ČUSTVENIH IN VEDENJSKIH MOTENJ

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

ESTERA ŽIBERT

DISFUNKCIONALNA DRUŽINA – EDEN OD VZROKOV ZA NASTANEK

ČUSTVENIH IN VEDENJSKIH MOTENJ

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

SOCIALNA PEDAGOGIKA

ESTERA ŽIBERT

Mentorica: doc. dr. NATAŠA ZRIM MARTINJAK

DISFUNKCIONALNA DRUŽINA – EDEN OD VZROKOV ZA NASTANEK

ČUSTVENIH IN VEDENJSKIH MOTENJ

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2016

ZAHVALA

Posebej se želim zahvaliti mentorici doc. dr. Nataši Zrim Martinjak za vse predloge in pomoč pri pisanju diplomskega dela.

Hvaležna sem tudi ravnatelju in strokovni delavki iz Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec za njun čas ter pripravljenost za sodelovanje pri izvedenih pogovorih.

Prav tako se iskreno zahvaljujem svojim staršem in prijateljem za vso podporo in spodbudne besede v času mojega študija ter pri pisanju tega dela.

POVZETEK

Svoje diplomsko delo sem posvetila raziskovanju vplivov disfunkcionalne družine – tako procesov v njej kot struktur, ki pripomorejo k razvoju čustvenih in vedenjskih motenj (v nadaljevanju ČVM) pri mladostniku.

V teoretičnem delu sem najprej opredelila pojem ČVM, predstavila značilnosti otrok s ČVM ter nekaj pomembnejših klasifikacij. Nato sem se usmerila na razvoj ČVM v povezavi z družino. Podala sem značilnosti funkcionalnih in disfunkcionalnih družin ter jih primerjala.

Nadaljevala sem z opisom rizičnih dejavnikov za razvoj ČVM, neustreznih starševskih likov in vzgojnih stilov ter njihovih posledic za mladostnika. Opredelila sem pojem čustvenega starševstva ter posledice pomanjkanja le-tega. Prav tako sem predstavila značilnosti socioekonomskega položaja družin mladostnikov, ki so nameščeni v vzgojnih zavodih.

Nadaljevala sem s strategijami, ki jih mladostniki uporabljajo za kompenziranje nezadovoljenih potreb po ljubezni, varnosti in pripadnosti, ter zaključila z opisom pomoči, ki jo v vzgojnih zavodih nudijo tako mladostnikom kot družini.

Empirični del sem oblikovala s pomočjo intervjujev s strokovnima delavcema iz Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec, saj me je zanimalo njuno mnenje in izkušnje glede vpliva družine na razvoj ČVM. Našla sem mnogo povezav s teoretičnimi izhodišči, prav tako sem spoznala, kako močan vpliv na razvoj ČVM imajo vzgojna brezbrižnost, kaotičnost, pomanjkanje topline in ljubezni ter konflikti med starši. Odkrila sem, da je za mladostnike s ČVM značilen konflikt med notranjo negotovostjo, ki jo navzven zamaskirajo kot neustrašnost.

Pogosto se povezujejo s podobnimi vrstniki ter bežijo v omamo alkohola in drog.

Ključne besede: disfunkcionalna družina, čustvene in vedenjske motnje, vzgojni zavod, družinski odnosi, vzgojni stili, čustvena prikrajšanost, ogrožajoči dejavniki

ABSTRACT

I devoted my diploma thesis to the research on the influence of dysfunctional families, including processes within it as well as structures that assist in the development of emotional and behavioural disorders (EBD) of an adolescent.

The term EBD, the characteristics of children with EBD and some important classifications, are defined in the theoretical part. Then I focused on the development of EBD in connection with family. I introduced the characteristics of functional and dysfunctional families and compared both of them. Further on I described risky factors causing the development of EBD, unsuitable parental roles, styles of upbringing and their consequences on the adolescent. I defined the term of emotional parenting and the consequences caused by lack of suitable parenting. Furthermore, I emphasized the characteristics of socioeconomic position of families with adolescents who are situated in residential treatment institutions. In addition, I presented the strategies that are used by adolescents to substitute the unfulfilled needs for love, security and belonging. The diploma work introduces the kinds of help which are provided for adolescents and their parents at the residential treatment institutions.

The empirical part includes interviews with two expert workers at Zavod za vzgojo in izobraževanje Logatec, pointing out their opinion and experiences with family influence concerning EBD. Connections to the theoretical basis and strong influence of ignorance, chaos, lack of warmth and love, and above all, conflicts among parents, are stated. All these factors have huge influence on the development of EBD. I found out that many adolescents are in conflict with their inner insecurity which they try to mask in order to appear fearless on the outside. Quite often they socialize with similar peers and escape into the world of alcohol and drugs.

Key words: dysfunctional family, emotional and behavioural disorders, residential treatment institution, family relations, styles of upbringing, emotional deprivation, risky factors

KAZALO

I UVOD ... 1

II TEORETIČNI DEL ... 3

1 ČUSTVENE IN VEDENJSKE MOTNJE OTROK IN MLADOSTNIKOV ... 3

1.1 Opredelitev čustvenih in vedenjskih motenj ... 3

1.2 Klasifikacije čustvenih in vedenjskih motenj ... 4

1.2.1 Simptomatološka klasifikacija čustvenih in vedenjskih motenj ... 4

1.2.2 Etiološka klasifikacija disocialnih motenj ... 5

1.2.3 Disocialni vedenjski sindrom ... 7

1.3 Razvoj čustvenih in vedenjskih motenj ... 8

2 DRUŽINA IN DRUŽINSKI ODNOSI ... 10

2.1 Funkcionalna in disfunkcionalna družina ... 10

2.1.1 Funkcionalna družina ... 12

2.2.2 Disfunkcionalna družina in rizični dejavniki za razvoj ČVM ... 13

2.2.3 Najpogostejši liki staršev mladostnikov s ČVM ... 15

2.3 Vzgojni stili in njihov vpliv na čustvene in vedenjske motnje ... 16

2.4 Čustveno starševstvo in posledice pomanjkanja le-tega ... 18

3 MLADOSTNIK – DRUŽINA – VZGOJNI ZAVOD ... 20

3.1 Socioekonomski položaj družin mladostnikov, ki prihajajo v vzgojne zavode ... 20

3.2 Mladostnikovo nadomeščanje prikrajšanosti ... 21

3.3 Pomoč mladostnikom v vzgojnih zavodih in sodelovanje z družino ... 22

III EMPIRIČNI DEL ... 25

1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 25

2 CILJI RAZISKAVE ... 26

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 26

4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ... 27

4.1 Vzorec in postopek izbire ... 27

4.2 Raziskovalni instrument ter postopek zbiranja podatkov ... 27

4.3 Postopek obdelave podatkov ... 27

5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 28

5.1 Katere emocionalne in psihosocialne značilnosti družine v največji meri vplivajo na razvoj ČVM pri otroku in/oziroma mladostniku? ... 28

5.2 Kakšne so posledice čustvene prikrajšanosti in pomanjkanja starševske ljubezni ter varnosti za mladostnika? ... 29

5.3 Kateri so najpogostejši disocialni vzorci staršev, ki jih mladostniki s ČVM od njih prevzemajo? ... 30

5.4 Na kakšen način v disfunkcionalnih družinah rešujejo vsakodnevne stiske, težave, probleme? ... 31

5.5 Kateri vzgojni stili se najpogosteje pojavljajo v disfunkcionalnih družinah in kako vplivajo na razvoj ČVM pri mladostniku? ... 32

5.6 Katere strategije uporabljajo mladostniki kot kompenzacijo za nezadovoljene potrebe po ljubezni, varnosti in pripadnosti? ... 33

5.7 Na kakšen način zaposleni v vzgojnem zavodu pomagajo mladostniku, ki je bil v družini prikrajšan in so posledice tega razvidne iz njegovih ČVM? ... 34

5.8 Ali se v vzgojnem zavodu ukvarjajo s celotno družino in če se, katere metode dela ter pristope uporabljajo pri delu z disfunkcionalno družino? ... 36

IV SKLEPNE UGOTOVITVE ... 37

V ZAKLJUČEK ... 41

VI LITERATURA ... 43

1

I UVOD

Vse se prične v družini. Iz nje izvirajo temeljni odnosi, otrok se v njej uči izražanja in odzivanja na čustva, komunikacije, spoprijemanja s težavami, delovanja v družini ter v družbi nasploh. V odnosu z družinskimi člani si oblikuje vrednote, gradi samospoštovanje ter zaupanje vase in v druge. Otrok tekom odraščanja vse pogosteje odhaja v svet ter na podlagi odnosov, ki jih je okusil v družini, gradi nove medosebne odnose. Njegove najzgodnejše izkušnje in dogajanje v družini so njegova dota za nadaljnje življenje.

Včasih pa so temelji otrokove hiše trhli in zamajani. Njegove potrebe po ljubezni, pripadnosti in varnosti ostanejo nepotešene. Namesto ljubezni je deležen čustvenega hlada, zlorabljanja in zavračanja s strani tistih, ki naj bi ga imeli najraje. Te primanjkljaje otrok ponese na pot v odraslost.

Ko se kasneje srečujemo s takšnimi otroki, jih mnogokrat zaznavamo kot problematične, uporniške, agresivne, le malokdo pa v njih vidi majhna, razočarana bitja, ki še vedno hrepenijo po neuslišani ljubezni, toplini in varnem zavetju družine. Vse premalokrat se vprašamo, kaj nam s svojim vedenjem sporočajo. Tako nekateri izmed njih razvijejo specifične čustvene in vedenjske odzive, ki jih družba ne odobrava, kar jih še dodatno zaznamuje.

