UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Sanja Premović
UPORABA INTEGRIRANEGA JOGA PROGRAMA PRI ODRASLEM, KI JECLJA
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Sanja Premović
UPORABA INTEGRIRANEGA JOGA PROGRAMA PRI ODRASLEM, KI JECLJA
The Use of an Integrated Yoga Program in an Adult Who Stutters
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Damjana Kogovšek Somentorica: asist. dr. Jerneja Novšak Brce
Ljubljana, 2021
Biti srečen pomeni ceniti in občutiti hvaležnost
za ta dan, za ta trenutek, za vse, kar ljubiš,
in za ljudi, ki so ob tebi tukaj in zdaj.
— Timea Varga
Zahvala
Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Damjani Kogovšek, in somentorici, asist. dr. Jerneji Novšak Brce, za pomoč in vodstvo pri pisanju magistrskega dela.
Hvala tudi logopedinji Ilki Dougan in sestri Saški Premović za pomoč pri empiričnem delu magistrskega dela ter sodelujočemu za sodelovanje v raziskavi.
Hvala družini za vso ljubezen in skrb, ki mi jo dajete. Hvala, da me podpirate, mi zaupate in mi vedno stojite ob strani.
Posebej se zahvaljujem sestri Saški – hvala, da si vedno tu zame, da si moja uteha, podpora, prijateljica in največji navdih.
Hvala Tetkam logopedkam za nešteto prelepih spominov iz študentskih dni. Verjamem in veselim se, da bomo ustvarile še veliko novih. Hvala mojima Zmagalicama. V vaju sem našla sprejetost, razumevanje in najlepšo prijateljsko ljubezen.
Za vse vas sem neizmerno hvaležna.
IZVLEČEK
Jecljanje je govorna motnja, za katero so značilne ne samo ponovitve delov besed, enozložnih besed in neritmična fonacija, v katero spadajo podaljševanje glasov, blokade in prekinjene besede, ampak tudi čustva osebe, ki so z omenjenimi netekočnostmi povezana v obeh smereh – čustva lahko spodbujajo jecljanje, jecljanje pa lahko sproži pojav določenih čustev. Raziskave dokazujejo vpliv, ki ga ima jecljanje in z njim povezano čustvovanje, na proženje stresnega odziva pri ljudeh, ki jecljajo. Ta lahko ob ponavljajočem se proženju v socialnih situacijah, ki zahtevajo govor, predstavlja grožnjo za razvoj anksiozne motnje, ki je v populaciji odraslih, ki jecljajo, močno zastopana. Ena najpogosteje uporabljenih dopolnilnih oziroma alternativnih metod zdravljenja, ki jo zdravniki pacientom priporočajo za spoprijemanje s stresom in anksioznostjo, je joga.
V teoretičnih izhodiščih opredelimo jecljanje in se pri opisu značilnosti jecljanja osredotočimo na čustveno, kognitivno in socialno dimenzijo napredovanega jecljanja pri odraslih, ki jecljajo.
Nato opišemo povezavo med jecljanjem, stresom in anksioznostjo ter stresni odziv in pojav (socialne) anksioznosti pri ljudeh, ki jecljajo. V nadaljevanju s pomočjo pregleda sprostitvenih tehnik v terapiji jecljanja, avtorjev Yaruss in Gilman (2000), predstavimo metode sproščanja fizičnih in čustvenih napetosti pri terapiji ljudi, ki jecljajo, in se osredotočimo na jogo kot metodo zmanjševanja stresa in anksioznosti. S pomočjo pregleda v literaturi dostopnih študij o uporabnosti joge (asana, pranayama, čuječnostna meditacija) pri terapiji oseb, ki jecljajo, predstavimo potencialne mehanizme delovanja in dobrobiti joge.
V empiričnem delu s singularno študijo primera odrasle osebe, ki jeclja, raziščemo vpliv integriranega 6-tedenskega joga programa na jakost jecljanja, subjektivno zaznavanje vpliva jecljanja na življenje, anksioznost, socialno anksioznost, subjektivno zaznavanje stresa in čuječnost. Ugotavljamo, da je po 6-tedenskem joga programu pri odraslem, ki jeclja, prišlo do napredka na vseh področjih merjenja, razen na področju čuječnosti. Največji napredek se je pokazal pri anksioznosti in socialni anksioznosti, čemur pripisujemo tudi zmanjšanje jakosti jecljanja. Rezultati so pokazali manjše subjektivno zaznavanje stresa in manjše zaznavanje vpliva jecljanja na življenje sodelujočega, ki je po zaključenem joga programu izkazal tudi pozitivnejši odnos do jecljanja in sebe kot osebe, ki jeclja. Zaključujemo, da je lahko joga dragocen doprinos v logopedski terapiji oseb, ki jecljajo, ne zgolj zaradi sprostitve, ampak tudi zaradi celostnega vpliva na človeka in dobrobiti, ki jih prinaša na več področjih življenja.
KLJUČNE BESEDE: jecljanje, stres, anksioznost, sproščanje, joga, meditacija
ABSTRACT
Stuttering is a speech disorder characterized by repetition of parts of words, repetition of monosyllabic words, arrhythmic phonation – prolongations, blocks and broken words –, and also the emotions of a person who stutters. The connection between the dysfluencies and emotions is bidirectional – certain emotions can promote stuttering, and stuttering can trigger the emergence of certain emotions. Research demonstrates the impact that stuttering and emotions related to it have on triggering a stress response in people who stutter. If the stress response is triggered continuously in social situations that require verbal communication, it can significantly endanger a person’s health and also pose a threat to the development of an anxiety disorder, strongly represented in adults who stutter. Yoga is one of the most commonly used complementary or alternative methods of treatment that doctors recommend to patients in order to cope with stress and anxiety.
In the theoretical part of the thesis we define stuttering and focus on the emotional, cognitive and social dimentions of advanced stuttering in adults who stutter. We describe the link between stuttering, stress and anxiety, as well as explain the stress response and occurence of (social) anxiety in people who stutter. Next, using a reviewof relaxation techniques in stuttering therapy by Yaruss and Gilman (2000), we present methods for relieving physical and emotional tension in treatment of people who stutter and focus on yoga as a method of reducing stress and anxiety.
By reviewing studies available in the literature on the usefulness of yoga (asana, pranayama, mindfulness meditation) in therapy for people who stutter, we present the potential mechanisms of action and benefits of yoga for this population.
In the empirical part of the thesis, using a singular case study, we explore the impact of a 6- week integrated yoga program on: stuttering severity, subjective perception of the impact of stuttering on a person's life, subjective perception of stress, anxiety, social anxiety, and midfulness in an adult who stutters. According to the results, we find that after a 6-week yoga program, there is progress in all quantitative measures except mindfulness. The greatest progress has been shown in anxiety and social anxiety, to which we also attribute the decline of stuttering severity. The results showed less subjective perception of stress and less perception of the impact of stuttering on the participant's life. In addition, after completing the yoga program, the participant showed a more positive attitude towards stuttering and himself as a person who stutters. We conclude that yoga can be a valuable contribution in stuttering therapy
– not only for relaxation purposes but also its holistic effect and the benefits it brings to several areas of life.
KEYWORDS: stuttering, stress, anxiety, relaxation, yoga, meditation
KAZALO
1. UVOD ... 1
1.1. NETEKOČNOSTI V GOVORU ... 1
1.2. DEFINIRANJE JECLJANJA ... 2
1.3. ZNAČILNOSTI JECLJANJA ... 3
1.3.1. Temeljna vedenja ... 4
1.3.2. Sekundarna vedenja ... 4
1.3.3. Čustva in stališča ... 5
1.3.4. Jecljanje kot interaktivni sistem dejavnikov ... 6
1.4. INCIDENCA, PREVALENCA IN ZAČETEK JECLJANJA ... 8
1.5. ETIOLOGIJA JECLJANJA ... 9
1.6. NAPREDOVANO JECLJANJE – ČUSTVENE ZNAČILNOSTI, KOGNITIVNI PROCESI IN SOCIALNA DINAMIKA ... 13
1.7. JECLJANJE, STRES IN ANKSIOZNOST ... 17
1.7.1. Jecljanje in stresni odziv ... 19
1.7.2. Jecljanje in anksioznost ... 22
1.7.2.1. Jecljanje in socialna anksioznost ... 24
1.7.2.2. Anksioznost kot posrednik recidiva jecljanja ... 27
1.8. SPROSTITVENE TEHNIKE V TERAPIJI JECLJANJA – TELO IN UM ... 28
1.8.1. Trebušno dihanje ... 30
1.8.2. Psihoanaliza ... 32
1.8.3. Progresivna relaksacija ... 33
1.8.4. Sistematična desenzitizacija ... 34
1.8.5. Medikamentozna terapija – anksiolitiki ... 35
1.8.6. Kognitivno-vedenjske terapije ... 37
1.8.6.1. Kognitivno-vedenjske terapije, ki temeljijo na čuječnosti ... 38
1.9. JOGA ... 40
1.9.1. Zgodovina joge ... 40
1.9.2. 8 stadijev (okončin) Raja joge ... 41
1.9.3. Jogasana – disciplina telesa in uma ... 42
1.9.4. Pranayama – jogijsko dihanje ... 42
1.9.5. Meditacija ... 43
1.9.5.1. Čuječnostna meditacija ... 44
1.10. VPLIV JOGE NA STRES IN ANKSIOZNOST ... 47
1.10.1. Joga in stresni odziv ... 49
1.11. JOGA KOT DOPOLNILNA OZ. ALTERNATIVNA METODA ZDRAVLJENJA ... 54
1.12. UPORABA JOGASANE, PRANAYAME IN ČUJEČNOSTNE MEDITACIJE V TERAPIJI ODRASLIH OSEB, KI JECLJAJO ... 58
2. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 69
2.1. CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 71
3. METODOLOGIJA ... 73
3.1. METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 73
3.2. UDELEŽENEC V RAZISKAVI ... 73
3.3. OPIS INSTRUMENTARIJA ... 73
3.3.1. Test jakosti jecljanja SSI-4 ... 74
3.3.2. Protokol za ocenjevanje vpliva jecljanja na posameznikovo kakovost življenja OASES ... 74
3.3.3. Burnsov vprašalnik anksioznosti BAI ... 74
3.3.4. Skrajšana verzija omejujočih misli in prepričanj o jecljanju UTBAS-6 ... 75
3.3.5. Lestvica zaznanega stresa PSS ... 75
3.3.6. Kognitivno-afektivna lestvica čuječnosti CAMS-R ... 75
3.4. POSTOPEK ZBIRANJA, ANALIZE IN VREDNOTENJA PODATKOV ... 76
4. REZULTATI ... 77
4.1. Test jakosti jecljanja SSI-4 ... 77
4.2. Protokol o ocenjevanju vpliva jecljanja na posameznikovo kakovost življenja OASES ... 79
4.3. Burnsov vprašalnik anksioznosti BAI ... 82
4.4. Skrajšana verzija omejujočih misli in prepričanj o jecljanju UTBAS-6 ... 83
4.5. Lestvica zaznanega stresa PSS ... 84
4.6. Kognitivno-afektivna lestvica čuječnosti CAMS-R ... 85
5. INTERPRETACIJA REZULTATOV ... 87
6. ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA... 97
7. SKLEP ... 99
8. VIRI IN LITERATURA ... 103
9. PRILOGE ... 123
Priloga 1: Seznam uporabljenih asan ... 123
Priloga 2: Seznam uporabljenih vaj pranayame ... 123
Priloga 3: Transkripcija vodene čuječnostne meditacije ... 123
1
1. UVOD
Govor je kompleksna aktivnost, ki vključuje pomembna možganska področja ter več ključnih fizioloških podsistemov – respiratornega, fonatornega in artikulacijskega (Yaruss in Reardon, 2002).
