DEJAVNOSTI OD 3- DO 4-LETNIH OTROK V TEHNIČNEM KOTIČKU

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

KATARINA VOLEK

DEJAVNOSTI OD 3- DO 4-LETNIH OTROK V TEHNIČNEM KOTIČKU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

ŠTUDIJSKI PROGRAM: PREDŠOLSKA VZGOJA

KATARINA VOLEK Mentor: pred. Matjaž Jaklin

DEJAVNOSTI OD 3- DO 4-LETNIH OTROK V TEHNIČNEM KOTIČKU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju in predavatelju Matjažu Jaklinu za pomoč in nasvete pri izdelavi diplomske naloge.

Največja zahvala gre otrokom skupine Miške iz vrtca Kekec in kolektivu vrtca, predvsem pa sodelavki in vzgojiteljici Darji Zorec, ki me je v času nastajanja diplomske naloge spodbujala in mi bila v veliko oporo in pomoč.

Velika hvala fantu Anžetu za dragocene spodbude in veliko mero potrpežljivosti. Prav tako se zahvaljujem tudi njegovi družini in vsem, ki so kakor koli pripomogli k nastanku moje diplomske naloge.

Hvala, ker ste verjeli vame.

POVZETEK

V diplomski nalogi želim vzgojiteljem, staršem in tudi otrokom približati delovno-tehnično vzgojo. Z malo truda in volje lahko otroku omogočimo, da ima možnost vsak dan poseči po pravem orodju in tako uriti svoje ustvarjalno-tehnične sposobnosti. Dokazati želim, da je ob pravih pogojih že 3- oz. 4-leten otrok zmožen samostojno preizkušati in uporabljati pravo ročno orodje ne glede na spol. V teoretičnem delu naloge sem predstavila tehniko v povezavi s predšolskim otrokom. Osredotočila sem se na razvoj otroka v prej omenjenem starostnem obdobju in predstavila tehnični kotiček, v katerem so potekale dejavnosti.

V empiričnem delu sem opisala projekt, kjer sem najprej predstavila potek uvedbe tehničnega kotička v igralnico, kasneje pa tudi dejavnosti, ki so se v tem kotičku odvijale. Opisom sem dodala fotografije, iz katerih je razvidna aktivnost otrok. Pri raziskovanju sem sodelovala z 18 otroki, starimi 3−4 leta, iz grosupeljskega vrtca Kekec. Otrok nisem hotela pretirano usmerjati. Otroci so sami podajali zamisli, ki smo jih takoj zapisali in nato preizkusili.

Predvsem sem dala poudarek raziskovanju in poteku dejavnosti, kljub temu pa so nastali tudi izdelki. Veliko smo sodelovali s starši in vodstvom vrtca, ki so nam priskrbeli material in orodja.

Ključne besede: tehnika v vrtcu, tehnični kotiček, orodje, 3-letnik, 4-letnik, les.

ABSTRACT

Activities of 3–4 years old children in a technology area

The aim of the thesis is to acquaint teachers, parents as well as children with the mechanics and technology education. Just a little effort and will are needed in order to provide an opportunity for the child to reach for the right tool every day and thus develop their creative and technical skills. The objective is to prove that, given the right conditions, a 3–4 years old child is capable of testing and using the right hand tool independently regardless of gender. In the theoretical part of the thesis, we will present technology in connection with pre-school children, then we will focus on the development of children in the same age group and present the technology area where the activities will take place.

In the empirical part, we will describe the project, including the approach of introducing the technology area into the playroom as well as the activities that took place in that area. The descriptions will be accompanied by photographs which indicate the activities of children.

During the research, we worked with 18 children 3–4 years old from the Kekec Kindergarten in Grosuplje. We did not want to instruct the children too much. They contributed ideas, which were noted down immediately, by themselves and then we tried them out. The emphasis was on research and the course of activities, but children also made creations. In addition, we cooperated both with parents as well as the kindergarten management and all of them provided materials and tools.

Key words: Technology in kindergarten, technology area, tool, 3–4 years old, wood.

KAZALO VSEBINE

UVOD ... 1

1 TEORETIČNI DEL ... 2

1.1 Tehnika v predšolskem obdobju ... 2

1.1.1 Cilji tehnike ... 3

1.2 RAZVOJ 3- IN 4-LETNEGA OTROKA ... 3

1.2.1 Telesni in gibalni razvoj otroka ... 3

1.2.1.1 Gibalni razvoj rok... 4

1.2.2 Umski razvoj ... 4

1.2.3 Razvoj govora ... 5

1.2.4 Socialni razvoj otroka ... 7

1.2.5 Igra ... 7

1.2.6 Podobnosti in razlike med deklicami in dečki ... 8

1.3 Kotički v vrtcu ... 8

1.3.1 Vrste igralnih kotičkov ... 9

1.4 Tehnični kotiček ... 11

2 EMPIRIČNI DEL ... 14

2.1 Raziskovalni problem ... 14

2.1.1 Opredelitev problema ... 14

2.1.2 Cilji ... 15

2.1.3 Raziskovalna vprašanja oz. hipoteze ... 15

2.1.4 Raziskovalna metoda ... 15

2.2 Predstavitev vrtca in skupine ... 16

2.3 Izvedba raziskovalnega projekta v vrtcu... 17

2.3.1 Uvedba tehničnega kotička v skupino ... 18

2.3.1.1 Umestitev tehničnega kotička v igralnico ... 19

2.3.1.2 Spoznavanje tehničnega kotička ... 20

2.3.2 Obisk mizarja ... 20

2.3.3 Dejavnosti v tehničnem kotičku ... 23

2.3.3.1 Dejavnost: Brušenje ... 25

2.3.3.2 Dejavnost: Žaganje ... 27

2.3.3.3 Dejavnost: Zabijanje žebljev ... 29

2.3.3.4 Dejavnost: Lomljenje ... 31

2.3.3.5 Dejavnost: Lepljenje ... 33

2.3.3.6 Dejavnosti: Udarjanje, barvanje ... 35

2.3.3.7 Dejavnost: Piljenje ... 37

2.3.3.8 Dejavnost: Vrtanje... 39

2.3.3.9 Dejavnost: »Šraufanje« (zavijanje) vijakov ... 41

2.3.3.10 Dejavnost: Merjenje ... 43

2.3.3.11 Dejavnosti: Risanje, pisanje ... 44

2.3.3.12 Dejavnost: Sestavljanje oz. konstruiranje ... 45

2.4 Rezultati ... 48

3 SKLEP ... 50

4 LITERATURA IN VIRI ... 52

KAZALO SLIK

Slika 1: Delovna miza ... 11

Slika 2: Orodje v tehničnem kotičku ... 12

Slika 3: Orodje, ki so ga prinesli starši ... 13

Slika 4: Skupina Miške ... 17

Slika 5: Uporaba kladiv v igralnici ... 18

Slika 6: Sestavljanje delovne mize ... 19

Slika 7: Spoznavanje tehničnega kotička ... 20

Slika 8: Mizar predstavi herbarij ... 21

Slika 9: Mizar predstavi svoje orodje ... 22

Slika 10: Otroci pomagajo mizarju ... 22

Slika 11: Skupaj smo naredili ptičjo hišico ... 22

Slika 12: Plakat dejavnosti v tehničnem kotičku ... 23

Slika 13: Brušenje z brusnim papirjem in brusilnimi gobicami ... 26

Slika 14: Žaganje z žago, ki so jo otroci prinesli od doma ... 28

Slika 15: Žaganje z žago iz tehničnega kotička ... 28

Slika 16: Zabijanje žebljev ... 30

Slika 17: Zabijanje žebljev ... 31

Slika 18: Lomljenje furnirja ... 32

Slika 19: Lepljenje koščkov furnirja v želeni motiv... 34

Slika 20: Motivi iz furnirja ... 34

Slika 21: Udarjanje z različnimi kladivi v mehkejši les – vtiskovanje vzorca ... 36

Slika 22: Barvanje ploščic z valjčkom ... 36

Slika 23: Izdelki, ki so nastali s tehnikama udarjanje in barvanje ... 37

Slika 24: Piljenje s pilo ... 38

Slika 25: Vrtanje z ročnim vrtalnikom ... 40

Slika 26: Vrtanje z ročnim vrtalnikom na igrišču... 41

Slika 27: »Šraufanje« oz. vijačenje ... 42

Slika 28: Izmerili smo dolžino vseh kosov lesa ... 44

Slika 29: Risanje z ogljem na leseno podlago ... 45

Slika 30: Sestavljanje oz. konstruiranje ladje na terasi ... 46

Slika 31: Sestavljanje oz. konstruiranje stolpa v kotičku kocka ... 47

Slika 32: Sestavljanje oz. konstruiranje v tehničnem kotičku ... 47

KAZALO TABEL

Tabela 1: Orodje, ki so ga otroci najraje uporabljali ... 49

1

UVOD

Otroci so v današnjem času obkroženi z raznovrstnimi igračami. Nekatere so za njih bolj primerne, druge manj. Nekatere ima otrok raje in jih zato večkrat prime v roke, z drugimi se ne želi igrati. Prav zagotovo pa so za 3- ali 4-letnika najbolj zanimive tiste »igrače«, ki jih uporabljamo odrasli. Otroci si želijo tipkati po mobilnem telefonu in daljincu za televizor, piti iz velikega steklenega kozarca, sami razrezati meso na krožniku in si odrezati kos kruha. Tudi ko smo imeli v igralnici na obisku hišnika, ki nam je kaj popravljal, je bil to za otroke izredno zanimiv dogodek. Opazovali so vsak njegov gib, mu želeli pomagati, ga neprestano spraševali, kaj dela, in si obupno želeli se vsaj dotakniti pravega orodja, če že ne upravljati z njim. Za vse to pa niso potrebovali nikakršnega zunanjega motivacijskega sredstva, saj je motivacija izhajala iz otroka samega. Na podlagi tovrstnih opaženj sva se z vzgojiteljico v skupini odločili, da otrokom ponudiva dejavnosti, ki bi v otroku potešile željo po uporabi pravega orodja.

