PEDAGOŠKA FAKULTETA
GLORIA KOVAČ
VLOGA LUTKE PRI SPODBUJANJU PROSOCIALNEGA VEDENJA PREDŠOLSKIH OTROK
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
PEDAGOŠKA FAKULTETA PREDŠOLSKA VZGOJA
GLORIA KOVAČ
Mentorica: viš. pred. dr. HELENA KOROŠEC
VLOGA LUTKE PRI SPODBUJANJU PROSOCIALNEGA VEDENJA PREDŠOLSKIH OTROK
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
Zahvaljujem se svoji mentorici, viš. pred. dr. Heleni Korošec, da sem lahko pisala diplomsko delo pod njenim mentorstvom. Obenem se zahvaljujem tudi za vso strokovno pomoč in podporo.
Posebna zahvala gre tudi družini, ki me je vedno razumela, vame verjela in me spodbujala tekom izobraževanja od samega začetka.
Hvala tudi otrokom in strokovnim delavkam iz skupine Srnice, ker so bili del projekta ter so pripomogli, da smo ga izvedli v prijetnem in ustvarjalnem vzdušju. Hvala, da ste obogatili in
vodili projekt s svojim sodelovanjem, zanimivimi idejami, veseljem in iskrenostjo.
Zahvaljujem se tudi Vrtcu Ribnica, ki mi je omogočil izvedbo raziskovalnega dela.
Prav posebna zahvala gre tudi prijateljici Katji, ki mi je vedno nudila koristne nasvete in spodbudo, ko sem jo najbolj potrebovala.
POVZETEK
Diplomsko delo z naslovom Vloga lutke pri spodbujanju prosocialnega vedenja predšolskih otrok je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu obravnava lutko v vzgoji in izobraževanju, moč in pomen lutke v predšolskem obdobju, njen vpliv na otrokov čustveni in socialni razvoj ter kako otrok ob igri z lutko rešuje probleme. V nadaljevanju je predstavljena gledališka pedagogika, v okviru katere obravnavamo kreativno dramo in dramo v vzgoji. Zadnji del teoretičnega dela obravnava razvoj in značilnosti prosocialnega vedenja ter kako ga spodbujamo v predšolskem obdobju. V teoretičnem delu je pri vsakem poglavju predstavljena vloga vzgojitelja, ki se navezuje na spodbujanje otrokovega razvoja oziroma igre.
V empiričnem delu je predstavljen projekt Zmaj v vrtcu, ki sem ga izvedla s 24 otroki, starimi 5 do 6 let. Projekt je trajal 4 tedne in je zajemal različne dejavnosti s področja umetnosti. Otroci so spoznali zmaja, se igrali različne spoznavne in socialne igre ter igre čustev. Spoznali so tudi Zmajevo deželo in dogajanje v njej, zaradi katerega je Zmajček pristal v vrtcu. Zmajček je otrokom predstavil svojo zgodbo in odnose z drugimi zmaji, otroci pa so poiskali rešitve za njegov problem skozi umetniške dejavnosti.
Cilji projekta so bili, da otrokom približam umetniške dejavnosti kot sredstvo izražanja svojega razmišljanja. Obenem je bil cilj spodbuditi otroke k aktivnemu raziskovanju in iskanju rešitev problema, s katerimi se razvija prosocialno vedenje. Eden izmed pomembnejših ciljev je bil poglobiti prosocialno vedenje in izboljšati medosebne odnose med otroki ter spodbuditi tihe in zadržane otroke k ustvarjanju. Vsi zastavljeni cilji so bili uresničeni, saj so bili otroci aktivni raziskovalci ustvarjalnega projekta, ki so Zmajčku pomagali, da je lahko poletel nazaj v svojo deželo z novimi krili in znanjem o reševanju konfliktnih situacij, katere so mu otroci predstavili s svojo zgodbo, predstavljeno z gledališko predstavo. Ustvarili so svojo zgodbo, lutke in sceno ter se prepustili, da jih pri tem vodita igra in domišljija.
Ključne besede: lutka, gledališka pedagogika, prosocialno vedenje, predšolski otrok
ABSTRACT (The Role of the Puppet in Promoting the Prosocial Behaviour of Preschool Children)
The thesis entitled The Role of the Puppet in Promoting the Prosocial Behaviour of Preschool Children consists of theoretical and empirical work. The theoretical part deals with the doll in education, the power and importance of the doll in the preschool period, its influence on the child's emotional and social development, and how the child, when playing with the doll, solves problems and influences its development. The theatre pedagogy, which includes creative drama and drama in education, is presented below. The last part of the theoretical part discusses the development and characteristics of prosocial behaviour and how it is promoted during the preschool years. In the theoretical part, each chapter presents the role of the educator, which is related to the promotion of the child's development or play.
The empirical part presents the project Dragon in kindergarten, which I carried out with 24 children aged 5-6 years. The project lasted 4 weeks and involved various activities in the field of art. The children met the dragon, played various cognitive and social games and games of emotion. They also learned about the dragon's land and the events in it that made the Dragon land in kindergarten.
The dragon presented his story and relationships with other dragons to the children, and the children sought solutions to his problem through artistic activities. The goals of the project were to bring art to children as a means of expressing their thinking. At the same time, the goal was to encourage children to actively explore and find solutions to the problem of developing prosocial behaviour.
One of the major goals was to deepen prosocial behaviour and improve interpersonal relationships between children, and to encourage quiet and restrained children to create. All the goals were met, as the children were active researchers of the creative project that helped the Dragon to fly back to his land with new wings and knowledge of conflict situations presented to him by his story. with a theatrical performance. They created their story, puppets and scene, and let themselves be guided by the play and the imagination.
Keywords: puppet, theatre pedagogy, prosocial behaviour, preschool child
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ... 1
2. LUTKA V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU ... 2
2.1 Moč lutke ... 2
2.2 Pomen lutke v predšolskem obdobju ... 3
2.3 Lutka v Kurikulumu za vrtce ... 5
2.4 Metode dela z lutko ... 7
2.5 Lutka v rokah vzgojitelja ... 8
2.6 Otrok in lutka ... 11
3. OTROKOV RAZVOJ OB IGRI Z LUTKO ... 13
3.1 ČUSTVENI RAZVOJ ... 13
3.1.1 Razvoj čustev ... 13
3.1.2 Spodbujanje pozitivnih čustev ... 14
3.1.3 Zaviranje negativnih čustev ... 15
3.2 SOCIALNI RAZVOJ ... 17
3.3 OTROKOV ČUSTVENI IN SOCIALNI RAZVOJ OB IGRI Z LUTKO... 19
3.4 Reševanje problemov s pomočjo lutke ... 20
4. GLEDALIŠKA PEDAGOGIKA ... 22
4.1 Drama v vzgoji ... 23
4.2 Ustvarjalna drama ... 24
5. PROSOCIALNO VEDENJE ... 26
5.1 Opredelitev pojma ... 26
5.2 Empatija... 27
5.3 Altruizem ... 28
5.4 Razvoj prosocialnega vedenja ... 29
5.5 Vloga vzgojitelja pri spodbujanju prosocialnega vedenja ... 30
6. EMPIRIČNI DEL ... 33
6.1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 33
6.2 CILJI ... 34
6.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 34
6.4 METODE DELA ... 34
6.5 KDO JE ZMAJČEK? ... 34
6.6 PRVI TEDEN: 10. 2.–14. 2. 2020 ... 36
6.7 DRUGI TEDEN: 17. 2.–21. 2. 2020 ... 56
6.8 TRETJI TEDEN: 24. 2.–28. 2. 2020... 80
6.9 ČETRTI TEDEN: 2. 3.–6. 3. 2020 ... 97
7. SKLEPNE UGOTOVITVE... 123
8. SKLEP ... 126
9. VIRI IN LITERATURA ... 127
10. PRILOGE ... 135
10.1 Priloga 1: Zgodba o Zmajčku v Zmajevi deželi ... 135
10.2 Priloga 2: Soglasje staršev za objavo fotografij ... 137
KAZALO SLIK
Slika 1: Ogled pisma 39
Slika 2: Branje zmajevega pisma 40
Slika 3: Prihod Zmajčka 40
Slika 4: Zmajček pogleda otroke 41
Slika 5: Zmajček povoha otroke 41
Slika 6: Spoznavna igra Predstavi se z gibom 43
Slika 7: Risanje kartončkov 45
Slika 8: Različni pozdravi 46
Slika 9: Igra Podobni skupaj 47
Slika 10: Kdo se skriva pod odejo? 48
Slika 11: Ustvarjanje zmajeve postelje 49
Slika 12: Oblikovanje spalnega kotička 49
Slika 13: Zmajček v novem kotičku 50
Slika 14: Zmajeva mreža 52
Slika 15: Slike štirih konfliktih situacij iz Zmajčkove zgodbe 53
Slika 16: Zemljevid Zmajeve dežele in slike iz zgodbe 57
Slika 17: Čustva 60
Slika 18: Prepoznavanje čustev na kartici 61
Slika 19: Razvrščanje čustev na plakat 62
Slika 20: Zapleši čustvo 63
Slika 21: Pantomima čustev 64
Slika 22: Pantomima čustev s pomočjo slike 65
Slika 23: Prikazovanje počutja z lončkom 66
Slika 24: Izdelava lončkov 68
Slika 25: Spontana igra z lončki 68
Slika 26: Družabna igra Vrtiljak čustev 70
Slika 27: Izdelava mask - čustva 71
Slika 28: Igra in rajanje z maskami 72
Slika 29: Maske na kupu 72
Slika 30: Zmajčkova zdravstvena kartica 74
Slika 31: Otroci pregledajo, očistijo in cepijo Zmajčka ter mu vstavijo zob 75
Slika 32: Jutranja vizita Zmajčka 76
Slika 33: Zmajeva čarobna škatla 77
Slika 34: Odpiranje škatle 78
Slika 35: Zmaj bere in odgovarja na otrokova vprašanja 78
Slika 36: Zmajevo letenje 81
Slika 37: Pripovedovanje zmajeve zgodbe in trganje kril 82
Slika 38: Strgana zmajeva krila 83
Slika 39: Ogled improvizirane lutkovne predstave 84
Slika 40: Deklice povabijo žalostno deklico v igro 87
Slika 41: Skupna igra z lutkami 87
Slika 42: Igra z lutkami na improviziranem odru 88
Slika 43: Igra z lutkami 88
Slika 44: Skupna fotografija lutk 89
Slika 45: Senčne lutke 91
Slika 46: Preizkušanje senčnih lutk 91
Slika 47: Nadaljevanje zgodbe 94
Slika 48: Improvizirano predstavljanje svoje zgodbe 95
Slika 49: Dopolnjevanje in risanje zgodbe 101
Slika 50: Igra z lutkami in kockami 102
Slika 51: Igra z lutko, plesalka in instrumenti 103
Slika 52: Igra z lutkami in z žogo 103
Slika 53: Spontana dramatizirana igra z uporabo instrumentov in menjavo vlog 104
Slika 54: Ustvarjanje Zmajeve dežele 107
Slika 55: Ustvarjanje Zmajeve dežele 108
Slika 56: Scena 109
Slika 57: Preizkušanje scene z igro z lutkami 110
Slika 58: Prva skupina 112
Slika 59: Druga skupina 112
Slika 60: Tretja skupina 113
Slika 61: Četrta skupina 114
Slika 62: Skupni poklon 115
Slika 63: Risanje, barvanje in oblikovanje Zmajevega krila 116
Slika 64: Ogled vseh delov krila 117
Slika 65: Sestavljanje, lepljenje in pritrjevanje krila 117
Slika 66: Zadnji objemi 119
Slika 67: Barometer 121
1
1. UVOD
V predšolskem obdobju ima lutka dragocen pomen tako za otroke in za njihov razvoj, kot tudi za vzgojitelje ter njihovo delo. Lutka, misteriozni predmet, ki v sebi skriva magično moč, je izjemno zaželena pri delu z otroki, predvsem zaradi svoje učinkovitosti, s katero pozitivno vpliva na posameznika in družbo. Da je lutka vse več kot le predmet, ni več skrivnost, saj številne teorije in raziskave potrjujejo, da vpliva na otrokov celostni razvoj. Otrokova igra z lutko ustvarja skrita sporočila oziroma simbole, ki vzgojitelju omogočijo, da bolje spozna otroka in njegove vedenjske, čustvene in kognitivne značilnosti.
