PEDAGOŠKA FAKULTETA
BRIGITA ŠUPERGER
GOZD KOT UČILNICA: UČENJE O DREVESIH V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2015
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ŠTUDIJSKI PROGRAM: PREDŠOLSKA VZGOJA
BRIGITA ŠUPERGER
Mentorica: viš. pred. dr. MARJANCA KOS
GOZD KOT UČILNICA: UČENJE O DREVESIH V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2015
Zahvaljujem se mentorici viš. pred. dr. Marjanci Kos za vso pomoč, nasvete in za strokovno usmerjanje pri pisanju diplomskega dela. Hvala za njene hitre odgovore in pozitivno energijo ter pozitiven odnos do narave.
Iskreno se zahvaljujem svoji druţini, ki mi je med celotnim študijem stala ob strani in me podpirala.
Še posebej se zahvaljujem svojemu Marku, ki je ves čas študija verjel vame, mi zaupal, me spodbujal in mi nudil finančno pomoč. Hvala tudi njegovi druţini za vso pomoč, ki sem jo potrebovala.
Zahvaljujem se tudi vodstvu in sodelavkam Vrtca Šoštanj, ki so se prilagajale mojim študijskim potrebam in me pri tem podpirale. Še posebej se zahvaljujem vzgojiteljici Zorani Globačnik za vse praktične nasvete in pomoč pri izvajanju naravoslovnih dejavnosti z otroki.
Najlepše se zahvaljujem tudi vsem, ki so mi na kakršen koli način pomagali pri celotnem študiju in pisanju diplomskega dela.
Znano je, da je naravno okolje najboljše za učenje zgodnjega naravoslovja. Različni avtorji v svoji literaturi naštevajo dejavnosti za otroke, ki jih lahko izvajamo v naravnem okolju, vendar nam kljub vsemu manjkajo konkretni podatki o tem, koliko se otroci dejansko naučijo prek teh dejavnosti. Namen diplomskega dela je ugotoviti, kak je napredek znanja otrok o drevesnih vrstah in spretnostih opazovanja s pomočjo strukturiranih dejavnosti in proste igre v naravnem okolju (gozd, travnik). Naredila sem poskus z eksperimentalno in s kontrolno skupino. V vsaki skupini je bilo 16 otrok, starih 5‒6 let. Najprej sem izvedla individualna testiranja in ugotovila, koliko predznanja imajo otroci o drevesnih vrstah in opazovalnih spretnostih. Imeli so tri naloge: poimenovanje listov 10 drevesnih vrst, povezava med listi in plodovi 8 drevesnih vrst ter iskanje parov listov 10 drevesnih vrst med skupaj 17 drevesnimi vrstami (ugotavljanje napredka opazovalnih spretnosti otrok). Otroci iz eksperimentalne skupine so po prvih testiranjih nadaljevali vodene aktivnosti v naravnem okolju, po teh dejavnostih pa so spet sledila individualna testiranja obeh skupin. Rezultati so pokazali, da je predznanje otrok o drevesnih vrstah in opazovalnih spretnostih slabo, po končanih dejavnostih pa se je znanje eksperimentalne skupine bistveno izboljšalo. Iz tega sklepam, da ustrezne dejavnosti v naravnem okolju omogočajo otrokom napredek znanja na področju zgodnjega naravoslovja.
Ključne besede: zgodnje učenje naravoslovja, igra v naravnem okolju, predšolski otroci, drevesne vrste
It is a known fact that the best way to explore early science concepts is in the natural environment. Different authors cite activities for children that can be conducted in nature.
However, there is insufficient data on whether such activities actually help children learn. The purpose of the thesis is to determine how children progress in terms of their knowledge about tree species and their ability to observe through structured activities and games in nature (forest, meadow). We conducted an experiment with an experimental and a control group of children, each group consisting of 16 children aged from 5 to 6 years. The first step was to conduct individual tests to determine how much children knew about tree species and whether they possessed any observation skills. The children were asked to perform 3 tasks: name the leaves of 10 tree species; recognise the leaves and fruits of 8 tree species; look for pairs of leaves from 10 tree species among the leaves of 17 tree species (tracking progress of children's observation skills). The children in the experimental group were tested and then they continued with guided activities in the natural environment. After they finished, both groups were tested again. The results indicate that the children's prior knowledge about tree species as well as their observation skills were poor. However, the knowledge of the experimental group improved significantly after completing their activities. We can conclude that adequate activities in nature help children improve their knowledge in the field of early science.