Trenutno veljavni Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) iz leta 2011 za populacijo, o kateri govori diplomska naloga, predvideva izraz »otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami« (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011). Čeprav bom skozi celotno besedilo uporabljala izraz ČVM, se zavedam škodljivosti tega poimenovanja, saj stigmatizira in otroke opredeljuje kot »motene«, spregleduje kontinuum pojavnih oblik, pozablja na socialni kontekst in breme za stisko naloži le posamezniku. Ko raziskujemo vzroke za nastanek ČVM, moramo biti resnično pozorni na dogajanje v družini, zato sem se odločila, da to področje podrobneje raziščem. Zavedam pa se kompleksnosti in prepletenosti mnogih dejavnikov, ki prispevajo k razvoju ČVM.

V prvem poglavju diplomske naloge je predstavljen pojem ČVM ter različne opredelitve in značilnosti otrok s ČVM. Prav tako prikažem Škoflekovo in Bregantovo klasifikacijo ČVM ter disocialni vedenjski sindrom. V nadaljevanju se osredotočim na razvoj ČVM in predstavim raziskave, povezane z njim ter z vplivom različnih družinskih dejavnikov na ČVM.

V drugem poglavju se usmerim na družino in odnose v njej. Na začetku podam nekaj predpostavk o družini, nato pa opredelim značilnosti, ki ločijo funkcionalno družino od

2 disfunkcionalne. Zatem omenim naloge, ki jih mora izpolnjevati, da jo lahko okličemo za funkcionalno. Ker pa so moj fokus družine, ki svojih nalog ne opravljajo v zadostni meri, v nadaljevanju naštejem razloge za disfunkcionalnost ter natančneje opišem rizične dejavnike, ki lahko privedejo do nastanka ČVM. Še posebej se osredotočim na neustrezne like očeta in matere, neustrezne vzgojne stile ter na čustveno prikrajšanost kot posledico pomanjkanja čustvenega starševstva.

V tretjem poglavju predstavim značilnosti socioekonomskega položaja družin mladostnikov s ČVM, ki najpogosteje pristanejo v vzgojnih zavodih. Prav tako predstavim, kako mladostniki nadomeščajo nepotešene potrebe zaradi disfunkcionalnosti družine. Teoretični del zaključim s predstavitvijo nekaterih oblik pomoči, ki jih nudijo v vzgojnih zavodih, ter pomenom sodelovanja s starši.

V empiričnem delu na podlagi izvedenih intervjujev raziskujem mnenje strokovnih delavcev iz Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec o vlogi družine pri nastanku ČVM, nato pa predstavljam izsledke raziskave, podkrepljene s teoretičnimi izhodišči.

3

II TEORETIČNI DEL

1 ČUSTVENE IN VEDENJSKE MOTNJE OTROK IN MLADOSTNIKOV

1.1 Opredelitev čustvenih in vedenjskih motenj

Kategorija čustvenih in vedenjskih motenj je v primerjavi z drugimi kategorijami otrok s posebnimi potrebami najmanj enotna. Razlog za to je kopica pojavnih oblik pa tudi različni vzroki, ki mladostnike privedejo do njih (Krajnčan in Škoflek, 2000). Prav tako obstajajo različne opredelitve mladostnikov s ČVM, ki jih sicer uporabljamo kot sinonime, a vplivajo na različne odzive strokovnih delavcev ter posledično na različne intervencije (Metljak, Kobolt in Potočnik, 2010). Evans in sodelavci (2003, v Kobolt, 2011) izpostavljajo, da se ČVM razprostirajo na širokem spektru, od socialne neprilagojenosti do nenormalnih čustvenih odzivov. Metljak idr. (2010) za vse te odzive predlagajo sledeči poimenovanji:

 socialnointegracijske težave, saj izraz izpostavi težavo, ki jo ima posameznik, in tako ne zanika individualne ravni, vpelje pa tudi socialno, skupinsko raven, ki je močno povezana z nastankom in ohranjanjem teh težav,

 čustvene, vedenjske in socialne težave/motnje, saj s tem izrazom pokažemo, da se težave pojavljajo na enem, dveh ali vseh treh področjih, največkrat pa so soodvisne ter ena drugo vzdržujejo.

Ob prenovi vzgojnih zavodov je bil zakonsko opredeljen izraz motnje vedenja in osebnosti, a je zaradi prevelike determiniranosti in stigmatizacije prišlo do spremembe v izraz ČVM (Krajnčan, 2010).

Avtorica Tomori (2000) navaja nekatere osebnostne značilnosti mladostnikov s ČVM. Pri tem loči biološko in psihološko pogojene značilnosti. Prve so impulzivnost, zvišan prag vzburjenja, ekstravertnost, dobra energetska opremljenost ter vitalnost. K drugim pa umešča slabo samopodobo, nizko stopnjo samospoštovanja, občutja nevrednosti, močno potrebo po sprejetosti pri vrstnikih, pomanjkanje občutij krivde in obžalovanja, nižjo stopnjo socialne zrelosti, nesposobnost empatije in prevzemanja odgovornosti ter nezmožnost za učenje iz lastnih izkušenj (prav tam).

4 ČVM praviloma nastajajo dalj časa ali pa so posledica nenadnih izgub in pritiskov ter niso trajne. V takšnih primerih se lahko omilijo ali izginejo. Mnogokrat se pojavljajo sočasno z učnimi težavami (Kobolt, 2011). Lahko se kažejo kot agresivno oziroma impulzivno ali pa kot pasivno oziroma umaknjeno vedenje (Evans idr., 2003, v Metljak idr., 2010).

Kobolt (2011) navaja kriterije, ki morajo biti pri otroku prisotni, da lahko govorimo o ČVM:

 čustvena in vedenjska slika se mora pojavljati skozi daljše časovno obdobje,

 vedenjski ali čustven problem mora biti resen,

 motnja mora ogrožati posameznikov razvoj,

 z običajnimi in razpoložljivimi spremembami v okolju ravnanja nismo uspeli ublažiti.

Pri razmisleku o obravnavi mladostnikov s ČVM se ne smemo osredotočiti le na primanjkljaje, pač pa je potrebno iskati in graditi na njihovih močeh in sposobnostih (Kosmač, 2007).

Pomembno jih je vključiti in ustvariti odnos sodelovanja ter soustvarjanja, klasifikacije pa naj bodo le naši metamodeli, na katere se lahko opremo (Kobolt, 2011). Le tako bo lahko prišlo do sprememb tako pri posamezniku kot tudi v njegovem okolju (Kosmač, 2007).

1.2 Klasifikacije čustvenih in vedenjskih motenj

V našem prostoru sta med bolj znanimi Škoflekova simptomatološka (1989) in Bregantova etiološka (1987) klasifikacija ČVM. V nadaljevanju prav tako omenjam Bečajevo opredelitev disocialnega vedenjskega sindroma (1989).

1.2.1 Simptomatološka klasifikacija čustvenih in vedenjskih motenj

Škoflek motnje razdeli v pet skupin (Horvat, 2000a):

1. Težave/motnje pri učenju in delovni storilnosti

Te težave se pojavljajo pri večini otrok, ki prihajajo v vzgojne zavode. Kažejo se v pomanjkljivem znanju, v odporu do šolskega dela, poleg tega jih je za delo in učenje zelo težko motivirati.

2. Disocialne motnje Slednje se kažejo kot:

 motnje v odnosu do vrstnikov (prepirljivost, posiljevanje z lastno voljo, iskanje družbe z negativnimi liki, spletkarstvo),

5

 motnje v odnosu do odraslih (predrznost, nevodljivost, laganje, čustvena neodzivnost),

 motnje pri delu (odklanjanje učenja in fizičnega dela, izostajanje od pouka/delovnega mesta),

 verbalno ali fizično nasilje (izzivanje, grožnje, uničevanje materialnih dobrin, fizično obračunavanje nad šibkejšimi ali strokovnimi delavci),

 tatvine (v družini, med sošolci, v okolici),

 pohajkovanje in beganje (od doma, iz šole, vzgojnega zavoda),

 nastopaštvo (zaradi uveljavljanja),

 seksualna neprilagojenost (prezgodnji spolni odnosi, pretirani stiki z nasprotnim spolom, prostitucija),

 odvisnosti (droge, alkohol),

 težave incestnih odnosov,

 tabletomanija,

 izstopajoči destruktivni upori (zoper avtoritete, pravila, norme).

3. Psihogene motnje ali nevrotični pojavi

Gre za porast psihogenih motenj, večinoma s psihično simptomatiko. Pri otrocih s ČVM je največ depresivnih stanj, vse pogosteje pa se pojavljajo anksiozna stanja.

4. Psihoorganski sindrom

Tu govorimo predvsem o hiperkinetičnem sindromu kot pogostem spremljevalcu otrok s ČVM. Največkrat je ravno slednji vzrok za premestitev otroka iz šole in domačega okolja, saj izrazito moti šolsko delo in sošolce.

5. Predpsihotični pojavi

Pojavi, kot so avtizem, regresije, zmedenost, afektivne psihoze, so pri otrocih zaradi njihove starosti težko določljivi.

1.2.2 Etiološka klasifikacija disocialnih motenj

Bregant (1987, v Horvat, 2000a), Metljak idr. (2010) in Vec (2011) disocialne motnje delijo v pet skupin:

6 1. Situacijska oziroma reaktivno povzročena motnja kot posledica izjemne obremenitve pri

normalni osebnostni strukturi

Sem uvrščamo vedenja, ki nastanejo pri normalno prilagojenih otrocih, ki disocialno reagirajo le v izjemnih situacijah zaradi neobičajnih in prekomernih obremenitev (Metljak idr., 2010). Te obremenitve so hudo pomanjkanje ali močno poslabšanje razmer, nepričakovana zapuščenost, izguba bližnjih, stresna situacija ali otroška nepremišljenost (Horvat, 2000a).

