Julij 2009 Št.
Časopis za brezdomstvo in sorodna socialna vprašanja
038 1 EUR
Polovico dobi prodajalec.
02
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
Uvodnik:
Kralji ulice Julij 2009
Vsak začetek je težak, kot tudi vsak nov dan. V naslovu omenjam čas počitnic in ta je za vse Zemljane različen. Nekateri si privoščijo dopust po napornih dnevih v tovarnah, pisarnah, trgovinah, tržnicah ali pa na ulicah, kjer se prodajajo razni spominki, okraski in pa seveda naša revija Kralji ulice.
Vsak po svoje preživlja vroče poletne dni, nekateri si privoščijo sanjske počitnice na španskih, italijanskih ali grških otokih, nekateri pa se z dvignjenimi palci odpravijo na našo obalo. Večinoma se brezdomci – toda ne vsi – odločimo za dvignjen palec. S seboj ne vzamemo veliko prtljage in fi nanc, pač pa dobro voljo, veliko pozitivne energije in pa nahrbtnik, v katerem najdete tole našo revijo, ki jo soustvarjamo in v kateri pišemo o vročih temah, ki se pri nas dogajajo: brezdomci v stanovanju, kulturne in fi lmske delavnice, stojnice s starimi stvarmi, ki potujejo iz roke v roko in so dobrodošle za marsikoga, športne dejavnosti in na koncu še pestra izbira razvedrilnih dejavnosti.
Poslanci, podjetniki in še marsikateri močni fi nančni popotniki pa si v času počitnic lahko privoščijo jahtice, velike razkošne bungalove, da ostalega razkošja ne omenjam. To pa so podedovali od svojih staršev ali pa pridobili v velikih igralnicah ali loterijah po Evropi. Marsikdo si postavi vprašanje, kako so omenjeni prišli do takega razkošja, o katerem večina lahko le sanja, privoščiti pa si ga nikakor ne more. Vprašajmo se, ali je to prava smer? Lahko se tudi vprašamo, kam so odšla znana podjetja: ali so propadla ali so bila prodana tujcem, saj smo že v starih časih govorili, da smo na Slovenskem mi gospodarji, kajne? Spomnimo se lahko tudi starega slovenskega fi lma Na svoji zemlji …
Mi, manjši po fi nančni plati, a z dobro voljo, ki nam je še ostala, po težkem življenju plujemo kot mali čolniček sredi velikega oceana. Za konec pa še malo tragičnosti: kot je vsem znano, se vsaka pesem enkrat konča, kot se konča tudi čas počitnic. Za njimi pa prihajajo jesenski dnevi, da težkih zimskih dni ne omenjam. Toda za nas brezdomce je vsak dan isti, pa ni pomembno, ali sije sonce ali so zunaj zimske razmere. A z upanjem v majhnem kotičku srca posije kdaj tudi vroči žarek sonca, ki pa ne posije enako na vsakogar.
Osrednja misel teh počitnic pa je preživetje vsakega dneva, kolikor se da pozitivno v upanju, da se bo tudi vsaj kakšnemu brezdomcu in brezdomki nasmehnila sreča, da bosta plula na kakšni razkošni jahti sredi omenjenih evropskih obal ne z dvignjenim palcem, ampak morda s kakšnim
štirikolesnim konjičkom sredi evropske magistrale.
Čisto na koncu pa še enkrat omenjam upanje, v katerem je veliko moči, ki jo od nas marsikdo ima in ki nas drži vztrajno pokonci − za razliko od tistih, ki imajo fi nančno vse, le upanja ne.
No ... pa srečno do naslednjič!
Vaš Roman Lasnik
Odgovorna urednica:
Špela Razpotnik Izvršna urednica:
Katja Bizjak Tehnična urednica:
Maja Vižintin Uredniški odbor:
Maruša Bertoncelj, Bojan Dekleva, Tomislav Gruden, Gregor B. Hann, Luna Jurančič Šribar
Sodelavci uredništva:
Jakob Harisch, Janez Kompare, Maja Kozar, Bojan Kuljanac, Roman Lasnik, Toni Meško, Miran Možina, Marko Nakrić, Urban Tarman, Tanja Vuzem
Oblikovanje:
Karlo Medjugorac Lektoriranje:
Maruša Bertoncelj, Matilda M. Dobro Ilustracije:
Ban, Matilda M. Dobro, Nik Knez, Damjan Majkić Fotografi ji na ovitku:
Jaka Adamič, Dnevnik Tisk:
Tiskarna Vovk Izdajatelj:
Društvo Kralji ulice ISSN 1854-2654 Cena časopisa v ulični prodaji je 1 EUR.
V primeru pošiljanja časopisa po pošti je cena enega izvoda 2 EUR.
Letna naročnina za organizacije v Sloveniji znaša 24 EUR, v tujini pa 48 EUR.
Naslov uredništva:
Društvo Kralji ulice, Poljanska cesta 14, 1000 Ljubljana Telefon: 059 022 503
E-pošta: kraljiulice@gmail.com Spletna stran: www.kraljiulice.org Transakcijski račun za prostovoljne prispevke:
05100-8012105010 odprt pri ABanki Vipa d. d.
SMS-KOMENTARNICA:
041 291 760
PRAVILA PRODAJE ČASOPISA KRALJI ULICE
Ker želimo, da bi časopis Kralji ulice lahko prodajalo čim več ljudi in da bi dosegel čim širši krog bralcev, je pomembno, da vsi skupaj skrbimo za njegov dober ugled.
Ko prodajate časopis Kralji ulice, namreč ne predstavljate le sebe, pač pa celoten projekt Kralji ulice. Doslej so bili naši prodajalci v javnosti zelo dobro sprejeti in so mnogi kupci pohvalili njihov pristop. Zelo si želimo, da tako ostane tudi v prihodnje, zato prodajalce in prodajalke prosimo, da se držijo spodnjih pravil in tudi svojega občutka o tem, kako časopis Kralji ulice še bolj približati našim bralcem.
Časopis prodajam na miren in nevsiljiv način.
Drugim prodajalcem časopisa Kralji ulice izkazujem spoštovanje in se zavedam, da imajo ravno tako pravico do prodaje časopisa kot jaz sam/a.
Z drugimi prodajalci se miroljubno dogovarjam tudi glede lokacije prodaje.
Morebitne nesporazume rešujem na miroljuben način.
Med prodajanjem časopisa ne uporabljam alkohola in/ali drugih drog.
Časopis prodajam po njegovi ceni in kupcev ne zavajam.
Med prodajo časopisa ne beračim.
Spoštujem odločitev kupca glede nakupa časopisa.
Med prodajo imam uradno izkaznico društva na vidnem mestu.
Če se prodajalec ne drži pravil prodaje, je na to najprej opomnjen s strani strokovnega delavca, potem pa lahko začasno ali trajno izgubi pravico do prodaje časopisa Kralji ulice. Prosimo kupce, naj nam v uredništvo sporočijo morebitne kršitve zgornjih pravil!
Zbiranje prispevkov za ponatis časopisa ni aktivnost društva, ampak je poskus zavajanja kupcev!
PROJEKT PODPIRAJO
Mestna občina Ljubljana -- Ministrstvo za kulturo -- Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve --
FIHO -- Urad za mladino -- MOVIT -- Consumer Focus - Determine Podprto s subvencijo Islandije, Lihtenštajna in Norveške preko Finančnega mehanizma EGP in Norveškega fi nančnega mehanizma.
Od januarja 2007 je časopis Kralji ulice član mednarodne mreže cestnih časopisov (INSP).
Mnenja avtorjev prispevkov ne odražajo vselej mnenj uredništva.
POLETJE – ČAS POČITNIC
foto: Matilda M. Dobro
VEČINOMA SE BREZDOMCI – TODA NE VSI – ODLOČIMO ZA
DVIGNJEN PALEC. S SEBOJ NE VZAMEMO VELIKO PRTLJAGE IN
FINANC, PAČ PA DOBRO VOLJO, VELIKO POZITIVNE ENERGIJE IN
PA NAHRBTNIK, V KATEREM NAJDETE TOLE NAŠO REVIJO, KI JO
SOUSTVARJAMO ...
03
VSAK DAN SEM DELAL OD 6H DO 14H. MOJE DELO JE BILO OBEŠANJE PURANOV. RAD SEM DELAL, KER MI JE BILO DELO VŠEČ.
Ime mi je Marko Kepa. Star sem 44 let. Imam petnajst let delovne dobe. V drugi polovici leta 2007 sem že desetič prek agencije iskal službo. Dobil sem jo na Perutnini Ptuj. Tam sem delal deset mesecev. Vsak dan sem delal od 6h do 14h. Moje delo je bilo obešanje puranov. Rad sem delal, ker mi je bilo delo všeč. Neko nedeljo, ko sem doma počival, me je začelo boleti v trebuhu. Šel sem k zdravniku v Klinični center. Še isti dan sem ostal v bolnici. Postavili so mi diagnozo – vnetje črevesja.
Bolezen je bila tako huda, da sem ostal hospitaliziran dva meseca. Po zdravljenju sem bil tako izčrpan, da nisem mogel hoditi. Počasi sem se ponovno postavil na noge. Pomagala mi je Marija. Po štirih mesecih sem se vrnil v službo. Upal sem, da mi bodo podaljšali pogodbo, a mi je niso. Po mesecu dela sem spet pristal na cesti. Prijavil sem se na Zavod za zaposlovanje v Ljubljani. Spet upam, da bom našel službo.
