UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Gašper Ferme
Ontološka varnost in materialnost: Hagija Sofija kot ontični prostor Turčije
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Gašper Ferme
Mentor: izr. prof. dr. Marko Lovec Somentor: asist. Faris Kočan
Ontološka varnost in materialnost: Hagija Sofija kot ontični prostor Turčije
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Marku Lovcu za korekten odnos, vsestransko strokovno in drugo pomoč pri pisanju magistrskega dela ter teoretsko naravnane pogovore. Hvala tudi za ves angažma pri gradnji moje nadaljnje karierni poti.
Zahvaljujem se somentorju asist. Farisu Kočanu za vse strokovne in druge nasvete. Želim mu ontološko varne dni ob viharju zaključka doktorskega študija in uspešen zagovor.
Zahvaljujem se staršema za zaupanje in vso podporo tekom študija.
Hvala tudi vam, pomembni Drugi – moj vir (ontološke) varnosti.
Ontološka varnost in Materialnost: Hagija Sofija kot ontični prostor Turčije
V magistrskem delu obravnavamo ontološko teorijo varnosti (OTV) in njeno zvezo z materialnim okoljem. Temelj OTV je prepričanje, da države poleg fizične (varnost kot preživetje) zasledujejo tudi ontološko varnost (varnost biti) – varnost Jaza in prepričanj o samemu sebi. Države za ohranjanje ontološke varnosti med drugim vežejo narativ identitete Jaza v materialno okolje. To dosežejo s procesi projekcije, introjekcije in abjekcije. Diskurzivno povezano materialno okolje z identiteto Jaza postane ontični prostor, ki zagotavlja državam ontološko varnost. V magistrskem delu tak ontični prostor prepoznamo na primeru Hagije Sofije v Turčiji. Njeno ontološkovarnostno vlogo proučujemo: (i) ob izgradnji katedrale v času cesarja Justinijana I.; (ii) v obdobju po padcu Konstantinopla l. 1453 in spremenitvi v mošejo;
(iii) v času republikanizma in odprtja kot muzej l. 1935; in (iv) po ponovni spremenitvi v mošejo l. 2020. V magistrskem delu se za namen razumevanja metateoretskih postavk v teoretskem delu posvetimo družbenemu konstruktivizmu. Nadaljujemo z OTV, njenimi viri in utemeljitvi v disciplini MO ter odnosu OTV do narativov in materialnih okolij. V empiričnem delu orišemo zgodovinski razvoj Hagije Sofije in analiziramo njeno ontološkovarnostno vlogo v posameznih obdobjih.
Ključne besede: družbeni konstruktivizem, ontološka varnost, narativi, ontični prostor, Hagija Sofija
Ontological Security and Materiality: Hagia Sophia as Turkey's ontic space
In the master's thesis we discuss Ontological Security Theory (OST) and its relation to material environments. The basis of OST is belief that in addition to physical (security-as-survival) states pursue ontological security (security-as-being) – security of the Self and beliefs about oneself.
To maintain its ontological security, states, among other things, link their Self-identity narrative with material environments. This is achieved through the processes of projection, introjection, and abjection. Discursively linked material environment with the Self-identity becomes an ontic space that provides state's ontological security. In master's thesis, such ontic space is recognized in the case of Hagia Sophia in Turkey. Its ontological security role is studied: (i) after construction of the cathedral in Justinian's period; (ii) in the period after the fall of Constantinople in 1453 and conversion into a mosque; (iii) at the time of Republicanism and opening as a museum in 1935; and (iv) after being converted into a mosque in 2020. For the purpose of understanding metatheoretical assumptions, we firstly focus on Social Constructivism. We continue with OST, its sources, entry into IR, and its relation to narratives and material environments. Lastly, we outline the historical development of Hagia Sophia and analyse its ontological security status in individual periods.
Key words: Social Constructivism, Ontological Security, Narratives, Ontic Space, Hagia Sophia
5 KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 8
2 METODOLOŠKI OKVIR ... 10
2. 1 Operacionalizacija in potek raziskovanja ... 11
3 DRUŽBENI KONSTRUKTIVIZEM ... 13
3. 1 Konstruktivizem kot via media ... 14
3. 2 Poglobitev razprave o dilemi strukture in delovanja ... 20
3. 2. 1 Mikro in makro strukture ... 22
3. 2. 2 Skupno in kolektivno znanje ... 23
3. 2. 3 Vzročni in konstitutivni učinki strukture ... 25
3. 2. 4 Delni sklep ... 26
4 ONTOLOŠKA TEORIJA VARNOSTI ... 28
4. 1 Viri OTV ... 29
4. 2 OTV v mednarodnih odnosih ... 33
4. 3 Narativi in OTV ... 38
4. 4 Točke preloma ... 40
4. 5 OTV in materialna okolja ... 42
5 ONTOLOŠKA VARNOST IN REPUBLIKA TURČIJA ... 47
6 HAGIJA SOFIJA KOT ONTIČNI PROSTOR TURČIJE ... 49
6. 1 Zgodovinski pregled ... 49
6. 2 Analiza konstrukcije Hagije Sofije kot ontičnega prostora ... 52
6. 2. 1 Ontični prostor za časa cesarja Justinijana I. ... 52
6. 2. 2 Apropriacija Hagije Sofije po padcu Konstantinopla l. 1453 ... 55
6. 2. 3 Muzejski status v obdobju republikanizma ... 57
6. 2. 4 Današnja vloga Hagije Sofije ... 60
6. 3 Delni sklep ... 62
7 SKLEP ... 64
8 VIRI ... 67
6 KAZALO SLIK
Slika 3. 1: Ontološki položaj teorij ... 15
Slika 3. 2: Delovanje in struktura v Družbeni teoriji mednarodne politike ... 21
Slika 6. 1: Hagija Sofija v izvorni obliki ... 54
Slika 6. 2: Tloris Hagije Sofije ... 54
Slika 6. 3: Rekonstrukcija zunanjščine Hagije Sofije v času Justinijana I. ... 55
Slika 6. 4: Notranjost Hagije Sofije ... 56
Slika 6. 5: Mihrab v 19. stoletju ... 57
Slika 6. 6: Notranjost Hagije Sofije v muzejskem obdobju 1 ... 58
Slika 6. 7: Notranjost Hagije Sofije v muzejskem obdobju 2 ... 59
Slika 6. 8: Notranjost Hagije Sofije 2021 ... 61
7 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC
FETO Fetullah Terrorist Organization Teroristična organizacija Fetullah IS Islamska država
OTV ontološka teorija varnosti
PKK Partiya Karkerên Kurdistanê Kurdska delavska stranka AKP Adalet ve Kalkınma Partisi Stranka za pravičnost in razvoj
8 1 UVOD
Vprašanje fenomena varnosti se je skozi zgodovino izkazovalo predvsem v odnosu vojne in miru. Z institucionalizacijo discipline mednarodnih odnosov in posledično varnostnih študij, obramboslovja, vojnih študij in drugih področij raziskovanja je prišlo do proučevanja varnosti kot takšnega. Varnost v najsplošnejšem smislu razumemo kot odsotnost ogrožanja. Gre za stanje uravnoteženega fizičnega, duhovnega in duševnega ter gmotnega obstoja posameznika in družbene skupnosti v odnosu do drugih posameznikov, družbenih skupnosti in narave (Grizold, 1992, str. 63). Teoretski primat o varnosti so po institucionalizaciji Mednarodnih odnosov v začetku 20. stoletja do 90. let imeli različni racionalistični pristopi, predvsem realizem in njegove različice. Z vstopom konstruktivizma in reflektivističnih pristopov se je trend obrnil. Ontološki status pridobijo koncepti, kot so norme, narativi, identitete, jezik ipd. in s tem pride do razširitve fenomena in paradigmatskega zasuki pri razumevanju varnosti.
Kopenhagenska šola je varnost razumela kot govorno dejanje (diskurz), medtem ko so se kritični pristopi v varnostnih študijah opirali na kritično teorijo za revidiranje in zavrnitev ozkih pogledov konvencionalnih pristopov in za težnjo k emancipaciji. Prav tako so se oblikovali različni feministični, postrstrukturalistični in postkolonialni pristopi ter koncept človekove varnosti. Čeprav so vsa ta dognanja zelo heterogena so vseeno načelno ujeta v preživetveni logiki in varnost doumevajo kot vpeto v fizično preživetje (angl. security-as-survival).
Z institucionalizacijo ontološke teorije varnosti (OTV) se nam pogled obrne drugam: k subjektivnosti bolj kot telesnosti in k poudarjanju nuje po občutku biografske kontinuitete držav. Glavno vodilo OTV je teza, da države poleg fizične zasledujejo tudi ontološko varnost (varnost biti, angl. security-as-being) – varnost Jaza in prepričanj o samemu sebi (npr. Mitzen, 2006; Steele, 2005, 2008; Kinnvall, 2004; Zarakol, 2010; Rumelili, 2015; Subotić, 2016). To države dosegajo individualistično s konstruiranjem avtobiografskih narativov in intersubjektivno s stalnostjo odnosov z Drugimi. Takšne rutinizirane prakse ustvarjajo predvidljivost kognitivnemu okolju in zagotavljajo državam ontološko varnost, kar omogoča delovanje. Nadalje države vzpostavljajo ontološko varnost z diskurzivno vezavo avtobiografskih narativov v naravna ali grajena materialna okolja, ki postanejo ontični prostor – materialni podaljšek Jaza, ki državam nudi stalnost in prepričanost v samo sebe, kar omogoča delovanje (Ejdus, 2017, 2020a, b).