Keywords: exploring early science concepts, play in nature, preschool children, tree species
1 UVOD ...1
1.1 AKTIVNO UČENJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ...1
1.2 ZGODNJE UČENJE NARAVOSLOVJA ...3
1.3 VPLIV NARAVNEGA OKOLJA NA UČENJE PREDŠOLSKIH OTROK ...7
1.4 DREVESNE VRSTE, OBRAVNAVANE V RAZISKAVI ...9
2 OPREDELITEV PROBLEMA, CILJI, RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN METODE 19 2.1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 19
2.2 RAZISKOVALNI CILJI ... 20
2.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 20
2.4 METODE DELA... 20
3 REZULTATI Z RAZPRAVO ... 23
3.1 PREDSTAVITEV DEJAVNOSTI Z ANALIZO ... 23
3.2.1 PRVI DAN ... 23
3.2.2 DRUGI DAN ... 26
3.2.3 TRETJI DAN ... 29
3.2.4 ČETRI DAN ... 33
3.2.5 PETI DAN ... 37
3.2.6 ŠESTI DAN ... 39
3.2.7 SEDMI DAN ... 44
3.2 REZULTATI RAZISKAVE O POZNAVANJU IN OPAZOVANJU DREVESNIH VRST ... 49
3.2.1 POIMENOVANJE DREVESNIH LISTOV ... 50
3.2.2 ISKANJE PAROV: DREVESNI LIST – PLOD/STORŢ ... 53
3.2.3 OPAZOVALNA NALOGA: ISKANJE PAROV USTREZNEMU DREVESNEMU LISTU ... 54
4 ZAKLJUČEK ... 58
5 VIRI IN LITERATURA ... 60
Slika 2: Navadna bukev 10
Slika 3: Hrast dob 11
Slika 4: Pravi kostanj 12
Slika 5: Breza 13
Slika 6: Divji kostanj 14
Slika 7: Gorski javor 15
Slika 8: Črni bor 16
Slika 9: Navadna smreka 17
Slika 10: Navadna jelka 18
Slika 11: Sprehod po gozdu, nabiranje listov, plodov ... 25
Slika 12: Igra »Srečanje z drevesom« 25
Slika 13: Igra »Izdelovanje čarobnih preprog« 26
Slika 14: Iskanje listov breze in lipe 28
Slika 15: Igra »K pravemu drevesu« 28
Slika 16: Izdelava vzorcev iz listov različnih drevesnih vrst 29
Slika 17: Igra »Podvojitev« 31
Slika 18: Odhod proti vrtcu s pisanimi kronami 31
Slika 19: Izdelovanje jesenskih kron 32
Slika 20: Razvrščanje javorjevih listov po barvi in velikosti 32
Slika 21: Metanje listov 33
Slika 22: Igra s pisanimi javorjevimi listi 33
Slika 23: Izdelovanje hiške za palčke 35
Slika 24: Izdelovanje hiške za miško 35
Slika 25: Iskanje parov 36
Slika 26: Deklica je poiskala smreko; njeno vejico mora le še utrgati in jo prilepiti poleg
prilepljene 36
Slika 27: Izdelovanje puščic in markacij v vrtcu 38
Slika 28: Označevanje poti z markacijami in s puščicami 38
Slika 29: Ena izmed petih postaj z določeno nalogo 39
Slika 30: Iskanje puščic in markacij 39
Slika 31: Izdelava načrta za didaktično igro »Potovanje po gozdu« 42
Slika 32: Igranje didaktične igre v igralnici 42
Slika 33: Izvedba igre »Potovanje v gozdu« na bliţnjem travniku 43
Slika 34: Igranje didaktične igre 43
Slika 35: Igranje didaktične igre 44
Slika 36: Iskanje parov listov, plodov, vejic 45
Slika 37: Dokončanje plakata o lesnatih rastlinah 46
Slika 38: Izdelovanje dnevnikov o drevesnih vrstah 46
Slika 39: Plakat lesnatih vrst rastlin, ki smo jih spoznali 47
Slika 40: Umetniški izdelek iz naravnih predmetov 47
Slika 41: Izdelava dinozavra iz različnih listov 48
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Pravilna poimenovanja 10 drevesnih vrst eksperimentalne skupine – primerjava pred dejavnostmi in po njih ... 52 Graf 2: Pravilna poimenovanja 10 drevesnih vrst kontrolne skupine – primerjava pred dejavnostmi in po njih ... 52 Graf 3: Rezultati eksperimentalne skupine iskanja parov med listi in plodovi: primerjava pred dejavnostmi in po njih ... 53 Graf 4: Rezultati kontrolne skupine iskanja parov med listi in plodovi – primerjava pred dejavnostmi in po njih ... 54 Graf 5: Rezultati iskanja parov med listi desetih drevesnih vrst eksperimentalne skupine... 56 Graf 6: Rezultati iskanja parov med listi desetih drevesnih vrst kontrolne skupine ... 56
KAZALO TABEL
Tabela 1: Drevesne vrste, ki so se uporabile v raziskavi. ... 22 Tabela 2: Rezultati poimenovanja drevesnih vrst eksperimentalne in kontrolne skupine... 50 Tabela 3: Rezultati napačnega iskanja parov drevesnih listov obeh skupin pred dejavnostmi in po njih. ... 55
1 1 UVOD
1.1 AKTIVNO UČENJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
Pojem učenja po navadi povezujemo z negativnimi čustvi, še posebej učenci in dijaki v šolah.
UNESCO/ISCED (1993) je pojem učenja definiral na naslednji način: »Učenje je vsaka sprememba v vedenju, informiranosti, znanju, razumevanju, stališčih, spretnostih ali zmoţnostih, ki je trajna in ki je ne moremo pripisati fizični rasti ali razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev« (Marentič Poţarnik, 2000, str. 10).
B. Marentič Poţarnik pravi, da pride do učenja na osnovi izkušenj, ob interakciji med človekom ter njegovim fizikalnim in socialnim okoljem. Aktivno učenje pa je tisto, ki učenca celostno, miselno in čustveno aktivira. Učenje je kakovostnejše, če poteka s samostojnim iskanjem, z razmišljanjem, dialogom ter s postavljanjem in preizkušanjem hipotez (Marentič Poţarnik, 2000).
