UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
TINA BRATE
VLOGA IN POMEN LUTKE ZA DNEVNO RUTINO IN MEDSEBOJNE ODNOSE V VRTCU IN DOMA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ŠTUDIJSKI PROGRAM PREDŠOLSKE VZGOJE
TINA BRATE
Mentorica: viš. pred. dr. Helena Korošec
VLOGA IN POMEN LUTKE ZA DNEVNO RUTINO IN MEDSEBOJNE ODNOSE V VRTCU IN DOMA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
I
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici viš. pred. dr. Heleni Korošec za strokovne in umetniške usmeritve pri pripravi diplomskega dela. Kljub mojemu dolgoletnemu delu v vrtcu mi je dr. Helena Korošec podala nova znanja in popolnoma nov uvid v svet lutk in neprecenljive umetnosti, za
kar sem ji izjemno hvaleţna.
Iskrena zahvala moţu Mateju za vso podporo in spodbudo v času študija, da sem lahko začutila čar lutke v sebi, ki ga bom s ponosom posredovala otrokom. Posebno zahvalo
namenjam hčerkama, 9-letni Luciji in 8-letni Viti, ki sta mi nesebično stali ob strani.
Z navdihom sta sodelovali pri pripravi praktičnega dela. Hvala Vama.
II POVZETEK
V teoretičnem delu diplomskega dela predstavim dele dnevne rutine in dnevno rutino v Kurikulumu za vrtce. Opišem, kakšen pomen ima lutka v vrtcu za otroka in vzgojitelja ter pojasnim metode dela z lutko v vrtcu. Lutka v rokah vzgojitelja je oseba, ki namreč ţe prvi dan otrokovega prihoda v vrtec pomaga pregnati ločitveni strah in se prijazno zanima za otrokovo igračo. Otroci se z lutko laţje in hitreje umirijo v času počitka ter hitreje sprejmejo higienske in delovne navade. Z njo lahko otroci sproščajo strahove, agresijo in frustracije.
Pomaga jim v razvoju socialno-interakcijskih spretnosti, medsebojnih odnosov, v sodelovanju in komunikaciji. Lutka predstavljala vzgojitelju sredstvo za doseganje ciljev otroka na področju socializacije, spretnosti (govora, gibanja), pridobivanja znanja, delovnih in higienskih navad in je nujna za kakovostno skupno ţivljenje otrok. Vzgojitelj lahko z metodo dela z lutko v skupini uspešno vključuje tudi socialno izključene otroke.
V nadaljevanju empiričnega dela predstavim še projekt Zobna miška, ki sem ga izvedla v skupini Ringaraja enega izmed grosupeljskih vrtcev. V skupino je bilo vključenih 9 dečkov in 10 deklic v starosti od treh do štirih let. Raziskava je trajala šest tednov. Spoznavali smo doţivljanje in uţivanje v umetnosti, razvijanje izraţanja in komuniciranja z umetnostjo ter razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti. V sklopu projekta smo spoznavali lutke in si s prosto igro pogledali, kako je nastala lutka oz. ljubljenec skupine, tj.
Zobna miška, ter spremljali lutkino moč v dnevni rutini prehranjevanja, počitka in higiene.
Ravno tako smo s prihodom medicinske sestre, s slikanjem miškinega portreta, z oţivljanjem izdelkov otrok in lutkovne predstave, s simbolno igro in igro vlog spremljali spremembo medsebojnih odnosov in komunikacije v vrtcu. V projekt sem vključila tudi starše, ki so spremljali medsebojne odnose doma ter pri dnevni rutini higiene otrok doma.
Namen projekta je bil predvsem ugotoviti pomen vključevanja lutke v dnevno rutino vzgojitelja in njeno vlogo v medsebojnih odnosih v skupini in doma ter vlogo pri komunikaciji v skupini. Otrokom sem se z lutko uspela bolj pribliţati, pridobila sem večjo avtoriteto. Otroci so z uporabo lutke bolj sprejemali moja navodila in sodelovali v dnevni rutini, prav tako so bolj sproščeno in umirjeno komunicirali v medsebojnih odnosih.
KLJUČNE BESEDE: lutka, dnevna rutina z lutko, igra z lutko
III ABSTRACT
In the theoretical part of the thesis I present parts of the daily routine and the daily routine in the Curriculum for kindergartens. I describe the importance of the puppet in kindergarten for the child and the educator and explain the methods of working with the puppet in kindergarten. A puppet in the hands of a preschool teacher is a person who, on the first day of a child's arrival at kindergarten, helps to dispel the fear of separation and takes a friendly interest in the child's toys. Children calm down more easily and quickly with the puppet during quiet time and adopt hygiene and work habits more quickly. Children can use it to relieve anxiety, aggression and frustration. It helps them develop social-interaction skills, interpersonal relationships, cooperation and communication. The puppet was a means for the educator to achieve the child's goals in the field of socialization, skills (language, movement), acquisition of knowledge, work and hygiene habits, and is necessary for the quality of children's coexistence. The preschool teacher can use the puppet method to successfully include socially excluded children in the group.
In the continuation of the empirical work, I will also present the project Dental mouse that I conducted in the Ringaraja group of one of the kindergartens in Grosuplje. The group included 9 boys and 10 girls aged three to four years. The study lasted six weeks. We learned about the experience and enjoyment of art, the development of expression and communication with art, and the development of creativity and specific artistic skills. As part of the project, we learned about the puppets and saw how the puppet was created during free play a group pet, namely the dental mouse, and observed the puppet's strength in the daily routine of eating, resting, and hygiene. We also observed the change in relationships and communication in the kindergarten with the arrival of a nurse, the painting of a mouse portrait, the revival of children's products and a puppet show, symbolic play and role play. I also involved parents in the project, observing their relationships at home and in the daily routine of children's hygiene at home.
The purpose of the project was to determine the importance of including the puppet in the preschool teacher's daily routine and its role in relationships in the group and at home, and its
IV
role in group communication. I managed to get closer to the children with the puppet, I gained more authority. By using the puppet, the children accepted my instructions more and participated in the daily routine, as well as communicated more relaxed and calm in their relationships.
KEY WORDS:puppet, daily routine with a puppet, play with a puppet
V
KAZALO VSEBINE
I. TEORETIČNI DEL ... 1
1 UVOD ... 1
2 DNEVNA RUTINA ... 2
2.1 DELI DNEVNE RUTINE ... 2
2.2 DNEVNA RUTINA V KURIKULUMU ZA VRTCE ... 5
3 LUTKA V VRTCU IN DOMA ... 7
3.1 VLOGA LUTKE V VRTCU ... 7
3.2 VZGOJITELJ IN LUTKA ... 9
3.3 METODE DELA Z LUTKO V VRTCU ... 10
3.4 DNEVNA RUTINA Z LUTKO V VRTCU ... 12
3.5 POMEN LUTKE ZA MEDSEBOJNE ODNOSE ... 14
4 SOCIALNI RAZVOJ IN LUTKA ... 14
4.1 RAZVOJ SOCIALNEGA VEDENJA PREDŠOLSKIH OTROK ... 14
4.2 ZGODNJA VKLJUČITEV OTROKA V VRTEC ... 16
4.3 POMEN LUTKE ZA SOCIALNI RAZVOJ ... 17
II. EMPIRIČNI DEL ... 18
5 OPREDELITEV PROBLEMA ... 18
6 CILJI DIPLOMSKEGA DELA ... 19
7 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 19
8 METODOLOGIJA ... 19
8.1 VZOREC ... 19
8.2 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 20
9 IZ DNEVNIŠKIH ZAPISOV LUTKE – ZOBNA MIŠKA V DNEVNI RUTINI ... 20
9.1 GLOBALNI CILJI ... 20
9.2 PRVI IN DRUGI TEDEN ... 20
VI
9.3 TRETJI IN ČETRTI TEDEN ... 35
9.4 PETI TEDEN ... 43
9.5 ŠESTI TEDEN ... 45
10 REFLEKSIJA ... 50
11 UGOTOVITVE ... 52
12 SKLEP ... 56
13 VIRI IN LITERATURA ... 58
1
I. TEORETIČNI DEL
1 UVOD
Diplomsko delo z naslovom Vloga lutke in pomen za dnevno rutino in medsebojne odnose v vrtcu in doma je pričelo nastajati med uvajanjem lutke Zobne miške, ljubljenca skupine.
Otrokom predstavlja vstop v vrtec pomemben ţivljenjski dogodek in ločitev od staršev pri otrocih lahko povzroči stres, strah, jok in zavračanje dnevne rutine v vrtcu (spanje, hranjenja).
Lutka ima magično moč, je močnejša od vzgojitelja in pomaga premagati ločitveni strah, frustracije, še posebej pri boječih, manj pogumnih otrocih, zadrţanih in socialno izključenih.
Ravno tako lutka motivacijsko vpliva na vsakodnevne dejavnosti v vrtcu, spodbuja otroke pri oblačenju, umivanju, jih poboţa pred spanjem in motivira pri prehranjevanju. Otroci z uporabo lutke pridobivajo samostojnost, samozavest in laţje premagujejo ovire v medsebojni komunikaciji. H. Ivon piše (2010, str. 7): »Izkušnje z uporabo lutke v vrtcu in šoli kažejo, da je lutka odlično motivacijsko orodje, spodbuda za obogatitev in senzibilizacijo otrokovega čustvenega, socialnega in kognitivnega razvoja. Lutkovne igre omogočajo razumevanje problemov z drugačnega vidika, ustvarjajo distanco, ki je predpogoj za spodbujanje strpnosti, čustvene inteligence in empatije.«
Zato sem z vključevanjem lutke Zobne miške v dnevno rutino otrok in igro opazovala, kakšno vlogo ima lutka v komunikaciji v skupini in kakšne so moţnosti za vključevanje lutke v dnevno rutino v vrtcu. Ravno tako v diplomskem delu opazujem pomen lutke za medsebojne odnose v skupini ali doma.