Teoretiki in raziskovalci magičnost lutke povezujejo z njeno prilagodljivostjo in večnamensko uporabo, saj je lutka lahko vse, tudi tisto, kar si težko predstavljamo. Ravno iz tega razloga jo vzgojitelji vključujejo v svoje vzgojno-izobraževalno delo, kajti poleg tega, da je odlično motivacijsko sredstvo, je tudi didaktičen pripomoček za doseganje kurikularnih ciljev na vseh področjih, ki nudi učenje skozi igro, hkrati prinaša veselo in sproščeno vzdušje ter rahla običajen vsakdanjik.
Gledališka pedagogika vključuje kreativno dramo, dramo v vzgoji, del tega pa so dejavnosti z lutko, ki otrokom ponudi možnost svobodnega razmišljanja, izražanja in ustvarjanja, kar v otroku pusti močan pečat.
Današnja družba od otrok pričakuje uspešnost, predvsem na izobraževalnem področju. Mnoge raziskave poudarjajo dejstvo, da je posameznikova uspešnost odvisna od njegovega prosocialnega vedenja (Teaching Pro-Social Skills, b. d.). Omenjeno vedenje zajema prostovoljna dejanja, ki stremijo k nudenju pomoči osebam ali skupini v težavah. Kdor ima razvito prosocialno vedenje, bo kasneje v svojem življenju lažje vzpostavljal stike, vzdrževal medosebne odnose in sproti reševal težave in probleme, s katerimi se bo srečeval.
Glavni namen diplomskega dela je ugotoviti, kako bo lutka Zmajček s svojo zgodbo in problemom v otrocih zbudila prosocialno vedenje in katere prosocialne znake bodo otroci tekom projekta pokazali. Eno izmed pomembnejših raziskovalnih vprašanj je tudi, kako bodo umetniške dejavnosti vplivale na otroka in celotno skupino.
2
2. LUTKA V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU
2.1 Moč lutke
Lutka obstaja odkar pomni človeštvo. Njen izvor sega že daleč nazaj v zgodovino, zato ne moremo določiti točnega časa, kraja in osebe, ki je lutko ustvaril. H. Korošec in Majaron (2006) pravita, da lutka izvira iz ritualov in ima tri nivoje stilizacije (vizualni, gibalni in zvočni), ki jo naredijo edinstveno ter prepoznavno.
Skozi čas so se lutke spreminjale, prav tako se razlikujejo glede na kulturo in civilizacijo iz katere izhajajo, a je skupna lastnost vseh lutk ta, da posamezniku omogoči odkrivanje novih poti, ki ga vodijo v nov svet domišljije, kreativnosti in umetnosti. V zadnjem času postaja lutka vse bolj priljubljeno sredstvo na različnih področjih človekovega življenja predvsem zaradi svoje magičnosti, s katero pozitivno vpliva na posameznika in družbo. Čarobna moč lutke se skriva ravno v tem, da je prilagodljiva in vsestranska, saj sprejme vsakega otroka in se prilagodi le njemu, njegovemu vedenju, potrebam in težavam (J. Vukonić-Zunič in B. Delaš, 2009).
Trefalt piše (1993: 11), da »lutko lahko definiramo kot gledališki, snovni odrski simbol, ki predstavlja dramski lik in je voden posredno ali neposredno s pomočjo lutkarja.«
V strokovni literaturi ne zasledimo le ene definicije, ki bi točno opisala, kaj je lutka, saj ima ta več pomenov. Že nekaj let velja, da je lutka več kot le predmet, saj v sebi skriva magičnost, s katero ustvari posebno energijo pri posamezniku in med njimi. Lutka zna vse in ne pozna meja, saj lahko postane kdor koli in počne kar koli. Prednost lutke je predvsem v tem, da postane oseba, kot jo želimo ustvariti sami, in posredno predstavlja del našega razmišljanja in čutenja. Vse to je odvisno od posameznikove animacije, njegovega znanja, energije in osebnosti, s čimer lutki ustvari karakter (Majaron, 2002).
B. Kroflič (2002) definira lutko iz več vidikov. Pravi, da lutka ni samo igrača, temveč je tudi prijatelj, ki nosi spodbudo za akcijo, komunikacijo, igro, zabavo, veselje, sproščanje, učenje in poučevanje na manj stresen ter posamezniku prijeten način. Hkrati z lutko zadovoljimo svoje temeljne potrebe po ljubezni, varnosti, uveljavljanju, zabavi in moči. Lutko razumemo kot zrcalo samega sebe, saj posamezniku omogoči, da izrazi svoj notranji svet, svoje emocije ter mišljenje.
3
Ustvarjanje in igranje z lutko pozitivno vpliva na posameznikov čustveni, socialni in kognitivni razvoj, zato je prisotnost lutke ključna že v predšolskem obdobju.
Tudi Nikolin, Dražić, Stanković in Barić (1965) pravijo, da lahko vsak predmet okoli nas postane lutka, ko jo umetnik oziroma oseba, vzame v roke in jo s tem oživi. S tem ko vzamemo lutko v roke, nosimo veliko odgovornost, ki se je moramo zavedati, saj z animacijo lutke svetu posredujemo sporočilo o življenju. H. Korošec in Majaron (2006) na tem mestu poudarjata, da ni dovolj samo to, da lutko vzamemo v roke, temveč ji moramo nameniti vso svojo pozornost. Če svoje energije in pogleda ne usmerimo v lutko, ta zares ne zaživi in posledično njena moč ne pride do izraza, saj je občinstvo ne začuti in sprejme, kot bi jo lahko sicer.
2.2 Pomen lutke v predšolskem obdobju
V predšolskem obdobju ima lutka dragocen pomen. Otrok se z njo sreča že ob vstopu v vrtec, kjer vzgojitelji z lutko v roki sprejmejo otroka v novo okolje in mu na ta način pomagajo prebroditi ločitveni strah. Pogosto lutka predstavlja močnejšo avtoriteto od vzgojitelja, zato otroci z njo lažje vzpostavijo kontakt. Predvsem mlajši otroci so zadržani pri besedni komunikaciji, zato lahko na tem mestu vskoči lutka. Ta otroku nudi možnost posredne komunikacije in izražanje na nebeseden način. Prav tako lutke otroke spodbudijo k ustvarjalnosti in domišljiji, kar vodi k ustvarjanju kreativnih lutkovnih dejavnosti (Majaron, 2002). Na tem mestu H. Korošec (2005) poudari, da lutka povabi otroka, da izrazi svoj notranji svet, ki ga čuti in doživlja, a ga pred odraslimi skriva v sebi. Pri tem mu lahko pomaga lutka, saj otrok raje vzpostavi stik z njo kot z odraslo osebo, kajti otroku predstavlja ščit oziroma "masko", preko katere vstopa v neposredno komunikacijo. Hkrati pa mu predstavlja svoj jaz. Ko otrok lutko oživi in animira, sprosti svoja čustva, frustracije, razmišljanje, stiske ter težave, ki jih v določenem obdobju doživlja. Vse našteto so razlogi, zakaj pravimo, da ima lutka čarobno moč.