Pri otrocih sem opazila, da se z nekaterimi orodji in materiali srečujejo prvič. Razlog za to je najverjetneje zdajšnji življenjski slog mladih družin. Te pogosto nimajo časa zaradi natrpanosti urnika z najrazličnejšimi obveznostmi ali pa se jim preprosto »ne splača«

popravljati, saj za cenejši denar že dobijo nov predmet, namesto da bi ga popravili in pri tem uporabljali orodje. V veliko primerih je težava najbrž tudi v primanjkovanju prostora za delavnice in garaže, kar pripisujemo natrpanim mestom. Starši včasih to težavo rešijo tako, da otroku kupijo cel kovček z orodjem v trgovini z igračami. »Nepravo« orodje je sicer za otroke, kot vsaka nova igrača, nekaj časa zanimivo, vendar se otroci s tovrstnim orodjem ne urijo v natančnosti, spretnosti in previdnosti, kar naj bi bili cilji delovno-tehnične vzgoje.

Največkrat odrasli delamo napako in otroku ne ponudimo dejavnosti s pravim orodjem, ker mu ne zaupamo dovolj. Strah pred poškodbami je sicer do neke mere dobrodošel, saj nas odrasle naredi bolj pozorne na dejavnosti otrok, vendar tudi ovira, če mu zato teh izkustev sploh ne omogočimo.

V vrtcu sem zelo velik poudarek dala spoznavanju, poimenovanju in uporabi različnih materialov in orodij. Dejavnosti so se tako rekoč odvijale spontano, na podlagi otrokovih idej, predlogov in zamisli. V prvi vrsti sem skrbela za varnost otrok pri dejavnostih.

2

1 TEORETIČNI DEL

1.1 Tehnika v predšolskem obdobju

Predšolsko vzgojo je treba razumeti kot pomembno za predšolskega otroka samega, ne kot predstopnjo za nadaljnjo vzgojo in izobraževanje. Vzgoja mora graditi na otrokovih zmožnostih in ga voditi do novih izkušenj, doživetij in spoznanj s pomočjo problemov, ki od njega zahtevajo nenehno aktivnost (Kurikulum za vrtce, 2008, str. 19).

»Tehnična vzgoja vzgaja z delom za delo in prosti čas. Pri delu si otroci oblikujejo socialne, moralne in delovne navade ter se usposabljajo za načrtovanje in odločanje« (Metelko, 1987, str. 6).

Z igro in drugimi dejavnostmi predšolski otrok spoznava svet okoli sebe. Vsak dan se v njem srečuje tudi s tehniko in njenimi stvaritvami. Pri svojih dejavnostih opazuje, prepoznava in posnema tehnične stvaritve iz svojega okolja (Papotnik, 1988, str. 5).

»Učenje predšolskega otroka temelji na neposredni aktivnosti s predmeti in pridobivanju konkretnih izkušenj z ljudmi ter stvarmi, razmisleku o dejavnostih in oblikovanju predstav ter predpojmovnih struktur na osnovi prvih generalizacij, notranji motivaciji, reševanju konkretnih problemov in pridobivanju socialnih izkušenj« (Kurikulum za vrtce, 2008, str. 19).

V procesu delovno-tehnične vzgoje vzgojitelj in otroci spoznavajo in uporabljajo orodja, naprave in gradiva. Usvajajo preproste delovne operacije in na neposreden način spoznavajo svet dela in poklicev. Za uspešnost dela morajo vrtci in šole poskrbeti osnovno pohištveno opremo za zgodnje učenje tehnike, zbirke učil, sestavljanke, modele, obdelovalna orodja, gradiva in druge potrebščine, ki jih lahko shranjujejo v predalih pohištvene opreme. Tako opremljeni del prostora lahko imenujemo kotiček za tehniko in tehnologijo (Papotnik, 2005, str. 69).

Tehnične delavnice lahko uredimo v vsakem prostoru. Potrebni sta zaščita in varnost pri delu.

Po končanem delu je treba pospraviti in počistiti (Metelko, 1987, str. 6).

3

1.1.1 Cilji tehnike

Usmerjevalni in globalni cilji tehnike in tehnologije za predšolsko obdobje so (Papotnik, 1999, str. 13):

 otrok spoznava različne materiale;

 otrok oblikuje iz različnih materialov in tako si razvija svoje tehnično-ustvarjalne zmožnosti in sposobnosti;

 otrok pri ustvarjalnem oblikovanju in preoblikovanju materialov uporablja različna ergonomska pravilno oblikovana in varna merila, zarisna in obdelovalna orodja ter naprave, pripomočke in vpenjala;

 otrok pridobiva interes za tehnične izdelke, pojave in procese;

 otrok si oblikuje odnos do tehnike, tehnologije, organizacije dela in ekonomike, odgovornosti, natančnosti ter reda in razvija sposobnost za sodelovanje pri odkrivanju in reševanju problemskih situacij.

V kurikulu za predšolske otroke sta na izvedbeni ravni nujna preplet različnih področij dejavnosti in preplet s prikritim kurikulom.

Tehnična vzgoja kot samostojno področje ni opredeljena. Prepleta se med vsemi področji.

Globalne in konkretne cilje za tehniko in tehnologijo lahko najdemo znotraj področja narave.

Papotnik (1993, str. 14) zagovarja povezanost tehnične vzgoje z drugimi področji:

»Dejavnosti različnih vzgojnih področij je treba povezovati v kompleksen vzgojni program, kjer gre tudi za uvajanje otrok v svet tehnike in dela.«

1.2 RAZVOJ 3- IN 4-LETNEGA OTROKA

1.2.1 Telesni in gibalni razvoj otroka

V prvih treh letih življenja otroci rastejo najhitreje. Otrok v prvih mesecih zelo pridobiva na teži, saj se njegova teža do prvega leta starosti potroji. Okrog tretjega leta starosti postanejo otroci vitkejši, kot so bili v obdobju malčka. Razvijajo se trebušne mišice, trup, roke in noge pa se podaljšujejo. V zgodnjem otroštvu otroci v povprečju pridobijo en do dva kilograma in

4

zrastejo od pet do šest centimetrov letno. Dečki so v povprečju nekoliko višji in težji od deklic (Nemec in Krajnc, 2011, str. 44).

Otroci v omenjeni starosti so pri hoji že zelo stabilni, pri teku pa še niso tako spretni.

Predvsem je težava pri zaustavljanju, saj se pogosto zaletijo v razne predmete. Tudi ravnotežje se jim še razvija, zato pri teku padajo. Ustavljanje, ravnotežje in enakomernost korakov pri teku se izpopolnijo do petega leta. Štiriletnik lahko že dobro lovi in meče žogo, z razdalje treh metrov dobro zadane različne cilje, mnogo dlje pa že zmore metati različne predmete (Nemec in Krajnc, 2011, str. 50).

1.2.1.1 Gibalni razvoj rok

Da bi se lahko otrok naučil ročnih spretnosti, se mora najprej odvaditi nehotenih refleksov, s katerimi se novorojenček rodi (Stoppard, 1992, str. 40).

Otrok pri treh letih lahko nariše prepoznavno sliko. Sam odpenja in zapenja gumbe, tako da se lahko, če hoče, v celoti sam obleče in sleče. Zna zgraditi stolp iz 9 kock. Poskuša uporabljati škarje: to je velikanski korak naprej v razvoju koordinacije možganov in mišic ter ročnih spretnosti (Stoppard, 1992, str. 48).

Pri štirih letih otrok zna prav dobro prerisati krog, če mu pokažemo, kako. Prav tako preriše dve ravni črti, ki se sekata pravokotno, a ne najbolje. Naloge, ki zahtevajo natančnost, mu grejo bolje od rok; zna pravilno pripraviti mizo, umije si obraz in roke, pripravi svojo posteljo in lepo pospravi obleko (prav tam).

1.2.2 Umski razvoj

Teorija uma so misli in prepričanja, ki se nanašajo na miselni svet. Gre za posameznikovo zavedanje in razumevanje lastnih mentalnih stanj in mentalnih stanj drugih (Marjanovič Umek, 2004, str. 304).

5

Otrok, star tri ali štiri leta, je na predoperativni stopnji mišljenja (Piaget, 1964). Skladno s Piagetevo spoznavno teorijo je to za zaznavno-gibalno druga razvojna stopnja, za katero je značilno simbolno mišljenje (Marjanovič Umek, 2004, str. 291).