9
Takšen ontični prostor smo prepoznali v Hagiji Sofiji. Zgrajena kot patriarhalna bazilika leta 537 je Hagija Sofija 900 let služila Bizantinskemu cesarstvu. Po padcu Konstantinopla leta 1453 jo je nova osmanska oblast pod sultanom Mehmedom II. spremenila v mošejo, kar je ostala do leta 1935, ko jo je moderna republikanska Turčija pod Mustafo Kemalom Ataturkom odprla kot muzej. Leta 2020 pa so jo nove konservativne turške elite s predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom na čelu ponovno spremenile v mošejo. Hagijo Sofijo bomo preučevali, ker ima močno simbolno vlogo v turškem prostoru za različne skupine ljudi. Prav tako je njen spreminjajoč se zgodovinski položaj vir mnogih dilem in razprav. Preko ontološke teorije varnosti tako želimo osvetliti še neraziskane vidike simbolnega in identitetnega položaja zgradbe za družbeno in materialno okolje Turčije.
10 2 METODOLOŠKI OKVIR
Cilj magistrskega dela je zagovarjati OTV kot relevanten in dopolnjujoč koncept dominantnim teorijam (varnosti) v Mednarodnih odnosih in ovrednotiti vlogo materialnih okolij kot ontičnih prostorov pri zagotavljanju ontološke varnosti. Delo bomo utemeljili na treh vsebinskih sklopih – dveh teoretskih in empiričnemu. V prvem sklopu se bomo posvetili družbenemu konstruktivizmu kot splošni družbeni teoriji oz. metateoriji. Naslonili se bomo na prvi sklop Wendtovega dela Družbena teorija mednarodne politike. Utemeljili bomo konstruktivizem kot via media pristop in prikazali (mehko) konstruktivistično razreševanje dileme strukture in delovanja. V drugem teoretskem sklopu bomo predstavili OTV od njenih virov, do vstopa v disciplino mednarodnih odnosov. Nadalje bomo predstavili vlogo narativov pri zagotavljanju ontološke varnosti, točke preloma in nazadnje še vlogo materialnih okolij za ontološko varnost.
V empiričnem sklopu pa se bomo posvetili konstrukciji Hagije Sofije kot ontičnemu prostoru.
Zgodovinsko bomo predstavili zgradbo in utemeljili njeno ontološkovarnostno vlogo. Pri tem bomo zamejili analizo na štirih ključnih točkah: (i) obdobje cesarja Justinijana I.; (ii) obdobje padca Konstantinopla l. 1453 in konverziji Hagije Sofije v mošejo; (iii) obdobje republikanizma in spremembi statusa Hagije Sofije v muzej l. 1935; in (iv) obdobje ponovne spremembe v mošejo l. 2020. Analizirali bomo glavne identitetne narative v teh dotičnih obdobjih in pokazali, kako so bili vezani v Hagijo Sofijo, ki s tem postane ontični prostor. Za ta namen smo si zastavili osrednje raziskovalno vprašanje Kakšna je vloga materialnih okolij pri zagotavljanju ontološke varnosti. Od tod smo izpeljali še dve raziskovalni podvprašanji: (i) kako Hagija Sofija zagotavlja in krepi ontološko varnost; in (ii) kateri so glavni zgodovinski narativi pri konstrukciji Hagije Sofije kot ontičnega prostora.
Z analizo in interpretacijo sekundarnih virov bomo utemeljili družbeni konstruktivizem in razreševanje dileme strukture in delovanja. Prav tako bomo z analizo sekundarnih virov deskriptivno ovrednotili OTV od njenih virov, utemeljitve v Mednarodnih odnosih, do pomena narativov v OTV in nazadnje še do pomena materialnih okolij v OTV. V empiričnem delu bomo interpretativno analizirali diskurz in sekundarne vire glavnih identitetnih narativov ter njihovo vezavo v Hagijo Sofijo v posameznih obdobjih. To bomo podkrepili še z vizualno metodo, ki bo služila kot podporna metoda z namenom prikaza realnih sprememb v zgradbi. Nazadnje bomo konstrukcijo ontičnega v različnih obdobij primerjalno ovrednotili.
11 2. 1 Operacionalizacija
Pri empiričnem raziskovanju bomo orisali ohranjanje ontološke varnosti Turčije pod aktualno oblastjo, prikazali zgodovinski razvoj Hagije Sofije in konstrukcijo Hagije Sofije kot ontičnega prostora Turčije. Ontološko varnost in ontični prostor kot njen "podaljšek" bomo operacionalizirali z družbenim in materialnim okoljem, s katerima merimo ontološko varnost.
Skladno z npr. Giddensom (1991), Kinnvall (2004), Subotić (2016) in Ejdusom (2020a) družbeno okolje sestavljajo simboli, miti in narativi, medtem ko gre pri materialnem okolju za prostorsko-specifično ustvarjanje pomena prostoru (angl. spatialization). Narativi, simboli in miti ter prostorsko-specifično ustvarjanje pomena prostoru, s procesi projekcije, introjekcije in abjekcije, tvorijo ontični prostor.
Na ravni mikrometodologije se bo to odrazilo pri:
(i) deskriptivni analizi. Z metodo deskripcije bomo v začetku empiričnega dela prikazali vzdrževanje in reproduciranje ontološke varnosti Republike Turčije v aktualnem obdobju.
Strnili bomo ugotovitve lastnega diplomskega dela (Ferme, 2020), kjer smo preučevali kako Republika Turčija vzpostavlja in reproducira ontološko varnost po neuspelem poskusu državnega udara l. 2016, pri čemer smo analizirali diskurz govornih dejanj turškega predsednika Erdogana in avtobiografski identitetni narativ, mite, simbole ter spremembe imen ulic, trgov, mest. Nadalje bomo deskriptivno analizirali zgodovinski razvoj materialnega okolja, tj. Hagije Sofije. Osredotočili se bomo na štiri obdobja: (a) čas krščanske bazilike; (b) čas po prvi spremenitvi v mošejo l. 1453; (c) čas muzejskega statusa Hagije Sofije; in (č) čas po ponovni spremembi v mošejo l. 2020;
(ii) interpretativni analizi sekundarnih virov. Interpretativno bomo analizirali sekundarne vire, pri čemer bomo identificirali tiste elemente družbenega (simboli, narativi in miti) in materialnega (spatialization) okolja, ki Hagijo Sofijo konstruirajo kot ontični prostor – prostorski podaljšek Jaza – v zgoraj omenjenih posameznih obdobjih. Prav tako bomo te elemente identificirali v govorih in izjavah oblasti in elit. Tako bomo prepoznali glavni identitetni narativ v posameznih obdobjih. Vez med družbenim in materialnim okoljem bomo utemeljili s procesom projekcije ali introjekcije ali abjekcije. Pri projekciji gre za ekstrapolacijo narativa v materialno okolje, pri introjekciji za vnos elementov iz materialnega okolja v lasten
12
narativ in pri abjekciji za zavrnitev materialnega okolja iz lastnega narativa (Ejdus, 2017, 2020a, b; glej podpoglavje 4. 5); in
(iii) vizualni metodi, ki nam bo služila kot podporna metoda raziskave. Poleg apropriacije z vidika svoje ideologije/politične ideje oblasti in elit v posameznih obdobjih, bomo prikazali tudi realne spremembe v notranjščini in zunanjščini Hagije Sofije, kot odraz ideoloških sprememb. S tem želimo dodatno podpreti spremembe v materialnem okolju kot odraz sprememb v družbenem.
13 3 DRUŽBENI KONSTRUKTIVIZEM
"Anarhija je tisto, kar države naredijo iz nje."
(Alexander Wendt, 1992) V pričujočem poglavju se bomo posvetili družbenemu konstruktivizmu, saj predstavlja (meta)teoretski temelj OTV.1 Je relativno mlada teorija, ki se je razvila v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja in je, zaradi razvejane vmesne pozicije med pozitivističnimi in interpretivističnimi oz. postpozitivističnimi teorijami in metodologijami, obstala kot eden glavnih tokov teoretiziranja v mednarodnih odnosih (Brglez, 2008, str. 97). Slednje verjetno prav tako velja, ker družbeni konstruktivizem, za razliko od liberalizma in realizma, ni politična teorija per se, ampak gre za splošno družbeno teorijo, na kateri temeljijo posamezne konstruktivistične teorije mednarodne politike – npr. o sodelovanju, mednarodni skupnosti in varnosti v mednarodnih odnosih (Adler, 1997, str. 323). Zato ne obstaja edinstvena konstruktivistična teorija mednarodnih odnosov, saj se družbena konstrukcija per definitionem ne poda monolitnim razlagam družbenega življenja (Fearon in Wendt, 2002, str. 56). Torej, zaradi poskusa umestiti se kot via media med racionalisti in reflektivisti, prihaja znotraj konstruktivizma do mnoštva različnih pristopov.
Temelj konstruktivizma je teza o družbeni konstrukciji realnosti (Onuf, 1989), ki primarno govori o človekovi zavesti in njeni vlogi v mednarodnem življenju (Ruggie, 1998, str. 856).
