UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA FILOZOFIJO
MARTIN JUSTIN
Pravilno branje fenomenov: Merleau-Pontyjevo eksistencialistično pojmovanje indukcije
Diplomsko delo
Mentor: doc. dr. Sebastjan Vörös Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje: Filozofija
Ljubljana, 2021
Izvleček
Pravilno branje fenomenov: Merleau-Pontyjevo eksistencialistično pojmovanje indukcije Diplomsko delo predstavi pojmovanje indukcije francoskega filozofa Mauricea Merleau- Pontyja, kot se to kaže v luči njegove kritike teorije indukcije britanskega filozofa Johna Stuarta Milla. Izhajam iz ugotovitve, da je bistvo Merleau-Pontyjevega razumevanja indukcije zajeto v trditvi: »Prava induktivna metoda ni 'metoda razlik', [ampak gre za] pravilno branje fenomenov, razumevanje njihovega smisla, tj. obravnavanje le-teh kot modalnosti in variacij subjektove celotne biti.« V drugem poglavju je tako natančno analiziran prvi, negativni del te sintagme, pri čemer je najprej natančneje predstavljena Millova teorija, nato pa Merleau- Pontyjeva kritika le-te. V tretjem poglavju je analiziran pozitivni del Merleau-Pontyjevega argumenta: v splošnih obrisih je predstavljeno njegovo pojmovanje znanosti, v nadaljevanju poglavja pa je predstavljeno, kako v tem kontekstu indukcijo razume s pomočjo pojma bistvogledja nemškega filozofa Edmunda Husserla. V četrtem poglavju je Merleau-Pontyjeva teorija kritično pretresena. Naloga sklene z ugotovitvijo, da lahko Merleau-Pontyjevo pojmovanje indukcije razumemo predvsem kot eksistencialistično alternativo empiristični in transcendentalistični utemeljitvi indukcije.
Ključne besede: Maurice Merleau-Ponty, John Stuart Mill, William Whewell, eliminativna indukcija, bistvogledje
Abstract
Correctly Reading Phenomena: Merleau-Ponty's Existentialist Conception of Induction Undergraduate thesis explicates a theory of induction introduced by a French philosopher Maurice Merleau-Ponty in the light of his critique of John Stuart Mill’s theory of eliminative induction. It starts with an observation that Merleau-Ponty’s understanding of induction can be summarized by the statement that “the genuine inductive method is not a ‘method of differences,’ [but] it consists in correctly reading phenomena, in grasping their sense, that is in treating them as modalities and variations of the subject’s total being.” In chapter 2, the first, negative, part of the claim is analyzed in detail, first by presenting Mill’s theory and then by presenting Merleau-Ponty’s critique of it. In chapter 3, the second, positive, part of the claim is interpreted: after outlining Merleau-Ponty’s understanding of science, it is shown how he conceptualizes induction with the help of Edmund Husserl’s concept of intuition of essences.
In chapter 4, Merleau-Ponty’s theory is critically evaluated. The thesis concludes that Merleau- Ponty’s conception can be understood as an existentialist alternative to empiricist and transcendentalist conceptions of induction.
Key words: Maurice Merleau-Ponty, John Stuart Mill, William Whewell, eliminative induction, intuition of essences
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 O TEM, ZAKAJ INDUKCIJA NI METODA RAZLIK ... 4
2.1 Millova metoda eliminativne indukcije ... 6
2.1.1 Induktivna merila ... 8
2.1.2 Opis in indukcija ... 9
2.2 Merleau-Pontyjeva kritika ... 11
2.2.1 Zgolj opis? ... 11
2.2.2 Indukcija v psihologiji ... 13
3 BRANJE FENOMENOV ... 15
3.1 Znanost in izkustvo ... 15
3.2 Indukcija in bistvogledje ... 19
3.2.1 Eidetska psihologija ... 20
3.2.2 Pomanjkljivosti Husserlove koncepcije eidetske psihologije ... 22
3.2.3 Indukcija je bistvogledje ... 23
4 POMEN MERLEAU-PONTYJEVEGA RAZMISELKA O INDUKCIJI ... 25
5 ZAKLJUČEK ... 28
6 BIBLIOGRAFIJA ... 29
1 UVOD
V predgovoru k Fenomenologiji zaznave (1945) Merleau-Ponty zapiše, da so »znanstveni pogledi, za katere sem jaz trenutek sveta, […] vedno naivni in svetohlinski« (2012, lxxii).
Nadaljuje:
»Jaz nisem 'živo bitje', niti 'človek', niti 'zavest' z vsemi značilnostmi, ki jih tem produktom narave ali zgodovine priznavajo zoologija, socialna anatomija ali induktivna psihologija – sem absolutni izvor, moje bivanje ne izhaja iz mojih prednikov, iz mojega fizičnega ali socialnega okolja, temveč gre proti njim in jih vzdržuje, kajti jaz sem tisti, ki povzročim, da zame biva« (ibid.).1
Klasični znanosti, zavezani atomizmu in vzročno-posledičnim razlagam (Vörös 2021, 108), tako očita, da svet in človeka prikazuje na bistveno napačen način. Svet poskuša razložiti kot mrežo kavzalnih in funkcijskih razmerij med objekti, človeka pa kot enega od objektov v tem svetu. Merleau-Ponty sicer ni sprejemal transcendentalizma kantovskega tipa, a je, kot je razvidno iz zgornjega odlomka, vseeno poudarjal, da pogled klasične znanosti bistveno in v lastno škodo pozablja vlogo subjekta, ki jo ima ta pri konstruiranju sveta zaznave.
Kljub tej, vsaj na prvi pogled zelo ostri obsodbi pa igra znanost v celotnem Merleau- Pontyjevem korpusu izjemno pomembno vlogo. Naj omenim le nekaj najočitnejših primerov:
na začetku svoje kariere, leta 1933, je na primer uspešno prijavil projekt, v katerem naj bi s sintezo ugotovitev sodobne eksperimentalne psihologije in nevrologije razvil alternativo takrat prevladujočim intelektualističnim razlagam zaznave (Toadvine 2019). Med letoma 1949 in 1953, preden je prevzel mesto vodje oddelka za filozofijo na Sorbonni, je deloval kot profesor otroške psihologije in pedagogike na Univerzi v Parizu (ibid.). V svoji prvi izdani knjigi The Structure of Behavior (1941) se poglobljeno ukvarja s pojmom refleksa v klasičnih mehanicistično-behaviorističnih pristopih k obnašanju (npr. Pavlovi eksperimenti s pogojevanjem) in v alternativnem pristopu, ki so ga razvili predstavniki gestalt psihologije (M.
Wertheimer, K. Koffka, W. Köhler) (Sheredos 2017, 193–201). V Fenomenologiji zaznave (1945) se, kot bomo videli, močno naslanja na empirično delo nevrologa K. Goldsteina in psihologa A. Gelba (Merleau-Ponty 2012, 105–22). V ciklu predavanj, izdanem v zbirki Nature: Course Notes from the Collège de France (1995), pa se na primer poglobljeno ukvarja z ontologijo narave v klasični (Merleau-Ponty 2003, 88–89) in kvantni fiziki (ibid., 89–95) ter razpravlja o filozofskem pomenu slednje (ibid., 95–100).
Ta dvoumnost je v zadnjem času precej raziskovalk in raziskovalcev spodbudila, da so se neposredno posvetili problemu Merleau-Pontyjevega odnosa do znanosti. V tej literaturi je v ospredju predvsem vprašanje, kaj njegova metodološka zavezanost k eksistencialni fenomenologiji pomeni za njegovo koncepcijo znanosti. Baldwin (2013) zavzame močno pozicijo, po kateri naj bi Merleau-Ponty predvsem skušal omejiti obseg možnega znanstvenega
1 Vsi citati so vzeti iz slovenskega prevoda Fenomenologije zaznave (prev. Špela Žakelj, Ljubljana: Študentska založba, 2006), a po potrebi prilagojeni. Oznake strani pa ustrezajo novemu angleškemu prevodu (Merleau-Ponty 2012), s katerim sem tudi sicer delal.
raziskovanja: po Merleau-Pontyju naj bi bil svet bistveno sodoločen s transcendentalnim delom subjekta, zato ga znanost, ki svet poskuša razumeti kot množico zakonitih kavzalnih ali funkcijskih odnosov med fizičnimi entitetami, nikoli ne bo mogla razložiti v celoti. Vendar pa se večini ostalih raziskovalcev tak pogled zdi problematičen (gl. Rouse 1986; J. Smith 2005;
Reynolds 2017; Smyth 2017; Matherne 2018; Romdenh-Romluc 2018). Merleau-Pontyjev odnos do znanosti v splošnem razumejo kot poskus utemeljitve možnosti znanstvene misli na podlagi eksistencialne fenomenologije, torej utemeljitve znanosti onkraj naturalizma in znanstvenega realizma kot tudi transcendentalnega idealizma v klasični obliki.
Sam se bom v tej diplomski nalogi natančneje posvetil Merleau-Pontyjevim razmišljanjem o indukciji, saj se zdi, da se dotikajo samega jedra problema in predstavljajo še en način razumevanja Merleau-Pontyjevega poskusa eksistencialistične utemeljitve znanosti. Pri tem bom izhajal iz ugotovitve, da je bistvo njegovega razumevanja indukcije zajeto v trditvi: »Prava induktivna metoda ni 'metoda razlik', [ampak gre za] pravilno branje fenomenov, razumevanje njihovega smisla, tj. obravnavanje le-teh kot modalnosti in variacije subjektove celotne biti«
(Merleau-Ponty 2012, 110).