Stoppard v svojem delu Kaj zmore vaš otrok (1992, str. 22) natančno opisuje umski razvoj in pravi: »V prvem letu se teža otrokovih možganov podvoji. To povečanje možganov pripisujejo deloma povečanju števila možganskih celic, deloma pa rasti povezav med celicami in različnimi deli možganov. Brez teh zvez, ki omogočajo učenje, ne bi mogli misliti. Pri novorojenčku se te zveze začnejo povezovati v mrežo, kadar se otroku vzbudi zanimanje za kaj in kadar vloži umski napor. To se zgodi vedno, kadar so spodbujeni njegovi čuti. Zvoki, prizori, dotiki, vonji in okusi proizvajajo take povezave od otrokovega rojstva dalje. Da bi se razvilo splošno razumevanje, se mora povezati veliko delov. Vid, sluh, spomin in gibalne veščine se morajo razviti hkrati, če hočemo, da bo napredoval otrokov umski razvoj. Razum je odvisen od čutov in telesnega gibanja, od tega pa je odvisno, ali bo otrok razumel dogajanje okoli sebe. Če nima razvitega vida, ne more videti igrače; če nima razvitega spomina, bo ostal ravnodušen, četudi mu ponudimo najljubšo igračo; če njegova mentalnost ni v skladu z njegovo motoriko, ne bo mogel poseči po igrači; če ni razvito usklajevanje vida in gibov rok, igrač ne bo mogel prijeti; če ne more držati igrače in se igrati z njo, ne more oblikovati pojma igrače. Z izboljšanjem splošnega razumevanja pa se kot naraščanje plime razvijajo mnoge umske in telesne spretnosti. To je odvisno od otrokove družabnosti, osebnosti in okolja, ki ga ustvarimo starši. To je posebno pomembno v prvem letu življenja, nato pa spet v tretjem letu, saj so to obdobja skokovitega razvoja možganov.«

Pri treh letih otrok neprestano sprašuje »Kaj«, »Kje«, »Kako« in »Zakaj«. Zna šteti do deset in gradi oz. sestavlja zgradbe iz kock. Zna obleči punčko in se rad igra »resnično življenje«.

Ima dober spomin in v pogovorih omenja preteklost. Zaveda se svojega spola (Stoppard, 1992, str. 29).

1.2.3 Razvoj govora

Razvoj govora obsega učenje fonoloških, semantičnih in sintaktičnih pravil. Reynell (1969) je razvoj govora razdelil na tri komponente izražanja, ki se s starostjo otroka hitro razvijajo.

Struktura govora se hitro razvija v prvih treh letih, besednjak do starosti štirih let in pol,

6

vsebina govora pa med drugim in šestim letom otrokovega življenja (Marjanovič Umek, 1990, str. 41).

Marjanovič Umek (1990) meni, da šele po drugem letu starosti lahko govorimo o prvi strukturi otrokovega stavka (celota, sestavljena iz delov, ki so v medsebojnem razmerju), prej pa gre bolj za nizanje besed. Povezovanje besed v stavke imenujemo telegrafski govor, kjer otroci na različne načine kombinirajo in premikajo dve ali več besed (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 315).

Otroci, stari od dve do štiri leta, začnejo oblikovati celovite stavke, kombinirajo besede in izpopolnjujejo slovnične oblike ter si tako ustvarjajo različne poti za govorno izražanje.

Stavki, ki jih otroci pripovedujejo, niso le vse daljši, temveč otroci vse pogosteje uporabljajo besede, kot so in, če, toda, torej veznike, predloge in pomožne glagole. Spreminjajo zaporedje besed, zato da oblikujejo vprašalne in nikalne stavke. V otroškem govoru gre, gledano primerjalno z odraslim, še vedno za formalno manj izdelano skladnjo (Toporišič, 1992).

»Osnovni predpogoji govornega razvoja so pri večini otrok vgrajeni v njihove možgane. Tudi gluh otrok začenja brbljati v isti starosti kot otrok, ki sliši; tako vemo, da slušni dražljaji niso nujen pogoj za razvoj govora. Nekateri teoretiki celo pravijo, da imamo nekje v možganih center za govorni razvoj, tako da se govor nujno pojavi. Jezik in govor sta tesno povezana;

jezik lahko opredelimo kot splošni izraz za besedne simbole, govor pa je sredstvo izražanja;

oba odražata človekovo instinktivno potrebo po občevanju z drugimi« (Stoppard, 1992, str. 65).

Otrok pri treh do štirih letih obvlada jezik in je pri govorjenju zanesljiv, govori bolj tekoče in se pogumno loteva novih izrazov. Rad ima nove besede in jih tudi uporablja. Ugotovi, da lahko s pomočjo jezika nadzoruje dogajanje, zato začenja ukazovati (»Prinesi mi«), prepričevati (»Prosim, rad bi«) in izražati pripravljenost za sodelovanje (»Bom jaz poskusil«).

Začenja uporabljati zanimive glagolske čase, npr. pogojnik (»Rad bi, da bi mi kupil sladoled«). Razume pojem možnosti in verjetnosti (»Lahko bi šel k babici«, »Najbrž bo dež«,

»Mogoče bomo kupili sladoled«). Vse hitreje se mu razvija tudi pojem pravilnega jezika.

Pravilno tvori preteklik (»Udaril me je«), a še vedno pravi »Bom bil velik«. Zmoti se pri tvorjenju množine »otroki« in pri poskusih stopnjevanja pridevnikov (»velikejši«). Rad ima,

7

da je pogovor tekoč, in se vanj vključuje z vprašanji »Kako«, »Zakaj« in »Kdaj«. Uporablja sleng in nesmiselne besede ter si izmišlja nove besede (Stoppard, 1992, str. 69).

1.2.4 Socialni razvoj otroka

Otroci si ves čas želijo odziva drugih. Če si želimo, da bi naši otroci zrastli v odkrite, ljubeče odrasle, moramo od samega začetka skušati ugoditi tem njihovim zahtevam in se odzivati nanje. Pri tem se tudi oni sami učijo odzivati na druge, postajajo prijazni, odprti in ljubeznivi.

Drugi jih sprejemajo in jih imajo radi, to pa je najboljša usluga, ki jim jo lahko storimo.

Odnos, ki ga otrok vzpostavi s starši, predvsem z materjo, je model vseh nadaljnjih odnosov.

Otroci postanejo družabni tako, da nas posnemajo. Z otrokom bi se morali začeti pogovarjati že takoj ob rojstvu, saj ko se začnemo z otrokom pogovarjati, se začne njegov socialni razvoj (Stoppard, 1992, str. 49).

Pri treh letih otrok postane bolj neodvisen od nas in bolj odprt v odnosu do drugih otrok.

Postaja bolj nesebičen in lahko začne navezovati trdnejša prijateljstva z drugimi odraslimi ter otroki. Kaže znamenja simpatije, kadar je kdo v stiski, in postaja velikodušen (Stoppard, 1992, str. 53).

1.2.5 Igra

Igra je dejavnost, ki jo posameznik izvaja zaradi lastnega zadovoljstva ne glede na njen končni izid in ni vezana na neposredno zadovoljevanje njegovih potreb ali na zahteve, ki jih predenj postavlja okolje (Zupančič, 1999, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2001).

»Včasih smo odrasli zavistni do otrok, ki nimajo nobenega dela in se cele dneve ›samo igrajo‹. Pozabljamo pa, da je igra otrokovo delo in da prispeva k vsem področjem razvoja.

Skozi igro otroci razvijajo spretnosti prstov, nadzor nad lastnim telesom in zaznavanje.

Naučijo se sodelovati z drugimi otroki, reševati konflikte in se soočati z lastnimi neprijetnimi čustvi. Seveda pa se oblike igre in igrače, ki jih otroci izbirajo, celo otroštvo spreminjajo«

(Nemec in Krajnc, 2011).

8

Po tretjem letu otrokove starosti prihaja do upada pogostnosti funkcijske igre in večjega deleža simbolne igre in iger s pravili (Takhvar in Smith, 1999, str. 112).

Simbolno igro včasih imenujemo tudi igra pretvarjanja, igra »kakor da« ali domišljijska igra.

Otroci v simbolni igri uporabljajo simbolna sredstva, kot so simbolni predmet (namesto ključa v igri uporabi legokocko) ali pa v igro vključen predmet, ki dejansko ne obstaja (čaj pijemo iz skodelic, ki jih dejansko ni) ipd. (Nemec in Kranjc, 2011, str. 180).

»Igra s pravili je igra, ki od otroka zahteva prepoznavanje, sprejemanje in podrejanje vnaprej določenim, dogovorjenim in sprejetim pravilom (Fekonja, 2004, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 383).

1.2.6 Podobnosti in razlike med deklicami in dečki

Marjanovič Umek (2011, str. 184) pravi, da lahko do 10 % individualnih razlik med otroki pojasnimo s spolom, ostalo pa z drugimi dejavniki. Pravi tudi, da velja poudariti, da niso vse deklice enake, kot tudi ne vsi dečki, in da torej razlike niso le med skupinama, temveč tudi znotraj obeh skupin (Golombok in Fivush, 1998). Med dečki in deklicami je zelo malo razlik v zaznavnih, spominskih, miselnih in jezikovnih sposobnostih ter spretnostih. Dečki in deklice kažejo podobne vzorce navezanosti na vzgojiteljico in so enako empatični v smislu razumevanja čustvenih odzivov drugih ljudi. Med dečki in deklicami tudi na splošno ni pomembnih razlik v socialnem odzivanju, prepoznavne pa so razlike pri vzpostavljanju različnih vrst socialnih odnosov, npr. dečki so bolj usmerjeni v vrstniško skupino in se vključujejo v večje skupine, deklice pa vstopajo v interakcijske pare ali manjše skupine (Marjanovič Umek in Zupančič, 2011, str. 184).

