zato so začeli iskati razne poti, da bi v naravi poiskali tisto, kar potrebujejo za zdrav ţivljenjski slog. Tudi pri nas imamo več primerov, ko ljudje mnoţično obiskujejo kraje, ki naj bi imeli zdravilno moč in kjer je moţno z več dejavnostmi pozdraviti najrazličnejše bolezni. Eden takšnih primerov so ravno zdravilni izviri in reke, pa tudi jezera, ki naj bi imeli čarobno moč. To pa ni edini primer uţivanja

25

»naravne zdravstvene medicine«. Ponavadi kot moč narave doţivimo zdravilne učinke ţe samo s sprehodom po naravi, na katerem poiščemo stik s samim seboj, si zbistrimo misli in se sprostimo. Vendar pa se kljub vsemu od naših prednikov razlikujemo po tem, da nimamo takšnega spoštovanja do narave, kot so ga imeli oni: velikokrat namreč takšna naravna okolja

»izboljšamo«, jim dodamo sijaj, da jih lahko prodajamo. Ob takih »zdravilnih naravnih znamenitostih« nastajajo turistične točke z vsem, kar sodi zraven.

Glede dojemanja narave kot pomočnice pri skrbi za zdravje ter glede ponovnega vračanja k njej pa moramo ugotoviti, da sodobni zahodni ljudje teh konceptov niso prevzeli od svojih prednikov, od starovercev ipd. Večina alternativnih znanosti je prišla k nam z Vzhoda in se nekako popačila v zahodni kulturi. Človek naj bi se po večini teh znanosti srečal s samim seboj, se posvetil sebi in svoji naravi, eden od primerov je na primer meditacija, pa tudi vedeţevanje, energetske točke, kjer naj bi napolnili svoje čakre ipd., kar je spet zelo podobno staroverstvu. A ker zahodne kulture ţe same po sebi temeljijo na drugačnih predpostavkah kot vzhodne, iz katerih te vede izhajajo, so ljudje velikokrat nezadovoljni, ker ne doseţejo ţelenih rezultatov, oz. rezultatov, ki so si jih predstavljali (Campbell, 2007, str. 20-45).

26 5 Empirični del

V empiričnem delu diplomskega dela sem ţelela raziskati, kakšni so motivi ljudi, ki obiščejo naravna staroverska svetišča, koliko so seznanjeni s staroverstvom v Sloveniji, kakšen odnos imajo do narave in kakšna je njihova duhovna oz. religijska izkušnja.

5.1 Cilji in namen raziskave

Moj cilj raziskovanja je ugotoviti, kakšen pomen imajo naravna staroverska svetišča za obiskovalce v današnjem času. Predvsem me zanima, kaj je razlog oz. motiv za njihov obisk svetišč in ali jim pripisujejo naravno energetsko moč. Zanimalo me je, ali jih obiskujejo le za zabavo in iz radovednosti, ali pa ima njihov obisk globlji – duhovni pomen. Zanimalo pa me je tudi, kako ljudje danes dojemajo naravo: jim pomeni le oddih v prostem času, ali pa ji pripisujejo posebno, energetsko moč in jo spoštujejo, podobno kot so to nekoč počeli staroverci.

5.2 Metoda zbiranja podatkov

V prvem delu raziskave sem predvsem pregledala literaturo oz. strokovne članke, si ogledala nekaj dokumentarnih filmov na temo staroverstva v Sloveniji in se osredotočila predvsem na knjigo Pavla Medveščka »Iz nevidne strani neba«. V drugem delu raziskave pa sem izvedla opazovanje brez udeleţbe, in sicer sem se odpravila na štiri lokacije na območju Posočja in Kobarida, kjer se nahajajo naravna staroverska svetišča. Moje štiri lokacije za raziskavo so bile Babja jama, ki se nahaja v bliţini Mosta na Soči, vrh Jelenk, ki stoji v bliţini Kanalskega vrha, Mrzli studenec v Kobaridu in malo manj znana lokacija Belinov vrh nad Volčami. Na lokacijah sem opravila vsega skupaj 13 polstrukturiranih intervjujev z obiskovalci naravnih svetišč. Intervjuji so potekali v ţivo na lokaciji in sicer med 13. in 14. avgustom 2021. Vsak intervju je bil posnet na mobilni telefon, kar sem kasneje spremenila v pisno obliko, zvočne posnetke pa sem izbrisala. Pri analizi intervjujev sem zaradi zasebnosti respondentov uporabila izmišljena imena. Polstrukturirani intervju je kvalitativna metoda, ki se mi je zdela primerna za takšno raziskovanje, saj gre za elastično tehniko pridobivanja ţelenih podatkov.