R. Remer in Tzuriel (2015) predstavita ugotovitve širše študije o uporabi lutke kot pripomočka za posredovanje. Študije navajajo, da so številne raziskave pokazale velik vpliv lutke na otrokov celostni razvoj. O tem govori tudi H. Korošec (2012), ki pravi, da je bilo v praksi izvedenih več raziskav o uporabi lutke v vrtcu in šoli, ki prav tako dokazujejo njen pozitiven vpliv na otroka.
Tako vzgojiteljice kot tudi učiteljice pravijo, da se z vsakodnevno uporabo lutke izboljšajo medosebni odnosi med vrstniki. Vsak otrok se počuti tudi bolj sproščeno, srečno in varno v okolju, saj lutko sprejmejo kot prijateljico, kateri zaupajo svoje težave. Lutki se tudi prepustijo, da med
4
drugim prav ona išče tudi njihove rešitve. Poleg naštetega, otrok ob simbolni igri z lutko spontano razvija komunikacijske sposobnosti, rešuje konfliktne situacije, razvija socialne veščine, izraža emocije, premaguje strah, razvija samozavest in gradi pozitivno samopodobo.
Vandemeulebroeke (2018) predstavi pozitivne učinke lutke, in sicer:
● lutka ima vlogo mediatorja v komunikaciji;
● učenje skozi umetnost;
● razvijanje samozavesti;
● ustvarjanje predstave;
● vpliva na skupinsko dinamiko in spodbuja sodelovanje;
● ustvarja veselo učno vzdušje.
5 2.3 Lutka v Kurikulumu za vrtce
Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, ki je namenjen strokovnim pedagoškim delavcem. V njem so zapisana načela in cilji pedagoškega dela, prav tako je predstavljenih šest kurikularnih področij, ki jih otrok spoznava v predšolskem obdobju. Predvsem pomembno je področje umetnosti, saj vključuje več umetniških zvrsti (glasba, ples in drama), ki otroku omogočajo, da ga vodijo svobodna ustvarjalnost, izvirnost in domišljija. Dejavnosti umetniških zvrsti morajo biti zasnovane kot igra odprtega tipa, saj preko te otrok dobi priložnosti raziskovanja in odkrivanja lastnih potencialov. Skozi kreativne umetniške dejavnosti otrok pokaže svoja skrita čustva in posreduje svojo presojo o osebi oziroma o preteklem dogodku, ki ga je zaznamoval. Ključnega pomena so pridobljene izkušnje na področju umetnosti, saj vplivajo na otrokov zdrav telesni in duševni razvoj (Kurikulum za vrtce, 1999).
H. Korošec in Majaron (2006) navajata naslednje vzgojno-izobraževalne cilje, ki jih lahko otrok doseže z uporabo lutk:
● spodbujanje kreativnega izražanja;
● razvijanje domišljije;
● razvijanje spontanega besednega izražanja;
● izboljšanje govora in izgovorjave;
● razvijanje spretnosti pisanja in glasnega branja;
● pridobivanje občutka za vrednotenje literature;
● medsebojno usklajevanje in razvijanje občutka za čas in prostor;
● spodbujanje otrokovega občutka lastne vrednosti;
● razvijanje samozaupanja in doseganje osebnega zadovoljstva;
● sproščanje strahov, frustracij, agresije in frustracij na sprejemljiv način;
● razvijanje socialno-interakcijskih spretnosti;
● pridobivanje sposobnosti za reševanje problemov;
● izboljšanje fine motorike;
● opazovanje sveta z vsemi čutili: zapomniti si opazovano, nato pa ga obdelati in oživiti z lutkami);
● vrednotenje dela.
6
Podobne vzgojno-izobraževalne cilje izpostavlja tudi Wade (2013), ki pravi, da izkušnje z lutkami otroku omogočajo:
● odkrivanje in razvijanje nadarjenosti;
● izražanje kreativnosti in domišljije;
● razvijanje in nadgrajevanje besedišča;
● izboljšanje manipulativnih sposobnosti;
● razvijanje znanja o znanosti in ročnih spretnosti;
● občutek uspeha in zadovoljstva;
● zagotavljanje lastnega zadovoljstva z dramatizacijo lastnih čustev in naporov;
● deliti svoje znanje in sposobnosti;
● razvijanje samokontrole za doseganje skupnih ciljev;
● nauči poslušati in aktivno uporabiti poslušanje za lastno učenje.
Lutka je vsestransko uporabno vzgojno sredstvo, ki ga lahko vključimo v vsa kurikularna področja, saj lahko z njim dosegamo zastavljene kurikularne cilje. Iz tega razloga je lutka vse bolj priljubljen didaktični pripomoček za posredovanje vzgojno-izobraževalnih vsebin, saj doseže vse tisto, česar vzgojitelj ne more. Uporaba lutke kot metode za posredovanje vzgojno-izobraževalnih vsebin tako v vrtcu kot tudi v šoli je več kot zaželena, saj omogoča učenje skozi igro, hkrati pa je tudi odlično motivacijsko sredstvo, ki poveča komunikacijo med otroki in razbija vsakodnevno monotonost (H.
Korošec, 2002).
Podobnega mnenja je tudi J. Sitar (2008), ki pravi, da vzgoja z lutko in umetnostjo nudi doseganje ciljev na različnih področjih, učenje skozi igro, spodbuja razvoj spretnosti, sposobnosti, gibanja, socializacije in govora. Lutka ima svoje mesto kot zaščitnik, učitelj, raziskovalec in mediator.
7 2.4 Metode dela z lutko
Vzgojiteljeva naloga je, da pri svojem delu uporabi različne metode in oblike dela, s katerimi pripomore k doseganju zastavljenih ciljev. Lutka kot metoda dela omogoča večnamensko uporabo, zato jo lahko vzgojitelj uporabi na več načinov.
T. Hunt in N. Renfro (1982; v H. Korošec, 2006) predstavljata več metod dela z lutko:
● Spontana igra z lutko: gre za preprosto in spontano obliko lutkarstva, ki nastane brez pobude odraslih. Je simbolna oblika igre, v kateri se otroci sproščeno, svobodno in inovativno pogovarjajo z lutko, se igrajo z več lutkami hkrati in aktivno menjujejo vloge.
Otroci se igrajo sami, v paru ali skupini, kjer koli v prostoru. Pri tem potrebujejo vzgojitelja, kateri jim nudi dovolj materiala in pripomočkov, da izdelajo vse, kar jim narekuje domišljija.
● Priprava prizorov z lutko: Temeljna vzgojiteljeva naloga je, da s tehnikami kreativne drame otroke vodi k pripravi prizorov z lutko, ki izhajajo iz zgodbe, glasbe, poezije, realnega življenja ali domišljije. Otroci niso omejeni z odrom in dialogom, zato lahko stopijo izven okvirjev in svobodno oblikujejo svoj dialog, scenarij in ideje, kako bi prizore oziroma lutkovno predstavo izvedli. Otroci ob tem raziskujejo meje svojega gibanja telesa v odnosu do lutke. Ključnega pomena pri tem je, da vzgojitelj otrokom nameni dovolj časa in ne podleže časovnemu pritisku, saj kreativna dejavnost potrebuje svoj čas. Otroci lahko svoje lutkovne prizore predstavijo vrstnikom in svojim bližnjim.
● Pripovedovanje z lutko: Lutka otrokom omogoči, da se učijo besedila pesmi, predstavijo pesem, ustvarjajo zgodbe in še veliko več. Gre za dejavnost, kjer otroci pripovedujejo zgodbe z lutkami. Pri tem se vživijo v vlogo junaka in pripovedujejo zgodbo, ki jo doživijo v drugi luči. Protagonist pripoveduje zgodbo drugače, kot se je v resnici odvijala, in če se njemu pridruži še antagonist, to pomeni predstavitev zgodbe še iz druge plati.
Pripovedovanje z lutko ne poteka pred občinstvom, saj gre za neformalni prizor in predstavitev zgodbe. Gre za kombinacijo literarne umetnosti in lutke, ki s svojo barvo, obliko, gibanjem in glasom obogatijo literarno doživetje.
8
● Pogovarjanje skozi lutko: temelji na čustvenem in socialnem razvoju. Otroci težje z besedami opišejo vsa čustva, ki jih doživljajo, in ravno zato moramo najti pravi medij, ki jim omogoča, da lahko sprostijo svoje notranje misli in čustva. Pri tem jim lahko pomaga lutka, saj otroku predstavlja ščit, ki mu omogoča posredno komunikacijo. Otrok je zaradi nje tudi bolj sproščen, ker ni odgovoren za njene besede in dejanja. Ko vzgojitelj animira lutko, otrok nanj pozabi in vso svojo pozornost preusmeri vanjo, kar pozitivno vpliva na medsebojno komunikacijo. Pogovarjanje skozi lutko spodbuja razvoj verbalnih sposobnosti in sposobnosti prepoznavanja in razumevanja lastnih čustev.
● Učenje in poučevanje z lutko: različne lutkovne tehnike prispevajo k doseganju kurikularnih ciljev, k boljši motivaciji, k dobrem pomnjenju in razumevanju učne snovi.
Vzgojitelj z lutko na interaktiven in inovativen način posreduje nove informacije. Izdelava in igra z lutko spodbuja otrokov celostni razvoj, kar pomeni razlog več za vključitev lutke v pedagoško delo.
● Izdelava lutke: Bistveno je, da otrok sam izdela lutko in ji ustvari karakter, v katerega bo vložil vso svojo domišljijo in kreativnost. Posledično pa bo lutko tudi bolj vzljubil.
Pomembno je, da otroku nudimo dovolj svobode, da se lahko prepusti svoji ustvarjalnosti.
Ob izdelavi lutke otrok razvija fino motoriko, čustva, misli in spoznava različne materiale ter pripomočke. Pri izdelavi je pomembna vloga vzgojitelja, da verjame v sposobnost in ustvarjalnost otroka.