V drugem poglavju se bom posvetil Merleau-Pontyjevim argumentom, s katerimi poskuša pokazati, da indukcija ni »metoda razlik«, tj. teorija eliminativne indukcije Johna Stuarta Milla, za katero Merleau-Ponty to oznako uporablja. V ta namen bom najprej natančneje predstavil eliminativno indukcijo. Nato sem bom osredotočil na Merleau-Pontyjevo kritiko. Pri tem bom razlikoval med dvema očitkoma: (1) da eliminativna indukcija ne ustreza dejanskemu poteku znanstvenega odkritja, in (2) da v psihologiji ta metoda sploh ni uporabna. Nato bom analiziral vsak očitek posebej in poskusil pokazati, da imata precej različne implikacije. Prvi zahteva oblikovanje deskriptivne teorije, ki bi Millovo pomanjkljivo pojmovanje dopolnila z momentom konstrukcije pojma. Drugi pa kliče po oblikovanju novega načina raziskovanja v psihologiji, ki bi za razliko od Millove indukcije bolj ustrezal naravi njenega raziskovalnega predmeta (ta teorija bi bila tako normativna).
V tretjem poglavju bom natančneje analiziral Merleau-Pontyjevo trditev, da gre pri indukciji za
»pravilno branje fenomenov, razumevanje njihovega smisla, tj. obravnavanje le-teh kot modalnosti in variacije subjektove celotne biti« (2012, 110). Najprej bom v splošnih obrisih predstavil Merleau-Pontyjevo razumevanje odnosa med znanostjo in izkustvom. Nato pa bom z natančnejšo analizo eseja »Phenomenology and the Sciences of Man« (1961) pokazal, da Merleau-Ponty odgovor na svoja dva očitka Millu oblikuje s pomočjo reinterpretacije Husserlovega pojma bistvogledja [Wesenschau]. Kot bomo videli, ta po eni strani predstavlja metodološko orodje, s katerim si lahko pomagajo posebne znanosti, po drugi pa dopolnitev teorije indukcije z vidika opisa dejstev pod skupnim pojmom.
V četrtem poglavju bom kritično proučil Merleau-Pontyjeve argumente, ki sem jih predstavil v prejšnjih dveh poglavjih. Zagovarjal bom interpretacijo, da tako kot Millove tudi Merleau- Pontyjeve teorije ne moremo razumeti kot zadovoljivega opisa indukcije, ki bi uspel zajeti vse vidike tega kompleksnega pojava. Lahko pa Merleau-Pontyjevo pojmovanje razumemo kot pokus eksistencialistične utemeljitve induktivnega sklepanja, ki se izogiba pastem empirizma
na eni in transcendentalizma na drugi strani, in obenem kot premislek možnosti uporabe induktivne metode v psihologiji in ostalih posebnih znanostih.
2 O TEM, ZAKAJ INDUKCIJA NI METODA RAZLIK
V tem poglavju bom poskušal odgovoriti na vprašanji, kaj je »metoda razlik«, ki jo omenja Merleau-Ponty, in zakaj ta zanj ni »pristna induktivna metoda«. Preden pa se osredotočim na Merleau-Pontyjevo razpravo o indukciji – ki je sicer kratka in v samem tekstu deluje bolj kot nekakšna digresija – jo bom umestil v neposredni kontekst tretjega poglavja »Prostorskost lastnega telesa in gibljivost« prvega dela Fenomenologije zaznave, v katerem se pojavi.
V tem poglavju Merleau-Ponty predstavi pojem telesne sheme, ki naj bi opisal poseben status telesa v subjektovem izkustvu. Kot poudari, pojem ni njegov; izhaja že iz eksperimentalne psihologije, kjer je bila telesna shema razumljena kot mreža ustaljenih asociacij med taktilnimi, kinestetičnimi in vizualnimi zaznavami ter je tako predstavljala nekakšen kompendij telesnega izkustva (Merleau-Ponty 2012, 101). Zaradi omenjenega kompendija posameznik ve, kakšne motorične odzive zahtevajo določene senzorične zaznave in obratno, ter ima tako nadzor nad svojim telesom. A Merleau-Ponty ugotavlja, da je klasično (asociacijsko) pojmovanje telesne sheme nezadostno, saj ne more opisati pojavov, kot je na primer »alokirija«, nevrološka motnja, pri kateri bolnik zaznave z enega dela telesa čuti, kot da prihajajo z drugega (ibid.). Da bi lahko razložila tega in podobne pojave, bi morala telesna shema predstavljati nekakšen prostorski načrt telesa, ki pred samimi zaznavami določa, da sta ena in druga roka funkcionalno ekvivalenti in tako zamenljivi (ibid.). Na tak način telesno shemo pojmuje intelektualistična psihologija (v tem kontekstu gre konkretno za gestalt psihologijo), ki je skušala preseči pomanjkljivosti asociacijskega pristopa (ibid., 102). Vendar pa je Merleau-Ponty prepričan, da je nezadostno tudi to pojmovanje, saj je preveč statično: sicer nam pomaga razumeti, zakaj različne dele telesa lahko razumemo kot funkcionalno enake, a ne omogoča, da bi konceptualizirali različne spremembe ali prilagoditve telesne sheme (ibid.). Med temi navaja motnje, kot je fantomski ud,2 ter bolj vsakdanje primere, kot je na primer uporaba palice za orientacijo v prostoru pri slepih ljudeh – to lahko razumemo kot podaljšek telesne sheme, tj.
dodaten ud ali zaznavni organ, ki nadomesti vizualno predstavitev prostora (ibid.).
Merleau-Ponty zato sklene, da je telesna shema »dvoumen pojem«, ki bo lahko zadobil svoj pravi pomen šele z »reformo metodologije« (ibid., 101). Pojem telesne sheme je bil uveden, da bi v kontekstu ustaljenih psiholoških paradigem razložil nek pojav, a se je nato za izmuzljivo izkazala tudi njegova definicija; do nje, in s tem do boljšega opisa telesa, lahko pridemo samo, če spremenimo tudi ustaljene načine pristopanja k psiholoških vprašanjem. Kot to – poskus oblikovanja novih načinov pristopanja k vprašanjem o subjektu ter odnosu med tem in svetom, ki se bodo izognili pastem empirizma in intelektualizma – lahko razumemo njegovo nadaljnjo eksplikacijo pojma telesne sheme.
Na kratko, telesno shemo opredeli kot zmožnost organizma, da z modifikacijo telesne drže odgovarja situaciji, s katero je soočen (ibid., 102). Pojmuje jo mnogo bolj dinamično kot klasična pristopa: pravi, da organizem vanjo aktivno integrira tiste dele telesa, ki so najbolj
2 Gre za znan pojav, pri katerem bolnik zaznava bolečino ali občutke v udu, ki je bil amputiran (Windhorst 2008, 3669).
pomembni za njegovo trenutno opravilo; preoblikuje pa se na način, da odgovarja situaciji, s katero je organizem soočen (ibid.). Prostorskost telesa, ki jo določa telesna shema, tako ni prostorskost položaja, temveč situacije, s katero se organizem sooča in glede na katero predreflektivno preoblikuje svojo telesno shemo. Ko pomivam posodo, na primer, se trup in noge premaknejo v ozadje, izstopi pa prostor pred mano: umazani krožniki v koritu, gobica in milo, pipa, odcejalnik. Med pomivanjem mi ni treba stalno razmišljati o prostorskih razmerjih med deli mojega telesa, o koordinaciji med obema rokama, ki opravljata isto opravilo, a izvajata precej različne gibe. Telesna shema se že predhodno preoblikuje, da odgovarja na situacijo, ki se zdaj v recipročnem odnosu med telesom in svetom odvija pred mano: masten madež na krožniku zahteva močnejše drgnjenje; kavna usedlina na dnu skodelice splakovanje; gobica, ki se ne peni več, nov stisk mila itd. Poleg tega pa Merleau-Ponty poudari tudi, da lahko različne cilje izvršim z različnimi položaji telesa oziroma z različnimi kombinacijami gibov (ibid., 150).
Ti se v kontekstu situacije dajejo kot funkcionalno enaki; imajo enak pomen, ta ekvivalenca pa ni priučena, ampak predstavlja način, na katerega nam je telo na voljo kot moč za svobodno delovanje v svetu (ibid.).
Da bi to opredelitev telesne sheme dopolnil in natančneje izrazil, z njeno pomočjo analizira primer bolnika, ki sta ga proučevala nevrolog K. Goldstein in psiholog A. Gelb. Bolnik, znan kot Sch. ali Schneider, je utrpel dve poškodbi vizualnega korteksa, ki sta privedli do »vizualne agnozije« (ibid., 105), tj. nezmožnost prepoznavanja vidnih dražljajev, čeprav zaznava slednjih ni motena (Tranel in Damasio 2001). Za Merleau-Pontyja – in trenutno razpravo – zanimivejši del simptomatike je Schneiderjeva nezmožnost opravljanja »abstraktnih gibov«: ko je mižal, namreč ni mogel opisati položaja svojega telesa ali na ukaz pokrčiti določenega uda ali prsta;
prav tako ni mogel povedati, katerega dela njegovega telesa se je eksperimentator dotaknil, ali določiti oblike lika, prislonjenega na njegovo telo (2012, 105). Določeno zmožnost opravljanja abstraktnih gibov je dobil samo, če je lahko gledal del telesa, ki ga je moral premakniti, oz. če je lahko izvedel serijo »pripravljalnih gibov«: da je lahko z roko pred sabo orisal krog, je moral najprej dvigniti roko, v krožno gibanje spraviti celo telo, nato pa s poskušanjem krožno gibanje ujeti še z roko (ibid.). Po drugi strani pa je Schneider povsem zanesljivo in samozavestno opravljal »konkretne gibe«: iz žepa je vzel robec in se useknil, vzel vžigalico in prižgal svetilko, izdeloval je lahko celo denarnice, kar je bil pred poškodbo njegov poklic (ibid.).
Razlikovanje med abstraktnimi in konkretnimi gibi Merleau-Pontyju pomaga natančneje določiti pojem telesne sheme: ta očitno po eni strani omogoča gibanje v svetu konkretnih situacij, ki zahtevajo določene in zato utečene odzive, po drugi pa projekcijo v potencialno, namišljeno, abstraktno (ibid., 115). Če smo prej ugotovili, da telesna shema izraža izkustvo telesa kot moč za delovanje v svetu, je ta moč lahko omejena na konkretni svet fenomenov (poberem knjigo, ki je padla z mize; pomaham prijateljici; primem skodelico in naredim požirek čaja), lahko pa jo projiciram okraj njega, kjer s svojim delovanjem ne odgovarjam na konkretne, ampak imaginarne situacije (lahko pomaham, čeprav sem sam v sobi; lahko računam, ne da bi reševal konkreten številski problem v svetu; lahko si izmislim zgodbo, čeprav ne opisuje ničesar, kar se je zares zgodilo). Tako Merleau-Ponty pride do sklepa, da Schneiderju manjka zmožnost projekcije, ki bi njegovemu delovanju odprla svet možnega (ibid., 114).