1.3 Kotički v vrtcu

Okolje za aktivno učenje je oblikovano tako, da spodbuja najrazličnejše vrste iger, ki jih imajo otroci radi. Prostor je zato razdeljen v kotičke s preprostimi in razumljivimi imeni, ki so za otroke smiselna. Te interesne kotičke določajo nizke pregrade in materiali, dostopni otrokom. Postavitev dobro definiranih interesnih kotičkov omogoča razvijanje otrokove samoiniciativnosti, avtonomnosti in socialne kompetentnosti. Ker so kotički dostopni vsak

9

dan, otroci vedo, kateri materiali so na voljo in kje jih lahko najdejo. Konsistentna organizacija prostora daje otrokom priložnost za predvidevanje, kje bi se radi igrali in kaj bi radi počeli z materiali, ki so tam na voljo. Ker se otroci lahko zanesejo na razpoložljivost materialov, se lahko sproščeno osredotočajo na proces in interakcijo v igri (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004, str. 128).

Igralni kotički naj bodo urejeni tako, da so vidni in da se je med njimi lahko premikati.

Vidnost kotičkov pomeni, da je celoten prostor organiziran tako, da lahko otroci stoje vidijo svoje vrstnike v drugih kotičkih in da odrasli lahko na hitro pregledajo prostor ter takoj najdejo vsakega otroka. To omogočajo nizke pregrade med kotički. Otroci bi se morali svobodno gibati od enega do drugega interesnega kotička – morali bi npr. iti v umetniški kotiček, ne da bi šli skozi kotiček dom. Ureditev prehodov okrog kotičkov je pomembna, ker omogoča otrokom lahek dostop in hkrati igranje v relativnem miru. Prehodi in vhodi v kotičke naj nudijo dovolj prostora otrokom, ko prenašajo kocke ali svoje izdelke (prav tam).

Pri urejanju interesnih kotičkov je fleksibilnost temeljnega pomena. Če je v igralnici malo prostora, se moramo odločiti za menjavanje kotičkov oz. urediti samo enega ali dva kotička naenkrat. To sicer ni idealen način za ureditev okolja, vendar je menjavanje kotičkov sprejemljivejša rešitev od take, da imamo hkrati vsega po malo, vendar premalo prostora in materiala, da bi otroci zares lahko ustvarjali (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004, str. 129).

1.3.1 Vrste igralnih kotičkov

Igralnica ima lahko organiziranih več kotičkov, kot so (Kuzman, 2005, str. 121−123):

 stalni kotički;

 občasni kotički;

 priložnostni kotički.

Stalni kotički so tisti, ki se skozi celo šolsko leto ne spreminjajo. To so lahko (prav tam):

 jedilni kotiček, kjer lahko otrok kaj prigrizne in se odžeja;

 kotiček dom, kjer so najrazličnejše posode, vozički z dojenčki in oblačila zanje, pohištvo za kuhinjo ipd.;

10

 knjižni kotiček, v katerem so knjige zložene tako, da otroci vidijo prvo stran in lahko sami posegajo po izbrani slikanici;

 intimni kotiček, ki je nameščen v mirnem delu igralnice in omogoča otroku, da se umakne, ko si želi malo zasebnosti.

Občasni kotički so tisti, ki se pripravljajo za daljši čas in so povezani s temo meseca, ko pa upade zanimanje zanje, jih zamenjamo z drugimi. To so lahko (prav tam):

 kotiček za igro vlog, kjer imajo otroci na voljo različna oblačila za šemljenje;

 zeleni kotiček s koriti, rastlinami in semeni, ki jih lahko otroci sami sejejo in opazujejo njihovo rast;

 umetniški kotiček, v katerem so umetniške reprodukcije, nalepljene v višini otroških oči.

Priložnostni kotički so tisti, ki se navadno pripravijo zjutraj ali med dnevom. Vsebujejo dejavnosti, ki se nanašajo na temo in pomenijo dodatno ponudbo in možnost večje izbire za otroke. To so lahko (prav tam):

 kuharski kotiček;

 kotiček družabnih iger;

 likovni kotiček;

 frizerski kotiček;

 itd.

Kotički so pomembni, ker (prav tam):

 omogočajo večjo prožnost v vsakdanjem življenju v vrtcu;

 uresničujejo otrokove pravice do izbire in drugačnosti;

 spodbujajo sporazumevanje;

 omogočajo igro in igralne dejavnosti preko celega dneva.

Tehnični kotiček spada v izbranem vrtcu med občasne kotičke, saj je v igralnico postavljen naknadno in se bo, ko ne bo v naši igralnici več zanimanja zanj, premestil v drugo igralnico.

11

1.4 Tehnični kotiček

Z otroki smo si ogledali katalog s tehničnimi pripomočki. Izbrali smo si delovno mizo in orodje ter ga naročili.

Slika 1: Delovna miza 1 – plošča mize

2 – prednja in zadnja prižema

3 – ročica vpenjalnega vretena 4 – ogrodje

(Eckhard, 2008, str. 172)

12 Predstavitev orodja:

Slika 2: Orodje v tehničnem kotičku 1 – svora (velika)

2 – primež 3 – izvijač 4 – ločna žaga 5 – kladivo

6 – tesarsko kladivo

7 – pila

8 – lisičji rep z ojačanim robom 9 – ročni vrtalnik

10 – klešče kombinirke 11 – mizarske klešče 12 – viličasti ključi

(Papotnik, 1993, str. 19–23)

13

Slika 3: Orodje, ki so ga prinesli starši

1 – zložljiv tesarski meter 2 – kovček za shranjevanje 3 – kotnik

4 – kovinski trak oz. tračni meter 5 – delovne rokavice

6 – žeblji, vijaki ipd.

7 – kladivo

8 – koničaste klešče 9 – rezbarski lok 10 – ločna žaga

(Papotnik, 1993, str. 19–23)

14

2 EMPIRIČNI DEL 2.1 Raziskovalni problem

2.1.1 Opredelitev problema

»Učenje predšolskega otroka temelji na neposredni aktivnosti s predmeti in pridobivanju konkretnih izkušenj z ljudmi in stvarmi, razmisleku o dejavnostih ter oblikovanju predstav in predpojmovnih struktur na osnovi prvih generalizacij, notranji motivaciji in reševanju konkretnih problemov ter pridobivanju socialnih izkušenj« (Kurikulum za vrtce, 2008).

»Vzgojitelj in otroci v procesu dela spoznavajo in uporabljajo orodja, naprave in gradiva.

Usvajajo preproste delovne operacije in na neposreden način spoznavajo svet dela in poklicev.

Za uspešnost dela morajo vrtci in šole priskrbeti osnovno pohištveno opremo za zgodnje učenje tehnike, zbirke učil, sestavljanke, modele, obdelovalna orodja, gradiva in druge potrebščine, ki jih lahko shranjujejo v predalih pohištvene opreme. Tako opremljen del prostora lahko imenujemo kotiček za tehniko in tehnologijo« (Papotnik, 2005).

Tehnične delavnice lahko uredimo v vsakem prostoru. Potrebni sta zaščita in varnost pri delu.

Po končanem delu je treba pospraviti in počistiti (Metelko, 1987).

V času dela v vrtcu sem opazila, da se vzgojiteljice le redko odločijo za uporabo pravega orodja v vrtcu, še posebno ne pred petim letom starosti. Predvidevam, da je razlog za to pomanjkanje ustreznih pripomočkov ali pa se vzgojiteljice ne čutijo dovolj usposobljene na tem področju.

V svoji skupini otrok, starih 3–4 leta, sem otrokom ponudila dejavnost s pravim orodjem in odziv otrok me je zelo presenetil. Otroci so bili nad orodji in njihovo uporabo zelo navdušeni.

Vendar smo že takoj naleteli na težavo. Nismo imeli niti ustreznih pripomočkov niti ustreznega prostora. Tako smo se odločili, da se skupaj dokopljemo do vseh potrebnih tehničnih pripomočkov in tudi do prostora, ki bo tehničnim dejavnostim namenjen. Tako smo si s pomočjo staršev in vodstva vrtca ustvarili pravi tehnični kotiček.

15

V diplomski nalogi želim vzgojiteljem, staršem in tudi otrokom približati delovno-tehnično vzgojo. Z malo truda in volje lahko otroku omogočimo, da ima možnost vsak dan poseči po pravem orodju in tako uriti svoje ustvarjalno-tehnične sposobnosti. Najprej bom predstavila potek uvedbe tehničnega kotička v igralnico, kasneje pa tudi dejavnosti, ki so odvijale v tem kotičku.

2.1.2 Cilji

Dokazati želim:

− da je ob pravih pogojih že 3- oz. 4-leten otrok zmožen samostojno preizkušati in uporabljati pravo ročno orodje ne glede na spol;

− da uvedba tehničnega kotička otrokom ponudi možnost vsakodnevne krepitve ustvarjalnih in tehničnih sposobnosti.

2.1.3 Raziskovalna vprašanja oz. hipoteze

V diplomskem delu bom odgovorila na naslednja raziskovalna vprašanja:

 Ali lahko od 3- do 4-letnemu otroku zaupamo uporabo pravega orodja?

 So v tehničnem kotičku sodelovali samo dečki ali tudi deklice?

 So otroci sami želeli sodelovati v tehničnem kotičku ali so potrebovali zunanje motivacijske spodbude?

 Katera orodja so otroci najraje uporabljali in ali so se v tem razlikovali po spolu?

 Ali kdo od otrok ni želel sodelovati v tehničnem kotičku?

 Pri katerih dejavnostih so bili otroci v tehničnem kotičku samostojni oz. pri katerih dejavnostih so potrebovali pomoč vzgojiteljice?

 Ali so se otroci ponovno vračali v tehnični kotiček in kako pogosto?