»Učenje je povezano z otrokovo radovednostjo oz. s teţnjo, da razume svet ter rešuje probleme« (Batistič Zorec, 2002, str. 11). V predšolskem obdobju prevladuje spontano učenje, ki poteka predvsem prek igre, praktičnih dejavnosti in vsakdanjih rutin ter povezuje vsa področja osebnosti – miselni pa tudi gibalni, spoznavni, čustveni, socialni in moralni razvoj (Batistič Zorec, 2002).
Načelo aktivnega učenja temelji na spoznanju kognitivnih psiholoških teorij M. Montessori, Piageta, Vigotskega, Brunerja, M. Donaldson, Gardnerja … Vsem tem kognitivnim teorijam je skupno to, da poudarjajo (Batistič Zorec, 2002):
aktivno vlogo otroka v procesu pridobivanja in konstruiranja znanja;
kvalitativno razliko med mišljenjem otrok v različnih razvojnih obdobjih in tudi razlike med otroki iste starosti;
pomen optimalnega (občutljivega) obdobja za določeno učenje;
izhajanje iz otrokove notranje motivacije (smiselnosti problemov) za učenje.
V Kurikulumu za vrtce (2010) je načelo aktivnega učenja opisano kot stalna skrb za sprotno zagotavljanje udobnega in za učenje spodbudnega okolja, ki omogoča izhajanje iz vzgojiteljevega načrtovanja in nenačrtovanega usmerjanja kakor tudi iz otrokovih samoiniciativnih pobud. Predšolska vzgoja mora graditi na otrokovih zmoţnostih in ga voditi
2
k pridobivanju novih doţivetij, izkušenj spoznanj, tako da mu, preden postavlja smiselne zahteve oz. probleme, ki vključujejo otrokovo aktivno učenje, omogoča izraţanje in doţivljanje ter ga močno čustveno in socialno angaţira (prav tam).
V procesu aktivnega učenja otroci konstruirajo znanje, ki jim pomaga razumeti njihov svet.
Tako sami dajejo pobude za dejavnosti, ki izvirajo iz osebnih interesov in namenov, izbirajo vrsto materiala in se odločajo, kaj z materiali početi, ga z vsemi čuti aktivno raziskujejo, odkrivajo razmerja skozi neposredno izkušnjo s predmeti, preoblikujejo in kombinirajo materiale, govorijo o svojih izkušnjah in tem, kar počnejo (Hohmann in Weikart, 2005).
N. Turnšek (2004) pravi, da v strokovnih krogih prihaja do pomislekov o uporabi pojma
»aktivno učenje«. Ta pojem naj bi bil neustrezen, ker je vsako učenje aktivno. Avtorica meni, da vsako otrokovo učenje gotovo aktivira določene mišljenjske procese, vendar pa ni vsak pristop vzgojitelja k učenju aktiven. O aktivnem (dejavnem, participativnem) učenju govorimo takrat, ko vzgojitelj namenoma uporablja take pristope, ki zagotavljajo čim višjo stopnjo otrokovega sodelovanja v procesu pridobivanja informacij, izkušenj, še zlasti pa v procesu nastajanja novega znanja, novih predstav in pojmov (prav tam).
Sodobni kurikulumi se kljub prepričanju, da se otroci najuspešnejše učijo, kadar sami raziskujejo in odkrivajo zakonitosti in principe, zavedajo, da otrok vsega ne more odkriti sam (Batistič Zorec, 2002). Odrasli spodbujajo aktivno učenje, tako da podpirajo razvoj otroka in da pri izpolnjevanju te vloge niso le aktivni, ampak tudi zavestno sodelujejo in opazujejo (Hohmann in Weikart, 2005, str. 20):
organizirajo okolje in rutine za aktivno učenje;
vzpostavljajo ozračje za pozitivne socialne interakcije;
spodbujajo otrokova namenska dejanja, reševanje problemov in verbalno razmišljanje;
opazujejo in interpretirajo dejanja vsakega otroka v luči razvojnih načel;
načrtujejo izkušnje, ki gradijo na otrokovih dejanjih in interesih.
3 1.2 ZGODNJE UČENJE NARAVOSLOVJA
Otroci začnejo odkrivati, doţivljati in spoznavati okolje hkrati z razvojem lastnih miselnih sposobnosti in osebnostnim razvojem. Dejavnosti v okolju in na okolje vodijo k oblikovanju miselnih operacij, oblikovanju temeljnih pojmov ter k spoznavanju odnosov med predmeti pa tudi odnosov med bitji in okoljem, v katerem ţivijo. Tako je spoznavanje okolja hkrati cilj in proces; postopoma se oblikujejo pojmi in razvija se mišljenje (Krnel, 2001, str. 159, v Marjanovič Umek, 2001).
V Kurikulumu za vrtce (2010, str. 55) je naravoslovje opredeljeno v področju dejavnosti narava: »Narava je posebno področje, v okviru katerega razvijamo otrokove sposobnosti za dejavno vključevanje v obdajajoče fizično in druţbeno okolje ter ustvarjanje zdravega in varnega ţivljenjskega okolja in navad. Poudarek je na pridobivanju izkušenj z ţivimi bitji, naravnimi pojavi ter veselju v raziskovanju in odkrivanju. Področje postopno razvija naravoslovne pojme, naravoslovno mišljenje, sklepanje, zmoţnosti za uvidevanje in reševanje problemov, postavljanje hipotez, klasificiranja, iskanja ter povzemanja bistva in pomena ter oblikovanja konceptov. Ti procesi pri otroku potekajo nezavedno, vendar so hkrati osnovne znanstvene metode v naravoslovju« (prav tam).