To pa nas končno pripelje do razprave o indukciji. Merleau-Ponty svoj sklep namreč izpostavi zanimivemu pomisleku: vpraša se, ali ni s pomočjo pojma projekcije samo opisal pojava, tj.
Schneiderjeve simptomatike, ni pa ga razložil, razkril njegovega vzroka (ibid., 115). Znanost namreč pod pojavi poišče njihove vzroke in njihovo veljavnost poskuša dokazati s
»preverjenimi induktivnimi metodami« (ibid.), torej »metodo razlik«. Pri Schneiderju je ta razlaga celo precej očitna: vzrok njegove nezmožnosti opravljanja abstraktnih gibov naj bi bila vizualna agnozija, torej odsotnost vizualnih danosti, ki za razliko od taktilnih danosti (te so Schneiderju še vedno na voljo) omogočajo predstavitev prostora (ibid.). Z drugimi besedami, Merleau-Pontyevi filozofski opisi so v nekem smislu nepotrebni ali sekundarni, saj je znanost s svojimi metodami pri razlagi pojavov, kot so nevrološke poškodbe in njihove posledice, mnogo bolj uporabna in povsem samozadostna.
Merleau-Ponty te očitke seveda zavrne, in to z dveh vidikov. Najprej bo trdil, (1) da je alternativa med opisom in razlago napačna, da sta v znanosti potrebna oba momenta, zato metoda, ki upošteva le enega, ni pristna induktivna metoda. Nato pa bo postavil še močnejšo tezo, namreč (2) da »metoda razlik« v psihologiji sploh ni uporabna oziroma je celo problematična, saj zakrije pravi smisel pojavov in tako onemogoči njihovo spoznanje. Da pa bi ta dva argumenta lahko predstavil bolj razumljivo – argumentacija v Fenomenologiji je namreč izjemno hitra in zato precej težko dostopna – se bom naprej obrnil k Johnu Stuartu Millu, avtorju
»metode razlik«, ki jo Merleau-Ponty kritizira.
2.1 Millova metoda eliminativne indukcije
Mill je svojo metodo predstavil v tretji knjigi dela A System of Logic, Ratiocinative and Inductive, ki je v dveh zvezkih prvič izšlo leta 1843. Indukcijo definira kot logični postopek, pri katerem sklenemo, da predikat, ki velja za nekaj primerkov iste vrste, velja za vse primerke te vrste, oziroma da bo predikat, ki za nek primerek velja zdaj, v podobnih okoliščinah veljal tudi kasneje (Mill 2011, 352). Klasičen primer takšnega sklepanja je argument, da so labodi beli, saj so bili beli vsi labodi, ki sem jih kadarkoli videl. Tako definirano indukcijo označi za
»proces, v skladu s katerim poteka raziskovanje narave« (ibid., 345) in za vir vsega našega znanja (ibid.).
Klasični način formaliziranja takšnega logičnega postopka je preprosta enumerativna indukcija3 s shemo »Ta S je p, tisti S je p, še en S je p, torej so vsi S p« (ibid., 376). Mill pravi, da tak način sklepanja pogosto (»instinktivno«) uporabljamo v vsakdanjem življenju, a nikoli zares upravičeno, saj bi sklep pri enumerativni indukciji iz premis sledil samo, če bi bili v njih zajeti vsi primeri nekega pojava (ibid., 377). Vseeno pa se nam zdijo nekateri enumerativni argumenti mnogo boljši kot drugi: čeprav nismo videli niti vseh ljudi niti vseh labodov, se zdi sklep, da imajo vsi ljudje glavo nad rameni, veliko boljši kot sklep, da so vsi labodi beli. To postavlja za Milla temeljno vprašanje filozofije logike: »Zakaj v določenih primerih za uspešno indukcijo
3 Ime izhaja iz Baconovega opisa »inductio per enumerationem simplicem«, kar bi lahko prevedli kot »indukcija s preprostim naštevanjem«, Mill pa ji pravi tudi »indukcija starih« (Mill 2011, 376). Indukcijo je kot tip sklepanja s posameznosti na univerzalnosti od dedukcije ločil že Aristotel v Prvi analitiki (Aristotle 1938, 513; gl. tudi R.
Smith 2020).
zadostuje ena sama instanca, medtem ko v drugih cela množica primerov, brez ene same znane ali zamisljive izjeme, ne prispeva kaj prida veliko k utemeljitvi univerzalne prepozicije?« (ibid., 380).
Sam se tega problema loti na naslednji način. Najprej pove, da vse induktivno sklepanje temelji na predpostavki, da je dogajanje v naravi konstantno, tj. da bo nekaj, kar gotovo velja danes, veljalo tudi do nadaljnjega (ibid., 372). Niso pa vsi naravni dogodki trajni in nespremenljivi: ne moremo na primer pričakovati, da bo zaporedju treh sončnih dni sledil še četrti; naslednji labod, ki ga bomo videli, ne bo nujno bel. Zato Mill naredi razliko med »uniformnostjo« narave in
»uniformnostmi posameznih naravnih pojavov« ter sklene, da je »dogajanje v naravi konstantno, ker so konstantni pojavi, ki jo sestavljajo« (ibid., 381). Stalnim naravnim pojavom pravi »naravni zakoni« in razločuje med splošnejšimi (npr. da je gravitacijska sila med telesoma obratno sorazmerna s kvadratom razdalje med njima) in bolj specifičnimi (npr. da planeti okoli zvezd krožijo v elipsah), pri čemer naj bi bili slednji zvedljivi na prve (ibid., 382). Razlika med prepričljivimi in neprepričljivimi induktivnimi sklepi je torej v tem, da nekateri izražajo
»naravne zakone« (npr. vsi ljudje imajo glavo nad rameni, tališče živega srebra je pri okoli -39
°C, vsota energije v zaprtem termodinamičnem sistemu se ne spreminja s časom), drugi pa zgolj navidezne vzorce v naravnem dogajanju, ki se zdijo zakoniti samo zaradi pomankanja podatkov (npr. vsi labodi so beli, tališče voska je pri okoli 60 °C, vse stvari so zgrajene iz enakih nedeljivih delcev).
Naslednje vprašanje, na katerega mora Mill odgovoriti, je, kako lahko ločimo med naravnimi zakoni in vzorci, ki jih imamo za zakone samo zaradi svoje naivnosti. To naj bi nam omogočila
»operacija analize«, pri kateri iz vsega, kar se v nekem trenutku zgodi, razberemo tisto, kar je res povzročilo pojav, ki nas zanima (ibid., 437). Primer zelo preproste analize, ki ga poda Mill, je ugotovitev, da je človek, ki je umrl po tem, ko je bil s puško ustreljen v srce, umrl zaradi strela (ibid., 455). Očitno je, da druge okoliščine dogodka – v kaj je bil oblečen, kakšno je bilo vreme, kaj je jedel, na kaj je mislil ali celo, kakšno je bilo njegovo zdravstveno stanje – za samo smrt niso bistvene in da je edini relevantni vzrok4 njegove smrti strel.5 Uspešno analizo, s katero med vsemi možnimi vzroki razberemo pravega, tako lahko opravimo že s samim opazovanjem.
A to ni vedno tako preprosto, in sicer predvsem iz dveh razlogov: (1) na neki dogodek lahko
4 Mill piše o vzrokih, a gre v resnici za pogoje, ki so hkrati nujni in zadostni. Opredelitev vzroka kot pogoja, ki je hkrati nujen in zadosten, je zelo ozka: po njej na primer ne velja, da »kajenje povzroča pljučnega raka«, saj kajenje ni niti nujen (pljučnega raka lahko dobimo tudi, če ne kadimo) niti zadosten (lahko kadimo in ne dobimo raka) pogoj za pljučnega raka (za primer sem slišal na predavanju Alexandra Reutlingerja z naslovom »Why Strategic Science Skeptics Are Not 'Modern-Day Galileos'«, ki je v organizaciji Institute Vienna Circle potekalo 14. 1. 2021 prek spleta). Vseeno pa bom v tem besedilu zaradi jasnosti pojem vzroka uporabljal v pomenu pogoja, ki je hkrati nujen in zadosten, kot to počne Mill.
5 To seveda še ne pomeni, da smo odkrili kak »naravni zakon«. A vseeno ne bi bili tako daleč, saj bi za Milla sklep, ki izraža neko regularnost, npr. »vsak človek, ki je ustreljen v srce in ne dobi zadostne zdravstvene oskrbe, umre«, že veljal za naravni zakon, čeprav izjemno specifičen. Po Millu je mogoče takšne posebne »zakone« nato povzeti pod splošnejšimi »zakoni«, v tem primeru recimo pod ugotovitvijo, da »ljudje umrejo, ko je dovolj dolgo prekinjen dotok krvi v njihove možgane«. To bi spet lahko povzeli pod še splošnejšo trditvijo o nujnosti kisika za delovanje celic, to pod še splošnejšo o kemični naravi celičnega dihanja in tako naprej vse do ugotovitev, ki jih imamo za temeljne zakone fizike. Za Millovo trditvijo, da znanost poskuša določiti »minimalno število najpreprostejših predpostavk [o stalnosti naravnih pojavov], iz katerih bi lahko izpeljali celoten red naravnega sveta« (2011, 384), se tako skrivata redukcionizem in teza o hierarhični urejenosti znanstvenega raziskovanja.
vpliva več različnih okoliščin, zato moramo določiti tudi razmerje med njimi; (2) vsi opazovalci se ne bodo vedno strinjali o tem, na katere okoliščine se sploh moramo osredotočiti.6 Mill zato predstavi še drugo, po njegovem mnogo zanesljivejšo metodo analize, tj. eksperiment (ibid., 440). Bistvena prednost eksperimenta pred preprostim opazovanjem je, da lahko pri njem nadzorujemo okoliščine, v katerih opazujemo nek pojav; lahko jih (bolj ali manj) poljubno variiramo in tako ugotovimo, v katerih do opazovanega pojava pride in v katerih ne (ibid., 440–
41). To pa nas pripelje do Millove ključne ugotovitve: med pravimi in navideznimi vzroki nekega pojava lahko razločimo tako, da ga opazujemo v različnih okoliščinah, ki so bodisi naravne bodisi eksperimentalno ustvarjene.