2.1.4 Raziskovalna metoda

Pri raziskovanju sem uporabila deskriptivno metodo, za katero je značilno poučevanje na ravni opisovanja dejstev, odnosov in procesov brez vzročnega razlaganja.

16

Raziskavo sem izvedla v vrtcu Kekec Grosuplje. Vzorec je zajemal 18 otrok, starih 3–4 leta.

V skupini je 6 deklic in 12 dečkov. Podatke sem zbirala z opazovanjem, zapisovanjem, s fotografiranjem in posnetki.

2.2 Predstavitev vrtca in skupine

Praktični del sem izvajala v vzgojno-varstvenem zavodu Kekec Grosuplje v glavni enoti Kekec, kjer sem zaposlena na delovnem mestu pomočnice vzgojiteljice. Enota ima 12 oddelkov različnih starostnih skupin. Moja skupina se imenuje Miške, v njej pa so otroci, stari 3 in 4 leta. V skupini je 18 otrok, in sicer 12 dečkov in 6 deklic. Imamo enega dečka s posebnimi potrebami na govornem področju, ima pa tudi težave s pozornostjo.

Otroci so razigrani, veseli, radovedni, prijazni in zelo živahni. Med sabo že sklepajo prijateljstva, ki pa se pogosto spreminjajo in menjavajo. Zelo radi pomagajo, si delijo igrače, a se tudi postavijo zase. Pri opravljanju raznih nalog so zelo samostojni, pri reševanju konfliktov včasih potrebujejo pomoč.

V preteklem šolskem letu sva z vzgojiteljico dali velik poudarek samostojnosti otrok.

Otrokom sva zaupali tudi težje naloge, kot jih po pričakovanjih lahko opravljajo. Naučili sva jih, da vsak problem najprej poskusijo rešiti samostojno, šele nato, če ne gre, prosijo za pomoč vzgojiteljice. Velikokrat sva zasledili, da otroci pomagajo drug drugemu.

17

Slika 4: Skupina Miške

2.3 Izvedba raziskovalnega projekta v vrtcu

V skupini, kjer delam, sem čez leto opazila, da otroci zelo radi segajo po trdih igračah in z njimi udarjajo po različnih podlagah. V kotičku z namiznimi igrami je bila za otroke najbolj zanimiva igra, pri kateri otrok s kladivom v pluto zabija majhne žebljičke. Zanjo so se neprestani kregali, zato sem jo največkrat pospravila. Igra je bila zato pogosto uporabljena kot nagrada za tistega, ki je bil najbolj »priden«. Da je ne bi uporabljali vedno eni in isti otroci, sem včasih povabila k tej igri tudi nekatere bolj živahne otroke. Opazila sem, da se med igro zelo umirijo.

Doma in v vrtcu sem poiskala nekaj manjših kladiv in otrokom predlagala, da bi vsi skupaj uporabljali kladiva, ne le en sam otrok. Otroci so bili nad idejo navdušeni. Otroke sem vprašala, v kaj bi lahko zabijali žeblje. Povedali so mi, da lahko žeblje zabijamo samo v les.

Poiskali smo nekaj kosov lesa. Potem smo jih dali na mizo, da bi vanje zabili žeblje.

Ugotovili smo, da lahko mizo s tem poškodujmo, zato sem predlagala, da prostor, kjer bomo zabijali žeblje, zaščitimo. Eden od dečkov je predlagal, da lahko na tla pogrnemo debelo odejo in na njej zabijamo žeblje. Po tleh v igralnici smo torej pogrnili odejo, nanjo položili

18

kose lesa in začeli zabijati žeblje, a so se deske nenavadno čudno odbijale od odeje in se ni dalo zabiti žeblja. Tudi zelo težko je bilo zabijati na tleh, saj so bili otroci v zelo neprijetnih položajih. Takrat se je prvič utrnila ideja o posebnem kotičku, kjer ne bi bilo treba paziti na mizo in bi lahko zabijali žeblje. Predlagala sem, da si ustvarimo pravi tehnični kotiček. Otroci so takoj pokazali ogromno zanimanja. Začeli smo se pogovarjati o tem, kako bi bil videti ta tehnični kotiček in kaj vse bi moralo biti v njem. Rekli so, da mora biti notri veliko orodja in lesa, da bomo delali vse, tako kot delata hišnika.

Slika 5: Uporaba kladiv v igralnici

2.3.1 Uvedba tehničnega kotička v skupino

Pri uvedbi tehničnega kotička sem želela, da v polni meri pri tem participirajo otroci.

Tehnični kotiček oz. delovno mizo smo dobili razstavljeno in zapakirano v veliki kartonasti škatli. Z navdušenjem smo jo odprli. Razložili smo vse dele in poiskali navodila. Po navodilih smo nato začeli s sestavljanjem. Otroci so mi pomagali držati posamezne dele, da sem lahko zavijala vijake. Otroci so mi pomagali tudi pri tem. Bolj ko je delovna miza dobivala svojo podobo, bolj so otroci kazali navdušenje nad njo. Otroci so aktivno sodelovali tako pri sestavljanju delovne mize in umestitvi tehničnega kotička kot tudi pri vseh ostalih aktivnostih, povezanih s tehničnim kotičkom.

19

Slika 6: Sestavljanje delovne mize

2.3.1.1 Umestitev tehničnega kotička v igralnico

Ko je bila delovna miza sestavljena, smo se morali dogovoriti, kje bo naš tehnični kotiček postavljen v igralnici. Ker je igralnica že tako natrpana s kotički, smo morali tudi druge kotičke malo prilagoditi. Predvidevali smo, da je dobro, če je kotiček postavljen nekje blizu vrat, saj bo tako lažje čistiti in prezračevati. Ob tehničnem kotičku smo želeli imeti tudi navadno mizo, ki bi bila pomožna delovna miza, npr. za odlaganje materialov, orodja in izdelkov, na njej pa bi se lahko izvajale tudi druge tehnične dejavnosti, ki ne zahtevajo uporabe delovne mize, saj bi tako razbremenili delovno mizo. Tako bi bilo lahko naenkrat aktivnih več otrok hkrati. Dobro bi bilo tudi, da bi bila tehnična miza, kadar ni v uporabi, stisnjena ob steno, da bi se lahko otroci med igro nemoteno gibali po igralnici. Med uporabo tehničnega kotička bi moralo biti dovolj prostora, da se delovna miza odmakne od stene, saj se tako omogoči otrokom, da so lahko aktivni z vseh strani delovne mize in tako ne motijo drug drugega. Vse to nam je uspelo uresničiti in tehnični kotiček je bil umeščen v našo igralnico.

20 2.3.1.2 Spoznavanje tehničnega kotička

Delovna miza je bila na svojem mestu v igralnici. Prvi dan smo jo pustili brez kakršnega koli orodja, saj so jo otroci le opazovali, se je dotikali in preizkušali, kaj vse se na njej premakne, zavrti, stisne ipd. Predvsem so dobili občutek, da je v igralnici nekaj novega, za njih zelo zanimivega že tudi brez orodja. Zelo ponosno so to povedali tudi otrokom iz drugih skupin med druženjem v garderobi in na igrišču. Naslednji dan smo v tehnični kotiček umestili materiale, ki so nam jih prejšnje dni prinesli starši. Kot dan prej, ko smo spoznavali delovno mizo, smo sedaj na njej spoznavali različne materiale, predvsem različne kose obdelanega in neobdelanega lesa. Otroci so se materialov dotikali, jih primerjali med seboj in jih vpenjali v delovno mizo. Nastalo je že nekaj zanimivih lesenih konstrukcij. Naslednji dan smo ves material pospravili v škatle v tehničnem kotičku. Na delovno mizo smo razstavili vso orodje in si ga najprej ogledali ter ga otipali. Nekatera orodja so bila ostra in težka, druga zelo zanimiva. Ta dan orodij nismo uporabljali, le opazovali smo jih in ugotavljali njihov namen.

Slika 7: Spoznavanje tehničnega kotička

2.3.2 Obisk mizarja

Ena od deklic iz naše skupine nam je zaupala, da je njen oče po poklicu mizar. Povabili smo ga, naj pride v naš vrtec in nam pokaže, kaj delajo mizarji, in nas mogoče kaj nauči. Mizar se je odzval povabilu in prišel v našo igralnico. S seboj je prinesel dva velika kovčka orodja in

21

ostalih mizarskih potrebščin. Najprej nam je v jutranjem krogu predstavil delo oz. poklic mizarja. Pokazal nam je tudi herbarij različnih vrst lesa, ki so si ga otroci lahko podrobno ogledali.

Slika 8: Mizar predstavi herbarij

V tehničnem kotičku nam je predstavil svoje orodje, ki ga pri svojem delu uporablja. Nekatero orodje je bilo ravno takšno, kot ga imamo v našem kotičku. Otroci so bili nad vsem orodjem zelo navdušeni, še najbolj pa je pritegnil njihovo pozornost električni vrtalnik. Mizar je pripravil delovni prostor. Otrokom je ponudil vsakemu po en kos lesa in brusni papir. Otroci so svoj kos lesa pobrusili iz vseh strani, tako da ni bilo več ostrih robov. Mizar je nato označil mesta, kjer je treba zvrtati luknjo. Otroci so mu lahko pomagali pri vrtanju in tudi kasneje pri zavijanju vijakov. Večkrat je otroke vprašal, ali mogoče slutijo, kaj bo iz kosov lesa nastalo, toda na začetku otroci niso ugotovili. Šele ko je izdelek dobil svojo končno podobo, so ugotovili, da je nastala ptičja hišica. Otroci so bili navdušeni in že so iskali zanjo primerno mesto. Mizar nam je na izbrano mesto zabil žebelj in ptičjo hišico obesil. Mizar je po končanem delu delovni prostor pospravil, nam pa pustil nekaj kosov lesa in brusni papir.