2. Sekundarno peristatična motnja kot posledica motenega čustvenega razvoja

To skupino razdelimo na dve podskupini, in sicer na posameznike z nevrotično osebnostno strukturo ter posameznike z disocialno osebnostno strukturo. Pri obeh je osnova čustveno moten osebnostni razvoj (Metljak idr., 2010). Pomembno se je zavedati, da pri otrocih osebnostna struktura še ni popolnoma izoblikovana, zato moramo biti previdni pri določanju izvorov motečega vedenja. Tako je bolje govoriti o zametkih nevrotične in disocialne osebnostne strukture (Vec, 2011). O zametkih prve govorimo, ko posamezniki ne znajo zadovoljiti razvojnih potreb ter na sprejemljiv način izražati svojih interesov, prav tako se ne znajo prilagajati, niti slediti skupnim ciljem. Njihova samopodoba je negativna (Horvat, 2000a). Pri zametkih disocialne osebnostne strukture pa gre za stopnjevano posledico čustveno motenega osebnostnega razvoja. Mladostniki se identificirajo z negativnimi liki in nasprotujejo normam ter vrednotam svojega okolja. So brez občutkov krivde, agresivno vedenje jih notranje zadovolji. Mladostniki si želijo takojšnje zadovoljitve potreb. Do okolice so maščevalni, nezaupljivi, surovi in sovražni. Praviloma niso navezani niti na starše in se ne zmenijo za njihova pričakovanja (Horvat, 2000a; Vec, 2011).

Vzroki za razvoj obeh motenj so pogosto povezani z družino in zgodnjim razvojem. Pri nevrotični osebnostni strukturi gre za (Horvat, 2000a):

 nihajoč in ambivalenten čustven odnos staršev do otrok,

 prevelika pričakovanja staršev ter hude pritiske ob razvojnih težavah,

 pogosto menjavanje materinskega ali očetovskega lika,

 zgodnjo selitev iz ene družine v drugo,

 pretirano vzgajanje, ki lahko vodi v nasprotno vedenje.

7 Disfunkcionalnost družine pa je še intenzivnejša pri disocialni osebnostni strukturi, kjer gre za (prav tam):

 izrazito zavračajoč odnos staršev v zgodnjem obdobju ter tudi kasneje, zaradi česar otroci ne morejo razviti občutkov pripadnosti in sprejetosti,

 vpliv surovega in sovražnega okolja,

 močne čustvene obremenitve v zgodnjem otroštvu.

3. Primarno peristatična motnja kot posledica direktne miljejske okvarjenosti in zavajanja V to skupino uvrščamo mladostnike, ki so odraščali ob disocialnih starših oziroma v subkulturnem ali celo kontrakulturnem okolju. Disocialnost nastaja ob neposrednem prevzemanju tovrstnih vzorcev kot »normalnih«. S psihološkega vidika so socialno oškodovani (Metljak idr., 2010), saj gre za brezbrižnost staršev do otrok in družbe (Horvat, 2000a).

4. Primarno biološko povzročena motnja kot posledica okvar centralnega živčnega sistema in psihoz

V to skupino štejemo disocialne pojave, ki so posledica psihičnih in organskih cerebralnih okvar. Sem uvrščamo spremljajoče disocialne pojave pri psihozah, duševni nerazvitosti, organskih okvarah osrednjega živčnega sistema in epilepsiji, pri čemer ne smemo pozabiti na tiste oblike, ki se označujejo kot minimalne cerebralne disfunkcije (Metljak idr., 2010).

5. Razvojno ogroženi otroci brez disocialnih motenj

Ta skupina zajema otroke, pri katerih ne zasledimo disocialnega vedenja, s katerim bi neposredno ogrožali okolico. Otroci navadno kažejo določeno težavnost v vzgojnem vodenju, težave v šoli ali pri delu ter pri kontaktu z vrstniki in odraslimi, bodisi zaradi pomanjkljive bodisi napačne vzgoje. Lahko so prikrajšani v čustvenem in osebnostnem razvoju, niso pa disocialno moteni (Horvat, 2000a; Metljak idr., 2010).

1.2.3 Disocialni vedenjski sindrom

Disocialno je tisto vedenje, ki je v nasprotju s pričakovanji socialnega okolja (Bečaj, 1989, v Kosmač, 2007). Bečaj (1989, v Metljak idr., 2010) navaja dejavnike, ki vplivajo na razvoj disocialnega vedenjskega sindroma in so obenem kriteriji nameščanja v vzgojne zavode:

 nizka delovna učinkovitost,

 pomanjkanje aktivnih interesov,

8

 pomanjkanje delovnih navad,

 pomanjkanje stikov z normalnimi vrstniki,

 izločenost iz socialnega okolja,

 pomanjkanje pozitivnega čustvenega stika z odraslimi.

Pomembno je vedeti: Pogosteje kot se nek disocialni simptom pojavlja, prej kot je opazen, močneje kot vpliva na preživetje, bolj nesocialno, kot se izraža, in večja, kot je osmislitev, z večjo verjetnostjo lahko govorimo, da je disocialna oškodovanost pri mladostniku večja (Vec, 1999).

1.3 Razvoj čustvenih in vedenjskih motenj

Dejavnike tveganja in varovalne dejavnike za nastanek ČVM lahko najdemo v kombinaciji ključnih elementov, kot so družinski odnosi, otrokove osebnostne značilnosti, šola ter širše socialno okolje, vrstniki in socioekonomske razmere (Kobolt, 2002; Krajnčan, 2006).

Narejenih je bilo mnogo raziskav (Murray, 1990; Segalman in Marsland, 1989, v Rener, 2000), ki so ugotavljale povezavo med nastankom ČVM ter elementi družinskega življenja, kot so družinska struktura (razveze, enostarševstvo, brezposelnost) na eni strani in družinski procesi (interakcije med starši in otroki, načini nadzora in discipline, izkazovanje čustev in čustvena povezanost, družinska kohezija) na drugi. Raziskave so pokazale, da družinski procesi pomembneje od družinske strukture vplivajo na nastanek ČVM (prav tam). Gove in Crutchfield sta v svoji raziskavi (1982) ugotovila, da je čustvena nepovezanost med starši in otroki najvplivnejši dejavnik za razvoj ČVM. Odkrila sta zanimivo razliko, in sicer, da na fante veliko bolj vpliva slaba kakovost starševskega razmerja, na dekleta pa intenzivnost interakcije med otrokom in staršem ter nadzorovanje (Rodgers, 1997, v Rener, 2000). K temu bi dodala ugotovitve Torabi (2005, v Ferić – Šlehan in Bašić, 2007), da ima pomanjkanje starševskega nadzora v prostem času vpliv na zlorabo drog pri mladostnikih.

Brezina (1998, v Tivadar, 2000) omenja različne kriminološke teorije, ki se osredotočajo na starševsko podporo, družinske probleme ter izpostavljenost nasilju. Ugotovitve teh teorij kažejo, da slabi odnosi med otroki in starši ter slabo ravnanje z otroki na tri načine spodbujajo prestopništvo mladostnikov (prav tam):

 Zmanjšuje se navezanost otrok na starše. Mladostnik z manj tesnimi vezmi s starši občutno manj tvega s prestopniškim vedenjem, saj se ne boji njihovega obsojanja.

9

 Ti starši posredno sporočajo, da je odkrito izražanje sovražnosti in prezira ter ignoriranje njihovih želja nekaj normalnega, celo sprejemljivega.

 Prihaja do izražanja močnih negativnih čustev. Frustracije, jeza ter sovraštvo pa so povod za željo po maščevanju z nasilnim vedenjem, tatvinami ali vandalizmom.

Pomembno se mi zdi omeniti sklepe raziskovalcev, kot so Agnew (1991, v Tivadar, 2000) ter Jung in Smith (1997, v Tivadar, 2000), ki so ugotovili, da se pomen čustvenih vezi zmanjšuje z otrokovo starostjo. Slabi odnosi med starši in otroki najbolj vplivajo do 14. leta starosti, kasneje pa postane pomembnejše zlasti druženje z delikventnimi vrstniki (prav tam).

Zgornje ugotovitve o pojavu prestopništva lahko povežemo z razvojem ČVM, saj je, kot pravi Krajnčan (2010), prestopništvo ena izmed njihovih oblik. Zavedati pa se je potrebno, da ČVM niso zgolj posledica slabih odnosov v družini, temveč tudi njihov vzrok, saj še dodatno krepijo šibke čustvene vezi med starši in otroki (Krajnčan, 2006).

10

2 DRUŽINA IN DRUŽINSKI ODNOSI

Družina predstavlja za otroka prvi socialni sistem, v katerem živi, in vpliva na njegovo osebnost v vseh razvojnih fazah (Berger in Luckmann, 1980, v Čačinovič – Vogrinčič, 1998). V njej gre za hkratna procesa vzajemne odvisnosti in težnje k neodvisnosti, za solidarnost, lojalnost, pomoč ter zaščito. Za družino je značilna trajnost, saj nas veže v rod. Vse druge medčloveške odnose lahko zaključimo ali na novo začnemo, le staršev in otrok ne moremo izbrati, kot tudi ne moremo prekiniti teh vezi (Čačinovič – Vogrinčič, 1998). Otroci in mladostniki imajo znotraj iste družine različne odnose s starši. Ti odnosi so ključnega pomena za njihov čustveni, socialni, osebnostni, spoznavni in govorni razvoj (Dunn, 1993, v Kavčič in Zupančič, 2006).