Marko Kepa
UVODNIK TO SEM JAZ
MOJ SOSED JE BREZDOMEC ZDRAVJE NA ULICI PODPRIMO LAJKO!
SOCIAL-EGO TURBULENCA TAUBI
TATU ZGODBA
SREDI MESTA S PRAPROTJO POKRIT … NEKAJ CESTNIH
ANEKDOTE IZ PRODAJE DOGODKI
POSREDOVALNICA RABLJENIH PREDMETOV NAJPREJ STANOVANJE!
NADoGLAS
SLOVO OD JOŽETA, NATAŠE, MATEJA NAMESTO PAMFLETA
KRALJ IN KRALJ KRALJEVI RECENZOR SOL IN KOPER GOGIJEVA KOLUMNA ENIGME IZ STIGME SREČA NE IZBIRA SMS-KOMENTARNICA PRED 100 LETI PISMA BRALCEV
BREZPLAČNE PRIREDITVE ULIČNI HOROSKOP OGLASNA DESKA RAZVEDRILO
2 3 4 6 7 8 8 9 10 12 13 14 16 16 17 18 20 21 21 23 24 25 26 26 27 27 28 28 29 30
Kazalo: To sem jaz:
MARKO KEPA
foto: Matilda M. Dobro
04
Po eni strani se nam brezdomci »smilijo«, po drugi strani pa jim pripisujemo osebno krivdo za položaj, v katerem so (na primer zaradi lenobe, lastne izbire …), in se tako na nek način prepričujemo, da se sami v tem položaju ne moremo znajti – tako se počutimo bolj varne. Sedanje slabe razmere v gospodarstvu s številnimi odpuščanji delavcev pa lahko kaj hitro privedejo do tega, da kdorkoli od nas postane brezdomec.Že sama beseda brezdomec pove, da je to oseba brez doma. Dom pa ni mišljen le kot prostor, ki ti nudi streho nad glavo, ampak je to prebivališče, kraj, kjer imamo zagotovljene ustrezne bivanjske pogoje in ki nam nudi toplo in varno zatočišče.
K temu pa obvezno sodi tudi družina oziroma ljudje, ki nam veliko pomenijo.
Splošno prepričanje družbe je, da so brezdomci ljudje, ki nimajo doma, spijo na ulici in za svoje preživetje beračijo.
Vendar pojem brezdomstva ne zajema le oseb, ki nimajo stalnega prebivališča oziroma strehe nad glavo, ampak je defi nicija brezdomstva veliko širša.
FEANTSA, evropska zveza nacionalnih organizacij, ki delujejo na področju brezdomstva, je oblikovala široko defi nicijo brezdomstva. Defi nicija poveže več različnih kategorij ljudi, na katere smo prej morda gledali kot ločene skupine z različnimi problemi.
Na pojav brezdomstva gleda torej širše, na njeni podlagi pa lahko načrtujemo bolj celovito pomoč. Po tej evropski tipologiji brezdomstva in stanovanjske izključenosti – ETHOS – brezdomce razdelimo na štiri kategorije. V kategorijo brez strehe spadajo ljudje, ki živijo na prostem, na javnih prostorih (brez zavetja), ter ljudje, ki živijo v nočnih zavetiščih in so prisiljeni nekaj ur na dan preživeti na javnih prostorih. V kategoriji brez stanovanja so ljudje, ki živijo v zavetiščih za brezdomce oziroma kratkoročnih namestitvah, v zavetiščih ali azilih za priseljence, so pred odpustom iz institucij ali ljudje s specializirano podporo v zvezi z namestitvijo (zaradi brezdomstva) ter ženske, ki živijo v zavetiščih, zatočiščih ali varnih hišah za ženske. V kategorijo negotovo prebivališče štejemo ljudi, ki živijo na
primer v grožnji pred izselitvijo oziroma deložacijo, ter tiste, ki živijo pod grožnjo nasilja. Pod neprimerno prebivališče pa štejemo začasne strukture oziroma prebivališča (mobilno domovanje – v avtu, prikolici, kolibi, vagonu; ilegalna zasedba zemljišča (na primer Romi);
ilegalna zasedba stavbe – skvotiranje, bivanje v »bazi«, bivaku) ter ljudi, ki živijo v neprimernih bivališčih ali živijo v ekstremni prenaseljenosti.
Med brezdomce torej spadajo številni ljudje, ki jih zaradi prikritih oblik nihče ne šteje mednje. Z zatiskanjem oči pred različnimi oblikami brezdomstva bomo slepili le sebe, problemi brezdomnih ljudi pa bodo ostajali. Z uporabo širših defi nicij brezdomstva lahko načrtujemo pomoč, ki se ne osredotoča le na vidno brezdomstvo. Poleg bolj celovite pomoči lahko načrtujemo tudi preventivno delo, načrtovanje politik in ukrepanje, preden bo prepozno. Družbeni problemi se tičejo nas vseh. Zato: spregovorimo o brezdomstvu, pomagajmo in pustimo, da drugi pomagajo nam.
Meta Oven in Zala Smolar
MOJ SOSED JE BREZDOMEC
foto: Nona
Pojem brezdomstva ne zajema le oseb, ki nimajo stalnega prebivališča oziroma strehe nad glavo, ampak je defi nicija brezdomstva veliko širša. FEANTSA, evropska zveza nacionalnih organizacij, ki delujejo na področju brezdomstva, je oblikovala široko defi nicijo brezdomstva.
Ta poveže več različnih kategorij ljudi, na katere smo morda prej gledali kot ločene skupine z različnimi problemi: brez strehe, brez stanovanja, negotova in neprimerna bivališča. V Sloveniji se v stroki širša defi nicija postopoma uvaja, v javnosti pa še ni našla svojega mesta. Nimamo še narejenih raziskav, ki bi nas seznanile s številom brezdomcev po teh kategorijah. Kako naj potemtakem oblikujemo ustrezne politike na tem področju?
foto: Nona
LUMINISCENCA KOT SLUTNJA OBDOBJE SVETLOBE V OBLAKIH POLETNE NOČI JE SPOMIN NA NEKAJ VREDNEGA,
KAR IMA ČLOVEK V SEBI.
BOSCO
05
VREMENJE
V nebo spustim balone in uprem pogled
s kapljevino v okrajkih, ko se tiste obnemele ustnice zaližejo v modrikavo nebo, ki golta balone,
polnjene z aromo cimeta.
Baloni namesto oblakov neoblačno ždijo,
ko osemenijo prazne prostore na oblačnem nebu.
Karmiss
LE ZAKAJ SO DNEVI SOPARNI?
LE ZAKAJ SO TI DNEVI TAKO SOPARNI, LE KDAJ SE BODO KONČALI,
ČE OKOLI SEBE POGLEDAM, VIDIM, SI OSTALE OGLEDAM.
TUDI ONI SO NA ISTEM,
TUDI ONI SO V KRATKIH ROKAVIH
IN VSI MI SE KOPAMO V SOPARNIH VALOVIH IN JAZ SI PRI SEBI ZAVRISNEM.
LE ZAKAJ,
SE SPRAŠUJEMO VSI IN SI IŠČEMO
SENCO NA VSAKEM KORAKU.
ANČI
foto: Nona
06
Ministrstvo za zdravje je letos pri Društvu Kralji ulice naročilo izdelavo analize zdravstvenega stanja brezdomcev ter njihove dostopnosti do zdravstvenega sistema. Celotno analizo najdete na naslovu www.kraljiulice.org, na straneh Kraljev ulice pa vam bomo povzeli osnovne ugotovitve te analize. V prejšnji številki časopisa smo prikazali ugotovitve, do katerih smo prišli v skupinskem pogovoru z brezdomnimi osebami in delavci Kraljev ulice, v tej številki pa prikazujemo ugotovitve ankete, ki smo jo sestavili na osnovi tega pogovora.
Na anketo je odgovarjalo 122 brezdomnih oseb iz šestih slovenskih mest. Največ, približno dve tretjini, jih je bilo iz Ljubljane, kjer je brezdomcev tudi največ, ostali pa so bili iz Maribora, Celja, Kranja, Kopra in Murske Sobote. Anketiranje smo izvedli v februarju in marcu letos, v vseh mestih med osebami, ki so bivale v zavetiščih za brezdomne, v Ljubljani pa še na ulicah ter v bližini različnih organizacij, ki se ukvarjajo z brezdomstvom.