2.1.1 Induktivna merila
Formalizacija te ugotovitve so Millova slavna induktivna merila [canons of induction]: (1) metoda razlike, (2) metoda konstant, (3) združena metoda in (4) metoda preostankov (ibid., 450–65):
(1) Pri metodi konstant primerjamo več dogodkov, pri katerih v različnih okoliščinah pride do želenega pojava, in nato okoliščine, ki v vseh primerih ostajajo enake, označimo za vzroke opazovanega pojava (ibid., 454). Uporabna je predvsem v primerih, ko ne moremo izvesti eksperimenta, temveč lahko nek pojav zgolj opazujemo v naravi (ibid., 456).
(2) Pri metodi razlik primerjamo vsaj dva dogodka, namreč enega, v katerem do opazovanega pojava pride, in drugega, v katerem do njega ne pride, ter kot njegov vzrok imenujemo tisto okoliščino, ki je prisotna v prvem, ne pa tudi v drugem primeru (ibid., 455). Po Millu je metoda razlik uporabnejša v primerih, ko lahko izvedemo eksperiment (ibid., 456); njena aplikacija bi lahko potekala na sledeč način: recimo, da v naravi pojav A vedno spremljajo okoliščine, ki jih lahko analiziramo kot elemente a, b, c. Na podlagi tega oblikujemo eksperiment, pri katerem lahko umetno ustvarimo vsakega od elementov naravne okoliščine posebej. Izvedemo vse možne variacije in ugotovimo, da se A pojavi, ko sta prisotna a in c ali a, b in c, ne pojavi pa se, ko je prisoten samo eden od elementov oziroma samo a in b ali b in c. Na podlagi tega sklenemo, da sta elementa a in c skupaj nujna in zadostna pogoja za pojav A.
(3) Združena metoda je hkratna uporaba metode konstant in metode razlik (ibid., 463).
(4) Metoda preostankov pa pravi, da so okoliščine, ki smo jih izločili kot vzrok opazovanega pojava, vzrok spremljajočih pojavov (ibid., 456). Če denimo ugotovimo,
6 Z drugim razlogom se bom natančneje ukvarjal spodaj (gl. razdelek 2.1.2), tu pa lahko podam primer prvega.
Recimo, da poskušamo ugotoviti, ali dano zdravilo pomaga proti neki bolezni. Če ne gre ravno za čudežno zdravilo, po vzetju katerega bodo bolniki v trenutku ozdraveli, bo precej težko določiti, ali lahko ozdravitev oziroma poslabšanje bolezni razlagamo ravno s prisotnostjo zdravila, saj na zdravstveno stanje bolnikov vpliva še mnogo drugih okoliščin. Da bi to zares preverili, moramo tako izvesti eksperiment, v katerem bomo nekako omejili vpliv teh ostalih faktorjev, kar je, kot bomo videli, tudi Millova poanta. V medicini to običajno dosežemo z dvojno slepimi randomiziranimi kliničnimi raziskavami. Pri teh dovolj velik vzorec bolnikov in bolnic naključno razdelimo v dve skupini (s tem ju lahko imamo za statistično enaki), eni damo placebo, drugi pa zdravilo in opazujemo, kaj se zgodi. Ker je bil začetni vzorec dovolj velik in med dvema skupinama ni bilo bistvenih razlik, ki bi lahko vplivale na rezultata, sklepamo, da je lahko razlike povzročilo le zdravilo. Če je v skupini, ki je dobila zdravilo, ozdravelo več ljudi, lahko tako sklepamo, da je zdravilo do neke mere učinkovito.
da okoliščina a iz množice a, b, c povzroči pojav A iz množice opazovanih pojavov A, B, C, potem lahko sklenemo, da okoliščini b in c povzročita pojava B in C.
Millove štiri metode nam tako omogočijo, da iz množice različnih hipotez o možnih nujnih in zadostnih pogojih opazovanega pojava izločimo tiste, ki jih eksperimentalni ali opazovalni podatki ne potrdijo (Wilson 2008, 257). Zato jim Mill pravi tudi metode »eliminacije« (Mill 2011, 456). Kot ugotavlja Wilson, veljavnost takšnega preizkusa induktivnih sklepov sloni na dveh predpostavljenih načelih (2008, 259). Načelu determinizma, ki pravi, da je med okoliščinami, ki so prisotne ob vzniku nekega pojava, vedno mogoče določiti tisto okoliščino, katere prisotnost je nujni in zadostni pogoj tega pojava; in načelu omejenega nabora, ki pravi, da lahko določimo končno množico vseh okoliščin vznika nekega pojava. Tu se z omenjenima načeloma ne bom podrobneje ukvarjal, a je očitno, da sta (1) zelo močni metafizični predpostavki in (2) tudi sama nepreverljiva induktivna sklepa (ibid., 260). Poleg tega danes velja splošni konsenz, da so sklepi induktivnih argumentov lahko le bolj ali manj, ne pa poponoma gotovi (Hawthorne 2021), kot bi to želel Mill. Vseeno pa Millove metode še vedno veljajo za temeljni prispevek k znanstveni metodologiji; razumemo jih lahko kot formalizacijo
»naših osnovnih intuicij o eksperimentalnih metodah iskanja relevantnih dejavnikov za razlago« naravnih pojavov (Andersen in Hepburn 2020).
2.1.2 Opis in indukcija
Zgoraj opisana metoda eliminativne indukcije pa ima tudi očitno slepo pego: da bi lahko določili možne vzroke nekega pojava, moramo ta pojav najprej razumeti, tj. imeti teorijo, s katero si lahko razlagamo naravo pojava in tako predvidevamo, od česa je njegov obstoj odvisen in od česa ne. To je zelo očitno v znanosti. Kot primer lahko vzamemo eksperiment, ki ga navaja Mill, ko opisuje razlike med eksperimentom in opazovanjem (2011, 441–42): da bi ugotovili, kateri od elementov v atmosferi je ključen za življenje, lahko v eksperimentalnem okolju ustvarimo več zaprtih atmosfer iz posameznih elementov ali spojin – atmosfero čistega dušika, kisika, ogljikovega dioksida itd. – vanje postavimo nekaj živega in opazujemo, kaj bo sledilo.
Čeprav Mill na to ne opozori, je jasno, da moramo imeti za izvedbo tega eksperimenta precej izdelano razumevanje kemije: vedeti moramo, da je atmosferski zrak zmes, da je sestavljen iz bolj osnovnih plinov, da so ti osnovni plini elementi ali spojine, ki jim pravimo kisik, dušik, ogljikov dioksid itd. Tudi če mislimo, da so ti opisi resnični in da kisik, dušik in ogljikov dioksid res obstajajo v svetu, omenjeni pojmi za opis narave ljudem niso bili na voljo od zmeraj: kisik, na primer, je flogiston, skrivnostno substanco, odgovorno za gorenje, zamenjal šele v drugi polovici 18. stoletja (Golinski 2003, 392–94).7 Uporaba eliminativne indukcije tako predpostavlja teorijo o naravi opazovanih pojavov, zato je konstitucija slednjih očitno prav tako pomemben moment znanstvenega raziskovanja.
In kaj o tem pravi Mill? Ne prav veliko. Vseeno pa lahko iz njegovega besedila skušam rekonstruirati vsaj približno koherenten odgovor. Bistven moment njegove argumentacije je
7 Flogiston je veljal za hipotetično snov, ki naj bi se sproščala pri gorenju in bila tako sestavni element vseh gorljivih stvari (Golinski 2003, 387). Teorijo flogistona je med letoma 1770 in 1790 spodkopal Antoine Lavoisier s svojo oksidativno teorijo zgorevanja (ibid., 392–94).
namreč razlika, ki jo povleče med opisom in indukcijo. Pri tem se naveže na teorijo indukcije svojega sodobnika, angleškega filozofa in znanstvenika Williama Whewella. Ta je v svoji knjigi History of Inductive Sciences, Founded Upon Their History (1837) trdil, da moramo dejstva, preden lahko o njih sklepamo, združiti pod pojmom, ki jih poenoti (2014, 212). Kot primer navede Keplerjevo odkritje, da planeti med kroženjem okoli Sonca opišejo elipso (ibid., 214).
Preden je Kepler lahko prišel do splošnega sklepa »planeti se okrog Sonca gibljejo po elipsi, tako da je Sonce v enem od gorišč elipse« (Clapham in Nicholson 2009, 444), je moral podatke o položaju planetov, ki jih je dobil z opazovanjem, najprej zaobjeti s pojmom elipse (Whewell 2014, 214). Whewell nadalje trdi, da »posamezna dejstva [v aktu indukcije] niso zgolj združena, ampak jim je z miselnim aktom, ki jih poveže, pridodan še nov element« (ibid., 213). Temu postopku pravi povezovanje dejstev [colligation of facts] in trdi, da že predstavlja del induktivnega sklepanja. Mill se sicer z Whewellom strinja v tem, da je »splošen opis […] nujen del priprav na indukcijo« (Mill 2011, 368), saj posameznih dejstev drugače ne bi mogli razumeti kot primerov istega pojava, ampak zgolj kot neponovljive utrinke sveta. Nasprotuje pa trditvi, da s povezovanjem dejstvom tudi dodamo »nov element«. Trdi, da »čeprav samega koncepta res ni v dejstvih, ampak je v umu, mora biti to koncept nečesa, kar je v dejstvih – lastnosti, ki jo dejstva dejansko posedujejo« (ibid., 361). Po Millu torej velja, da je postopek povezovanja dejstev popolnoma pasiven, zgolj opis, ki ne razširi našega znanja onkraj tega, kar »že je v dejstvih«. Zato še ni del indukcije, katere bistvo je ravno to, da omogoča razširitev našega znanja.