V teoretičnem delu sem opredelila dnevno rutino in dele dnevne rutine v Kurikulumu za vrtce ter jih povezala s pomenom lutke v vrtcu pri delu vzgojitelja in z metodami dela z lutko v vrtcu. Na koncu tega dela sem se še bolj osredotočila na dnevno rutino z lutko v vrtcu, na pomen lutke za medsebojne odnose ter socialni razvoj otroka. V drugem, empiričnem delu sem izpostavila odzive otrok in lastna opaţanja pri delu z lutko Zobno miško. Otrokom sem jo predstavila z dejavnostmi vključevanja v dnevno rutino v več tematskih sklopih: od nastanka
2
lutke do njenega vključevanja v spoznavanje širšega okolja ter oblikovanja lutkovne predstave.
Pri vključevanju lutke Zobne miške v dnevno rutino sem se osredotočila predvsem na odzive otrok v komunikaciji, pa tudi na interakcijo v odnosu med njimi ter med njimi in menoj v skupini.
2 DNEVNA RUTINA
Dnevno rutino nekateri avtorji (Marjanovič Umek idr., 2002) opredelijo tudi kot rutinske dejavnosti. Dnevna rutina v vrtcu ali v šoli predstavlja vse tiste dejavnosti, ki potekajo vsakodnevno na podoben način (Volavc, 2012). M. Hmelak in J. Lepičnik Vodopivec (2017, str. 129) pišeta, da je dnevna rutina, »rutina, kjer si dnevno v enakem zaporedju sledijo dejavnosti za otroke, in sicer: dejavnosti prehranjevanja, higiene, počitka oz. spanja in prihoda/odhoda iz vrtca«. Dnevna rutina omogoča otrokom, da lahko vnaprej predvidijo, kako bo potekal dan v vrtcu in na ta način nadzorujejo potek posameznih delov dneva (Volavc, 2012).
Kot pišeta L. Marjanovič Umek in U. Fekonja Peklaj (2008), je novo in drugačno razumevanje rutinskih dejavnosti tesno povezano z otrokovim razvojem (socialnim in moralnim) in načrtovanjem sodobnega kurikuluma. To pomeni, da rutinske dejavnosti ne temeljijo le na skupku navad, ki jih otrok privzame in se nanje navadi (Apple, 1985; Weis, McCarthy in Dimitriadis, 2006, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008), temveč zahtevajo načrtovanje dejavnosti, tako da otroku v dnevni rutini omogočajo fleksibilnost in individualnost.
2.1 DELI DNEVNE RUTINE
Med dele dnevne rutine v vrtcu ali šoli uvrščamo uţivanje obrokov hrane, obuvanje in oblačenje za bivanje na prostem, opravljanje higienskih dejavnosti in organizacijo počitka, pospravljanja za seboj, pa tudi prihod otrok v vrtec in odhod otrok domov. Ko otroci usvojijo te dejavnosti do takšne mere, da jih opravljajo kot navado, lahko rečemo, da so to del rutine (Volavc, 2012), (Marjanovič Umek idr., 2002), (Bahovec Dolar in Bregar Golobič, 2004).
3
Pri izvajanju rutinskih dnevnih dejavnosti poleg strokovne izobraţenosti vzgojitelja vodi tudi njegovo osebno prepričanje, ki se kaţe v njegovih pogledih, izkušnjah, vrednotah, prepričanjih (kaj je prav in kaj ne) (Hmelak in Lepičnik Vodopivec, 2017). Značilnosti posameznih delov dnevne rutine predstavljam v naslednjih podpoglavjih.
2.1.1 Prehranjevanje
V Kurikulumu za vrtce (1999) je zapisano, da je potrebno hranjenje organizirati na način, da poteka čim bolj umirjeno in brez nepotrebnega čakanja otrok na obrok, prav tako pa tudi, da se pri obrokih ne hiti. Organizirano mora biti tako, da otroku omogoča, da si lahko sam postreţe obrok, če to ţeli. V času prehranjevanja je potrebno poskrbeti, da med otroki ne prihaja do tekmovalnosti ali primerjanja med njimi. Prav tako je potrebno upoštevati navade druţin (vegetarijanska prehrana) ali potrebe otrok (dietna prehrana).
E. Bahovec Dolar in K. Bregar Golobič (2004) pišeta, da rutinske dejavnosti iz domačega okolja, v katerem otrok razvija ţelje, navade in običaje, če je le mogoče, izkuša tudi v vrtcu.
Tako kot se otroci razlikujejo po zunanjosti, se razlikujejo tudi pri prehranjevanju, zato je pomembno, da vrtec pri upoštevanju otrokovih ţelja sodeluje s starši (Bahovec Dolar in Bregar Golobič, 2004).
2.1.2 Prihod otrok v vrtec in odhod otrok domov
E. Bahovec Dolar in K. Bregar Golobič (2004) pišeta, da je pri dnevni rutini prihoda otrok v vrtec najpomembnejše, da vzgojiteljica vzpostavi osebni stik z otrokom, kar lahko stori ţe s prijaznim pozdravom. Za otroka je pomemben občutek, da je dobrodošel. Zato je skrb vzgojiteljice, da z vidika vzgojnega vplivanja na otroke za vsakega otroka ugotovi, katere dejavnosti in na kakšen način mu najbolj ustrezajo (na primer, nekateri otroci si ţelijo jutranjih skupinskih pogovorov, nekateri otroci se raje umaknejo v intimnost).
Pri odhodu otroka iz vrtca je po mnenju E. Bahovec Dolar in K. Bregar Golobič (2004) pomembno, da vzgojitelj vsakega otroka prijazno pozdravi in staršem zagotovi prijazen odgovor, če vprašajo za informacijo o otroku. Prav tako je v času odhajanja otroka domov pomembno, da otrok ne dobi občutka, da čaka le še na prihod staršev, ker je to zanj neprijetna izkušnja. V času odhajanja otroka naj bo za njegove dejavnosti poskrbljeno kot v dopoldanskem času.
4
V raziskavi (Hmelak in Lepičnik Vodopivec, 2017) med otroki, vzgojitelji in pomočniki vzgojitelja iz mariborskih vrtcev je bilo ugotovljeno, da večina, 85,7 % vzgojiteljev ali pomočnikov vzgojitelja ob prihodu v vrtec otroka postopoma vključi v dejavnosti, kar kaţe, da je otrokom omogočeno, da se samostojno odločijo za dejavnosti.
2.1.3 Opravljanje higienskih dejavnosti
V vrtcu kot kolektivu otrok in vzgojiteljev obstaja večje tveganje za prenos in širjenje okuţb, nalezljivih bolezni, zato so ukrepi za zajezitev toliko pomembnejši. Med te ukrepe uvrščamo (Seher Zupančič, 2006):
– redno prezračevanje prostorov – čiščenje površin, sanitarij in igrač
– upoštevanje sanitarnih standardov pri delitvi obrokov hrane.
Prav tako je potrebno v dnevni rutini otrokom privzgojiti navade glede higiene, kot so to (Seher Zupančič, 2006):
– Dosledno umivanje rok pred obrokom in po jedi.
– Dosledno umivanje rok po uporabi sanitarij in brisanju nosu ali kakšnih dejavnosti, pri katerih so otroci umazali roke.
– Umivanje zob po obroku.
Za reševanje teţav, povezanih s privzgojo otrok glede higiene v dnevni rutini vrtca in morebitnim prenosom okuţb, je pomembno preventivno sodelovanje vrtca z zdravstvenim osebjem, ki ozavešča otroke o pomembnosti higiene (Seher Zupančič, 2006).
2.1.4 Organizacija počitka in spanja
V Kurikulumu za vrtce je zapisano, da počitek in spanje ne bi smela biti obvezna in ne preveč strogo določena glede časa spanja/počitka. Prilagojena naj bosta otrokovim individualnim potrebam glede na preostale dejavnosti v vrtcu (na primer sprehode, izlete) (Kurikulum za vrtce, 1999).
V praksi se dnevna rutina, organizacije počitka in spanja, razlikuje med vrtci, glede tega kaj otrok potrebuje in kaj je zanj najboljše. Odvisna je od implicitnih teorij ravnatelja in vodje
5
vrtca. Najpogosteje dnevna rutina organizacije počitka poteka tako, da gredo vsi otroci po kosilu na leţalnike, vzgojiteljica jim prebere pravljico ali omogoči poslušanje pravljice, uspavanke, nato pa lahko (Volavc, 2012):
– otroci ostanejo na leţalniku vsaj eno uro tudi, če ne zaspijo ali – se gredo otroci, ki po 20 minutah ne zaspijo, igrat,
– otrok kadarkoli vstane z leţalnika in se gre igrat, – se otroci sami odločijo za počitek ali za mirnejšo igro.
Pri dnevni rutini počitka je pomembo, da vzgojitelj prepozna otrokove namige, stiske, vprašanja in ţelje. Na primer, nekateri otroci si ţelijo fizične bliţine, da bi lahko zaspali, nekateri otroci si ţelijo, da jih vzgojitelj vzame v naročje, nekateri pa, da jih vzgojitelj med počivanjem boţa (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
Med počitkom je potrebno pustiti otrokom, da se umirijo in prebujajo v svojem ritmu, če se prebudijo pred koncem časa za počitek, pa je pomembno, da vzgojitelj poskrbi za knjige, igrače za tiho igro (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
2.2 DNEVNA RUTINA V KURIKULUMU ZA VRTCE
Dnevna rutina je v Kurikulumu za vrtce opredeljena kot načrtovanje dejavnosti, pri katerih je pomembno upoštevati, da imajo otroci moţnost izbiranja med različnimi dejavnostmi in vsebinami glede na svoje ţelje, sposobnosti, razpoloţenje in interese. Pri organizaciji spanja, hranjenja in drugih potreb je potrebno otrokom omogočiti izraţanje individualnosti (Kurikulum za vrtce, 1999).
