UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na predmetni stopnji
Damjana Lampe
PREVERJANJE IZKUŠENJSKEGA UČENJA NA PRIMERU ZELIŠČ IN ZAČIMB
Magistrsko delo
Ljubljana, 2019
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje na predmetni stopnji
Damjana Lampe
PREVERJANJE IZKUŠENJSKEGA UČENJA NA PRIMERU ZELIŠČ IN ZAČIMB
Magistrsko delo
Mentorica: dr. Francka Lovšin Kozina
Ljubljana, 2019
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici dr. Francki Lovšin Kozina za strokovno pomoč, napotke, razumevanje in vodenje pri izdelavi magistrskega dela.
Hvala najboljšim prijateljem za motivacijo.
Prav posebna zahvala pa gre staršema, ker me vzpodbujata in podpirata, ter fantu Eriku, ker verjame vame.
I
POVZETEK
Zelišča in začimbe so rastline ali deli rastlin, ki jih v jedi dodajamo za izboljšanje okusa in vonja, pa tudi zaradi pozitivnih učinkov na zdravje. Zato je pomembno, da se zelišč in začimb v prehrani ne opušča oz. da se njihovo uporabo vzpodbuja (Merljak, Koman, 2011). Vsebino zelišča in začimbe lahko učencem predstavimo na zanimiv način s pomočjo izkušenjskega učenja. Namen magistrske naloge je bil ugotoviti, kako se bo razlikovalo znanje učencev, ki se bodo učili na podlagi lastnih izkušenj, in učencev, ki bodo novo snov spoznavali frontalno.
Rezultati raziskave, v katero je bilo vključenih 100 osnovnošolcev, so pokazali, da so novo snov bolje usvojili učenci eksperimentalne skupine (izkušenjsko učenje), ki so tovrstno učenje ocenili kot učinkovito z vidika zapomnjenja nove snovi in kot atraktivno. Večina učencev eksperimentalne skupine je tudi navedla, da se s pomočjo dela prek lastnih izkušenj več naučiš.
Pri delu z začimbami in zelišči jim je bila najbolj všeč možnost, da so lahko zelišča in začimbe poskusili, povohali in otipali. Večina učencev eksperimentalne skupine je kot pozitivno opisala tudi možnost sodelovanja z vrstniki pri praktičnem delu, saj jim to omogoča izmenjavo mnenj in znanja. Rezultati raziskave so tudi pokazali, da namerava 70,0 % učencev eksperimentalne in 76,0 % učencev kontrolne skupine v prihodnosti pogosteje vključevati zelišča in začimbe v prehrano. Je pa bil delež učencev, ki so zavrnili možnost pogostejšega vključevanja zelišč in začimb v prehrano, nekoliko večji v eksperimentalni skupini (14,0 % ES in 10,0 % KS), kar bi bilo možno povezati z okusom oz. vonjem posameznih zelišč in začimb, ki posameznim učencem ni ugajal. Dobljeni rezultati kažejo na pomembno vlogo izkušenjskega učenja v procesu pridobivanja kakovostnega znanja kot tudi vplivanja na prenos znanja v vsakdanje življenje, kar je z vidika prehranske pismenosti zelo pomembno.
KLJUČNE BESEDE
izkušenjsko učenje, prehranska pismenost, začimbe, zelišča, učenci, zdravje
II
ABSTRACT
Herbs and spices are plants or parts of plants added to food in order to enhance taste and smell as well as due to their positive effects to health. It is therefore important not to eliminate herbs and spices from the diet and to encourage their use (Merljak, Koman, 2011). The topic of herbs and spices can be introduced to students in an interesting way via experiential learning. The purpose of this master’s thesis was to establish how the acquired knowledge will differ between students learning based on their own experience and students learning new materials frontally.
The results of the research that included 100 primary school students showed that new material was better acquired by the experimental group students (experiential learning) who marked this type of learning as effective in terms of remembering the materials and as attractive. The majority of the experimental group students also stated that more is learned through working and gaining personal experience. Working with herbs and spices, they especially liked the possibility of tasting, smelling and touching them. The majority of the experimental group students also described the possibility of collaborating with their classmates while doing practical work as positive as this enabled an exchange of opinions and knowledge. Research results also showed that 70.0% of experimental group students as well as 76.0% of control group students intend to increase the use of herbs and spices in their diet. The percentage of students that declined the possibility of an increased use of herbs and spices in their diet was slightly bigger in the experimental group (14.0% EG and 10.0% CG) – a fact that could be attributed to the taste or smell of certain herbs and spices that it not agree with individual students. The results also show how important experiential learning is in the process of acquiring quality knowledge as well as in transferring this knowledge into everyday life, which is of great importance in food literacy.
KEY WORDS
experiential learning, food literacy, spices, herbs, pupils, health
III
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
TEORETIČNE OSNOVE ... 2
ZDRAVO PREHRANJEVANJE ... 2
1.1 VLOGA ZELIŠČ IN ZAČIMB V ZDRAVI PREHRANI ... 3
1.1.1 ZELIŠČA IN ZAČIMBE ... 3
1.1.2 ZELIŠČA IN ZAČIMBE TER NJIHOV VPLIV NA ZDRAVJE ... 7
1.1.3 UPORABA ZELIŠČ IN ZAČIMB ... 8
AKTIVNE UČNE METODE ... 10
2.1 POUK IN POUČEVANJE ... 10
2.2 UČENJE ... 10
IZKUŠENJSKO UČENJE ... 10
3.1 IZKUŠNJE ... 11
3.2 IZKUŠENJSKO UČENJE ... 12
3.3 NAČELA IZKUŠENJSKEGA UČENJA ... 15
3.4 METODE IZKUŠENJSKEGA UČENJA ... 16
3.5 IZKUŠENJSKO UČENJE PRI POUKU GOSPODINJSTVA NA PRIMERIH ZELIŠČ IN ZAČIMB ... 17
EMPIRIČNI DEL ... 18
OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN CILJI ... 18
RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 18
METODA DELA ... 19
6.1 Postopki zbiranja podatkov ... 19
6.2 Raziskovalni vzorec ... 20
6.3 Statistične obdelave ... 21
REZULTATI Z RAZPRAVO ... 21
STALIŠČA UČENCEV DO IZKUŠENJSKEGA UČENJA ... 41
PREDLOGI ZA VKLJUČEVANJE IZKUŠENJSKEGA UČENJA O ZELIŠČIH/ZAČIMBAH V VSEBINE UČNEGA NAČRTA ZA GOSPODINJSTVO ... 46
ZAKLJUČEK ... 49
SEZNAM LITERATURE... 50
VIRI SLIK ... 53
PRILOGE ... 54
IV
13.1 ANKETNI VPRAŠALNIK EKSPERIMENTALNE SKUPINE ... 54
13.2 ANKETNI VPRAŠALNIK KONTROLNE SKUPINE ... 56
13.3 DELOVNI LIST ... 57
13.4 UČNI LIST ... 62
13.4.1 UČNI LIST: ZELIŠČA ... 62
13.4.2 UČNI LIST: ZAČIMBE ... 63
V
KAZALO SLIK
Slika 1: Bazilika ... 3
Slika 2: Origano ... 4
Slika 3: Peteršilj ... 4
Slika 4: Meta ... 4
Slika 5: Drobnjak ... 5
Slika 6: Rožmarin ... 5
Slika 7: Muškatni orešček ... 5
Slika 8: Cimet ... 6
Slika 9: Črni poper ... 6
Slika 10: Janež ... 6
Slika 11: Ingver ... 7
Slika 12: Kumina ... 7
Slika 13: Izkušenjsko učenje (Fowler, 2008) ... 12
Slika 14: Krog izkušenjskega učenja po Kolbu (Ivanuš Grmek, Čagran, Sadek, 2009) ... 13
Slika 15: Konkretni primeri zelišč in začimb (cimet, origano, kumina), podani učencem eksperimentalne skupine ... 19
Slika 16: Peteršilj v vrtu ( primer slike iz predstavitvi za učence eksperimentalne skupine) . 20 Slika 17: Primer 2. naloge – origano ... 22
VI
KAZALO TABEL
Tabela 1: Delovanje nekaterih zelišč in začimb (prirejeno po Merljak, Koman, 2008) ... 8
Tabela 2: Uporaba nekaterih zelišč in začimb v kulinariki (prirejeno po Zalar idr., 2008) ... 9
Tabela 3: Definicija zelišč in začimb ... 21
Tabela 4: Delež pravilno prepoznanih zelišč ... 22
Tabela 5: Poimenovanje zelišč ... 23
Tabela 6: Poimenovanje začimb... 24
Tabela 7: Pravilnost uvrstitve posameznih primerov v skupino zelišč ... 25
Tabela 8: Pravilnost uvrstitve posameznih primerov v skupino začimb ... 26
Tabela 9: Uporaba zelišč v jedeh... 27
Tabela 10: Uporaba začimb v jedeh ... 28
Tabela 11: Poznavanje uporabe zelišč za pripravo zeliščnih pripravkov ... 30
Tabela 12: Povezovanje imena izbranega zelišča z opisom ... 30
Tabela 13: Poznavanje utemeljitve zdravilnosti začimb ... 31
Tabela 14: Poznavanje snovi, ki daje popru značilen okus ... 31
Tabela 15: Pozitivna uporaba zelišč in začimb v prehrani ... 32
Tabela 16: Sumarni prikaz znanja o zeliščih in začimbah v ES in KS ... 33
Tabela 17: Zelišča/začimbe, ki so jih učenci spoznali prvič ... 40
Tabela 18: Aktivnost učencev glede na cilje modula Hrana ... 47
Tabela 19: Aktivnosti učencev glede na cilje modula Prehrana ... 48
VII
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Opis okusa in vonja bazilike ... 34
Graf 2: Opis vonja in okusa janeža ... 35
Graf 3: Namera vključevanja zelišč in začimb v prehrano ... 36
Graf 4: Namera uživanja zelišč/začimb v prihodnje ... 37
Graf 5: Zelišča, ki so si jih učenci najbolje zapomnili ... 37
Graf 6: Prikaz začimb, ki so si jih učenci eksperimentalne (ES) in kontrolne skupine (KS) po lastnem mnenju najbolje zapomnili ... 38
Graf 7: Zelišča in začimbe, ki so jih učenci eksperimentalne in kontrolne skupine spoznali prvič ... 39
Graf 8: Stališča učencev eksperimentalne skupine o pomenu konkretnih izkušenj na pridobivanje znanja ... 41
Graf 9: Mnenja učencev eksperimentalne in kontrolne skupine o zanimivosti izkušenjskega učenja na primerih zelišč in začimb ... 42
Graf 10: Mnenja učencev eksperimentalne skupine o aktivnem sodelovanju z vrstniki ... 43
Graf 11: Mnenja učencev eksperimentalne skupine o uporabi izkušenjskega učenja pri pouku gospodinjstva v prihodnje ... 44
Graf 12: Mnenja učencev kontrolne skupine o zanimivosti frontalne učne ure o zeliščih in začimbah ... 44
Graf 13: Mnenja učencev kontrolne skupine o spremembah frontalne učne ure ... 45
1
UVOD
Začimbe in zelišča so rastline ali deli rastlin, ki jih pri pripravi jedi uporabljamo zgolj iz navade, ker tako piše v receptu ali ker so nas tako naučili, pri čemer pogosto niti ne razmišljamo o vseh pozitivnih vidikih njihove uporabe. Zelišča in začimbe dodajamo jedem zaradi izboljšanja okusa in vonja, imajo pa tudi še številne druge pozitivne učinke; pomagajo pri prebavi, vsebujejo npr. vitamine, minerale, antioksidante. Učencem je tako smiselno omogočiti spoznavanja začimb in zelišč, ki imajo pomembno vlogo v zdravem prehranjevanju (Merljak, Koman, 2011).