Konstruktivisti se osredotočajo na vlogo idej, norm, znanja, kulture in argumentov v politiki, zlasti s poudarkom na vlogo kolektivno oz. intersubjektivno2 snovanih idej in razumevanja o družbenem življenju (Finnemore in Sikkink, 2001, str. 392).3 Predvsem konstruktivizem
1 Pomenljivo je dejstvo, da pionirji OTV, kot je npr. Jennifer Mitzen (2006), prvotno pripadajo konstruktivističnemu taboru. Prav tako je o pojmu ontološke varnosti pisal Wendt (1999).
2 Skupno razumevanje (intersubjektivnost) je temelj interakcije. Nastajanje intersubjektivnih pomenov ni zgolj združenje prepričanj posameznikov, ki skupno doživljajo in razlagajo svet. Obstajajo kot kolektivno znanje, ki "ga delijo vsi, ki prepoznajo primerno delovanje družbene prakse ali vrste praks" (Cohen, 1987, str. 287). To znanje obstaja zunaj obstoja posameznega akterja in je vrojeno v družbene rutine in prakse, ki se stalno reproducirajo.
Intersubjektivni pomeni imajo strukturne lastnosti, ki ne le omejujejo oz. opolnomočijo akterjev, ampak definirajo njihovo družbeno realnost (Adler, 1997, str. 327). Intersubjektivna realnost tako obstaja zaradi družbene komunikacije. Družbeni svet je intersubjektiven, ker v njem živimo – razumeti druge in biti razumljen (Schutz, 1962, str. 10).
3 Po Adlerju (1997, str. 322) gre pri konstruktivizmu za stališče, "da je način, kako materialni svet oblikuje in je oblikovan s človeškim delovanjem in interakcijo, odvisen od dinamike normativnih in epistemskih interpretacij materialnega sveta".
14
definirajo naslednja načela: (i) človeške interakcije so primarno determinirane s skupnimi idejami in ne le z materialnimi silami; (ii) najpomembnejši idejni dejavniki so široko razširjena oz. intersubjektivna prepričanja, ki jih ni moč zvesti na posameznika in niso dana po naravi; in (iii) ta skupna prepričanja konstruirajo interese in identitete namenskih delovalcev (Adler, 1997; Price in Reus-Smith, 1998; Ruggie, 1998; Wendt, 1999). Glavna skrb konstruktivistov je razumevanje, kako se družbena dejstva spreminjajo in kako vplivajo na politiko. Tako so glavni
"analitični konkurenti" konstruktivizma dve vrsti pristopov: a) materialistične teorije, ki vidijo politično vedenje determinirano le s strani materialnega sveta; in b) individualistične teorije, ki obravnavajo kolektivno razumevanje le kot epifenomene posameznikovega delovanja in mu zanikajo vzročno moč in ontološki status (Finnemore in Sikkink, 2001, str. 393). Vse konstruktivistične teorije na nek način spadajo v polje idealistične ontologije in holizma oz.
strukturalizma, kar bomo pojasnili v naslednjem podpoglavju.4
3. 1 Konstruktivizem kot via media
V delu ne moremo zadostiti vsem pogledom in "konstruktorjem" družbenega konstruktivizma, zato bomo izhajali predvsem iz Wendtovih dognanj, ki predstavljajo jedro teorije. Razpravljali bomo predvsem o družbeni teoriji, tj. metateoriji in ne o teoriji mednarodne politike – tj. o prvem delu Wendtove (1999) knjige Družbena teorija mednarodne politike.5 S tem se zavežemo "mehkemu" konstruktivizmu, ki v popolnosti ne zavrača metodološkega pozitivizma in tudi priznava vlogo materialni realnosti.
Za razumevanje argumenta o konstruktivizmu kot ontološki srednji poti in njegovi primerjavi z racionalističnimi in relativističnimi teorijami, glej sliko 3.1, ki prikazuje Wendtovo 2 x 2 matriko teorij v mednarodnih odnosih (Wendt, 1999, str. 29).
4 Konstruktivisti na eni strani verjamejo, da mednarodni odnosi sestojijo predvsem iz družbenih dejstev, ki so dejstva le po sporazumu ljudi, po drugi pa so tudi ontološki realisti (vsaj "mehki" konstruktivisti): priznavajo, da obstaja realnost neodvisno od človeškega uma. Prav tako Wendt (1999) pri zavzetju srednje poti priznava vlogo tako individualistične kot materialistične ontologije.
5 Pomenljivo je Waeverjevo (1997, str. 25) opažanje, da Wendt z delom ponazarja "skoraj zastrašujoč" potencial konstruktivizma kot metateorije, ki zavzema vse ostale.
15 Slika 3. 1: Ontološki položaj teorij
Vir: prirejeno po Wendt (1999, str. 29, 32)
Najprej bomo razložili razmerja med materializmom in idealizmom ter individualizmom in holizmom. Wendt (1999, str. 22–23) opredeli različne "strukturne" teorije v luči dveh razprav.
Prvič, do kakšne mere je struktura6 materialna oz. idejna in drugič, kakšno je razmerje med strukturo in akterji. Za ta namen predstavi štiri "sociologije" strukture – materialistično, idealistično, individualistično in holistično – ter njihove zveze. Zveza materialno-idejno zadeva predvsem vprašanje, kakšen je vpliv idej na družbeno življenje oz. v kolikšni meri so strukture sestavljene iz idej (prav tam). Materialisti na eni strani zagovarjajo, da je najbolj temeljno dejstvo družbe narava in organizacija materialnih sil. Vse drugo je drugotnega pomena.
Materialne sile so gonilo družbenih oblik (prav tam, str. 24). Po drugi strani pa idealisti ne zanikajo nujno pomembnosti obstoja materialnih sil, a poudarjajo, da je najbolj temeljno dejstvo družbe narava in struktura družbene zavesti. Družbena struktura je lahko pomembna na različne
6 Strukture so organizirani družbeni odnosi (npr. Srivastava, 2019). Lahko so velike, majhne, formalne, neformalne, idejne, materialne ali kot kombinacija zgoraj naštetih. Ne obstaja standardiziran pristop k raziskovanju družbenih struktur, a takšna prizadevanja načelno privilegirajo strukturne značilnosti ali učinke. Na primer, raziskovalci lahko preučujejo raso kot družbeno strukturo, pri čemer bi jih zanimale različne oblike rasnih struktur, oz. kako rasa strukturira politično interakcijo (prav tam, str. 11).
16
načine: z oblikovanjem identitet in interesov, s pomočjo akterjem pri iskanju skupnih rešitev problemov, z opredeljevanjem pričakovanj glede vedenja, z ustvarjanjem groženj itd. (prav tam). V nasprotju z materialisti, ki ideje vidijo izključno v vzročnih zvezah, idealisti poudarjajo konstitutivno logiko idej (prav tam). Idealistična družbena teorija tako trdi, da je struktura družbe konstituirana s skupnimi idejami in ne z materialnimi silami (prav tam, str. 25). Drugo vprašanje pa se nanaša na razmerje med strukturo in akterji. Wendt (1999, str. 26) si za ta namen postavi vprašanje, kakšen vpliv ima struktura na družbeno življenje. Glavna dva odgovora sta individualizem in holizem. Individualizem zvede pojasnjevanja v družbenih vedah na lastnosti oz. interakcije neodvisno obstoječih posameznikov. Holizem pa trdi, da učinkov družbenih struktur ne moremo izvesti na neodvisno obstoječe akterje in njihove interakcije in v tem smislu zagovarjajo konstrukcijo akterjev tako konstitutivno kot vzročno (prav tam). Nesoglasje med individualisti in holisti je v veliki meri v obsegu, torej v kakšni meri strukture oblikujejo akterje, ki pa je odvisen od dveh stvari: (i) zgoraj omenjeni vzročni in konstitutivni logiki in (ii) vpliv na akterjeve lastnosti (identitete, interesi) oz. na akterjevo obnašanje (prav tam).
Realistične in neorealistične teorije v drugem in tretjem kvadrantu7 temeljijo na strogo materialistični (strukturni ali individualistični) ontologiji. Klasični realizem – tretji kvadrant – ima materialističen in individualističen pogled na družbeno življenje (Wendt, 1999, str. 30).
Človekova narava je ključna determinanta nacionalnega interesa, kar je individualistični argument, saj implicira, da mednarodni sistem ne oblikuje nacionalnih interesov (prav tam).8 Neorealizem je bolj materialističen kot klasični in poda pojasnjevalno vlogo tudi strukturi (mednarodnega sistema), vendar pa z zanašanjem na mikroekonomske analogije predpostavlja, da struktura samo regulira obnašanje akterjev in ne konstruira identitet (prav tam). Torej, zagovorniki teorij v drugem kvadrantu trdijo, da materialne strukture na mednarodni ravni v veliki meri konstruirajo lastnosti akterjev. Sem spada neorealizem do te mere, da poudarja produkcijo podobnih enot (ang. like units), čeprav v praksi neorealisti jemljejo državne identitete kot dane (prav tam). Po Wendtu (prav tam, str. 31) je neorealizem vseeno kompatibilen z individualizmom, saj pri konceptualizaciji strukture ne zagovarja njene konstitutivne logike. V drugi kvadrant spadata še teorija svetovnih sistemov in neo-gramscijev marksizem, ki sta jasno holistična in zakoreninjena v materialistično bazo (prav tam).
7 Opiramo se na logiko koordinatnih sistemov, kjer je prvi kvadrant desno zgoraj, ostali pa si sledijo v nasprotni smeri urinega kazalca.