Prikriti kurikulum je del dnevne rutine, ki je prisoten vsak dan v skupini, njegova posebnost je, da ni zapisan, tako kot je kurikulum. Obsega različne nenapisane dejavnike, ki vplivajo na otrokov razvoj in so pogosto učinkovitejši pri vzgoji kot v kurikulumu neposredno zapisane dejavnosti (Kurikulum za vrtce, 1999). E. Dolar Bahovec in K. Bregar Golobič (2004) menita, da je učenje na ravni prikritega kurikuluma zelo učinkovito, lahko celo najučinkovitejše učenje. Pedagoški strokovnjak Bloom pravi, da se tega, kar uči prikriti kurikulum z dnevno izkušnjo in trdno naučenostjo, dolgo spominjamo in je stalno prisotno dolga leta šolanja (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
6
Pri izvajanju kurikuluma ima pomembno vlogo vzgojitelj, s katerim se otroci spontano učijo in prevzemajo določene vloge, vrednote vzgojiteljev, imenujemo ga prikriti kurikulum (Volavc, 2012). Z njim pojmujemo dejanja vzgojitelja, ki niso neposredno načrtovana/predvidena, saj niso zapisana v uradnih dokumentih (Kroflič, b. d.). Na potek dnevne rutine kot sestavine prikritega kurikuluma ima pomembno vlogo vzgojiteljičino vedenje o zakonitostih otrokovega razvoja ter njene osebne predstave in občutki o dobrem za otroka (Kroflič, b. d.).
Dejavniki prikritega kurikuluma, ki kaţejo na kakovost dela v vrtcu, so procesni, določajo socialne odnose, interakcijo med vzgojiteljem in otrokom, osebnostno naravnanost vzgojitelja, pa tudi njegovo razumevanje individualnih razlik med otroki. Prav tako so dejavniki prikritega kurikuluma v vrtcu strukturni, to so dnevni red, organizacija prostora in oblikovanje posameznih skupin v vrtcu, pa tudi posredni, ki se nanašajo na izobraţevanje delavcev v vrtcu, sodelovanje s starši in z institucijami. Ti dejavniki prikritega kurikuluma so prisotni vsak dan v procesu dnevne rutine (Hmelak in Lepičnik Vodopivec, 2017).
Na učinkovito izvajanje prikritega kurikuluma ima velik vpliv kultura organizacije dela v vrtcu, da je otroku zagotovljena urejenost okolice vrtca, prikaz dela otroških rok v vrtcu (na primer otrokove slike na stenah garderobe, igralnice), načrtovana organizacija dnevnega reda (urnika aktivnosti), prav tako pa tudi prijazna in otroku naklonjena komunikacija vzgojitelja, dostopnost igrač in drugih sredstev na vidnem mestu (na primer v kotičku), način prehranjevanja z moţnostjo otroka, da sam izbira količino hrane ter način in čas počitka (Volavc, 2012).
Najmočneje se prikriti kurikulum lahko uveljavlja v vsakodnevnih dejavnostih v vrtcu, kot so komunikacija in interakcija z otroki, pravila za nadziranje časa in prostora ter raba pohvale in graje (Kurikulum za vrtce, 1999). Kot piše Jakson, je prikriti kurikulum novost novega pogleda na vsakdanje ţivljenje v vrtcu, ki ga pojmuje z besedami: »Za navadnim leži nenavadno.« (ang. Behind the ordinary lies extraordinary) (prav tam, str. xix v Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004)
Po raziskavi L. Marjanovič Umek idr. (2005) med 25 strokovnimi delavkami (12 vzgojiteljic in 13 pomočnic vzgojiteljice) je bilo v zvezi z rutinskimi dejavnostmi v vrtcu ugotovljeno:
7
– Pri dnevni rutini prehranjevanje: večina strokovnih delavk dopušča otrokom moţnost, kdaj bodo jedli malico, zagotovi posebno prehrano za otroke, ki jo potrebujejo, pomagajo pri hranjenju in spodbujajo samostojnost pri jedi.
– Pri dnevni rutini nege in higiene: večina strokovnih delavk spodbuja komunikacijo med previjanjem, preoblačenjem, umivanjem, same pomagajo pri negi najpočasnejšim. Vse strokovne delavke so pozorne, da si vsi otroci vedno umijejo roke takoj po tem, ko so bili na stranišču, prav tako so vse pozorne na to, da so otroci oblečeni primerno temperaturi.
– Pri dnevni rutini spanje in počivanje: večina strokovnih delavk otroke uspava, prebere zgodbo ali poslušajo glasbo. Večina strokovnih delavk dopušča, da se otroci med počitkom tiho pogovarjajo, vstanejo, ko ne ţelijo več spati in imajo pri sebi igrače.
Budnim otrokom večina strokovnih delavk ponudi mirne dejavnosti v drugem prostoru.
– Pri dnevni rutini prihoda v vrtec ali odhoda: večina strokovnih delavk otroke takoj vključi v dejavnosti na oddelku vrtca. Vse strokovne delavke se ob prihodu/odhodu pogovorijo s starši, pomagajo tistim otrokom, ki se teţko ločijo od staršev, da se vključijo v skupino, in otrokom, ki so prišli prej/odšli kasneje, ponudijo zaposlitev.
– Vse strokovne delavke dopuščajo otrokom izbiro, kje bodo spali.
3 LUTKA V VRTCU IN DOMA
3.1 VLOGA LUTKE V VRTCU
Majaron (2002b, str. 5) pravi: »Lutka v roki vzgojitelja je že prvi dan 'osebica', ki pomaga pregnati ločitveni strah, saj se prijazno zanima za otrokovo igračo.« Z lutko otrok pogosto prebrodi strah in teţave, s katerimi se sooča, saj se ob lutki sprosti govorno in telesno (Robič, 2010). Lutka sprosti strahove, agresijo in frustracije in na ta način omogoča otroku razvoj socialno-interakcijskih spretnosti (O'Hare, 2004, v Korošec, 2006a). Lutka otroka spremlja v dobrem in slabem, še posebej pomaga kot terapevtsko sredstvo pri boječih in manj pogumnih otrocih (Robič, 2010). V rokah vzgojitelja je lutka »nenevarna« in glavna avtoriteta – močnejša od vzgojitelja, ki otroku daje spodbudo in ga okara (Majaron, 2006). Tudi zadrţani otroci1 se z uporabo lutke izrazijo jasneje in glasneje, ko pripovedujejo svoje dogodivščine (Majaron, 2006). H. Ivon (2010) piše, da so izkušnje z uporabo lutk v šoli in vrtcu pokazale,
1 Zadrţani otroci ne sodelujejo, nimajo pravega interesa za sodelovanje (Majaron, Korošec, 2006).
8
da lutka predstavlja odlično motivacijsko sredstvo in spodbuja otrokov čustveni, socialni in kognitivni razvoj. Lutkovne igre omogočajo razumevanje otrokovega problema z drugačnega vidika, tvorijo distanco kot predpogoj za spodbujanje strpnosti, čustvene inteligentnosti in empatije otroka.
H. Korošec (2006) piše, da je kreativna lutkovna dejavnost uspešna in nujna metoda učenja in izobraţevanja na vseh področjih kurikuluma. Lutka omogoča otrokom socialni razvoj, spodbuja kreativno izraţanje, razvija besedno izraţanje, izboljša spretnosti pisanja, branja, prav tako pa tudi pomaga v razvoju otrokovega občutka lastne vrednosti, samozaupanja in osebnega zadovoljstva. A. Robič piše (2010), da se otrok z lutko nauči novih pesmi, pravilnega govorjenja in obnove pravljic.
Otrok z lutko pridobi sposobnost za reševanje problemov, izboljša drobnogibalne spretnosti, sposobnosti poslušanja, sprejemanja in dajanja idej, prav tako otrok z lutko pridobi sposobnosti za zaznavanje sveta z vsemi čutili (O'Hare, 2004, v Korošec, 2006a). To pa zato, ker so lutkovni junaki otrokom v pomoč, s katerimi lahko sproščeno, z veliko zabave in brez stresa sporočajo svoje razumevanje sveta iz domišljije. Na ta način pa krepijo komunikacijo, čustveni, socialni in kognitivni razvoj (Korošec, 2006a).
Kot piše H. Korošec (2006), je bilo z raziskavo med vzgojitelji/učitelji na razredni stopnji osnovne šole ugotovljeno, da lutka pomembno vpliva na izboljšanje komunikacije in pomaga pri socializaciji otrok v skupini. Prav tako je bilo z omenjeno raziskavo ugotovljeno, da ima lutka simbolno vrednost, v njej otrok prepoznava svoja čustva in doţivljanje sveta. Lutka pozitivno vpliva na razvoj otrokove domišljije in kreativnosti. Tudi Jordan (2016) piše, da so z raziskavo ugotovili, da se otrokom z uporabo lutke izboljšajo socialne spretnosti in so laţje komunicirali med seboj in z vzgojiteljico. Lutka je pomagala pri razvoju socialnih odnosov in prosocialnega vedenja (empatije, solidarnosti, sodelovanja).