V osnovni šoli učenci spoznavajo prehranske vsebine pri obveznem predmetu gospodinjstvo v šestem razredu, lahko pa tudi pri izbirnih predmetih Sodobna priprava hrane in Načini prehranjevanja. V okvirih teh predmetov poteka tako imenovano prehransko opismenjevanje.
Prehransko pismenost Vidgen in Gallegos (2014) opredelita z naslednjimi štirimi komponentami: načrtovanje prehrane, izbor živil, priprava hrane in prehranjevanje. Prehranska pismenost zahteva pridobivanje tako deklarativnega (vedeti nekaj) kot tudi postopkovnega (obvladovanje strategij in veščin, da lahko nekaj naredimo) znanja. V kontekstu prehranske pismenosti je tako pomembno, da učenci poznajo posamezna zelišča/začimbe, njihove pozitivne učinke z vidika zdravja, znajo načrtovati uporabo zelišč/začimb v načrtovanju jedilnika in znanje uporabiti pri pripravi obrokov.
Pri tem je pomembno, da učitelj novo snov predstavi na zanimiv, izviren način, ki bo učence motiviral in vzpodbujal prenos naučenega v vsakdanje življenje. Ena izmed možnosti je tudi vpeljava izkušenjskega učenja, ki od učencev zahteva, da so aktivni, sami preizkušajo nove stvari, pridobivajo lastne izkušnje in le-te analizirajo. Pri tem je seveda pomembno, da učitelj poleg motiviranja in vodenja pomaga tudi reflektirati ugotovljeno, saj to omogoča boljše pomnjene in zapomnjenje nove snovi. Dejstvo je tudi, da se tako otrok kot tudi odrasel človek največ nauči iz lastnih izkušenj (Lepičnik, Vodopivec, 2010).
V magistrski nalogi bom v prvem delu podala pregled teoretičnih spoznanj, povezanih z obravnavano tematiko. Tako bom predstavila povezavo med zdravo prehrano in uporabo zelišč in začimb, izkušenjsko učenje in možnost uporabe izkušenjskega učenja za obravnavo vsebine zelišča in začimbe. V empiričnem delu pa bom predstavila rezultate in ugotovitve pedagoškega eksperimenta, s katerim sem želela ugotoviti, ali bodo učenci, ki bodo zelišča in začimbe spoznavali z izkušenjskim učenjem, bolje prepoznavali zelišča in začimbe oz. imeli boljše znanje od učencev kontrolne skupine, v kateri je bila uporabljena frontalna oblika dela z razlago.
2
TEORETIČNE OSNOVE
ZDRAVO PREHRANJEVANJE
Danes je poznavanje smernic zdravega prehranjevanja eden izmed pomembnih dejavnikov ohranjanja zdravja, saj se sodobna družba sooča s pojavom tako imenovanih civilizacijskih bolezni, kot so debelost, sladkorna bolezen, povišan krvni tlak in holesterol ter določena rakava obolenja (npr. rak črevesja, želodca). Z zdravim življenjskim slogom, v okvir katerega sodi tudi zdravo prehranjevanje, lahko številne civilizacijske bolezni preprečimo. Posameznik naj bi tako sledil prehranskim smernicam glede števila obrokov kot tudi pestrosti (Gabrijelčič, 2000).
Prehrana, skladna s prehranskimi smernicami, naj bi:
- zajemala pet obrokov dnevno in sicer: zajtrk, ki naj bi bil obilen, bogat z vlaknino in hranili; dve malici, dopoldansko in popoldansko, ki bi vsebovali sadje ali zelenjavo, oreščke in mlečne napitke; kosilo naj bi bilo raznovrstno, vsebovalo naj bi tako kakovostne maščobe, beljakovine in ogljikove hidrate kot tudi vitamine in minerale; za večerjo pa naj bi jedli količinsko manj hrane, ampak tisto hranljivo;
- vsebovala čim več polnovrednih izdelkov (npr. polnozrnat kruh, pirine testenine, polnozrnat riž …), čim manj bele moke, čim manj dodanega belega sladkorja (piškoti, čokoladni prigrizki, slaščice in maslena peciva);
- vključevala uživanje sadja in zelenjave čez cel dan, saj sta najboljši vir vitaminov, mineralov in prehranske vlaknine;
- pri izbiri maščob vsebovala več maščob rastlinskega izvora, kot so npr. oljčno, bučno, laneno olje, saj vsebujejo veliko hranil in nenasičene maščobne kisline, v manjših količinah pa maščobe živalskega izvora, saj vsebujejo večji delež nasičenih maščobnih kislin, ki lahko pripomorejo k nastanku povišanega holesterola ter visokega pritiska;
- za žejo vključevala vodo, nesladkani čaj, najbolje zeliščnega, saj imajo zelišča tudi zdravilne učinke na telo. Sokovom naj bi se izogibali zaradi prevelike vsebnosti sladkorja in posledične višje energijske vrednosti pijače;
- telesu zagotavljala ravno pravšnjo količino energije in ustrezno količino hranilnih snovi, le tako bomo telesu zagotovili pravilno delovanje.
(Pandel Mikuš, Kvas, 2007).
Kot je bilo omenjeno, je za to, da človeško telo pravilno deluje, pomembno, da mu poleg ostalih hranilnih snovi zagotovimo tudi ustrezno količino vitaminov in mineralov. Vitamini so kemično različne snovi, ki so našemu telesu v pomoč pri različnih procesih, ki se vršijo v njem.
Vitamini in minerali se nahajajo skoraj v vsakem živilu, ki ni pretirano spremenjeno in predelano. Vnos ustreznih vitaminov v zadostnih količinah zagotavlja raznolika, pestra prehrana, ki vsebuje čim več nepredelanih živil (Hlastan idr., 2008). Vitamini se delijo na vitamine, ki so topni v vodi (vitamina B in C) in vitamine, ki se topijo v maščobah (vitamini A,
3
D, E, K). Ker se vitamini, topni v vodi, spirajo iz telesa, jih je potrebno vseskozi nadomeščati z novimi, ki se nahajajo v različnih živilih. Medtem pa se vitamini, topni v maščobah, skladiščijo v telesu in jih ni potrebno uživati vsak dan. Vitamine in minerale telesu zagotovimo v večjih količinah s pravilno, tj. zdravo prehrano. Večje količine vitaminov in mineralov zasledimo v sadju in zelenjavi, prav tako pa vitamine in minerale ter fenolne spojine vsebujejo tudi zelišča in začimbe. Zelišča in začimbe uporabljamo pri termični obdelavi živil, pri čemer se del vitaminov in mineralov lahko uniči ali izgubi, lahko pa jih uporabimo kar nepredelana, surova in s tem poskrbimo za čim večji izkoristek zdravju pomembnih snovi (Hlastan idr., 2008). Dalj časa trajajoča neustrezna prehrana lahko vodi do resnega primanjkljaja vitaminov in mineralov v prehrani, kar lahko vodi do različnih zdravstvenih težav (Pokorn, 2003).