Kurikulum za vrtce naravoslovje povezuje z vsemi področji dejavnosti (Katalinič s sod., 2007, str. 12):
NARAVA: opazuje pojave, procese, povezuje in ugotavlja zakonitosti pri opazovanju, spoznava naravoslovne postopke, išče rešitve, uporablja spoznanja, spoznava in uporablja orodja in naprave, razvija spretnosti in ustvarjalne sposobnosti, spoznava do okolja prijazna gradiva …
UMETNOST: opazuje, riše, pripoveduje, ustvarja …
JEZIK: ubeseduje občutja in spoznanja, govori, se pogovarja …
DRUŢBA: druţi se s sovrstniki, z odraslimi, spoznava oţje in širše okolje …
MATEMATIKA: razvršča, grupira, šteje, prikazuje s simboli, meri, primerja …
GIBANJE: iskanje in nabiranje semen, plodov v gozdu, na travniku, v parku …
Otrok pogosto pridobiva izkušnje v okviru naravoslovne dejavnosti prek tehnične in tehnološke dejavnosti, ki se konča z igro vlog, verifikacijo in z evalvacijo dejavnosti. V tem delu pa se naravoslovju, tehniki in tehnologiji priključi še priloţnost za uresničevanje ciljev in vsebin z drugimi področji dejavnosti (Papotnik, 2004, v Katalinič s sod., 2007).
4
Harlen (1985) navaja, da je naravoslovje vsebina, metoda, proces pa tudi produkt. Med njimi je soodvisnost, ki spodbuja razvoj mišljenja (v Krnel, 1993).
Od dvojnosti metode in vsebine v naravoslovju je odvisno razvijanje ustvarjalnosti in kritičnega mišljenja. Ustvarjalnost je naravni smoter učenja naravoslovja (Abruscato, 1988, v Krnel, 1993), izraţa pa se v načrtovanju in opravljanju poskusov ter v razlagi rezultatov in iskanju zakonitosti. Kritično mišljenje je pomembno za organiziranost in discipliniranost mišljenja, odgovornost do svojih pogledov in za zavestno sledenje eni sami ideji. Izraţa se v procesu odkrivanja kot raziskava, v preizkušanju hipotez in opravljanju znanstveno zasnovanih poskusov. Proces poteka prek zbiranja podatkov, preverjanja idej in iskanja razlag, produkt pa so zamisli, ki jih uporabljamo v razlagi novih izkušenj (Krnel, 1993).
Krnel (1993, str. 17) tudi pravi: »Učenje naravoslovja je dinamičen proces spreminjanja, rekonstrukcije in tvorjenja novih pojmov.« Konstruktivisti pa razlagajo nastajanje znanja kot dinamičen proces vklapljanja novih informacij v obstoječe informacijske strukture. Piaget je konstruktivizem utemeljil s tremi načeli (Krnel, 1993):
ASIMILACIJA (vključevanje novih izkušenj v obstoječe okvire);
AKOMODACIJA (obstoječi okviri znanja se pod pritiskom novih spoznanj spreminjajo in bogatijo);
URAVNOTEŢENJE/EKVILIBRACIJA (uravnoteţenje obeh procesov, ki je potrebno za doseganje višjih stopenj znanja in razumevanja).
Na osnovi teh načel nastajajo strukture, ki si v razvoju stopenjsko in zakonito sledijo (Labinowicz, 1989, v Krnel, 1993):
1. predoperacionalna stopnja;
2. stopnja konkretnih operacij;
3. stopnja formalnih operacij (abstraktno mišljenje).
Metode dela v naravoslovju (Krnel, 1993)
Opazovanje (povezano z zbiranjem podatkov)
Dejavnosti v opazovanju si sledijo skladno s kognitivnim razvojem: od iskanja in določanja podobnosti do sposobnosti za delo z več spremenljivkami.
5
Razvijanje in testiranje zamisli (povezano z obdelavo podatkov)
V tem delu si dejavnosti sledijo skladno s potekom raziskovanja – od načrtovanja do iskanja zakonitosti in sporočanja. Potek je univerzalen in ni vezan na stopnjo kognitivnega razvoja (prav tam).
Naravoslovje poleg kognitivnih sposobnosti razvija tudi vrsto vrednot, kot so: resnica, svoboda, skepticizem, izvirnost, red, komunikativnost – sploh ta zadnja prihaja v ospredje pri učenju naravoslovja in kognitivnem razvoju (Krnel, 1993).
Vloga učitelja pri strategiji kognitivnega konflikta in strategiji razvijanja pojmov (Krnel, 1993)
Spodbujanje in vodenje otrok proti pravilnim rešitvam, ne sugeriranje rešitev.
Pri eksperimentiranju vodi otroke z akcijskimi vprašanji (nanje lahko odgovorijo le, če opravijo poskus ali ga opazujejo);
Pomaga razjasniti različna stališča, jih pravilno izraziti, voditi razgovor v smer sinteze, skupne rešitve (pomembna sta zaupanje in odprtost skupine otrok do učitelja).