D. Gobec (2009) piše, da je lutka voditeljica, pobudnica in povezovalka, ki v vzgojno- izobraţevalnem procesu omogoča otroku lasten razvoj. Doprinaša k spoznavanju sveta in razvijanju socialne kognicije, to je sposobnosti razumevanja socialnega sveta in odnosov v njem (Zupančič, 1997).
9 3.2 VZGOJITELJ IN LUTKA
Lutka predstavlja bitje, ki z vzgojiteljevo animacijo oţivi. Lutka v rokah vzgojitelja povezuje otroke v skupini med seboj in otroke z vzgojiteljem (Majaron in Korošec, 2006). Lutka je vzgojitelju v pomoč, da laţje razume otroka, prepozna njegova čustva in teţave, prav tako mu pomaga, da hitreje doseţe cilje učnega načrta (Korošec, 2006a). Otroci lutki zaupajo (Korošec, 2002b) in vzgojitelj se s sporočanjem z lutko pribliţa otrokom in pridobi njihovo zaupanje (Majaron in Korošec, 2006), zato so motivirani za ustvarjanje, prav tako tudi njihovi starši. Problem, ki ga ima otrok, lahko reši z lutko, na ta način pa spoznava naravo in druţbeno okolje (Majaron in Korošec, 2006).
Lutka vzgojitelju predstavljala sredstvo za doseganje ciljev otroka na področju socializacije, spretnosti, govora, gibanja in pridobivanja znanja (Sitar, 2008). Vzgojitelj mora verjeti v moč lutke, da mu ta lahko pomaga v vzgojno-izobraţevalnem procesu, ga reši iz »zagate«, ko išče trik, kako motivirati otroke (Korošec, 2002b). Vzgojitelj mora razumeti pomen lutk, znati mora iskati asociacije in metafore tako z obliko, barvo in materialom, pa tudi z gibanjem kot vizualno in slušno komponento lutkarstva. Šele takrat lahko vzgojitelj otrokom pomaga prepoznati njihove sposobnosti, izraziti njihove ideje in misli in nadzorovati njihova čustva ter si zgraditi samopodobo in sposobnosti za delo v skupini (Ivon, 2010).
Ko nastopi konfliktna situacija, lahko vzgojitelj lutko uporabi za iskanje moţnosti izhoda iz konflikta (Majaron, 2002a). Majaron (2002a) piše, da postane lutka »zaupnik otrok in učitelja, nekakšna »zarota« razreda, amalgam, ki bo pomagal urediti odnose v razredu na kar se da neboleč način«.
V vzgojno-izobraţevalnem delu so cilji uporabe lutke naslednji (Korošec, 2010):
– lutka je v vlogi ljubljenca skupine, ki je prisotna pri vsakodnevnih situacijah (dnevni rutini), kot je to pri prihodu/odhodu iz vrtca, pri hranjenju, spanju in pri različnih dnevnih opravilih,
– lutka kot motivator za delo, dobro pomnjenje in razumevanje pomaga pri doseganju ciljev kurikuluma,
– lutka je v vlogi reševalca problema, otroci ji pomagajo rešiti problem,
– lutka je v vlogi motivatorja za izraţanje čustev in doţivljanja sveta okrog sebe, s tem pa razvija otrokov čustveni in socialni razvoj.
10
H. Korošec (2010) piše, da vzgojiteljice, ki vsakodnevno komunicirajo z otroki z lutko, lahko povedo, da je učinkovala na otroke magično in je v skupino prinesla visoko motivacijo za delo in prijetno vznemirjenje (Korošec, 2010).
Po raziskavi H. Korošec (2010) kar 36 % vzgojiteljev uporablja lutko kot motivacijsko sredstvo zelo pogosto. Vzgojiteljice, ki uporabljajo lutko pri komuniciranju, lahko opazijo njene velike potenciale pri vzgojno-izobraţevalnem delu (Korošec, 2010; Ivon, 2010).
Magična moč lutke se kaţe v njeni avtoriteti, ki je močnejša od vzgojitelja, saj z lutko otroci urejajo nesporazume in posredno komunicirajo z okoljem, ki je manj stresno kot pri neposredni komunikaciji z okoljem. Ravno tako magična moč lutke sproţa čustvene reakcije, ki se kaţejo v neverbalni komunikaciji. Vzgojitelj ţe s preprosto izdelano lutko usmerja otroka k lastni ustvarjalnosti in utrjuje otrokovo samopodobo (Majaron, 2002b; Korošec, 2010). Otroci so po mnenju učiteljev pri svojem delu z uporabo lutke pogosto ustvarjalnejši kot pri tradicionalnih učnih metodah. To se kaţe tako, da so bili otroci pri oblikovanju ustvarjalnejši, ko je lutka oţivela (Korošec, 2006b).
Čeprav ima lutka magično moč pri doseganju ciljev v praksi, lutka še vedno ni našla pravega mesta v vzgojno-izobraţevalnih institucijah (vrtcih, šolah). Razlog lahko pripišemo dejstvu, da vzgojiteljice ne znajo pravilno animirati lutke (s pogledom in gesto), pa tudi njihovi percepciji, da je tradicionalni način dela z otroci enostavnejši.
3.3 METODE DELA Z LUTKO V VRTCU
Delo z lutko v vrtcu temelji na stvaritvi italijanskega lutkovnega umetnika Walterja Brogginija, ki je prvi uvedel lutko v delo vrtca, da bi poţivila vsakdanjik v vrtcu, postala prijateljica in spodbujala otroke k razrešitvi problema z njeno pomočjo(Gobec, 2009).
Kurikulum za vrtce (1999) opredeljuje, da odrasli (vzgojitelji) pri načrtovanju dela z lutko upoštevajo razvojne zakonitosti in značilnosti otroka na umetniškem področju pri delu z lutko.
H. Korošec (b. d.) navaja, da je metoda dela z lutko ena od najuspešnejših učno-vzgojnih metod na vseh področjih kurikuluma. Z lutko lahko doseţemo visoko motivacijo skupine ali posameznega otroka, hkrati pa z lutko razvijamo in dosegamo številne vzgojno-izobraţevalne cilje. Z metodo dela z lutko razvijamo otrokovo domišljijo in ustvarjalnost, otrokov govor in spretnosti sodelovanja in razvijanja interakcij. Otroci z lutko pridobivajo tudi samopodobo. Z lutko lahko otroci sprostijo strahove ter druge frustracije (Korošec, b. d.).
11
T. Hunt in N. Renfro (1982, v Majaron in Korošec, 2006) opredeljujejo šest tehnik uporabe lutke:
– Spontana igra: v obliki simbolne igre brez posredovanja vzgojitelja, odraslih.
Otrok se sam pogovarja neposredno z lutko in med igro spreminja vloge.
– Priprava prizorov z lutko: dejavnosti potekajo preko vzgojiteljevega usmerjanja otrok k pripravi prizorov z lutko. Ta tehnika je še posebej pomembna za otroke, ki se teţko izrazijo v čustvih in doţivetjih in prizori z lutko jim pomagajo, da se laţje izrazijo.
– Pripovedovanje z lutko: omogoča vzgojitelju kreativno interpretacijo in ustvarjanje magičnega sveta, saj se otroci vţivijo v lutkovne junake, jih sprašujejo, vzgojitelj pa jih pri tem spodbuja, da jih globlje vţivijo v situacijo in jih doţivijo.
– Pogovarjanje z lutko: namen te metode je spodbujati socialni in emocionalni razvoj otrok, ki ne znajo z besedami opisati svojih misli, čustev. Otrok bolj sproščeno spregovori lutki, saj se v komunikaciji z njo ne počuti izpostavljenega.
– Učenje in poučevanje z lutko: ta tehnika vzgojiteljem pomaga pri doseganju ciljev kurikuluma, boljše motivacije za delo in razumevanju učne snovi. Način dela s to tehniko je, da vzgojitelj podaja informacije na zanimiv in vznemirljiv način (na primer demonstracija umivanja zob na lutki (zanimivo); ko je lutka izginila je otrokom poslala pismo s svojim portretom, kar je otroke vznemirilo in so jo iskali).
– Izdelava lutke: pri izdelavi lutke otrok razvija drobnogibalne spretnosti, bogati znanje o pojmih, izraţanju čustev. Če otrok izdela lutko sam jo bolj ceni in z njo vzpostavi intimen odnos.
Broggini (1995, v Ivon, 2010) navaja kreativne metodične načine uporabe lutke za doseganje ciljev kurikuluma pri delu v vrtcu:
– Lutka/skupina: uporaba lutke v različnih vsakdanjih situacijah v vrtcu pomaga vzgojitelju, da laţje vzpostavi in ohranja pozitivno komunikacijo z otroki.
– Lutka/vsebina: vzgojitelj z lutko otroke laţje in dejavneje spodbuja k učenju, torej k pridobivanju izkušenj znotraj določene vsebine. Lutka otrokom
12
omogoča, da laţje oblikujejo lastno razumevanje, natančnejše opazovanje in razlago sveta okoli sebe.
– Lutka/izobraţevalni projekt: lutkovna zgodba pomaga vzgojitelju spodbuditi in poglobiti otrokovo zanimanje za preučevanje teme projekta. Lutka predstavlja motivacijski element, da otroci laţje preidejo iz ene dejavnosti v drugo znotraj projekta. Primer: lutkovni gospod išče nekaj, kar je izgubil, otroci na ta način spoznavajo različne kraje v soseski.
– Lutkovne igre z odrsko lutko: lutkovne odrske igre kot metodični pristop bodo vzgojitelju pomagale razumeti pomen pribliţevanja otroka umetnosti.