22

Slika 9: Mizar predstavi svoje orodje

Slika 10: Otroci pomagajo mizarju

Slika 11: Skupaj smo naredili ptičjo hišico

23

2.3.3 Dejavnosti v tehničnem kotičku

Tehnični kotiček je bil sedaj že postavljen na svojem mestu v igralnici in tudi mizar, ki nam je pokazal nekaj osnovnih tehnik obdelave lesa, je že bil na obisku. Sedaj je bil končno pravi čas, da se tudi sami lotimo dela.

Pri izbiri dejavnosti, ki se bodo izvajale v tehničnem kotičku, sem se osredotočila kar na želje otrok in njihove predloge. V jutranjem krogu smo na večji plakat zapisali in narisali vse predloge, kaj bi lahko delali v kotičku. Vsak izmed otrok je imel možnost, da pove, kakšno dejavnost bi lahko izvajali. Na začetku je bilo podanih veliko različnih predlogov, npr.

zabijanje žebljev, žaganje, »šraufanje«, barvanje, risanje, lomljenje, pisanje in sestavljanje.

Kmalu so se začeli otroci ponavljati. Da bi našli ideje, ki bi jih še lahko zapisali, smo si šli ogledat orodje, ki ga imamo na voljo. Tako smo zapisali še brušenje, piljenje, lepljenje, udarjanje, merjenje in vrtanje. Plakat so otroci pobarvali in ga nalepili na steno v igralnici poleg tehničnega kotička. Otroci so izbrali eno izmed vseh dejavnosti. To dejavnost smo obkrožili s flomastrom, da smo kasneje vedeli, kaj smo že izvajali. Eno dejavnost smo izvajali več dni oz. toliko časa, da so vsi otroci, ki so dejavnost želeli izvajati, prišli na vrsto. V tehničnem kotičku so bili naenkrat dejavni največ štirje otroci.

Slika 12: Plakat dejavnosti v tehničnem kotičku

24

Vsako jutro smo torej izbrali 4 posameznike, ki so bili dejavni v tehničnem kotičku. Na plakatu smo izbrali tudi dejavnost, ki smo jo izvajali, in jo obkrožili. Otroci so se na začetku veliko prepirali o tem, kdo bo v tehničnem kotičku, zato sem se odločila, da otroke izberem z žrebom. V žakelj sem skrila 4 žetone ene barve in več žetonov druge barve. Tako se niso več prepirali, čeprav so bili nekateri slabe volje, ker niso izžrebali želene barve. Eno dejavnost smo torej izvajali toliko dni, dokler niso prišli na vrsto vsi otroci, ki so to dejavnost želeli izvajati.

Prve dni smo dejavnosti v tehničnem kotičku izvajali vzporedno z dejavnostmi v ostalih kotičkih, vendar se otroci zaradi prevelikega zanimanja niso mogli igrati v drugih kotičkih, saj so opazovali prijatelje pri dejavnostih v tehničnem kotičku. Ker smo dejavnosti izvajali pomladi, ko je bilo zunaj lepo vreme, sem se odločila, da grejo otroci, ki niso v tehničnem kotičku, z vzgojiteljico na igrišče. Ker se otroci zelo radi igrajo zunaj, ni bilo več prepiranja glede tega, kje bo kdo, saj so bile dejavnosti v kotičku in zunaj na igrišču po zainteresiranosti otrok enakovredne in enako želene.

Po več kot mesecu so otroci že poznali vse tehnike, zanimanje za tehnični kotiček pa je za nekaj dni upadlo. Otroci so tudi usvojili pravilo, da je v tehničnem kotičku lahko največ četverica otrok. Tehnični kotiček je zato lahko deloval tudi vzporedno z ostalimi igralnimi kotički, saj jim je bil po zanimanju otrok enakovreden.

Globalni cilji dejavnosti:

 otrok spoznava tehnične predmete in razvija spretnosti na področju tehnike in tehnologije;

 otrok prepoznava in uporablja tehnične predmete in procese, spoznava njihov namen in pomen ter v igri ponazarja njihovo delovanje;

 otrok se uri v različnih tehničnih opravilih in razvija tehnično ustvarjalnost;

 otrok spoznava delovni proces in razvija primeren odnos do dela;

 otrok spoznava, kako se lahko varuje pred poškodbami;

 otrok doživlja ugodje v tehničnem kotičku in tehnične dejavnosti dojema kot igro.

25 2.3.3.1 Dejavnost: Brušenje

Cilj:

 otrok spoznava, kako se spreminjajo oblika lesa in njegove lastnosti med obdelavo z brusnim papirjem.

Vloga vzgojiteljice:

Otrokom ponudim kose neobdelanega lesa in manjše kose brusnega papirja ali brusilno gobico. Les naj bo čim bolj mehek, da bo otrok lahko vložil manj truda pri brušenju, razlika pa bo opazna hitreje. Z otroki najprej opazujmo lesene kose. Otipamo ostre dele predmeta, ki jih je treba pobrusiti. Nato opazujemo in tipamo tudi brusni papir ali brusilno gobico. Otroke nenehno sprašujem po lastnostih lesa in brusnega papirja ali gobice, ki jih opišejo z besedami.

Ko otrok začuti grobost, ga usmerim v brušenje ostrih delov lesa. Otroka neprestano spodbujam k opazovanju, kaj se v določenem trenutku dogaja. Otroku tudi povem, na kaj moramo biti pozorni. To so npr. trske na lesu, ki jih ne smemo spregledati, ko drgnemo z roko po podlagi, drobno žaganje, ki pada na tla, pa je lahko nevarno, saj nam lahko spodrsne, če tečemo po igralnici.

Potek dejavnosti:

V jutranjem krogu sem otroke vprašala, kaj si bomo izbrali na plakatu dejavnosti za tehnični kotiček. Največ otrok si je želelo, da bi brusili. To dejavnost so si najbrž izbrali kot prvo zato, ker so jo izvajali že takrat, ko je prišel v igralnico mizar. Ker imamo za to dejavnost veliko brusnega papirja ali brusnih gobic, so se dejavnosti lahko udeležili vsi otroci naenkrat. Ker imamo brusilnih gobic manj, smo določili, da se bodo otroci menjavali. Otroci so sedaj že vedeli, kakšen je potek dela, zato večina otrok ni imela težav.

26

Slika 13: Brušenje z brusnim papirjem in brusilnimi gobicami

Evalvacija:

V tehničnem kotičku nismo imeli samo mehkega smrekovega lesa, ampak smo imeli tudi trše kose, na katerih pa se brušenje skoraj ni poznalo. Tudi žaganja ni bilo toliko kot pri smrekovem lesu, zato so nekateri otroci hitro izgubili zanimanje in so odšli v druge kotičke v igralnici. Ko je bila prosta brusilna gobica, so prišli nazaj in so se ponovno lotili brušenja.

Dejavnost je za otroke te starosti dokaj varna, zato ne zahteva od vzgojitelja stoodstotnega nadzora. Z vzgojiteljico sva se med dejavnostjo lahko posvetili tudi igri v drugih igralnih kotičkih. Tehnični kotiček je bil aktualen celo dopoldne in nikoli ni bil prazen. Otroci so se lepo razporedili po igralnici. Z vzgojiteljico sva bili pozorni na to, da niso otroci po igralnici tekali, saj bi lahko komu na drobnem žaganju spodrsnilo. Po koncu dopoldanskih dejavnosti smo tehnični kotiček počistili in ga pospravili na svoje mesto. Tla okoli tehničnega kotička smo pometli.

27 2.3.3.2 Dejavnost: Žaganje

Cilj:

 otrok spoznava, kako se spreminja oblika lesa in njegove lastnosti med obdelavo z različnimi žagami.

Vloga vzgojiteljice:

Izberem največ štiri otroke, ki bodo tisti dan dejavni v tehničnem kotičku. Najprej se usedemo za mizo v tehničnem kotičku, kjer jim predstavim različne žage. Podrobno si jih ogledamo in jih tudi pretipamo. Otroci že sami takoj zaznajo ostre dele. Predstavim jim način varne uporabe žag. Napeljem jih k temu, da je zelo priporočljiva tudi uporaba delovnih rokavic. Šele ko se pogovorimo o načinu varne uporabe orodja, se začne dejavnost žaganje. Najprej se lotimo vpenjanja lesenih kosov v primež. Otroke nato usmerim, da najprej eden po eden uporabljajo žago, pri tem pa drugi samo opazujejo. Šele ko so vsi posamezno poskusili uporabo žage, lahko vsi naenkrat žagajo svoj kos lesa. Ves čas dejavnosti mora vzgojitelj nadzorovati otroke in biti usmerjen le v njihovo dejavnost. Tudi pri tej dejavnosti nastaja žaganje, na katerega mora biti vzgojitelj pozoren.