Učitelj mora (Scott, Asoko, Driver, 1991, v Krnel, 1993, str. 46, 47):
poznati otroške zamisli in razumevanje, povezano z obravnavano temo;
poznati vzorce razvoja določenega naravoslovnega pojma;
biti občutljiv na otroško napredovanje pri učenju;
znati postavljati prava vprašanja in naloge, ki bodo otrokom omogočale razvoj po lastni poti;
dovolj poznati naravoslovje, da lahko suvereno presoja in reagira na različne zamisli;
biti usposobljen za vodenje oddelka in organizacijo širšega okolja, v katerem bodo naštete zahteve lahko uresničene.
Izkušnjam izpostavljeni otroci si morajo za svoje uspešno delovanje svet razlagati. To izhaja iz naravne človeške teţnje, da sam oblikuje znanje, s katerim osmišlja svet, seveda na najboljši mogoč način, odvisno od okoliščin. Če jim pri tem pomagamo, je njihova pot v naravo in druţbo krajša in laţja. Brez pravočasne pomoči ostajajo pri lastnih intuitivnih ali napačnih pojmih. Kako so utrjeni napačni pojmi odporni za spremembe, pa dokazujejo
6
raziskave napačnih pojmovanj tudi izobraţenih odraslih (Gil - Perez, Carrascosa, 1990, v Krnel, 1993, str. 10).
Zato je predšolsko obdobje primeren čas za razvijanje osnov naravoslovja. Nekateri postopki so teţji, drugi preprostejši, a prav na teh temelji oziroma se začne naravoslovje v vrtcu. Prek naravoslovnih dejavnosti si otrok lahko oblikuje svoja stališča in pojme, ki mu omogočajo razumevati pojave in dogodke v naravi (Katalinič s sod., 2007, str. 18).
Pri nas je premalo začetnega naravoslovja za razvijanje osnovnih pojmov, zato nastanejo teţave pri srečanju s pravo znanostjo: s kemijo, fiziko, z biologijo. Otroci ne najdejo povezav med svojimi napačnimi pojmi in novo snovjo. Pojavita se zmeda in odpor proti naravoslovju.
To pa vpliva na prihodnjo odločanje o študiju in poklicu (Krnel, 1993).
»Posebnost učenja naravoslovja je poleg širjenja in poglabljanja znanj v oţjem pomenu tudi razvijanje procesnih znanj ali naravoslovnih postopkov« (Krnel, 2010, str. 37). Avtor navaja, da so to dejavnosti, ki so značilne za odkrivanje in raziskovanje t. i. naravoslovne sposobnosti in spretnosti. »Pomenijo kompleksno pojmovanje aktivnega učenja« in so »temeljni kamen zgodnjega naravoslovja« (prav tam).
V predšolskem obdobju spadajo med temeljne spoznavne postopke razvrščanje, urejanje, prirejanje, razporejanje v prostoru in času ter uporaba sistemov znamenj, v obdobju konkretnih miselnih operacij pa se pojavijo specifični postopki (določanje spremenljivk, uporaba abstraktnih modelov …). Temelj naravoslovja v predšolskem obdobju je predvsem na učenju razlikovanja, ki izhaja iz opazovanja, pri tem pa otroci uporabljajo vsa čutila (zaznave so vidne, slušne in tipne; zaznavajo naj vonj in okus). Iz razlikovanja se postopno razvije razvrščanje, pri katerem pa otroci iščejo podobnosti. Je splošni spoznavni postopek, ki vodi k oblikovanju pojmov, in je zato zelo pomembna spretnost. Nato sledi urejanje, ki je miselno zahtevnejše od razvrščanja, saj je povezano z razlikovanjem med vrstami spremenljivk, prirejanje pa je spretnost povezovanja odnosov med dvema objektoma in se razvije v razvrščanje v preproste preglednice, kar je začetek obdelave podatkov in ravnanja z njimi. Eksperimentiranje je v predšolskem obdobju omejeno na operacijsko določanje lastnosti in simulacijo pojavov ali tehnoloških postopkov. Pri tem spoznavamo različne pripomočke (posode, preprosta orodja, merilne naprave), upravljanje z njimi pa prav tako spada med naravoslovne spretnosti (uporaba kapalke, spretnosti prelivanja, presipanja …) (Krnel, 2010).
7
Naravoslovni postopki se do določene stopnje razvijajo in uvajajo vzporedno z miselnim razvojem otroka, njihov nadaljnji razvoj pa je v veliki meri odvisen od dialoga z odraslim (veščine spraševanja; motivacija za nadaljnjo učenje in raziskovanje).
»Znanje o naravi in odnos do nje se začneta oblikovati ţe v zgodnjem otroštvu« (Krnel, 1993, str. 7). Če se otrok začne ţe zgodaj znanstveno opismenjevati, bo kot odrasel v demokratičnih druţbah lahko vplival tudi na delo znanstvenikov in uporabo znanstvenih odkritij. V vsakdanjem ţivljenju bo laţje sprejemal nove doseţke znanosti in tehnologije, jih pravilneje uporabljal in vrednotil v odnosu do narave (Krnel, 1993, str. 7). Tudi Danks in Schofield (2007, str. 12) pravita, da »če otroci raziskujejo okolje ţe od zgodnjih let, postanejo vedoţeljni odrasli, ki se z veseljem učijo o svetu.« Vemo, da morajo biti naši otroci v 21.
stoletju računalniško pismeni, vendar moramo paziti, da pri tem ne izgubijo svoje prirojene ljubezni in spoštovanja do narave.