Navajanje otrok na veselje do srečanja z umetnostjo je pomembna vloga vrtca.
Z vzgojo otrok za lutkovno umetnost z ogledom lutkovnih predstav ali uporabo lutke za pripovedovanje zgodbe spodbujamo kognitivni razvoj in sposobnost kreativnega izraţanja otrok ter prispevamo k razvoju druţbenih ciljev in etičnih vrednot.
3.4 DNEVNA RUTINA Z LUTKO V VRTCU
H. Korošec (2010) ugotavlja, da je lutka relativno pogosto prisotna v vrtcu in se najpogosteje uporablja kot motivacijsko sredstvo za izvajanje vsakodnevnih dejavnosti ali kot ljubljenec skupine, ki otroke potolaţi v čustveni stiski. Namen uporabe lutke v vrtcu je ustvariti kakovostne spodbude pri celostnem razvoju otroka, saj otrok lutki brezpogojno zaupa in jo sprejme (Osojnik, 2015–2016). Lutko ljubljenca skupine kar 40 % anketiranih vzgojiteljic pogosto uporablja v vsakodnevnih situacijah, to je pri prihodu in odhodu iz vrtca, pri kosilu, spanju, reševanju konfliktov in drugih dnevnih opravilih (Korošec, 2010).
Lutka v vzgojiteljičinih rokah pomaga otroku, da bolje razume pravila vedenja, in je nujna za kakovostno skupno ţivljenje otrok. Lutka otrokom tudi pomaga, da se vključijo v različne situacije, ki se v vrtcu ponavljajo vsak dan (na primer priprava mize za obroke, pranje igrač itd.) Tako vzgojiteljica spodbuja razvoj higiene in delovnih navad pri otroku. S tem pristopom postane lutka del vsakdanje stvarnosti v vrtcu, poseben prijatelj v igri in v otroških izkušnjah, otroci se na lutko čustveno naveţejo in jo nosijo s seboj, tudi ko zapustijo vrtec. Z lutko se odpravijo na izlete, jo peljejo na sprehod, med vikendom jo odpeljejo domov (Ivon, 2010).
13
Pomembno pa je, da za doseganje ciljev kurikuluma, vzgojitelj načrtuje delo otrok z lutko v dnevni rutini (vaje, igranje) (Korošec, 2009).
Lutka pri vsakodnevnih dejavnostih (dnevni rutini) nagovori otroke, jih pozdravi, jih poboţa pred spanjem, in jim zaţeli prijazno besedo. Ravno tako skupaj z otroki poje, bere, se pogovarja, otroke zbudi in jih posluša. Spodbuja jih pri oblačenju, umivanju zob in dokončanju vsakodnevnih nalog (Osojnik, 2015–2016).
Ko otroci prihajajo v vrtec in se teţko ločijo od staršev, vzamejo lutko, jo stisnejo k sebi in gredo v lutkovni kotiček (Osojnik, 2015–2016). Prihod otoka v vrtec tako ni več stresen. J.
Višnovar (2015, str. 41) piše: »Ko je V zagledala lutko miško, je spustila mamino roko in se stisnila v miškin objem. Mama ni mogla verjeti, da je V tako spremenila počutje. Deklica, ki je bila zelo navezana na miško, je v tistem trenutku začutila olajšanje in veselje, ko je miška pokukala skozi vrata. Tako je miška otrokom ponudila čustveno varnost in ustvarila prijetno vzdušje v skupini.«
J. Višnovar (2015) pravi, da se je z vključenostjo lutke v dnevno rutino, povečala medsebojna pomoč, sodelovanje in empatija. Lutka je povečala samozavest otrok in ustvarjala sproščen odnos med otroki in vzgojitelji. Otroci so z uporabo in sodelovanjem z lutko kot sredstvom za spodbujanje otrok pri aktivnem učenju in samostojnosti pridobili na samostojnosti, samozavesti in pri premagovanju ovir.
Ravno tako A. Primoţič (2012, str. 51) piše, da je lutka sredstvo za motiviranje pri preizkušanju nove, manj poznane ali nepoznane hrane (dnevni rutini prehranjevanja). »Ko sem jim zelenjavo ponudila sama, je nekateri niso želeli poskusiti, ko jim jo je ponudila lutka, so jo poskusili in nekateri celo želeli še več.«
Lutka otroke spodbuja pri umivanju zob. M. Bavdek (2014, str. 32) piše: »Otroke sem opozorila, naj bodo pozorni, kako je zajček pogumen in si umiva zobe. Nato si je vsak otrok skupaj z zobozdravnico in zajčkom umil zobe.« Lutka zajček je otroke spodbujala in jih bodrila za umivanje zob.
14
3.5 POMEN LUTKE ZA MEDSEBOJNE ODNOSE
J. Višnovar (2015) pravi, da se je ob pomoči lutke – ljubljenca skupine povečala medsebojna pomoč, sodelovanje in empatija, skupina je ustvarjala veselo in sproščeno ozračje. Odnos med otroki in vzgojiteljem je postal bolj odprt, odnos med otroki pa bolj pozitiven.
Lutka je pomembna za razvoj socialnih spretnosti, v prosti igri opozarja otroke na posamezne napake v socialnih odnosih in pri reševanju konfliktov (Osojnik, 2015–2016). Lutka pomaga pri izboljšanju primanjkljajev socialnih spretnosti (vedenj), potrebnih za dobre medsebojne odnose in pozitivne odzive do drugih v okolju (Košir, 2013).
Z lutko – ljubljencem skupine se otroci sprostijo, odprejo in laţje komunicirajo z vzgojiteljico in drugimi otroki. Lutka izboljša vzdušje v skupini in medsebojne odnose (Jordan, 2016).
Lutko ljubljenca skupine kar 28 % anketiranih vzgojiteljic zelo pogosto uporablja za integracijo otroka v skupini in za urejanje odnosov, 44 % pa jih na ta način uporablja lutko pogosto (Korošec, 2010). A. Porenta (2003, v Korošec, 2006a) v kvalitativni raziskavi ugotavlja, da je lutka pomagala pridobiti prijatelje in premagati strah pri situacijah, ki so bile otrokom neznane. Je pomembna za otrokovo socializacijo. Tisti, ki lutko uporabljajo vsak dan, imajo pozitivnejša stališča do vpliva lutke na socializacijo (reševanje konfliktov, integracijo zadrţanih otrok in reševanje vedenjskih teţav otrok) (Korošec, 2006a). H. Korošec (prav tam) piše, da z metodo dela z lutko v skupini lahko uspešno vključujemo socialno izključene otroke.
4 SOCIALNI RAZVOJ IN LUTKA
4.1 RAZVOJ SOCIALNEGA VEDENJA PREDŠOLSKIH OTROK
Razvoj socialnega vedenja v predšolskem obdobju je poleg telesnega in duševnega vedenja ključnega pomena za nadaljnje ţivljenje in za razvoj osebnosti, saj otrok v vrtcu razvija znanja, spretnosti in navade (Hmelak in Lepičnik Vodopivec, 2017).
Razvoj osebnosti predšolskih otrok se nanaša na razvoj univerzalnih – trajnih in splošnih vedenjskih teţenj, to je splošnih nebesednih in besednih sposobnosti (govorni razvoj).
Razvoj socialnega vedenja predšolskih otrok pa se nanaša na socialno kompetentnost
15
(Zupančič in Kavčič, 2007), to je na učinkovitost v socialnih interakcijah z drugimi (socialne spretnosti, ustvarjanje pozitivnih odnosov) (Vidmar, 2011). Razvoj socialnega vedenja se nanaša tudi na vedenje ponotranjenja in pozunanjenja (Zupančič, Kavčič, 2007).
L. Marjanovič Umek idr. (2010) na podlagi dobljenih rezultatov pišejo, da se v zgodnjem otroštvu (to je v obdobju od tretjega do šestega leta starosti) (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 79) otrokov govor razvija zelo hitro, tako pri razvoju slovnične strukture in pri razvoju pragmatične zmoţnosti uporabe. Zato je ključnega pomena spodbujati otrokovo pripovedovanje zgodb ţe v zgodnjem otroštvu, da lahko razvije govorno kompetentnost (prav tam).
Na napoved socialnega vedenja, socialne kompetentnosti, vedenja ponotranjenja in pozunanjenja v srednjem otroštvu (prvošolcev) imajo vpliv osebnostne poteze otrok v zgodnjem otroštvu (Horvat in Zupančič, 2010), ki jih lahko razloţimo s petimi osebnostnimi dimenzijami, to je (Zupančič in Kavčič, 2007):
– ekstravertnost, ki se nanaša na zanimanje za ljudi in dogodke v okolju, asertivnost in dinamičnost,
– sprejemljivost, ki se nanaša na kakovost medsebojnih odnosov (sodelovanje, prijaznost), – vestnost, ki se nanaša na organiziranost, učinkovitost in vztrajnost pri doseganju
zastavljenega cilja,
– nevroticizem predstavlja čustveno nestabilnost, ki se odraţa v zadrţanosti, strahu, tesnobnosti, negotovosti, pasivnosti in pomanjkanju samozavesti,
– odprtost, ki se nanaša na značilnosti posameznikovih intelektualnih sposobnosti, spretnosti, zanimanja, ustvarjalnosti (De Raad in Perugini, 2002; Kohnstamm idr. 1998 v Zupančič in Kavčič, 2007).
Na podlagi ocene staršev (mamic in očetov) so bile pri otrocih v zgodnjem otroštvu prepoznane naslednje dimenzije osebnosti otrok (Zupančič in Kavčič, 2007):
– ekstravertnost: pozitivno čustvovanje, obzirnost, ugodljivost, druţabnost, raven dejavnosti in odprtost,
– vestnost: organiziranost, usmerjenost k doseţku, inteligentnost, odkrenljivost (motnja pozornosti),
– nesprejemljivost: močna volja, negativno čustvovanje, antagonizem (nasprotovanja).