8 Wendt (1999, str. 30) še doda, da se sicer klasični realisti med seboj razlikujejo po svoji zavezanosti materializmu.
Carr (1946, str. 108) npr. poudari vlogo "power over opinion", a vseeno so načelno zavezani človekovi naravi in materialnim zmogljivostim.
17
Liberalistične teorije, ki spadajo v četrti kvadrant priznavajo, da so ideje pomembne. Ideje sicer delujejo v ozadju materialnih interesov, a vendar vplivajo na odločitve, ki jih sprejemajo države, kar lahko pomaga razreševati kolektivna vprašanja in vodi k mednarodnemu sodelovanju (Keohane, 1984; Goldstein in Keohane, 1993). Vendar pa neoliberalistične ontološke predpostavke nakazujejo na minimalističen in zato šibek epistemološki pristop (Adler, 1997, str. 330). Ideje delujejo znotraj strukturnih omejitev tako, da vplivajo le na odločitve o materialnem svetu – interesi so zunaj interakcije (prav tam, str. 331).9 Prav tako na primer Wendt in Adler vidita pomanjkljivost neoliberalizma v njegovi ekskluzivni zavezanosti metodološkemu individualizmu.10
Liberalistični in realistični pristopi preko tretje (interparadigmatske) razprave tvorijo t.i.
racionalizem. Wendt (1999, str. 33) si za namen razlikovanja med racionalizmom in konstruktivizmom postavi vprašanje kakšne so njihove zaveze drugega reda. K vprašanju pristopi s strani metodologije, ontologije in empirije.
Metodološke razlike vidi predvsem v postavljanju drugačnih vprašanj (prav tam). Vse teorije vzamejo nekaj kot dano in se pri tem oklepajo dejstev, ki jih problematizirajo drugi.
Racionaliste tako zanima predvsem, kako spodbude v okolju vplivajo na akterjevo vedenje in pri tem obravnavajo identitete in interese kot dane – eksogene interakciji (prav tam, str. 34).
Wendt (prav tam) pri tem ne odvzema legitimnosti racionalistom, a vseeno prepozna njihove metodološke pomanjkljivosti. Neorealisti, na primer, trdijo, da interesi države izhajajo iz materialne strukture anarhije in pri tem a priori reducirajo ideje na vmesno spremenljivko med materialnimi silami ter izidi (prav tam). Ideje še vedno igrajo vlogo v družbenem življenju, a če se sprejme neoralistična predpostavka o danosti identitet in interesov, potem se vsaj implicitno prizna, da je temeljna struktura mednarodne politike materialna in ne družbena (prav tam). Vzorec se prav tako ponavlja pri neoliberalnih študijah o idejah, pri katerih nično hipotezo delovanja razumejo na podlagi egoističnih interesov v kontekstu moči. Slednje je problematično, saj ideje prav tako konstituirajo moč in interes (prav tam, str. 35).11 Po Wendtu
9 Neoliberalne epistemologije so neme glede vprašanj, kako kolektivne kognitivne strukture konstituirajo akterjeve identitete in interese.
10 Goldstein in Keohane (1993) zagovarjata pomen analitičnega razlikovanja med idejami in interesi na podlagi metodološkega individualizma, saj je, ceteris paribus, sprememba v posameznikovemu prepričanju vzročno povezana s spremembo političnega vedenja. Problem argumenta je, kot pokažeta Kratochwil in Ruggie (1986), da preučevanje vedenja s strogimi pozitivističnimi metodami, ki ločujejo med subjekti in objekti, ne more voditi do ontološko intersubjektivne narave pomenov. Adler (1997, str. 332) pojasni, da če velja, kot pravijo konstruktivisti, da idejne in materialne strukture oblikujejo identitete in interese akterjev ter meje med njimi, potem morajo empirične raziskave proučevati ideje in interese kot unitarni proces ustvarjanja družbene realnosti.
11 Kot še doda Wendt (1999, str. 35), neoliberalizem a priori preda preveč neorealizmu in se s tem poniža na sekundarni status "čiščenja ostankov", ki jih primarna teorija ne razloži.
18
(prav tam) mora teorija, ki izzove neorealizem pokazati, kako intersubjektivni pomeni konstituirajo materialno moč in interese ter ne obravnavati interese kot brezidejna izhodišča.
Najbolj pogosta interpretacija spora med racionalisti in reflektivisti je o ontologiji – iz česa je sestavljena realnost mednarodnega sistema. Med prvimi so o tem problemu pisali Ashley (1983), ki je problematiziral Waltzovo mikroekonomsko analogijo in trdil, da ta temelji na individualistični ontologiji, ter Kratochwil in Ruggie (1986), ki sta pisala o protislovju režimske teorije – njena intersubjektivna epistemologija koncepta režimov je v nasprotju z individualistično ontologijo racionalistične podlage režimske teorije. Tako se je razvila debata o dilemi strukture in delovanja, predvsem o vprašanju ali lahko sistemske strukture reduciramo na predobstoječe akterje ali pa imajo strukture relativno avtonomen obstoj (Wendt, 1999, str.
36). Zgoraj omenjeni metodološki problem o identitetah in interesih je prav tako implicitno ontološki problem. Ali so identitete in interesi procesi, ki morajo biti družbeno vzdrževani, ali pa so stalni objekti zunaj družbenega prostora in časa (prav tam). Konstruktivisti za razliko od racionalistov trdijo prvo: dejanja kontinuirano proizvajajo in reproducirajo predstave o Jazu in Drugemu in tako so identitete in interesi vedno procesni, četudi so včasih dovolj stabilni, da jih zaznavamo kot dane (prav tam).
Nazadnje pridemo še do empiričnih razlik, pri čemer Wendt (prav tam, str. 37) prepozna dva problema: (i) do kakšne mere so identitete in interesi države oblikovani z notranjimi oz.
sistemskimi strukturami; in (ii) do kakšne mere so identitete in interesi države stalni. Če so identitete in interesi primarno konstruirani z notranjimi strukturami, potem bodo interesi države eksogeni mednarodnemu sistemu, kar predpostavlja neoliberalistični pristop (prav tam). Če pa so primarno konstruirani sistemsko, pa so interesi endogeni mednarodnemu sistemu (prav tam).
Po Wendtu (prav tam) racionalistične teorije niso primerne za takšno analiziranje, kar kliče po konstruktivističnemu pristopu. Drugič, racionalisti predvidevajo konstantnost identitet in interesov, pri čemer konstruktivisti zagovarjajo konstrukcijo in reprodukcijo le teh znotraj mednarodnega sistema (prav tam).
Sedaj pa se vrnimo k sliki 1, saj se še nismo posvetili holističnim in idealističnim pristopom.
Prvi kvadrant, kamor spadajo različni poststrukturalistični in postmodernistični pristopi ter kritična teorija, je zavezan konstitutivni ontologiji in epistemologiji. Glavna predpostavka teh
"konstitutivnih" pristopov je, da realnosti v svoji objektivni obliki ne moremo spoznati zunaj
19
človeškega jezika – realnost je konstitutivni učinek diskurza.12 Vendar pa se ti pristopi preveč zanašajo na vlogo idej – družbena realnost ni "ideje vse do dna" (Wendt, 1999, str. 92–138) – in če niso pripravljeni zanikati obstoja materialne realnosti, potem bi morali prepoznati, da prav tako "družbeno konstruirana realnost predpostavlja nedružbeno konstruirano realnost" (Searle, 1995, str. 190) in da je posledično vprašanje, kako materialni svet vpliva na konceptualnega, ključnega pomena za družboslovje (Adler, 1997, str. 332). Izjave se spremenijo v dejstva ne le z močjo diskurza, ampak tudi s pridobivanjem nadzora nad mrežo socialne podpore in materialnimi viri organizacij in omrežij (prav tam, str. 333). Kot pravi Fuchs (1992, str. 75), dejstva nastanejo, ko postane dekonstrukcija materialnih in družbenih virov, ki podpirajo izjave, pretežka in predraga – tudi epistemska avtoriteta ima materialno podlago. Prav tako so po Adlerju (1997, str. 333) "post" pristopi problematični, ker v "njihovem svetu" subjekt, v atomističnem smislu, ne povzroči ničesar (Ashley, 1989). Tako je s temi pristopi mogoče le opisati zgodovine diskurzivnih praks, pri čemer je zgodovina mišljena v svoji vrojeni pluralnosti (Adler, 1997, str. 333). Po drugi strani pa v "konstruktivističnem svetu" velja, da subjekt in struktura sokonstruirata drug drugega s pomočjo in zaledjem materialnih virov (prav tam). Z jemanjem strukture in delovanja kot različna nivoja razslojene družbene realnosti, konstruktivisti pripomorejo k okrepitvi razumevanja dinamike družbene strukturacije mednarodne realnosti, kar vodi do znanstveno progresivnih razlag zunanje politike (prav tam).