Avtorica Čačinovič – Vogrinčič (1998) navaja definicijo družine, osnovano na socialni interakciji: »Družino tvorijo dva ali več posameznikov, ki so v interakciji, imajo skupne motive in cilje; povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote; odnose v njej odraža in določa relativno trajna struktura statusov in vlog, v družini se oblikujeta zanjo značilna struktura moči in način vodenja; izoblikuje se relativno trajna mreža komunikacij ter statusov in vlog posameznih družinskih članov v njej; diferencirajo se vloge glede na delitev dela; razločijo se čustveni odnosi med člani« (str. 130 – 131).

Družine mladostnikov, ki pristanejo v vzgojnih zavodih, ne zmorejo zadovoljiti njihovih razvojih potreb. Starši so v svojih vlogah kaotični, nestabilni, negotovi ter preokupirani z lastnimi težavami. Mnogokrat so tudi sami odraščali v neurejenih družinskih razmerah in niso prejeli primernega zgleda za ustreznejše ravnanje v starševski vlogi (Kobolt, 2002). Do razvojnih primanjkljajev tako običajno prihaja v čustveno obubožanih ali konfliktnih, vzgojno šibkih ter socialno depriviligiranih družinah (Vzgojni program, 2004).

Številne raziskave kažejo, da ravno disfunkcionalnost družin oziroma družinskih odnosov vodi k najbolj problematičnim pojavom v družbi, kamor umeščamo psihične težave, nevrotičnost, šolsko neuspešnost, kriminal, agresivnost, nasilje, razne oblike odvisnosti ter tudi samomorilnost (Musek, 1995).

2.1 Funkcionalna in disfunkcionalna družina

Družina za svoje člane in družbo opravlja različne funkcije. Glede na to ali svoje naloge opravlja zadovoljivo ali pa celo neustrezno, ločimo dva tipa - funkcionalno in disfunkcionalno družino (Tomori, 1994).

11 Mladostnik v družini razvije specifične značilnosti, s katerimi si lahko pomagamo pri opredeljevanju družine kot funkcionalne/zdrave ali disfunkcionalne/nezdrave. Te značilnosti so na primer samospoštovanje, prisotnost/odsotnost odstopanj v vedenju in osebna prilagojenost (Berns, 1997, v Žižak in Koller – Trbović, 2007). Žižak in Koller – Trbović (2007) navajata spoznanja avtorjev Martin in Martin (2002), ki pravita, da do težav, ki so povezane z zdravim otrokovim razvojem, prihaja tako v funkcionalnih kot tudi v disfunkcionalnih družinah. Se pa ta dva tipa družin razlikujeta v intenzivnosti teh težav, ki je mnogo večja v disfunkcionalnih.

Prav tako so slabše strategije reševanja le-teh. Tudi Chapman (2009) pravi, da ravno strategije reševanja težav razkrivajo, kako funkcionalna je družina, in dodaja, da so spori v ljubeči družini pričakovani, saj si člani z njimi dajejo pravico, da lahko mislijo in čutijo različno. Posledično je v taki družini prisoten občutek varnosti, saj se med seboj odkrito pogovarjajo ter spoštujejo različna stališča (prav tam).

Fingley (1983, v Repič, 2008) in Catherall (2004, v Repič, 2008) menita, da je ključen kriterij pri ločevanju med funkcionalno in disfunkcionalno družino uspešno spoprijemanje s stresom.

Repič (2008) tako navaja štiri strategije spoprijemanja s stresom, značilne za disfunkcionalne družine:

 neučinkovito reševanje problemov (nezmožnost družinskih članov, da identificirajo stresorje, zato se bolj usmerjajo k iskanju krivde in krivca kot rešitve),

 slaba komunikacija (netolerantnost do vedenj, ki le malo odstopajo od »normalnega«, zaprtost komunikacijskih vzorcev),

 strukturni deficiti (toge vloge, pomanjkanje kohezije, tendenca, da so težave stvar posameznika, in ne družine),

 ustvarjanje problemov, ki temeljijo na nasilju in zlorabi drog.

Avtorja Simon in Stierlin (1984, v Poljšak - Škraban, 2007) dodajata še nekatere vidike, po katerih se funkcionalne družine razlikujejo od disfunkcionalnih, in sicer čustveno klimo, sposobnost spreminjanja skozi življenjska obdobja družine, uravnoteženje bližine in distance v medosebnih odnosih ter ustvarjanje funkcionalnih mej med generacijami. Prav tako je potrebno omeniti avtorja Cowan in Cowan Pape (2002), ki pravita, da je za otrokov razvoj poleg odnosa med njim in starši enako pomemben tudi odnos, ki ga imajo starši med seboj. Zdrav odnos med starši namreč omogoča funkcionalno delovanje celotne družine (Tomori, 1994) in razvoj otrok v funkcionalne, integrirane in zrele osebnosti (Gostečnik, 2011).

12 2.1.1 Funkcionalna družina

V funkcionalni družini se člani zavedajo svojih nalog (Zalokar Divjak, 2001). Slednje je mogoče izpolnjevati takrat, ko so odnosi med člani pozitivni in pravila, ki določajo, kaj naj bi kdo storil in kako naj bi se vedel, dobro zastavljena. Pomembno je, da so pravila prožna in se smiselno prilagajajo glede na čas, objektivne razmere, družinsko razvojno obdobje in potrebe članov (Tomori, 1994). Naloge, ki jih mora izpolnjevati funkcionalna družina, so naslednje (prav tam):

 svojim članom daje možnost za razvoj zaupanja vase in v soljudi,

 mladostnikom pomaga zgraditi vrednostni odnos do sebe, drugih ter sveta,

 nudi okolje, znotraj katerega se mladostnik uči vzpostavljati čustvene odnose s soljudmi ter razvijati bližino z njimi,

 posameznika nauči vzpostaviti razmejitve med sabo in drugimi, saj so meje ključne za razvoj osebne avtonomije, samostojnega razmišljanja in odločanja ter dejavnega samopotrjevanja,

 preko izkušenj in vloge v družini posameznik dopolnjuje svojo stvarno samopodobo,

 preko odnosov z družinskimi člani se uči prevzemati odgovornost, sprejemati in dajati oporo sočloveku, prilagajati svoje potrebe in težnje potrebam in težnjam drugih ljudi, voditi in se podrejati,

 posameznika uči izražanja sebe in razvijanja komunikacijskih spretnosti za razvijanje odnosov zunaj družine,

 posamezniku pomaga, da prepoznava svoja čustva, jih sprejema in izraža na sprejemljiv način, ga uči empatije in spoštovanja,

 je prostor, kjer otrok doživlja prve stiske, bojazni, izgube ter je hkrati deležen opore pri premagovanju stisk, se nauči, kako ravnati v takšnih situacijah,

 daje zglede za premagovanje stresa,

 se zastavi učenje spretnosti za različne dejavnosti,

 je vir informacij o zakonitostih, ki veljajo v okolju, o omejitvah, nevarnostih ter kako se zavarovati pred njimi,

 spodbuja k osebnostnemu razvoju in uči posameznika pripadati večji skupnosti.

13 2.2.2 Disfunkcionalna družina in rizični dejavniki za razvoj ČVM

Veliko družin svojih funkcij oziroma nalog ne opravlja učinkovito ali pa jih sploh ne. To se dogaja iz različnih razlogov. Avtorji Bürger (1998b, v Krajnčan, 2006), Kobolt (1999, v Lebedina Manzoni in Jeđud, 2008), Tomori (1994) in Satir (1995) navajajo:

 težave pri izražanju čustev in nedovoljeno izražanje nekaterih čustev, kar lahko vodi v nevrotične obrambe,

 posredno, nejasno in neiskreno komunikacijo ter neustrezno vzgojo,

 konflikte med starši,

 nestabilnost ter nepredvidljivost odnosov,

 stres,

 osebnostne težave pri enem ali obeh starših (alkoholizem, shizofrenija, nevrotične in druge duševne motnje,afektivne motnje, bolezenska ljubosumnost),

 pritiske na družino iz socialnega okolja,

 preveč toge, trajno veljavne in nečloveške družinske vloge ter pravila,

 neizpolnjevanje starševske vloge in neustrezno razporeditev vlog (na primer otrok prevzame starševsko vlogo),

 povezanost v socialno mrežo, ki je polna strahu, obsodb in obtožb.

Nekatere razloge bom v nadaljevanju podrobneje opisala ter dodala še nekaj drugih. Kranjčan (2006) jih opredeli kot rizične dejavnike, ki lahko negativno vplivajo na posameznikov razvoj ter so številni in prepleteni.

K rizičnim dejavnikom prišteva neugodne odnose v družini, kjer gre za pomanjkanje topline, pogoste prepire, neprijaznost, prelaganje krivde na otroka, telesno maltretiranje ali celo spolne zlorabe (prav tam). Mladostniki s ČVM, v primerjavi z mladimi, ki ČVM ne kažejo, pogosteje doživljajo družino kot rigidno z mnogo neustreznega nadzora ter neustrezne strukture moči.

Prvi so manj zadovoljni z družinskim življenjem in menijo, da so njihove družine premalo fleksibilne ter pogrešajo čustveno povezanost med njimi in starši. Pomembno pa se je zavedati, da si mladostniki ne želijo niti pretirano rigidne in stroge discipline, niti popolne svobode.