Metode dela z lutko se med seboj prepletajo in povezujejo ter vodijo do projekta, zato jih ne moremo ločiti med seboj. Lutka kot metoda dela prinaša veliko kreativnosti, domišljije in veselja tako med otroki kot tudi med vzgojitelji.
2.5 Lutka v rokah vzgojitelja
H. Korošec (2006) pravi, da je lutka lahko preprosta in ni nujno, da ima veliko scenskih rekvizitov, odra in glasbe, saj je sama po sebi močna. Vse, kar potrebuje lutka, je prostor, čas in strokovno podkovan vzgojitelj, ki jo zna primerno animirati. Osnova za kakovostno delo je vzgojiteljevo strokovno znanje o lutki in o kreativnih lutkovnih dejavnostih, ki jih lahko načrtuje in izvede.
Pomembno je, da si zastavi cilje, ki jih želi doseči z lutkovnimi dejavnosti, saj s tem načrtuje bolj
9
kakovostno lutkovno dejavnost. Vzgojitelj predstavlja otrokom zgled, saj ga posnemajo in zato je pomembno, kakšen odnos ima do lutke ter kako jo animira.
Majaron (2002) poudari, da je pri delu z lutko ključno, da vzgojitelj verjame v njeno moč in ji zaupa. Naslednji korak je dobra animacija lutke, kajti ta mora biti prepričljiva, da otroka prevzame in ji verjame. Vzgojitelj mora lutki prenesti vso svojo energijo in jo ves čas gledati ter spremljati s svojimi očmi, kajti s tem ima možnost, da nadzira vsak njen gib, da se odzove na vse, kar se dogaja okoli nje. V trenutku, ko se vzgojiteljev pogled preusmeri drugam, lutka ni več živa.
Da je komunikacija z lutko uspešna in prepričljiva ter da je sporočanje z lutko prepoznavno, morajo vzgojitelji upoštevati stilizacijo na treh ravneh (gibalno, vizualno in zvočno), saj otroci prepoznajo vse tri ravni stilizacije lutke, zaradi katerih jih lutka tako očara (Kulturno-umetnostna vzgoja).
Lutka kot metoda v pedagoškem procesu zajema številne prednosti, ki pomagajo vzgojitelju pri ustvarjanju kakovostne predšolske vzgoje. Mishina in Wallance (2004; v Caganaga in Kalmis, 2015) pravita, da lutka pripomore k izboljšanju odnosa med vzgojiteljem in otroki, saj se ta sprosti in ga otroci vidijo drugače, kot so ga sicer navajeni. Vzporedno se vzpostavi bolj odprta komunikacija, ki ustvarja prijetno vzdušje med udeleženci, kar je pogoj, da se otrok počuti svobodno. Ob uporabi lutke vzgojitelji postanejo bolj ustvarjalni, kar je spodbuda tudi za otrokovo kreativnost, da raziščejo svoje potenciale. Enotnega mnenja je tudi H. Korošec (2006), ki dodaja, da igra z lutko nudi alternativne učne izkušnje, ki otroku prinašajo veselje in zadovoljstvo, hkrati spodbuja njegov razvoj na intelektualnem, čustvenem in socialnem področju.
H. Korošec (2019) predlaga, da lahko vzgojitelji pri svojem pedagoškem delu uporabljajo lutko kot didaktično sredstvo na več načinov, in sicer:
● lutka kot ljubljenec skupine: lutka je lahko prisotna v različnih delih dnevne rutine (prihod ali odhod iz vrtca, pri obrokih, počitku ...);
● spoznavanje določene vsebine s področja kurikula z zgodbami in lutkami: različne lutkovne tehnike prispevajo k doseganju kurikularnih ciljev, k boljši motivaciji in razumevanju novih vsebin;
10
● projektno delo z lutko: lutka prinese in predstavi otrokom problem, ki ji ga pomagajo rešiti na podlagi svojih idej, s tem pa spoznavajo sebe in okolje okoli njih;
● motivacija z lutko: vzgojitelj z lutko zaigra spontan prizor ali pa z njo nagovori otroke;
● izražanje čustev in doživljanje sveta: simbolna igra z lutko od otroka zahteva vživljanje v lutko in njeno doživljanje, kar spodbuja izražanje otrokovega čustvenega in socialnega potenciala;
● od spontane igre do gledališča: lutkovne predstave lahko otrok gleda ali izvaja, kar pomeni, da se uči iz dveh socialnih modelov učenja. Ko je v vlogi gledalca, se uči z opazovanjem, ko otrok zamenja vlogo in aktivno sodeluje v predstavi, pa vpliva na čustveni, kognitivni in socialni razvoj. Tudi Stritar govori o tem, saj pravi:
Vsak vzgojitelj se odloči, kako bo lutko uporabil, a več znanja in izkušenj kot ima na tem področju, več različnih pristopov lahko vključi z lutko v vsakdanje življenje v vrtcu. Lutka kot metoda dela vzgojitelju omogoči lažje razumevanje otroka in njegovega razvoja. Otrok se z lutko hitro spoprijatelji in z njo vzpostavi trdno vez. Naloga odraslih je, da otrokom nudijo čim več izkušenj in druženja z lutko, da se bodo ta res ugnezdila v njihova srca (J. Sitar, 2008).
11 2.6 Otrok in lutka
V predšolskem obdobju ima lutka pomembno vlogo, saj je prisotna od trenutka, ko otrok vstopi v vrtec. Vzgojitelj z odprtimi rokami z lutko v roki sprejme otroka v vrtec, saj mu želi pomagati, da bi premagal ločitveni strah od staršev. Na tem mestu lahko vstopi lutka, saj je otroku bližje zaradi načina njene komunikacije, ki je simbolna, verbalna in neverbalna. Predšolskemu otroku, predvsem mlajšemu, je bližje neverbalna komunikacija, s katero izraža čustva preko čutil, z glasom, s hojo, mimiko, kretnjami ... Pri lutki je neverbalna komunikacija še toliko bolj izrazita, zato otroka tako očara in ga prevzame (Majaron, 2002). O tem govori tudi H. Korošec (2002), ki pravi, da se na ta način lahko vzgojitelj z lutko približa otroku in z njim vzpostavi komunikacijo ter hkrati pridobi njegovo zaupanje, saj pripelje pravljično in sproščeno vzdušje, kar je ključnega pomena za ustvarjanje kreativnih umetniških dejavnostih. Umetnost pomaga otroku lažje razumeti svet, ki ga spoznava, čuti ter doživlja. Z lutko v roki raste otrok in z njim svet, ki ga aktivno raziskuje in spoznava.
J. Sitar (2008) pravi, da otrok spoznava umetnost z ogledi umetniških dogodkov, kamor sodijo lutkovne in gledališke predstave, razstave in koncerti. Lutkovna predstava je ena izmed vej umetnosti, ki jo z ogledom otrok doživi kot gledališče, koncert in razstavo v enem. Hkrati vidi še druge umetniške zvrsti, kot so ples, glasba in animacija lutk. Vse našteto se skriva v eni lutkovni predstavi, ki v otroku pusti močan vtis. Podobno razmišlja tudi Majaron (2002), ki spodbuja ogled lutkovne predstave, kar je močna spodbuda za nadaljnje ustvarjanje, saj v otroku zbudi kreativnost, domišljijo in inovativnost. Avtor še doda, da otroci z obiskom lutkovnega gledališča spoznajo, vse potrebne elemente pri nastajanju lutkovne predstave, kot so ustvarjanje in animacija lutke, vstopnic, oblikovanje scenskih rekvizitov in odra.
Druga smer spoznavanja umetnosti (lutkarstva) se začne, ko otrok stopi v čevlje/vlogo igralca oziroma lutkarja, katerega prvi korak je izdelava lutke. Zmotno velja prepričanje, da je najboljša lutka tista, ki je estetsko dovršena, saj tudi najbolj preproste lutke prirastejo otroku k srcu, še bolj pa jih vzljubijo, če jih izdelajo sami. Izredno pomembno je, da otrok samostojno izdela lutko, ker v njo vloži svoj čas, znanje, domišljijo in čustva. Prav tako pri izdelavi lutke sami izberejo obliko, material in obliko. Lutka, ki jo otrok izdela, je samo njegova, narejena z njegovimi rokami, zato ima veliko mesto v otrokovem srcu. Poleg tega otrok ob izdelavi gradi pozitivno samopodobo, razvija spretnosti in sposobnost ter hkrati ohranja motivacijo za nadaljnje delo z lutko (Majaron, 2002).
12
Po izdelavi lutke sledi naslednji izziv in to je animacija, pri kateri se animatorjev ego podredi lutki.
Prav lutka ima moč, da se približa čisto vsakemu otroku, ki od njega terja, da jo oživi, ker sama nima čustev, srca, besed, težav, strahov in igrivosti, če ji animator tega ne posodi. Otrok lutki prepusti svoj glas, gibanje, misli, emocije, strahove in jo vključi v medosebne odnose, ki izhajajo iz njegovega vsakdanjega življenja. Otrok s posredno komunikacijo, ki vključuje simbole in metafore, skozi lutko pripoveduje o svojem počutju, o svojih frustracijah, čustvih ter nenazadnje tudi o ljudeh, ki ga obdajajo (J. Sitar, 2008).
Tudi Wegener (2018) poudari, da se smisel igranja z lutko skriva v izražanju pravih čustev, doživljanju veselja in igranja, ki vključuje varne meje, saj gre za igro ‘’kot da’’. Ravno v tem se kaže čar umetnosti, saj nam omogoča ustvarjanje simbolov in metafor z običajnimi ter nenavadnimi materiali, oblikami in situacijami, ki jih povežemo z našimi čustvi.