1.1 VLOGA ZELIŠČ IN ZAČIMB V ZDRAVI PREHRANI 1.1.1 ZELIŠČA IN ZAČIMBE
Zelišča in začimbe, ki se jih lahko goji kar doma ali pa se jih kupi v trgovini, so lahko semena, gomolji, korenine, plodovi, korenike, listi rastlin in celo lubje. V prehrani jih dodajamo jedem za izboljšanje okusa in vonja, pa tudi zaradi pozitivnih učinkov na zdravje. Vsebujejo namreč eterična olja, ki dajejo okus in vonj, nahajajo pa se v popkih, listih ali semenih rastlin. Poleg dobrega okusa pa je vedno bolj zaželena njihova uporaba zaradi večje količine antioksidantov in različnih fenolnih spojin (Merljak, Koman, 2008).
Zelišča ali dišavna zelišča so navadno blažjega okusa in uspevajo tudi na naših okenskih policah oz. vrtovih. Navadno se v kulinariki uporabljajo zeleni deli rastlin – stebla in listi. Med dišavna zelišča uvrščamo na primer drobnjak, baziliko, origano, meto, origano in rožmarin. Začimbe imajo bolj izrazit okus in vonj, nekatere celo pečejo. Večinoma prihajajo iz bolj tropskih krajev.
Navadno se za prehrano uporablja semena, plodove, lubje in korenine. Med začimbe uvrščamo črni poper, ingver, cimet, kumino, janež, muškatni orešček itd. (Zalar idr., 2008).
V nadaljevanju podajam kratek opis posameznih zelišč in začimb:
A) Bazilika
Bazilika je zelena rastlina in zelišče, ki vsebuje aromatične snovi predvsem v zelenih listih. Aroma je sladka in sveža, pri kuhanju se uporabljajo posušeni ali sveži listi. Baziliko se večinoma uporablja v kombinaciji s paradižnikom, torej je dober dodatek paradižnikovim jedem, prav tako se dodaja na grahove ali fižolove jedi, na pečene ribe in pico (Zalar, idr., 2008). Tem jedem se dodaja zaradi popestritve s svežim in sladkim okusom, pa tudi zato, ker zbuja tek in hkrati pospešuje prebavo (Merljak, Koman, 2008).
Slika 1: Bazilika
4 B) Origano
Origano, z drugim imenom dobra misel, je ravno tako aromatična zelena rastlina. Je zelišče, največ eteričnih snovi, ki niso tako močne in izrazite, pa vsebujejo listi, ki se pri kuhi največ uporabljajo v posušeni obliki. Ker preprečuje napenjanje in posledično vetrove, se ga uporablja predvsem na paradižnikovih jedeh ter pici (Merljak, Koman, 2008).
C) Peteršilj
Peteršilj je zelo poznana zelena rastlina, od katere v jedeh uporabljamo predvsem liste in stebla. Ker je to zelišče bogato z vitaminom C, ga je najbolje uporabljati kar brez obdelave: surovega se lahko potrese po solati, krompirju in ribah. Peteršilj je pomembna sestavina goveje juhe, raznih zelenjavnih minešter in kremnih juh, uporaben pa je tudi za dodatek pri omakah (Zalar, idr., 2008). Z zdravstvenega vidika je peteršilj v pomoč pri urejanju krvnega tlaka (Merljak, Koman, 2008).
D) Meta
Meta je zelo razširjena po celem svetu, poznamo je več, skoraj 18 vrst.
Pri nas so najbolj razširjene poprova meta, maroška meta, njivska meta, mačja meta, polaj ali materina dušica in dolgolistna meta (Lončar, 2011).
Meta je zelišče, zato se v prehrani uporabljajo listi, ki vsebujejo močna eterična olja, največkrat se uporabljajo sveži, za nekatere jedi pa tudi posušeni listi. Ker deluje ugodno na stresne trenutke, meta namreč pomirja, se jo velikokrat uporablja v čaju ali napitkih, v katerih so v vodi namočeni sveži metini listi. Taki napitki so zelo primerni tudi za vroče poletne dni, saj ima meta zelo osvežilno aromo (Merljak, Koman, 2008).
Poleg napitkov pa sveže metine liste lahko dodajamo tudi v sadne solate, sladolede in sladice. Posušene liste pa se dodaja v biskvite, prelive in razne čokolade (Zalar, idr., 2008).
Slika 4: Meta Slika 2: Origano
Slika 3: Peteršilj
5 E) Drobnjak
Drobnjak je zelena rastlina, ki je bogata z vitaminom C, kar krepi naš imunski sistem. Poleg tega je tudi dober antioksidant, pomaga zniževati krvni pritisk in nivo holesterola v krvi. Ima tudi blagodejen vpliv na prebavila, saj pomaga odstranjevati črevesne zajedavce (Merljak, Koman, 2008). Ker se vitamin C in ostali vitamini med toplotno obdelavo živil lahko uničijo, je drobnjak najbolje zaužiti surovega, torej se ga dodaja jedem, ko so že pripravljene. Dodaja se ga na solato, fižolovo juho, iz njega se lahko pripravi »zelševka« (idrijska jed: drobnjakova potica), pa tudi skutne štruklje z drobnjakom (Zalar, idr., 2008).
F) Rožmarin
Rožmarin je zelo močno aromatična zelena rastlina, ki uspeva bolj v primorskem okolju. Uporablja se sveže ali posušene liste. Priljubljen je v sredozemski kuhinji, saj se zaradi grenkobnega okusa odlično poda na ribe, na jedi poleg olivnega olja, pa tudi na krušno testo. Rožmarin se dodaja tudi na goveje meso, pa tudi na krompir pečen v pečici (Zalar, idr., 2008). Rožmarin se jedem ne dodaja samo zaradi okusa in arome, pač pa tudi, ker ima zdrave učinke na naše telo. Deluje namreč razkužilno in protimikrobno na naša prebavila. V pomoč pa je tudi pri glavobolu, utrujenosti, depresiji in boljši koncentraciji (Merljak, Koman, 2008).
G) Muškatni orešček
Muškatni orešček raste na zimzelenem muškatnem orehu. Je jedrce rdečerumene barve (spominja na oreh, vendar je manjši) (Merljak, Koman, 2008). Muškatni orešček vsebuje veliko količino eteričnega olja, zato ga uvrščamo pod začimbe. Z njim začinjamo krompirjev pire, bešamel omako, cvetačo, skutne jedi, dodaja pa se tudi perutnini, divjačini in morskim sadežem (Zalar, idr., 2008). Dodaja se ga zaradi antimikrobnega delovanja, prav tako ščiti zobe pred kariesom in znižuje raven holesterola v krvi.
Pomembno pa je tudi to, da je v večjih količinah strupen, povzroča privide in halucinacije (Merljak, Koman, 2008).
Slika 5: Drobnjak
Slika 6: Rožmarin
Slika 7: Muškatni orešček
6 H) Cimet
Cimet je ravno tako začimba, saj se v prehrani uporablja posušena tanka notranja plast skorje (cimetove paličice ali pa zmleta skorja v prah).
Uporabljati ga je potrebno v majhnih količinah, sicer pa je to topla začimba, saj pomaga telo ogreti in se uporablja tudi v čajih v času prehladov. Cimet je tudi antioksidant (Merljak, Koman, 2008). V kulinariki se ga uporablja predvsem za sladke jedi, kot so jabolčni zavitki, pečena jabolka, mlečni riž, kompot, ovsene kaše in kuhano vino (Zalar, idr., 2008).
I) Črni poper
Črni poper lahko uporabljamo v zrnju ali mletega. Gre za nezrela posušena semena iz poprovega storža. Črni poper je močna, pekoča in ostra začimba, ta okus pa ji daje snov piperin. V jedi se poleg začinjenega okusa dodaja, ker vsebuje veliko antioksidantov, deluje protibakterijsko in stimulira našo prebavo ter nam tako zmanjšuje črevesne pline (Merljak, Koman, 2008).
Dodaja se ga predvsem na enolončnice, mesne jedi ter stročji fižol (Zalar, idr., 2008).
J) Janež
Janež je rastlina, semena katere cela ali mleta uporabljamo v kulinariki.
Janeža je več vrst, med njimi poznamo tudi zvezdastega (Merljak, Koman, 2008). Ker ima ta začimba izredno močan, sladkast okus, ki malo spominja tudi na mentol, se ga dodaja v manjših količinah, in sicer predvsem pecivom, posebnim vrstam kruha, nežni kuhani zelenjavi ali pa sladkim narastkom (Zalar, idr., 2008).
Slika 8: Cimet
Slika 9: Črni poper
Slika 10: Janež
7 K) Ingver
Ingver je rastlina, katere korenika pa se uporablja v kulinariki in zdravstvu.
Njegova uporaba preprečuje vnetja, deluje antibakterijsko, preprečuje prehlad in znižuje nivo holesterola v krvi (Merljak, Koman, 2008). Ta začimba ima zelo močan, oster in pekoč okus. Koreniko se zato uporablja tako svežo in posušeno kot tudi kandirano. Iz nje se izdeluje čaj, piškote, dodaja se ga v kis in različne jedi (Zalar, idr., 2008).
L) Kumina
Kumina je rastlina, katere semena se uporablja v kulinariki. Semena namreč ne le izboljšajo okus hrane, pač pa pomagajo prebavljati težje prebavljive jedi, kot je kislo zelje ali svež kruh (Zalar, idr., 2008). To pomeni, da pomaga pri napenjanju in blaži črevesne pline, hkrati pa tudi zbuja tek. Uporablja se tudi v raznih likerjih in nekaterih žganjih, pa tudi za zeliščne čaje, ki pomirjajo črevesje (Merljak, Koman, 2008).