Osnovne ugotovitve iz analize odgovorov na anketo so:
– anketirali smo osebe, ki so bile v povprečju stare 42,7 let, brezdomci so postali v povprečju pri starosti 33,1 leta, njihov skupni staž brezdomstva pa je bil v povprečju pet let;
– svoje zdravstveno stanje ta skupina ljudi ocenjuje precej slabše kot slovenski vzorec anketirancev (sodeč po rezultatih raziskave EHIS 2007; Zdravje in zdravstveno varstvo v Sloveniji. Ljubljana:
Statistični urad RS in IVZ, 2009);
– brezdomni očitno precej pogosteje poročajo o nekaterih boleznih, na primer o boleznih sklepov, kronični depresiji, čirih na prebavilih, jetrnih cirozah, kronični obstruktivni pljučni bolezni in drugih. Izrazito pogoste so težave z duševnim zdravjem ter zasvojenostjo z dovoljenimi in nedovoljenimi drogami. Zelo slabo je tudi zobozdravstveno stanje;
– kadilcev tobaka je med brezdomnimi 79,5 odstotkov ali več kot trikrat več kot med ostalimi prebivalci Slovenije;
– z upoštevanjem vprašanj z lestvice o uporabi alkohola AUDIT-10 ugotavljamo, da je oseb s povečanim tveganjem zaradi pitja alkohola med moškimi 60,8 odstotkov, med ženskami pa 36,7 odstotkov. Na možnost pojava odvisnosti od alkohola sklepamo pri 34,7 odstotkih anketiranih brezdomnih osebah; domnevamo, da je vsaj 38,2 odstotkov anketiranih moških ter 15,0 odstotkov anketiranih žensk odvisnih od alkohola;
– podatki o tem, ali so v življenju že kdaj uporabljali marihuano, niso bili zelo alarmantni (na primer v primerjavi s slovenskimi 18-letniki), bolj pa so kritični podatki o uporabi pomirjeval, heroina in vbrizgavanju substanc. Skoraj polovica anketiranih je v zadnjem letu uporabljala pomirjevala. Heroin je poskusilo 33,9 odstotkov, zaradi njegove rabe je iskalo pomoč že 20,9 odstotokov, predoziralo se je z drogo 16,1 odstotkov, vsaj občasno si je drogo vbrizgavalo 31,4 odstotkov, z metadonsko substitucijo pa je bilo že obravnavanih 21,4 odstotkov anketiranih;
– prehranjevanja med anektiranimi nismo ocenili kot izjemno kritičnega (v tem smislu, da bi ravno stradali), saj je na voljo kar nekaj razdeljevalnic hrane (predvsem v Ljubljani je ponudba razmeroma bogata). Glede na indeks telesne mase stanje med brezdomci ni kritično in je celo ugodnejše kot med splošnim vzorcem;
– med anketiranimi so misli o samomoru (in tudi s tem
povezanimi načrti) razmeroma pogoste (na to jih je mislilo vsaj 30 odstotkov v zadnjem mesecu), 33,6 odstotkov jih je že poskusilo narediti samomor in 11,6 odstotkov je poznalo koga, ki je naredil samomor v zadnjem letu;
– anketirani poročajo o izrazito veliko duševnih težavah različnih vrst in imajo izrazito slabše socialne podporne mreže (manj podpornih ljudi in odnosov z njimi) kot primerjalni vzorec.
Izrazito jim manjka prijateljev in ljudi, na katere bi se lahko v stiski obrnili;
– 31,3 odstotkov vseh je že bilo kdaj hospitaliziranih v psihiatrični bolnišnici, 43,7 odstotkov anketiranih pa poroča bodisi o hospitalizacijah, bodisi o kronični depresiji, ki jo je ugotovil zdravnik, bodisi o drugih duševnih težavah (ne upoštevaje odvisnosti od dovoljenih ali nedovoljenih drog);
– sklepamo, da uporabljajo brezdomci manj zdravil kot splošna populacija s primerljivimi bolezenskimi stanji, kar pa ne velja za psihoaktivna zdravila, ki jih uporabljajo zelo pogosto. Tako je v zadnjem tednu 33,3 odstotkov anketirancev jemalo zdravila proti bolečinam, 32,2 odsttokov pomirjevala in uspavala, 22,5 odstotkov pa zdravila proti glavobolu, kar je vse od 3 do 10-krat pogosteje kot med splošno populacijo;
– velik del anketiranih (več kot polovica) zdravila kdaj kupi na ulici ali jih dobi od prijateljev, tretjina pa jih meša z alkoholom;
– brezdomci redkeje obiskujejo osebnega zdravnika, zobozdravnika ali ambulantno specialista, pogosteje pa so hospitalizirani, še posebej v psihiatričnih ustanovah;
– približno ena petina vseh anketiranih izrazito slabo celostno ocenjuje kakovost zdravstvenega obravnavanja, kakor smo poimenovali kazalnik, ki je združeval vprašanja o dostopnosti zdravstvene pomoči, informiranosti, možnosti participacije in spoštljivega obravnavanja. Obenem pa med 30 in 50 odstotkov anketiranih poroča o pomembnih ovirah pri dostopnosti
zdravstvenega sistema (o tem je spraševalo 20 anketnih vprašanj).
Podoben odstotek anketiranih tudi meni, da so bili zaradi svoje brezdomnosti ali uporabe drog negativno diskriminirani v zdravstvu (pa čeprav jih dodatnih približno 10 odstotkov meni, da so bili zaradi tega dejstva pozitivno diskriminirani);
– analiza posameznih podskupin anketiranih brezdomnih oseb pokaže, da zdravstveni sistem in njegovo dostopnost pomembno slabše ocenjujejo tisti, ki so postali brezdomci bolj zgodaj v življenju, ki so že prej bili institucionalizirani, ki imajo slabše socialne podporne mreže, ki so odvisni od drog in ki imajo psihiatrične težave. Zelo očitno slabši je tovrstni položaj oseb s tako imenovanimi dvojnimi diagnozami oziroma hkratno prisotnostjo zasvojenosti in še katerih drugih duševnih težav oziroma bolezni.
Osnovna ugotovitev analize anketnih rezultatov je, da je zdravstveni položaj brezdomcev precej in očitno slabši od položaja splošne populacije, zdravstveni sistem pa za precejšen del njih razmeroma slab in slabo dostopen. Sistem je še težje dostopen tistim brezdomcem, ki so bolj obremenjeni z neugodnimi življenjskimi dejavniki in ki imajo slabše zdravstveno stanje (tu smo preverjali predvsem duševne težave in zasvojenosti), ki imajo slabšo siceršnjo psihosocialno podporo in manj (pozitivnih) izkušenj s konvencionalnim življenjem in ki bi torej zato potrebovali boljšo, povečano, olajšano dostopnost sistema.
Kaj lahko v zvezi s tem storimo? Nekaj predlogov odgovorov na to vprašanje prinaša naslednji članek, ki bo objavljen v septembrski številki Kraljev ulice.
Bojan Dekleva inŠpela Razpotnik
ZDRAVJE NA ULICI 2. DEL
07
V dnevnem centru društva Kralji ulice so redni gostje tudi pasji ljubljenčki brezdomcev. Skozi dolgotrajno druženje z njimi se nam zdijo nepogrešljiv del naše »klape«. Zelo uspešno sodelujemo in komuniciramo z Lajko, na katero se vedno, kadar potrebujemo pomoč pri iskanju pravice za brezdomne pse, lahko obrnemo. Društvo Lajka nam predstavlja trden steber, ki ponosno stoji tudi takrat, ko se vse okoli že precej maje.
Vsako društvo za pomoč živalim je korak na poti do lepšega sveta, zato je članek, ki ga pravkar berete, enkrat za spremembo lepa novica.
Živali imajo novo najboljšo prijateljico.
Lajka je novo društvo za pomoč tistim, ki ne znajo govoriti, se pritoževati, pisati protestnih ali zahvalnih pisem, a kljub temu tožijo, kadar trpijo, in so hvaležni za tako malo, kot večina od nas nikoli ne bi znala biti.
SKUPNA (PRIJETNA) ODGOVORNOST
Vse, prav vse, kar se dogaja na našem planetu, se namreč tiče vseh nas.
Nesmiselno si je ustvarjati iluzije, da bomo živeli srečno, dokler bodo trpele živali. Harmonija in mir bosta mogoča šele takrat, ko se bomo vsi zavedali, da med nami in našo okolico ni mej.
Da se vse, kar se dogaja okrog nas, tiče vsakega posameznika. Da smo vsi enako odgovorni in vsi enako poklicani, da nekaj spremenimo in premaknemo naprej na bolje. Tega se še kako zaveda skupina ljubiteljic živali, ki se ne boji pogledati resnici v oči, čeprav je ta včasih tako boleča, in ji ni težko zavihati rokavov.
VSAKDO LAHKO POMAGA
Ker vsega ne bodo zmogle same in niti ne bo dovolj, da za njih držimo pesti (čeprav pozitivne misli dokazano pomagajo), vse dobromisleče ljudi pozivamo, da pomagajo po svojih najboljših močeh.
Živali našo pomoč potrebujejo že danes!
Če imate otroke, jim predajte ljubezen do živali; »Lajke« so namreč mnenja, da je treba ravno otroke vzgojiti v odgovorne in ljubeče lastnike ter sočutne ljudi, ki bodo imeli odprto srce tako za sočloveka kot tudi za živali in naravo. Če jih nimate in vam tako ostaja veliko časa, se Lajki
lahko pridružite kot aktivni člani. Če nimate časa, ker preveč delate, imate najbrž nekaj denarja odveč – no, čisto zares šteje vsak evro.
NASLEDNJI KORAK
Postanite Lajkini aktivni ali podporni člani! Aktivni člani pomagajo pri oddaji živali, iščejo odgovorne lastnike, so po potrebi začasni skrbniki, sprehajajo pse iz zavetišča, opozarjajo na mučenja živali in ga prijavljajo na pristojne inštitucije, zbirajo sredstva v vseh oblikah,
sodelujejo z ostalimi društvi in se z njimi povezujejo ter osveščajo ljudi predvsem v smislu odgovornega lastništva.
Podporni člani društvo podpirajo po svojih fi nančnih zmožnostih. Iz donacij se črpa denar za sterilizacije in kastracije zapuščenih živali, kupuje se hrana, plačujejo draga zdravljenja in cepljenja ter po potrebi tudi nameščanja. Vse dodatne informacije dobite na telefonski številki 040 707 936.