Sedaj smo prišli do pomena konstruktivizma kot via media. Epistemologija vmesne poti (Adler, 1997) konstruktivizma ga umesti v sredino četrte razprave med racionalisti in reflektivisti.1314 Tako konstruktivizem umestimo na sredino matrike v sliki 1 – Adler (1997) konstruktivizem umesti trdno na sredino Wendtove matrike, medtem ko Wendt (1999) družbeni konstruktivizem vidi bližje prvemu kvadrantu, tj. zavezanost k holizmu in idealizmu. Torej, pri razlikovanju med pozitivisti in postpozitivisti gre predvsem za to, da pozitivizem gleda na znanost kot epistemsko privilegiran diskurz, preko katerega lahko postopoma pridobivamo bolj resnično razumevanje sveta (Wendt, 1999, str. 38). Po drugi strani pa postpozitivisti takšnega privilegiranega epistemskega statusa ne priznavajo. Načelno je veljalo, da materialistična ontologija sovpada s pozitivistično epistemologijo, po drugi strani pa prav tako, da idealistična
12 Konstitutivne pristope npr. Rengger in Hoffman (1992) razvrstita na: (a) kritično interpretativno teorijo (Habermas, 1984), ki vseeno poda minimalno osnovo vrednotenja med različnimi teorijami; in (b) radikalni interpretivizem, ki zanika celo minimalistične trditve kritične teorije o znanosti in možnosti emancipacije.
13 Mnogi avtorji (npr. Wendt, 1999) priznavajo tri velike razprave, mi pa, kot že v diplomskem delu (Ferme, 2020) sledimo tistim (Waever, 1996, 1997; Brglez 1996, 2008), ki zagovarjajo štiri.
14 Nasproti glavnega toka discipline (racionalizem), utemeljenega v pozitivizmu, so se oblikovale različne nepozitivistične epistemologije, katerih skupna temeljna osnova je zanikanje metateoretičnih predpostavk pozitivističnega raziskovanja.
20
ontologija sovpada s postpozitivistično epistemologijo (prav tam). Glede na zavezanost idealistični ontologiji, naj bi konstruktivizem spadal trdno v postpozitivističen tabor (prvi kvadrant), a Wendt (prav tam) opozori, da glede epistemologije družbenega poizvedovanja, trdno verjame (pluralistični) znanosti – slednje konstruktivizem umesti proti sredini četrte razprave.15 Wendt (prav tam, str. 40) trdi, da idealistična ontologija ne implicira nujno postpozitivistične epistemologije. Pri tem postavi dva argumenta: (i) pomembno je kar obstaja in ne kako vemo kaj obstaja; in (ii) znanost bi morala biti usmerjena v vprašanja in ne v metode, pri čemer pomen konstitutivnih vprašanj ustvarja esencialno vlogo interpretativnih metod v družboslovju (prav tam). Torej, postpozitivisti dajejo prevelik poudarek na epistemologijo, medtem ko bi morali biti pozitivisti bolj odprti glede interpretativnosti in metodologije (prav tam).
Dodana vrednost konstruktivizma je po Adlerju (1997, str. 335) v tem, da lahko stori več kot ostali znanstveni pristopi pri razlagi mednarodnih odnosov, saj se, poleg nanašanja na logično- deduktivna in induktivna sredstva za poznavanje in preverjanje, sklicuje tudi na različne interpretativne metode, kot so narativi (Tickner, 1992) in gosto opisane zgodovine (Katzenstein, 1996) družbeno-kognitivnih procesov za odkrivanje kolektivnih pomenov, akterjevih identitet ter materije političnih interesov (Adler, 1997, str. 335).
3. 2 Poglobitev razprave o dilemi strukture in delovanja
Do sedaj smo umestili družbeni konstruktivizem ob bok prevladujočim racionalističnim pristopom na eni in reflektivističnim na drugi strani. Prav tako smo nakazali razreševanje dileme strukture in delovanja – konstruktivisti zagovarjajo nekakšen dialektičen odnos. Spodaj pa si še poglobljeno poglejmo Wendtov premik k dualistični ontologiji. Za ta namen smo prevzeli sliko 3. 2, ki prikazuje njegov pristop k strukturi in delovanju.
15 Takšno pozicijo, ki temelji na znanstvenemu (ontološkemu) realizmu, je kritiziral Milan Brglez. Brglez (2001) trdi, da Wendtov konstruktivizem in znanstveni realizem ne moreta shajati s pozitivizmom. Pozitivizem ni nujen ne zadosten znanstvenemu realizmu, niti ni nujen ali zadosten družbenim vedam nasploh. Čeprav obstaja povezava med materializmom in znanstvenim realizmom (en konec mostu), povezave med znanstvenim realizmom in pozitivizmom ni (drugi konec mostu). Brglez (prav tam) prizna Wendtov pomembni vpogled v znanstveni realizem, ki pa bi ga bilo potrebno bolje razviti, kot npr. v kritičnem realizmu.
21
Slika 3. 2: Delovanje in struktura v Družbeni teoriji mednarodne politike
Vir: prirejeno po Guzzini in Leander (2001, str. 326)
22
Wendtova zavezanost k dualistični ontologiji strukture in delovanja mu omogoča, da zajame najrazličnejše pristope (glej sliko 3. 2) – od najbolj omejene (behavioralistične racionalne izbire) do lastne, najbolj obsežne. Wendt (1999, str. 139–190) glede strukture zavzame sintetično stališče, ki temelji na združevanju elementov strukturacijske teorije in simboličnega interakcionizma.16 Za zagovor stališča naredi tri razlikovanja: med dvema "nivojema" in dvoje
"učinkov" strukture na dve "stvari" (prav tam, str. 142). Dva nivoja strukture sta makro in mikro, pri čemer so mikrostrukture strukture interakcije, makrostrukture pa strukture mnoštva izvedljivih izidov. Nanašajoč na kulturo17 to pomeni razlikovanje med skupnim (angl. common) in kolektivnim (angl. collective) znanjem. Učinki strukture so vzročni in konstitutivni. Dve
"stvari" pa sta akterjevo vedenje in lastnosti, pri čemer se lastnosti nanašajo na akterjeve identitete in interese (glej sliko 3. 2).
3. 2. 1 Mikro in makro strukture
Mikrostrukture so strukture na ravni interakcije – mikrostrukturne teorije pojasnjujejo izide glede na odnose med deli sistema (Wendt, 1999, str. 148), pri čemer je interakcija strukturirana s konfiguracijo želja, prepričanj, strategij in zmogljivosti različnih strani (prav tam).
Mikrostrukture se nanašajo na svet z vidika akterjev (prav tam, str. 147). Analiza interakcijske strukture in s tem teorije namernega delovanja je povezana z metodološkim individualizmom (zlasti teorija racionalne izbire) – stališče, da morajo biti družbene razlage nujno reducirane na lastnosti in/ali interakcije neodvisno obstoječih akterjev (prav tam, str. 150). Tako je mikrostruktura edina struktura, ki jo individualizem vidi (Guzzini in Leander, 2001, str. 325).
Po Wendtu (1999, str. 150) interakcija ni edina raven analize, na katerem temelji struktura mednarodnega sistema. Če mikrostrukturne razlage obravnavajo strukturo s stališča akterjev, pa makrostrukturne obravnavajo strukture s stališča sistema – njihov namen ni pojasnjevanje vedenja posameznih akterjev, temveč gre za širše težnje sistema kot celote (prav tam, str. 152).
Makrostruktura je struktura mnoštva uresničljivih izidov (prav tam), ki pa ga individulizem ne more pojasniti. Wendt (prav tam) s tem misli, da je stanje na ravni interakcije zadosten pogoj za obstoj makrostrukture, ni pa nujen. To je v nasprotju z individualizmom, ki pravi, da mora vsaka struktura nujno izhajati iz nižje ravni – določena iteracija interakcije vedno (nujno) ustvari točno določeno makrostrukturo (prav tam, str. 152–153), kar pa ne drži, saj ne moremo
16 Pri strukturacijski teoriji se Wendt zanaša predvsem na Giddensa (1979; 1984), Bhaskarja (1979; 1986) in Sewella (1992). Elemente simboličnega interakcionizma pa prevzema od Meada (1934) ter Bergerja in Luckmanna (1966).
17 Kultura je po Wendtu (1999, str. 141) družbeno ustvarjeno skupno (angl. shared) znanje, ki je podskupina družbene strukture. Je znanje, ki je skupno (angl. common) in povezano med posamezniki.
23
reducirati makroteorije, če jo je na mikro ravni možno uresničiti na več načinov (prav tam).
Prav tako je smotrno razlikovati med obema nivojema strukture, saj nekateri vzročni mehanizmi obstajajo le na makro ravni, čeprav so za svoje "delovanje" odvisni od instanc na mikro ravni (prav tam, str. 154). Dogodki se lahko zdijo nepovezani na mikro ravni, a jih povzroči isti mehanizem na makro ravni.
Kakšno pa je posledično razmerje med obema strukturama? Wendt (1999, str. 155) ga opredeli s pojmom supervenienca, ki si ga sposodi od filozofije uma. Supervenienca predpostavlja nevzročno in neredukcijsko razmerje ontološke odvisnosti enega razreda dejstev od drugega (npr. duševno na fizično, družbeno na individualno). Makrostruktur ne moremo reducirati na mikrostrukture, vseeno pa so za lasten obstoj nekako odvisne od njih (prav tam, str. 156). Ta razmerja so konstitutivna in ne vzročna – trditev ni, da akterji in možgani povzročajo družbene strukture in um, ampak da v nekem smislu so prav to (prav tam).
3. 2. 2 Skupno in kolektivno znanje
Delitev struktur Wendt (1999, str. 157–165) dodatno pojasni z vzporednim razlikovanjem med skupnim in kolektivnim znanjem. Wendt (prav tam) trdi, da koncept skupnega znanja v racionalizmu ponuja uporaben model kako je kultura strukturirana na mikro ravni.