Spor o naravi opazovanih pojavov, ki se je v zgodovino filozofije vpisal kot debata med Whewellom in Millom,8 je predvsem epistemološki in precej dogmatičen: Mill trdi, da imajo vsi naši pojmi izvor v dejstvih, ki jih zavest zgolj povezuje, medtem ko Whewell vztraja, da imajo ideje transcendentalni izvor in jih zavest aktivno vnese v dejstva. Do neke mere se tako lahko strinjamo z Walshem, ki zapiše, da je »spor v zadnji instanci nerešljiv. [Mill] predlaga, da so določene lastnosti predmetov zaznavne in jih lahko najdemo med čutnimi danostmi, medtem ko Whewell misli, da so nedostopne za zaznavni aparat« (1962, 284). Hkrati pa lahko Millove argumente beremo kot metametodološko pozicijo glede pomena teorij v znanstvenem raziskovanju. Ta bi lahko trdila, da so splošni opisi in teorije (pa tudi izdelovanje pripomočkov za opazovanje in eksperimentiranje) sicer morda nujni ovinek, ki ga moramo narediti, ker so naše zaznavne zmožnosti slučajno omejene, a je na koncu edini pomemben kriterij, ali teorije ustrezajo dejstvom ali ne. Če jim ustrezajo, potem ne vsebujejo ničesar, česar prej ne bi bilo v dejstvih, in nam tako ne povejo nič »novega«; če jim ne ustrezajo, pa so preprosto napačne in jih je treba zavreči. S tem na koncu teorije vedno zvedemo nazaj na dejstva, zato so te zgolj pomožen del induktivnega sklepanja in tako ne spadajo pod teorijo indukcije.9
8 Za pregled debate z zgodovinskim kontekstom in pregledom literature (ki je bila do takrat na voljo) gl. L. J.
Snyder (1997). Za postavitev debate v kontekst sodobnih razprav o indukciji gl. M. Forster (2011). Za monografsko razpravo o Millu in Whewellu ter njunih sporih na področjih politične in moralne filozofije ter filozofije znanosti gl. L. J. Snyder (2006).
9 Zdi se, da je to poanta osrednega argumenta, ki ga Mill usmeri proti Whewellovemu pojmovanju indukcije (Mill 2011, 357–61). Z njim želi pokazati, da je bilo Keplerjevo odkritje eliptičnega gibanja planetov zgolj opis in ne pristni induktivni sklep. Millov argument lahko povzamemo takole: (1) Če bi planeti med gibanjem za sabo puščali
2.2 Merleau-Pontyjeva kritika
Zdaj, ko sem predstavil Millovo teorijo eliminativne indukcije in pokazal na njeno najočitnejšo šibko točko, se lahko vrnem nazaj k Merleau-Pontyjevi kritiki. Kot sem že omenil, ima ta dva dela; najprej se bom osredotočil na argument, da je alternativa med opisom in razlago napačna, saj sta v znanosti potrebna oba momenta, zato teorija, ki upošteva le enega, ni pristna teorija indukcije. Z drugimi besedami, Merleau-Ponty zavrne Millovo pozicijo glede pomena opisov in teorij v znanstvenem raziskovanju. Pri tem si eksplicitno pomaga s primerom Schneider, in čeprav se ne potrudi, da bi pokazal na splošnejše implikacije svojih ugotovitev, bom to skušal doseči sam s svojo predstavitvijo njegovih argumentov.
2.2.1 Zgolj opis?
Merleau-Pontyjeva argumentacija poteka na sledeč način. Najprej navede rezultate študij, ki so podobno nezmožnost abstraktnih gibov, kakršno izkazuje Schneider, zaznale tudi pri bolnikih z drugačnimi poškodbami (2012, 116), iz česar nato povleče sklep, da »induktivna analiza, izvedena v skladu z Millovimi metodami, ne pride do nobenega zaključka« (ibid.). To se na prvi pogled zdi kot preprosta zmota »slamnatega moža«: študije, ki jih citira Merleau-Ponty, namreč lahko nakazujejo le, da raziskovalci uspešno uporabljajo združeno metodo in so s pomočjo opazovanja eliminirali vizualno agnozijo kot možni vzrok za izgubo abstraktnih gibov. Toda sam sem mnenja, da moramo Merleau-Pontyjevo trditev razumeti kot vprašanje, ali je dovolj, da s pomočjo obstoječe teorije poiščemo novo razlagalno hipotezo, ali pa moramo nemara oblikovati povsem novo teorijo. Millova teorija indukcije nam o oblikovanju novih teorij namreč ne pove ničesar, kar se tako lahko izkaže za njeno ključno pomanjkljivost.
Da bi ugotovili moč Merleau-Pontyjevega argumenta proti Millovi teoriji indukcije, je tako bistveno predvsem raziskati, ali problem spremembe teorije, s pomočjo katere oblikujemo možne razlagalne hipoteze, sploh obstaja. Naj to dilemo natančneje predstavim na način, ki sem ga uporabil za opis Millove teorije. Recimo, da s pomočjo obstoječe teorije oblikujemo množico možnih vzrokov a, b, c za opazovan pojav A. Ko zberemo vse podatke – opravimo vse eksperimente ali opazujemo dovolj pojavov v naravi – ugotovimo, da nobena kombinacija elementov ne zadosti kriterijem eliminativne indukcije, tj. da je dejanski vzrok za pojav A nekje drugje. Tako smo soočeni z dilemo: oblikovati moramo nove razlagalne hipoteze, pojave moramo očitno opisati na drugačen način, a nam učbenik znanstvene metode, ki nam ga je podal
vidne sledi in če bi Kepler lahko te v celoti videl, bi bilo njegovo odkritje eliptičnega gibanja rezultat preprostega opazovanja. (2) Prvi del pogojnika je neresničen zgolj slučajno. (3) Torej velja, da bi Kepler do svojega odkritja lahko prišel preprosto z opazovanjem (ibid.). Millov argument je že na prvi pogled precej neprepričljiv, njegovo osrednjo pomanjkljivost pa bom natančneje predstavil v spodnjem poglavju (gl. 2.2.1).
Mill, o tem ne pove ničesar. Uči nas samo, kako lahko že obstoječe hipoteze preverimo.10 Je učbenik – tj. Millova teorija indukcije – zato pomanjkljiv?11
Mill bi lahko na pomislek odgovoril z afirmacijo lastne pozicije glede pomena teorij: te so sicer pomemben del raziskovalnega postopka, a jih na koncu lahko zvedemo nazaj na dejstva, torej same nimajo neodvisne kognitivne vrednosti. A ta pozicija vzdrži le, če je mogoče teorije dokončno in enoznačno potrditi (verificirati) ali zavreči (falsificirati). To pa je, kot pravi Merleau-Ponty, vprašljivo (2012, 119). Ugotavlja, da si, soočen z rezultati, ki nasprotujejo predvidevanjem, eksperimentator vedno lahko pomaga s pomožnimi hipotezami, s katerimi razloži odstopanja rezultatov od pričakovanja, ne da bi se pri tem moral odpovedati ključnim postavkam svoje teorije.12 Teorije so tako vedno lahko naknadno usklajene z eksperimentalnimi rezultati, zato ti ne morejo biti edini kriterij za odločanje o njihovi (ne)zadostnosti.13 To odločanje na podlagi drugih kriterijev Merleau-Ponty pokaže na primeru fizike. Kot pravi, lahko v fiziki med teorijami izbiramo »glede na stopnjo verjetnosti oziroma glede na število dejstev, ki jih vsaki posamezni hipotezi uspe uskladiti, ne da bi se pri tem opirala na po potrebi izmišljene pomožne hipoteze« (ibid., 120). Merleau-Ponty na tem mestu ne argumentira, da fiziki res uporabljajo ta konkreten kriterij, a je bistvena poanta: kriterij takšne vrste je potreben, torej med alternativnimi teorijami ne moremo odločati samo na podlagi dejstev.
Tako Merleau-Ponty upravičeno trdi, »da so dejstva dvoumna, da odločujoči eksperiment14 ni možen« (ibid., 119). Oziroma v kontekstu Schneiderja: »Med opisom bolezni, ki naj bi nam
10 S tem sem Milla približal nevarno blizu hipotetičnemu deduktivizmu, pogledu, ki, zelo poenostavljeno, trdi, da znanstveniki in znanstvenice deduktivno pridejo do hipotez o naravni stvarnosti, ki jih nato poskušajo eksperimentalno ovreči, medtem pa se obnašajo, kot da so veljavne (Andersen in Hepburn 2020). Hipotetični deduktivizem je običajno predstavljen kot nasprotni pol induktivizmu (gl. npr. Buchdahl 1971), a se bistveno razlikujeta predvsem v koncepciji vira hipotez: te naj bi bodisi na nek trivialen način izhajale iz dejstev (induktivizem) bodisi iz dela razuma, deduktivno ali »z ugibanjem« (Snyder 2019). Za podobno razumevanje Millove metode gl. Wilson (2008).
11 Da Millovi opisi znanstvene prakse na splošno niso točni, ni kontroverzno. Za sodobno analizo Millovih opisov znanstvene prakse gl. Cobb (2011). Ta na primeru Faradayevega odkritja elektromagnetne indukcije pokaže, da je Millova analiza nezadostna v treh aspektih: 1) ne opiše zgodovinskega izvora Faradayeve raziskave, 2) ne razume pomena teorij, ki so motivirale eksperimentalno delo in 3) ne razume pomembnosti Faradayevega eksperimentalnega dela (ibid., 86).