LAJKINA VIZIJA
Lajka si želi predvsem to, da bi bile zavržene in zapuščene živali obravnavane enakopravno kot vsi ostali hišni
ljubljenčki ali pasemski psi ter mačke.
Lajka dela na osveščanju ljudi, da ima prav vsako živo bitje pravico do lastnega življenja, do odsotnosti trpljenja ter da je vsako življenje neprecenljivo ne glede na
rodovnik, pasmo, starost ali barvo dlake.
Ljudem skuša prikazati in dokazati, da so živali, ki so posvojene iz zavetišča, ravno tako ljubeče in sposobne vzgoje ter socializacije, tudi če te niso bile deležne pred namestitvijo v zavetišče.
Ni je živali, ki se je ne bi dalo prevzgojiti!
Vsekakor pa je na prvem mestu potrebna odgovornost vsakega posameznika, da ob opaženem zlorabljanju in mučenju živali postopa skladno najprej s svojo etiko in moralo, nato pa z zakonom in mučitelja prijavi pristojnim inštitucijam, ki so se na prijave dolžne odzvati.
Menite, da se je bolje ne vmešavati? Ni, verjemite, da ni, zahteva pa nekaj – to je nekaj poguma.
Tina Torelli
PODPRIMO LAJKO!
foto: Tomislav Gruden - GTS
08
SOCIAL-EGO TURBULENCA
Bojan Sklepič
NATUR FEED-BACK
DAMA IZ ARHETIPSKEGA ZNAČAJA V KLONIRANEM SVETU
ŠE BOLJ ZALJUBLJENA
V SCENOGRAFIJI BARV NAPREDKA, V ZAUPANJE Z IZRAZOM SPONTANEGA, S POUDARKOM LJUBKEGA … POKRIVAVA SE.
BLESTIJO TRENUTKI, PRIPREJO VRATA SE.
SVETLOBA NEKEGA PROSTORA IZRAZ JE …
UPANJE NAKLONJENO, TRIK NARAVE ZNAČAJ TOLAŽI, MOJ, TVOJ … V ZAPOREDJE GRE …
UTRIP PREVARE SLIK TOGE VSAKODNEVNOSTI ENERGIJO JE, ENERGIJO JE,
VE, DA JE
V TOGO VSAKODNEVNOST UPANJE NASLONJENO, V PAST BEŽI, MONOTONO PREDATOR MONOTONO SE REŽI.
ČIGAVA JE BESEDA, ČIGAVA JE SKRIVNOST, ČIGAV JE VZROK, KAKO NAREDITI DENAR, KAKŠNA JE LJUBEZEN, KAM GLEDAJO OČI, ČEMU BIJE SRCE, ČEMU PROVOKACIJA, KJE OTOK JOČE?
ODNOSI, ODNOSI, PREGORU BOM, ODNOSI, ODNOSI, SPREGOVORU BOM, PREGORU BOM …
foto: Matild
a M. Dobr
o fotoo: Ma
tild a M.
Dob ro
foto: Matilda M. Dobro
Kako je bilo, ko si se prvič zadel, si že takoj postal odvisen?
V bistvu se prvič le malokdo zaveda lepega. Takrat lahko bruhaš, dobiš omotico, padeš skupaj. Jaz sem se izgubil za celih šest ur – vsaj zdi se mi tako. Obsedel sem na straniščni školjki in se potem tam tudi zbudil z iglo v žili. Lagal bom, če bom rekel, da ne poznam ljudi, ki so se zadeli enkrat, pa so se potem počutili tako slabo, da se nikoli več niso dotaknili droge. Zato ti postavljam kontra vprašanje … Bi se rad zadel? Se ti splača, da bi se počutil slabo in vse pobruhal okoli sebe? Vendar naj nama bo jasno, da je bruhanje še najmanj, kar se bo zgodilo. Kaj bi ob nadaljevanju tej slabosti sledilo, raje ne razmišljat. Je preveč grozno. Mar ni bolje kaj drugega početi, kot se zadevati? Ta radovednost prvega šuta je preveč brezvezna, da bi na kocko postavljal svojo prihodnost in vse svoje življenje.
Toda jaz tega, ko sem prvič poskusil, nisem vedel. No, lahko bi rekel, da nisem niti pomislil na posledice, in vem, da če bi me kdo takrat opozarjal, bi se mu smejal. Tako kot to počnejo mnogi mladi, ki so prepričani, da vse vedo in da jim je vse jasno. To je problem mladih – biti upornik v nepravem trenutku na nepravi način. Zagovarjam upornike, vendar tiste, ki z uporništvom naredijo nekaj pametnega in s tem ne uničujejo sebe in svoje okolice. In uporništvo v drogi je samouničevanje. Uničevanje sebe in drugih. V drogi si upornik brez razloga.
Tomaž Golob
TAUBI, 4. DEL
Ekskluzivni intervju o problemu narkomanije s Taubijem, glavnim junakom knjige Tomaža Goloba: Ponovno rojen. V nadaljevanjih.
Gre za intervju s samim seboj.
09
A v O
To je moj prvi tatu. Nastal je, ko sem imela nekje med 15 in 16 let. Bila sem ponosen punk rocker in tedaj se mi je anarhistična ureditev zdela zelo privlačna, saj sem kot marsikateri pubertetnik težko prenašala avtoriteto … Nastal je na zabavi,
»ročno delo« prijatelja.
TATU ZGODBA
ZMAJČEK
Namenoma je nastal v tatu servisu, saj prekriva ime moje pokojne ljubezni. Zoran B.
oziroma Zoki, ki se skriva pod zmajem, je umrl v prometni nesreči, ko sem imela 18 let, njegovo življenje pa je ugasnilo pri 21 letih. Pogrešam ga.
VRTNICI
Nastali sta v znamenju mojega sina Kristiana Pavla. Manjša vrtnica je nastala, ko sem zvedela, da se dogaja novo življenje v meni. Večja pa, ko se je rodil sin … Danes je moj princ star 13 let in je nepogrešljiv del mojega življenja. Moj smisel, ambicije, žar in brezpogojna ljubezen …
Sara
foto: Matilda M. Dobrofoto: Matilda M. Dobro foto: Matilda M. Dobrofoto: Matilda M. Dobro
010
SREDI MESTA S PRAPROTJO POKRIT …
Obisk pri »gozdnem stricu« Đimiju
Nedaleč iz središča mesta, kakšnih tisoč metrov stran, se živalim v okoliških gozdičkih Golovca, Rožnika itd. godi čisto drugačna realnost, kot preganja nas, otroke asfaltnega delavnika. Drevesa, mahovi, grmičevja in trave jim rišejo pravo gozdno pravljico.
Občasno tudi mi skočimo na sprehod tja, da slišimo kak njen odstavek, a bistvo zgodbe nam ostaja skrito …
Da zagrabiš rdečo nit resnične pravljice ter spoznaš gozdne skrivnosti, moraš biti kar pogumen. Tak pogum pa ima v krvi 67-letnik Stane oziroma Đimi, kot sliši raje, ki si je sredi civilizacije v hribu bližnjega gozda napravil svoje zavetišče, ki je bivališče zelo posebne vrste. Približno dvesto metrov stran od sprehajalne poti, ki jo vsakodnevno prehodi mnogo ljubljanskih stanovalcev in obiskovalcev, in trideset metrov visoko v hrib je med drevesi komaj opaziti nekaj, kar na hitro zgleda kot tovornjak.
Tik preden se vzpne »domov«, prečka brv in prav veselo pokaže
»svoj« potok, kjer se oskrbuje z vodo, čez dve minuti hoje pa se v vsej svoji veličini razkrije njegova gozdna palača, zbita iz lesa, pokrita z odpadlo plahto tovornjaka in še s kakšno rečjo, ki preprečuje vdore vlage in mraza vanjo. Okoli nje so le drevesa.
Vse, kar je tam videti in čutiti, je valovanje narave.
Đimi prične z odklepanjem ene od treh ključavnic in že sprašuje, s čim sme postreči: mleko, čaj? Na plan privleče iz lesa zbito mizico in stola, postreže s svojim zeliščnim čajem ter pove, da je še dobrih petnajst let nazaj živel in delal v Ingolstadtu v Nemčiji, potem pa je zbolel za neozdravljivo boleznijo. Ta ga je po približno dvajsetih letih pripeljala nazaj v rodno Slovenijo, kjer se je zaradi pritiskov okolice umaknil ter pričel s samozdravljenjem.
Stik z naravo mu je okrepil stik s samim seboj, iz zelišč je pričel
izdelovati zdravila in uživati čaje ter se tako ozdravil, kot pravi … Njegova kočica je sestavljena iz štirih prostorov, od katerih vsi razen zadnjega merijo kak kvadratni meter. Prvi je nekakšen vetrolov, ki vodi v sprejemnico in garderobo, kjer so omara s čevlji, miza, stol, polica s pripomočki za osebno higieno itd.
Korak naprej je hodnik, ki še najbolj spominja na rov, ki vodi v lisičnino, potem pa se v svoji zgoščenosti razprostre temačen osrednji prostor, velik kakšne tri kvadratne metre. V njem so kratka postelja, pogrnjena z rumeno rožasto odejo ter nekaj polic, kjer je spravljeno vse, kar je potrebno za skromno življenje.
»A ti prižgem luč?« vpraša, ko grem v izvidnico. V dvomu mu prikimam in si mislim, le o kakšni luči govori … A res zasveti šibka lučka, ki v osrednjem prostoru omogoči sencam, da pričnejo s plesom. »Na strehi imam majhen sončni kolektor,«
prežene dvom.