Respondente vodim do te mere, da lahko podajo bistvene informacije, hkrati pa jim s takim

27

intervjujem pustim dovolj prostora, da izrazijo svoje lastne misli in čustva, ki jih na začetku raziskave mogoče ne bi predvidevala.

5.3 Predstavitev raziskovalnega vzorca

Zaradi štirih lokacij so tako intervjuvanci razdeljeni v štiri skupine. Prva skupina je skupina obiskovalcev Babje jame. Prva respondentka Laura, stara 24 let, prihaja iz manjšega mesta, njena najvišja doseţena stopnja izobrazbe je dokončana splošna gimnazija. Drugi respondent, Jošt, star 26 let, prihaja iz večjega mesta in je dokončal 1. stopnjo univerzitetnega izobraţevanja. Tretja respondentka, Irena, stara 61 let, prihaja iz večjega mesta, njena najvišja dokončana izobrazba pa je 1. stopnja univerzitetnega izobraţevanja. Zadnji respondent na lokaciji Babje jame je Štefan, star 78 let, prihaja iz vasi in ima dokončano srednjo poklicno šolo.

Druga skupina je skupina obiskovalcev vrha Jelenk v Kanalu. Prvi respondent je Simon, star 26 let, prihaja iz vasi in ima dokončano splošno gimnazijo. Drugi respondent je Goran, star 30 let, prihaja iz mesta, njegova najvišja doseţena izobrazba je 2. stopnja univerzitetnega izobraţevanja. Tretja respondetnka je Martina, stara 56 let, prihaja iz manjšega mesta in ima dokončano 2. stopnjo univerzitetne izobrazbe. Zadnji respondent na Jelenku je Janez, star 71 let, prihaja iz vasi in ima dokončano srednjo poklicno šolo.

Tretja skupina sta dva obiskovalca, ki sta obiskala Belinov vrh. Prvi respondent, Miha, star 28 let, prihaja iz mesta in ima dokončano srednjo poklicno šolo. Druga respondentka, Daša, stara 31 let, prihaja iz vasi, njena najvišja dokončana izobrazba je 2. stopnja univerzitetnega izobraţevanja. Razlog, da sem na lokaciji izvedla samo dva intervjuja in ne štirih, je majhno število obiskovalcev v času mojega obiska.

Četrta skupina pa so trije obiskovalci Mrzlega studenca v Kobaridu. Prva respondentka, Tina, stara 25 let, prihaja iz vasi, njena najvišje doseţena izobrazba je končana splošna gimnazija.

Druga respondentka, Lara, stara 43 let, prihaja iz vasi in ima dokončano 2. stopnjo univerzitetne izobrazbe. Tretji in zadnji respondent, Jure, star 55 let, prav tako prihaja iz vasi in ima dokončano srednjo poklicno šolo. Pri Mrzlem studencu, v Kobaridu, sem prav tako imela namen intervjuvati štiri osebe, vendar je bilo na dan mojega obiska Mrzlega studenca tam zelo malo obiskovalcev.

28

Respondente sem izbrala naključno na lokaciji, odgovarjali so tisti, ki so imeli čas in voljo, odgovoriti na moja vprašanja. Zavedam se, da tako majhno število naključno izbranih intervjujev ne omogoča posploševanja na širšo populacijo, kljub temu pa mi njihovi odgovori nakazujejo določene smernice ter mi omogočajo vsaj pribliţno postaviti sklep in odgovoriti na vprašanja, ki sem si jih zastavila pred raziskavo.

5.4 Raziskovalna vprašanja

Raziskovanje sem izvedla tako, da bom v nadaljevanju analizirala raziskovalna vprašanja po petih sklopih. Prvi sklop se nanaša na razloge in motive za obisk kraja. Drugi sklop se nanaša na respondentovo poznavanje staroverstva v Sloveniji. Tretji sklop se nanaša na odnos respondenta do narave. Četrti sklop se nanaša na religijski in duhovni profil respondenta.

Zadnji, peti sklop pa se nanaša na demografske podatke vprašanih, ki sem jih predstavila zgoraj.