Tudi drugi avtorji (Tilbury, 1994; Wilson, 1994; Kahn in Kellert, 2002) pravijo, da je treba spoštljiv odnos do naravnega okolja in skrb zanj pri otroku začeti razvijati ţe v prvih letih njegovega ţivljenja (Hadzigeorgiou s sod., 2010).
1.3 VPLIV NARAVNEGA OKOLJA NA UČENJE PREDŠOLSKIH OTROK
»Majhne otroke svet narave neustavljivo privlači, nenasitno so radovedni in sposobni so se čuditi ţe najmanjšim podrobnostim« (Danks in Schofield, 2007, str. 13). Vse, kar vidijo, ţelijo potipati, povohati ali okusiti. Vse, kar slišijo, ţelijo videti, z vsem, kar je dosegljivo in dovolj priročno, ţelijo nekaj narediti. Da bi zadovoljili ta spontana nagnjenja po odkrivanju in spoznavanju, moramo otroško okolje razširiti in ga narediti še bolj različnega. Iz vrtca naj se dejavnosti s področja narave razširijo na okolico vrtca (Krnel, 2001, str. 160, v Marjanovič Umek, 2001).
Otroci vstopajo v naravno okolje in ga doţivljajo drugače kakor odrasli. Zanje ni le ozadje za neke druge dejavnosti (npr. šport, sprehod, piknik, nabiranje gob …), ampak vstopajo v naravo aktivneje kot odrasli (White, 2008, v Kos in Gregorič, 2011).
Danks in Schofield (2007) sta povzeli, da je »svet narave prostor za raziskovanje, učenje o tveganju, krepitev samozaupanja in pobeg v domišljijo.« Z drugimi besedami Kos (2013) pravi, da je naravno okolje prostor za učenje, v katerem otrok pridobiva bogate čutne
8
izkušnje, na voljo je veliko naravnega materiala in priloţnosti za raziskovanje. Zaradi teh značilnosti se prosta, iz otroka izhajajoča igra ali strukturirane dejavnosti z delnim vključevanjem odraslih v naravnem okolju razvija v kakovostnejše, ustvarjalnejše oblike kakor na igriščih ali v notranjih prostorih (prav tam).
Igra v naravnem okolju ima na razvoj otroka zelo velik vpliv. Wilson (2008) pravi, da takšna igra omogoča veliko več priloţnosti za razvoj in učenje kot pa igra na igrišču s standardnimi igrali. Še posebej spodbuja razvoj otroka na vseh razvojnih področjih (kognitivni, senzomotorični ali socialno-emocionalni razvoj); omogoča razvoj grobe in fine motorike, pravilni telesni razvoj, razvoj jezikovnih in govornih zmoţnostih, socialni razvoj in izboljšanje samopodobe. Omogoča bolj dovršeno, zabavno, kompleksno in kreativno igro kot notranji prostori, preprečuje nasilje med otroki, zmanjša moţnost poškodb in nesreč, spodbuja učenje vseh otrok ne glede na njihove učne stile in navade ter razvija otrokovo naturalistično inteligenco (prav tam). Igra v naravnem okolju vpliva tudi na boljšo koncentracijo (Martensson s sod., 2009, v Kos in Jerman, 2013); s svojo raznolikostjo in z nepredvidljivostjo prinaša spodbude za lastna raziskovanja otrok, ki omogočajo pridobivanje znanja, spretnosti in konceptov (Fjortoft, 2004, v Kos in Jerman, 2013).
Kot sem ţe omenila, je naravno okolje idealno za igro predšolskih otrok. Otroška igra pa je dejavnost, ki je notranje motivirana, prijetna za otroka, in se izvaja zaradi nje same. V igri se prepletajo in povezujejo različna področja kurikuluma, kar je za razvojno stopnjo in način učenja v tem starostnem obdobju smiselno in strokovno utemeljeno (Kurikulum za vrtce, 2010).
Raziskave so pokazale, da čeprav se večina vzgojiteljic zaveda, da čas, ki ga preţivijo z otroki v naravi, ni zadosten, slovenski vrtci igri in učenju še vedno posvečajo premalo pozornosti in časa – le štiri ure tedensko (drugi »vrtci na prostem« po Evropi pa v naravnem okolju preţivijo štiri ali celo več ur dnevno). Čas, ki ga preţivijo v naravi, pa prepogosto posvečajo samo hoji in sprehodu, veliko manj pa prosti igri otrok. Tudi ţelja predšolskih otrok je, da bi na prostem preţiveli veliko več časa kot zdaj. Upajmo, da bo izobraţevanje vzgojiteljev in staršev o pomenu igre in učenja na prostem ter o pozitivnih izkušnjah evropskih »vrtcev na prostem« bolj pripomoglo k premagovanju organizacijskih in materialnih ovir ter predsodkov (Kos in Gregorič, 2011).
9
1.4 DREVESNE VRSTE, OBRAVNAVANE V RAZISKAVI
Učenje o pomenu dreves se lahko obravnava kot pomembna izobraţevalna aktivnost v zgodnjem otroštvu, saj lahko takšno učenje pomembno prispeva k razvoju naravnanosti in vedenja do narave, lahko pa spodbudi povezanost z naravnim okoljem (Hinds in Sparks, 2008, v Hadzigeorgiou s sod., 2010).
LIPA (Tilia platyphyllos)
Običajno lipe ne povezujemo z gozdom, čeprav je tudi gozdno drevo. Največkrat jo vidimo kot okrasno drevo na dvoriščih, pri kmetijah, na vaških trgih, ob gostiščih, cerkvah, parkih in drugje, kjer s svojo krošnjo dela senco. Prav zaradi razvejane in košate krošnje jo uvrščamo med mogočnejša drevesa (www.gozd-les.com/slovenski-gozdovi/drevesa/lipa).