Nadzor in pravila mladostniki pogosto doživljajo kot pozitivno skrb staršev, še zlasti v situacijah, ko se soočajo s pomembnimi življenjskimi vprašanji (Pillay, 1998; Huebner, 2000, v Ferić – Šlehan in Bašić, 2007). ČVM so povezane tudi s primanjkljajem kakovostnega časa, ki ga družine preživijo skupaj, z nezanimanjem staršev za prostočasne aktivnosti svojih otrok

14 ter s pomanjkanjem odgovornosti staršev (Loeber in Stouthamer – Loebel, 1986, v Ferić – Šlehan in Bašić, 2007).

Prav tako otroka ogroža stroga in z agresivnostjo nabita družinska klima. V taki družini se otrok identificira z agresorjem, saj se želi znebiti strahu pred agresivnimi starši tako, da se tudi sam začne vesti agresivno. V strokovni literaturi tovrstno identifikacijo pogosto štejejo k poglavitnim dejavnikom za nastanek ČVM (Vodopivec – Glonar, 1987).

Kot rizična dejavnika Krajnčan (2006) omenja prešibko posredovanje vrednot in usmeritev ter nestalno vzgojo staršev, avtorica Vodopivec – Glonar (1987) pa prezahtevne in ambiciozne starše, kar bom podrobneje predstavila v poglavju o vzgojnih stilih.

K rizičnim dejavnikom umeščamo tudi kronično konfliktno razmerje med starši. V taki družini partnerja neprestano tekmujeta za močnejši položaj, odnosi pa so brez bližine in zaupanja (Lewis, 1989, v Poljšak - Škraban, 2007). Prav tako je neugodno tekmovanje za otrokovo naklonjenost ali če se starši ne spoštujejo (Krajnčan, 2006). Odnos med starši določa način interakcije celotne družine. Prisotni so spori ter tudi fizično obračunavanje. Otroci sklepajo zavezništva z enim od staršev ali pa se distancirajo od družine. Zaradi neučinkovite komunikacije je reševanje problemov na nizki ravni. Prej lahko govorimo o manipulacijah, igrah moči in prikrivanja (Lewis, 1989, v Poljšak - Škraban, 2007). Spori ustvarjajo nezdravo in napeto družinsko klimo (Krajnčan, 2006).

Neustrezno neposredno okolje je še eden od rizičnih dejavnikov. Gre za različne situacije staršev, ki se ne ujemajo s prevladujočo kulturo v nekem okolju (vzgoja v komuni, homoseksualni par), izolirane družine (zaradi paranoidnega starševstva, zaprtega družinskega sistema, strahu pred odkritjem skrivnosti), omejevanje v interakcijah v ali izven družine (Bürger, 1998 b, v Krajnčan, 2006) ter življenje v težkih bivanjskih, finančnih in socialnih razmerah. Takšne družine živijo v trajnem konfliktu z okoljem, zato otrok ne more prejeti toliko spodbud za osebnostni razvoj ter učinkovito vključevanje v družbo. Bolje, kot je namreč rešena socialnoekonomska baza družine, kakovostnejše odnose lahko pričakujemo (Krajnčan, 2006).

ČVM pa se še dodatno okrepijo, če je prisotno neustrezno vedenje staršev, kot na primer alkoholizem in nasilje (McMahon in Wells, 1989, v Ferić – Šlehan in Bašić, 2007).

Prav tako so lahko rizične akutne življenjske situacije, kot na primer izguba pomembnega odnosa zaradi smrti, rojstva brata ali sestre, ločitve, spremembe v družinskih odnosih (ko v družino vstopi nova oseba). To so lahko tudi dogodki, ki vplivajo na izgubo samospoštovanja (neuspeh, javno ponižanje), ter posameznikove travmatične izkušnje (dolgotrajna bolezen,

15 poplava, potres, nesreča). V naslednjo skupino pa spadajo stresne situacije v povezavi z otrokovimi težavami, na primer vpliv institucionalne vzgoje, stigma in izguba samospoštovanja zaradi primanjkljajev ali videza. Kot zadnje je potrebno omeniti družbene stresne situacije, in sicer izgnanstvo, diskriminacijo, selitve in s tem spremembe kulture, socialnega statusa in jezika (Krajnčan, 2006).

Potrebno se je zavedati, da prisotnost rizičnih dejavnikov še ne pomeni, da se bodo ČVM pri posamezniku razvile. Na njihov razvoj namreč vpliva to, ali je posameznik psihično odporen ali ranljiv. Psihična odpornost otroku omogoča, da zmore uspešno funkcionirati in se prilagoditi kljub izpostavljenosti razvojni ali življenjski ogroženosti (Masten in Coatsworth, 1998, v Kobolt in Pelc Zupančič, 2010). Prav tako je pomemben vpliv otrokove osebnosti, temperamenta ter tudi socialnih okolij, ki lahko delujejo podporno in preprečujejo vzdrževanje ter nastajanje izstopajočih čustvenih in vedenjskih odzivov (Kobolt, 2011).

2.2.3 Najpogostejši liki staršev mladostnikov s ČVM

Avtorica Tomori (1994) omenja nekatere neustrezne like staršev, ki so značilni za družine mladostnikov s ČVM. Na mladostnikovo odraščanje pomembno vplivata lik neustreznega očeta in matere. K neustreznim očetom umešča (prav tam):

 čustveno odsotnega očeta, ob katerem je otrok brez pravih identifikacijskih vzorcev, sin je negotov in ne zaupa vase, hči pa nima varnega občutja sprejetosti s strani neogrožajočega moškega lika; tak tip očeta ne daje spodbud ter usmeritev, kaj je prav in kaj ne,

 agresivnega, kaznujočega in trdega očeta, ob katerem otroci reagirajo uporniško in kljubovalno, kadarkoli je mogoče, se identificirajo z očetovo nasilnostjo in se upirajo avtoritetam, po drugi strani pa ne zaupajo vase in z bojem za premoč skrivajo svoj šibek, ponižan ego,

 alkoholiziranega in impulzivnega očeta, ki zbuja negotovost in strah, zato je otrok še dodatno občutljiv na različne stresorje iz okolja; tak tip očeta ne podpira vztrajnosti, strpnosti in stabilnosti ter v družino vnaša napetost, negotovost in pričakovanje nečesa hudega,

 očeta, ki se ne vključuje v širše socialno okolje ali je v konfliktu z njim ter družini ne daje smernic, spodbud in vzorov, zaradi njegovega nesprejemanja norm je tudi mladostniku težje sprejeti norme in se prilagajati nanje.

16 K neustreznim materam pa uvršča (prav tam):

 nemočno, pasivno in mnogokrat depresivno mater, ki ne spodbuja volje ter pozitivnosti, zaradi česar se je sinu težko osamosvojiti, saj mamo doživlja kot žrtev, ki se mu smili, lahko je po očetovem zgledu nasilen, saj mu zbuja občutja krivde zaradi težnje po samostojnosti, hči pa živi v strahu, da ji bo podobna, zato se do mame vede sovražno ali manipulativno,

 hiperprotektivno in pretirano zaščitniško mater, od katere otrok prejema vzorce narcisizma, nerealna pričakovanja, ne zna se potruditi ali odpovedovati in stremi k takojšnji zadovoljitvi potreb, je brez empatije ter se ne zna prilagajati, ob takšni materi je nesposoben za samostojne potrditve in se slej ko prej sreča z lastno nemočjo, ki pa jo skuša zmanjševati z dejanji, kjer prejema občutek, da obvladuje druge in svet,

 dominantno in oblastno mater, ob kateri se otrok počuti nepomembnega, ne more razviti dovolj trdnega ega za premagovanje vsakodnevnih preizkušenj, mati v njem sproža občutja neustrezne prilagojenosti ter razdiralnost, ki vodi v neprimerne vedenjske vzorce, le-ti pa se lahko kasneje razvijejo celo v delikventne.

2.3 Vzgojni stili in njihov vpliv na čustvene in vedenjske motnje

V osnovi poznamo štiri temeljne vzgojne stile: avtoritarnega, permisivnega, demokratičnega in vzgojno brezbrižnost (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Vec (2011) dodaja še kaotičnega in poudarja, da lahko vsak vzgojni stil spodbuja razvoj ČVM (prav tam). Prevladujoč vzgojni stil je odvisen od različnih dejavnikov, kot so osebnostna struktura staršev, vzorci, ki jih prinašajo iz lastnih družin, socioekonomski status ter osebno pojmovanje lastne vloge. Zavedati pa se moramo, da isti vzgojni stil ne vpliva na vse otroke enako (Lepičnik Vodopivec, 1996).

Na otroke, ki imajo težaven temperament, imata največji vpliv permisivni stil in vzgojna brezbrižnost, na otroke, ki so počasnejši, pa avtoritaren (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Vec (2011) opozarja, da je kaotični vzgojni stil najbolj neučinkovit in celo škodljiv. Ker ni nobenih stalnic, otrok ne ve, kaj lahko počne in česa ne. Starši v nekem trenutku določeno vedenje kaznujejo, spet drugič pa ostane neopaženo. Takšna nestalnost je značilna za starše, ki ukrepajo glede na trenutno razpoloženje, so negotovi v svoji vlogi, so osebnostno labilni, preobremenjeni ter nezadovoljni s seboj (Bürger, 1998 b; Ule, 2000 a, v Krajnčan, 2006).

Posledice kaotičnega stila so zelo različne, vsem pa je skupno, da skuša otrok sam najti usmeritve in stalnost, saj tega ne dobi od staršev. To lahko dosega z zatekanjem v bolezen,

17 umikom vase (včasih celo v smislu avtizma) ali pa bodisi z motečim bodisi z disocialnim vedenjem. Le na ta način od staršev prejme konstanten odziv, pa čeprav kazen (Vec, 2011).