Konstruktivizem k temu doda poudarek na konstitutivni vidik. Predlaga (prav tam, str. 159), da na strukturo na makro ravni gledamo v smislu Durkheimove ideje o "kolektivnih"
reprezentacijah znanja. Kot pri odnosu mikro/makro, kolektivno znanje superveniera na skupno znanje in ima s tem sui generis realnost (prav tam).
Skupno znanje18 zadeva akterjeva prepričanja, racionalnost, strategije, preference in predstave o zunanjem svetu (prav tam). Prav tako predpostavlja prepletenost prepričanj in ne le enakost prepričanj, kar omogoča hkratni subjektivni in intersubjektivni značaj (prav tam, str. 160).
Torej, ne gre le za skupna prepričanja, ampak medsebojno zavedanje le-teh. Skupno znanje je subjektivno v smislu, da so prepričanja, ki ga konstituirajo, akterjem lastna (v njihovih glavah).
Ker pa morajo biti ta prepričanja natančna prepričanja o prepričanjih drugih, je skupno znanje hkrati intersubjektivno – je objektivno družbeno dejstvo, ki ga posamezni akter ne more zanikati (prav tam).19 Razmerje med skupnim znanjem in akterjevim prepričanjem je reduktibilno in ne supervenientno – splošno znanje ni nič drugega kot prepričanje v glavah oz. skupni miselni model (prav tam, str. 161). Nadalje skupno znanje pojasnjuje izide preko namenske teorije
18 Sem spadajo določene kulturne oblike, kot so norme, pravila, institucije, ideologije, zakoni ipd.
19 Wendt (1999, str. 160) še doda, da je skupno znanje pojav izključno na ravni interakcije.
24
delovanja – kultura je pomembna kolikor vpliva na kalkulacije akterjev (prav tam). Iz tega dvojega sledi, da je tako ontologija skupnega znanja, kot njegova razlagalna logika združljiva z individualizmom (prav tam).
Kljub združljivosti z individualizmom, je kultura več kot samo prepričanja v glavah. To nekaj več Wendt (prav tam) po Durkheimu imenuje kolektivno znanje. To so strukture védenja, ki ga delijo skupine in generirajo makro vzorce v vedenju posameznika (prav tam).2021 Razmerje med kolektivnim znanjem in prepričanji posameznika pa je supervenientno in tako večkratno uresničljivo (prav tam, str. 162). Na eni strani to pomeni, da kolektivno znanje ne more obstajati oz. imeti učinka ločeno od posameznikovih prepričanj. Strukture kolektivnega znanja so odvisne od tega, da akterji verjamejo v nekaj, kar jih spodbudi k izvajanju takšnih praks, ki reproducirajo te strukture (prav tam). Po drugi strani pa učinkov kolektivnega znanja ne moremo reducirati na posameznikova prepričanja. Wendt (prav tam) pojasni, da so prepričanja o kapitalizmu lahko napačna oz. nepopolna, a vendar dejanja, ki jih prepričanja generirajo vseeno reproducirajo to kolektivno reprezentacijo, tj. kapitalizem. Nadalje kot primer Wendt (prav tam, str. 163) ponazori skupno znanje kot vpisano v kolektivni spomin – to so npr. miti, narativi in tradicije, ki konstituirajo kaj skupina je in kakšno je njeno razmerje z drugimi. Ti narativi niso le deljena prepričanja med posamezniki, ampak zgodovinski fenomen, ki obstaja in se preko generacij reproducira s procesom socializacije (prav tam). Zaradi takšnih spominov skupine pridobijo kontinuiteto in identiteto. Kot nadaljuje Wendt (prav tam): "dokler bodo posamezniki zvesti in predani skupini, bodo kolektivni spomini na voljo kot vir za mobilizacijo skupnega delovanja, tudi če jim posamezniki v fenomenološkem smislu ne verjamejo, in na ta način lahko pomagajo razložiti vzorce agregatnega vedenja".
Strnimo, kultura je več kot le vsota deljenih idej, ki jih imajo posamezniki v glavah. Je skupnostno vzdrževan in per se javni fenomen ter vključuje mnoštvo uresničljivih izidov.
Čeprav določena prepričanja zadoščajo za realizacijo kulturne oblike v danem okolju, le-ta niso nujna. V nasprotju s skupnim znanjem, se strukture kolektivnega znanja in vzorci vedenja, ki sledijo iz njih per definitionem ne spreminjajo le zato, ker so se spremenili njihovi elementi,
20 Wendt (1999, str. 162) kot primer kolektivnega znanja predstavi kapitalizem, vestfalski red, apartheid, Afriški korpus in režim prostega trga. Prav tako znotraj tega kasneje vključi še države.
21 Wendt (1999, str. 162) še pojasni, da je obravnavanje deljenega (angl. shared) znanja kot skupnega (angl.
common) ali kolektivnega zares odvisno od ravni analize. Pomembno pa je predvsem, da je kolektivno znanje različno od skupnega in ima tudi drugačne učinke.
25
čeprav vseeno velja, zaradi supervenience, da sprememba na makro ravni implicira spremembo na mikro ravni (Wendt, 1999).
3. 2. 3 Vzročni in konstitutivni učinki strukture
Po Wendtu imajo strukture tako vzročni kot konstitutivni učinek. Glavni namen takšne utemeljitve je, poleg prikaza pomembnosti vzročnih učinkov na spremenljivke, zagovarjati njuno medsebojno konstitucijo. Vzročni učinek pojasni spremembo stanja v B kot posledico spremembe stanja neodvisno obstoječega A. Konstitutivni učinek pa pojasni, kako lastnosti A naredijo B to, kar je (Wendt, 1999, str. 165). Pri prvem gre za razmerje interakcije oz.
sodeterminiranosti, pri drugem za konceptualno odvisnost oz. vzajemno konstitucijo (prav tam). Torej, vzročni učinek predpostavlja A brez B, medtem ko je pri konstitutivnem njun obstoj soodvisen. Wendt ne zanika smiselnosti vzročnega teoretiziranja, saj učinka odgovarjata na različna vprašanja. Vseeno pa meni, da je vprašanje konstitutivne logike bolj splošno in teoretsko bolj temeljno, čeprav empirično morda ne bolj nujno (Wendt, 1999). Vzročno teoretiziranje je značilno za individualizem, medtem ko je konstitutivno za holizem.
Individualisti trdijo, da so vse identitete, interesi in vedenje osebni. Akterjeve lastnosti in prepričanja nikoli ne predpostavljajo drugih akterjev ali kulture (prav tam, str. 178). Po drugi strani pa holisti trdijo, da kultura konstituira identitete ter njim ustrezne interese in prakse (prav tam).
Wendtov pogled na učinke strukture je sintetičen. Označi ga kot zmerni holizem (Wendt, 1999, str. 180), ki nekako združuje individualizem in holizem. Trdi (prav tam), da so akterji tako odvisni kot neodvisni od strukture – akterji in strukture sta vzajemno konstituirana in hkrati sodeterminirana pojma. Slednje pojasni z ločevanjem med konceptoma individualnosti per se in družbenimi pogoji individualnosti (prav tam, str. 181). Prvi se nanaša na tiste lastnosti (materialne in kognitivne) akterja, ki so samoorganizirajoče in niso bistveno odvisne od družbenega konteksta.22Čeprav so povzročene s strani družbe, obstajajo neodvisno od nje (prav tam). Pogoji individualnosti pa se nanašajo na tiste lastnosti akterja, ki so temeljno odvisne od kulture in obstajajo le, če jih družba prepozna (prav tam, str. 182). Ta prepoznavnost je pretežno zunanja – razumevanje Drugega – in delno tudi notranja – pomen, ki si ga akter pripisuje s perspektive Drugega, medtem ko sebe gleda kot družbeni objekt (prav tam).
22 Posamezniki živijo v gensko sestavljenih telesih, ki jih ne predpostavljajo druga telesa (materialna lastnost).
Prav tako akterji obstajajo delno zaradi svojih lastnih misli, ki niso odvisne od misli drugih (kognitivna lastnost).
26
Razlikovanje med individualnostjo per se in njeno družbeno pogojenostjo nam omogoča razširitev pogleda na dilemo strukture in delovanja. Razmerje med akterji je hkrati neodvisno in odvisno, vzročno in konstitutivno. Kot pravi Wendt (prav tam, str. 183), imamo tako dvojnost kot dualizem, kar nam omogoča dvojno videnje odnosa med delovanjem in strukturo. Na eni strani vzročno teoretiziranje v smislu predobstoječih entitet, ki sodeterminirajo druga drugo. Po drugi strani pa so te entitete vedno v nastajanju, v "vzajemni zanki konstitucije" (Guzzini in Leander, 2001) njihovih lastnosti – glej spodnjo oz. zgornjo polovico slike 2.
3. 2. 4 Delni sklep
S tremi razlikami – med mikrostrukturo in makrostrukturo, vzročnimi in konstitutivnimi učinki struktur, akterjevimi lastnostmi (identiteta/interes) in vedenjem – Wendt ustvari konceptualno mrežo za asimilacijo treh teoretskih položajev v svojo razlago dileme strukture in delovanja (glej tri zanke v sliki 2).