1.1.2 ZELIŠČA IN ZAČIMBE TER NJIHOV VPLIV NA ZDRAVJE
Danilov (2014) navaja, da so vsi, ki so povezani z razvojem otrok, odgovorni za njihovo zdravo prehranjevanje, kar seveda pomeni, da je potrebno poznati in upoštevati že omenjene prehranske smernice. Upoštevali naj bi tudi dejstvo, da se je treba izogibati vnaprej pripravljenim jedem, ker te vsebujejo prevelike količine soli in sladkorja, ter biti pozoren na to, kaj in koliko otrok poje (Danilov, 2014).
V primeru, da se prehranjujemo enolično, se lahko zgodi, da izgubimo sposobnost okušanja in vonjanja, razlog za to pa je primanjkovanje vitaminov, kot so A, D, C in B, ter cinka. Prav začimbe in zelišča so bogata s temi vitamini, zato nam ne le popestrijo okus jedi temveč pomagajo tudi pri doseganju ustreznih količin vitaminov in mineralov (Merljak, Koman, 2011).
Zelišča in začimbe pa naj bi ščitila tudi pred pojavom rakavih obolenj, saj poleg vitaminov in mineralov vsebujejo tudi fenolne spojine in antioksidante (Lončar, 2011). Antioksidanti so zelo pomembni, saj preprečujejo delovanje prostih radikalov, ki vseskozi nastajajo v človeškem telesu zaradi stresa, nikotina v tobaku, alkohola in raznih strupov. Prosti radikali povzročajo poškodbe celic in mutacije celic, kar privede do civilizacijskih bolezni. Antioksidanti vežejo proste radikale in jih nevtralizirajo ter zaščitijo celice in posledično celo telo. Antioksidantov poznamo več vrst, vse pa dobimo s hrano. Antioksidanti so npr. vitamin C, vitamin E in Slika 11: Ingver
Slika 12: Kumina
8
kompleksi karotenoidnih snovi, selen in flavonoidne snovi. Več različnih antioksidantov pa uspešno deluje le skupaj, kar pomeni, da je potrebno zaužiti več različnega sadja, zelenjave ter zelišč in začimb čez cel dan, najbolje je, če se jih zaužije ob vsakem obroku. Le tako telo dobi vse zaščitne snovi, ki pomagajo preprečiti poškodbe celic in krepiti imunski sistem telesa (Merljak, Koman, 2008).
Strokovnjaki priporočajo dodajanje zelišč in začimb v prehrano tudi zato, da bi preprečili preveliko uporabo soli. Prekomeren vnos soli in s tem natrija je zelo pomemben prehranski dejavnik tveganja za zdravje. Prevelike količine natrija v telesu povzročajo povišan krvni tlak, ta pa možgansko kap. Prevelika količina soli v prehrani se povezuje tudi z rakom na želodcu, ledvičnimi kamni in sladkorno boleznijo. Namesto soli naj bi tako raje uporabljali sveža ali posušena zelišča in začimbe, da te zapolnijo okus in se soli ne pogreša (Hlastan idr., 2008).
Tako Tabela 1 predstavlja pozitivno delovanje nekaterih zelišč in začimb na naše telo. Ingver lajša prehlade in prebavne motnje, deluje protivnetno in je naravni antioksidant. Cimet lajša prebavne težave ter odpravlja in preprečuje vnetje prebavil. Rožmarin in origano pa delujeta protirakovo.
Tabela 1: Delovanje nekaterih zelišč in začimb (prirejeno po Merljak, Koman, 2008) Zelišče, začimba Bioaktivna snov Delovanje, pomen
Ingver 6-gingerol
6-paradol
Tradicionalna medicina: za lajšanje prehladov, prebavnih motenj.
Rezultati laboratorijskih testov: protivnetno delovanje, kot antioksidant, inhibitorno delovanje na rast človeških rakovih celic … Cimet Cimetov aldehid Tradicionalna medicina: lajšanje prebavnih
motenj, vnetij prebavil, motenj cirkulacije.
Rožmarin Karnozol V laboratorijih dokazano močno delovanje proti določenim vrstam rakavih celic.
Origano Karvakrol, timol Protirakavo delovanje.
Vir: Merljak, Koman (2008)
1.1.3 UPORABA ZELIŠČ IN ZAČIMB
Kuhanje naj bi nam predstavljalo zabavo in sprostitev, omogočalo izvirnost in tudi ustvarjalnost, saj je to predpogoj, da bomo imeli na mizi vedno nove jedi. Pestrost okusov si lahko zagotovimo tudi s pomočjo ustreznega kombiniranja živil z različnimi zelišči in začimbami. Z njimi se namreč okusi prepletajo in dopolnjujejo, hkrati pa spodbujajo apetit in pozitivno vplivajo na samo prebavo. Poznamo veliko vrst zelišč in začimb, ki jih kombiniramo
9
z različnimi živili in tako ustvarjamo vedno nove okuse. Pravilo, ki se ga je potrebno držati pri uporabi zelišč in začimb pri kuhanju, je, da jih dodajamo vedno proti koncu kuhanja. Sveža zelišča dodajamo jedem malo prej, da se do konca kuhanja lahko izločijo aromatične snovi, medtem ko posušene dodajamo čisto na koncu kuhanja, da se aromatične in zdravilne snovi ne izgubijo (Merljak, Koman, 2011). Pomembno je poudariti, da je zelišča in začimbe smiselno uporabiti za dodatek k jedem – za izboljšanje okusa, kar ne pomeni, da z njimi popravljamo osnovni okus (Zalar idr., 2008).
Zelišča/začimbe tako dodajamo k različnim jedem. V Tabeli 2 je predstavljena običajna uporaba zelišč pri pripravi posameznih jedi. Baziliko uporabljamo npr. pri pripravi testenin s paradižnikovo omako, sveži solati in podobno. Drobnjak se uporablja za jajčne jedi in predvsem sveže solate. Origano najdemo tako na pici kot tudi na vseh paradižnikovih jedeh. Peteršilj se poda zelenjavnim mineštram, gobam in različnim jedem z ribami. Rožmarin se predvsem uporablja za mesne jedi, ribe in marinade. Poper je lahko dodatek vsem slanim jedem, predvsem mesnim in juham. Cimet je dober dodatek različnim sadnim sladicam, kot so kompoti, jabolčni zavitki, čežane, vroče čokolade ipd. Prav tako se ingver uporablja za jabolčno čežano in pečena jabolka, pa tudi za dodatek k pikantnim jedem. Janež se ravno tako uporablja za različne sladice, kot so piškoti, pudingi in medenjaki, pa tudi za čaje. Kumina sodi v jedi, ki so težje prebavljive, to je npr. kislo ali sladko zelje, ohrovt in rdeča pesa. In nazadnje še muškatni orešček, ki se ga uporablja za sirove omake, bešamele in sladke kreme.
Tabela 2: Uporaba nekaterih zelišč in začimb v kulinariki (prirejeno po Zalar idr., 2008) ZELIŠČE/
ZAČIMBA
UPORABA
Bazilika Testenine s paradižnikom, sveže solate, zeliščni namaz, pesto … Drobnjak Jajčne jedi, drobnjakovi štruklji, sveže solate, dekoracija hladnih
narezkov …
Origano Pica, grška solata, paradižnikove jedi, enolončnice, pečenke, omaka za testenine …
Peteršilj Zelenjavne jedi, gobe, krompir, enolončnice, zeliščno maslo, ribe, mesne jedi …
Rožmarin Zelenjavni nadevi, marinade, pečeno meso, jagnjetina, svinjina, perutnina …
Poper V mesni industriji, dodatek juham, prikuham …
Cimet Sladke in sadne jedi, kompoti, kuhano vino, vroča čokolada … Ingver Jabolčna čežana, pečena jabolka, pikantne jedi, mešani kompoti Janež Janeževi upognjenci, sladki narastki, pudingi, medenjaki, mlad grah,
kislo zelje …
Kumina Težje prebavljive jedi: zelje, svinjina, golaževa juha, ohrovt, rdeča pesa …
Muškatni orešček Svinjina, sirova, čebulna omaka, bešamel, sladke kreme … Vir: Zalar idr. (2008)
10
AKTIVNE UČNE METODE
2.1 POUK IN POUČEVANJE
Pouk je načrtovan in organiziran proces tako poučevanja in učenja kot tudi vzgajanja. Učitelj mora poučevati kakovostno, saj je to bistveno za učence in uspešno učenje. Znanje in spretnosti, ki jih učenci pridobivajo pri pouku, vplivajo tudi na njihovo kvaliteto življenja. Problemi, ki jih postavlja učitelj pri pouku, naj bi učencem predstavljali motivacijo za nadaljnje raziskovanje.
Ker se sodobna didaktika obrača k učencu kot posamezniku, ga je šola oz. učitelj dolžen pripraviti za delo v skupnosti in življenju (Jelenc, 2011). Zato je pri pouku zelo pomembna aktivnost učencev; to pomeni, da učenec aktivno spoznava nove vsebine – utemeljuje svoje zamisli in zna rešitve podkrepiti z življenjskimi primeri. Učenje je tako uspešnejše, če učenci samostojno razmišljajo – tako dobijo znanje, ki je uporabnejše in trajnejše. Ob kakovostnem poučevanju učitelj učence tudi navdušuje, saj jim daje občutek, da nekaj znajo, da nekaj pomenijo (Ivanuš Grmek, Čagran, Sadek, 2009).