Otroci, ki so vzgojeni avtoritarno, prevzemajo manj odgovornosti za lastna dejanja, saj za vse poskrbijo starši (prav tam). Tak vzgojni stil krepi poslušnost in odvisnost. Otrok ne razvije spretnosti sodelovanja in upravljanja samega sebe (Peček Čuk in Lesar, 2009). Tako Peček Čuk in Lesar (2009) kot tudi Vec (2011) navajajo, da avtoritarnost slej ko prej postane omejujoča, saj gre le za zadovoljevanje potreb odraslih, otrokove pa so zapostavljene.

Pri izredno avtoritarnem stilu se lahko otrok začne upirati povsod, kjer je mogoče, ter si po vzoru staršev skuša podrediti druge, vede se agresivno, je nestrpen in zamerljiv. Druga možnost je, da postane pretirano prilagodljiv, prestrašen, pokoren ter se svojih potreb ne zaveda ali jih ne upošteva, ampak vedno želi ustreči drugim (Vec, 2011). Glede na ugotovitve avtorice Jurič (2009) na avtoritaren način otroke pogosto vzgajajo starši, katerih partnerski odnos je poln anksioznosti, strahu pred zapuščenostjo in nezaupanja ter so do otrok čustveno hladnejši, preveč kritični in zahtevni. Vodopivec – Glonar (1987) k temu dodaja, da nekateri pretirano ambiciozni starši svoja neuresničena pričakovanja prelagajo na otroke. Namesto da bi le-ti sledili njihovim previsokim pričakovanjem, raje postanejo takšni, kakršni naj ne bi bili. Posledično lahko pri mladostniku pride do odklanjanja vsakršne avtoritete ter do izbora negativne identitete. Tako se začne opirati na identifikacijo in vloge, ki so bile v najbolj kritičnih obdobjih prikazane kot najnevarnejše ter najmanj zaželene (prav tam).

Avtorica Jurič (2009) v svoji raziskavi ugotavlja, da starši, pri katerih sta v partnerskem odnosu značilna nizka anksioznost in izogibanje kot poglavitna faktorja navezanosti v odraslosti, otroke v večji meri vzgajajo demokratično, torej z mnogo topline, čustvene bližine, jasnih omejitev, sprejemanja in spodbud (prav tam). Čeprav demokratični vzgojni stil zagovarja vrednote, kot so enakost, svoboda, odgovornost, ter temelji na dogovarjanju, lahko izzove izrazite čustvene in vedenjske odzive. To se največkrat dogaja, kadar otroci tega stila niso vajeni, ker so bili predhodno vzgajani avtoritarno. Prav tako lahko izziva moteče vedenje pri otrocih s ČVM, ker ga razumejo kot popustljivost ali kaotičnost (Vec, 2011). Na tem mestu bi se navezala na pomembne ugotovitve, da se starši odzivajo na otroka, zato je tudi od njega odvisno, kateri vzgojni stil bodo izbrali (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Pri permisivnem vzgojnem stilu gre za to, da starši niso sposobni sprejeti odgovornosti za postavljanje meja. Otroci so lahko preveč razvajeni, nesocialni, včasih celo antisocialni. Njihov cilj je brezmejno zadovoljevanje potreb, lahko tudi na škodo drugih (Vec, 2011). Kot

18 mladostniki ne razvijejo občutka odgovornosti in samostojnosti (Gostečnik, Pahole in Ružič, 2000, v Lepičnik Vodopivec, 2007).

Vzgojna brezbrižnost oziroma zanemarjanje pa je vzgojni stil, ki se pojavlja, kadar starši niso zmožni ali ne znajo vzpostaviti niti pozitivnega niti negativnega čustvenega odnosa z otrokom.

Otrok posledično sam uravnava svoje vedenje, ki je lahko moteče za soljudi. Kadar brezbrižnost doživlja kot kazen, v znak upora uporabi moteče vedenje (Vec, 2011).

2.4 Čustveno starševstvo in posledice pomanjkanja le-tega

Kot že omenjeno, ima družina ključno vlogo pri razvoju otrokove osebnosti, zato moramo biti, kadar iščemo vzroke za ČVM, pozorni na odnose znotraj nje. Že v dispoziciji sem zapisala besede avtorice Vodopivec – Glonar (1987), ki pravi, da so za zdrav otrokov razvoj ključnega pomena čustveni odnosi v družini.

Tako se mi zdi pomembno opredeliti pojem čustvenega starševstva. Zanj je značilno odzivanje na otrokove potrebe (Žugman, 2012). Funkcionalne družine stremijo k zadovoljevanju temeljnih potreb vseh članov. V kolikor starši pri sebi prepoznavajo potrebe, bodo tudi otroka slišali v njegovih (Kompan Erzar in Poljanec, 2009). Poleg tega dajo starši otroku jasno vedeti, da so sprejemljiva vsa čustva in občutja, niso pa sprejemljiva vsa vedenja, a mu to sporočajo na spoštljiv ter empatičen način (Žugman, 2012). Na ta način se otrok uči obvladovati svoja čustva. Vsak človek namreč sprejme in obvladuje tista čustva, ki so dovoljena v družini. Čustva, ki pa v družini niso sprejeta ali so celo tabu, otrok izrine, saj se z njimi ne zna spoprijemati (Skynner, 1983, v Čačinovič – Vogrinčič, 1998). Zanj je torej zelo pomembno, da lahko v družini čuti tisto, kar čuti, in da lahko razpravlja o tem, kaj sledi čustvenim doživetjem (Čačinovič – Vogrinčič, 1998).

V najzgodnejšem obdobju otrokovega življenja je še zlasti pomemben njegov odnos in navezanost na mater. Ta odnos je osnova za uspešen proces identifikacije, za kar je potrebna stalna čustvena bližina s starši.Otroci, ki so bili v najzgodnejšem obdobju zapuščeni ali pa so jih starši oddali v drugo okolje, imajo dolgotrajne čustvene posledice, četudi se po določenem času znova vrnejo domov. Če so bili otroci v najzgodnejšem obdobju prikrajšani za starševsko ljubezen, varnost in bližino, te negativne izkušnje prenašajo v zunanji svet. Le-tega doživljajo kot hladen, čustveno prazen prostor, poln groženj in nezaupanja. Tako je lahko prikrajšanost iz najzgodnejšega obdobja izvor mnogih ČVM (Vodopivec – Glonar, 1987).

19 Otrokom, ki od staršev ne prejemajo ljubezni, primanjkuje samozavesti ter pozitivnega samovrednotenja, lahko so narcisoidni in neodgovorni, nesposobni empatije, brez občutja varnosti, počutijo se ničvredne, pomen dajejo le uspehom ali pa jim slednji postanejo nepomembni, so manipulativni, počutijo se ničvredni in osamljeni (Runyon, 1993).

Cowan in Cowan Pape (2002) omenjata raziskavo, preko katere so ugotovili, da so otroci bolj verjetno dosegali višje akademske rezultate in je bila manjša verjetnost, da so učitelji pri njih opazili pojavnost eksternaliziranih problemov, vase usmerjenega vedenja, odmaknjenosti ali depresije, če so bili njihovi starši bolj odzivni in topli ter so spodbujali otrokovo avtonomijo. O pozitivnih učinkih upoštevanja otrokovih čustvenih potreb pri vzgoji piše tudi Sunderland (2008), ki pravi, da v takem ozračju v možganih nastanejo življenjsko pomembne povezave, ki omogočajo učinkovito spoprijemanje s stresom pozneje v življenju, obvladovanje jeze, prijaznost in sočutje, motivacijo za uresničitev ciljev ter sposobnost najti notranji mir in intimo.

20

3 MLADOSTNIK – DRUŽINA – VZGOJNI ZAVOD

3.1 Socioekonomski položaj družin mladostnikov, ki prihajajo v vzgojne zavode

V tem poglavju se navezujem na mladostnike, ki so nameščeni v vzgojnih zavodih. Bürger (1998a) v Krajnčan (2006) navaja raziskave, ki kažejo na verjetnost, da mladostnik pristane v vzgojnem zavodu v povezavi s pripadnostjo socialno prikrajšanim slojem. Nadaljuje, da so starši mladostnikov, ki bivajo v vzgojnih zavodih, nižje izobraženi, večina jih je zaposlenih na nižjih položajih ali pa so brezposelni, pogosteje imajo nižje dohodke ter so lahko odvisni od socialne pomoči. Rezultati mnogih raziskav kažejo na visok delež mladostnikov, bivajočih v vzgojnih zavodih, ki prihajajo iz družin mater samohranilk. Trede (1999) v Krajnčan (2006) k omenjenim razlogom dodaja še neustrezen stanovanjski prostor, nasilje v družini ter težave staršev z odvisnostjo od alkohola ali drog. Avtorica Ule (2000) pa omenja, da obstaja večje tveganje za razvoj ČVM pri mladostnikih, ki živijo v družinah z roba družbe, Krajnčan (2006) še zlasti opozarja na skupino priseljencev. West, Denton in Reaney (2001) v Reid, Webster – Stratton in Hammond (2007) so v svoji študiji (The Early Child Longitudinal Survey) na vzorcu več kot 22000 predšolskih otrok prav tako ugotovili, da slabe socioekonomske razmere v družini povečujejo tveganje za slabšo socialno in čustveno kompetenco ter več vedenjskih težav. Ugotovitve raziskave avtorjev Krajnčan, Miklavžin in Zorc Maver (2010) na vzorcu 158 otrok, ki so nameščeni v vzgojnih zavodih po Sloveniji, tudi potrjujejo slabše ekonomsko ozadje družin ter mnogo nakopičenih težav.