Najožja asimilirana teorija je teorija racionalne izbire, kar Wendt imenuje trdi racionalizem. V tej teoriji je povezava med akterjem in strukturo razumljena kot majhna zanka med mikrostrukturo interakcije in akterjevim vedenjem izključujoč identiteto. Kljub materialistični osnovi izraženi utilitaristično (maksimiziranje koristi), ta model vseeno vključuje idejno komponento, saj behavioralistična racionalna izbira temelji na triadi želja (interesi/preference), prepričanj in akcije. Če se mikrostruktura spremeni, lahko to, s spremembo v prepričanjih, vpliva na prihodnje delovanje. Wendt slednje imenuje enostavno učenje. Ta pristop je sporen, saj v osnovi ločuje med prepričanji in željami ter popolnoma zanemarja oblikovanje identitete (Guzzini in Leander, 2001, str. 327–328).
Nekoliko širši pristop k strukturi in delovanju, vključen v Wendtov konstruktivizem, je polni racionalistični program delovanja, imenovan mehki racionalizem in ima manj omejujočih predpostavk od behavioralistične racionalne izbire. Vključuje predpostavke, kako kulturne strukture vzročno vplivajo na želje. Torej, ključno je razlikovanje med identiteto/interesi in vedenjem (prav tam). Po Wendtu (1991, str. 171) vzročni učinki mikrostrukture na oblikovanje identitet in interesov ustrezajo "refleksivnemu ovrednotenju" – akterji se naučijo identitete in interese v odnosu z Drugim. Povezava med identiteto in skupnim znanjem tako ustvarja mikro zanko vzročne sodeterminiranosti (Guzzini in Leander, 2001, str. 328).
Tretji pristop k strukturi in delovanju, ki ga lahko vključimo v Wendtov konstruktivizem je klasični holistični pristop. Z vključitvijo makrostrukture, kompleksnega učenja in
27
konstitutivnih učinkov strukture na akterjeve identitete23 se oblikuje makro zanka vzajemne konstitucije (prav tam).
Nazadnje Wendtov konstruktivizem poleg asimilacije teh treh pristopov presega zgolj kulturno doumevanje strukture, saj vključuje še naivni materializem24 (človekova narava), ki ima dvojni učinek. Prvič, avtonomija duševnosti je nereduktibilna biološka komponenta oblikovanja posameznikove identitete in drugič, pet osnovnih značilnosti človekove narave povzroča potrebe, ki so del oblikovanja interesov (prav tam). S tem Wendt doseže ambiciozno metateorijo, ki pa je kljub vsemu močno idealistična. Tako je za družboslovje pomembna trditev, da imata moč in interes učinek le v obziru idej, ki ju sestavljajo (Wendt, 1999, str. 135).
23 Identitete so videne kot vloge, ki so povezane z vlogami drugih akterjev.
24 Besedo smo izpeljali iz angleške rump materialism.
28 4 ONTOLOŠKA TEORIJA VARNOSTI
V glavnem toku discipline mednarodnih odnosov navadno velja, da je primarni cilj države zasledovati fizično varnost, tj. varnost kot preživetje,25 ki se manifestira v obliki fizičnega preživetja in moči. V zadnjem času tak položaj izpodbija hitro rastoče raziskovalno področje znotraj ontološke teorije varnosti26 (OTV), ki gre preko preživetvenih logik tradicionalnih teorij (varnosti) v mednarodnih odnosih. Temeljni doprinos OTV je prepričanje, da akterji poleg fizične zasledujejo tudi ontološko varnost (varnost biti)27 – varnost Jaza in prepričanj o samemu sebi (npr. Kinnvall, 2006; Mitzen, 2006; Steele, 2008; Zarakol, 2010; Subotić, 2015). Če je prva samoumevna, nas slednja vodi drugam: k subjektivnosti bolj kot telesnosti in materialnosti, pri čemer poudarja, da se vsi politični subjekti srečujejo s potrebo po ohranjanju občutka biografske kontinuitete. Torej, akterje vsaj tako kot za fizično, skrbi za ontološko varnost.
Pravzaprav so pripravljeni ogroziti določene vidike fizične varnosti, da bi ohranili svojo identiteto in svoj pogled na Jaz (prvotno Wendt, 1994). Ontološko varnost tako zadeva konsistenten pogled na sebe in pomeni, da države delujejo z namenom krepitve lastnih predstav o tem, kdo so (Zarakol, 2010, str. 3). Ko države (ali akterji) ne zmorejo ohraniti koherentnega in konsistentnega občutka o sebi, so preplavljeni z občutkom tesnobe in drugimi izčrpavajočimi čustvi, ki vodijo do različnih vrst regresivnega in na videz iracionalnega vedenja (Ejdus, 2020a, str. 7). Ta vpogled je uporabljen za osvetlitev številnih drugih konceptov znotraj Mednarodnih odnosov, kot je npr. varnostna dilema, sekuritizacija, mnemonika, reševanje konfliktov idr.
Nenazadnje je tudi ontološkovarnostni argument prav tako podlegel vsesplošnim dilemam o enoti analize in o problemu strukture ter delovanja.
25 angl. Security-as-survival.
26 Ko govorimo o ontološki teoriji varnosti (OTV), mislimo na teorijo mednarodnih odnosov. Ko govorimo o ontološki varnosti, govorimo o fenomenu.
27 angl. Security-as-being.
29 4. 1 Viri OTV
/…/ družbene in humanistične vede so se predale besedi "identiteta" /…/
(Brubaker in Cooper, 2000) Beseda "identiteta" je v zadnjih letih v središču družbenih ved in humanistike. Neprekinjeno se v Mednarodnih odnosih o njej razpravlja vsaj od Wendta (npr. 1995)28 in devetdesetih let 20.
stoletja. V najširšem možnem smislu se identiteta nanaša na tisto, kar nekaj naredi kar je (Ejdus, 2020a, str. 8). Načeloma pa gre za lastnosti, prepričanja, osebnost, videz in/ali izraze, ki
"naredijo" človeka (identiteta Jaza v psihologiji) oz. skupino (kolektivna identiteta v sociologiji).
Zanimanje za identiteto kot projekt Jaza se je začelo s prihodom modernosti (Taylor, 1989).
Namesto da bi bil sklic na materialne grehe, kot je bilo v srednjem veku, je moderni Jaz postal nekaj, kar je mogoče opazovati, spoznavati, delati na njem in sčasoma izboljšati (Danziger, 1997, str. 145). Zanimanje za kolektivno identiteto pa je v ospredje prišlo s Freudovim zanimanjem za kolektivno psihologijo. Zaradi potrebe po harmoničnem življenju z drugimi, se posamezniki ne le poistovetijo s svojimi skupinami, ampak tudi pogosto razvijejo hipnotično fascinacijo nad njimi (Freud, 1949). Nadalje so povezavo med individualnim projektom Jaza in družbo razvijali sociologi, kot sta Charles Horton in Herbert Mead, ki sta poudarjala pomen družbe in Drugih za razvoj Jaza (Cooley, 2017; Mead, 1934). Kasneje so na teh spoznanjih gradili socialni psihologi in psihoanalitiki povezani s teorijo objektnih odnosov, ki so raziskovali, kako se um razvija z dinamično interakcijo z drugimi, kot so npr. starši in skrbniki (Hughes, 1990). Eden vidnejših predstavnikov je bil Erik Erikson, ki je razvil koncept identitete Ega. Ego-identiteta je občutek skladnosti in stalnosti Jaza, ki je v času neprestano pogojen z odnosom z Drugim, ki posameznikom omogoča, da občutijo kdo so, in tudi delujejo v skladu s tem (Erikson, 1955; 1968). Erikson (1968) je ego-identiteto videl kot zaščito posameznikov
28 Po Wendtu (1999, str. 227–229) imajo države štiri kategorije identitet: personalno oz. korporativno, tipno, vložno in kolektivno. Korporativna oz. personalna se nanaša na vrojene lastnosti držav, npr. suverenost. Tipna identiteta se nanaša na inherentne, vendar spremenljive značilnosti držav, kot so režimski tipi, ekonomski sistemi itn. Vložne identitete pa za razliko od tipnih (in korporativnih) ne temeljijo na vrojenih lastnostih, zato obstajajo le v odnosih z Drugimi – država je lahko nevtralna le v odnosu z drugimi državami. Kolektivna identiteta pa implicira proces identifikacije z drugimi – država je lahko "zahodna" ali "islamska".
30
pred neznanim, ki jih povzročajo nenadne spremembe osebnih ali situacijskih dejavnikov. Imeti močan občutek identitete ega nas varuje pred zapadom v krizo identitete (prav tam).