Pri otrokovi igri z lutko gre za simbolno in domišljijsko igro, ki poteka v manjših skupinah in otroku omogoča, da ustvari fiktivne situacije, zaradi katerih se umaknejo iz realnega življenja.
Otrok vzpostavi boljši stik z ljudmi, premaguje težave, gradi pozitivno samopodobo in izraža čustva (Kržišnik, idr., 2011).
Na tem mestu je ključna vloga vzgojitelja, da opazuje in razvozla skrita sporočila, ki jih otrok pošilja skozi igro z lutko. Pomembno je, da vzgojitelj ne vsiljuje svojih idej, temveč otroku prepusti, da ga vodi lastna domišljija (J. Sitar, 2008).
13
3. OTROKOV RAZVOJ OB IGRI Z LUTKO
3.1 ČUSTVENI RAZVOJ
Čustva so zapleteni in sestavljeni procesi, ki zajemajo fiziološke, kognitivne, vedenjske in izrazne odzive. Vsak posameznik se drugače čustveno odzove v določeni situaciji, ker smo si psihološko različni, zato se na dogajanje različno odzovemo in temu primerno različno čustveno reagiramo.
Posameznik bolj intenzivno čustva doživlja takrat, kadar je zanj situacija bolj pomembna in je v skladu z njegovimi pričakovanji, cilji in željami (H. Smrtnik Vitulić, 2007).
M. Batistič Zorec in S. Prosen (2001) pravita, da preučevanje čustev izhaja iz različnih teorij in konceptov, ki se med seboj razlikujejo. Avtorici poudarita, da imajo čustva biološko osnovo.
Otrokovo prepoznavanje, razumevanje in izražanje čustev je odvisno od njegove socialne interakcije z drugimi ljudmi v okolju.
Otrokova čustva se razlikujejo od čustev odraslih. Predvsem se kažejo razlike v izražanju, dolžini trajanja in pogostosti. Otrokova čustva se pojavijo nepričakovano, so kratkotrajna, intenzivna in se tudi hitreje menjajo. Z vzgojo otrok se postopoma razvija način izražanja čustev. Na tem mestu je ključna vloga staršev in vzgojiteljev, da poznajo značilnosti otrokovega doživljanja, saj si na podlagi znanja lažje razlagajo otrokovo vedenje. Odrasli vplivajo na otroka tako, da spodbujajo zaželena oziroma pozitivna čustva ter odpravijo nezaželena oziroma negativna čustva (Tolčič in V.
Smiljanić-Čolanović, 1979).
M. Zupančič (1995, v H. Smrtnik Vitulić, 2007) pravi, da se pogostost in moč nekaterih otrokovih čustev z razvojem spreminjata. Prav tako poudari, da otroci hitreje prehajajo iz enega čustveno intenzivnega doživljanja k drugemu.
3.1.1 Razvoj čustev
Novorojenčki že zelo kmalu po rojstvu začnejo posnemati čustvene izraze na obrazih ljudi, ki ga obdajajo. V prvih mesecih svojega življenja so sposobni tudi razlikovati med različnimi čustvenimi stanji drugih posameznikov in jim pripisujejo pomen. Dojenčki že izražajo temeljna oziroma osnovna čustva (veselje, jeza, žalost, strah in gnus), ki vključujejo obrazno mimiko, telesno držo in spremembo glasu ter tona. V zgodnjem otroštvu se nadaljuje razvoj prepoznavanja in
14
razumevanja osnovnih in sestavljenih čustev (sram, ljubosumje, razočaranje, ljubezen ...), kar pomeni, da otroci vse bolj spoznavajo, da lahko posameznik hkrati doživlja več čustev. Ključni napredek v tem obdobju je razviden na področju nadzora nad lastnim čustvenim doživljanjem in izražanjem, ki je vedno bolj socialno sprejemljivo in uravnoteženo (L. Marjanovič Umek in M.
Zupančič, 2020).
Nemec in Krajnc (2011) dodajata, da razvoj čustev poteka skozi stanje umirjenosti ter stanje vzburjenosti do razvoja osnovnih in kompleksnih čustev. Otrok kmalu po rojstvu začne izražati osnovna čustva, kot so jok, veselje, jeza, zanimanje, presenečenje, gnus in žalost. Gre torej za čustva, ki so prirojena in sprožijo telesno reakcijo ter so razvidna iz otrokove obrazne mimike.
Starejši kot je otrok, tem večjo paleto čustev razvija in izraža. Nekoliko kasneje se v otrokovem razvoju pojavijo še kompleksna čustva, kot so ljubosumje, sram, zadrega, krivda, ponos in zavidanje. Nekateri teoretiki poimenujejo kompleksna čustva tudi kot sestavljena čustva, saj se navezujejo na samovrednotenje ter ugodno ali neugodno doživljanje. Čustva samovrednotenja se povezujejo tudi s posameznikovo samopodobo in njegovimi socialnimi izkušnjami.
Čustva se razvijejo postopoma, kot rezultat dozorevanja, učenja in pogojevanja. Na razvoj čustev vplivajo tudi odrasli in vrstniki s svojim vedenjem in spodbujanjem. Pri nastajanju čustev se zorenje in učenje prepletata, zato težko ločimo med enim in drugim (Tolčič in V. Smiljanić- Čolanović, 1979).
Razvoj čustev se močno povezuje s socialnim, kognitivnim in telesnim razvojem, zato v predšolskem obdobju nikakor ne smemo podcenjevati njegovega čustvenega razvoja. Vzgoja otrok mora zajeti razvoj socialnih čustev, kajti otrokovo čustveno doživljanje povezujemo tudi z moralno, estetsko in socialno vzgojo (B. Benkovič, 2011).
Raziskovalci delijo čustva na pozitivna in negativna. Pozitivna čustva doživlja posameznik takrat, kadar je dogajanje zanj pomembno in je situacija v skladu z njegovimi cilji in željami. Negativna čustva pa doživlja takrat, kadar so njegovi cilji zaradi dogajanja ogroženi (Lazarus 1991, v H.
Smrtnik Vitulić, 2007).
3.1.2 Spodbujanje pozitivnih čustev
15
Čustva so najmočnejši pokazatelj otrokovega duševnega stanja. Ne glede na to, koliko je otrok star in kako inteligenten je, je dejstvo, da na njegovo vedenje bolj vplivajo čustva kot razum, zato je ključnega pomena poznavanje in razumevanje otrokovih čustev in njegovega čustvenega doživljanja. Vzgojitelji in tudi starši se morajo zavedati, da s svojim zgledom, odnosom in ravnanjem prispevajo k spodbujanju in razvijanju prijetnih čustev in k razumevanju le-teh (B.
Benkovič, 2011) .
Otroke moramo naučiti prepoznavanja lastnih čustev in tudi izražanja čustev na nenasilen, sočutni ter družbeno sprejemljiv način. Če imajo otroci razvite veščine spoprijemanja s čustvi, to pomeni, da svoja čustva poznajo in se jih zavedajo. V nasprotnem primeru, če otrok ne razume svojih čustev, ima posledično težave pri igri in učenju, kar mu predstavlja stres, ki je zaviralni dejavnik v otrokovem razvoju, učenju in življenju (K. Pevc in K. Mekota, 2011).
»Razvijati in pospeševati moramo otrokova prijetna in pomirjujoča čustva, kot so: zadovoljstvo, veselje, ljubezen, čustvo varnosti in zaupanja. Na tej osnovi bomo počasi razvijali nova socialna čustva, kot so: dobrota, sočutje, obzirnost do drugih, prijaznost, optimizem, veselje do življenja itd.« (B. Benkovič, 2011, str. 8). Avtorica tudi poudarja, da moramo otroka vzgajati s svojo ljubeznijo, saj je to pogoj za razvoj in nastanek čustev sočustvovanja, nežnosti, razumevanja ter upoštevanja drugih. Ko otroku nudimo svojo podporo, ta dobi občutek varnosti, ki mu da moč, da pogumno rešuje probleme, zaupa vase, zna navezati in ohranjati stike z drugimi ter se hkrati izogne nepotrebnemu strahu in drugim zaviralnim čustvom.
Pomembni so tudi pozitivni socialni odzivi na otroka, saj spodbujajo navezanost, ki je ključna pri vzpostavljanju prijateljskih stikov in ohranjanju dobrih medosebnih odnosov v življenju (Horvat in Magajna, 1987).
3.1.3 Zaviranje negativnih čustev
Horvat in Magajna (1987) pravita, da se čustveno izražanje razlikuje od vsakega posameznika.
Otrokovo čustveno odzivanje je odvisno od treh pomembnih dejavnikov, in sicer od starosti, okolja in individualnih značilnosti temperamenta.
Znano je, da v predšolskem obdobju pri otrocih poteka intenzivni razvoj, zato ga tako vzgojitelji kot tudi starši ne smejo zanemarjati. Ravno odrasli imajo pomembno vlogo pri otrokovem
16
čustvenem in socialnem razvoju, saj z njim preživijo največ časa, zato je poznavanje otrokovih značilnosti, njegovega vedenja in reagiranja ključno, če ga želimo vzgojiti v avtonomno in srečno osebo. Vzgojitelj vpliva na otroke s svojo strokovno usposobljenostjo in s svojo osebnostjo (D.
Logar, 2011). B. Benkovič (2011) je enotnega mnenja in pravi, da se negativna čustva (jeza, trma, žalost, strah obup, maščevalnost, osamljenost ... ) v otroka ne smejo zakoreniniti, hkrati se otrok ne sme počutiti zapostavljenega in nesrečnega, kajti vse to so negativne čustvene izkušnje, ki pustijo posledice in se pokažejo kasneje v neuravnovešeni osebnosti. Otroci, ki živijo v okolju, kjer prevladujejo prepiri, strah, jeza, kričanje, jok in neprijaznost, pogosto uporabijo negativna čustva kot orožje za doseganja tistega, česar si v danem trenutku želijo. Zaradi takšnega vedenja posledično ne morejo razviti socialnih čustev, kot so: prijaznost, veselje do življenja, dobrota in spoštovanje do drugih, in ustvariti dobre medosebne odnose z ljudmi. Poiskati moramo možnosti za zaviranje in odstranjevanje vzrokov za razvoj negativnih čustev. Ena izmed rešitev za premagovanje negativnih čustev je ljubezen. Ta otroku vlije moč in pogum za samopremagovanje.