Lipa je do 40 m visoko in do kar 5 m debelo listopadno drevo. Spada v druţino lipovk (Tiliaceae). Deblo je ravno, krošnja na prostem široka in debelo vejnata, v gozdu pa oţja.
Skorja je sivorjava, v starosti globoko razpokana. Koreninski sistem je močno razvit. Listi so premenjalno nameščeni in preprosti, dolgi 7‒10 cm, so zašiljeni in srčaste nesimetrične oblike. Imajo 1,5‒5 cm dolg dlakav pecelj. Listna ploskev je zgoraj gola ali rahlo dlakava ter svetlejša, spodaj pa ima dobro izraţene ţile. Cvetovi so dvospolni, 5-števni, rumeni in dišeči, navadno po 2‒5 rastejo v socvetju na skupnem peclju, ki je zraščen z od 5 do 12 cm dolgim ovršnim listom. Plodovi so okroglasti, 8‒18 mm debeli in gosto dlakavi oreški z od 4 do 5 razločnimi vzdolţnimi rebri, ki vsebujejo 1‒2 semeni. Cveti junija in v prvi polovici julija.
Naravno je razširjena v velikem deli Slovenije in Evrope (Brus, 2004).
Slika 1: Lipa
10
NAVADNA BUKEV (Fagus sylvatica)
Je eno izmed najbolj razširjenih dreves v naših gozdovih. Njen deleţ je prib. 29-odstoten (www.gozd-les.com/slovenski-gozdovi/drevesa/lipa). Raste v večjem delu Evrope in Slovenije, razen na poplavnih niţinah panonskega sveta in suhih rastiščih sredozemskega sveta.
Bukev je do 40 m visoko in do 1 m debelo listopadno drevo. Spada v druţino bukovk (Fagaceae). Ima veliko zaobljeno krošnjo in razvejan koreninski sistem. Deblo je ravno, skorja pa tanka, siva in gladka. Poganjki so rjavkasti, goli in bleščeči, brsti pa rjavi, podolgovato zašiljeni in dolgi do 3 cm. Listi so večinoma dvoredno nameščeni, preprosto, eliptični, 6‒10 cm dolgi in imajo 5‒9 stranskih ţil. Zgoraj so temno zeleni in bleščeči, spodaj pa svetlejši. Cvetovi so enospolni. Iz vsake plodnice se razvije do 1,5 cm dolg, trirob rjav orešek oz. ţir, po dva ţira pa leţita skupaj v oleseneli, trdo zaprti skledici ali bukvici, ki je pokrita s kaveljčastimi bodicami. Plod je ţir skupaj z bukvico, ki se jeseni v času zrelosti odpre. Cveti maja, razmnoţuje pa se s semeni (Brus, 2004).
Slika 2: Navadna bukev
11
HRAST DOB (Quercus robur)
Je do 40 m visoko in do 2,5 m debelo listopadno drevo z nepravilno, močno razvejano krošnjo ter močnimi vejami. Spada v druţino bukovk (Fagaceae). Skorja na deblu je v mladosti gladka, pozneje pa je vzdolţno razpokana. Mladi poganjki so zeleno-rjavi in goli, brsti pa so dolgi do 8 mm in jajčaste oblike. Listi so premenjalno nameščeni, pernato krpati, najširši v zgornji tretjini in goli, le v mladosti rahlo dlakavi. Dolgi so do 15 cm in široki do 10 cm. List ima 4‒8 parov različno velikih listnih krp, njihov pecelj pa je kratek. Na veliko listih najdemo interkalarne ţile, ki potekajo od glavne ţile do dna zarez med krpami. Moški cvetovi so sedeči in zdruţeni v 2‒5 cm dolge rumene mačice, ţenski cvetovi pa so posamezni ali v manjših skupinah zdruţeni v redke klase na dolgih pecljih. Plod se imenuje ţelod. Je podolgovat, na koncu zašiljen, skupaj s polkroţno do kroţnikasto skledico (»kapico«).
Plodovi so v skupinah do 5 zdruţeni na pecljih, dolgih 3‒6 cm.
Drevo cveti maja, ţelod pa dozori oktobra. Na splošno je razširjen skoraj po vsej Evropi in Sloveniji. Najraje uspeva v s humusom in z minerali bogatih tleh z visoko podtalnico (Brus, 2004).
Slika 3: Hrast dob
12
PRAVI KOSTANJ (Castanea sativa)
Pravi oz. domači kostanj je do 35 m visoko in do 3 m debelo listopadno drevo z mogočno in s široko krošnjo. Spada v druţino bukovk (Fagaceae). Če raste na prostem, so drevesa vejnata skoraj do tal in večdebelna. Skorja je v mladosti gladka, pozneje pa se pojavijo globoke vzdolţne razpoke. Poganjki so goli, rjavkasti ali rdečkasti. Listi so preprosti, premenjalno razporejeni, dolgi do 30 cm. Zgoraj so temno zeleni in gladki, spodaj pa svetlejši. Bočne ţile so vtisnjene v listno ploskev in se končujejo z izrazito konico na listnem robu. Cvetovi rastejo skupaj (moški in ţenski) na 10‒30 cm dolgi pokončni osti. Vsak cvet ima prib. tridelno plodnico. Bleščeče rjavi kostanji (orehi) imajo na koncu značilen repek, ki je ostanek cvetnega odevala. Plod je kostanj skupaj s bodečo jeţico, ki se odpre s štirimi loputami. V jeţici najdemo od enega do tri kostanje, ki dozorijo in odpadejo oktobra, cveti pa konec junija, v začetku julija.