Proces govora se začne v možganih. Vsebuje več zaporednih, medsebojno povezanih stadijev, kot so: izbira sporočila, ki ga želimo posredovati; načrtovanje specifičnih aspektov jezika, s katerimi sporočilo posredujemo – izbira glasov, zlogov, besed in njihovega zaporedja; priprava ritma, tempa in tona izjave ter končen prenos koordiniranih nevroloških ukazov od možganov do perifernih motoričnih in senzoričnih mehanizmov, ki proizvedejo želene govorne signale (Yairi in Seery, 2011; Yaruss in Reardon, 2002). Znotraj vsakega izmed teh stadijev in prej omenjenih fizioloških podsistemov lahko pride do več težav in motenj. Če te nepravilnosti odstopajo od povprečja, govorimo o govornih motnjah (ASHA, 1993). Med govorne motnje, natančneje med motnje fluentnosti, uvrščamo tudi jecljanje, katerega najprepoznavnejša značilnost so – kot nakazuje tudi ime – motnje v tekočnosti govora, ki jih spremljajo tudi manj vidne značilnosti (npr. anksioznost), ki za osebo, ki jeclja, pogosto predstavljajo večji problem kot jecljanje samo (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008). V logopedski terapiji oseb, ki jecljajo, je zato potrebno pozornost nameniti tudi čustvenim, kognitivnim in socialnim značilnostim jecljanja in k osebi, ki jeclja, pristopiti celostno, tudi zato, ker omenjene značilnosti negativno vplivajo na (dolgotrajno) uspešnost govorne terapije jecljanja.
1.1. NETEKOČNOSTI V GOVORU
Ko govorimo o tekočem govoru, mislimo na tok govora, ki ne zahteva napora. Govor osebe lahko torej označimo za tekočega, ko ocenimo, da zanj ni potrebnega veliko truda (Guitar, 2014). Vendarle pa je ta razdvojitev med govorom, za katerega je potreben trud, in govorom, ki je proizveden brez truda, preveč splošna, zato imajo tako strokovnjaki kot poslušalci pogosto težave z določanjem, kaj točno lahko dojemamo kot jecljanje, in kaj ne (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008; Yairi in Seery, 2011).
Pomembno je poudariti, da jecljanje in netekočnosti v govoru nista sinonima, saj se slednje pojavljajo ne samo v govoru ljudi, ki jecljajo, ampak tudi v govoru praktično vseh govorcev, predvsem mlajših otrok (Yairi in Seery, 2011). V literaturi je termin »netekočnosti« uporabljen
2
za motnje v govoru, ki so lahko tipične ali netipične. To pomeni, da se lahko nanaša na pavze, ponovitve in ostala obotavljanja, ki se (sicer redko in v določenih okoliščinah) pojavljajo v govoru vseh ljudi, lahko pa se nanaša na trenutke jecljanja (Guitar, 2014). Guitar (2014) zato v izogib zmedi z izrazi priporoča termin »normalna netekočnost« za opisovanje netekočnosti, ki se pojavljajo v govoru vseh ljudi in očitno niso jecljanje.
Yairi in Seery (2011) kot vrste normalne netekočnosti navajata: A) ponovitve fraz, kjer gre za ponovitev segmenta, daljšega od ene besede (»Hotela sem–hotela sem iti …«); B) revizije, ki predstavljajo preoblikovanje izrečene izjave, pri čemer ostane vsebina enaka (»Všeč mi je–
želim to žogo…«) in C) interjekcije (»Em, hm …«).
Netekočnosti, ki se pogosteje pojavljajo v jecljanju, so: A) ponovitve delov besed – glasov in zlogov (»Am-am-ampak«); B) ponovitve enozložnih besed (»in-in-in«) in C) neritmična fonacija, kamor spadajo podaljševanje glasov (»ppp–ostaja«), blokade (»po––staja«) in prekinjene besede (»posta–«) (Yairi in Seery, 2011).
1.2. DEFINIRANJE JECLJANJA
Definicije jecljanja so se skozi zgodovino iz več razlogov precej razlikovale. Nekatere zaradi različnih področij znanja, interesov in potreb tistih, ki so jecljanje definirali, na druge so vplivale mnoge značilnosti in dimenzije jecljanja, običajna starost pojava, vzorci razvoja, predlagana etiologija itd., nobena izmed njih pa ni dosegla statusa večinskega strinjanja glede tega, kaj lahko razumemo kot jecljanje (Yairi in Seery, 2011). Bloodstein in Bernstein Ratner (2008, str. 9) zato predlagata definicijo, ki temelji na soglasju strokovnjakov: »Jecljanje je tisto, kar zanesljiv opazovalec, ki se razmeroma dobro strinja z drugimi, zaznava kot jecljanje.«
Guitar (2014) jecljanje definira kot nenavadno visoko frekvenco in/ali trajanje prekinitev v toku govora. Te prekinitve se običajno pojavljajo kot: a) ponovitve glasov, zlogov ali enozložnih besed; b) podaljševanje glasov ali c) blokade zračnega toka v govoru.
Wingate (1964) je podal tridelno definicijo jecljanja, ki je v stroki sprejeta kot standardna definicija:
a) Jecljanje pomeni motnjo v tekočnosti besednega izražanja, za katero so značilne nehotene, slišne ali neslišne ponovitve ali podaljševanje glasov v izjavah kratkih
3
govornih elementov, predvsem glasov, zlogov in enozložnih besed. Te motnje se običajno pojavljajo pogosto, so izrazite in težko obvladljive.
b) Včasih motnje spremlja dodatna aktivnost, ki vključuje govorni aparat in z njim povezane ali nepovezane telesne strukture ali stereotipne govorne izjave, kar kaže na to, da je za govor potreben napor.
c) Jecljanje pogosto spremljajo čustvena stanja, ki se gibljejo od splošnega stanja razburjenja ali napetosti do bolj specifičnih čustev, kot so sram, strah, anksioznost itd.
V Diagnostičem in statističnem priročniku mentalnih motenj DSM-V je jecljanje oziroma
»motnja tekočnosti govora z začetkom v otroštvu« opredeljeno kot nevrorazvojna motnja, ki se pojavi v zgodnjem otroštvu zaradi atipičnega razvoja centralno živčnega sistema (American Psychiatric Association, 2013). DSM-V navaja naslednja diagnostična kriterija jecljanja:
A) Motnje v normalni tekočnosti in časovnem usklajevanju govora, ki niso primerne za posameznikovo starost in jezikovne veščine, vztrajajo dalj časa in so karakterizirane s pogostim javljanjem enega ali več naslednjih pojavov: ponovitve glasov ali zlogov, podaljševanje konsonantov in/ali vokalov, prekinjene besede (npr. pavze znotraj besede), slišne ali neslišne blokade (pavze v govoru), okolišenja (zamenjave besed v namen izogibanja težavnim besedam), fizična napetost med govorom in ponovitve enozložnih besed.
B) Motnja povzroča anksioznost glede govora ali omejitve v komunikaciji, pri socialni vključenosti ali akademskem/poklicnem udejstvovanju, posamezno ali v kombinaciji.
1.3. ZNAČILNOSTI JECLJANJA
Ko govorimo o značilnostih jecljanja, najprej pomislimo na tisti skupini značilnosti, ki ju je najlažje opaziti – netekočnosti v govoru in spremljajoči telesni pojavi, kot so obrazne grimase, tiki, napetost v mišicah, predvsem vratu in glave itd. Prvo skupino je Van Riper (1982; v Guitar, 2014) poimenoval temeljna vedenja, drugo pa sekundarna vedenja. Poleg temeljnih in sekundarnih vedenj so pomemben aspekt jecljanja tudi čustva in stališča, ki so z omenjenimi vedenji tesno povezana.