2.2 UČENJE
Kot navaja Garvas (2010), večina psiholoških definicij učenja poudarja, da je učenje relativno trajno spreminjanje posameznika (njegovega znanja, spretnosti, navad, stališč, prepričanj in ravnanj) na podlagi izkušenj. Podobno tudi Ivanuš Grmek, Čagran, Sadek (2009) navajajo, da učenje pomeni pridobivanje novih izkušenj, informacij, ki relativno trajno spreminjajo posameznika kot celoto, tako obnašanje kot tudi njegovo doživljanje. Učenje navadno poteka na osnovi izkušenj. Pri učenju so torej zelo pomembe izkušnje in cela paleta posameznikovih čutil. Pri učenju gre torej za trajno in relativno svojevrstno spremembo posameznika, ki se odraža v njegovem obnašanju pod vplivom predhodnih izkušenj. Učenje postane kakovostno s tem, ko učitelj pri učencu aktivira tako miselne kot čustvene procese in tako zagotovi aktivno učenje. Dober učitelj torej učence navaja na samostojno reševanje problemov in razmišljanje, spodbuja dialog v skupini ter učence k postavljanju vprašanj in ne nastopa zgolj v vlogi posredovalca informacij. Aktivnost pri pouku naj bi vodila učenčevo zanimanje in željo po znanju (Ivanuš Grmek, Čagran, Sadek, 2009).
IZKUŠENJSKO UČENJE
Izobraževanje in učenje imata v sodobni družbi vedno večji pomen. Zato je prav izkušenjsko učenje zaradi dinamičnega dela in dobre prilagojenosti prišlo v ospredje učnih metod. Ker se učenci razlikujejo glede na prevladujoči način učenja, je pomembno, da učitelji pri poučevanju smiselno izbirajo in kombinirajo različne metode ter s tem spodbudijo, povečajo željo po novem znanju, aktivnosti in spretnosti, prav tako pa učencem omogočijo večjo samozavest. S tem učencu tudi omogočijo, da lažje povezuje znanje z vsakdanjim življenjem. Različne metode
11
izkušenjskega učenja so torej povezava, ki združuje že preteklo pridobljeno znanje, prepričanja in čustvene izkušnje ter na novo pridobljene izkušnje, želje ter spretnosti (Špilek Štumberger, 2000).
Izobraževanje je pravzaprav načrtno učenje, ki je povezano predvsem z življenjskimi težavami in vprašanji. Ker se človek povsem razvije samo z učenjem, ima pri tem bistveno vlogo prav učenje z izkušnjami. Vsak s svojimi lastnimi izkušnjami pridobiva nova znanja, ki so vsekakor pomembna in temeljna za nadaljnje učenje (Mijoč, 1995).
Učitelji se morajo zavedati, da je potrebno vsakemu učencu omogočiti, da se uči na način, ki mu je blizu, prav tako mora upoštevati njegovo predznanje in potrebe, najpomembnejše pa so predhodne izkušnje. Učitelj mora posegati po dinamičnih pristopih, kjer pa mora upoštevati učenčeva mnenja, navade, tudi učne tehnike ter najpomembneje stopnjo osebnostnega razvoja.
Le tako bo izbral najustreznejšo metodo dela. Ko se učitelj odloči za izkušenjsko učenje, je pomembna misel, da se učence vodi in usposablja za način, da se bodo znali sami učiti, poiskati znanja ter se tako razvijati (Špilek Štumberger, 2000). Dober učitelj je tisti, ki sproti analizira dobljene izkušnje in se tudi iz njih uči. In prav to je pravzaprav dober pogoj za njegovo prilagodljivost v ravnanju in samostojnem odločanju ter za odprtost za premišljeno ravnanje in ustvarjalno poučevanje (Lepičnik, 2010).
Frontalno učenje je za učence v osnovnih šolah težko, ker temelji predvsem na poslušanju, delanju z učbenikom ali knjigo. Za vse učence tak način dela ni dovolj, zato je potrebno, da učitelj z ustreznimi metodami dela aktivira vse kanale za sprejemanje informacij, da ne grejo informacije mimo njih, saj bodo le tako od pouka odnesli karseda največ. Učenje je tudi stvar srca in ne samo razuma (Špilek Štumberger, 2000).
3.1 IZKUŠNJE
Izkušnja se opredeljuje kot celotna paleta lastnih osebnih doživetij, spoznanj in ugotovitev.
Lahko se reče, da so izkušnje vse to, kar posameznik sprevidi s pomočjo svojega doživljanja stvarnosti oz. realnosti. Ker na samo izkušenjsko učenje vplivajo različni, med seboj prepletajoči se dejavniki, je pomembno, da poznamo vse, saj lahko, če izkušenjskega učenja ne izvedemo na strokoven način, učencu tudi škodimo. V času izvajanja izkušenjskega učenja je potrebno stremeti k dejstvu, da se učenci največ in najboljše naučijo le, če naredijo nekaj sami (Marentič Požarnik, 1992), saj se vsi, tako otroci kot odrasli najbolj učinkovito učimo na lastnih izkušnjah. Izkušnje delimo na primarne in sekundarne (Nežič Glavica, 2017).
O sekundarnih izkušnjah govorimo v primeru, ko nam nekdo drug posreduje neko znanje npr.
s predavanjem. Večinsko otrokom sekundarne izkušnje posredujejo odrasli, starši ali učitelji.
Te izkušnje pa odrasli prenašajo iz svojega življenja. Tak način sprejemanja izkušenj ni ravno učinkovit, saj se otrok tako zelo malo ali skorajda nič ne nauči (Nežič Glavica, 2017).
Primarna izkušnja pa temelji na konkretni izkušnji posameznika, ki je povezana z naravnimi in življenjskimi situacijami. Otrok izkusi lastne občutke, ko uporablja svoja čutila. Primer je npr.
12
pojasnilo, opozorilo otroku, naj se ne dotika vroče pečice, ker se bo opekel. Pogosto tega opozorila otrok ne upošteva, dokler sam ne preizkusi, da to drži – dobi izkušnjo, ki mu pove, da je vroča pečica nevarna. Od takrat naprej se je ne bo več dotikal (Nežič Glavica, 2017).
Izkušenjsko učenje naj bi v pouk vključevali zato, ker gre za proces, ki pelje do nepozabnih izkušenj, te pa omogočajo dobro učenje oz. iz njega izhajajo (Beard, Wilson, 2013). Oziroma, kot navajata Jank, Meyer (2006), so izkušnje nekakšna doživetja ali zaznave, ki se predelajo v procesu usvajanja novega znanja ob pomoči simboličnih oblik in oblikujejo v nove vzorce razumevanja, izrazijo pa se v samem stališču učenca/otroka.
3.2 IZKUŠENJSKO UČENJE
Začetki izkušenjskega učenja izhajajo že iz obdobja šolsko-reformnega gibanja, na prehodu v 20. stoletje. Takrat se je namreč šolstvo zelo razmahnilo, šolsko-reformna gibanja so bila proti učenju na pamet (Jank, Meyer, 2006). To gibanje pa so podpirali različni predstavniki: John Dewey, Jean Piaget, Kurt Lewin in David Kolb. Njihov cilj je bil povezati učenje, aktivnost in mišljenje. Izkušenjsko učenje je nastalo zaradi težnje po povezavi med teorijo in samo prakso, zato se vedno bolj uveljavlja v procesih izobraževanja učiteljev (Lepičnik Vodopivec, 2010).
Kolb je zagovarjal, da je izkušenjsko učenje pravzaprav vsako učenje, ki je v neposredni povezavi z realnostjo, ki jo učenec ali pa odrasel spoznava in preiskuje. Menil je, da učenje ni zgolj samo končni rezultat, ampak da je ponavljajoč, krožen proces, katerega temelj so prav izkušnje (Korban Črnjavič, 2016).
Izkušenjsko učenje lahko enačimo s procesom, kjer učenci ali odrasli poskušajo poiskati pomen na podlagi življenjskih situacij, ki se jih zavedajo ter nato ponotranijo, da se jih spomnijo oz.
pretvorijo rezultate v lastne življenjske izkušnje (Jarvis, 2003). Osebna aktivnost v neki določeni situaciji, ki omogoča pridobivanje izkušnje, kot tudi razmišljanje oz. refleksija o teh izkušnjah predstavljata komponenti izkušenjskega učenja. Skupaj tvorita tako imenovani reflektivni model, katerega bistvo je prenos znanja od učitelja do učenca (Lepičnik Vodopivec, 2010).
Slika 13: Izkušenjsko učenje (Fowler, 2008)
13
Izkušenjsko učenje predstavlja vez med teoretičnim in praktičnim znanjem, oziroma povezuje veščine, znanje, pridobljene na podlagi študija literature, z izkušnjami, pridobljenimi v resničnem življenju (Bernik, 2012). In prav iz izkušenj, ki se jih dobi s pomočjo čustvenega in čutnega doživljanja v dani situaciji, se največ nauči ter usvoji novo znanje, ki se ga povezuje z že pridobljenim znanjem (Marentič Požarnik, 2003).