Raziskovalna vprašanja so torej sledeča: 1. Kaj je bil glavni razlog, za obisk staroverskega svetišča/kraja?; 2. Ali obiskovalci poznajo izraze staroverstvo, rodnoverstvo, naravoverstvo, (neo)poganstvo in ali kaj vedo o njihovih verovanjih?; 3. Kakšen odnos imajo obiskovalci do narave?; 4. Kakšna je njihova religiozna/duhovna izkušnja?

5.5 Rezultati in interpretacija

5.5.1 Babja jama

V prvem sklopu vprašanj, kjer so me zanimali motivi za obisk naravnega svetišča Babja jama, so vsi štirje respondenti odgovarjali precej podobno. Trije od štirih respondentov so povedali, da so sem prišli iz radovednosti, ker naj bi se tu nahajalo naravno svetišče starovercev. Prav tako so vsi trije respondenti bili na kraju prvič. En od respondentov, Štefan, pa je kraj obiskal ţe večkrat in sem prihaja predvsem za sprostitev in zato, ker naj bi bil kraj energetsko dober.

»Pridem k Babji jami nekajkrat na leto. Sem bil ţe zelo velikokrat, ne štejem več. Pridem sem, ker naj bi to območje veljalo za energetsko dobro« (Štefan, osebni intervju, 2021, 14.

29

avgust)¹. V prvem sklopu me je prav tako zanimalo, če so imeli obiskovalci kakršna koli pričakovanja glede duhovne izkušnje in če so kaj pomembnega odnesli oz. doţiveli ob obisku Babje jame. Odgovori so si bili tudi pri teh dveh vprašanjih precej podobni in sicer trije od štirih respondentov niso imeli posebnih pričakovanj glede duhovne izkušnje, eden pa je upal, da se bo »napolnil« z dobro energijo, ki jo odseva kraj. Vsem respondentom se je kraj zdel zanimiv in so menili, da je bil njihov izlet dober in poučen. »Ja, mislim, bilo mi je zelo zanimivo. Zelo ţivo sem si predstavljala, kako bi lahko tu staroverci imeli obrede. Kraj je res čudovit. Hecno je bilo tudi videti, da očitno nekaj ljudi še vedno poskuša obdrţati vero ţivo oz. se jo spominjati, saj je okrog jame postavljeno nekaj moţicev, kamnitih struktur, tudi cvetlični venček je stal tu« (Laura, osebni intervju, 2021, 14. avgust)².

V drugem sklopu vprašanj me je zanimalo, kakšno je znanje obiskovalcev Babje jame o slovenskih starovercih. Vsi respondenti poznajo ali pa vsaj pribliţno poznajo izraze staroverstvo, rodnoverstvo, naravoverstvo in (neo)poganstvo, prav tako so tudi vsi ţe slišali za slovenske staroverce, pribliţno vedo, v kaj so verovali in vedo, da je kraj, ki so ga obiskali, imel bistven pomen za staroverce na tem območju. »Sama spremljam Društvo slovenskih starovercev na druţbenem omreţju Facebook in večkrat kaj zanimivega preberem o staroverstvu in starovercih. Sem tudi prebrala Medveščkovo knjigo »Iz nevidne strani neba«

(Laura). Obiskovalce sem povprašala, če ima razlog, da prihajajo na ta kraj in njihovo početje tu kakšno poimenovanje. Vprašala sem tudi, če kakorkoli sodelujejo še s kakšno osebo ali več osebami, ki prihaja(jo) na ta kraj. Zanimalo me je tudi, če poznajo v povezavi s tem krajem (in podobnimi kraji) kakšno skupino. Pri teh vprašanjih skoraj ni bilo odstopanj. Trije respondenti so povedali, da okoliščina, zaradi katere prihajajo, nima imena; da kraj ponavadi obiščejo sami, z druţino ali prijatelji, vendar to, kar počnejo, nima poimenovanja. Tudi skupin, ki bi z nekim namenom hodile na ta kraj ali podobne kraje, po večini ne poznajo.

Laura je omenila Društvo slovenskih starovercev in povedala, da se ji zdi, da bi oni lahko tu prirejali kakšne obrede, ki bi lahko spominjali na obrede pravih starovercev. Štefan pa je rekel, da je okoliščina, zaradi katere prihaja na kraj, dobra energija, ter da včasih sem pride s prijatelji, skupaj pa se nato okopajo tudi v bliţnji Soči, vendar svojega početja ni označil za kakršenkoli obred.