12 Tezo, da dejstva »poddoločajo« teorije, saj lahko te vedno opremimo s pomožnimi hipotezami, ki bodo razložile vse morebitne odklone teorije od dejstev, je v svojem besedilu The Aim and Structure of Physical Theory leta 1906 artikuliral že francoski fizik Pierre Duhem (Ariew 2020). V filozofiji znanosti se je zanjo potem uveljavilo ime Duhem-Quinova teza, saj je podobno v svojem besedilu »Dve dogmi empirizma« leta 1951 trdil tudi ameriški filozof Willard Van Orman Quine (ibid.). Podoben razmislek najdemo že v Merleau-Pontyjevem prvem delu, The Structure of Behavior. Tam poudari, da so posamezni fizikalni zakoni smiselni le, če jih umestimo v širše celote soobstoja ostalih zakonitih razmerij (1983, 139). Da padajoč predmet res upošteva zakon prostega pada, lahko preverimo le, če hkrati na primer predpostavimo stalno razmerje med hitrostjo predmeta in uporom medija, po katerem potuje, s pomočjo katerega bomo lahko razložili odstopanje empiričnih podatkov o prostem padu od zakona. Tako sklene, da »kar preverjamo, niso posamezni zakoni, ampak sistemi komplementarnih zakonov«
(ibid.), kar implicira, da na zavrnitev ali sprejetje neke hipoteze nikoli ne vplivajo zgolj rezultati eksperimenta.
13 Kot pravi Imre Lakatos (1976): narava eksperimentatorju, ki ji postavi vprašanje v obliki napovedi eksperimentalnega pojava, ne odgovori z »Ne!«, tj. da je hipoteza napačna, ampak z »Nekonsistentno!«, tj. da jo je treba prilagoditi (239).
14 Ideja, da obstaja »odločujoči eksperiment« [experimentum crucis], ki lahko enoznačno pokaže, katera teorija med več alternativnimi je prava, izhaja iz Francisa Bacona (Lohne 1968, 173–74). Ta sicer izraza »experimentum crucis« še ni uporabljal, je pa zato poudarjal pomen ključnih (eksperimentalnih) primerov [instantiae crucis], ki – tako kot smerokazi na poti – znanstvenika usmerjajo pri izbiranju med razlagami opazovanih pojavov (ibid.). Izraz je leta 1665 uveljavil Robert Hooke (ibid., 179), idejo pa je prevzel tudi Newton, ki je kot »experimentum crucis«
podal njen smisel, in med razlago, ki naj bi nam podala njen vzrok, ni nobene izbire; brez razumevanja ni razlage« (ibid., 117). Millova alternativa med opisom in indukcijo je tako zgolj navidezna, kar pomeni, da mora teorija indukcije kot »procesa, po katerem poteka raziskovanje narave« (Mill 2011, 345), vsebovati tudi moment razumevanja pojavov.
2.2.2 Indukcija v psihologiji
Zdaj bom natančneje razdelal še Merleau-Pontyjev argument, da metoda eliminativne indukcije specifično v psihologiji sploh ni uporabna oziroma je njena uporaba celo škodljiva. Naj najprej še enkrat obnovim, kako s pomočjo Millove metode pri razlaganju Schneiderjeve simptomatike postopa »empirični psiholog« (ibid., 115–116). Schneider zaradi poškodb trpi za vizualno agnozijo: njegove vizualne zaznave so »brezoblične packe«, samo z gledanjem ne more prepoznati nobenega predmeta, prav tako ne more tvoriti vizualnih predstav predmetov, ki jih nima pred sabo. Hkrati pa vemo, da lahko pogojno opravlja abstraktne gibe, če se s pogledom osredotoči na ud, ki naj bi gib opravil. Iz tega sledi, da je »tisto, kar je ostalo od prostovoljne gibljivosti, očitno odvisno od tistega, kar je ostalo od vizualnega znanja« (ibid., 116). Prav tako vemo, da zdrave osebe z nedotaknjenimi vizualnimi zaznavami opravljajo abstraktne gibe z lahkoto. Z metodo razlik lahko sklenemo, da je vzrok opazovanega pojava tista okoliščina, ki je v enem primeru prisotna, v drugem pa umanjka; torej, da je vizualna agnozija oziroma odsotnost vizualnih predstav vzrok za bolnikovo nezmožnost abstraktnih gibov. Prav tako lahko sklenemo, da taktilne zaznave, ki jih posedujeta tako bolnik kot zdrava oseba, pri opravljanju abstraktnih gibov ne igrajo bistvene vloge.
Osnovna napaka takšnega sklepanja leži po Merleau-Pontyju v predpostavki, da je razlika med zdravim in poškodovanim organizmom zgolj v tem, da slednjemu manjka lastnost – v tem primeru vizualne predstave – ki jo drugi poseduje v popolnoma enaki obliki (ibid., 110). Pri tem opozarja, da to ne drži že na ravni samih dejstev: kot izpostavlja Goldstein, »taktilne in vizualne danosti pri zdravi osebi niso zoperstavljene« (ibid., 121), zato je »študij čistih taktilnih danosti pri zdravi osebi nemogoč« (ibid.). Z drugimi besedami, taktilne zaznave kot take je mogoče opazovati samo pri bolniku, kot je Schneider, pri zdravem človeku pa sta oba tipa zaznave vedno prepletena. Merleau-Ponty se s tem strinja, a opozori, da Goldstein ne razume implikacij te ugotovitve: če se taktilne danosti kot take pokažejo šele pri bolniku in jih pri zdravem človeku ne moremo opazovati, to ne pomeni, da se je s poškodbo razkrilo bistvo taktilnih danosti, ki je bilo prej zakrito za prepletom z vizualnimi, ampak da je prišlo do modifikacije bolnikovega načina zaznavanja v celoti: ta je postal korenito drugačen od zaznave pri zdravem človeku. Zato pravi, da »izkustva, ki jih posreduje tip v primerih psihične slepote, nimajo nič skupnega z izkustvi, ki jih posreduje tip pri zdravem človeku« (ibid.).
Če to drži, potem »izkustva, ki jih posreduje tip« pri bolniku in zdravem človeku, ne moremo imenovati z istim izrazom – »taktilne danosti« – in skleniti, da slednje ostajajo nespremenjene, medtem ko se vizualne danosti spreminjajo. Z drugimi besedami: za človeški organizem ne
označil svoje eksperimente s prizmami, s katerimi naj bi z gotovostjo pokazali, da bela svetloba sestoji iz različnih barvnih spektrov (ibid., 179–182).
velja, da ga lahko predstavimo kot množico neodvisnih (ali vsaj zakonito odvisnih) elementov, ki jih lahko poljubno variiramo, ne da bi to vplivalo na druge elemente v množici. Merleau- Ponty namesto tega predlaga, da človeški organizem pojmujemo kot enovito strukturo z določenimi zmožnostmi in normativnim odnosom do okolja (ibid., 110). Delovanje bolnika tako ni normalno delovanje, ki bi mu bila odvzeta neka diskretna zmožnost (npr. vizualne predstave, abstraktnih gibov itd.), ampak poskus organizma, da bi ohranil prejšnje zmožnosti in norme tudi v novi (patološki) situaciji, ko so mu na voljo omejena »sredstva« (ibid.).
Iz tega sledi, da si pri razlagi vsaj določenih aspektov delovanja organizma ne moremo pomagati z eliminativno indukcijo. Oziroma: poskus razlage z njeno pomočjo nam celo zakrije naravo pojavov, ki jih skušamo razložiti. Njena uporaba namreč predvideva specifično razumevanje predmeta raziskave, določeni aspekti organizma pa se takšnemu razumevanju upirajo. Če je v fiziki Millova metoda zgolj pomanjkljiva, saj ne vključuje momenta opisa pojavov, je za Merleau-Pontyja v psihologiji očitno napačna. Zato pravi, da je – vsaj pri odgovarjanju na določena vprašanja o človeku – potrebna »reforma metodologije« (ibid., 101).
3 BRANJE FENOMENOV
Vidimo, da Merleau-Pontyjeva kritika Millovega pojmovanja indukcije odpira dve precej različni vprašanji. Na eni strani problematizira pojmovanje znanosti kot zbirke eksperimentalno potrjenih tez in opozarja na bistveno vlogo teorij pri oblikovanju, sprejemanju ali zavračanju le-teh. Podobno kritiko je, kot sem omenil v razdelku 2.1.2, proti Millu uperil že Whewell, v 20. stoletju pa je bila izhodišče za vrsto teorij, ki so namesto posameznih eksperimentalnih tez kot osnovni element analize znanstvene prakse vzele celotne teorije o naravi pojavov. Med najvplivnejšimi sta seveda Kuhnova teorija znanstvenih paradigem (1998) in Lakatosova teorija raziskovalnih programov (1976). Na drugi strani pa Merleau-Pontyjeva kritika Millove metode mnogo bolj konkretno kliče po reformi metodologije v psihologiji oziroma znanostih, ki se ukvarjajo s človekom nasploh. Ugotavlja namreč, da induktivna eksperimentalna metoda predvideva določen razlagalni model – vzpostavitev kavzalnih ali funkcijskih razmerij med posameznimi neodvisnimi elementi – določeni momenti človeškega delovanja pa se razlagi s tem modelom upirajo.
Kako v tem kontekstu torej razumeti drugi del v uvodu citirane sintagme, namreč da gre pri indukciji za »pravilno branje fenomenov, razumevanje njihovega smisla, tj. obravnavanje le- teh kot modalnosti in variacije subjektove celotne biti« (Merleau-Ponty 2012, 110)? Ali Merleau-Ponty s tem odgovarja na prvo ali drugo kritiko Millove teorije? Gre za deskriptivno izjavo o naravi induktivnega sklepanja v znanosti ali za opredelitev metode, ki bi jo znanosti o človeku morale uporabljati? Kot bom poskušal pokazati v nadaljevanju, Merleau-Ponty kljub temu, da v Fenomenologiji zaznave jasno loči med obema kritikama, omenjenih vprašanj ne razume ločeno. Z drugimi besedami: šlo mu bo zlasti za konkretno spremembo metode v posebnih znanostih, njegov razmislek o slednji pa bo izviral iz njegovega splošnejšega razumevanja znanosti oziroma odnosa med znanostjo in izkustvom. Tako kot v Fenomenologiji zaznave bo tudi tukaj v ospredju problem »psihologije«, a njegovega razmisleka o njem ne bo mogoče razumeti, če ne bomo prej vsaj okvirno razumeli Merleau-Pontyjevega splošnejšega pogleda na znanost. Zgoraj omenjena sintagma potemtakem na nek način odgovarja na obe vprašanji hkrati: cilja namreč na to, da je bistvo znanstvene prakse v »pravilnem branju fenomenov«, obenem pa dodaja, da je to metoda, ki bi jo morale prevzeti posebne znanosti.