Pred hišico ugodje nato stopnjujejo čaj in žarki sonca, ki se prebijajo skozi veje, Đimi pa pripoveduje o svojih življenjskih doživetjih, ki me večkrat pustijo na »pol poti«, tako da ne vem, kaj je res in kaj ne … Ob njem dobim občutek, da je marsikaj povezano s skrivnostjo gozda in da zato morda česa ne razumem, ker se mi preprosto (še) ne more razkriti, saj je vonj po bencinu in smogu močnejši od vonja veveričjih stopinj in vonja zelene barve, ki ima v gozdu monopol …
Njegova starša so med vojno ubili, njega pa je pod materinim truplom našel moški, ki ga je nato posvojil. Pravi, da ta družina ni bila nič posebnega, le mačeha je bila boljša … Dokler je bil pri njih, je bilo vse v redu, ko pa je prišel čas, da si najde družico, je čutil, da mu nadomestna družina ne more nuditi prave podpore, zavetja in pravih »priporočil«, da mu manjka stik s pravimi koreninami, zato je potem večino svojega življenja preživel v skupnosti enega – v svoji družbi, čeprav ja bil vmes tudi tri mesece poročen, a se zaradi vtikanja nevestinih staršev zveza ni ohranila. Zatem je odšel v Nemčijo, kjer si je v avtomobilski industriji našel delo ter pri 48 letih doštudiral medicino, a se z njo ni nikoli ukvarjal poklicno, saj pravi, da ga je zanimal le študij, delo z ljudmi pa ne. Več zemeljskega veselja je našel v elektroniki in popravilu avtomobilov. Tudi šport ga je navduševal, tako da je s kolesom prevozil vso Evropo in zamenjal štiri kolesa. Sedaj pa raje hodi, hodi in hodi. Vsake dva tedna se poda na daljši sprehod … Pravi, da 39-kilometrsko pot do rojstnega Trebnja prehodi v osmih urah.
Na vprašanje, če ima kdaj kakšne nenapovedane obiske, odgovori, da ga je le enkrat »obiskala« skupina mladih, a jim je hitro povedal »koliko je ura«, tako da se je vse dobro izteklo, potem pa naprej pripoveduje o prijetnejših obiskovalcih – o živalih. Mnoge se mu približajo, saj se jih ne boji in nasploh ne goji nobenih negativnih čustev. Pokaže na vejo, na kateri naj bi ga obiskovala šoja, na prostor pred kočico, kjer naj bi večkrat okoli njega sedelo tudi po petnajst srn hkrati, ter na štor, kjer naj bi ga enkrat pričakal medved … Hmmm, si mislim, medtem pa malo višje v bregu zašumi veveričji skok, hip za tem pa na
»šojino« vejo prileti prav ona …
Tisoč vprašajev nad glavo, a tople in prijetne energije dneva, gozda, obiska in sploh vsega jih počasi preganjajo. Prijetno, čudežno, pravljično, čisto drugačno od skrbi in življenja ostalih, ki si z Đimijem delimo prostor pod prestolničnim nebom … Matilda M. Dobro
Fotozgodba
foto: Matilda M. Dobro
011
foto: Matilda M. Dobrofoto: Matilda M. Dobro foto: Matilda M. Dobrofoto: Matilda M. Dobrofoto: Matilda M. Dobrofoto: Matilda M. Dobro
012
POLETJE
A bomo šli letos kam na morje? Aaaaa?
Ne, jaz ne. Jaz ne grem nikamor. Tu bom, v Ljubljani.
Vsak dan ista pesem, evro gor, evro dol, žicat za drogo in ostale nujne stvari, položnice na primer. Zjutraj bom vstal, ves zaležan, še čisto zmešan od prejšnjega dne oziroma noči, šel nekam na WC, si umil nagravžen fris, opravil sranje in šel žicat. Za drogo. Stal bom in čakal, da mi bog pošlje dobre osebke, in če da vsakdo po 50 centov, je v redu – samo da ne da nič. In čakal in ura bo 9.10 in se bom pocajtal! In na hitrco
»naredil« še za en šut. Ja, tako to gre, eden ni nobeden. Pa spet še za enega!
In … Potem bom malo »zalegnil«.
Vročina je, sopara ratuje, jaz pa spet žicat. Vmes sem pojedel burek, eno jabolko in sok. Prijazna gospa. Hvala.
In tako naprej. Vsak dan isto, petek in svetek. Sovražim to življenje, samo živim ga pa le!
Krneki
cestnih
KAKO PROSIM? PA KDO JE TU NOR, PREMAKNJEN ALI NORMALEN?
Nenormalen, premaknjen je kdo?
Naša družba ima, je imela skisane možgane, in to so največkrat psihologi, psihiatri, a la »zdrava«
okolica, ki naj bi »želeli« pomagati ljudem, ki so bili ranjeni. Vendar, kako naj psihiater, psiholog pomaga človeku, ki je bil sam ranjen?
Psihologijo, psihiatrijo gredo študirat ljudje, ki so bili sami hudo ranjeni in gredo to študirat bolj zaradi sebe, da bi si lahko nadeli masko »normalnosti«, da bi lahko iznašli način, kako si pomagati, da družba ja ne bo videla, kako jim je, da jim je bilo hudo, da slučajno ja ne bi bili označeni.
Psihiatrinja v Polju, ki je mene vodila dvanajst let nazaj, ker nisem zmogla izpolnjevati šolskih dolžnosti zaradi možganske prizadetosti, poškodbe po prometni nesreči, ker mi je počil živec in sem imela za seboj poskus samomora, me je hotela uničiti z elektrošoki, ker po njeni bolni psihi potem več ne bi imela želje po umetnosti, po lepoti, ker nekaj po njenem ni bilo v redu in me je
»žalostilo« in potem ne bi bila vesela, violina pa je bila meni terapija, terapija po prometni nesreči, po hudi možganski poškodbi, kjer mi je, ko so mi od pritiska udarca počile žile, kri zalila možgane pri hitrosti 120 kilometrov na uro. Potem možgani otečejo zaradi udarca, poškodbe, vendar ni prostora zaradi trde lobanje, zato zatečeni, poškodovani del odmre.
V glavi so mi počile štiri žile ..., kjer naj bi se možgani napihnili ... To si lahko predstavljate kot rehabilitacijo po možganski kapi, od katere se mi je zdravje hitro vračalo in se mi je vrnilo po hitrostnem času 16 let plus štiri leta, ko mi je končno uspelo in sem končno bila družbeno normalna, sprejemljiva in sem lahko začela družbeno hitro razmišljati, se umirjati in funkcionirati in si ne dopuščati
»blaznosti«, ker delo s prsti igranja violine, ki sem jo igrala eno leto pred prometno nesrečo in po nesreči veliko let kot rehabilitacija, krepi možgane.
Pomagaj si sam in tudi bog ti bo pomagal.
Iva Tisa
SPET SEM TE ZBUDIL
Po našem obisku v koprskem zaporu sem našel pravo prijateljico.
Ne kolegico, ne znanko, ampak prijateljico. Tudi če jo pokličem sredi noči, se mi bo javila. To mi zelo veliko pomeni, saj skozi določene travme in nočne more, ki so povezane s prometno nesrečo, resnično potrebujem pogovor in nasvet. Nek vikend je bil zame še posebno hud.
Začelo se je z banalno stvarjo, saj mi je dan pokvarilo dejstvo, da sem pozabil žeton in sem moral na avtobusu dati dva evra namesto enega. Potem je bilo še huje. Vsaka malenkost, ki se mi je zdela slaba zame, me je spravila s tira. V nedeljo sem potem gledal še fi lm Sporočilo v steklenici, kjer je zgodba identična moji. Postal sem apatičen. V dveh dneh sem pojedel samo vrečko čipsa, pa ne zato, ker ne bi imel česa jesti, ampak ker enostavno za to nisem imel volje. Poskušal sem s preizkušeno tehniko pobega in sem se napil. Ni pomagalo. Okoli sem hodil kot zombi. Zavedal sem se, kje sem, kaj počnem, ampak globoko v sebi me ni bilo tam. Poklical sem jo. Ker je zelo obremenjena z izpiti na faksu, sva se zmenila, da se dobiva šele v torek. V ponedeljek sem se hotel spet napit, vendar sem po dveh požirkih vina začel bruhati. Ker pa v želodcu nisem imel ničesar, sem bruhal žolč. Prišel je torek. Že zjutraj sem čutil spremembo.
Moje stanje se je izboljšalo, saj sem vedel, da mi bo pomagala. Pogovarjala sva se približno eno uro. Potem sem nadaljeval s svojimi vsakodnevnimi opravili. Vendar sem v sebi čutil mir.
Včasih mi je bilo precej pomembno mnenje kolegov in ljudi, ki jih poznam.
Nekateri so direktni in so mi v obraz povedali stvari, za katere sem vedel, da niso resnične in sem se ob tem počutil zelo slabo. Tisti torek, 21.
aprila, pa mi je bilo vseeno. To si ti misliš o meni. Tvoj problem! Tudi pri prodaji Kraljev, če sem imel slab dan, sem bil razočaran. Zdaj mi je vseeno.
Če ne danes, jih bom prodal jutri, pojutrišnjem ... Zmeraj bom imel dosti denarja za hrano ali kakšno pivo.
Za to se imam zahvaliti samo tebi.
Nisem še na cilju, veliko stvari moram sam pri sebi razčistiti, vendar vem, da bom do tja prispel. S tvojo pomočjo.