Pri izkušenjskem učenju se torej povezujeta praksa in teorija, starost posameznika pa pri tem ne igra nobene vloge. Pomembna je refleksija, saj ta omogoča kakovostnejše novo znanje (Špilek Štumberger, 2000). Lahko bi rekli, da je prav izkušenjsko učenje najboljši način za izpeljavo aktivnosti oz. dejavnosti. Povezuje namreč tako delo kot izobraževanje in navsezadnje tudi osebnostni razvoj učenca (Ščuka, 2008). Kolb (Kolb, Miltner, 2005) izkušenjsko učenje predstavlja kot proces, pri katerem se ustvarja znanje s pretvorbo osebne izkušnje. Izkušenjsko učenje temelji na zaporedju dogodkov, ki imajo enega ali celo več ciljev. David Kolb je prepričan, da je učenje cikličen proces in da to postane uspešno le, če poteka po naslednjih štirih fazah:
1. Konkretna izkušnja;
2. Razmišljujoče opazovanje;
3. Abstraktna konceptualizacija – posplošitev 4. Aktivno eksperimentiranje – uporaba v praksi (Ivanuš Grmek, Čagran, Sadek, 2009).
Slika 14 ponazarja krog izkušenjskega učenja, ki zajema štiri faze.
Slika 14: Krog izkušenjskega učenja po Kolbu (Ivanuš Grmek, Čagran, Sadek, 2009)
Pri tem je pomembno, da izvedemo vse faze in da faze med samim učenjem povezujemo. Ni pa pomembno, v kateri fazi se vstopi v ciklični proces učenja, saj se učenci med seboj razlikujejo tudi po načinu učenja (Schwartz, 2012). Pomembno je, da je učenje zastavljeno kot problem,
14
povezan z življenjsko situacijo, saj bodo učenci tako dosegli tudi čustveno motivacijske cilje (Ivanuš Grmek, Čagran, Sadek, 2009).
Izkušenjsko učenje je v pomoč pri razvijanju abstraktno-simboličnega znanja. Tradicionalne učne metode so le del izkušenjskega učenja. Medtem ko tradicionalne učne metode stremijo le k običajnemu pridobivanju abstraktnega znanja in so osebne izkušnje le pomoč za dosego le- tega, pa metode izkušenjskega učenja tako čutne kot čustvene izkušnje upoštevajo kot bistven del učenja. Pri samem načrtovanju izkušenjskega učenja je potrebno biti pazljiv, da se upošteva značilnosti učencev, njihova pričakovanja, sposobnosti in pretekle izkušnje, predvidevati pa je potrebno tudi, kakšen prostor in oprema sta na voljo ter koliko časa sploh lahko porabljamo za izvedbo izkušenjskega učenja (Sever, 2017).
Marentič Požarnik (1992) v Danilov (2014) je mnenja, da je med samim izvajanjem izkušenjskega učenja pomembno, da se spoštuje tudi pravice, ki jih imajo učenci. Pri tem so mišljene naslednje pravice: pravica do svobode, zasebnosti in samospoštovanja. Zagotovimo jih lahko na naslednje načine: pravico do svobode tako, da pri izkušenjskem učenju vključujemo več izbire, pri tem, na kakšen način in koliko se bo učenec vključil v samo delo pri izvajanju izkušenjskega učenja. Pomembna pa je tudi pravica samospoštovanja, učna ura mora biti izvedena temu v prid na način, da učitelj vzpodbuja in ustvarja pozitivno razredno klimo in varno ozračje v razredu. Vsakemu učencu pa moramo na začetku izkušenjskega učenja predstaviti poanto določene izkušnje, ki jo bo tekom učne ure pridobil, in omogočiti, da lahko svoje občutke o njej izrazi na takšen način, kot želi in kolikor želi (Danilov, 2014).
Da je izkušenjsko učenje kar se da najbolje izvedeno, morajo učenci pokazati naslednje tri značilnosti: da so čim bolj samostojni pri odločanju, da se za stvari zavzamejo in da od učenja odnesejo čim več za reševanje življenjskih težav. Vse navedeno vpliva tako na pridobivanje kakovostnega znanja kot na razvoj osebnosti kot celote (Mijoč, 1995).
Izkušenjsko učenje pa je pozitivno tudi z vidika sodobne psihologije, saj vsem učencem popestri učni proces tako, da je prijazen do njih, je uspešnejši in z njim učenci izpopolnijo tudi osebnost.
To pomeni, da spodbuja motivacijo, ponuja možnost biti odgovoren, poleg tega pa krepi tudi komunikacijske veščine in s tem osebnostno rast. Izkušenjsko učenje namreč omogoči izkušenjski prostor, kjer se učenec lahko spoprime s težavo, obenem pa izkusi lastne izkušnje, ki jih nato preveri in premisli, ter oblikuje različne hipoteze, ki jih pozneje tudi preizkusi.
Izkušenjsko učenje je dobro ne le zaradi boljšega in trajnejšega usvojenega znanja, ampak tudi zato, ker z izkušnjami učenci lahko preoblikujejo svoje predstave in samo razumevanje ter dopolnjujejo različne spretnosti. Izkušnje namreč delujejo kot bistvo učenja ter predstavljajo povezave med učenčevim notranjim svetom in zunanjim svetom (Nežič Glavica, 2017).
Izkustveno učenje torej ni le v pomoč pri doseganju boljšega učnega uspeha, pač pa povečuje tudi učenčevo sposobnost, da je iznajdljiv v težkih življenjskih situacijah, pridobiva
samozavest pri reševanju težav in konfliktov ter je podjeten (Danilov, 2014).
15 3.3 NAČELA IZKUŠENJSKEGA UČENJA
Izkušenjsko učenje temelji na naslednjih načelih:
Prvo načelo pravi, da se vsaka človeška ideja/misel preoblikuje, ko pridobiš določeno izkušnjo.
Izkušnje pomagajo nadgrajevati že obstoječe izkušnje ali pa te celo nadomestijo. Znanje ni produkt, pač pa proces (Marentič Požarnik, 1987).
Drugo načelo se nanaša na to, da je učenje cikličen in kontinuiran proces, zato je potrebno vedeti, da bo učitelj z novimi idejami in izkušnjami pomagal učencem priti do novega znanja ali pa bo le-to vplivalo na že obstoječe znanje (Marentič Požarnik, 1987).
Tretje načelo govori o učenju kot o krožnemu procesu. Pomembno se je zavedati, da gre pri učnem procesu na eni strani za konkretno izkušnjo, na drugi za aktivno eksperimentiranje, po tem pa še za razmišljajoče opazovanje samega dogajanja (Marentič Požarnik, 1987).
Četrto načelo izkušenjskega učenja pravi, da je to učenje celosten proces, ki se prilagaja našemu okolju. To načelo pravi, da izkušenjsko učenje med seboj povezuje tako psihološke teorije kot procese delovanja, čustvovanja, percepcije in razmišljanja. Zatorej tako učenje ne spodbuja samo dobrega učenja do boljšega znanja, pač pa tudi pomaga pri osebnostni rasti (Marentič Požarnik, 1987).
Peto načelo se nanaša na učenje kot vseživljenjski proces, pomeni ustvarjanje novega znanja ne glede na starost posameznika. Trdi, da je učenje uspešno samo v primeru, da se posameznik uspešno premika od družbenega do osebnega znanja (Marentič Požarnik, 1987).
Če je v učenje vključenih več čutil, se pravi, da učenci uporabljajo tipanje, vonjanje, okušanje, gledanje in poslušanje, ima učenec večjo možnost, da iz spomina prikliče informacije, ki jih je pridobil z različnimi vtisi (Kolb, Miltner, 2005).
Prav s pomočjo izkušenjskega učenja bodo v našem primeru učenci lažje usvojili znanje o zeliščih in začimbah. Če bodo le-te namreč poskusili gojiti, pripravljati iz njih zdrave obroke, jih okušati in vonjati, bodo odnesli več znanja (Pandel Mikuš, Kvas, 2007). Pri tem bodo namreč spoznali, da je zdrava prehrana dobra zanje; ne le zato, ker se bodo po njej bolje počutili, pač pa tudi zato, ker je okusna in dobra (Merljak, Koman, 2011). Zanimiva možnost za lažji pregled vsebin o zeliščih in začimbah je tudi risanje in ogledovanje slik, tudi to namreč omogoča boljšo zapomnitev v primerjavi z besedno razlago (Kolb, Miltner, 2005).
16 3.4 METODE IZKUŠENJSKEGA UČENJA
Učinkovita izvedba izkušenjskega učenja od učitelja zahteva znanje in spretnosti, povezane z ustvarjanjem pozitivne klime za učenje, razjasnjevanjem ciljev dela, ustvarjanjem koristnih učnih sredstev ter delitev občutkov in mišljenja med učenci (Korban Črnjavič, 2016).
Učitelj mora vsekakor dobro obvladati didaktične pristope poučevanja; biti vešč uporabe različnih učnih metod, oblik, tehnik dela, kot tudi brezhibno obvladovati svoje strokovno področje. Bistvenega pomena, ki ga mora učitelj upoštevati pri iskanju načina izvedbe neke dejavnosti, so tudi šolarjeve dosedanje izkušnje (Ščuka, 2008). Učitelj mora učence pripraviti, na to, da so odprti in brez predsodkov, medtem ko se vključujejo v nove izkušnje. Učitelj jih mora znati usmerjati in voditi, da se poglobijo in reflektirajo lastno izkušnjo. Le tako bodo prišli do pravih in realnih sklepov in te pozneje znali povezati z novimi izzivi (Tomić, 2003).
Z izkušenjskim učenjem povezujemo dve metodi, ki se nanašata na pridobljeno izkušnjo. Ena je osrednja metoda izkušenjskega učenja, v katero sodijo:
- igre vlog, ki so miselno zelo spodbudne, saj pomenijo vrsto aktivnosti pri pouku, v katerih učenci igrajo raznolike, bolj ali manj strukturirane situacije in vloge. Temelji na učenju iz neposredne izkušnje, omogoča pa tudi trening različnih spretnosti. V igri vlog pa učenec začasno dobi predpisano identiteto in s tem razmišljanje ter vedenje neke druge osebe.