V nadaljevanju bom skušal to pozicijo dokončno razjasniti. Najprej bom okvirno predstavil Merleau-Pontyjev pogled na znanost, s čimer bo postal očitnejši tudi problem, ki ga postavlja znanostim o človeku. Nato bom z analizo eseja »Phenomenology and the Sciences of Man«
predstavil njegov odgovor na ta problem, zlasti kaj konkretno naj bi pomenilo, da je indukcija pravilno branje fenomenov.
3.1 Znanost in izkustvo
Najprej se lahko vprašamo, kako Merleau-Ponty sam razume znanost oziroma zakaj se mu nekateri tipi znanosti zdijo problematični. V prvem delu naloge smo videli, da Merleau-Ponty na primer kritizira uporabo pojma čutnih danosti, saj se ta izkaže za analitično fikcijo (gl.
razdelek 2.2.2; gl. tudi Merleau-Ponty 2012, 3–12, kjer kritizira uporabo pojma občutka).15 Čeprav omogoča primerjanje bolnika z zdravim posameznikom – in s tem induktivno analizo vzrokov za bolnikovo patologijo – ta primerjava temelji na zmoti.
Kot enega od razlogov, zakaj znanstveniki sploh uporabljajo pojme, ki se ob natančnejši analizi izkažejo za pomanjkljive, Merleau-Ponty navaja zanašanje na »vsakdanje« pojmovanje sveta in organizma. V zgoraj citiranem odlomku iz Fenomenologije zaznave na primer pravi, da si
»zdravnik in psiholog […] od zdrave pameti izposojata pojma 'vid' in 'sluh', ki ju ima zdrava pamet za enopomenska, ker naše telo dejansko vsebuje anatomsko različne vidne in slušne organe, in predpostavlja, da jim morajo odgovarjati ločene vsebine zavesti […]« (2012, 117).
Da bi razumeli Merleau-Pontyjevo kritiko znanosti, moramo tako najprej bolje razumeti, na kaj meri, ko pravi, da si »zdravnik in psiholog« svoje pojme izposojata od »zdrave pameti«.
Razlaga zahteva tri korake. Prvič, Merleau-Ponty poudari, da je znanost opis »drugega reda«, ki pomen črpa iz predhodne zaznave sveta (2012, lxxii; gl. tudi Rouse 1986, 251). To poanto dobro ilustrira primerjava, da je razmerje med abstraktno mislijo in zaznavo podobno razmerju med zemljevidom in »pokrajino, pri čemer smo se najprej naučili, kaj je gozd, travnik ali reka«
(ibid.). Zemljevid nam sicer omogoči »pogled od zgoraj«, predstavi teren na mnogo bolj pregleden in jasen način, a imajo njegove oznake za nas pomen samo, če že prej vemo, kaj gozd, travnik, kolovoz itd., torej stvari, ki jih oznake predstavljajo, so. Analogno nam znanost omogoči »eksplicirati (artikulirati) implicitne pomene, tj. omogočiti tematizacijo in aktualizacijo smisla, ki je bil pred tem zgolj del našega (živetega) zaznavnega polja« (Vörös 2021, 117). Tu je treba dodati še, da navezovanje nazaj na izkustvo ne poteka nujno v sedanjosti oziroma vedno znova, ko želimo povzeti neko abstraktno misel. Merleau-Ponty v svojem posthumno izdanem delu The Prose of the World (1969) na primer zapiše, da »nič ne omejuje naših zmožnosti formaliziranja, tj. konstruiranja vedno bolj splošnih opisov nekega dejstva«
(Merleau-Ponty 1973, 106), a pomen teh abstrakcij ostane negotov, »suspendiran«, dokler jih ne navežemo na konkretne predmete izkustva (ibid.). Abstrakcije (fizikalne teorije, matematični izreki, simbolni sistemi itd.) lahko potemtakem (za)živijo svoje neodvisno življenje, a njihov pomen v zadnji instanci vedno temelji v izkustvu.
Drugi korak zadeva vprašanje, kakšen odnos do izkustva zavzema sama klasična znanost: se zaveda svoje navezanosti na izkustvo in posledic, ki ga ima ta za njen ontološki status in
15 Podobno kritiko Merleau-Ponty v prvem poglavju dela The Structure of Behavior usmeri na pojem refleksa in poskus razlage, ki bi človeško delovanje razložila s sklicevanjem na kavzalne interakcije med razsežnimi telesi (Sheredos 2017, 193). Na številnih primerih pokaže, da taka razlaga ne uspe razložiti nekaterih lastnosti organizma, npr. zmožnosti spreminjanja odzivov na iste stimulanse v različnih okoliščinah. Nato pa analizira še njene pomožne hipoteze, ki naj bi jo reševale: na primer, da ima živčni sistem hierarhično zgradbo, ki takšno prilagajanje omogoča z inhibicijo določenih odzivov (ibid., 194). Tudi za te ugotovi, da so problematične; označi jih za »ad hoc konstrukte brez empirične podlage« (ibid.). Kot produktivno alternativo navaja razumevanje živčnega sistema v gestalt psihologiji, ki ga razume kot »polje sil, ki ob soočanju z motnjami poskuša vzpostaviti ravnotežje« (ibid., 196), saj ta namesto razsežnega telesa kot osnovni element analize vzame formo (gestalt) pojava. Kot analogen primer kritike znanstvene teorije kot nezadostne za opis raziskovanega pojava lahko razumemo tudi Chomskyjevo recenzijo Skinnerjeve knjige Verbal Behavior (1957). V njej Chomsky uspešno pokaže ravno, da z behaviorističnimi pojmi, kot so stimulus, odziv, pogojevanje, okrepitev odziva itd., ne moremo razložiti empiričnih podatkov o jeziku, ki so nam na voljo; videz razlage lahko ustvarimo samo z razširitvijo pomena pojmov, s tem pa ti izgubijo svojo jasnost in uporabnost za znanost (Chomsky 1959).
epistemološko vrednost, ali je glede nje »naivna«? Merleau-Ponty seveda zagovarja drugo možnost; kot zapiše Vörös, po Merleau-Pontyju (in pred njim Husserlu) »klasična znanost ni osnovana na empiriji, temveč na specifičnem filozofskem idealu, ki določa, kaj (ne) šteje kot resnično« (Vörös 2021, 107). Merleau-Ponty ta filozofski ideal imenuje »objektivna misel« ali
»predsodek o objektivnem svetu« (ibid., 108), Vörös pa našteje štiri njegove lastnosti: (1) atomizem, tj. prepričanje, da realnost sestoji iz diskretnih, vzročno povezanih elementov; (2) določnost, tj. prepričanje, da vsak od teh elementov poseduje »nabor jasno določljivih in medsebojno neodvisnih lastnosti, ki opredeljujejo njegovo specifično identiteto in ga razmejujejo od drugih« (ibid.); (3) zunanji odnosi, tj. prepričanje, da so interakcije med elementi tem zunanje, torej lahko identiteto elementov določimo neodvisno od njihovih relacij z drugimi elementi; (4) dualizem, tj. lastnost objektivne misli, da »realnost deli na mnoštvo medsebojno izključujočih se parov: um/svet, misel/razsežnost, subjekt/objekt itd.« (ibid.) V Fenomenologiji zaznave Merleau-Ponty objektivno misel odkriva kot skupno točko intelektualizma in empirizma, dveh klasičnih pristopov k zaznavi. Na površju se pristopa morda zdita diametralno nasprotna: empirizem poskuša zaznavo razložiti kot pasivno povezovanje čutnih dat, ki nastajajo kot rezultat kavzalne interakcije med telesom in zunanjimi predmeti (predstavnik bi bil recimo Mill), intelektualizem pa izhaja iz kritike empirizma in zaznavo razlaga kot aktivno sintezo transcendentalnega subjekta (najbolj znan predstavnik bi bil seveda Kant). A Merleau-Ponty ugotavlja, da oba za svoje izhodišče vzameta obstoj objektivnega sveta – tj. sveta vzročno povezanih diskretnih objektov z jasno določljivimi in med seboj neodvisnimi lastnostmi (ibid.) – nato pa skušata na različne načine opisati, kako zavest poustvari podobo takšnega objektivnega sveta in zakaj včasih pri tem pride do odklonov (iluzij, zmotnih prepoznav, zaznavnih nejasnosti itd.) (Merleau-Ponty 2012, 10–11, 28). Tak pristop pa je za Merleau-Pontyja v temelju zgrešen, saj se »kategorije, ki so prikladne za [opis objektivnega sveta], izkažejo kot neprimerne za opis strukture in dinamike (zaznavnega) sveta« (Vörös 2021, 110).
To pa nas pripelje do tretjega koraka, ki zadeva Merleau-Pontyjevo pojmovanje zaznave oziroma izkustva. Na tem mestu sicer tega ne bom mogel natančneje predstaviti, bom pa na primeru poskušal prikazati Merleau-Pontyjev argument, da se izkustvo upira objektivni analizi.