Hvala ti, Barbara!
Marko Nakrić
013
DUŠEVNA POLOMIJA
Neizkušen, neposlušen, s trdo glavo sidra na zabavo. Socialno odmaknjen, zavestno odrinjen.
Se premika proti dnu in prikima samemu zlu. Angela odgnal, hudiča spoznal, ta zarezal je globoko v ceno previsoko:
nagrada življenja v mukah trpljenja v brezizhodnosti poželenja, temačne sile, na sredi pa luč, predaleč je, da bi hodil vedoč, navzoč, raje se poženem čez most. V mislih odrešenja, v glavi šepetajoč me omami klic navzoč. Grda praznina v prividu si bila bolj jasna in iskriva. Ne obstaja, razen v moji betici domišljije, v krivici utopije.
Govori mi glas namišljen, zmoreš več, kot si drugi upajo pomisliti, moja brezmejna pot je presegla pot uma, ne zgodi se vsak dan, da bi prišel preko svoje zavesti. Nisem se vdal, na to sem ponosen, in vrnila se je pot, ki sem jo izbral. Cena življenja, križišče, v katerem sem se pobral, nato pa z dvignjeno glavo nadaljeval. Malo je tistih, ki cenijo drobne radosti življenja, takrat pa si po tihem priznam, ni vsak rojen, da bi zmagoval.
Žigažaga
LONČEK MIRU
Kje je moj svet, moj lonček miru?
Kaj me preganja od tu?
Vem in čutim, da je nekaj narobe.
Voham laž in slišim boben.
Kje je smisel?
Je kje smisel?
Ga kdo ima?
Zakaj tega vsem ne prizna?
Lakota v Afriki in vojne v Pakistanu.
Mrtvi vsak dan, a mi smo živi.
Mi smo zavarovani, mi smo živi.
Lačni smo smrti, ker smo živi.
Pesem
SVETLOBNI VITEZ
Iščem tisto, kar je neizrekljivo v belomodrem in kar je čisto, nečloveški obrazi iz pravljic višjih zavedanj.
Obzorje skozi okno, vse, kar mislim,
in za življenje dreves trepetam.
Višja sila nad prostorom, ko je za trenutek neustavljeno, se vzporedno zazna, kaj je v energiji prostora vstavljeno.
Ko je življenje in govorjenje vzporedno
z višjimi frekvencami, telepatsko trenje v razum preoblikovanje, stik − električno.
Jon Aramis
RESNIČNA 28
Pripetilo se mi je že veliko dogodkov pri prodaji našega brezdomskega časopisa. Veliko ljudi me vpraša, če sploh sem brezdomec, ko sem tako urejen, čist in umit. Pa jim odgovorim, da je v Ljubljani poskrbljeno za te stvari in da imava s
punco tudi najeto stanovanje. Kar nama pa ostane od zasluženega denarja, pa porabiva za preživetje.
Službe pa danes niso sigurne.
Tokrat bi vam rad napisal kaj o gospodu, s katerim sva se spoznala, še preden sem začel prodajati Kralje. Pri njem sem bi zaposlen, dokler ni šla njegova fi rma v stečaj in je še on ostal brez zaposlitve. Ko sem ga srečal, je zelo pohvalil moje sodelovanje pri reviji Kralji ulice in mi iz skoraj prazne denarnice izročil pet evrov.
Posebno se mu zahvaljujem za marsikatero prijazno izrečeno besedo – pa seveda za fi nančno in moralno podporo.
Joža, še enkrat ti hvala za vse!
Roman
RESNIČNA 29
Pri nas prodajalcih se med prodajo dogajajo razne dobre in slabe stvari. Meni se je zgodilo že marsikaj, a vsega ne morem zapisati. Moram pa omeniti s svojega rajona Plave lagune starejšega, osivelega moškega, ki se noče imenovati. Prvi dan v mesecu obvezno seže v denarnico, mi izroči pet evrov in pregleda Kralje.
Včasih da pohvalo, včasih pa tudi kako kritiko. Večinoma pohvali revijo in pozdravi mojega Avisa ter Ančko. Nato odide v bližnjo trgovino, nabavi brikete za Avisa, za naju pa kako sladico, ponavadi je to krof. Toda to še ni vse. Ko minevajo dnevi, pride mimo mene, kjer stojim, me pozdravi in mi izroči kak kovanček. Vsako zadnjo soboto v mesecu se obvezno oglasi še na stojnici, ki jo Kralji organiziramo, kupi kak izdelek in zelo pohvali naše delo. Povedal pa mi je tudi, da pozna nekaj mojih soprodajalcev in tudi njim včasih izroči kak kovanček, toda Kralja pa vedno kupi samo pri meni. Za vse njegove izrečene besede in pomoč se mu vsi trije zahvaljujemo.
Roman
ANEKDOTE
IZ PRODAJE
014
V petek, 29. maja, smo zopet imeli čistilno akcijo pobiranja odvrženih injekcijskih igel. Bili smo zelo pridni, saj smo jih s skupnimi močmi pobrali kar 497 kosov, akcija pa je tokrat potekala v okolici Trubarjeve ter Vidovdanske ulice, ki je nekako vzporedna z njo. Tam se nahaja neka stara hiša ali podrtija, kjer smo se znašli tudi mi iz Kraljev ulice in pobrali igle. Pridni smo bili: Anja, Maja V., Tomi, Maja K., Tanja, Nona, Bojan, Urban in jaz.
Rajko
ČISTILNA AKCIJA POBIRANJA ODVRŽENIH IGEL
Dogodki:
Kralji ulice smo se v maju udeležili konference cestnih časopisov, kjer smo se srečali s predstavniki in predstavnicami cestnih časopisov z vsega sveta. To pot je konferenco gostil norveški časopis, ki ima svoje uredništvo v Bergnu: Megaphon. Dobili smo malo širšo sliko, kaj se dogaja glede brezdomstva po svetu, tudi tokrat pa smo na konferenci pogrešali prisotnost prodajalcev in prodajalk. Tako smo o brezdomstvu in revščini spet razglabljali (le) ljudje, ki nimamo neposrednih izkušenj z uličnim življenjem.
Luna J. Š.
14. MEDNARODNA KONFERENCA CESTNIH ČASOPISOV
NAJ PROSTOVOLJCI 2008
Na Brdu pri Kranju se je 11. 6. odvijalo podeljevanje nagrad za Naj prostovoljca, Naj prostovoljko in Naj prostovoljski projekt v letu 2008, ki jih je podelil Mladinski svet Slovenije – nekaj nagrad je izročil tudi predsednik Danilo Türk. Med odmorom je nastopala vokalna skupina, ki je z vokalom ponazarjala nekatere inštrumente. Po podelitvi nagrad sta nas čakala dobra hrana iz morja in nepogrešljiv sladoled.
Žigažaga
POSLANSTVO MREŽE ENTER
Poročam, kaj se je novega dogajalo na Fakulteti za socialno delo oziroma v društvu Mostovi. Mojca Urek je na spletni strani društva vljudno vabila na Mednarodno konferenco z naslovom Latest trends in training for mental health professionals in Europe, ki je na Fakuleti za socialno delo potekala 26. 5. med 9. in 17. uro.
Tema letošnje konference je bilo usposabljanje in izobraževanje na področju duševnega zdravja. Udeleženci so v prispevkih tematizirali izobraževanje tako strokovnjakov kot uporabnikov, ki so pri nas čedalje pogosteje ne le v vlogi slušateljev, ampak tudi izvajalcev izobraževanj. Bilo je videti, da so izkušeni uporabniki dobri posredniki med strokovnimi delavci in sotrpini − kot nekakšen povezovalni most. Čeprav je konferenca potekala v angleščini, je bil za nas navadne smrtnike organiziran prevod v slovenščino.
V oporo so nam bili študenti s FSD-ja. Vsa pohvala FSD-ju za prav tako hvale vredno gostovanje.
Vaša Smiljana
26. 5. smo se na Fakulteti za socialno delo udeležili kongresa o duševnem zdravju z naslovom Latest trends in training for mental health professionals in Europe. Zadeva je bila mednarodna, predavatelji (strokovnjaki s področja duševnega zdravja) so pestro predstavili svoja predavanja. Vseskozi pa je bil prisoten občutek, da strokovnjaki zelo poznajo svoje delo, a vendarle teorija s prakso ali praksa s teorijo zaradi strokovnih kadrov, ki držijo uporabnike v odvisniškem odnosu, tudi na tem področju ne plešeta skupnega plesa.
Lojze Smole
KONGRES O DUŠEVNEM ZDRAVJU
foto: Nona foto: Lojze Smolefoto: Megaphon
015
ŠPORTNI KRALJI: PLANINA 2009
Na Planini pri Postojni smo se dne 28. 5. udeležili turnirja v malem nogometu. Prijavljenih je bilo šest ekip.
Kralji smo igrali v drugi skupini, kjer smo z malo rešpekta do nasprotnikov po dvakratnem vodstvu prvo tekmo odigrali neodločeno, drugo pa zmagali ter se uvrstili v fi nale. V igri za prvo mesto pa smo dobili premočne in razpoložene
nasprotnike – postojnske policiste, ki so nas gladko premagali. Tako smo osvojili odlično drugo mesto ter prejeli pokal. V ekipi sta nam manjkala dva igralca, ki bi bila enakovredna menjava prvi ekipi. Ko bo ekipa še bolj uigrana, bomo dorasli nasprotnik tudi močnejšim ekipam, a že s sedaj doseženim moramo biti kar zadovoljni. Ker razpoložljivih sredstev ni,
se bo treba potruditi in pridobiti dodatna sponzorska sredstva za funkcioniranje in osnovne potrebe za sodelovanje ekipe na turnirjih. Ekipa v malem nogometu Kraljev ulice računa na vašo pomoč, zato prosimo vse, ki lahko kakorkoli pomagate, da to storite in nam polepšate športne dni.