16
Po zaznavi vzgojiteljic pa je osebnostna struktura predšolskih otrok naslednja (Zupančič in Kavčič, 2007):
– vestnost – odprtost, ki se kaţe kot pozitivno čustvovanje, obzirnost, odprtost, ugodljivost, organiziranost, usmerjenost k doseţku in inteligentnost,
– ekstravertnost – čustvena stabilnost, ki se kaţe kot druţabnosti otrok, dejavnosti, boječnosti in socialni plašnosti,
– nesprejemljivost, ki se nanaša na močno voljo, negativno čustvovanje in antagonizem.
4.2 ZGODNJA VKLJUČITEV OTROKA V VRTEC
Mnenja raziskovalcev so si različna glede najprimernejše starosti otroka pri vključitvi v vrtec z vidika otrokovega razvoja. Nekateri avtorji (Andersson, 1992; Melhiush, 2001; Rosenthal, 1999, v Zupančič in Kavčič, 2007), ki so proučevali otrokov razvoj v povezavi s starostjo otroka pri vključitvi v vrtec, pišejo, da ni mogoče enoznačno določiti starosti, ki je za otroka najprimernejša za vključitev v vrtec.
Poslanstvo vrtca je postavljanje temeljev socialnemu in intelektualnemu razvoju otroka in partnerskih odnosov med vrtcem in starši (Potrč, 2006). Nekateri avtorji pišejo, da obstaja pozitivna povezanost med zgodnjo vključitvijo otroka v vrtec in druţenjem z vrstniki ter socialno kompetentnostjo otrok (Marjanovič Umek idr., 2002; Howes, 1998; Andersson, 1989, v Zupančič in Kavčič, 2007).
Raziskovalci (npr. Belsky in Rovine, 1988; Haskins, 1985, v Zupančič in Kavčič, 2007) pišejo, da pri zgodnji vključitvi v vrtec (pred tretjim in še posebej pred prvim letom starosti) prihaja do neugodnih učinkov pri razvoju navezanosti med otrokom in mamo in k razvoju odnosov z vrstniki. Neugodni odziv otroka pri zgodnjem vključevanju v vrtec je povezan z vsakodnevnim ločevanjem otroka od oseb, s katerimi je vsakodnevno v stiku. Praviloma neugodni odzivi trajajo kakšen mesec (Bogataj, 1996; Petkovšek, 2003, v Zupančič in Kavčič, 2007). Otroku vstop v vrtec in ločitev od staršev predstavlja pomemben ţivljenjski dogodek, ob katerem se pogosto pojavi jok, zavračanje hrane, nemiren spanec in močna potreba po telesnem stiku z vzgojiteljico, še posebej pred spanjem (Zupančič in Kavčič, 2007). Majaron in H. Korošec (2006) pišeta, da ločitev od staršev pri nekaterih otrocih predstavlja veliko frustracijo, ki jim jih vzgojitelji lahko pomagajo premagati z lutko.
17 4.3 POMEN LUTKE ZA SOCIALNI RAZVOJ
Vsak otrok se z lutko ali drugimi gledališkimi dejavnostmi lahko izkaţe ne glede na intelektualne, komunikacijske in govorne sposobnosti, ki jih z dejavnostmi z lutko razvija in krepi socialni razvoj (Korošec, 2002a).
Celotna gledališka dejavnost z otroško spontano igro kot obliko simbolne igre, v kateri otrok najprej usmerja igralno dejavnost nase, kasneje pa na igrače (Devjak in Berčnik, 2018), pripomore k boljšemu čustvenemu, socialnemu in intelektualnemu razvoju otroka. S spontano igro kot svobodno dejavnostjo otrok zadovoljuje svoje potrebe (Majaron in Korošec, 2006).
Na primer: »otrokova aktivnost jesti z žlico → hraniti sebe z žlico → hraniti punčko ali medvedka z žlico → hraniti z žlico punčko ali medvedka tako, kot to dela mama« (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001, str. 40).
Pomembno je, da vzgojitelj pozna vlogo simbolne igre z lutko v otrokovem socialnem in čustvenem razvoju (Korošec, 2006a). Otroci v simbolni igri z lutko krepijo komunikacijske spretnosti, spretnosti socializacije in reševanja konfliktov. V simbolni igri z lutko se med otroki razvija medsebojna pomoč, solidarnost in dopuščanje različnosti. To pomeni, da se v simbolni igri z lutko socialno izključeni otroci lahko enakovredno vključijo v skupino in pomembno pripomorejo k stvaritvi, kar vpliva na njihovo samopodobo. V simbolni igri z lutko se otroci sprostijo, so pripravljeni za dvosmerno komunikacijo, kar bistveno olajša učenje socialnih veščin (pozitivnih medsebojnih odnosov, nenasilnega reševanja konfliktov) (Majaron in Korošec, 2006). Zadrţani otroci z neverbalnim izraţanjem z lutko laţje sporočijo svoje ţelje, strahove in konflikte (Korošec, 2006a).
Lutka je pomembno sredstvo za reševanje problemov pri verbalni komunikaciji, saj se pogosto otroci verbalno teţje izraţajo in vključujejo v skupino (Majaron in Korošec, 2006;
Korošec, 2002b). Igra z lutko pomaga vzgojitelju pri vzpostavljanju stika z otroki in k izboljšanju komunikacije. Z lutko – ljubljencem skupine je omogočena posredna komunikacija, ker lutka otroke popolnoma prevzame, je njihov zaveznik in zaupnik.
Komunikacija z uporabo lutke poteka v več smereh (Majaron in Korošec, 2006).
H. Korošec (2002b, str. 51) piše: »Lutkovne in gledališke dejavnosti omogočajo otroku, da izhaja iz sebe, da razvije individualne sposobnosti in popolnoma nov, izviren in oseben način komunikacije.«
18
II. EMPIRIČNI DEL
5 OPREDELITEV PROBLEMA
Iz teoretskih spoznanj je znano, da je lutka učinkovito sredstvo za krepitev otrokovega razvoja, saj se otroci lutki radi pribliţajo in z njo komunicirajo, krepijo dnevno rutino in odnose. T. Kavčič (2001) piše, da sta razvoj socialnih spretnosti in razvoj igre tesno povezana, bolj ko so otroci vključeni v zapletene interakcije v kontekstu igre, večji napredek v socialnem razvoju je mogoče doseči. Igranje z lutko pripomore k razvoju otrokove domišljije, pozitivne samopodobe, oblikovanju socialnih spretnosti ter spodbujanju razvoja govora, empatije in ustvarjalnosti (Osojnik, 2015–2016).
Lutka pomaga razvijati govorno izraţanje in krepi pozitivno podobo otroka. Otroci, ki se ukvarjajo z lutkarstvom, se hitro naučijo videti sebe kot edinstveno bitje. Lutka pomaga otroku, da se pri svojih zamislih in delu počuti dobro. Pri njem ustvarja občutek samozavesti in razvija prepoznavanje vrednot. Spodbuja razvoj socialnih spretnosti z interakcijo, s poslušanjem drugih, opazovanjem in sprejemanjem idej ter razvijanjem občutij in kreativnosti (Ivon, 2005).
Kot piše H. Korošec (b. d.), ima lutka v sebi nekaj magičnega in izboljšuje medsebojne odnose. Je močno simbolno sredstvo, ki nudi otroku moţnost izraţanja čustev, sproščanje konfliktov, sporočanje lastnega videnja realnega sveta in je odličen medij za komunikacijo.
Majaron in H. Korošec (2006) menita, da je lutka še posebej močna pri neverbalnih oblikah komunikacije.
Vsak vzgojitelj išče načine, kako bi se čim bolj pribliţal otrokom, da bi mu zaupali in sledili.
Na ta način jih lahko bolj motivira pri dnevnih rutinah v vrtcu, za komunikacijo, za dobre medsebojne odnose v vrtcu in doma in za doseganje kurikularnih ciljev. V Kurikulumu za vrtce (1999) glede izvajanja dnevne rutine piše, naj hranjenje poteka čim bolj umirjeno, počitek in spanje pa naj bosta prilagojena individualnim potrebam otroka. Pri organizaciji dnevne rutine je potrebno poskrbeti, da so otroci čim bolj aktivni, pri čemer ima najpomembnejšo vlogo vzgojitelj, ki z lutko lahko bistveno pripomore k učinkovitemu izvajanju dnevne rutine.
19
Na svojem področju imam ţe 10 let delovnih izkušenj pri delu v vrtcih v osrednjeslovenski regiji, a sem lutke med delom srečala samo takrat, kadar je bila v vrtcu lutkovna predstava ali pa smo si z vrtcem odšli ogledat lutke v gledališče. Velikokrat sem se vprašala, zakaj vrtec otrokom ne nudi večje interakcije z lutko. Do sedaj nimam izkušenj iz vrtca, da bi bila lutka lahko del vsakdanjika otrok v vrtcu. Tudi v vrtcu, v katerem sem trenutno zaposlena, v skupini otrok od 5 do 6 let ne uporabljajo lutke v različne namene ali pri dnevni rutini.
6 CILJI DIPLOMSKEGA DELA
Cilji diplomskega dela so:
– Ugotoviti pomen vključevanja lutke v dnevno rutino za vzgojitelja.
– Ugotoviti, kakšna je vloga lutke v komunikaciji v skupini.
– Raziskati moţnosti vključevanja lutke v dnevno rutino.