V tretjem sklopu me je zanimalo, kakšen odnos imajo obiskovalci, ki sem jih intervjuvala, do narave. Vsem štirim respondentom se narava zdi pomembna, v njej se sprostijo in napolnijo z

1 Transkript intervjuja hrani avtorica

2 Transkript intervjuja hrani avtorica

30

novo energijo. »Narava mi pomeni veliko. Zelo jo cenim, saj menim, da ima vse, kar se zgodi v naravi, dober razlog in vlogo v vseh naših ţivljenjih. Poleg tega pa mi narava pomeni tudi nekakšen oddih od druţbe, sploh danes od kompleksne druţbe« (Laura). Vsi štirje respondenti prav tako veliko časa preţivijo v naravi, vsi so omenili, da hodijo na sprehode v gozd, v hribe, ob reke, Irena je omenila, da zelo rada vrtnari na svojem vrtu, Laura pa je omenila, da včasih v naravi tudi meditira in prakticira jogo. Respondente sem vprašala, če ima narava na njih kakšen poseben učinek in če menijo, da imajo nekateri kraji lahko posebne vplive na človeka.

Vsi so odgovorili, da čas, preţivet v naravi, nanje vpliva pozitivno, da se bolje počutijo, se sprostijo, da si izboljšajo imunski sistem. Prav tako so vsi mnenja, da imajo nekateri kraji lahko različne vplive na ljudi, ponavadi pozitivne, lahko celo zdravilne. »Seveda. Različni kraji imajo različne vplive. Niso vsi dobri, tam, kjer so se dogajale krvave bitke v preteklosti, je zagotovo zanič energija, ponekod pa dobimo tudi zdravilne energije, kot v nekaterih izvirih, rekah, jamah. Zato so tudi nekatere kapelice in cerkve postavljene na območja, kjer so imeli staroverci včasih svetišča. Ker je bila tam dobra energija. In potem tudi vidiš v kakšni brošuri za določen kraj in cerkev, da je na določeni strani cerkve dobra energetska točka« (Štefan).

V četrtem sklopu intervjuvance povprašam, če se imajo za religiozno ali pa duhovno osebo in če doma prakticirajo kakršnokoli obliko duhovnosti. Trije respondenti so odgovorili, da se nimajo za religiozne in posledično ne obiskujejo nobenih obredov, prav tako v preteklosti niso pripadali nobeni religijski skupini. Irena pa je povedala, da je ţe od svoje mladosti katoličanka in da redno obiskuje cerkev in sveto mašo. Dva od respondentov, Jošt in Laura, pa se imata za duhovni osebi in doma prakticirata meditacijo. Laura je celo omenila, da se poleg meditacije in joge ukvarja tudi s kristali in kuri palice svetega drevesa, ki so jih uporabljali budisti.

5.5.2 Jelenk

V prvem sklopu sta dva od respondentov povedala, da sta kraj obiskala prvič, razlog obiska pa je bila radovednost, ker sta slišala, da je bil Jelenk pomemben kraj za staroverce. Dva od respondentov sta na vrh odšla na pohod, poleg tega na Jelenku nista bila prvič. Trije od respondentov niso imeli posebnih pričakovanj glede duhovne izkušnje na kraju, Janez pa je rekel, da je upal, da bo začutil na vrhu kakšno posebno energijo in s seboj domov vzel kakšen kamen za spomin in za srečo. »Res ne morem prehvaliti teh čudovitih razgledov, ţe za to se

31

splača na vrh. Drugače pa moram reči, da se ne čudim, zakaj je bil Jelenk sveta gora starovercev. Res ima poseben čar« (Janez, osebni intervju, 2021, 14. avgust)³.

V drugem delu drugega sklopa so bili odgovori respondentov spet zelo podobni. Vsi so ţe slišali za izraze staroverstvo, (neo)poganstvo, naravoverstvo, prav tako so ţe slišali za staroverce in vsaj delno vedo, v kaj so verovali, tudi zavedajo se, da je bil Jelenk pomemben kraj za staroverce. »Slovenski staroverci so verjeli v duhove, zduhce, prasilo Nikrmano, razna boţanstva, ki so simbolizirala naravne sile. Zanimivi ljudje. Zanimiva zgodovina« (Goran, osebni intervju, 2021, 14. avgust)⁴. V prvem delu sklopa, ko sem obiskovalce vprašala, če ima okoliščina zaradi katere prihajajo kakšno poimenovanje in če poznajo kakšne skupine, ki z namenom hodijo na takšne kraje, pa so se odgovori respondentov močno razlikovali. Goran je povedal, da se okoliščina, zaradi katere prihaja, imenuje neopoganstvo, povedal je, da se zanima za staro vero in staroverce, naravo in vse, kar je povezano s tem, ni pa še slišal za kakšno posebno skupino, ki bi z določenim namenom hodila na kraj. Janez je rekel, da bi se lahko reklo, da roma na Jelenk, Martina pa je rekla, da bi se lahko tej okoliščini reklo enostavno pohodništvo in da sem hodijo organizirane pohodniške skupine, nekatere so povezane z staroverstvom, nekatere niso.