Strinjam se s Krajnčanom (2006), ki pravi, da omenjenih raziskav ne smemo razumeti na način, da nižji sloji ali mame samohranilke v splošnem slabše skrbijo za otroke v primerjavi s srednjim slojem ali s poročenimi starši. Prej jih moramo razumeti kot poduk, da je omogočanje dobre vzgoje in oskrbe otrok povezano z mnogimi dejavniki, kot so finance, ustrezne bivalne razmere, zdravje, kognitivne kompetence, samozaupanje ter spoštovanje socialnega okolja. Pri tem je pomembno tudi, kako starši v okviru svojih zmožnosti otrokom posredujejo ustrezno vzgojo (prav tam). Prav tako se strinjam z Richmondom (1997), ki pravi, da lahko prihaja do ČVM tudi v premožnih družinah. Čeprav so otroci ekonomsko preskrbljeni in dobijo vse, kar si želijo, obstaja možnost, da jim primanjkuje starševske ljubezni. To je lahko posledica prezaposlenosti staršev, ki si za otroke ne vzamejo časa, jim ne izkazujejo nežnosti, nimajo skupnih obrokov, niti jih ne sprašujejo po njihovem počutju ali čustvih.

21

3.2 Mladostnikovo nadomeščanje prikrajšanosti

Dogajanje v družini vpliva na to, kako se bo mladostnik uveljavljal, izoblikoval občutja lastne vrednosti, ali bo razvil občutek sprejetosti ali pa se bo neprestano želel dokazovati (Vodopivec – Glonar, 1987). Zaradi nespodbudnih družinskih razmer lahko mladostnik razvije občutke manjvrednosti, ki jih bo skušal kompenzirati z obrambnim vedenjem oziroma z družbeno konfliktno strategijo preživetja (Vzgojni program, 2004).

Eden od načinov, kako lahko mladostnik iz disfunkcionalne družine nadomesti primanjkljaj pozornosti in opozori nase, je izstopajoče vedenje. Takšno vedenje je načrtovano in motivirano, saj z običajnim ne dobi dovolj pozornosti. Do izstopajočega vedenja lahko prihaja doma, v šoli ali med vrstniki (Kobolt, 2010). Otroci lahko ne spoštujejo šolskih pravil, počno prekrške ter povzročajo škodo (Vzgojni program, 2004). Težnje po dokazovanju, upoštevanju in samospoštovanju mladostnik včasih izraža s prestopniškim vedenjem. Večinoma gre za kraje in sodelovanje v pretepih (Singer, 1997).

Nezadovoljena potreba po pripadnosti izvira iz družine, ki ne zagotavlja čustvene povezanosti in uglašenosti staršev na potrebe otrok. V družinah, kjer vladajo zanemarjanje stika z otrokom, zapuščanje, pogojevanje sprejetosti, lahko mladostnik začne posegati po alkoholu in drogah, kar včasih privede do odvisnosti od alkohola in drugih zasvojenosti (Perko, 2008). Vedenjski vzorci, ki se prav tako razvijejo že v mladostništvu, so vdajanje brezdelju, tvegano spolno ali samodestruktivno vedenje, pohajkovanje, ponočevanje, vstopanje v mladostniške tolpe, nasilno vedenje, preprodaja drog, tetoviranje mrtvaških glav, divja vožnja, uporaba orožja ter poslušanje najtrših in najbolj nasilnih oblik glasbe, preko katere se lahko zazna celo spogledovanje s smrtjo (Papalia, Wendkos Olds in Duskin Feldman, 2003; Rebula, 2009;

Richmond, 1997).

Richmond (1997) meni, da so ta vedenja le maska, ustvarjena z željo po adrenalinu in posebnih užitkih, da bi zadušili občutke obupa. Mladostniki preko njih včasih zadovoljujejo svoje disocialne potrebe, kot so potreba po tem, da druge prizadenejo, jim povzročajo škodo ter se jim maščujejo (Vzgojni program, 2004). To lahko povežem z negativnim socialnim kapitalom, ki ga Zrim Martinjak (2014) opredeljuje kot temno stran kapitala, saj spodbuja mnoga zgoraj omenjena vedenja, ki so posamezniku in skupini v pomoč pri doseganju slabih namenov.

Pomembno se je zavedati, da mladostnik ima socialni kapital, a je negativen. Čeprav mu prinaša določene koristi, le-te niso pozitivne v smislu družbenih vrednot (prav tam).

22 Mladostniki tudi kasneje v odraslosti iščejo nadomestila za čustveno prikrajšanost iz zgodnjega otroštva tako, da si organizirajo takšno poklicno in osebno življenje, ki ne vključuje rasti v odnosih, vživljanja in empatije. Ker jim primanjkuje sočutja do sebe in soljudi, razvijejo obrambne postopke preživetja (Rebula, 2009).

3.3 Pomoč mladostnikom v vzgojnih zavodih in sodelovanje z družino

Namestitev otroka ali mladostnika v vzgojni zavod predstavlja zanj velik poseg v vsakdanje življenje, čeprav je v določenih primerih to edina možnost za zagotovitev varstva, oskrbe in vzgoje ter omogočanje duševnega in socialnega razvoja. Ločitev od družine lahko povzroči občutja izgube identitete ter prikrajšanost za duševno moč pri spoprijemanju z obremenilnimi situacijami, ki jo mladostniki kljub disfunkcionalnosti družine prejemajo od svojcev (Bürger, 1998, v Krajnčan, 2002).

Vzgojni zavod mora posamezniku omogočati temeljne pogoje za zdrav osebnostni razvoj, kot so zdrava prehrana, zdravstvena oskrba, kvalitetno vzgojno-izobraževalno delo, privlačne prostočasne aktivnosti, bivalno udobje ter ustrezne vzgojitelje in skupino. Prav tako je potrebno do zavoda sovražno naravnanim staršem onemogočiti negativen vpliv na mladostnika bodisi z omejitvami, bodisi z napotitvijo v primerno obliko obravnave, kot je na primer družinska terapija (Vzgojni program, 2004).

Zaostanke v socialnem razvoju kompenzirajo preko socialnega učenja z druženjem z vrstniki in odraslimi, s socialnimi igrami, sestanki in z doživljajsko pedagogiko. V primerih, da je mladostnik pogosto prihajal v konflikten odnos zaradi kršenja družbenih norm, se izvajajo sistematični individualni pogovori, včasih celo psihoterapija ali instrumentalno učenje družbeno sprejemljivega vedenja (prav tam). Nekatera ključna področja pomoči so nudenje pomoči pri razreševanju konfliktov in stisk, iskanje zdrave družbe, pomoč pri razvoju odgovornosti zase in za druge, privzgoja učnih, delovnih in zdravstvenih navad ter vzgoja za pozitivne vrednote (Horvat, 2000b).

Zelo zahtevna je pomoč na področju čustvovanja, saj zgodnjih nezadovoljenih čustvenih potreb ni mogoče kar tako nadoknaditi. Za uspešno pomoč je potrebno zagotoviti spodbudno klimo ter primerne priložnosti, ki otroku omogočajo doživeti čim več pozitivnih potrditev in pohval, pa tudi šolskih uspehov. Nekatere preizkušene metode so učenje prepoznavanja in verbaliziranja lastnih čustev in čustev drugih, primerjava čustev z drugimi ter učenje sprejemljivejšega

23 izražanja čustev. Pri tem je ključen vzgojiteljev osebni odnos do mladostnika (Vzgojni program, 2004).

V pomoč pri razvoju osebnostne integritete ter socialne reintegracije v vzgojnih zavodih pogosto izvajajo ustvarjalne delavnice in interesne dejavnosti glede na mladostnikova močna področja, socialne igre ter modelno učenje (prav tam). Prav tako je pomembno, da je mladostnikom ponujeno usposabljanje za delo, ki vodi k stabilnosti in ekonomski samostojnosti (Dalferth, 1982, v Krajnčan, 2006).

Kar zadeva kurativne ukrepe, je pomembna ublažitev delovanja neugodnih psihosocialnih dejavnikov, ki spodbujajo nastanek motenj, kar se lahko dosega z začasnim umikom iz nespodbudnega okolja in s pomočjo celotni družini. V primeru odvisnosti od psihoaktivnih snovi, govornih motenj ter drugih težav se je potrebno povezati s strokovnjaki z določenega področja ter vzporedno s socialno-pedagoškimi ukrepi omogočiti ustrezno pomoč. V vzgojnih zavodih prav tako spodbujajo kompenzacijo manjkajočega šolskega znanja (prav tam) ter nudijo pomoč pri šolskem delu (Horvat, 2000b).

Strokovni delavci iz vzgojnih zavodov se že dolgo zavedajo, da so zavodi le začasno bivališče ter da vloge staršev ne morejo nadomestiti, pač pa jo lahko le dopolnijo, kjer je staršem spodletelo. Prav tako je prisotno zavedanje, da bo do sprememb prišlo le, če bo v intenzivno delo vključena celotna družina in mladostnikova širša socialna mreža v domačem okolju (Kobolt, 2002) in bodo odgovornosti primerno porazdeljene (Jenson in Whittaker, 1987, v Kobolt, 2002) ter bo prisoten pozitiven pristop vseh vključenih, usmerjen na mladostnikove pozitivne lastnosti ter na odkrivanje njegovih latentnih talentov (Vzgojni program, 2004).