4
1.3.1. Temeljna vedenja
Van Riper (1982; v Guitar, 2014) je razlikoval 3 vrste osnovnih govornih vedenj jecljanja oz.
temeljnih vedenj: ponovitve, podaljševanja in blokade. Ta vedenja so nehotena, saj oseba, ki jeclja, nanje nima vpliva.
o Ponovitve
Ponovitve so temeljno vedenje, ki ga najpogosteje opazimo med otroki, ki so šele začeli jecljati, in predstavljajo glas, zlog ali enozložno besedo, ki je večkrat ponovljena. Med ponovitvami se zdi, da je oseba obtičala na glasu, zlogu ali besedi in jo ponavlja, dokler ni zmožna proizvesti naslednjega glasu.
o Podaljševanja
Podaljševanja glasov se prav tako pojavljajo v govoru otrok, ki so začeli jecljati, vendar se običajno začnejo javljati nekoliko pozneje kot ponovitve. Pri podaljševanjih gre za neprekinjen glas ali zračni tok, pri čemer je gibanje artikulatorjev ustavljeno. Tako podaljševanja kot ponovitve so običajno del temeljnih vedenj tudi pri napredovanem jecljanju mladostnikov in odraslih.
o Blokade
Blokade so temeljno vedenje, ki se običajno razvije najpozneje. Pojavijo se zaradi neprimerne ustavitve zračnega toka ali glasu, pogosto pa tudi gibanja artikulatorjev. Vključujejo lahko katerokoli raven mehanizma govorne produkcije – respiratorno, grleno ali artikulacijsko. Z vztrajanjem jecljanja blokade pogosto postanejo daljše in bolj napete (Guitar, 2014). Osebe, ki jecljajo, izkušnjo blokade pogosto opisujejo kot »nehoteno in močno tesnjenje ustnic«,
»pritrditev jezika na nebo v ustih« in »tesno zapiranje grla« (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008).
1.3.2. Sekundarna vedenja
Oseba, ki jeclja, pridobi sekundarna vedenja kot naučene reakcije na temeljna vedenja jecljanja (Guitar, 2014), ta pa predstavljajo relativno avtomatičen in nezaveden odziv na izziv produkcije tekočega govora. Pri osebah, ki jecljajo, lahko pogosto opazimo vidno napetost v mišicah obraza ali nenaden trzljaj glave med govorom. Motorična sekundarna vedenja jecljanja običajno vključujejo dele govornega mehanizma in povezanih struktur, med katerimi so najpogostejša vedenja mežikanje, gubanje čela in nenaden izdih. Pogosti so tudi mrščenje obraza, nenavadni
5
premiki ust ter premiki oči, glave, jezika in dihalnih mišic (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008). Sekundarna vedenja niso le motorična, ampak tudi kognitivna, npr. uporaba sopomenke namesto besede, pri kateri oseba pričakuje jecljanje (Yairi in Seery, 2011).
Guitar (2014) sekundarna vedenja deli na vedenja bega, ki se pojavijo po začetku trenutka jecljanja, ko želi oseba jecljanje ustaviti in dokončati besedo, in vedenja izogibanja, ki nastopijo pred začetkom trenutka jecljanja, ko se želi oseba jecljanju izogniti. Pogosti primeri vedenja bega so mežikanje, premiki glave in interjekcije dodatnih glasov, npr. »ah«, ki jim običajno sledi prenehanje jecljanja, s čimer se ta vedenja okrepijo, vedenja izogibanja pa so naučena, saj se pojavijo, ko govorec zaradi preteklih negativnih izkušenj pričakuje jecljanje. Da bi se mu izognil, poskuša npr. zamenjati besedo, pri kateri pričakuje jecljanje, ali okolišiti. Vedenja izogibanja se pogosto, še posebej na začetku, izkažejo za uspešno rešitev pred jecljanjem, kar za osebo, ki jeclja, pomeni veliko čustveno olajšanje pred naraščajočim strahom pred jecljanjem. Ta vedenja zelo hitro postanejo trdne navade, ki jih je težko odpraviti (Guitar, 2014).
Ker so nekatera sekundarna vedenja pogosto prisotna že zgodaj v razvoju jecljanja, in sicer tudi med otroki, pri katerih jecljanje kasneje izzveni, Yairi in Seery (2011) menita, da bi jih lahko dojemali kot sestavni del jecljanja in ne nujno »sekundarni«.
Značilnosti jecljanja, ki jih je težje opaziti, je z analogijo ledene gore ponazoril Sheehan (1970;
v Ward, 2006). Vidni del jecljanja, ki zajema temeljna in sekundarna vedenja, predstavlja le vrh gore, večina pa je pod vodo, očem nevidna. Pod gladino morja se skriva veliko večji del, ki zajema čustvene, kognitivne in socialne značilnosti, ki jih poslušalci manj pogosto opazijo (Ward, 2006), za osebo, ki jeclja, pa so lahko bolj omejujoče kot sam nefluentni govor (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008; Yairi in Seery, 2011).
1.3.3. Čustva in stališča
Bloodstein in Bernstein Ratner (2008) pišeta, da je posameznikovo čustveno doživljanje jecljanja zelo pomemben del spremljajoče simptomatologije. Čustva osebe so lahko prav tako pomemben del jecljanja kot govorna vedenja in so povezana v obeh smereh – čustva lahko spodbujajo jecljanje, jecljanje pa lahko sproži pojav določenih čustev (Guitar, 2014). Na začetku lahko otrokova pozitivna čustva vznemirjenja in negativni občutki strahu povzročijo jecljanje, ki ga otrok skoraj ne opazi, kasneje, ko se jecljanje pojavlja pogosteje, pa se lahko pojavijo frustracije in sram, ker se v nasprotju z drugimi v njegovi okolici ne zmore izražati tako hitro in tekoče. Ti negativni občutki povečajo trud in napetost, ki omejujeta tekoč govor (Guitar, 2014). Preden se jecljanje pojavi, se oseba pogosto zaveda bližajočih se težav, kar lahko
6
občuti kot nelagodje ali pa kot močno paniko. Pričakovanje jecljanja je običajno eden najbolj neprijetnih aspektov jecljanja in najbolj omejuje komunikacijo (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008).
Prepričanja, ki ves čas dobivajo potrditve (od osebe same ali drugih ljudi), se razvijejo v stališča, ki jih je težko spreminjati. Mladostniki in odrasli, ki jecljajo, imajo več negativnih izkušenj s svojim govorom, zato so tudi njihova stališča glede jecljanja številčnejša in bolj negativna v primerjavi z otroki, ki jecljajo in imajo tovrstnih izkušenj manj (Guitar, 2014).
Osebe, ki jecljajo, so pogosto prepričane, da je jecljanje sramotno, da je njihov govor neprijeten in ogrožajoč, in da so ljudje, ki jecljajo, nezmožni govoriti na drugačen način. Iz teh primarnih stališč se sčasoma razvije sistematična ideologija tako o govoru kot o jecljanju (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008). Bloodstein in Bernstein Ratner (2008) pišeta, da morajo biti stališča obravnavana skupaj z ostalo simptomatologijo, saj pogosto predstavljajo velik del jecljanja.
1.3.4. Jecljanje kot interaktivni sistem dejavnikov
Jecljanje je torej veliko kompleksnejše, kot se zdi na prvi pogled, saj vključuje več aspektov, ki se med seboj prepletajo in medsebojno vplivajo drug na drugega. Harrison (2011) piše, da bi osebe, ki jecljajo, če bi bilo jecljanje le težava mehanizma govora, jecljale ves čas, tudi ko so same, jecljanje pa dojemamo kot družbeno bolezen, saj se pojavlja v komunikaciji z drugimi ljudmi (Sardelić, 1988; v Novšak Brce, 2015). Poleg govora se jecljanje povezuje s celotno človeško osebnostjo in se odraža na fiziološkem, telesnem, čustvenem, psihološkem in socialnem področju človekovega življenja (Podbrežnik, 2012). Komponenta jecljanja, ki zajema govor in spremljajoče telesne pojave, je tako le ena izmed mnogih v interaktivnem sistemu jecljanja. Harrison (2011) opisuje heksagon jecljanja s 6 komponentami, ki so med seboj povezane in vplivajo druga na drugo. Te so:
- fiziologija, ki zajema fiziološke značilnosti, ki jih podedujemo in na katere nimamo vpliva, npr. geni in temperament;
- fizična vedenja jecljanja, npr. ponovitve, podaljševanja, blokade, krčenje mišic jezika, ustnic, glasilk, zadrževanje diha itd.;
- čustva, ki prispevajo k jecljanju ali so njegove posledica – anksioznost, strah, prizadetost, jeza, sram itd.;
- zaznave o svetu in sebi, npr. zaznavanje sveta kot ogrožajočega in sebe kot neustreznega, nekompetentnega;
7
- prepričanja, ki zajemajo stabilne zaznave in predstavljajo našo idejo o tem, »kako stvari so«; večina najbolj osnovnih prepričanj se stabilizira do pubertete, pri čemer je primer tipičnega prepričanja oseb, ki jecljajo, »moram biti popoln« ali »moram govoriti tekoče, da sem lahko dober govorec«;
- namere, ki so motivacija za delovanje, ta pa je pogosto razdvojena med zavednimi namerami (npr. govoriti) in nezavednimi namerami (npr. ne govoriti, da okolica ne bi opazila jecljanja).
Sprememba na enem področju bo povzročila spremembo tudi na vseh ostalih področjih heksagona. Pozitivna sprememba v prepričanjih glede jecljanja ali sebe kot osebe, ki jeclja, bo npr. pozitivno vplivala tudi na vedenje, zaznave, čustva, nezavedne programe in fiziološke odzive. Vzajemno vplivanje pomeni tudi, da bo izboljšanje na enem področju sicer pozitivno vplivalo na ostala, vseeno pa bodo ta še zmeraj vplivala na izboljšano področje. Omenjen model razloži, zakaj lahko osredotočanje samo na govor osebe, ki jeclja, in hkratno zanemarjanje 1) negativnih čustev, 2) negativnega dojemanja sebe, 3) omejujočih prepričanj in 4) nepripravljenosti tvegati sicer izboljša fluentnost v neogrožajočem in varnem terapevtskem okolju, v realni situaciji pa ostale nespremenjene dimenzije ne dopuščajo uporabe naučenih govornih tehnik (Harrison, 2011).