Kapetan Aleš V.
SREČALA SVA SE NA ULICI ...
Robert Friškovec. Duhovnik, ki ne verjame v Boga, ampak v ljubezen do bližnjega, do prepričanja, da s pomočjo sočloveku dosežemo to, kar nas naredi človeka. Na dan Evrope sem se skupaj z Gregorjem B. Hannom usedel v Friškovčev avto, destinacija – Želimlje.
Že v avtu smo ustanovili Urad za verske skupnosti, Gregor kot mormon, Friškovec kot katolik in jaz kot pravoslavec. Manjkal nam je samo žid, da bi ga lahko obsodili za vse, kar bi šlo narobe (šala). Razlog za ustanovitev tega urada je bilo srečanje s študenti, ki bodo tretjo soboto v septembru na srečanju katoliške mladine v Stični skušali prepričati tistih tisoč in nekaj mladine, ki tja pridejo, ker jim je to pač nekdo rekel, da naj naslednje leto pridejo z veseljem, ne pod prisilo.
Vzdušje v Želimjah je bilo glede na temo pogovora ravno nasprotno, veselo. Seveda do trenutka, ko sva z Gregorjem začela govoriti o poti, ki naju je pripeljala na ulico. Presenečen sem bil nad dejstvom,
da je tam bilo nekaj oseb, ki so v Želimlje prišle samo zaradi druženja, ne pa zaradi vere. Sam se srečanja, ki bi temeljilo le na veri, ne bi udeležil, saj sem neke vrste ateist. Ampak kot mi je rekel nek kolega, popoln ateist ne obstaja, vsakdo verjame v nekaj, pa naj bo to bog, ljubezen do nekoga (nečesa), smeh, ki ga deliš s tistimi, ki ti pomenijo največ in zapolnjujejo življenje. Nekaj vsakdo od nas mora imeti, saj bi v nasprotnem primeru življenje bilo nesmiselno. Moje navdušenje nad tem srečanjem je bilo tako veliko, da sem se hotel pridružiti Friškovčevi skupini v Stični, ampak na mojo žalost je to mentorstvo »izgubljenim dušam« v Stični namenjeno samo študentom. Kljub temu upam, da bom imel kdaj priložnost, da s Friškovcem sodelujem pri kakšnem drugem projektu, saj je res, v žargonu rečeno, faca.
Marko Nakrić
MEDNARODNI FESTIVAL IGRAJ SE Z MANO
Dragi bralci in bralke, želim vam sporočiti, kaj se je tri dni dogajalo na ulici na Prešernovem trgu: potekal je festival Igraj se z mano, ki je trajal od 26. 5. do 29. 5.
med 9. in 13. uro. Organizator festivala je bil Zavod za usposabljanje Janeza Levca.
Potekale so razne igre, likovne delavnice in ples za vse, ki so se želeli udeležiti.
Festival je obiskal tudi župan Janković.
Ustvarjalnost te potegne v svoj svet, ki je igriv in kot tak tudi učljiv. Na odru se je neprekinjeno vrstilo dogajanje, mimoidoči pa smo se lahko pod odrom posedli in gledali, se navdušili in uživali. Festival bo zopet organiziran prihodnje leto.
Vaša Smiljana
foto: Anjafoto: Tjaša Perme
016
PIKNIK
Že kar nekaj mesecev je minilo in čas neizmerno beži. Poleg svojih lastnih obveznosti nam stojita ob strani naša mentorja Maja in Bojan, ki se neutrudljivo bojujeta z našimi vzponi in padci. Vsak teden se dobimo in se pogovorimo o naših ciljih in podobno.
Občasno pa naša mentorja poskrbita za prijetne in dobre popoldneve. Recimo takole:
KTM – Mare Ceglar
Končno je prišel 30. maj in naša stojnica je po kratki mali pavzi spet zaživela. Naša stalna ekipa, ki je ne bom našteval poimensko, je bila zopet v akciji. Že z veliko prakse smo v kratkem času okrasili stojnico in pričeli s prodajo. Po dveh mesecih premora si upam trditi, da smo prodali rekordno število predmetov, tako da je bil zaslužek temu primeren. Ne bom omenjal bajne vsote, ker nam od nje ostane zelo malo, saj moramo plačevati najeto garažo, seveda pa si moramo privoščiti tudi kak sendvič in malo brezalkoholnega okrepčila.
Tudi tokrat smo izbrali naj kupca meseca. Po izboru žirije, ki smo jo sestavljali Luna, Tanja in moja malenkost, smo se s tremi glasovi složno odločili za gospoda Bojana Deklevo, kajti nabavil je toliko stvari, da smo jih komaj spravili v malo vrečkico. Vsem strankam se v imenu celotne ekipe zahvaljujem za prinešene nove predmete in nakup novih starih predmetov.
Posebno pa gre zahvala donatorju, Jaki Prijatelju, ki si je vedno pripravljen vzeti čas za nas.
Tudi 6. 6. smo imeli delovno soboto na stojnici, ob starih razstavljenih avtomobilih smo nekaj malega zaslužili.
Sedaj pa še nekaj novega: stojnica bo odslej vsako prvo soboto v mesecu, v upanju pa čakamo, da bomo pričeli tudi z našo že težko pričakovano trgovino. Kdaj in kje – to vam bomo sporočili naknadno. Vljudno vabljeni na našo stojnico, kajti obljubljam vam, da bodo tokrat na voljo še lepše stvari po zelo ugodnih cenah. Vidimo se prvo soboto v juliju, pa tudi 31.
7., ko bo stojnica (na Prešernovem trgu) tudi v sklopu dneva Kraljev ulice na Trnfestu. Dobrodošli!
Vaš pavliha Roman
POSREDOVALNICA RABLJENIH PREDMETOV
Najprej stanovanje!
foto: Lojze Smole foto: Lojze Smole
Rabljeno, a nadvse uporabno, ter naj kupec v pogovoru z naj prodajalcem.
Ekipa posredovalnice rabljenih predmetov v svojem natrpanem skladišču pregleduje in čisti zalogo.
foto: Maja Kozar
017
NADoGLAS:
Matilda M. Dobro
018
NATAŠA
V Kralje ulice je večkrat prihajala. Imeli smo jo zelo radi in spoštovali smo jo. Bila je zelo mirna oseba, pomagali smo ji tudi mi. Naj ji bo lahka zemljica.
Žalujoči: Andro, Ljubo, Janez, Zdravko, Miran, Breda, Marko, Rade, Davor, Robi, Roman, Zlatko, Dare, Tone, Chris in ostali sodelavci Kraljev ulice.
Janez Kompare
Najlepši spomin, kar ti ga hočem dat … Nataši v spomin z največjo ljubeznijo in srcem … Andrej Gorišek
MALA NATAŠA
Kaj zgodi se, ko mala Nataša gre na pot sama, z jokom v očeh,
ko briše za in pred seboj vse, kar obstaja?
Mala Nataša pride na svojo pot, kjer nič ne obstaja –
razen trenutka, ki pripada samo njej.
Anastasia Om
ONA JOČE
V BTC-ju sva z Natašo pila vino, ona je očitno že prej, spet se mi je mudilo, držal sem jo za roko in ona je jokala, jokala:
ljubi, ljubi, ostani z mano …
(Iz pesniške zbirke Češnjev kompot, posvečene Nataši Dembsky) Je nož,
so njene oči, je laž,
so prazne dlani, ni vetra, le besede gole, sreča je utvara, prazna posoda, vrata zaprta, tam sredi trav šteješ oblake, zamujene vlake, je nož,
je laž
in nebo njenih oči.
Franjo Frančič
Tvoj telešček ni bil kot včasih klen zato padla si v večni sen o, ti drobcena Nataša grenka bla je tvoja kaša naj bo tisti dan preklet ko prvič šla si se zadet od takrat pa težka leta pa še cepcev cela četa je odpihnil vetra piš da življenja si želiš vem, da ljubljena si bla od mene in od Silvota Tomislav Gruden - GTS
NATAŠI DEMBSKY V SPOMIN!
Bila si kot pozabljena punčka iz cunj, kot da se je vsa žalost naselila v tvojem srcu, v tvojih očeh, pripovedovala si mi o deželi, ki jo je okoval led, o princih, ki si jih zaman čakala, o samoti bega, o jalovem, praznem času, oprosti mi, ker ne najdem besede, nobenih besed, samo to: rad sem te imel!
Franjo Frančič
NATAŠI V SLOVO!
Bila si marsičesa hudega vajena, toda nikoli ne boš pozabljena. Zelo nama je hudo, ker tebe blizu več ne bo. Vsaka tvoja napisana beseda je bila velikega pomena, kot si bila za nas pomembna ti. Zelo te bova pogrešala, a vedi: nikoli ne boš pozabljena!
Tvoja prijatelja Roman in Anči ter kužek Avis, ki si ga imela zelo rada
JOŽETU RAJŠPU
(NA NASLOVNICI)
Ko se vidimo, se srečamo, ko se srečamo, se vidimo. Bil si zelo prijazen do vseh, hodil si v Kralje ulice. Imel željo po mleku in dobil si ga … Nikoli te ne bomo pozabili in radi se te bomo spominjali. Vsi, ki smo te poznali, dobro vemo, da si bil zelo dober človek.