Starši lahko soodločajo pri izbiri vzgojnega zavoda (prav tam). Ključno je, da se jim pojasni, da z oddajo v zavod njihova starševska vloga ne preneha, niti se vsa odgovornost za mladostnikovo odraščanje ne prenese na zavod, pač pa gre za skupno reševanje stisk (Jenson in Whittaker, 1987, v Kobolt, 2002). Prav tako je potrebno opredeliti medsebojna pričakovanja, odgovornosti in naloge, pa tudi oblike sodelovanja, pomoči oziroma nadzora družine ter časovno določiti cilje. Tudi individualiziran vzgojni program se pripravi v sodelovanju s starši in mladostnikom (Vzgojni program, 2004). Žižak in Koller – Trbović (2007) opozarjata, da je pri raziskovanju družinske problematike že pred namestitvijo v zavod ključno pogledati celoten družinski kontekst, ki vpliva na razvoj ČVM. Forehand (1990, v Žižak in Koller – Trbović, 2007) izpostavlja, da se ne smemo osredotočati le na posamezne dejavnike mladostnikovih

24 težav v povezavi s starševsko (ne)kompetentnostjo. Prav tako moramo pridobiti podatke iz različnih virov, torej od mladostnika, staršev, drugih strokovnjakov itd. (prav tam).

Pri sodelovanju z družino prihaja do različnih težav, kot so nezainteresiranost staršev za mladostnika, nerazrešeni konflikti med družinskimi člani, prezaposlenost staršev in nasprotovanje, da se otroka usmeri v program (Vzgojni program, 2004).

Vzgojni zavod ohranja stike z mladostnikovo družino z vabili na prireditve in timske obravnave ter z obiski doma (prav tam). Tesno sodelovanje med starši, mladostnikom in strokovnimi delavci je ključnega pomena v vseh fazah oblikovanja pomoči in interveniranja. Bistvo sodobnih intervencij pa je, da zajamejo celoten kontekst mladostnikovega življenja ter upoštevajo pomembno mesto družine v njem (Hill, 1998, v Žižak in Koller – Trbović, 2007).

25

III EMPIRIČNI DEL

1 OPREDELITEV PROBLEMA

Družina pomembno vpliva na oblikovanje človekove osebnosti in lahko pripomore k razvoju ČVM. Avtorica Kraševec - Ravnik (1999) pravi, da je družina tista, ki nudi varovanje duševnega zdravja, razvoj pozitivne samopodobe in samospoštovanja, gradnjo pomembnih odnosov ter vrednostnega sistema, čustveno povezanost, učenje komunikacije, socializacijo, vpliva na odnos do drugih in sveta nasploh ter na obvladovanje stresa. Zalokar Divjak (2001) opiše funkcionalno družino kot tisto, v kateri se vsi člani zavedajo svojih nalog.

Rener (2000) navaja raziskave, ki so se usmerile v ugotavljanje povezav med deviantnostjo in dejavniki družinskih procesov (nadzorovanje, kaznovanje, izražanje čustev) na eni strani ter družinske strukture (razveze, enostarševska družina, brezposelnost) na drugi. Ena izmed pomembnih ugotovitev mnogih raziskav je, da imajo družinski procesi bistveno večji vpliv kakor dejavniki družinske strukture (Murray, 1990; Segalman in Marsland, 1989, v Rener, 2000). V nalogi se bom osredotočila na raziskovanje emocionalnih in psihosocialnih značilnosti družine, za katere strokovna delavca iz Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec menita, da se pri populaciji mladostnikov iz omenjenega zavoda najpogosteje pojavljajo kot vzrok za nastanek ČVM.

Do težav, ki vplivajo na otrokov razvoj, prihaja tako v funkcionalnih kot tudi disfunkcionalnih družinah. Težave pa se razlikujejo v intenzivnosti ter strategijah reševanja le-teh v funkcionalni oziroma disfunkcionalni družini (Martin in Martin, 2002, v Žižak, Koller – Trbović, 2007).

Zdrava funkcionalna družina nudi impulzivnemu in močno ekspanzivnemu otroku usmeritve v neškodljive aktivnosti ter ga spodbuja k dejavnostim, ki omogočajo samopotrditve na socialno sprejemljiv način (Tomori, 1994). Rizični dejavniki, ki lahko negativno vplivajo na otrokov razvoj in osebnost, so številni in med seboj močno prepleteni. Nanje je potrebno pogledati z različnih perspektiv – tako z vidika odnosov in komunikacije med družinskimi člani, vzgojnega stila, skrbi za otroke, kot tudi socioekonomskega statusa in sestave družine (Krajnčan, 2006).

Milivojević Kranjčič in Pšunder (2008) sta v Sloveniji izvedli raziskavo in ugotovili, da mladostniki, ki so intimnejši v odnosu s starši, kažejo manj izstopajočega vedenja. Omenjeni avtorici nadalje zapišeta, da imajo mladostniki, ki v družini ne občutijo pripadnosti in topline, večjo tendenco za izražanje problematičnega vedenja. Za zdrav razvoj otroka so tako ključnega

26 pomena zlasti emocionalni odnosi v družini (Vodopivec – Glonar, 1987). V nadaljevanju me bo zanimalo, kakšni odnosi v družini vplivajo na nastanek ČVM ter katere strategije uporabljajo v vzgojnem zavodu za ublažitev posledic tovrstnih družinskih odnosov, ki so razvidne iz ČVM pri mladostnikih.

2 CILJI RAZISKAVE

 Ugotoviti, kateri so odločilni rizični dejavniki v družini, ki po mnenju strokovnih delavcev vplivajo na razvoj ČVM pri otroku in mladostniku.

 Ugotoviti, kateri vzgojni stili po mnenju strokovnih delavcev prispevajo k razvoju ČVM.

 Raziskati, kakšne posledice imajo po mnenju strokovnih delavcev neustrezni vzgojni prijemi na otrokov razvoj.

 Raziskati, kako ti otroci kot mladostniki po mnenju strokovnih delavcev nadomeščajo nezadovoljene potrebe zaradi nefunkcionalnih družinskih odnosov.

 Izvedeti, kako v vzgojnem zavodu pomagajo mladostniku, ki je živel v disfunkcionalni družini, ter na kakšen način se ukvarjajo s celotno družino.

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Katere emocionalne in psihosocialne značilnosti družine po mnenju strokovnih delavcev v največji meri vplivajo na razvoj ČVM pri otroku in/oziroma mladostniku?

Kakšne so posledice čustvene prikrajšanosti in pomanjkanja starševske ljubezni ter varnosti za mladostnika po mnenju strokovnih delavcev?

Kateri so najpogostejši disocialni vzorci staršev, ki jih po mnenju strokovnih delavcev mladostniki s ČVM od njih prevzemajo?

Na kakšen način v disfunkcionalnih družinah po mnenju strokovnih delavcev rešujejo vsakodnevne stiske, težave, probleme?

Kateri vzgojni stili se po mnenju strokovnih delavcev najpogosteje pojavljajo v disfunkcionalnih družinah in kako vplivajo na razvoj ČVM pri mladostniku?

Katere strategije uporabljajo mladostniki kot kompenzacijo za nezadovoljene potrebe po ljubezni, varnosti in pripadnosti po mnenju strokovnih delavcev?

Na kakšen način zaposleni v vzgojnem zavodu pomagajo mladostniku, ki je bil v družini prikrajšan in so posledice tega razvidne iz njegovih ČVM?

27 Ali se v vzgojnem zavodu ukvarjajo s celotno družino in če se, katere metode dela ter pristope uporabljajo pri delu z disfunkcionalno družino?

4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

Za namen raziskovanja sem uporabila kvalitativni pristop.

4.1 Vzorec in postopek izbire

Moj vzorec je bil glede na razdelitev Vogrinca (2008) namenski in je zajemal 2 strokovna delavca iz Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec. Zanju sem se odločila, ker sem želela sogovornika, ki sta v stiku z mladostniki s ČVM. Prav tako sem želela čim celoviteje spoznati mnenje strokovnih delavcev iz vzgojnega zavoda v Logatcu o disfunkcionalni družini kot enem izmed vzrokov za razvoj ČVM.

4.2 Raziskovalni instrument ter postopek zbiranja podatkov

Podatke sem pridobila s polstrukturiranim intervjujem z vprašanji odprtega tipa (Priloga 1), ki sem jih že vnaprej pripravila glede na cilje in raziskovalna vprašanja (Vogrinc, 2008). Med intervjujema sem vrstni red vprašanj prilagajala glede na tematsko področje, kamor je sogovornik usmeril pogovor.

Opravila sem dva intervjuja, ki sem ju z dovoljenjem posnela z diktafonom. Oba intervjuja sem izvedla 4. 5. 2016 v Zavodu za vzgojo in izobraževanje Logatec. Intervju z ravnateljem je trajal približno 40 minut, s strokovno delavko pa skoraj eno uro.

4.3 Postopek obdelave podatkov

Kot že omenjeno, sem pred intervjujem sogovornika prosila za dovoljenje, da ju posnamem z diktafonom, saj sem pogovora kasneje prepisala. Na željo sogovornikov sem intervjuja nekoliko slogovno in slovnično oblikovala. Oba sta mi nato sporočila dodatne želene spremembe v slogu. Kot način obdelave podatkov sem uporabila kvalitativno vsebinsko analizo s pomočjo kodiranja. Najprej sem naredila kode 1. reda, ki so v celotnem intervjuju predstavljene podčrtano. Kode 1. reda sem strnila v kode 2. reda, le-te pa nato združila v kategorije. Dobljene kategorije sem umestila h ključnim temam svojega raziskovanja. Zatem sem v rezultatih in interpretaciji v podpoglavjih odgovorila na raziskovalna vprašanja, tako da sem analizirana intervjuja povezovala s teoretičnimi izhodišči, kakor predlaga Vogrinc (2008).