- simulacije, ki so vloge, pri katerih učenec obdrži svojo identiteto, le da se vživi v drugo, namišljeno situacijo. Ravna tako, kot da bi bila ta resnična. Se pravi, da so pri simulaciji vedenje, čustvovanje in spretnosti realni, okoliščine pa simulirane.
- strukturirane naloge pa so naloge s podvprašanji, ki so lahko med seboj odvisne ali ne.
Nanašajo se na določeno besedilo, tabelo ali graf. Skupaj tvorijo neko celoto, ki jo gradi več tipov nalog (Lepičnik Vodopivec, 2010).
Druga pa je podporna metoda, v katero uvrščamo opazovanje procesa, študije primera, za raziskovanje posameznika ali skupine. Predstavlja tudi celovit opis posameznega primera in njegovo analizo – raziskovanje samega sebe. Čas za razmislek, vizualizacija, je tehnika, ki se uporablja za sposobnost predstavljanja z umom in ne le z očmi, tako krepi motivacijo in metode projektov. Metode pa se ločijo tudi glede stvarnosti, kamor spadata šolska stvarnost (hospitacije, nastopi, ekskurzije in praksa) in simulirana stvarnost, v katero sodijo igre vlog (Lepičnik Vodopivec, 2010).
Ker je izkušenjsko učenje celovito ter predstavlja preplet razmišljanja, čustvovanja in dejavnosti, je primerno za čisto vse šolske predmete (Korban Črnjavič, 2016).
Otroci se najlažje učijo skozi igro in z izkušenjskim učenjem. Pristop, ki ga povezujemo z izkušenjskim učenjem, je »hands-on«; s tem pristopom posameznik v celoti spozna predmet, ga otipa, vidi, povonja, posluša zvoke in ga okusi. Tako uporabi svoja čutila in pridobi celostno predstavo o predmetu. Vse to potrjuje tudi raziskava diplomskega dela (Bregar, 2014), v kateri so ugotovili, da so učenci bolje motivirani, če lahko stvari sami preizkusijo, vidijo, tipajo, ne pa o njih samo poslušajo. Otroci so bili namreč udeleženi v delavnici, kjer so lahko sodelovali, risali risbice, kar je bila za otroke zelo dobra motivacija. Raziskavo so otroci pohvalili, bili so
17
navdušeni. Prav tako se je delavnica z izkušenjskim učenjem zdela zanimiva, dinamična in drugačna tudi vzgojiteljicam (Bregar, 2014).
3.5 IZKUŠENJSKO UČENJE PRI POUKU GOSPODINJSTVA NA PRIMERIH ZELIŠČ IN ZAČIMB
Učenje o zdravi prehrani, varovalnih živilih, kamor sodijo tudi zelišča in začimbe, je pomembno že na osnovnošolskem nivoju. Pomembno vlogo pri tem ima prav predmet gospodinjstvo v šestem razredu devetletne osnovne šole, ki vključuje modul Hrana in prehrana. Hrana in prehrana je najbolj obsežen modul pri predmetu gospodinjstvo, saj obsega okvirno 42 ur, zato se ravno v tem modulu poslužuje več izkušenjskega učenja kot pri ostalih gospodinjskih modulih.
V raziskavi diplomskega dela (Danilov, 2014) je bilo potrjeno, da se učiteljice gospodinjskega pouka dobro zavedajo pozitivnih lastnosti in uporabe izkušenjskega učenja pri pouku gospodinjstva. Pravzaprav se zavedajo, da se pri pouku gospodinjstva izkušenjsko učenje lahko uporablja pri različnih modulih, največkrat pa se ga poslužujejo prav pri modulu Hrana in prehrana, saj so mnenja, da tako pristavijo svoj lonček k učenčevem razumevanju zdrave prehrane ter zdravemu življenjskemu slogu otrok.
V okviru tega modula učenci spoznajo smernice zdravega prehranjevanja; spoznajo tudi živila, njihovo sestavo in zdrave kuharske postopke priprave jedi (Učni načrt: Gospodinjstvo, 2011).
Učni načrt za gospodinjstvo omogoča predstavitev vsebine zelišča in začimbe na več različnih načinov v okviru različnih učnih vsebin. Učenci tako lahko:
-
sami izberejo eno zelišče/začimbo ali iz domačega vrta ali iz trgovine, poiščejo recept, ki vsebuje izbrano zelišče oz. začimbo, recept predstavijo ostalim učencem in učitelju ter samostojno organizirajo delo priprave izbranih jedi in pijač po skupinah. Tako bi lahko pripravili ingverjeve piškote, metin osvežilni napitek, janeževe upognjence, sirovo omako z muškatnim oreščkom s testeninami, idrijsko jed: zelševko z drobnjakom, kislo zelje s kumino … Ko bi bila jed gotova, bi jo učenci poskusili, komentirali okus, vonj, povedali, zakaj menijo, da se doda določena začimba/zelišče v jed, in kaj so zdravi učinki zelišč/začimb na telo.-
raziščejo, katere pozitivne učinke na zdravje ima izbrano zelišče/začimba, v naravnem okolju poiščejo in fotografirajo izbrana zelišča oz. začimbe oz. jedi, ki jih vsebujejo, ter pripravijo razstavo fotografij z opisi.-
če je to mogoče na šoli, zasnujejo načrt zasaditve izbranih zelišč, jih posadijo, negujejo in tudi uporabijo pri pripravi jedi.-
izdelajo medpredmetno projektno nalogo na temo zelišč, začimb in podobno.18
EMPIRIČNI DEL
OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN CILJI
V magistrski nalogi sem raziskovala, kako učenci dojemajo učenje nove snovi o zeliščih in začimbah v primeru, da je uporabljeno zelišče/začimba oz. le slika zelišča/začimbe z ustreznim opisom. Ravno tako sem želela raziskati, kako na učno uspešnost učencev vpliva delo s konkretnimi zelišči/začimbami ter ali se bo izkušnja s konkretnimi zelišči in začimbami odrazila tudi v njihovi nameri pogostejše uporabe zelišč in začimb v prehrani. Raziskati sem želela tudi to, ali bo znanje o zeliščih in začimbah boljše v skupini, ki bo delo izvajala s pomočjo zelišč in začimb, v primerjavi s skupino, v kateri bo delo potekalo s pomočjo frontalne oblike dela in bodo zelišča/začimbe predstavljeni le s sliko in besedo.
Cilji raziskave, ki sem jih želela, so bili primerjati znanje med učenci eksperimentalne skupine (izkušenjsko učenje) in kontrolne skupine (frontalna oblika dela) po izvedbi pedagoškega eksperimenta. Cilj je bil tudi pridobiti mnenje učencev o vlogi izkušenjskega učenja pri pridobivanju znanja o zeliščih in začimbah z vidika hitrejšega oz. trajnejšega zapomnjenja nove snovi ter primerjati namero uporabe zelišč in začimb v prehrani med učenci eksperimentalne in kontrolne skupine.
RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Z raziskavo sem želela pridobiti odgovore na naslednja raziskovalna vprašanja:
RV1: V kateri skupini (eksperimentalni ali kontrolni) bodo učenci po obravnavi nove snovi prepoznali več zelišč?
RV2: Ali bodo razlike v prepoznavanju zelišč/začimb po obravnavi nove snovi med eksperimentalno in kontrolno skupino statistično pomembne?
RV3: Kateri učenci (učenci kontrolne ali eksperimentalne skupine) bodo imeli boljše znanje o zeliščih/začimbah po izvedeni učni uri?
RV4: Kateri učenci (učenci kontrolne ali eksperimentalne skupine) bodo izkazali večjo namero uporabe zelišč v prehrani?
RV5: Kakšen pomen učenci pripisujejo izkušenjskemu učenju z vidika hitrejšega in trajnejšega zapomnjenja nove snovi?
19
METODA DELA
6.1 Postopki zbiranja podatkov
Podatke sem zbirala s pomočjo delovnega lista in anketnega vprašalnika, ki so ju učenci reševali ob koncu učne ure. Vsi učenci, od tega je bilo 50 učencev eksperimentalne skupine in 50 učencev kontrolne, so imeli enake delovne liste. Anketna vprašalnika sta bila ustrezno prilagojena izpeljavi učne ure (ali eksperimentalna ali kontrolna učna ura). Učne ure sem izvedla novembra 2018.
Za metodo zbiranja podatkov sem uporabila kvantitativno eksperimentalno pedagoško raziskovanje – pedagoški eksperiment. Po izvedbi učne ure so učenci reševali naloge, ki so bile vključene v delovni list. V delovni list so bila vključena vprašanja odprtega in zaprtega tipa.
Za zbiranje stališč učencev o izkušenjskem učenju sem uporabila anketni vprašalnik. Reševali so ga vsi učenci, tako eksperimentalna, kot kontrolna skupina, vendar sta se med seboj razlikovala glede na metode in oblike dela med učno uro. Anketna vprašalnika sta bila anonimna, sestavljena iz zaprtega in odprtega tipa vprašanj.