Potek dejavnosti:

V jutranjem krogu smo odšli k plakatu dejavnosti. Ko sem jih vprašala, kaj bi želeli delati, so bili dokaj enotni pri izbiri. Želeli so si žagati. Zelo težko je bilo izbrati le štiri posameznike, saj so vsi želeli žagati. Odločila sem se, da bo otroke določil žreb. Otroci so žrebali žetone dveh barv. Če je otrok izžrebal barvo žetona, od katerih so bili v žaklju le štirje, je lahko sodeloval v tehničnem kotičku. Da se otroci med seboj ne bi ovirali zaradi pretiranega zanimanja ostalih otrok, so otroci, ki niso bili izžrebani, zapustili igralnico in odšli z drugo vzgojiteljico na igrišče ter tam izvajali zunanje dejavnosti. Ko smo bili v igralnici sami, smo se lažje osredotočili na dejavnost. Poiskali smo daljše ozke smrekove palice, žage in delovne rokavice. Usedli smo se za mizo in v tehničnem kotičku opazovali orodje ter se pogovorili o varni uporabi. Lotili smo se žaganja. Najprej je žagal samo en in so ga vsi drugi opazovali, šele nato so lahko žagali vsi naenkrat. Imeli smo le dva para delovnih rokavic, zato sta morala biti otroka, ki jih nista imela, toliko bolj pazljiva. Ko so otroci vsaj dvakrat prežagali svojo palico (eni tudi večkrat, odvisno od tega, kako spretni so bili), smo počistili tehnični kotiček in pospravili žage na svoja mesta. Tudi mi smo se potem pridružili otrokom na igrišču.

28

Dejavnost žaganje je potekala skoraj cel teden, da so prišli na vrsto vsi otroci, ki so želeli žagati. Imeli smo lepo vreme, zato smo lahko vsak dan naredili kot prvič, da so med dejavnostjo v kotičku ostali otroci bili na prostem.

Slika 14: Žaganje z žago, ki so jo otroci prinesli od doma

Slika 15: Žaganje z žago iz tehničnega kotička

29 Evalvacija:

Žaganje je dokaj zahtevna tehnika obdelave lesa za 3 oz. 4 leta starega otroka, toda večina otrok ni imela težav. Otroci so si sami vpeli kose lesa v primež. Nekaj otrokom se je žaganje pogosto ustavljalo, saj se jim je žaga zataknila, otrok pa še nima dovolj moči, da bi jo porinil naprej. Nekateri otroci so zato izbrali žago, ki je sicer namenjena za žaganje kovine, a se zaradi majhnih zobčkov ni zatikala v les. Vsi otroci so palico vsaj enkrat prežagali čisto sami.

Pri prvem poskusu so nekateri potrebovali malce pomoči. Težave so jim povzročale tudi rokavice, saj otroci v njih niso imeli pravega občutka in jim je žaga pogosto uhajala iz rok. V tem primeru smo rokavice raje pustili, a smo bili med žaganjem še toliko bolj pazljivi. Nad žaganjem so bili vsi otroci zelo navdušeni, še najbolj pa jih je pritegnilo to, da se je listič žage med uporabo segrel. Tako so bili zelo motivirani in so poskusili žagati hitro, da bi se listič še bolj segrel, ter so ga takoj, ko so prenehali z žaganjem, potipali in se pohvalili pred drugimi.

Tovrstna dejavnost vsaj na začetku zahteva od vzgojitelja zelo veliko mero pozornosti, vendar so bili proti koncu vsi otroci zelo samostojni.

2.3.3.3 Dejavnost: Zabijanje žebljev

Cilj:

 otrok spoznava, kako sila ostrega predmeta (žeblja), deluje na les ob udarjanju nanj s kladivom.

Vloga vzgojiteljice:

Tudi pri tej dejavnosti so v tehničnem kotičku največ štirje otroci. Otroke izberem preko žreba, da ne pride do prepiranja in da je pravično do vseh otrok. Ko so otroci izbrani, se posedemo za mizo v tehničnem kotičku. Opazujemo in tipamo kladiva različnih oblik in velikosti. Tudi pri tej dejavnosti je zelo zaželen mehak les. Otrokom pokažem, na katerem delu ročaja je najbolje držati kladivo in kako naj držijo žebelj. Predlagala sem jim uporabo delovnih rokavic. Ko smo se lotili dela, sem otroke opozorila, če je komu kakšen žebelj padel na tla, naj ga čim prej pobere, da nanj ne stopi kakšen otrok. Nekaterim otrokom sem pomagala pri zabijanju žeblja v začetni fazi, ko žebelj še ne stoji sam na podlagi.

30 Potek dejavnosti:

Danes so si otroci v jutranjem krogu izbrali dejavnost zabijanje žebljev. Štirje otroci, ki so bili izbrani, so v tehničnem kotičku najprej opazovali orodje, nato pa tudi način, kako je najlažje zabiti žebelj. V tehničnem kotičku so otroci žeblje zabijali najprej posamezno, tako da je en zabijal, drugi pa so ga opazovali, nato pa je lahko vsak zabijal žeblje v svoj kos lesa. Vsak otrok je v svoj kos lesa zabil vsaj tri žeblje brez moje pomoči. Ko smo končali z dejavnostjo, smo preverili po igralnici, ali nam ni kakšen žebelj padel na tla.

Slika 16: Zabijanje žebljev

31

Slika 17: Zabijanje žebljev

Evalvacija:

Opazila sem, da otrokom ta dejavnost ni tuja, saj z zabijanjem žebljev niso imeli težav. To sem tudi pričakovala, saj so otroci čez leto že zabijali žeblje. Razlika je bila le v tem, da so prej žeblje zabijali v pluto, sedaj pa v les, kar je bilo za otroke večji izziv. Žebelj je bilo sedaj težje udariti, da bi sam stal na podlagi, zato sem jim na začetku pomagala. Otroci si tudi niso upali močno udariti s kladivom, dokler so s prsti držali žeblje. Ko je žebelj stal, so udarjali močneje. Kasneje se je žebelj hitro skrivil, če ga otrok ni udaril točno navpično na glavico. To so otroci hitro usvojili in vsak naslednji žebelj je šel lepše in natančneje v izbrano mesto.

Dejavnost je bila zelo glasna, zato je bila za otroke še toliko bolj zanimiva. Na trenutke se mi je zazdelo, da otroci tekmujejo v tem, kdo bo najbolj glasno zabijal žebelj.

2.3.3.4 Dejavnost: Lomljenje

Cilj:

 otrok spoznava, kako se spreminjajo oblika lesa in njegove lastnosti med lomljenjem.

Vloga vzgojiteljice:

Ker je dejavnost preprosta in za to ni potrebno orodje, materiala pa smo imeli dovolj, smo se lahko vsi naenkrat lotili dela. Otrokom sem ponudila veliko različnih debelin lesenih kosov.

32

Najbolj priporočljiva za to dejavnost je uporaba furnirja, saj so ga otroci lahko brez težav prelomili. Otroke sem opozorila na to, da med lomljenjem nastanejo trske, ki se lahko hitro zapičijo v kožo. Po končani dejavnosti smo z otroki pregledali, ali je še kje kakšna trska, in jo pometli.

Potek dejavnosti:

Otroci so si za danes izbrali dejavnost lomljenje. Otrokom sem povedala, da lahko to dejavnost delamo vsi naenkrat, zato so se posedli za mizo v tehnični kotiček. Otrokom sem najprej dala škatlo z velikimi kosi lesa. Rekla sem jim, naj začnejo lomiti. Otroci so mi hitro povedali, da se to ne da, ampak da bi potrebovali majhne vejice, ki bi jih lahko lomili.

Poiskali smo tanjše kose lesa. V tehničnem kotičku smo med materiali našli furnir, ki smo ga brez težav lomili. Nekateri otroci so lomili na zelo majhne koščke, nekateri pa so pustili velike kose. Za dejavnost je hitro padlo zanimanje, saj je zmanjkalo furnirja. Otroci so predlagali, da bi sedaj lahko te kose zalepili nazaj. Odločili smo se torej, da bomo tisti dan obkrožili še dejavnost lepljenje.

Slika 18: Lomljenje furnirja

Evalvacija:

Lomljenje je bilo za otroke zelo zanimivo, saj tega še niso počeli. Mislili so, da je furnir vrsta papirja. Dokler je bil furnir na razpolago, so otroci uživali, ko pa ga je zmanjkalo, so se otroci

33

začeli prepirati in si ga jemati med seboj. Tukaj nastopi manjša težava, ko si otroci sami izbirajo dejavnosti, saj nikoli ne vemo, katero dejavnost si bodo izbrali. Če bi lahko vnaprej načrtovala, bi si najbrž za to dejavnost pripravila več furnirja. Je pa odlično to, da so otroci sami ugotovili, da bi lahko izvedli še dejavnost lepljenje.

2.3.3.5 Dejavnost: Lepljenje

Cilj:

 otrok spoznava lastnosti lepila in posledice njegove uporabe.

Vloga vzgojiteljice:

Za dejavnost lepljenje lesa sem si že prej pripravila manjše plastenke od barv za na steklo in v njih vlila lepilo za les. Otroci so tako lahko brez težav nanašali lepilo na lomljen furnir in ga lepili skupaj. Otrokom sem pripravila tudi podlage, na katerega so lahko prilepili koščke furnirja tako, da je nastala slika.

Potek dejavnosti:

Pri prejšnji dejavnosti je nastalo veliko različnih koščkov lesa, ki so jih otroci želeli zlepiti skupaj. Nekateri so lepili kose na podlago enega poleg drugega, nekateri enega na drugega, nekateri pa so s kosi želeli sestaviti podobo nečesa. Po potrebi so otroci kose lesa še dodatno lomili. Nastale so krasne umetnine, ki smo jih, ko so se posušile, tudi razstavili.