– Raziskati pomen lutke za medsebojne odnose v skupini in doma.
7 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
RV 1: Kakšno vlogo ima vključevanje lutke v vzgojiteljevem spoznavanju otrok in organizaciji dnevne rutine?
RV 2: Kakšna je vloga luke v komunikaciji otrok v skupini?
RV 3: Kakšne so moţnosti v vrtcu za vključevanje lutke v dnevno rutino?
RV 4: Kakšen pomen ima lutka za medsebojne odnose v skupini in doma?
8 METODOLOGIJA
8.1 VZOREC
Raziskovalni projekt sem izvajala v skupini Ringaraja v enem izmed grosupeljskih vrtcev. V skupino je bilo vključenih 9 dečkov in 10 deklic v starosti od treh do štirih let. Raziskava je trajala šest tednov.
20
Za opazovanje sem si še posebej izbrala dečka, ki je priljubljen v skupini in vstopa v interakcijo z drugimi otroki, posluša in sledi, vendar ni otrok, ki bi ţelel biti v ospredju pri izvajanju dejavnosti (raje je na obrobju skupine). Ima motnjo v gibalnem razvoju. Ravno tako sem si še posebej za opazovanje izbrala deklico, ki je nasprotje dečku; je zelo komunikativna, ţivahna, priljubljena in vedno v ospredju pri sodelovanju.
8.2 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV
Podatke sem zbirala z načrtnim in priloţnostnim opazovanjem, sprotnim beleţenjem, posnetki in fotografijami. Vsako dejavnost sem sproti evalvirala in na podlagi tega načrtovala nadaljnje dejavnosti. Zbrane podatke sem obdelala s kvalitativno metodo.
9 IZ DNEVNIŠKIH ZAPISOV LUTKE – ZOBNA MIŠKA V DNEVNI RUTINI
9.1 GLOBALNI CILJI
Globalni cilji za celotni projekt:
– Doţivljanje in uţivanje v umetnosti.
– Razvijanje izraţanja in komuniciranja z umetnostjo.
– Razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti.
9.2 PRVI IN DRUGI TEDEN
Dejavnost: Kako je nastala lutka – ljubljenec skupine – Zobna miška, iskanje Zobne miške Vrsta igre: Prosta igra z lutko
Starost otrok: od 3 do 4 let
Področje dejavnosti: umetnost, druţba Število otrok: 19
Cilji:
– Otroke pozitivno motivirati.
– Otrokom spodbuditi domišljijo z zamišljanjem o nastanku ljubljenca skupine.
– Otrok pove/poda ideje za izdelavo ljubljenca skupine.
21
– Otrok spozna, sodeluje in obišče pošto, policijsko postajo, knjiţnico kot ustanovo v njegovem okolju.
– Otrokom Matej demonstrira in pove/razloţi, kako pravilno skrbeti za higieno zob in predstavi poklic zobotehnika.
– Otrok medsebojno sodeluje in komunicira z otroki in odraslimi.
– Otrok sprejme lutko Zobno miško kot člana skupine, prijateljico.
– Otrok spozna različne načine komuniciranja in prenosa informacij (pošta, telefon).
– Z lutko otroke spodbuditi pri hranjenju.
– Otrok se s pomočjo lutke opogumi in poskusi hrano, ki mu navidezno ni všeč.
– Otroke pozitivno motivirati z lutko v dnevni rutini.
– Otrok se pri dnevnem počitku umiri in laţje zaspi.
Metode dela: metoda pogovora, poslušanja, pripovedovanja, spodbujanja, igre Oblike dela: skupna
Prostor: Igralnica in daljna okolica (razne ustanove: policija, pošta, knjiţnica) Trajanje: 2 tedna
9.2.1 Izvedba dejavnosti z vključevanjem lutke v dnevno rutino
Vzgojiteljica mi pove, da je njihova skupina z januarjem pričela s projektom Zobna miška.
Dogovoriva se, da temo vpeljeva v moje delo. Takoj sem pomislila na svojega moţa Mateja, ki je zobni tehnik, in dobila sem navdih za ideje glede vključevanja lutke v dnevno rutino.
9.2.2 Kako je nastala lutka ljubljenec skupine – Zobna miška, uvodna motivacija in vključitev nove osebe v skupino
Skupine ne poznam in se v pedagoško delo z njimi vključujem prvič. V sobo sva z vzgojiteljico skupine pripravili vrečo s šiviljskim materialom (različno blago, polnilo, elastike in šivalni stroj). V jutranjem krogu so otroci vrečo, ki je stala v kotu zraven nas, opazili. Zvlekli so jo na sredino kroga in preverili, kaj je notri. Pikasto blago, ki je bilo del vsebine v vreči, sem si ovila okoli svoje roke in ga oţivela. Animirala sem ga in blago je nagovorilo otroke. Otroci so obnemeli in začeli poslušati, kaj se dogaja. Izvedeli so, da je to blago, ki si ţeli postati Zobna miška. Najprej so se čudno spogledovali med seboj, nato je
22
deček A rekel: »ja, super, kar daj, postani Zobna miška.« Tudi blago se je zelo razveselilo, vendar kmalu ugotovilo, da ne bo tako preprosto postati Zobna miška.
Kako pa bi lahko postala Zobna miška? Otroke sem spodbujala z vprašanji kako, na kakšen način, kaj lahko naredimo, kdo nam lahko pomaga. Ena izmed deklic v skupini je predlagala, da bi lahko pomagala Darja (pomočnica vzgojiteljice, ki dobro šiva). Darja je bila zelo navdušena nad idejo, blago pa še bolj. Tako je pričela nastajati Zobna miška. Darja je v tem tednu skupaj z otroki skupine Ringaraja šivala Zobno miško, midve s sodelavko pa sva načrtovali dramski zaplet, za katerega poskrbiva takoj, ko bo lutka sešita. Načrtovan dramski zaplet je bil: Ko bodo otroci med počitkom zaspali, bom jaz vzela miško iz skupine in jo odnesla s seboj domov. Namen dramskega zapleta je bil, da otroci spoznajo knjiţnico, pošto, policijsko postajo kot ustanovo in različne načine komuniciranja pri tem.
Ta dramski zaplet se je zgodil tako, kot je bil načrtovan. Ko je Darja čez tri dni v jutranjem krogu lutki prišila še oči, sem jo animirala (dala sem ji svoj glas in gib) in lutka je oţivela.
Predstavila sem jo otrokom pravzaprav se je lutka predstavila otrokom, oni so se predstavili Zobni miški in tako so se spoznali. Otroci so bili tesno drug ob drugem zbrani pred menoj in Zobno miško. Občudovali so jo, nekateri bolj od blizu, drugi malo bolj od daleč, jo boţali in se veselili. Nato sem lutko odloţila na poličko v igralnici in odšla. Vzgojiteljica mi je povedala, da so jo otroci opazovali, prihajali k njej in jo nekateri prijeli v roke, spet postavili nazaj na svoje mesto in odšli.
23
Slika 1: Zobna miška na polici
9.2.3 Iskanje miške s pošto, policijo in z osebami, ki se pojavijo na fotografiji in v knjiţnici
Ko so med počitkom otroci zaspali, sem Zobno miško odnesla iz sobe in nato domov. Na poti domov sem se ustavila v Knjiţnici Grosuplje in Zobno miško poslikala pred knjiţnico in v knjiţnici, kako bere knjigo o zobkih (slika 2). Miška je otrokom pripravila pismo s sliko in sporočilom: Pozdravljeni otroci skupine Ringaraja, pošiljam vam pozdrave. PS: Iščem mlečne bele zobke. Zobna miška. (slika 5)
24
Slika 2: Zobna miška pred Knjiţnico Grosuplje Slika 3: Zobna miška v Knjiţnici Grosuplje Zamislila sem si, da bi bilo besedilo otrokom napisano z otroško pisavo, zato sem za pomoč poprosila kar svojo hčerko Lucijo. Z veseljem ga je napisala.
Slika 4: Lucija piše pismo.
Slika 5: Pismo Zobne miške za otroke
25
Glede na načrtovan dramski zaplet sem se dogovorila s knjiţničarko, da bodo otroci obiskali knjiţnico, ker bodo iskali Zobno miško, zato sem ji predstavila namen načrtovanega dramskega zapleta. Zvečer sva z moţem odšla v njegov zobni laboratorij in ordinacijo, kjer sva naredila nekaj posnetkov Zobne miške na zobozdravniškem stolu, portretno fotografijo miške in posnetek, na katerem sta oba skupaj. Z vzgojiteljico sva načrtovali, da ga vključiva v proces tako, da bi prišel v skupino povedat otrokom kaj o higieni zob in predstaviti njegov poklic zobotehnika. Zatem sem se lotila priprave pisma, ki ga je zapisala Lucija (slika 4), v katerega sem vstavila dve fotografiji miške (pred knjiţnico in v njej) ter zapisano besedilo.
Pripravila sem tudi pismo, v katerega sem vstavila fotografiji miške v zobni ordinaciji in jim ga bom dala kasneje.
Slika 6: Zobna miška v ordinaciji Slika 7: Zobna miška v ordinaciji
Glede na načrtovan dramski zaplet sem se naslednje jutro na poti v sluţbo ustavila na pošti, ki je v bliţini vrtca, in usluţbenke zaprosila za sodelovanje. Dala sem jim pismo, ki ga je napisala Zobna miška, usluţbenka je na pismo odtisnila tudi ţig pošte in nanj prilepila znamko, saj sem ţelela, da bi bil načrtovan dramski zaplet čim bolj resničen. Hkrati je načrt vzgojiteljice tudi ta, da otroci spoznajo namen pošte in policijske postaje. Poštni usluţbenki sem razloţila načrtovani potek, da se bomo po zajtrku oglasili na pošti in jih vprašali, če je Zobna miška za otroke pustila kakšno pismo, ker je izginila in jo pogrešamo.