Opis poteka dela v eksperimentalni skupini
V eksperimentalni skupini sem izvajala učno uro z izkušenjskim učenjem na primeru zelišč in začimb. Učna ura je bila zastavljena tako, da smo najprej skozi razgovor in razlago opredelili zelišča in začimbe. Nato sem učence razdelila v dve skupini, vsaka skupina je dobila en učni list, ki so ga reševali skupaj. Prva skupina je na pladnjih dobila zelišča: svež peteršilj, drobnjak, baziliko, origano, rožmarin in meto. Druga skupina pa je na pladnju dobila začimbe: skorjo cimeta, semena kumine in janeža, slednjega so dobili tudi v janeževih upognjencih (piškoti), koreniko ingverja in kandiran ingver, črni poper v zrnju, cel in mleti muškatni orešček. Učenci obeh skupin so lahko material otipali, povonjali in poizkusili. Sproti so reševali učni list, kamor so zapisovali imena zelišč in začimb ter svoje ugotovitve (vonj in okus).
Slika 15: Konkretni primeri zelišč in začimb (cimet, origano, kumina), podani učencem eksperimentalne skupine
20
Ko so rešili učni list, sta skupini zamenjali pladnje. Na koncu sta skupini predstavili ugotovitve opazovanj, sama pa sem sproti še razložila, v katerih jedeh se posamezna začimba/zelišče uporablja in zakaj. Poleg sem imela še svoje slike posameznih zelišč in začimb v predstavitvi PowerPoint.
Slika 16: Peteršilj v vrtu ( primer slike iz predstavitvi za učence eksperimentalne skupine)
Ob koncu ure so z namenom preverjanja znanja vsi učenci rešili delovni list, ki je vključeval naloge za prepoznavanje, uvrščanje in poznavanje lastnosti ter uporabe izbranih zelišč in začimb.
Opis poteka dela v kontrolni skupini
Učenci v kontrolni skupini so se o zeliščih in začimbah učili na podlagi razgovora in preko slik v predstavitvi PowerPoint. Snov, ki je bila eksperimentalni skupini predstavljena s konkretnimi primeri zelišč in začimb (kjer so uporabljali čutila), je bila v kontrolni skupini predstavljena zgolj z besedo in slikami. Po obravnavi nove snovi so učenci reševali delovni list.
6.2 Raziskovalni vzorec
Vzorec je bil neslučajnostni, vzorčenje namensko. V vzorec so bili vključeni učenci 6. razreda dveh osnovnih šol, ki imajo pri pouku predmet gospodinjstvo. Delovni list ob zaključku ure je izpolnjevalo 100 učencev 6. razreda; od tega 50 učencev eksperimentalne skupine (ES) in 50 učencev kontrolne skupine (KS).
Tudi anketo so reševali vsi učenci 6. razreda; 50 učencev ES in 50 učencev KS.
21 6.3 Statistične obdelave
Pridobljene podatke sem vnesla v Excelovo preglednico. Statistične analize sem izvedla s pomočjo računalniškega programa IBM SPSS Statistics 22. Uporabljena je bila deskriptivna in inferenčna statistika. Za statistično analizo sem uporabila program SPSS. Pridobljene podatke sem analizirala z naslednjimi statističnimi postopki: frekvenčna in odstotkovna porazdelitev, χ
²
-kvadrat preizkus hipoteze neodvisnosti oz. Kullbackov 2î preizkus, kadar pogoja za uporabo χ²
-kvadrat preizkusa hipoteze neodvisnosti nista bila izpolnjena.REZULTATI Z RAZPRAVO
Z raziskavo sem želela preveriti, ali učenci znajo definirati pojem zelišče oz. začimba.
Pri tej nalogi so učenci odgovarjali slabše, saj so pisali predvsem splošne lastnosti obeh skupin.
Iz odgovorov je bilo razvidno, da bistvenih kriterijev ločevanja ne poznajo dobro.
Tabela 3: Definicija zelišč in začimb
Definicija zelišč in začimb
Nepravilno
Delno pravilno
Popolnoma
pravilno Skupaj
f f (%) f f (%) f f (%) f f (%)
Skupina
ES
16 32,0 % 33 66,0 % 1 2,0 % 50 100,0 %
KS
24 48,0 % 26 52,0 % 0 0,0 % 50 100,0 %
Skupaj
40 40,0 % 59 59,0 % 1 1,0 % 100 100,0 %
Kot je razvidno iz Tabele 3, je v ES odgovor delno pravilno definiralo več učencev (66,0 %), kot v KS (52,0 %). V ES je tudi manjši delež učencev (32,0 %) odgovoril napačno kot v KS (48,0 %). Popolnoma pravilno pa je odgovoril le en učenec ES. Razlike med ES in KS statistično niso bile pomembne (2î = 3,830; df = 2; α = 0,147).
Z raziskavo sem želela tudi ugotoviti, kako dobro učenci prepoznavajo posamezne začimbe/zelišča. Skupno so morali prepoznati dvanajst zelišč/začimb. To je obsegalo poimenovanje, uvrstitev v pravilno skupino (zelišče oz. začimba) in uporabo v jedeh (Slika 17).
22
Zelišče/začimba Poimenovanje Uporaba
Origano
- Paradižnikove jedi - Pica
- Zelenjavne juhe
Slika 17: Primer 2. naloge – origano
Gabrijelčič (2000) navaja, da je pomembno, da se učencem snov pokaže, obrazloži, zakaj se zelišča in začimbe dodaja jedem in napitkom ter zakaj spadajo pod varovalna živila. Prav tako se mora učencem dati možnost, da se s pomočjo lastnih izkušenj spoznajo s snovjo, saj bo znanje tako boljše in trajnejše.
Z raziskavo sem želela odgovoriti na naslednje RV1: V kateri skupini (eksperimentalni ali kontrolni) bodo učenci po obravnavi nove snovi prepoznali več zelišč?
Tabela 4: Delež pravilno prepoznanih zelišč
Zelišče KS ES
f f (%) f f (%)
ROŽMARIN 8 16,0 % 15 30,0 %
PETERŠILJ 16 32,0 % 21 42,0 %
ORIGANO 3 6,0 % 4 8,0 %
META 9 18,0 % 21 42,0 %
DROBNJAK 4 8,0 % 17 34,0 %
BAZILIKA 7 14,0 % 9 18,0 %
Kot je razvidno iz Tabele 4, so več zelišč prepoznali učenci ES, prav tako so vsa zelišča bolje prepoznavali učenci ES kot učenci KS (Tabela 4). Največja razlika je pri prepoznavanju mete (ES: 42,0 %; KS: 18,0 %) in drobnjaka (ES: 34,0 %; KS: 8,0 %).
Z raziskavo sem želela odgovoriti tudi na RV2: Ali bodo razlike v prepoznavanju zelišč/začimb po obravnavi nove snovi med eksperimentalno in kontrolno skupino statistično pomembne?
Kot je razvidno iz Tabele 5, je večji delež učencev ES (78,0 %) kot KS (56,0 %) pravilno poimenoval rožmarin. Razlike so bile tudi statistično pomembne (χ2 = 5,473; df = 1; α = 0,019).
Ravno tako je večji delež učencev pravilno poimenoval meto v ES (74,0 %) kot v KS (48,0 %).
Tudi v tem primeru so bile razlike med ES in KS statistično pomembne (χ2 = 7,104; df = 1;
α = 0,008). Pri poimenovanju ostalih zelišč analiza ni pokazala statistično pomembnih razlik.
So pa učenci ES v večjem deležu pravilno poimenovali drobnjak (ES: 76,0 % in KS: 62,0 %)
23
in origano (ES: 28,0 % in KS: 26,0 %). Enako uspešni so bili učenci obeh skupin pri poimenovanju bazilike (54,0 %).
Tabela 5: Poimenovanje zelišč
Zelišče Skupina
Nepravilno Pravilno
χ2 df
g g
α α
α
f f (%) f f (%)
ROŽMARIN ES
11 22,0 % 39 78,0 %
5,473 1 0,019
KS
22 44,0 % 28 56,0 % PETERŠILJ ES
4 8,0 % 46 92,0 %
0,444 1 0,505
KS
6 12,0 % 44 88,0 %
ORIGANO ES
36 72,0 % 14 28,0 %
0,051 1 0,822
KS
37 74,0 % 13 26,0 %
META ES
13 26,0 % 37 74,0 %
7,104 1 0,008
KS
26 52,0 % 24 48,0 %
DROBNJAK ES
12 24,0 % 38 76,0 %
2,291 1 0,130
KS
19 38,0 %
31 62,0 %
BAZILIKA ES
23 46,0 % 27 54,0 %
0,000 1 1,000
KS
23 46,0 % 27 54,0 %
Tudi pri prepoznavanju začimb so bili učenci ES uspešnejši v večini primerov razen v primeru cimeta. Kot je razvidno iz Tabele 6, statistična analiza ni pokazala statistično pomembnih razlik v poimenovanju posameznih rastlin med KS in ES. Kot sem že omenila, so bili najbolj uspešni pri poimenovanju cimeta, učenci obeh skupin so ga poimenovali enako uspešno (94,0 %).
Sledilo je pravilno poimenovanje črnega popra (ES: 96,0 %; KS: 90,0 %). Ingver je pravilno poimenovalo 78,0 % učencev ES in 74,0 % učencev KS. Muškatni orešček je pravilno poimenovalo 68,0 % učencev ES in 64,0 % učencev KS. Najslabše rezultate so učenci dosegli pri poimenovanju kumine in janeža. Kumino je pravilno poimenovalo 46,0 % učencev ES in samo 28,0 % učencev KS. Janež pa je pravilno poimenovalo 44,0 % učencev ES in 32,0 % učencev KS.