Bistveno je, da otroka usposobimo, da spoštuje družbena pravila in ljudi okoli sebe ter da bo v nadaljevanju znal prevzeti odgovornost, ko bo to potrebno.. Da se izognemo negativnemu čustvenemu reagiranju, moramo otroka navaditi, da razvije samokontrolo in da se nauči ukrotiti svoja težka čustva.
B. Nemec in M. Krajnc (2011) pri tem dodata, da moramo otroka, ki je vključen v stresne situacije ali doživlja neugodno čustvo, najprej potolažiti in mu z gestiko dati občutek varnosti. Predlagamo in razložimo mu, kako naj se vede v dani situaciji ter ga hkrati spodbudimo, da se sooči s svojimi čustvi. Na ta način bodo otroci razvili primerne spretnosti spoprijemanja s čustvi, saj se jih bodo zavedali.
17 3.2 SOCIALNI RAZVOJ
Socialni razvoj je temeljno področje človekovega razvoja, saj vzporedno zajema razvoj komunikacije, medosebnih odnosov, socialnih veščin in socialnega razumevanja, ki so ključnega pomena za prihodnost. Otroci so družbena bitja, saj so od rojstva v stiku z ljudmi. Iz družbenih odnosov spoznavajo sebe in razvijajo socialne spretnosti ter kompetentnosti, preko katerih vzpostavljajo socialne interakcije z vrstniki in odraslimi (B. Nemec in M. Krajnc, 2011).
B. Babšek (2009) pravi, da na otrokov socialni razvoj vpliva ožje okolje (družina in vrstniki) ter širše okolje (družbeno-kulturno okolje in celotna družba). V zgodnjem otroštvu ima družina na otroka najmočnejši vpliv, saj ga že od rojstva negujejo in zadovoljujejo njegove temeljne potrebe.
Razvoj poteka pod vplivom okolja preko učenja in skozi različne dejavnosti, s katerimi dobijo otroci izkušnje, na podlagi katerih gradijo svoj socialni razvoj. Kakovostni socialni razvoj je odvisen od socialnega okolja. Proces socializacije se povezuje s procesom individualizacije, ki zajema razvoj individualnih posebnosti posameznika, kot so: kritično mišljenje, lastna volja in odpornost proti pritiskom skupine. Skozi ta proces se razvijejo lastnosti, ki so pomembne za uveljavljanje sebe in lastnih potreb. Med procesom socializacije in procesom individualizacije lahko nastane neravnovesje, ki se kaže v podredljivosti skupini brez izražanja svojega mnenja.
Lahko se zgodi tudi nasprotno, in sicer da posameznik ni sposoben sodelovanja in prilagajanja skupini.
Kakovosten socialni razvoj je odvisen od kakovostnega socialnega okolja. Z vstopom otroka v vrtec se njegovo socialno okolje poveča, kar pomeni, da ima nanj vpliv vse več posameznikov in istočasno se mora prilagajati vse več novim zahtevam. Vsakodnevno življenje v vrtcu otroku omogoča vključevanje v različne oblike sodelovanja med vrstniki in vzgojitelji. Raznovrstne dejavnosti, ki vključujejo skupno reševanje problemov, konflikte, vzgojiteljevo pojasnjevanje, skupno sprejemanje odločitev in rešitev ter različni socialni odnosi med vrstniki vplivajo na otrokov socialni razvoj (B. Benkovič, 2011).
Otrok je notranje motiviran za druženje s sovrstniki, kar z leti postane stalna potreba po druženju.
Vrtec je okolje, v katerem se nenehno vzpostavljajo družbeni odnosi, ki se med seboj razlikujejo - lahko so enakopravni, dominantni ali podredljivi, odvisni so od otrokove osebnosti. Čeprav imajo otroci željo po vzpostaviti stika z vrstniki, ni nujno, da te tudi ohranijo, saj niso še dovolj zreli za sodelovanje. Pride do konfliktov, ki so kratkotrajni in hitro rešljivi, otroci pa med seboj ne gojijo
18
večjih zamer, zato znova vzpostavijo stik. Vrtec kot dejavnik spodbujanja socialnega razvoja ima velik vpliv na otroka, saj otrok z vsakodnevnimi izkušnjami z vrstniki spozna samega sebe, nauči se, kaj je prav in narobe v odnosu z ljudmi, živi v skupnosti ter se počasi oddaljuje od egocentričnosti (Tolčič in V. Smiljanić-Čolanović, 1979).
M. Zupančič in T. Kavčič (2007) predstavljata ugotovitve raziskave, da z naraščanjem otrokove starosti narašča tudi njegova socialna kompetenca in socialno prilagajanje v skupini, kar pomeni, da moramo v vrtcu otrokom omogočiti čim več dejavnosti, ki spodbujajo socialni razvoj, da otroci razvijejo socialno prilagajanje, sprejemanje družbenih norm, razvijanje sprejemljivega obnašanja in prilagajanja … O tem se strinjata tudi B. Nemec in M. Krajnc (2011), ki pravita, da v zgodnjem otroštvu otroci že razvijejo oblike socialnih interakcij in socialnih kompetenc, zato se začneta pojavljati empatija, recipročnost in sposobnost skupnega reševanja problemov.
Ključno vlogo pri razvijanju socialnih odnosov imajo tudi vzgojitelji, saj otrokom pomagajo pri oblikovanju socialnih spretnosti, omogočajo postopno socializacijo, pomagajo in učijo reševati konfliktne situacije (A. Punčuh, 2011). Vzgojitelji imajo pomembno vlogo, saj predstavljajo zgled, s katerim vplivajo na otrokov razvoj. Njihova naloga je, da spodbuja otroke in jim pripravi dejavnosti, ki vodijo k vzpostavljanju medosebnih odnosov, k sodelovanju, dogovarjanju, spoštovanju in poslušanju drug drugega (B. Nemec in M. Krajnc, 2011).
V. Lešnik in L. Marjanovič Umek (2005) sta izvedli raziskavo o kakovosti predšolske vzgoje v vrtcu kot dejavnik spodbujanja socialne kompetence otrok. Ena izmed pomembnih ugotovitev je, da vzgojitelji v vrtcu ustvarijo spodbudno socialno okolje z organizacijo dejavnosti in potek vsakdanje dnevne rutine tako, da so sami v vlogi organizatorja, otroci pa imajo skozi celotno dnevno rutino (oblačenje, hranjenje, počitek) možnost nudenja medsebojne pomoči, medsebojnega komuniciranja in izbiro partnerjev pri vsakodnevnih dejavnostih. Vse to pripomore k pozitivni socialni klimi, ki je pogoj za razvoj otrokove socialne kompetence. Upoštevati moramo tudi drugo možnost, in sicer, da višja socialna kompetenca pripomore k ugodnejši socialni klimi v skupini, kar se povezuje z višjo kakovostjo dela vzgojiteljev.
19
3.3 OTROKOV ČUSTVENI IN SOCIALNI RAZVOJ OB IGRI Z LUTKO
Puklek in Grill (1999; v M. Žnidaršič, 2011) pravita, da je socialni razvoj povezan s čustvenim, saj sta z razvojem samopodobe in spolne vloge povezana čustvena zrelost ter razvoj socialnega prilagajanja. V vzgojno-izobraževalnih institucijah se otrok prilagodi vzgojitelju oziroma učitelju in vrstnikom. O tem govori tudi C. Webster-Stratton (b. d.), saj pravi, da v predšolskem obdobju otroci razvijajo prijateljske stike z vrstniki, s čimer razvijajo sposobnost delitve z drugimi, sodelovanje, poslušanje, pozornost in razvijajo socialne interakcije. Vzporedno se razvija sposobnost čustvene regulacije, ki vključuje razvoj samokontrole, potrpežljivosti, upoštevanje norm ter razvoj veščin za reševanje problemov.
D. Logar (2011) pravi, da lahko spodbujamo socialni in čustveni razvoj z različnimi dejavnostmi na vseh kurikularnih področjih. Predvsem priporoča dejavnosti na področju umetnosti, družbe in gibanja. Na področju umetnosti izpostavi predvsem dramatizacijo ter igre vlog. Na tem mestu C.
Webster-Stratton (b. d.) izpostavi lutko kot pozitivno sredstvo spodbujanja čustvenih in socialnih spretnosti. Igro z lutko označi kot učinkovito dejavnost, saj vzgojiteljem omogoča, da se približajo otrokom in skupaj z njim vstopijo v svet domišljije, v katerem se preizkusijo v različnih vlogah ter karakterjih, s čimer pridobijo izkušnje, ki krepijo otrokov razvoj.
H. Korošec (2006) in B. Scheel (2012) prav tako poudarita, da je lutka odlično terapevtsko sredstvo, saj otroku vzbudi potlačena čustva in neprijetne izkušnje, ki jih je doživel v svojem socialnem okolju. Dragocenost lutke je v tem, da z otrokom vzpostavi komunikacijo, v kateri ostanejo skrivnosti, skrite med njo in otrokom. Skrivnosti, ki jih otrok zaupa lutki, lahko izrazi z verbalno ali neverbalno komunikacijo. Otrok skozi igro z lutko razišče svoja čustva, hkrati pa se sooča z različnimi situacijami, ki jih reši s pomočjo lutke. Prav tako lahko lutka s svojo zgodbo ustvari situacije, ki odpirajo nove probleme, katere mora rešiti.