Podobno tudi Yairi in Seery (2011) pišeta o 6 glavnih dimenzijah jecljanja, pri katerih lahko ponovno govorimo o medsebojnem vplivanju:
- Odkrite govorne značilnosti: to so motnje normalnega toka govora, do katerih pride na respiratorni, fonacijski ali artikulacijski ravni, in jih akustično prepoznamo kot ponovitve glasov in/ali zlogov, podaljševanje glasov, prenehanje glasu itd.
- Spremljajoči fizični simptomi: to dimenzijo lahko opišemo kot napete telesne gibe, posebej glave in vratu, ampak tudi drugih delov telesa, ki se pogosto pojavijo skupaj z jecljanjem in jih imenujemo sekundarne karakteristike jecljanja.
- Fiziološka aktivnost: jecljanje je povezano s fiziološkimi spremembami, ki kažejo stresen odziv telesa – spremenjen tok krvi, spremembe v prevodnosti kože, širjenje/oženje zenic, spremembe v možganskih valovih itd. Veliko izmed teh sprememb ni mogoče opaziti zgolj z opazovanjem, ampak so bile pogosto dokumentirane z instrumenti in jih proučujejo še danes.
- Čustvene značilnosti: osebe, ki jecljajo, pogosto razvijejo močne čustvene odzive na govor, predvsem strah pred govorom v različnih situacijah. Ta negativna čustva se
8
pogosto tako ojačajo, da vodijo do izogibanja govoru, s čimer lahko čustvena dimenzija jecljanja zasenči nefluentnost govora.
- Kognitivni procesi: logopedi od laikov pogosto slišijo, da osebe, ki jecljajo, mislijo hitreje, kot uspejo govoriti, kar dejansko utegne držati. Kognitivni procesi izbiranja, načrtovanja, priprave in izvedbe govora (kaj, kako, kdaj reči itd.) lahko predstavljajo preveliko kognitivno obremenitev za osebo, ki jeclja, kar privede do jecljajočega govora. Kognitivna dimenzija jecljanja se nanaša tudi na raven zavedanja, ki ga ima oseba, ki jeclja, o svojem jecljanju, na njeno doživljanje v trenutkih jecljanja in zaznavo poslušalčevih reakcij na jecljanje. Dodaten aspekt kognitivne dimenzije je tudi posameznikov pogled na naravo jecljanja in besede, s katerimi ga opiše.
- Socialna dinamika: jecljanje ima lahko hude posledice za medosebno komunikacijo, saj strah pred jecljanjem povzroči več težav v socialnih interakcijah, npr. pri sodelovanju pri aktivnostih v razredu, prevzemanju pobude za pogovor, odgovarjanju na telefon, zmenkih, prilagajanju novemu okolju in izbiri kariere.
1.4. INCIDENCA, PREVALENCA IN ZAČETEK JECLJANJA
Najpogostejša oblika jecljanja se začne v otroštvu, brez očitne povezave s psihološko ali organsko travmo (Guitar, 2014). Običajno se pojavi med 2. in 5. letom starosti, v obdobju intenzivnega govorno-jezikovnega razvoja (Yairi in Ambrose, 2005). To je razlog, da to obliko jecljanja imenujemo razvojno jecljanje (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008; Guitar, 2014;
Yairi in Ambrose, 2005). V tem obdobju pride do neskladja med hitrim razvojem govora in še nezrelim delovanjem možganskih struktur. Zatikanje v govoru, ponavljanje glasov, zlogov in besed, oklevanje v govoru, podaljševanje glasov itd. odražajo stanje celotnega miselno- fiziološkega področja in so povsem normalni ter v večini primerov izzvenijo sami od sebe (Podbrežnik, 2012). Razmerje med dečki in deklicami ob pojavu razvojnega jecljanja je približno 1.5:1 (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008; Yairi in Ambrose 2005, 2013), kasneje, v šolskem in odraslem obdobju, pa to naraste na 4:1. Omenjen podatek in dejstvo, da je incidenca1 jecljanja v populaciji med 4- in 5-odstotna (Guitar, 2014), prevalenca2 pa v
1 Termin, ki označuje razširjenost določene motnje v populaciji.
2 Termin, ki označuje, koliko ljudi se je z določeno motnjo srečalo v nekem obdobju svojega življenja.
9
populaciji mladostnikov in odraslih približno 1-odstotna (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008;
Guitar, 2014), kažeta na veliko večjo stopnjo izzvenevanja jecljanja pri deklicah kot pri dečkih.
Ocenjuje se, da jeclja od 5 do 8 % predšolskih otrok (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008;
Yairi in Ambrose, 2013), pri čemer pri približno 80 % jecljanje spontano izzveni bodisi z bodisi brez logopedske terapije (Podbrežnik, 2012; Yairi in Ambrose, 2005).
Podbrežnik (2012) piše, da v Sloveniji jeclja okrog 20.000 ljudi.
1.5. ETIOLOGIJA JECLJANJA
Kompleksnost jecljanja je mnoge raziskovalce pripeljala do mnenja, da jecljanje nima le enega, ampak več vzrokov. Skozi zgodovino so bila mnenja glede vzroka jecljanja številna – od neprimernih reakcij staršev na otrokov govor do nevrotične negotovosti zaradi neurejenih družinskih odnosov –, zaradi česar so strokovnjaki razvili več teorij, ki razlagajo etiologijo jecljanja. Ker zaenkrat za nobeno od predlaganih teorij ne obstajajo zanesljivi dokazi, da so v celoti ali vsaj delno pravilne, govorimo o medsebojnem vplivanju različnih dejavnikov, ki povzročijo jecljanje (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008). Smith (1990) piše, da je v etiologiji jecljanja bolj smotrno govoriti o več dejavnikih tveganja kot o več različnih etioloških teorijah.
Tudi Van Riper (1982; v Smith, 1990) je dvomil v možnost, da bomo kdaj našli preprosto in elegantno enofaktorsko razlago jecljanja, in predpostavil, da je bolje govoriti o formuli, ki bi prikazala verjetnost, da se bo pri posamezniku pojavilo jecljanje. Govoril je o različnih dejavnikih tveganja in predpostavil, da lahko na pojav jecljanja pri različnih posameznikih v različnih merah vplivajo različni dejavniki.
Čeprav jecljanje danes uvrščamo med nevrorazvojne motnje (American Psychiatric Association, 2013) in predpostavljamo, da je njegov vzrok atipični razvoj področij, odgovornih za senzorno-motorične procese, vključene v produkcijo govora, so za pojav, vztrajanje in jakost jecljanja pomembni tudi nevralni sistemi, specializirani za druge funkcije, npr. jezikovno in čustveno procesiranje (Smith in Weber, 2017).
Yairi in Seery (2011) pišeta o multifaktorialnem okviru jecljanja, ki vsebuje fizične dejavnike (genetika, nevrofiziologija, senzomotorični procesi), jezikovne sposobnosti (fonologija, besedišče, sintaksa, semantika), psihološke dejavnike (spomin, čustva, pozornost) ter medosebno in socialno dinamiko (namere, samonadzor, socialni odnosi). Vsi ti dejavniki
10
vplivajo na ravnotežje v interakciji procesov oblikovanja in produkcije govora. Podobno tudi Guitar (2014) dejavnike, ki vplivajo na pojav jecljanja, razdeli na biološke, senzorne in senzorno-motorične, jezikovne ter čustvene.
Biološki dejavniki o Dednost
Dejstvo, da se jecljanje pojavlja v zaporednih generacijah iste družine, že leta spodbuja razmišljanje o dedni osnovi jecljanja. Praktiki se pogosto srečujejo s primeri, kjer je v ožji in širši družini osebe, ki jeclja, več sorodnikov, ki prav tako jecljajo (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008). Možnost za pojav jecljanja je trikrat večja, če ima otrok bližnjega sorodnika, ki jeclja (American Psychiatric Association, 2013; Andrews idr., 1983).
V študiji avtorjev Ambrose, Yairi in Cox (1993) je imelo 71 % vzorca otrok, ki jecljajo, v ožji ali razširjeni družini sorodnika, ki jeclja, od tega 43 % v ožji družini. Za največ sodelujočih je bil sorodnik, ki prav tako jeclja, oče ali brat, kar sovpada z večjo pojavnostjo jecljanja pri dečkih/moških kot pri deklicah/ženskah. Najbolj neposredne dokaze, povezane z genetskimi in epigenetskimi dejavniki jecljanja, so dale študije dvojčkov. Howie (1981) je ugotovil, da je stopnja ujemanja pri enojajčnih dvojčkih bistveno višja kot pri dvojajčnih – ujemanje za jecljanje se je pokazalo pri 10 od 16 parov enojajčnih dvojčkov (62.5 %) in samo pri 3 od 13 parov dvojajčnih dvojčkov (23.1 %). Čeprav študija podpira vpliv genetike na jecljanje, najdenih 6 parov enojajčnih dvojčkov, pri katerih se ujemanje za jecljanje ni pokazalo, kaže na to, da zgolj genetski faktorji niso dovolj za pojav jecljanja.
o Centralno živčevje
Možganska predela, ki sta bila največkrat proučevana v povezavi z jecljanjem, sta levo premotorično področje in primarno motorično področje, ki sta specializirani za motorično načrtovanje in izvedbo govora. Pri ljudeh, ki jecljajo, se kažejo odstopanja v komunikaciji oz.
povezanosti omenjenih področij ter odstopanja v perisilvičnih traktih, pomembnih za slušno- motorično integracijo (Chang, Horwitz, Ostuni, Reynolds in Ludlow, 2011). Obstajajo dokazi, da pri glasnem branju besed pri ljudeh, ki jecljajo, prihaja do atipičnega zaporedja aktivacije možganskih področij – namesto aktivacije, začenši s posteriornimi področji, zadolženimi za vizualno procesiranje, nato levim inferiornim frontalnim področjem za motorično načrtovanje in končno primarnim motoričnim področjem, zadolženim za govorno produkcijo, pri ljudeh, ki
11
jecljajo, najprej pride do aktivacije primarnih motoričnih področij in šele nato do aktivacije področij motoričnega načrtovanja (Salmelin, Schnitzler, Schmitz in Freund, 2000).