Vzemimo primer analize zaznavnih stalnosti, tj. dejstva, da lastnosti predmeta dojemamo kot stalne, čeprav se v različnih kontekstih kažejo drugače (za natančnejšo razdelavo gl. Romdenh- Romluc (2018, 348–49)). Kot primer si oglejmo barvo drevesnega lista. Dejstvo je, da list kljub temu, da se v različnih zaznavnih kontekstih (na soncu, v senci, pod različnimi zornimi koti) kaže precej drugače, vedno vidim kot list iste barve (ibid.). Hkrati pa »intuitivno« vem tudi, ali je nek kontekst dober za opazovanje lista ali pa moram spremeniti svoj položaj in si ga »bolje ogledati« (ibid.). Poleg konkretne »lastnosti-v-kontekstu«, ki variira s spremembo opazovalne perspektive, tako očitno posedujem tudi zaznavno normo »lastnosti-v-najboljšem-kontekstu«, tj. barve lista, kot bi ta »morala« izgledati. A te ne posedujem na isti način kot zaznavno
»lastnost-v-kontekstu«: ne gre za to, da bi imel v zaznavi dve čutni dati, ki bi ju lahko primerjal in »izračunal« odklon zaznave od norme (ibid.). »Lastnost-v-najboljšem-kontekstu« raje posedujem kot polje gibalnih možnosti, ki jih lahko uresničim, da do predmeta zavzamem
»optimalno razdaljo« in tako dobim »maksimalen oprijem« videne stvari (Vörös 2021, 113). Z drugimi besedami, »lastnost-v-najboljšem-kontekstu« posedujem kot védenje, kaj lahko naredim, da izboljšam zaznavni kontekst (na primer, odtrgam list in si ga ogledam na svetlobi) (Romdenh-Romluc 2018, 349). Zaznavna norma, ki jo predstavlja »lastnost-v-najboljšem- kontekstu«, tako predstavlja »barvo lista« in mi omogoča, da jo zaznavam kot konstantno kljub vsem njenim variacijam v različnih zaznavnih kontekstih. To pa implicira, da prava lastnost predmeta ni nekaj, kar bi posedoval predmet sam, ampak nastane v interakciji med subjektom in svetom, da zaznavni predmet in subjekt predstavljata dva pola silnice, dva soodvisna elementa celote (ibid.).16
Zdaj lahko bolje razumemo, na kaj Merleau-Ponty cilja, ko »zdravniku in psihologu« očita zanašanje na »zdravo pamet«. Kot zdravo pamet17 razume predsodek o obstoju objektivnega sveta, na katerem temelji znanstveno-empiristični pogled, da lahko zavest razložimo kot nabor mentalnih vsebin, ki vzniknejo zaradi kavzalnih interakcij med telesom in predmeti v svetu. A kot smo videli, takšno pojmovanje ne vzdrži natančnejše analize: zaznava ni preprosto posledica delovanja okolja, ampak predstavlja en pol silnice, ki povezuje svet in zaznavajoči subjekt. Prepričanje, da so znanstveni opisi realistični – da opisujejo stvari, kakršne dejansko so, in imajo tako »ontološko vrednost« – tako zakriva pogled na svet izkustva in znanstvenikom onemogoča, da bi bolje razumeli naravo pojavov – telesa, zavesti, patoloških stanj, čustev itd.
– ki jih raziskujejo.
Merleau-Pontyjeva kritika znanosti, ki temelji na objektivni misli, tako združuje deskriptivni in normativni moment njegove kritike Millove metode. Po eni strani namreč kliče po novi konceptualizaciji možnosti vznika znanosti iz izkustva.18 Ta bo deskriptivna in ne bo imela pretiranih posledic za samo znanstveno prakso, sploh v zrelih znanostih, v kolikor te nimajo pretenzije po realizmu. Po drugi strani pa ima mnogo pomembnejše posledice za posebne znanosti, ki se ukvarjajo s človekom: po Merleau-Pontyju očitno potrebujejo premislek, predvsem pa novo metodo, ki jim bo omogočala ustvarjanje pojmov, uporabnih za empirično raziskovanje človeka, ki pa ne bodo temeljili na predsodku o objektivnem svetu.19 Kot zapiše v
16 Pozorne bralke in bralci bodo opazili, da zgornji primer deluje zgolj proti naturalističnim opisom zaznave, ne pa nujno proti trascendentalnemu idealizmu, za katerega sem prav tako poudaril, da ga Merleau-Ponty kritizira.
Njegova kritika se osredotoča predvsem na to, da transcendentalni idealizem ne more prepričljivo razložiti, zakaj je subjektu, ki sam sintetizira svoj svet zaznave, sploh kdaj na voljo lastnost-v-kontekstu in ne vedno zgolj lastnost- v-najboljšem-kontekstu (gl. 2012, 28–34).
17 Predsodek o objektivnem svetu Merleau-Ponty imenuje »zdrava pamet« oziroma »vsakdanji« pogled zaradi Husserlove poante, da v vsakdanjiku svet res obravnavamo kot neodvisno obstoječ svet predmetov. Do ugotovitve o transcendentalni naravi zavesti in intencionalni strukturi izkustva moramo tako šele priti, to pa bi nam omogočal ravno suspenz verjetja v samostojni obstoj sveta, ki mu Husserl slavno pravi »redukcija« (Merleau-Ponty 2012, lxxiv). Redukcija je sicer eden od osrednjih momentov fenomenologije, ki mu veliko pozornosti nameni tudi Merleau-Ponty, a se okviru te naloge ne bom mogel natančneje ukvarjati z njo. Za argument, da gre, zaradi predpogoja redukcije, ki nam šele omogoči pogled na izkustvo, pri Merleau-Pontyjevi filozofiji tako za
»primarnost metode« in ne »primarnost izkustva« (kot se rado poudarja), gl. Smyth (2017).
18 Za analizo Merleau-Pontyjeve razlage abstraktne misli in argument, da je abstraktna misel npr. matematike in zrelih znanosti lahko utemeljena v izkustvu, gl. Matherne (2018).
19 Tu se postavlja zanimivo vprašanje možnosti (in zaželenosti) znanstvenega raziskovanja, ki ne temelji na redukcionizmu na elementarnejše fizične procese (bodisi biološke, kemične ali fizikalne) in odkrivanju funkcijskih odnosov med temi procesi. V tej nalogi se mu ne bom mogel posvetiti in glede te možnosti ne bom zavzel pozicije, a Merleau-Ponty očitno misli, da je takšna znanost možna in zaželena.
eseju »Phenomenology and the Science of Man«, pri tem tako ne gre za vprašanje »nasprotja med pojmi in dejstvi, temveč prej za zamenjavo privajenih pojmov […] s pojmi, ki so ponovno premišljeni« (1964, 61). V nadaljevanju tega poglavja bom skušal natančneje predstaviti, kako Merleau-Ponty zasnuje možnost takšne metode.
3.2 Indukcija in bistvogledje
Razprava o indukciji v »Phenomenology and the Sciences of Man« je sicer postavljena v nekoliko drugačen kontekst. V omenjenem eseju Merleau-Ponty namreč eksplicira Husserlov poskus nove utemeljitve tako filozofije kot empirične znanosti na skupnem temelju (ibid., 43).
Na kratko:20 Husserl je v vzponu posebnih znanosti na začetku 20. stoletja (sociologije, psihologije, zgodovine, lingvistike) videl grožnjo radikalnega skepticizma (ibid., 48). Ne zato, ker bi bilo empirično raziskovanje človeka in družbe inherentno problematično, temveč zaradi predpostavk, za katere je Husserl trdil, da si jih te vzhajajoče »znanosti o človeku« delijo. S svojim raziskovanjem naj bi namreč želele pokazati, da je vse človeško mišljenje zgolj posledica vpliva zunanjih dejavnikov, da je torej družbeno, psihološko in zgodovinsko determinirano (ibid.). Če je to res, potem filozofija izgubi svoj smisel: filozofom se je morda zdelo, da je njihova dejavnost neodvisna od zunanjih okoliščin in da so sklepi njihovih teorij univerzalni, a se je z nastopom različnih znanosti izkazalo, da lahko vsakršno razmišljanje opišemo zgolj kot delovanje zgodovinskih, socialnih in psiholoških dejavnikov (ibid.). A kot ugotavlja Husserl, je takšna pozicija problematična tudi za te znanosti same. Če so vse vsebine človeške zavesti zgolj produkt zunanjih vplivov, so tudi znanosti zgolj »marionete psiholoških mehanizmov ali zgodovine« (ibid.) in tako nič bolj gotove ali zanesljive kot filozofija sama.
Po drugi strani se je Husserlu zdel nezadosten tudi običajen filozofski odgovor, ki ga je imenoval »logicizem« in ki zgolj afirmira nasprotno pozicijo, po kateri poleg zunanjih vzrokov obstaja »posebna sfera, domena mišljenja v strogem smislu, kjer lahko filozof pride v stik z intrinzično resnico« (ibid.). Husserl se je tako do neke mere strinjal z idejo, da je človek časovno in prostorsko determiniran, motilo pa ga je dogmatično in brezkompromisno pojmovanje te determiniranosti v posebnih znanostih njegovega časa (ibid., 49). Z Merleau-Pontyjem lahko tako Husserlov fenomenološki projekt razumemo kot poskus izdelave filozofske metode, ki bo združljiva z raziskavami o determiniranosti posameznikov, a bo znotraj te pogojenosti ohranjala možnost univerzalnih uvidov, ki niso nujno vezani na konkretnost situacije (ibid., 51). Z drugimi besedami, Merleau-Ponty ugotavlja, da mora Husserl najti »način védenja, ki ni niti deduktiven niti čisto empiričen« (ibid., 53), in priti do pojmovanja znanja, ki ne bo »povsem konceptualno in ločeno od dejstev«, hkrati pa ne bo vezano samo na konkretno izkustvo oziroma bo »omogočalo obstoj subjekta védenja« (ibid.). Tak način védenja pa je ravno to, kar za opis vznika znanstvene misli iz izkustva in za »reformo psihologij« išče tudi Merleau-Ponty.
20 Ne bom podajal natančne analize Husserlovih argumentov ali splošneje njegove fenomenologije, temveč se bom omejil zgolj na tisto, kar je pomembno, da razumemo Merleau-Pontyjev argument. Tu je treba dodati tudi, da Merleau-Ponty sam izpostavi, da gre njegova interpretacija Husserla marsikje veliko dlje, kot je bil Husserl sam pripravljen iti (1964, 72). Njegov bistveni odmik od Husserla v eseju »Phenomenology and the Sciences of Man«
je rahljanje stroge delitve med empiričnim raziskovanjem in filozofsko refleksijo, ki jo v svojem delu vzpostavlja Husserl (gl. razdelek 3.2.2).