V tretjem sklopu, kjer me je zanimal odnos obiskovalcev do narave, so bili odgovori zelo podobni odgovorom tistih respondentov, ki so obiskali Babjo jamo: narava jim veliko pomeni, zanje je narava vir vsega, v njej se sprostijo in napolnijo z energijo. Prav tako so mnenja, da ima narava na njih pozitivne učinke in da imajo lahko tudi določeni kraji poseben vpliv na ljudi, ki je večinoma pozitiven ali pa celo zdravilen. »Narava je moja inspiracija. Narava je vse, kar je ţivo okoli nas. Brez narave nas ne bi bilo in nas tudi ne bo, če bomo nadaljevali z uničevanjem in smetenjem« (Goran). »Veliko hodim okrog, po raznih vrhovih, po raznih gozdnih poteh. Tudi moja hiša stoji blizu gozdne jase, moram prav dobro premisliti, kako bom uredil vrt, da mi ga ne uničijo škodljivci, da ne pridejo srne. Vendar kljub vsemu te ţivali spoštujem in jim ne ţelim škodovati« (Janez).

V četrtem sklopu respondenti povedo, da se nobeden izmed njih nima za religiozno osebo in se ne udeleţuje verskih obredov. Dva od respondentov se imata za duhovni osebi in se počutita povezana z naravo, doma pa ne prakticirata nobene oblike duhovnosti.

3 Transkript intervjuja hrani avtorica

4 Transkript intervjuja hrani avtorica

32 5.5.3 Belinov vrh

V prvem sklopu Daša pove, da je prvič obiskala Belinov vrh in da je prišla na kraj zaradi zanimanja za staroverce, Miha pa je kraj ţe večkrat obiskal in ga obiskuje redno zaradi tega, ker tam rad prakticira meditacijo. Prvič ko ga je obiskal, je bil obisk povezan z zanimanjem za staroverce. Pri vprašanju, če sta pričakovala kakšno posebno duhovno izkušnjo ob obisku kraja, sta oba odgovorila, da sta pričakovala, da bosta na kraju začutila posebno energijo.

Obema se je kraj zdel zanimiv, Miha pa je omenil, da se iz kraja vedno odpravi zelo sproščen.

V drugem sklopu Daša pove, da okoliščina, zaradi katere prihaja, nima posebnega imena, in da tudi ne pozna skupin, ki bi s posebnim namenom hodile sem; Miha je podal skoraj identičen odgovor. Prav tako kot obiskovalci pri Babji jami in na Jelenku sta oba ţe slišala za izraze staroverstvo, naravoverstvo, (neo)poganstvo in vesta kaj pomenijo, prav tako vesta, da je bil kraj, ki sta ga obiskala, pomemben za slovenske staroverce. »Staroverci so bili izjemno povezani z naravo in ţal mi je, da ni več takih naravovercev, kakršni so bili oni« (Miha, osebni intervju, 2021, 13. avgust)⁵.

Odgovori v tretjem sklopu so spet skoraj identični odgovorom obiskovalcev Babje jame in Jelenka, zato jih ne bom posebej povzemala.

V četrtem sklopu Daša pove, da se nima ne za religiozno ne za duhovno osebo, Miha pa se ima za duhovnega in doma prakticira meditacijo in jogo, poleg tega pa zbira tudi prodnike, s katerimi si doma prerokuje.

5.5.4 Mrzli studenec

V prvem sklopu respondenti razloţijo, da je bil razlog, da so obiskali Mrzli studenec, po eni strani radovednost zaradi starovercev, po drugi strani pa zanimanje za zdravilno vodo. Vsi trije so bili pri Mrzlem studencu prvič. Dva od respondentov sta povedala, da nista imela posebnih pričakovanj glede duhovne izkušnje ob obisku kraja, Lara pa je povedala, da je pričakovala, da se bo na kraju sprostila, spila malo izvirne vode in začutila energijo, ki jo oddaja kraj. Vsi trije so se na kraju spočili, Jure pa je odnesel tudi steklenico izvirske vode domov.

5 Transkript intervjuja hrani avtorica