Chang idr. (2015) so pri otrocih, ki jecljajo, v primerjavi z otroki, ki ne jecljajo, dokazali manjšo učinkovitost prevodnosti traktov beline na področjih senzomotorične integracije govora in v corpos callosumu, ki omogoča komunikacijo med možganskima hemisferama – pri tem je bila prevodnost traktov za govor pomembnih področij negativno povezana z jakostjo jecljanja. Tudi pri otrocih, ki jecljajo, niso odkrili pričakovane pozitivne povezave med prevodnostjo traktov beline v za govor pomembnih področjih in starostjo otroka, kar kaže na zapoznel ali moten razvojni potek teh področij.
Motorični dejavniki
Znano je, da jecljanje vključuje težave pri govorno-motoričnem načrtovanju in izvedbi, ki zaradi rušenja v govorno-motoričnih procesih privedejo do netekočnosti različnih vrst in trajanja. Netekočnosti se pojavijo zaradi prekinitve v motoričnih ukazih, namenjenih mišicam, zato ne pride do normalnih vzorcev mišične aktivnosti, potrebne za tekoč govor (Smith, 1989).
Zdi se, da centralni živčni sistem ljudi, ki jecljajo, ne zmore izvesti stabilnih in osnovnih motoričnih programov za tekoč govor. Neef, Hoang, Neef, Paulus in Sommer (2015) so dokazali, da se ljudje, ki ne jecljajo, in ljudje, ki jecljajo, razlikujejo v kortikalni vzdraženosti možganskih predelov, odgovornih za motorično načrtovanje govora. Pri ljudeh, ki ne jecljajo, se pred začetkom govora kaže aktivacija v motoričnem korteksu leve hemisfere, medtem ko pri ljudeh, ki jecljajo, pred začetkom govora do takšne vzdraženosti ne pride (niti v levi niti v desni hemisferi), pri čemer je zmanjšanje vzdraženja v primarnem motoričnem korteksu pozitivno povezano z jakostjo jecljanja (prav tam). MacPherson in Smith (2013) sta dokazala, da se atipičen in/ali zakasnjen razvoj procesov govorno-motorične kontrole kaže že pri 4- do 5-letnih otrocih, ki jecljajo.
Jezikovni dejavniki
Motorični in jezikovni aspekti jecljanja so med seboj tesno povezani. Jecljanje se običajno pojavi v časovnem obdobju, ko se otrokove jezikovne zmožnosti, kot sta povprečna dolžina povedi in fonološke sposobnosti, naglo razvijajo (Yairi in Ambrose, 2005), vendarle pa so pogosto kljub naglemu jezikovnemu razvoju jezikovne zahteve prevelike (povečana
12
kompleksnost in dolžina izjave), kar s spremenljivostjo govorno-motorične koordinacije vpliva na govorno-motorično stabilnost (Guitar, 2014; MacPhearson in Smith, 2013). Neskladje med jezikovnimi zmožnostmi in zahtevami prispeva k številu netekočnosti, ki se kažejo pri otroku (Zackheim in Conture, 2003).
Dodaten aspekt jezika, ki je pomemben za razumevanje jecljanja, je fonološko procesiranje.
Čeprav je fonološki razvoj pri otrocih, katerih jecljanje preraste v kronično, znotraj normalnih okvirov, delajo ti otroci več napak v primerjavi z otroki, ki ne jecljajo, in otroki, pri katerih jecljanje izzveni (Yairi, Ambrose in Cox, 1996). Spencer in Weber-Fox (2014) sta ugotovila, da so rezultati pri nalogah ponavljanja nebesed pri 4- in 5-letnikih, katerih jecljanje je iz prehodnega kasneje preraslo v kronično, nižji kot pri otrocih, katerih jecljanje je kasneje izzvenelo.
Čustveni dejavniki
Kot potencialno pomembnih pri jecljanju je bilo raziskanih več osebnostnih karakteristik, vendar je v literaturi največ pozornosti posvečene anksioznosti. Več študij ugotavlja, da je anksioznost pri več ljudeh, ki jecljajo, osebnostna poteza (Craig, Hancock, Tran in Craig, 2003;
Craig in Tran, 2014), visoka pa je tudi pojavnost socialne anksioznosti (Blumgart, Tran in Craig, 2010; Iverach idr., 2009; Kraaimat, Vanryckeghem in Van Dam-Baggen, 2002; Stein idr., 1996), in sicer tudi med osnovnošolskimi otroki, ki jecljajo (Iverach, Jones idr., 2016). Za visoko prevalenco anksioznosti so najverjetneje zaslužne izkušnje z negativnimi socialnimi interakcijami, v katerih je prihajalo do negativnega vrednotenja s strani poslušalca oz.
poslušalcev v govornih situacijah (Iverach, Rapee, Wong in Lowe, 2017; Singh, Singh, Sharma in Arya, 2018). Več o povezavi med jecljanjem in anksioznostjo, ki jo diagnostični in statistični priročnik mentalnih motenj DSM-V navaja kot diagnostični kriterij jecljanja (American Psychiatric Association, 2013), bomo pisali v naslednjih poglavjih.
Zdi se, da je z jecljanjem povezan tudi temperament osebe, ki jeclja. Že pri predšolskih otrocih, ki jecljajo, lahko opazimo določene karakteristike občutljivejšega temperamenta: povečano negativno čustvovanje, zmanjšana zmožnost prilagajanja spremembam v okolju ter zmanjšana zmožnost čustvene regulacije in regulacije pozornosti (Choi, Conture, Walden in Jones, 2014).
Eggers, De Nil in Bergh (2010) so ugotovili, da se otroci, ki jecljajo, od otrok, ki ne jecljajo, razlikujejo v temperamentu – pri otrocih, ki jecljajo, se kaže večja čustvena reaktivnost, več doživljanja negativnih čustev in omejena zmožnost samonadzora. Raziskava slovenske avtorice
13
Novšak Brce (2015) ugotavlja, da so otroci, ki jecljajo, manj ekstravertirani, manj odprti za nove izkušnje, bolj boječi, sramežljivi, jokavi in razdražljivi v primerjavi z otroki, ki ne jecljajo.
Choi idr. (2014) razmišljajo, da so lahko omenjene značilnosti temperamenta dejavnik tveganja za pojav jecljanja, obratno pa je lahko jecljanje vzrok za pojav navedenih temperamentnih značilnosti. Pišejo, da bo otrok, ki jeclja, s temi značilnostmi temperamenta bolj verjetno razvil negativne reakcije na jecljanje, hkrati pa bo imel slabše zmožnosti spoprijemanja z jecljanjem, kar vpliva na razvoj in vztrajanje le-tega. Poleg tega lahko relativno pogoste in/ali intenzivne čustvene rekacije med socialnimi govornimi interakcijami otrokove vire pozornosti preusmerijo stran od govornega in jezikovnega načrtovanja ter produkcije, posebej v čustveno zahtevnih okoliščinah (prav tam). V skladu s tem so Jones idr. (2014) pri otrocih, ki jecljajo, odkrili zmanjšan potencial za čustveno regulacijo in manj prilagodljive vzorce aktivnosti simpatičnega (povečana aktivnost) in parasimpatičnega (zmanjšana aktivnost) živčnega sistema med govorom in v čustveno zahtevnih situacijah, kar vpliva na tekočnost govorne produkcije v zahtevnih komunikacijskih kontekstih.
Pri 20 % otrok, pri katerih jecljanje ne izzveni in vztraja, bodo predvsem čustveni faktorji z naraščajočim številom negativnih izkušenj z reakcijami okolice na njihovo jecljanje močno pridobivali na teži. Yairi in Seery (2011) pišeta, da je upoštevanje psiho-čustvenih dejavnikov v terapiji jecljanja pomembno, četudi raziskave v glavnem zavračajo psihopatologijo kot vzrok jecljanja. Navedeni dejavniki namreč a) prispevajo k vzdrževanju in napredovanju jecljanja in b) pri mnogih osebah, ki jecljajo, omejujejo napredek terapije.
1.6. NAPREDOVANO JECLJANJE – ČUSTVENE ZNAČILNOSTI, KOGNITIVNI PROCESI IN SOCIALNA DINAMIKA
Ko jecljanje vztraja in se iz razvojnega razvije v kronično, se pojavijo dodatne in bolj konsistentne značilnosti, že prisotne pa se okrepijo, kar prispeva k veliko kompleksnejši motnji (Yairi in Seery, 2011). Za napredovano jecljanje, tipično za pozno mladostništvo in odraslo dobo, je značilno: a) strah vzbujajoče pričakovanje jecljanja, b) strah vzbujajoče besede, glasovi in situacije, c) zelo pogoste zamenjave besed in okolišenje (vedenje izogibanja) ter d) izogibanje govornim in ostalim situacijam, v katerih osebi grozi doživljanje strahu ali sramu (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008).