Srečno pot – se vidimo!
Janez Kompare
foto: Tomislav Gruden GTS
JOŽETU …
Vsak konec je nov začetek, vsak začetek že diši po koncu. 10. junija si se pridružil angelom in začel nekaj novega, nekaj neznanega vsem nam, ki strmimo pod nebesnim svodom. Naj ti bo nebo prostrano in let prijeten …
Sodelavci in prijatelji Kraljev ulice
019
KO ČLOVEK NE MORE NITI ŽALOVATI
V soboto, 6. junija, smo se nekateri Kralji in prijatelji Mateja, ki je po dolgem času našel pot iz pekla drog, zbrali na Pločniku, da skupaj ublažimo bolečino, ki nas je prevevala ob izgubi osebe, ki se ni vdala, ampak je našla pot v boljše življenje. Mateja na koncu ni pokončala droga, ampak roka varnostnika, ki ga je pustila nepremičnega in v borbi za lastno življenje. Matej je bil nekaj časa v umetni komi, ko je v noči na petek, 5. junija, zapustil ta svet. Kakor že zapisano, smo se zbrali na tako imenovanem Pločniku, na Prešernovem trgu, da Mateju v spomin prižgemo nekaj sveč. Ampak naše žalovanje je bilo kmalu prekinjeno s strani policistov, ki so prišli v velikem številu, da bi nas popisali, ker naj bi domnevno kršili javni red in mir. Prišli so v treh policijskih avtomobilih in dveh maricah. Medtem se je kljub našemu žalovanju in protestu na odru Pločnika slišala vesela glasba in veselje navzočih gostov najdražjega lokala v Ljubljani.
V nekem trenutku je mimo nas prišel sam ljubljanski župan, gospod Janković, in nam v zameno za našo bolečino dal 50 evrov. V prihodnje bi bilo bolje, da gospod župan malo bolje razmisli, katerim »pacientom« oddaja najboljše lokacije za mastne denarje, zato da se taki primeri ne bodo več dogajali.
Matejevo življenje je vredno veliko več kot ušivih 50 evrov!
Marko Nakrić
MATEJU V SLOVO
Poznal sem te dvanajst let. Zelo sva si bila blizu v dobrem in slabem. Eden drugemu sva pomagala, zdaj pa tega več ne bo, ker si me zapustil − ne po svoji krivdi, pač pa po krivdi mladega naivnega varnostnika. Vsi, ki smo te poznali, te bomo imeli v dobrem spominu. Naštel bom le nekaj prijateljev in prijateljic, ki so 6. 6., v soboto zvečer, žalovali. To so bili: Andro, Andro Mesarič, Grega, Aleš, Jože Okoren, Luka, Janko, Marjana, Barbara, Ančka, Chris, Marko Nakrić, Kristjan (Kovanček), Marko Kepa, Biba, Ruzak in Primož.
Pogreša pa te tudi Erik, ki je za rešetkami.
Roman
Zelo slabo se počutim, ker sem ga poznal kar 25 let. Komaj se je pozdravil in se postavil na noge, pa ga je nekdo ubil. Bil je človek, kakršenkoli je že bil … lahka mu zemlja. Naj počiva v miru.
Jože Okoren
V SLOVO MATEJU REBRNIKU
Matej je bil moj zelo dober kolega.
Prvič sem ga srečal pred vodnjakom na Kongresnem trgu, ko me je prosil za eno cigareto. To sem mu seveda dal.
Čisto prehitro je prišel dan, ko si nas zapustil. Upam, da boš drugje imel mir in da se še kdaj vidiva. Počivaj v miru.
Aleš V.
Matilda M. Dobro
foto: Tomislav Gruden GTS
020
MODERNA ZDRAVLJICA Slovenci, izrodile se vaše misli so, ker nas ohranja žive, kdo kdaj koga bo.
Zdaj vsak skrbi,
da njemu dobro se godi.
Je suša, Kranjc, pobrala letino ti vso,
in da bo mera polna, namesto da
ubijal bi sovrag, uničuje te rojak.
Al bodo časi prišli,
kdor ni pošten in delaven, hudič ga imel bo kmalu.
Ko vsaj bi si zdravljico ti Slovenc zapel,
mrtvaški ritem si ujel, in da v čaši pelina,
v srcu bo puščica strupena.
Bog vidi vas Slovenke, zgarane vse ste videne, nič manj ste Evropejke, kot svet okoli je.
Da splavov in tablet in čim več cigaret
reši trpljenja zarod nov.
Nazadnje še s Hrvati meje zbrišimo,
ki smo zato nastali, da skupaj zemljo tlačimo.
Čim več dni naj zdrži, kar dajejo v banki mi.
Pero, Atina in GTS
foto: Matilda M. Dobro
POST SKRIPTUM SPET ŠE EDEN IN ŠE ...
NEKEGA DNE KUPIM BANANO NA TRGU.
VROČE JE, OLUPIM JO, GLEDAM TUDI BRESKEV.
PLANEM PO NJEJ IN NEKDO ME USTAVI: »OPROSTITE, GOSPODIČNA, STOPILI STE MI NA NOGO.«
VSA RDEČA V OBRAZ POGLEDAM NOGO IN NJEGOV STAS.
IN ZA BANANO MI VEČ NI, BRESKEV BI PA ŠE.
POKAŽEM JO IN NEKDO MI REČE: »OPROSTITE GOSPODIČNA, VAM JO LAHKO JAZ KUPIM?«
SPRAVIM JO V ŽEP IN VONJAM NJEGOV PARFUM.
POSTANEM SPET LAČNA, A TA BRESKEV MI VEČ NE DIŠI.
NEKDO MI PONUDI ROKO IN ZAŠEPETA: »OPROSTITE GOSPODIČNA, SEM LAHKO JAZ VAŠA BRESKEV?«
NE VZEMI SI LJUBEZNI, SPREJMI JO.
BARBARA JOZELJ
Namesto pamfl eta:
EVA
Zjutraj te vidim na avtobusu,
na strganem obrazu plastičen nasmeh, roke razpokane od znoja.
Eva, ti si gama minus!
Eva je srečna, ker ima za jest.
Eva je srečna, ker ji ni potrebno odločat.
Eva je srečna, ker lahko dela!
Eva je srečna, ker je naročena le na državni časopis.
Eva, si ti srečna, ker si gama minus?
Eva je srečna, ker je gama minus!
Eva, ti si gama minus.
Eva bo vedno ostala Eva, Eva z robotsko glavo.
Eva bo vedno ostala državni stroj.
Josip Kalašnikov
KRALJ IN KRALJ
VELIKI KRALJ
OD DALEČ OPAZOVAL SEM DROBNO BITJE SAMIH BESED,
PRIBLIŽAM SE NJEGOVEMU PRIVLAČNEMU VIDEZU NIČ HUDEGA SLUTEČ.
PA ME NEUSMILJENO ZAVRNE, ZABOLI ME V DNO SVOJE DUŠE, PODARIM MU ISKREN NASMEH, TA PA ME SOVRAŽNO PRELETI.
VRNI SE NOCOJ, VRNI SE Z MENOJ!
MALI KRALJ
KO SE MI PRIBLIŽAŠ, NE VEM, KAJ NAJ STORIM, ALI NAJ TE OBJAMEM, ALI NAJ ZBEŽIM.
A V MENI NEKAJ SE PREBUDI, V UPANJU, DA SI TO TI.
MOJ PONOS MI NE PUSTI, DA TVOJ SRČEK OD MENE ZBEŽI.
OSAMLJEN IŠČEM TE OKOLI, PA NE VEM, KJE HODIŠ TI.
KJERKOLI SI ŽE TI,
PRISTOPI DO MENE, MOJ VELIKI KRALJ, TI, KAJTI MOJE SRCE BREZ TEBE
NEKJE V PUŠČAVI SAMO LEŽI.
Žigažaga (veliki kralj) in Roman (mali kralj)
Na 4. rojstni dan Kraljev ulice pa predstava v fi lingu: show must go on, uprizoritev socialno kritična in »popoprana v sočnih replikah« na temo v sceno vsakodnevnosti, v beg k vsakodnevnosti, skok iz nje … Jezik koroško-štajerski dialekt, jedrnat izgovor, gledalec pa v humanem vzdušju doživi tudi feed back smislov že odigranega. Bistvo je v nadgradnji.
Dejanja in scene se menjajo na nemoteč in nevsiljiv način, tudi scena z lučmi je v pomoč dogajanju v povezavi z njim – smisel predstave je torej življenje. Humor je lepo čitljiv v kar mnogih pogledih in tudi v potrditev le-tega življenja, življenja dveh upokojenk Štefke in Poldke, ki katapultira sporočila gledalcem na kot že velikokrat omenjen komičen način, tako da je bilo v dvorani na trenutke živahno vzdušje, ljudje so bežali iz vsakodnevnosti. Torej v življenju je potrebno eno: smejati se – še en dober recept babic z izkušnjami. Torej: prijateljici Štefka in Poldka sta cvetoči prispodobi, ki v žanru enostavnega pričarata resnico. V smehu sta močni in skupaj.
Bojan Sklepič
Kraljevi recenzor:
ŠTEFKA IN POLDKA
KUD France Prešeren, 8. 6.
foto: Matilda M. Dobro