34

Slika 19: Lepljenje koščkov furnirja v želeni motiv

Evalvacija:

Otroci so sami izrazili željo po lepljenju kosov, ki so jih malo prej lomili, zato za to niso potrebovali nikakršne spodbude. Nekatere je pri lepljenju motilo predvsem to, da se lepilo ni hitro posušilo in so jim kosci drseli po podlagi. Nekateri otroci so za lepljenje uporabili premalo lepila, zato so slike »razpadle« med obešanjem na razstavo.

Slika 20: Motivi iz furnirja

35 2.3.3.6 Dejavnosti: Udarjanje, barvanje

Cilja:

 otrok spoznava, kako se spreminjajo oblika lesa in njegove lastnosti med udarjanjem nanj z različnimi oblikami kladiv in težjih predmetov:

 otrok odkriva različne načine barvanja na leseno podlago.

Vloga vzgojiteljice:

Za dejavnost udarjanje sem otrokom ponudila manjše lesene ploščice, ki so jih vpeli v primež.

Tehniko udarjanja s kladivom so otroci že poznali, zato smo lahko takoj začeli z dejavnostjo.

Otroke sem usmerila v to, da imamo različna kladiva, ki pa puščajo različne odtise v lesu. Pri udarjanju sem bila zelo pozorna, da so otroci dovolj narazen, da ne bi prišlo do nesreče.

Za dejavnost barvanje sem otrokom ponudila valjčke, s katerim so preprosto nanesli barvo na ploščice. Tukaj otroci niso potrebovali pomoči. Tudi mize so sami za sabo lepo počistili.

Potek dejavnosti:

Za ta dan so si izbrali dejavnost udarjanje. Ko sem jih vprašala, kako naj bi to izvedli, so rekli, da bi samo zelo močno tolkli s kladivom v les. Tako smo tudi storili, kasneje pa so opazili, da so na deščicah nastale vdolbinice različnih oblik, odvisno od oblike kladiva. Da bi se te vdolbinice bolje videle, sem predlagala, da pobarvamo zgornjo plast deščice, da se bodo odtisi bolje videli. Poiskali smo valjčke, izbrali barvo in se lotili barvanja. Nastale so krasne umetnine.

36

Slika 21: Udarjanje z različnimi kladivi v mehkejši les – vtiskovanje vzorca

Slika 22: Barvanje ploščic z valjčkom

37

Slika 23: Izdelki, ki so nastali s tehnikama udarjanje in barvanje

Evalvacija:

Dejavnost, ki so si jo zamislili otroci, je bila tudi meni zelo zanimiva. Sama se tega najbrž ne bi nikoli spomnila. Otroci so v dejavnosti zelo uživali, najbolj pa so bili navdušeni nad izdelkom, ki je pri tem nastal. Dejavnost se mi zdi zelo primerna za otroke, ki imajo preveč energije, saj jo lahko sprostijo pri tej dejavnosti.

2.3.3.7 Dejavnost: Piljenje

Cilj:

 otrok spoznava, kako se spreminja oblika lesa in njegove lastnosti med obdelavo z različnimi pilami.

Vloga vzgojiteljice:

Z žrebom sem izbrala štiri otroke. V tehničnem kotičku imamo samo dve pili, naenkrat pa so v njem dejavni štirje otroci. Drugima dvema sem zato ponudila brusilno gobico za tisti čas, ko druga dva uporabljata pilo. Nato so se zamenjali. Pri piljenju se hitreje spreminja oblika lesa kot pri brušenju z brusnim papirjem, zato lahko za to dejavnost uporabimo tudi trši les.

Nekaterim otrokom sem pomagala pri vpenjanju lesa v primež. Pri tej dejavnosti nastaja

38

drobno žaganje, na katerega moramo biti pozorni. V primeru, da so otroci po igralnici tekli, sem jih na to opozorila in to preprečila.

Potek dejavnosti:

Za danes so si otroci izbrali dejavnost piljenje, čeprav je le nekaj otrok točno vedelo, kaj to pomeni. Otroci so se, kot pri vsaki dejavnosti, najprej posedli za mizo v tehnični kotiček, kjer smo spoznali orodje. Ko sem jih vprašala, kako se to orodje imenuje, sem dobila nekaj zelo zanimivih odgovorov: »To je brusilna palica!«, »To je taka brusilka …«. Ko so otroci ugotovili, da imamo samo dve pili, so se začeli prepirati o tem, kdo bo imel orodje. Vendar sem jim ponudila še brusilne gobice, kar jih je pomirilo, saj so bili zadovoljni tudi z njimi. Šli smo k delovni mizi in začeli s piljenjem. Vsak otrok je pilil toliko časa, dokler se na kosu lesa ni poznal očiten znak. Največkrat je nastala polkrožna vdolbina. Po končani dejavnosti smo kotiček pospravili in natančno pometli žaganje.

Slika 24: Piljenje s pilo

Evalvacija:

Za otroke je bilo to orodje nekaj čisto novega, neznanega. Niso si znali točno predstavljati, kako bi pilo uporabljali. Nekateri so mislili, da se z njo tolče kot s kladivom. Ko sem jim pokazala, kakšna je uporaba pile, so jo takoj usvojili. Navdušeni so bili nad hitrimi spremembami na lesu. Veliko hitreje so otroci opazili posledice uporabe pile kot pa npr.

39

brusnega papirja ali brusilne gobice. V prihodnje si želim, da bi imeli v tehničnem kotičku še vsaj dve pili, da bi otroci videli razliko pri uporabi različnih pil (okroglo, trikotno, debelejšo, tanjšo ipd.).

2.3.3.8 Dejavnost: Vrtanje

Cilj:

 otrok spoznava, kakšna je uporaba ročnega vrtalnika in kako se spreminjajo les in njegove lastnosti med vrtanjem.

Vloga vzgojiteljice:

Tokrat sem orodje − ročni vrtalnik predstavila otrokom kar v jutranjem krogu, saj imamo samo enega. Predlagala sem, da vrtamo kar v malo večji kos lesa, tako da bo nastalo več zvrtanih lukenj na eni površini. Za to dejavnost sem pripravila tanko vezano ploščo iz mehkejšega lesa. Z žrebom sem izbrala štiri otroke, ki so ostali z menoj v igralnici in začeli z vrtanjem. Pri vrtanju sem jim na začetku pomagala pri držanju vrtalnika pokončno. Otrokom sem na željo ponudila tudi flomastre, s katerimi so označili svojo luknjo. Vreme nam je bilo zelo naklonjeno, zato sem se spomnila, da bi lahko kakšno dejavnost izvajali tudi na prostem.

Izkoristila sem priložnost in primeže ter letvice odnesla na igrišče, kjer sem jih vpela na vrtno klop. Tam smo nadaljevali z vrtanjem posamezno. Medtem ko je en vrtal, so se drugi otroci lahko igrali.

Potek dejavnosti:

Dejavnost se je začela s štirimi otroki v igralnici, nadaljevala pa na igrišču vrtca. Tehnični kotiček smo torej prestavili na prosto. Otroci so tako lahko opazovali druge otroke med vrtanjem ali pa so se igrali na igrišču. Nekaj otrok si je tudi pomagalo med seboj, npr. en je držal vrtalnik pokonci, drugi pa je vrtel ročaj. Po končanem vrtanju si je vsak otrok svojo luknjo označil s flomastrom, da je natančno vedel, katera je njegova.

40

Slika 25: Vrtanje z ročnim vrtalnikom

41

Slika 26: Vrtanje z ročnim vrtalnikom na igrišču

Evalvacija:

Tako za otroke kot tudi zame je bila ta dejavnost zelo zanimiva izkušnja, saj smo tehnični kotiček preselili na igrišče vrtca. Z velikim zanimanjem so nas opazovali tudi otroci iz drugih skupin. Ko so si naši otroci že zvrtali luknje, smo pustili tudi drugim otrokom, da si zvrtajo svoje luknje, vendar v drugo ploščo.

2.3.3.9 Dejavnost: »Šraufanje« (zavijanje) vijakov

Cilj:

 otrok spoznava tehniko vijačenja oz. uporabo izvijača in vijaka.

42 Vloga vzgojiteljice:

Otrokom sem predstavila dve različni vrsti izvijačev, križnega in navadnega. Ugotoviti so morali, kateri vijaki pripadajo kateremu. Večina otrok je takoj ugotovila skladnost izvijača z vijakom. V tehnični kotiček sem prinesla kose mehkejšega smrekovega lesa. Otrokom sem v začetni fazi v les naredila manjšo luknjico, kamor so lahko postavili vijak. Ko so tehniko vijačenja usvojili, niso potrebovali moje pomoči.

Potek dejavnosti:

Danes smo obkrožili dejavnost vijačenje. Otroci so jo poimenovali »šraufanje«. Otroci so najprej spoznavali izvijače in skladnost z vijaki. Ko so to usvojili, smo se lotili vijačenja. Ker so že imeli pripravljene luknjice, je bil začetek lahek. Ko je zmanjkalo lukenj, je šlo malce težje. Vsak otrok je zavil vsaj en vijak čisto brez moje pomoči.

Slika 27: »Šraufanje« oz. vijačenje

Evalvacija:

Tehnika vijačenja je bila za otroke zelo zanimiva, saj se je opazilo, da se s to tehniko večina še ni srečala. Presenetljivo hitro so otroci usvojili vijačenje, nekateri čisto brez moje pomoči.

Dejavnost vijačenje ne zahteva stoodstotnega vzgojiteljičinega nadzora, zato je dejavnost potekala tudi v popoldanskem času, ko je v skupini prisotna samo ena vzgojiteljica.