14
Če se navežemo na 6 glavnih dimenzij jecljanja, o katerih pišeta Yairi in Seery (2011), so predvsem čustvene značilnosti, kognitivni procesi in socialna dinamika tisti, ki postanejo že v poznem otroštvu in obdobju mladostništva veliko izrazitejši in nosijo veliko težo tudi v odraslosti. Posebej pomembno gonilo, ki prispeva k ojačanju težav v omenjenih dimenzijah, so negativne reakcije okolja. Te so pri jecljanju tako zastopane, da je bila v 20. stoletju kot vzrok jecljanja dolgo sprejeta Johnsonova diagnosogenična teorija, ki je jecljanje označila za posledico negativnih reakcij staršev na govor otroka, katerega jecljanje se zaradi anksioznosti, ki jo ta občuti ob reakcijah staršev, prelevi v kronično šele po diagnozi, ta pa je usodna za starševo negativno dojemanje otrokovega jecljanja (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008; Yairi in Seery, 2011). Blood in Blood (2004) negativne reakcije okolja dojemata kot sestavni del jecljanja. O jecljanju pišeta kot o motnji, ki vključuje vedenja govorne motorike, misli in čustva govorca ter tudi odzive komunikacijskih partnerjev, pri čemer poudarjata, da imajo socialne izkušnje pomembno vlogo pri razvoju in ohranjanju jecljanja. Yaruss in Quesal (2004) podobno pišeta, da lahko posameznikova izkušnja jecljanja vsebuje ne samo govorčeve negativne čustvene, vedenjske in kognitivne reakcije, ampak tudi poslušalčeve, te reakcije pa predstavljajo pomembne omejitve v govorčevi zmožnosti sodelovanja pri dnevnih aktivnostih in negativno vplivajo na splošno kvaliteto življenja (prav tam), ki zajema blagostanje človeka na več področjih, vključujoč fizične, psihološke, socialne in zaposlitvene aspekte (Craig, Blumgart in Tran, 2009).
Hayhow, Cray in Enderby (2002) je zanimal vpliv jecljanja na življenje oseb, ki jecljajo, in sicer na 4 različnih področjih: življenje v šoli, izbira poklica, prostočasne dejavnosti ter prijateljstvo in romantični odnosi. Analizirala sta vprašalnike 332 oseb, ki jecljajo, v starostnem razponu od 16 do 86 let. Osebe so o največjih omejitvah poročale na področju življenja v šoli in izbire poklica. Poročali so o izogibanju težavnim situacijam, kot so glasno branje in spraševanje ali odgovarjanje na vprašanja v razredu. Veliko jih je tudi dejalo, da so bili v šoli nesrečni zaradi trpinčenja drugih otrok. Večina jih je poročala o negativnem vplivu jecljanja na izbiro kariere – zaradi jecljanja jih namreč veliko ni izbralo poklica, ki so si ga želeli opravljati, saj so se izogibali poklicem, ki zahtevajo pogovore po telefonu in govorne predstavitve.
Pogosto so poročali tudi o prepričanju, da v službi zaradi jecljanja ne bodo povišani. Na področju preživljanja prostega časa so osebe kot omejitev zaradi jecljanja omenile izogibanje druženju in udeleževanju krožkov ter izbiranje dejavnosti, ki ne vključujejo govora. Na področju romantičnih odnosov so omenili, da je jecljanje ovira pri ustvarjanju odnosov, saj jim
15
otežuje pogovor s potencialnimi partnerji, ki jih jecljanje pogosto tudi odvrne. Nekaj oseb je verjelo, da je jecljanje razlog, da se niso nikdar poročili (prav tam).
Oseba, ki jeclja, pod vplivom reakcij, ki jih ima okolica na njeno jecljanje, in s temi reakcijami povezanih lastnih stališč do jecljanja in sebe kot osebe, ki jeclja, s časom in izkušnjami razvije kompleksno čustvovanje, ki ga Bloodstein in Bernstein Ratner (2008) označujeta kot eno najpogosteje prepoznanih značilnosti napredovanega jecljanja, Yairi in Seery (2011) pa pišeta, da lahko čustvene reakcije, povezane s kroničnim jecljanjem, pri osebah, ki jecljajo, postanejo tako močne, da predstavljajo večjo omejitev kot odkrite govorne značilnosti jecljanja. Te čustvene reakcije vključujejo strah, anksioznost, paniko, občutek ujetosti, sram, ponižanje, jezo in druge neprijetne občutke: strah in anksioznost se pojavita pred govorom v pričakovanju jecljanja; občutek ujetosti in paniko oseba občuti med samim trenutkom jecljanja; sram, ponižanje in jeza pa se pojavijo po jecljanju (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008; Yairi in Seery, 2011). Prav zaradi manj izkušenj z jecljanjem in negativnimi reakcijami okolja je takšno čustvovanje manj značilno za mlajše otroke, ki jecljajo. 3-letni otrok, ki jeclja, tako redko doživlja negativne reakcije s strani vrstnikov, starejši otroci, mladostniki in odrasli, ki jecljajo, pa imajo več takšnih negativnih izkušenj (Yairi in Seery, 2011). Ugotovitev DeNil in Brutten (1991) ter Gačnik (2007), da se stališča osnovnošolskih otrok do lastnega jecljanja z leti slabšajo, torej ni presenetljiva.
Rokeach (1980; v Leith, Mahr in Miller, 1993) piše, da je stališče relativno trajna organizacija prepričanj o objektu oziroma situaciji, ki usmerja vedenje posameznika. Razlikuje več oblik prepričanj, pri čemer so za osebe, ki jecljajo, najbolj značilna t. i. primitivna prepričanja z 0 % strinjanja. To so aksiomatska prepričanja, ustvarjena na podlagi izkušenj, niso pa odvisna od tega, da si jih delimo z drugimi. Takšna prepričanja, ki jih pogosto oblikujejo osebe, ki jecljajo, so npr. »nisem dovolj dober«, »sem nemočna žrtev svojega jecljanja«, »svet je nevaren in nepravičen«. Čeprav drugi ljudje ne delijo teh prepričanj, so za osebo nespremenljiva (Leith idr., 1993). Vpliv, ki ga imajo stališča na življenje osebe in njeno spopadanje z jecljanjem, kažejo rezultati študije avtorjev McClure in Yaruss (2003; v Novšak Brce, 2015), v kateri je 50
% odraslih, ki jecljajo, spreminjanje stališč o govoru in jecljanju označilo kot zelo uspešno v terapiji jecljanja, medtem ko je učenje načinov govora brez jecljanja za zelo uspešno označilo le 19 % udeležencev. Več avtorjev (npr. Guitar, 2014; Leith idr., 1993) se strinja, da lahko govorna terapija v najboljšem primeru samo zmanjša jakost jecljanja, ne more pa ga odpraviti oziroma »ozdraviti«. Oseba še naprej jeclja – čeprav morda manj močno –, stališča, prepričanja in čustva, povezana z jecljanjem, pa ostanejo in še vedno negativno vplivajo na terapijo.
16
Negativne reakcije okolja na jecljanje oseba doživlja kot ponavljajoče se »kaznovanje« širšega socialnega okolja, ki pomembno vpliva na oblikovanje stališč do jecljanja in do sebe kot osebe, ki jeclja. Že zelo zgodaj se lahko osebe, ki jecljajo, v družbi soočajo s stigmo in osramočenostjo (Leith idr., 1993), zaradi česar se krepi tudi težnja po izogibanju govornim situacijam, nadomeščanju »problematičnih« besed s sopomenkami, »prekrivanju« jecljanja z drugim vedenjem, izogibanju očesnemu stiku med govorom in doživljanju poslušalcev kot grožnje (Yairi in Seery, 2011).
Oseba, ki jeclja, stigmo, ki jo doživlja v okolici, zaradi negativnih reakcij in izkušenj pogosto prevzame nase – najprej se zaveda, da jo okolica stigmatizira, nato pa se začne strinjati z negativnimi stališči do sebe in razvije samostigmo, ki vodi v slabše psihološko blagostanje (npr.
slabšo samopodobo in samoučinkovitost) in različne vedenjske izide, kot je izogibanje sledenju izobraževalnim ali kariernim ciljem (Boyle in Fearon, 2018). Stigma ima lahko poleg socialnega in čustvenega delovanja, odnosov, kvalitete življenja in duševnega zdravja (Craig, Blumgart idr., 2009) negativen vpliv tudi na fizično zdravje, k čemur dodatno prispeva stres (Boyle in Fearon, 2018).
Zaradi stigme oseba doživlja povišane ravni stresa, ki jih povzročijo bodisi zunanji dogodki (npr. viktimizacija in diskriminacija) bodisi notranji odzivi (npr. pričakovanje negativnega vrednotenja), stres pa v končni fazi vodi tudi k slabšemu zdravju. Osebe z višjimi ravnmi stresa so bolj nagnjene k temu, da zunanje dogodke doživljajo kot neobvladljive in nepredvidljive, kar lahko vodi do sproščanja stresnih hormonov, ki oslabijo imunski sistem in poslabšajo fizično zdravje (prav tam).
Stres, ki ga osebe, ki jecljajo, čutijo pred govornimi situacijami, je pri mlajših otrocih v primerjavi s starejšimi otroki, mladostniki in odraslimi manj izrazit, saj je zaradi omejenih kognitivnih sposobnosti predvidevanje trenutkov jecljanja in negativnega vrednotenja manjše (Yairi in Seery, 2011). Odrasli, ki jecljajo, so zmožni z neverjetno zanesljivostjo predvideti trenutek jecljanja. Mnogi kliniki se strinjajo, da predvidevanje pogosto vpliva na pojav netekočnosti v govoru kot samouresničujoča se prerokba. Stres, ki ga povzroči pričakovanje jecljanja in negativnega vrednotenja, je povezan z doživljanjem čustvene napetosti oz.
anksioznosti (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008). Ko se jecljanje pojavi prvič, se ga oseba pogosto ne zaveda, a ko motnja vztraja, z njo pa tudi vse negativne posledice jecljanja, se zaradi pričakovanja le-teh pojavi anksioznost (Blood in Blood, 2007; Hayhow idr., 2002). Singh idr.