Pojem ontološke varnosti je prvi oblikoval znani psihiater Ronald David Laing. Ontološko varnega akterja (človeka) je definiral kot nekoga, ki čuti svojo prisotnost v svetu kot realno, živo, celostno in v časovni dimenziji neprekinjeno (Laing, 1960, str. 39). Takšen ontološko varen posameznik se bo po Laingu (prav tam) z vsemi družbenimi, etičnimi, duhovnimi, biološkimi in drugimi življenjskimi nevarnostmi soočil trdno zaverovan v občutek lastne realnosti in identitete ter identitete in realnosti drugih. Torej, če je dosežen položaj ontološke varnosti, običajne življenjske okoliščine ne predstavljajo nenehne grožnje obstoja. Po drugi strani pa ob njeni odsotnosti lahko običajne okoliščine v vsakodnevnem življenju konstituirajo stalno in smrtonosno grožnjo (prav tam, str. 42).29 Iz tega sledi, da vsakodnevni dogodki, ki navadno nimajo posebnega pomena, postanejo eksistencialni v smislu, da prispevajo k vzdrževanju posameznikovega biti oz. mu grozijo z ne-biti (Laing, 1960, str. 43). Ontološka ogroženost se po Laingu (1960, str. 43–47) odraža v treh formah: (i) poplavljenje (angl.
engulfment); za vzpostavitev razmerja med posamezniki je potrebna trdna zaverovanost v avtonomnost lastne identitete. Nasprotno posamezniku v vsakem razmerju grozi izguba identitete. Ena izmed oblik je lahko poplavljenje. Pri tem se posameznik boji razmerij kot takih, s komer oz. s čimer koli ali celo s samim seboj, ker ga negotovost v stabilnost lastne avtonomije pušča odprtega in ranljivega in posledično mu v vsakem razmerju grozi izguba avtonomije in identitete. Glavni manever, s katerim se identiteta ohranja navkljub grožnji poplavljenja je izolacija. Namesto polarnosti med ločenostjo in povezanostjo, pride do antiteze med popolno izgubo biti preko absorpcije v drugo osebo in popolno izolacijo (Laing, 1960, str. 44); (ii) implozija (angl. implosion); posameznik se počuti praznega kot vakuum. Toda ta praznina je on sam. Čeprav hrepeni po zapolnitvi praznine, se hkratno le-tega boji, saj je dosegel stanje, ko sta praznina in ničnost edini možnosti, da obstaja kot subjekt (Laing, 1960, str. 45–46); (iii) okamenitev in depersonalizacija: okamenitev vključuje več pomenov. Med drugim: a) posebno obliko terorja, pri kateri subjekt okameni; b) velik strah pred takšnim dogodkom tj. strah pred spremembo iz živega v mrtvo stanje, v avtomatizem, ki je nezmožen namernega delovanja – v
"stvar" brez subjektivnosti; c) dejanje, s katerim poskuša nekdo drugega spremeniti v kamen, ga okameneti. Gre za dejanje, pri katerem eden zanika drugemu avtonomijo, ignorira njegova
29 Laing (prav tam) še doda, da tak posameznik ne more nič bolj živeti v "varnem" svetu, kakor je lahko zaverovan sam vase.
31
čustva, ga obravnava kot stvar in ubija življenje v njem. Rečemo lahko, da ga razoseblja in ga ne obravnava kot svobodnega akterja/delovalca, ampak kot stvar (Laing, 1960, str. 46).
Anthony Giddens (1984; 1990; 1991) pojma ontološke varnosti in eksistencialne tesnobe vpelje v sociologijo. V razmerju do modernizma in globalizacije ju postavi na družbeno raven z bolj strukturnim razumevanjem koncepta (Kinnvall in Mitzen, 2017, str. 4). Giddens (1990, str. 92) definira koncept ontološke varnosti kot zaupanje, ki ga ima večino ljudi, v kontinuiteto identitete Jaza3031 in v stalnost bližnjih družbenih in materialnih okolij delovanja. Takšna stalnost je ključna in zmanjšuje negotovost, saj po Giddensu (1991, str. 36) vsi družbeni akterji vedo per se, da se za vsakodnevnimi rutinami skriva kaos. Stalno zavedanje takšnega kaosa bi povzročilo izbruh izjemne tesnobe, kar bi omejevalo namerno delovanje. Nadalje, da bi lahko delovali, morajo posamezniki z vsiljevanjem kognitivnega reda zmanjšati negotovost do dopustne meje, kjer se še počutijo prepričane v predvidljivo reproduciranje njihovega okolja (Mitzen, 2006, str. 346). Rečemo lahko, da so zasledovalci ontološke varnosti.32 Zasledovanje ontološke varnosti je težnja po zmanjševanju negotovosti z vsiljevanjem kognitivnega reda v okolje. Akterji to počnejo z izgradnjo "kognitivnega kokona", ki varuje pred nepričakovanimi dogodki, ki bi lahko psihološko ali telesno ogrozili akterjevo integriteto (Giddens, 1991, str.
39–40). Glavna emocionalna podpora takemu kokonu je "bazično zaupanje".3334 Sistem bazičnega zaupanja nam omogoča, da akterji lažje delujejo. Ker se ne morejo soočati z vsemi vprašanji in nevarnostmi hkrati, jih ta sistem, brez zavestne intervencije, razreši. Pomembno je, da se vse to dogaja izven akterjeve zavestne odločitve, saj se na vsakodnevni ravni identiteta ne
"zadržuje" v mislih; akterji se osredotočajo na trenutne naloge, medtem ko je potreba po stabilizaciji kognitivno postavljena na stran (Giddens, 1991, str. 39). Torej, samointegracija se ohranja na ravni praktične zavesti, medtem ko se namenske odločitve zgodijo na ravni diskurzivne zavesti.35 Mehanizem oz. struktura, ki vzpostavlja bazično zaupanje, so rutine oz.
proces rutinizacije (prav tam). Ohranjanje rutin in navad ureja družbeno življenje in je ključno pri odbijanju ogrožajočih tesnob (prav tam). Bodisi striktno personalni bodisi družbeni, so
30 angl. Self-identity.
31 Giddens (1991, str. 53) definira identiteto Jaza ne kot skupek lastnosti posameznika, temveč Jaz kot refleksivno razumljen v svoji biografiji.
32 angl. Ontological security-seeking.
33 angl. basic trust.
34 Koncept bazičnega zaupanja Erik Erikson (1950) opredeli kot neksus, iz katerega izhaja čustveno-kognitivna usmeritev do drugih, do objektnega sveta in do identitete Jaza.
35 Da pojasnimo razliko med diskurzivno in praktično zavestjo. Diskurzivna zavest je zmožnost posameznikov, da verbalno izrazijo svoja dejanja, praktična zavest pa je "tiho" (tacit) znanje "kako naprej", brez da bi to rabili diskurzivno izraziti in je ključnega pomena za ontološko varnost (Giddens, 1984, 41–45). Nezavedni um pa je od diskurzivne in praktične zavesti ločen v represiji. Tj. nezavednost vključuje spoznanja, ki so bodisi v celoti potlačena iz zavesti ali pa se pojavljajo le v popačeni obliki (prav tam, str. 5).
32
rutinizirani odzivi per definitionem spontani, običajni in o njih akterji ne razmišljajo zavestno – možnosti niso tehtane in informacije niso posodabljane (Mitzen, 2006, str. 347). Torej, za razliko od racionalnega delovanja, ki pomeni zavedno odločitev narediti A in ne B, rutine niso izbrane, ampak samoumevne; refleksija je zatrta (March, 1999, 5. poglavje). Rutine pomirjajo kognitivno okolje in s tem zagotavljajo posameznikom načine spoznavanja sveta, s čimer jim dajo občutek gotovosti, kar pa posledično omogoča delovanje (Mitzen, 2006, str. 347).
Po Giddensu (1984; 1991) si ontološko varen, če na ravni nezavednega in praktične zavesti poseduješ odgovore na štiri temeljna vprašanja o obstoju in biti, o končnosti in človekovemu življenju, o odnosih z drugimi ter o kontinuiteti identitete Jaza (Giddens, 1991, str. 47). V luči točk preloma in nepričakovanih dogodkov velikih razsežnosti, ki porušijo vsakodnevne rutine, posamezniki postanejo ontološko ogroženi in v ospredje diskurzivne zavesti jim pridejo temeljna vprašanja, ki prikličejo občutek sramu, tesnobe in v najslabšem primeru nezmožnost namernega delovanja (prav tam, str. 35–69).36 Temeljna oz. eksistencialna vprašanja zadevajo osnovne parametre človekovega življenja. Nanj odgovarjajo vsi, ki "znajo naprej" v kontekstu družbenega delovanja (Giddens, 1991, str. 55). Kot že omenjeno, po Giddensu (prav tam) predpostavljajo naslednje ontološke in epistemološke elemente: (i) obstoj in biti: narava obstoja, identiteta objektov in dogodkov; (ii) končnost in človekovo življenje: eksistencialno nasprotje med materialno naravo ljudi in ločenost od materialnosti kot čuteča in refleksivna bitja; (iii) izkustvo drugih: kako si posamezniki razlagajo lastnosti in dejanja drugih posameznikov; (iv) kontinuiteta identitete Jaza: vztrajnost občutenja osebnosti v neprekinjenem Jazu in telesu.
Ontološka varnost je tako osnovna potreba, ki temelji na posameznikovemu strahu pred negotovostjo, pri čemer je negotovost grožnja sami identiteti. Koncept tesnobe je ključen za razumevanje ontološke varnosti. V najširšem pomenu gre za občutek notranjega nemira zaradi negotovosti pričakovanih dogodkov (Ejdus, 2020a, str. 9). Eden prvih mislecev, ki se je sistematično ukvarjal s tesnobo, je danski filozof Soren Kierkegaard. Tesnobo je opredelil kot neosredotočen strah, ki izhaja iz "možnosti svobode" (Kierkegaard, 1945, str. 99). S tem je na tesnobo gledal kot na splošni fenomen, ki izhaja iz zmožnosti in nujnosti posameznika, da razmišlja o prihodnosti – predvideva prihodnje možnosti v nasprotju s sedanjo akcijo (Giddens, 1991, str. 47). Nadalje po Freudu (1974, str. 395) tesnoba nima jasnega objekta, proti kateremu je usmerjena. Kako jo bo občutil posameznik je odvisno od človekovega občutka moči in
36 Pri ontološki ogroženosti gre torej za "prenos" vprašanj iz praktične v diskurzivno zavest – če/ko ne "poznamo"
odgovorov na njih.