Socialni razvoj lahko spodbudimo s skupnim ustvarjanjem lutk in lutkovne predstave. Proces ustvarjanja od posameznikov terja usklajevanje mnenj, empatičnost, sodelovanje, izražanje idej, sprejemanje odločitev in iskanje rešitev, kar spodbuja razvoj socialnih kompetenc ter socialnih spretnosti, nenazadnje se zmanjša tudi agresivno vedenje v skupini.
20
Delo z lutko vpliva tudi na čustveni razvoj, saj otroci z ustvarjanjem zadovoljujejo čustvene potrebe, obenem pa so nenehno vključeni v družbene odnose. Ustvarjanje lutkovne predstave vključuje različne naloge, zaradi katerih otroci pridobivajo izkušnje, ki vplivajo na čustveno in socialno področje. V procesu ustvarjanja predstave se najde naloga za vsakega otroka, uspešno opravljanje le-te pa prinese čustveno zadovoljitev. Participacija med otroki pokaže njihove socialne spretnosti, hkrati so otroci nenehno vpeti med usklajevanjem svojih čustev in občutki drugih. Vse to je dragoceno za čustveni in socialni razvoj, kajti otroci pridobivajo izkušnje o timskem delu, s katerim pridobivajo nova spoznanja o zaupanju, ljubezni, prijateljstvu … (B. Scheel, 2012).
3.4 Reševanje problemov s pomočjo lutke
Problemi so del vsakdanjega življenja in so rešljivi, vendar moramo najti in izbrati ustrezno rešitev.
Reševanje problemov je miselni proces, v katerem posameznik uporablja različne strategije, ki predstavljajo zaporedje miselnih operacij. Da lahko problem rešimo, moramo imeti višjo stopnjo razvitih sposobnosti, motivacijo, znanje, problem pa mora v nas vzbuditi čustva, ki nas še dodatno spodbudijo k procesu reševanja problemov (B. Babšek, 2009).
Reševanje konfliktov je nujno, saj ti bogatijo naše znanje, omogočajo interakcijo in sodelovanje med posamezniki ter prinašajo boljše zaupanje. Ključno je, da sprejmemo reševanje konfliktov kot vir vzdrževanja pristnih medosebnih odnosov (Iršič, 2005).
Vrtec je stičišče različnih interakcij in mnenj, zaradi česar nastane konflikt. Da bo konfliktov čim manj, pa je pomembna dobra socialna klima (Dolar Bahovec, 2004; v D. Logar, 2011).
Smith (1979) pravi, da z reševanjem problemov gradimo na kognitivnem, socialnem in čustvenem razvoju. Otrok nima prirojenega znanja o vstopanju v socialne interakcije, zato mu moramo zagotoviti dovolj izkušenj, da pridobi spoznanja o strategijah reševanja problemov.
C. Webster-Stratton in M. J. Reid (2018) pravita, da je vsak posameznik individuum, ki se različno čustveno odzove na probleme. Lutka otroku pomaga spoznati in razumeti lastna čustva, ki jih doživlja v določeni situaciji. Kadar so ta čustva negativna oziroma neugodna, to pomeni, da se soočamo s problemom, ki ga moramo rešiti. Prednost lutke je, da otrokom deli svojo zgodbo, s katero odpre nove probleme, kot so osamljenost, zbadanje prijateljev, medvrstniško nasilje in še mnogo drugih. Otroci so lahko detektivi, ki raziščejo problem in najdejo ustrezne rešitve. Otroci z
21
veseljem pomagajo lutki, a le, če razumejo in se vživijo v njen problem ter njeno čustveno stanje.
Lutka lahko z otroki deli vsa čustva, od žalosti do veselja, kar jih spodbudi k spoznavanju, razumevanju ter zavedanju lastnih čustev, obenem jim lahko predstavi različne tehnike umirjanja, ki jim pomagajo v določenih stresnih situacijah. Ko otroci usvojijo te veščine, sledi identifikacija problema in iskanje različnih strategij reševanja. Ključnega pomena je, da otroci skozi igro aktivno raziskujejo in razmišljajo o alternativnih rešitvah, ki jih zaigrajo v prizoru z lutkami v roki. Več konfliktnih prizorov kot odigra, več izkušenj ima z reševanjem problemov. Na ta način otroci na kreativen način preizkusijo, ali dane rešitve ustrezajo vsem vključenim v konfliktni situaciji.
Ponovno se izkaže, da je lutka odlično sredstvo pri reševanju konfliktov, ki spodbuja k razvoju socialnih veščin, h kognitivnemu in čustvenemu razvoju.
Smith (1979) prav tako s svojo raziskavo potrjuje, da z lutko učinkovito prispevamo k otrokovemu razvoju, kajti lutko opredeli kot učinkovito metodo, s katero otroci na inovativni način iščejo različne alternativne rešitve ter spoznajo paleto čustev vseh udeleženih v problem.
B. Nemec in M. Krajnc (2011) priporočata, da ima pri reševanju konfliktov vzgojitelj vlogo mediatorja, ki ne sprejema odločitev, temveč skuša s posebnimi tehnikami komuniciranja zgolj pomagati otrokom, da rešijo medsebojni konflikt. Vzgojitelj lahko kot mediatorko uporabi lutko, ki mu pomaga pri vzdrževanju prijateljskih odnosov na humorni način. Nenazadnje se otrok na lutko čustveno naveže, zaradi česar ima lutka še dragocenejšo moč (R. Remer in Tzuriel, 2015).
22
4. GLEDALIŠKA PEDAGOGIKA
Gledališče izvira že iz davne preteklosti in že od nekdaj velja za način človekovega izražanja ter komuniciranja. Obenem gledališče posamezniku omogoči lažje spoznavanje in razumevanje sebe, družbe ter vsakodnevnih pojavov. Pripovedovanje zgodb, širjenje novic, izobraževanje otrok in preprosto zabavanje občinstva so le ene izmed dejavnosti, ki jih izvedemo skozi gledališče (Kržišnik, Ratej, Korošec, Jelen, Štrancar in Pirc, 2011).
Peter Brook (1968; v Kržišnik idr., 2011) pravi, da lahko vsak prostor nastane oder, na katerega lahko vstopi vsak človek, drugi ga pri tem opazujejo in na ta način nastane gledališko dejanje, ki mu ni treba ničesar dodati ali odvzeti.
Gledališče je ena izmed vej umetnosti, ki jih lahko izvajamo v pedagoškem procesu. V vrtcu ga spoznamo skozi različne načine – kot učenje o gledališču in gledališki umetnosti, kot učenje na način gledališča oz. igre – kreativna drama ter učenje v gledališču oz. igre. Gledališke dejavnosti se lahko izvedejo samostojno ali pa se med seboj prepletajo (Kržišnik idr., 2011). J. Sitar (2008) pri tem še doda, da otroci v predšolskem obdobju spoznajo lutkovno gledališče predvsem v vlogi gledalcev, preizkusijo pa se tudi v vlogi izvajalcev oziroma igralcev. Avtorica (prav tam) poudari, da je ogled profesionalne gledališke predstave dobra spodbuda za nadaljnje kreativno gledališko ustvarjanje.
V vzgojno-izobraževalnem procesu skladno s Kurikulom za vrtce potekajo raznovrstne gledališke dejavnosti, s katerimi vzgojitelji spodbujajo domišljijske igre, kamor spadajo igre vlog, pretvarjanje, pantomima, spontani dialogi, spoznavanje prostora … Otroci pogosto izvajajo predvsem lutkovno-gledališke improvizacije in dramatizacije, ki jih običajno predstavijo staršem.
Teoretiki in raziskovalci ugotavljajo, da se gledališče kot medij učenja premalo vključuje v vsakdanji pedagoški proces (Kržišnik idr., 2011).
Wagner (1998; v H. Korošec, 2005) govori, da gledališče kot metoda dela v pedagoškem procesu pomeni pristop h gledališkim dejavnostim, ki se oddaljujejo od profesionalnega načina dela v gledališču, kar pomeni, da se izogiba učenju besedila in gledaliških spretnosti ter ustvarjanju predstav. Osrednjega pomena je proces, v katerem se odvijajo dramske dejavnosti. Iz tega izhajajo raznovrstne dramske dejavnosti z otroki. Izraza, ki se uporabljata za sedanji pristop h gledališkim
23
dejavnostim, sta kreativna oziroma ustvarjalna drama in drama v vzgoji, v zadnjem času pa ju skušamo poenotiti v skupni termin gledališka pedagogika.
4.1 Drama v vzgoji
Drama v vzgoji (DIE, Drama in Education) je kreativno naravnana metoda, ki spodbuja otroke k razvoju domišljije, kreativnosti, spontanosti, komunikacijskih sposobnosti in jih pripravlja na soočenje z resničnimi situacijami v življenju na manj stresen način (Kovacs 2014; v Athiemoolam, 2018).
Blanter (1995) definira dramo v vzgoji kot pedagoško metodo, ki skrbi za duševno zdravje otroka in hkrati spodbuja razvoj veščin za reševanje problemov in komunikacije ter gradi njegovo pozitivno samopodobo.
Namen drame v vzgoji je otroku ustvariti izkušnje, na podlagi katerih lažje razume medosebne odnose, poleg tega se vživijo v vlogo drugega in iščejo različne možnosti za reakcije in dogodke.
Gre za vrsto dramske dejavnosti, v kateri se otroci srečujejo s problemom, ki izhaja iz kurikularnega področja. Ustvari se dialog, ki je odvisen od okoliščin, improvizacije in domišljije udeleženih otrok. V ustvarjalnem procesu otroci sami oblikujejo besedilo, saj raziskujejo dogajanje v zgodbi in s tem vstopajo v domišljijski svet, zaradi katerega zgodbo spremenijo v nekaj novega. Glavni cilj drame v vzgoji je reševanje problemov v namišljenem dramskem svetu, ki vodi do uresničitve zastavljenih kurikularnih ciljev (O’Neill 1994; v Wagner 1998; v Korošec, 2005).