(2018) pišejo, da osebe, ki jecljajo, kot skupina doživljajo višje ravni anksioznosti v primerjavi z osebami, ki ne jecljajo, najverjetneje zaradi dolgoletnega spoprijemanja z negativnimi
17
socialnimi interakcijami. Tudi Iverach idr. (2017) menijo, da so prav te razlog, da so osebe, ki jecljajo, anksiozne in svet dojemajo kot grožnjo ter ustvarijo prepričanje, da bo do negativnega vrednotenja prišlo v vseh socialnih in govornih situacijah in jih je zato strah, tudi če do negativnih izkušenj v realnosti nato ne pride. Anksioznost je prisotna že v populaciji osnovnošolskih otrok, ki jecljajo, saj se z vstopom v šolo komunikacijske težave in negativne posledice jecljanja zaradi večje pomembnosti komunikacije v socialnih situacijah in v učilnici običajno okrepijo (Iverach, Jones idr., 2016). V študiji avtorjev Iverach, Jones idr. (2016) je 32
% vzorca 75 osnovnošolskih otrok (7‒12 let), ki jecljajo, zadostilo diagnozi anksiozne motnje v primerjavi z 11 % skupine otrok, ki ne jecljajo. K visokemu deležu je pripomogla predvsem diagnoza socialne anksioznosti, diagnostičnim kriterijem katere je zadostilo 24 % skupine otrok, ki jecljajo, in le 4 % kontrolne skupine otrok, ki ne jecljajo. Socialna anksioznost je pogosto povezana s strahom pred negativnim vrednotenjem, z negativnimi mislimi in prepričanji ter izogibanjem. Vedno več dokazov je, da igrajo te značilnosti socialne anksioznosti osrednjo vlogo pri doživljanju jecljanja (Kraaimat idr., 2002; Messenger, Onslow, Packman in Menzies, 2004).
1.7. JECLJANJE, STRES IN ANKSIOZNOST
Stres predstavlja medsebojno vplivanje med točno določenim stimulusom iz okolja (stresorjem) in stresnim odzivom telesa, anksioznost pa predstavlja vedenjske, kognitivne in fiziološke odzive na pričakovanje zunanje ogrožajoče situacije ali notranji konflikt. Občutena je kot signal, ki nas opozori na grozečo nevarnost, ki je pogosto neznana in nekonkretna ter nima določenega konca. V tem se anksioznost loči od strahu, pri katerem je nevarnost nepričakovana, konkretna, znana in z določenim koncem – konča se, ko dražljaj, ki izzove strah, mine ali ga uspemo premagati. Strah izzove realne ali prilagoditvene odzive, medtem ko anksioznost sproži manj realne in neprimerne reakcije. Do patološke anksioznosti pride, ko postanejo neprimerni odzivi na notranje konflikte ali pričakovanje neznane grožnje nesorazmerni z dražljajem in/ali ko vodi do oškodovanosti in omejenosti v akademskem, službenem, socialnem ali medosebnem delovanju (Craig, Brown in Baum, 1995).
Anksioznost deluje kot posrednik med stresnim dražljajem in čustvenimi (fiziološkimi) vzorci odzivanja (Torales, O’Higgins, Barrios, González in Almirón, 2020). Stresni odzivi – mišična napetost, potenje, pospešen srčni utrip itd. – so stalni spremljevalci anksioznih misli o
18
pričakovanih negativnih izkušnjah in dogodkih ter posledičnega izogibanja le-tem (Kraaimat idr., 2002).
Znano je, da lahko stres izzove ali poslabša jecljanje osebe in s tem oškoduje njeno socialno delovanje. Razlog za to ni le jecljanje samo po sebi, temveč tudi anksioznost, frustracije in slaba samopodoba, ki so z jecljanjem povezani (Kaya, Yalcin, Alladin in Assen, 2012). Oseba, ki jeclja, se zaveda, da se tveganje za jecljanje poveča, ko je vključena v anksioznost vzbujajočo socialno interakcijo. S tem, ko se jecljanju v taki situaciji poskuša izogniti, zaradi anksioznosti in napetosti navadno jeclja še bolj, trenutek jecljanja pa je povezan s povišanimi ravnmi fiziološke vzburjenosti in anksioznosti (Craig in Tran, 2006). Oseba se tako znajde v začaranem krogu jecljanja, stresa in anksioznosti.
Določena situacija bo za posameznika nestresna, ko je ne bo dojemal kot nevarno in ogrožajočo ali v primeru, da ima zmožnost spoprijemanja s to situacijo (Ezrati-Vinacour in Levin, 2004).
Stres lahko preprosto prikažemo z naslednjo formulo:
𝑠𝑡𝑟𝑒𝑠 = š𝑡𝑒𝑣𝑖𝑙𝑜 𝑠𝑡𝑟𝑒𝑠𝑛𝑖ℎ 𝑠𝑖𝑡𝑢𝑎𝑐𝑖𝑗 𝑧𝑚𝑜ž𝑛𝑜𝑠𝑡 𝑠𝑝𝑜𝑝𝑟𝑖𝑗𝑒𝑚𝑎𝑛𝑗𝑎 𝑠 𝑠𝑡𝑟𝑒𝑠𝑜𝑚
(Saraswati, 2013a) Iz formule sledi, da lahko stres zmanjšamo z manjšim številom stresnih situacij s spremembo življenjskega stila ali izboljšamo svojo zmožnost spoprijemanja s stresom. Ker oseba, ki jeclja, ne more zmanjšati števila stresnih situacij (govorne situacije), brez da bi s tem zmanjšala število socialnih interakcij in posledično vplivala na kvaliteto življenja, mora, da bi zmanjšala stres, razvijati svojo zmožnost spoprijemanja s stresom. Kehoe (2006) piše, da se reaktivnost na stres deli na 2 tipa – prvi je čustveni odziv, ki je avtomatičen in ga ne moremo nadzirati, drugi pa kognitivni, ki je zaveden in ga lahko nadziramo. V sklopu učenja spoprijemanja s stresom se posameznik uri v spreminjanju avtomatičnih čustvenih odzivov v kognitivne. Avtomatični čustveni odzivi so se v študiji avtorjev Koedoot, Bouwmans, Franken in Stolk (2011) izkazali za prevladujoč način spoprijemanja s stresom, ki izzove jecljanje, in tudi z jecljanjem samim.
Ker se je večina vzorca na stres odzivala z negativnimi čustvi, kot so zanikanje, vzpostavljanje mentalne ali vedenjske oddaljenosti, premlevanje itd., so avtorji opozorili na pomembnost spreminjanja čustveno naravnanega načina spoprijemanja s stresom (ang. emotion-oriented coping) v bolj konstruktivni storilnostno naravnani način spoprijemanja s stresom (ang. task- oriented coping), ki poudarja aktivno vlogo posameznika in je pozitivno povezan s kvaliteto življenja. Tudi Boyle in Fearon (2018) poudarjata učinkovitost terapevtskih pristopov, ki so
19
usmerjeni v izboljšanje zmožnosti spoprijemanja s stresom in občutki nemoči, ki pogosto spremljajo jecljanje. Opozorita tudi na vpliv stresa na fizično zdravje osebe. Če se pri osebi, ki jeclja, v vseh vsakdanjih socialnih situacijah, ki zahtevajo govor (npr. telefoniranje, naročanje hrane v restavracijah, spoznavanje novih ljudi itd.), sproži stresni odziv, lahko ta v primeru kronične aktivacije dolgoročno ogrozi fizično zdravje osebe.
1.7.1. Jecljanje in stresni odziv
Živčni sistem se deli na centralni del, ki vključuje možgane in hrbtenjačo, in periferni del, ki ga sestavljata avtonomni in somatični živčni sistem. Avtonomni živčni sistem nadzoruje nehotene (avtonomne) telesne funkcije, kot so dihanje, krvni tlak, srčni utrip, širjenje in krčenje ključnih žil in bronhiolov itd., ter ima neposredno vlogo pri biološkem odzivu na stres. Deli se na simpatični in parasimpatični živčni sistem, ki imata nasprotni funkciji. Simpatični živčni sistem telo aktivira s stresnim odzivom (t. i. fight or flight) in ga pripravi na spoprijemanje z grožnjo, parasimpatični živčni sistem pa s sprostitvenim odzivom telo umirja in ga vrne v homeostazo, ko je grožnja prešla (Kelly McCorry, 2007). Stresni odziv telesa se začne v možganih. Ob čutni zaznavi stresorja zaznavni organi pošljejo informacijo o potencialni grožnji v amigdalo – področje v možganih, ki sodeluje pri čustvenem procesiranju informacij. Amigdala glede na izkušnje in spomine, ki so shranjeni v hipokampusu, interpretira dobljene informacije in v primeru prepoznane grožnje sporočilo nemudoma pošlje naprej v hipotalamus. Ta signal pošlje v nadledvično žlezo in s tem aktivira simpatični živčni sistem. Nadledvični žlezi se odzoveta z izločanjem hormona adrenalina v krvni obtok, kar povzroči povišan srčni utrip in krvni tlak ter pospešeno dihanje. Ko prvotno povišanje adrenalina izzveni, hipotalamus aktivira drugo komponentno stresnega odziva – os hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza, ki uporablja zaporedje hormonskih signalov, da ohranja aktivacijo simpatičnega živčnega sistema. Če možgani stresor še zmeraj dojemajo kot grožnjo, hipotalamus sprosti hormon, ki povzroči sproščanje kortikotropina, ta pa potuje do hipofize, kjer povzroči sprostitev adrenokortikotropnih hormonov. Ti potujejo do nadledvičnih žlez, ki odgovorijo s sprostitvijo kortizola, stresnega hormona. Telo tako ostane pozorno in pripravljeno na ukrepanje. Ko grožnja mine, ravni kortizola padejo, parasimpatično živčevje pa telo vrne v homeostazo oz.
ravnovesje parasimpatičnega in simpatičnega živčnega sistema (Understanding the Stress Response, 2018).