Vzgojiteljica je otroke naslednje jutro vprašala, ali je kdo videl Zobno miško in iskanje se je pričelo. Otroke je postalo strah in bili so v skrbeh zanjo. Iskali so jo po vsem vrtcu in hodili od skupine do skupine spraševat otroke, ali jo je kdo videl (slika 8).
26
Slika 8: Iskanje Zobne miške in spraševanje po Zobni miški
Ko so hodili po sobah in spraševali vzgojiteljice po miški, je deklica na svoji roki nosila drugo ročno lutko miško in vprašanja zastavljala vzgojiteljicam, kot da sprašuje lutka (slika 8).
Med zajtrkom sem v garderobo pod čevlje otrok postavila sliko (portret) Zobne miške (slika 9).
Slika 9: Potret Zobne miške pod čevlji otrok
Po zajtrku smo z otroki sedeli v jutranjem krogu. Vprašala sem jih, kje je po njihovem mnenju miška. Povedali so naslednje:
– VESNA: »Ne vem, misl'm, da je šla u trgovino, misl'm, da po Poli salamo.«
V roki je drţala daljnogled in ko sem jo vprašala, zakaj ima daljnogled, je
27
rekla, da bo pogledala, kje je Zobna miška. Dvignila je daljnogled, pogledala skozenj in z milim glasom dodala: »Aha, domov jo je odnesla Darja.«
– URH: »Mislim, da u naš'm domu, igra se mogoče, nič nimam več u mislih.«
– ELA: »Jo bom jst vohala, pretvarjam se, da sem kuža.« Postavila se je na vse štiri in me resno pogledala. Namrščila je obrvi, me pogledala izpod čela in privihala nos. Zatem je vstala, kot da se ni nič zgodilo in odšla drugo lutko miško vprašat, ali ona ve, kje je miška.
– INJA: »Šla je u gozd, kostane nabira u gozdu, mogoče je šla z letalom, pa z avijonom v Višnjo Goro.«
– NEŢA: »Mogoče je šla u kuhinjo!«
– NEJC: »Mogoče je skrila sladoled, pa se je šla skrit u zemlo. Mogoče je šla po zobe.«
– IVANA: Je vzela v roke kalkulator, si ga prislonila na uho in rekla: »Imam jo na telefonu. Haaalooooo … Je rekla, da pride zdej. Pred vrati je.«
– JAN: »Šla je z Darjo.«
– ALJAŢ: »Mogoče je šla k men' domov.«
– NINA: »Z Darjo.« Po njenem odgovoru so ostali otroci začeli govoriti, da je miška odšla z Darjo in sem jih nehala spraševati.
V krogu smo se še naprej pogovarjali o miški in vzgojiteljica je otroke spodbudila k razmišljanju, kako bi lahko našli Zobno miško. Otroci so ponovno sporočali ideje, jaz pa sem jih zapisala:
– NEŢA: »T'ko, da bi sobo posprav'l'.«
– ELA: »Nar'dil bi sled iz zob in bi miška pr'šla.«
– ZARA: »Z lupo.«
– NEJC: »Mogoče bi jo našli tako, da bi šli u gozd.«
– INJA: »Sonce bi poiskalo miško.«
– VIKTORIJA: »Da bi šli pogledat na drevesa.« Ko smo se vračali v vrtec, smo odšli čez naše igrišče in sem otroke spomnila, da je nekdo rekel, da je mogoče miška na drevesih in da naj zdaj vsi gor pogledajo. Vsi so gledali gor z odprtimi usti, obnemeli so in otrpnili. Potem pa so skomignili z rameni in se samo čudno pogledali, nato pa planili v smeh. Neka deklica se je še prijela za glavo in se glasno smejala.
28
– URH: »Ko sem ponoči spau, sem slišu, da me neki vleče, miška.«
– VESNA: »Da si umivamo zobke in bo pr'šla. Ker bodo lepi.«
Nadaljevali smo pogovor, kaj naredimo, če se kdo izgubi in kdo nam lahko pomaga. Otroci so povedali, da če se kdo izgubi, ga poiščemo, pri tem lahko pomagajo starši, mi sami, babice, sosedje, bratci. Ena od deklic je dodala, da bi nam pomagala druga miška. Vzgojiteljica Petra je deklici odgovorila, naj gre miško iskat in jo prinese v krog. Ko jo je deklica prinesla, si jo je dala na roko in ji posodila glas in gib. Miška je oţivela in opazila, da so otroci zaskrbljeni.
Ugotovila je, da je to zaradi miške, ki je izginila. V glasu otrok pa je bilo začutiti strah in zaskrbljenost. Otroci so miški obnovili celotno dogajanje in natančno opisali, kaj se je zgodilo z Zobno miško. Medtem pa se je eden od dečkov spomnil, da če koga pogrešamo, gremo na policijo. In res. Otroci so se odločili, da se odpravijo na Policijsko postajo Grosuplje, kjer bodo prijavili, da je miška izginila. Odšli so v garderobo, se obuli in takrat je deklica zavpila:
»Pooooooglej, Petra! Slika Zobne miške.« Otroci so se obrnili k njej, slišati je bilo veliko kričanja. Burno so se zapodili k deklici in se ustavili, da bi ugotovili, kaj ta slika pomeni za nadaljnje iskanje miške. Napetost občutkov, vzdušja, nestrpnosti, vznemirjenosti je naraščala.
Kaj pa zdaj? Eden od dečkov je predlagal, da sliko Zobne miške odnesemo s seboj na policijo in jo tam pokaţemo policistu, da bo lahko naredil zapisnik. Vsi otroci so se strinjali. Še več, na pobudo otrok smo morali s seboj vzeti še ročno lutko miško in telesno lutko miško, ki se naveţe okoli pasu, ker sta to njuni prijateljici in bosta pomagali iskati Zobno miško. Hitro smo se oblekli in odšli, s seboj pa vzeli obe mišji lutki.
Pot do policijske postaje je bila vznemirljiva. Otroci so mimoidoče spraševali, ali je kdo videl Zobno miško in še bolj vznemirljivo je bilo to, da so mimoidoči prijazno sodelovali (odgovarjali otrokom). Opazila sem, da je deklica, ki je nosila lutko miško okrog pasu, uporabila njeno roko in pomahala gospodu v slovo; komunicirala je torej z lutko.
S Policijsko postajo Grosuplje nismo bili vnaprej dogovorjeni za obisk, vendar so nas kljub nenapovedanemu prihodu lepo sprejeli. Policist je zelo dobro opazil meţikanje vzgojiteljice Petre in mimiko obraza, ko je vprašala, ali lahko prijavimo izginotje Zobne miške in začel resno sodelovati v igri načrtovanega dramskega zapleta. Napisali smo zapisnik in policist nam je še razloţil nekaj ukrepov, kako odreagirati v takem primeru in povedal, da nas bo obveščal o novih informacijah glede miške. Razkazal nam je še del policijske postaje, njihovo vozilo
29
(lučke, sirene …), uniformo in obvezno opremo. Za konec pa dodal, da je zjutraj srečal ţe kar nekaj mišk in da je bila ena namenjena proti pošti.
Sliki 10 in 11: Prihod otrok na Policijsko postajo Grosuplje
Slika 12: Policistka opazuje sliko pogrešane Zobne miške
Po odhodu s Policijske postaje Grosuplje smo se na poti v vrtec ustavili na pošti (100 m stran od našega vrtca). Usluţbenka je prijazno pogledala med pošto, ki je prispela in še ni bila dodeljena poštarju za raznos. Vmes se je skrivalo roza pisemce z naslovom Skupina Ringaraja, Vrtec Kekec Grosuplje. Otroci so stali v pričakovanju, kaj se bo zgodilo.
Vzgojiteljica je odprla pismo in prebrala sporočilo. Opazila sem deklico, ki je začela cepetati in se smehljati. Napetost med otroki se je še povečala. Otroci so delovali, kot da jih bo zdaj,
30
zdaj razneslo v pričakovanju, in da bodo končno izvedeli, kje je miška. Ker niso izvedeli, kje je miška, so na obrazu pokazali zaskrbljen izraz: »Kaj je zdaj to? Kje je miška?« Občutiti je bilo spet tisti nemir v njih in iskanje se je nadaljevalo. Odšli smo proti vrtcu. Deklica, ki me je drţala za roko, me je pogledala navzgor in z milim glasom vprašala: »Tina, misliš da se bo našla miška?« Njen pogled je bil poln skrbi in ţalosti. Malo bolje sem stisnila njeno roko, jo privila k sebi in ji odgovorila: »Zagotovo se bo, ne skrbi.« Prav stisnilo me je pri srcu. Bila sem šokirana, kajti nisem mislila, da bodo otroci tako močno verjeli zgodbi, dramskemu zapletu o nastanku Zobne miške in jo sprejeli med seboj kot člana skupine. Otroci so resnično verjeli, da je Zobna miška izginila.
Slike 13, 14 in 15: Otroci sprašujejo mimoidoče o pogrešani Zobni miški.
31
Slika 16: Otroci kaţejo sliko Zobne miške usluţbenki pošte in sprašujejo po pismu Zobne miške, deček z miško v roki pove, da miško zanima, ali je Zobna miška pustila kakšno pismo.
Čakalo jih je presenečenje, dobijo pismo.
Slika 17: Petra jim prebere pismo.
Slika 18: Na Pošti je čakalo pismo Zobne miške. Slika 19: Pismo Zobne miške