Drama v vzgoji se pogosto uporablja v vrtcu, saj prispeva k posameznikovem osebnostnem razvoju, spodbuja njegov razvoj socialnega vedenja in mu zagotavlja občutek socialne sprejetosti ter pripadnosti v skupini. Živimo v času, kjer prevladuje tehnologija, ki ovira medosebno komunikacijo, vendar jo lahko rešimo z uporabo drame v vzgoji, saj omenjena metoda vključuje nenehno družbeno povezanost med ljudmi (Athiemoolam, 2018).
24 4.2 Ustvarjalna drama
Začetnica kreativne oziroma ustvarjalne drame, Winifred Ward, je otrokom odprla vrata v čudoviti dramski svet. Pravi, da kreativna drama vsebuje vse oblike improvizirane drame, dramatizacijo dramske igre, pantomimo, senčne in lutkovne predstave ter vse druge sodobne oblike dramske dejavnosti (Ward 1960; v P. Sternberg in A. Garcia, 2000).
Že M. S. Woods (1960) razlaga, da ustvarjalna drama ponuja priložnosti, v katerih se otroci preizkušajo v različnih vlogah in situacijah, skozi katere se srečajo z izzivi, ki od njih terjajo čustva ter znanje, kar spodbuja njihov socialni, čustveni in kognitivni razvoj.
Ustvarjalna drama ima več pomenov – lahko je način za učenje, terapevtska tehnika, socialna dejavnost, sredstvo za samoizražanje in veja umetnosti. Glavna razlika med kreativno dramo in dramo v vzgoji je, da je prva bolj usmerjena k razvijanju občutka za spremljanje, oblikovanje in razumevanje gledališke umetnosti H. Korošec (2005).
N. McCaslin (1968) piše, da kreativna drama vključuje spontane in improvizirane prizore, kjer otroci sami ustvarijo svoj dialog. Glavni cilj kreativne drame je sam proces ustvarjanja, eden izmed želenih ciljev je tudi predstavitev zgodbe občinstvu.
Kreativna drama prispeva k razvoju divergentnega razmišljanja, komunikacijskih sposobnosti, tako pisnih kot ustnih, ter spodbuja kognitivni razvoj. Avtorica pri svojem delu pogosto uporablja tehnike kreativne drame (ples, pantomima, improvizacija, igra vlog), s katerimi v otroku vzbudi ustvarjalnost, kar vpliva na večjo motivacijo pri spoznavanju novih pedagoških vsebin, kar je v vzgojno-izobraževalnem procesu ključnega pomena (L. A. Annarella, 1992). H. Korošec (2005) pri tem doda, da kreativna drama vključuje pantomimo (mimika obraza, geste, gibanje, izrazni ples), igre vlog in improvizacijo, ki imajo začetek, zaplet in konec. Otroci besedno ali nebesedno zaigrajo vnaprej pripravljeno zgodbo, ali pa skozi igro vlog ustvarijo svojo improvizirano domišljijsko zgodbo.
Geoff (1967) navaja številne prednosti kreativne drame:
● omogoča dejavnosti, v katerih otroci uporabljajo svojo domišljijo in ustvarjalne spretnosti;
25
● otroku nudi priložnost, da se izrazi z gibi in gibanjem, s čimer gradi samozavest o svojih telesnih zmožnostih;
● otroku omogoča umik iz realnih življenjskih situacij in mu nudi možnost, da poišče rešitev skozi dramsko igro;
● ponuja priložnosti za skupno prizadevanje.
H. Korošec (2005; v N. McCaslin, 2006) predstavi cilje, ki jih dosežemo z gledališko pedagogiko:
● razvoj ustvarjalnosti in občutka za estetiko;
● razvijanje kritičnega mišljenja;
● boljši socialni razvoj in sodelovanje;
● razvoj duhovnih in moralnih vrednot;
● razvijanje občutka o samozavedanju.
Navedeni cilji se ujemajo z zastavljenimi cilji kurikuluma za vrtce in tudi z učnim načrtom v devetletni osnovni šoli.
Teorija in praksa kažeta, da z uporabo ustvarjalne drame in drame v vzgoji, vzgojitelji ter učitelji prispevajo k večji učinkovitosti, sodelovanju in učni uspešnost otrok. Ključnega pomena je strokovno znanje pedagoškega delavca o gledališki umetnosti. Znanje na tem področju lahko pridobi z dodatnim izobraževanjem v kulturnih ustanovah, ki ponujajo številne izobraževalne seminarje. Svoje znanje lahko nadgradijo tudi z ogledom gledaliških ustanov in gledaliških predstav, kjer imajo tudi možnost pogovora z ustvarjalci predstave (Kržišnik idr., 2011).
26
5. PROSOCIALNO VEDENJE
5.1 Opredelitev pojma
Prosocialno vedenje zajema prostovoljna dejanja z namenom nudenja pomoči posamezniku ali skupini posameznikov. Temelji na pozitivnem odnosu, ki vključuje medosebno pomoč, sodelovanje, solidarnost, tolažbo, empatijo in varovanje drug drugega. Z vidika evolucije pomeni prosocialno vedenje prilagoditev življenju v družbi, kjer prevladujejo zdravi medosebni odnosi (Knafo-Noam, 2016).
Warden in Christie (2001) definirata prosocialno vedenje kot vedenjsko obliko, v kateri oseba izraža spoštovanje do drugih, skrb in zanimanje ter pripravljenost deliti pomoč drugim. Oseba, ki ima razvito prosocialno vedenje, si prizadeva, da s svojimi sredstvi pozitivno vpliva na drugega.
Avtorici pravita, da moramo dobro premisliti, na kakšen način spodbujamo prosocialno vedenje pri predšolskih otrocih.
B. Babšek (2009) pravi, da prosocialno vedenje zajema vse aktivnosti, ki so v družbi pozitivno vrednotene. Gre za vedenje, ki temelji na nudenju pomoči osebam v težavah, iskanje koristi in zadovoljevanje potreb drugih. Oseba, ki ima razvito takšno obliko vedenja, ima več možnosti za večjo priljubljenost med vrstniki in višji družbeni status, saj se ljudje radi zatečejo k prosocialni osebi. Lahko se zgodi tudi obratno, in sicer da ljudje začnejo izkoriščati prosocialno usmerjenega posameznika.
Posameznik, ki se vede prosocialno, se spoprijema z odločitvijo, ali naj pomaga drugim na svoj račun, torej se odloča med zunanjimi in notranjimi dejavniki. Prosocialno vedenje prispeva k boljšemu duševnemu in telesnemu zdravju (S prosocialnostjo nad medvrstniško nasilje, b. d.).
Prosocialna dejanja so tista, ki vključujejo:
● psihološko ali fizično pomoč;
● empatijo;
● meta-verbalni pristop k problemu, z namenom zagotavljanja občutka varnosti;
● varovanje drugih;
● upoštevanje razlik in stališč drugih ljudi (S prosocialnostjo nad medvrstniško nasilje).
27
Otroci se vsak dan srečujejo z vrstniki, različnimi dogodki in se soočajo s problemi. Otroci, ki imajo razvite prosocialne spretnosti, bodo lažje vstopili v socialne interakcije ter ohranjali prijateljske stike in se izognili težavam, saj jim bodo kos. Razvoj prosocialnega vedenja pripomore tudi k boljši učni uspešnosti (Skill Time, b. d.).
Škoflek (2001) navaja, da si prosocialni otrok želi ohranjati dobre medosebne odnose, rad sodeluje z vrstniki, uživa v njihovi družbi in jim rad pomaga. Zato pa mora imeti razvite določene socialne veščine; te vplivajo na razvoj prosocialnega vedenja takrat, kadar vsebujejo prosocialni cilj in namen.
5.2 Empatija
Empatija je sposobnost čustvenega vživljanja v vlogo drugega in je temelj vzdrževanja dobrih medosebnih odnosov (Hoffman 1987; v Warden in Christie, 2001). Je nujno potrebna psihološka kvaliteta posameznika, ki nam omogoča razumevanje stisk posameznikov in skupin (Stamos in Lunaček, 2012), zato je nujno potrebna tudi v izobraževalnih programih.
Musek (1994) izpostavlja empatijo kot pomemben dejavnik pri razvoju altruizma in prosocialnega vedenja, saj gre za zmožnost vživljanja v vlogo drugega, ki nam omogoči, da se vživimo v stisko drugega posameznika in njegove potrebe po pomoči. Raziskave potrjujejo pomen empatije pri razvoju prosocialnega vedenja, saj so bili v raziskavah bolj prosocialni tisti otroci, pri katerih so spodbujali igre, ki so od njih zahtevale vživljanje v različne vloge.
K. Kanoy (2014) pri empatiji izpostavlja pomen kognitivnih sposobnosti, saj meni, da je za razvoj empatije potrebno razumeti stališče drugega. Pri drugem letu otrok že pokaže empatijo, vendar le za konkretne stvari, ki jih vidi in sliši. Z leti postanejo otroci kognitivno sposobnejši, zato se lahko vživijo v vlogo drugega, vendar jim včasih njihova čustvena egocentričnost preprečuje, da bi upoštevali čustva ter misli drugih.
Razvoj empatije od posameznika zahteva:
● zavedanje, da je vsak posameznik individuum;
● zavedanje različnih občutkov psihičnih stanj drugih in da se spreminjajo glede na situacijo;
● zavedanje raznih stališč in izkušenj ljudi, sposobnost razumevanja občutkov, povezanih s temi stališči in izkušnjami (Warden in Christie 2001).