20
Čeprav diagnostične smernice DSM-V navajajo, da igra stres pomembno vlogo pri jecljanju (American Psychiatric Association, 2013, str. 46, 47), je nabor študij, ki so s spremljanjem avtonomnega živčnega sistema raziskovale stresni odziv pri ljudeh, ki jecljajo, majhen. Weber in Smith (1990) stresni odziv dojemata kot »zlom« v motorični ali senzorični aktivnosti živčnega sistema. Pri 19 odraslih, ki jecljajo, sta merila aktivnost avtonomnega živčnega sistema pri različnih govornih nalogah. Odkrila sta povečano aktivacijo simpatičnega živčnega sistema, ki je povezana s pojavom in jakostjo jecljanja. Potrdila sta, da lahko stres in anksioznost igrata pomembno vlogo pri sproženju specifičnega fiziološkega odziva pri ljudeh, ki jecljajo, ta pa moti produkcijo tekočega govora. Poudarila sta, da obstajajo med posamezniki, ki jecljajo, velike spremembe v ravneh avtonomnega vzburjenja, ki nastane kot posledica anksioznosti in čustvenih faktorjev. Rezultati študije avtorjev Kleinow in Smith (2006) kažejo pri ljudeh, ki jecljajo, povečanje v simpatičnem vzdraženju kot posledico visoko stresne kognitivne naloge (Stroop naloga), kar pomembno vpliva na govorno-motorično koordinacijo in kontrolo tako pri odraslih kot pri otrocih. Blood idr. (1994) so odkrili intenzivnejši stresni odziv pri ljudeh, ki jecljajo. Pri 11 moških, ki jecljajo, in 11 moških, ki ne jecljajo, so merili ravni kortizola v slini in pridobili subjektivno samooceno o ravneh anksioznosti v normalnem stanju, stanju nizkega stresa in stanju visokega stresa. V stanju visokega stresa so bile v skupini moških, ki jecljajo, ravni kortizola statistično pomembno višje v primerjavi s skupino moških, ki ne jecljajo. Edgren, Leanderson in Levi (1970) so pri osebah, ki jecljajo, po izpostavitvi psihološkemu stresorju odkrili več kot trikrat večje povečanje v izločanju adrenalina v primerjavi s kontrolno skupino odraslih, ki ne jecljajo. Zanimal jih je avtonomni stresni odziv in samoocena čustvenih reakcij oseb, ki jecljajo, v več stresnih pogojih. Pri javnem govoru so osebe, ki jecljajo, večkrat in v naključnem vrstnem redu na glas prebrale besedilo in opisale slike, projecirane na zaslon. V primerjavi z avtonomnim odzivom kontrolne skupine pri isti nalogi (40-odstotno povečanje), so pri osebah, ki jecljajo, odkrili 150-odstotno povečanje v izločanju adrenalina. Avtonomni stresni odziv je potrdila tudi samoocena – osebe, ki jecljajo, so poročale o povečanju neprijetnih čustev, medtem ko kontrolna skupina o tem ni poročala.
Pri drugem pogoju so bili osebam predvajani intervjuji s posamezniki z močnim jecljanjem.
Medtem ko je bil stresni odziv kontrolne skupine majhen in se je s časom zmanjševal, se je v skupini oseb, ki jecljajo, med predvajanjem intervjujev pokazalo povečanje v sproščanju adrenalina, kar kaže na vpliv negativnih čustev in nelagodja na proženje stresnega odziva.
Študiji avtorjev Jones idr. (2014) ter Humeniuk in Tarkowski (2020) sta dokazali večjo občutljivost na stres, prikazano s povečano aktivnostjo simpatičnega živčnega sistema, tako pri odraslih kot pri otrocih, ki jecljajo. Jones idr. (2014) so s testoma prevodnosti kože, ki poda
21
podatke o simpatični aktivnosti, in respiratorne sinusne aritmije, ki kaže parasimpatično aktivnost, ugotovili, da imajo otroci, ki jecljajo, zmanjšan potencial za čustveno regulacijo in manj prilagodljive vzorce aktivnosti simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema med govorom in v čustveno zahtevnih situacijah. Avtorji razmišljajo, da lahko takšen vzorec fiziološke aktivnosti – zmanjšana aktivnost parasimpatičnega in večja reaktivnost simpatičnega živčnega sistema – vpliva na tekočnost govorne produkcije v zahtevnih komunikacijskih kontekstih. Podobno sta za odrasle, ki jecljajo, ugotovila Humeniuk in Tarkowski (2020). Z merjenjem elektrodermalne aktivnosti EDA in sprememb srčnega ritma, ki kažeta na aktivnost simpatičnega živčnega sistema, sta proučevala čustveno reaktivnost in sposobnost čustvene regulacije odraslih, ki jecljajo. Ugotovila sta, da pri odraslih, ki jecljajo, po čustveni stimulaciji pride do statistično pomembnega zvišanja srčnega utripa v primerjavi z odraslimi, ki ne jecljajo.
Prav tako je bilo povečanje amplitude EDA po čustveni stimulaciji v skupini odraslih, ki jecljajo, statistično pomembno višje. Ugotovitve kažejo, da so odrasli, ki jecljajo, bolj reaktivni in nestabilni – enak čustveni dražljaj pri njih izzove močnejšo stimulacijo simpatičnega dela centralnega živčnega sistema, ki vpliva na pojavnost, trajanje in intenziteto čustvenih reakcij (prav tam).
Rezultati omenjenih študij pričajo o vplivu psihološkega stresa v govornih situacijah na proženje stresnega odziva pri ljudeh, ki jecljajo. Stresni odziv, ki so ga študije dokazale s povišanjem srčnega utripa in sproščanjem adrenalina pri govornih nalogah, kaže, da so te za osebe, ki jecljajo, čustveno zahtevne, negativna čustva in anksioznost, ki jih ob tem občutijo, pa dodatno prispevajo k proženju stresnega odziva in ga vzdržujejo. Ramos in Arnsten (2007) pišeta, da stres povzroči nevro-kemični preskok od prefrontalnega korteksa možganov (ki vodi in nadzira vedenje, ko nismo izpostavljeni stresu) k posteriornim in subkortikalnim predelom, kar povzroči zmanjšano izvršilno kontrolo vedenja. Ta pojav nakazuje zmanjšana sposobnost čustvene regulacije med govorom otrok in odraslih, ki jecljajo, ki se pojavi zaradi proženja stresnega odziva. Tako otroci kot odrasli, ki jecljajo, kažejo večjo občutljivost na stres, pri čemer je lahko glede na ugotovitve Blood idr. (1994) njihov stresni odziv močnejši v primerjavi z ljudmi, ki ne jecljajo.
Pri tem je pomembno poudariti, da študije, ki se osredotočajo na fiziološko vzburjenje kot dokaz proženja stresnega odziva in obstoj anksioznosti pri ljudeh, ki jecljajo, vendarle niso najboljši pokazatelj le-tega. Avtonomne funkcije imajo svojo primarno vlogo (npr. utripanje srca dovaja kri organom in okončinam), njihovo delovanje pa je poleg anksioznosti odvisno tudi od drugih faktorjev, npr. telesne pripravljenosti, starosti in spola. Študije, ki se kot pokazatelj anksioznosti
22
pri osebah, ki jecljajo, zanašajo na mere avtonomnih funkcij, lahko tako zanemarijo vpliv, ki ga ima anksioznost na jecljanje. Lincoln, Onslow in Menzies (1996) zato za prepoznavanje anksioznosti pri ljudeh, ki jecljajo, predlagajo uporabo samoocene in instrumentarijev, ki se osredotočajo na vedenje osebe, ki jeclja.
1.7.2. Jecljanje in anksioznost
V klinični psihologiji je anksioznost razumljena kot kompleksna motnja, ki jo sestavljajo trije sestavni deli: kognitivni, vedenjski in fiziološki. Kognitivni del se nanaša na pričakovanje negativnih izkušenj in dogodkov in omejujoče misli ter prepričanja o anksioznost vzbujajočem dražljaju. Vedenjski del se nanaša na stopnjo izogibanja ali bega pred anksioznost vzbujajočo situacijo, fiziološka komponenta pa pomeni spremembe, do katerih pride v telesu med izkustvom anksioznosti in ustrezajo stresnemu odzivu – npr. mišična napetost, pospešen srčni utrip, potenje, zardevanje (Barlow 2002, Kraaimat idr., 2002).
Zaradi preteklih negativnih izkušenj v socialnih interakcijah lahko ljudje, ki jecljajo, svet dojemajo kot bolj ogrožajoč v primerjavi z ljudmi, ki ne jecljajo (Craig, 1990). Že leta 1990 je Craig opozarjal na dolgoletno in zmotno prepričanje, da osebe, ki jecljajo, nimajo specifičnega profila anksioznosti. Nasprotno dokazujejo rezultati številnih študij, ki ugotavljajo močno povezavo med jecljanjem in anksioznostjo. Iverach idr. (2009) so npr. v vzorcu 92 odraslih, ki so zaradi jecljanja poiskali logopedsko pomoč, odkrili 6- do 7-krat večjo možnost za takratno DSM-IV diagnozo anksiozne motnje. Anksioznost pri osebah, ki jecljajo, so avtorji v študijah večinoma merili z vprašalnikom The State-Trait Anxiety Inventory (STAI), ki poda podatke o anksioznosti kot osebnostni potezi (ang. trait anxiety) in kot trenutnem stanju (ang. state anxiety). Anksioznost kot osebnostna poteza se za razliko od anksioznosti kot trenutnega stanja razvija počasi skozi leta. Je del posameznikove osebnosti in se ne spreminja glede na variacije v jakosti jecljanja, tako kot to velja za trenutno anksioznost. Slednja je odvisna od situacije, saj nanjo vplivajo karakteristike socialnih interakcij, npr. število poslušalcev, poznavanje poslušalcev, prisotnost figur avtoritete itd. (Iverach, O'Brian idr., 2009). Rezultati metaanalize, avtorjev Craig in Tran (2014), ki je zajela vzorec skoraj 1300 odraslih, ki jecljajo, so pokazali, da ima večina odraslih, ki jeclja, vsaj zmerno povišane ravni anksioznosti kot osebnostne poteze, kar pomeni, da bo veliko odraslih, ki jecljajo, doživljajo simptome, kot so: »pogosto ali vedno se počutim nervoznega ali napetega«, »pogosto se počutim kot zguba«, »pogosto se