Raste na globokih, zmerno vlaţnih, humoznih in kislih tleh, ki so bogata s kalijem. Potrebuje veliko toplote. Razširjen je predvsem v juţnem delu Evrope, pri nas pa skoraj povsod (Brus, 2004).
Slika 4: Pravi kostanj
13
BREZA (Betula pendula)
Breza je do 30 m visoko in do 0,6 m debelo listopadno drevo. Spada v druţino brezovk (Betulaceae). Ima ozko in redko stoţčasto krošnjo, ki je po navadi nepravilne oblike. Skorja na deblu in debelejših vejah je bele barve in z rastjo drevesa poka, v starosti pa razpoke v spodnjem delu potemnijo. Koreninski sistem je plitev, vendar zelo gost. Mlade veje so povešene in rdečkastorjave. Brsti so jajčasti, od zeleno-rjavi do temno rjavi in dolgi do 4 mm.
Listi so preprosti, rombasti, dolgi do 7 cm, po robu pa so ostro naţagani in goli. Pecelj je dolg do 3 cm. Moški cvetovi so 3‒6 cm dolga viseča klasasta socvetja (mačice), ki se razvijejo ţe poleti, zacvetijo pa spomladi. Ţenski cvetovi se razvijejo spomladi in so pecljate, pokonci stoječe ter do 2 cm dolge zelene mačice. Soplodja se povesijo in julija ali avgusta dozorijo.
Plodovi so rjavi krilati oreški, ki so majhni in lahki, veliki do 2 mm.
Najraje raste na rahlih, sveţih, globokih, peščeno-ilovnatih in nekoliko zakisanih tleh.
Potrebuje veliko svetlobe. Raste skoraj po vsej Evropi in Sloveniji, redkejša je samo v sredozemskem svetu. Največkrat raste posamezno ali v manjših skupinah. Je priljubljeno okrasno drevo. Raste predvsem na posekah in gozdnem robu, zasadi se tudi na pogoriščih (Brus, 2004).
Slika 5: Breza
14
DIVJI KOSTANJ (Aesculus hippocastanum)
Je do 30 m visoko in do 1 m debelo listopadno drevo. Spada v druţino divje kostanjevke (Hippocastanaceae). Največkrat ima kratko deblo ter gosto, pravilno in široko razvejano okroglasto krošnjo z debelimi, a s krhkimi vejami. Koreninski sistem je površinski, glavna korenina je šibka, močne so stranjske korenine. Skorja je sivkasto rjava. Mladi poganjki so debeli, sivo-rjavi in gladki. Brsti so jajčasti in zašiljeni, dolgi do 3 cm in debeli do 1,5 cm. So rdečerjavi in gladki, spomladi pred odpiranjem pa močno lepljivi. Listi so navzkriţno razporejeni, dlanasto sestavljeni iz 5‒7 lističev, ki so skupaj pritrjeni na 15‒20 cm dolg pecelj.
Lističi so podolgovati, kratko zašiljeni, do 25 cm dolgi in do 10 cm široki. So sedeči, naţagani po robu, zgoraj temno zeleni, spodaj pa svetlejši. Cvetovi so beli in zdruţeni v pokončnih, 20‒30 cm dolgih latastih socvetjih. Plodovi so do 6 cm debele, okrogle, zelene glavice z redkimi bodicami. Zrele razpadejo na tri dele. V vsakem plodu so 1‒3 bleščeča, okroglasta, kostanjevo rjava semena z značilno belo liso.
Divji kostanj najbolje raste na prostem pri polni osvetljenosti. Rad ima toploto. Najbolj značilen je za Balkanski polotok. V Sloveniji je eno najpogosteje sajenih okrasnih dreves.
Najdemo ga po vrtovih, parkih, drevoredih … (Brus, 2004).
Slika 6: Divji kostanj
15
GORSKI JAVOR (Acer pseudoplatanus)
Je do 40 m visoko in do 2 m debelo listopadno drevo. Spada v druţino javorovk (Aceraceae).
Je do 500 let staro drevo s pravilno razvito krošnjo ter z ravnim in močnim deblom. V mladosti je skorja sivkasta in gladka, pozneje pa razpoka. Poganjki so zelenkasto rjavi in goli, brsti pa so olivno zeleni, široko jajčasti in kratko zašiljeni. Terminalni brst je večji od lateralnega. Listi, ki so navzkriţno razporejeni, so dolgi 8‒16 cm in do 20 cm široki, dlanasto krpasti, pecelj pa je dolg do 25 cm. Med petimi listnimi krpami sta spodnji dve manjši. Krpe so široko jajčaste, grobo naţagane, zareze med njimi pa ostre. Cvetovi so zdruţena dolgozelena, viseča in grozdasta socvetja. Plod se imenuje pokovec ali samara (pogovorno tudi« krilca«, »helikopterčki«). Sestavljen je iz dveh krilatih delnih plodičev. Krilce je dolgo pribliţno 3 cm in mreţasto ţilnato.
Za rast potrebuje javor najboljšo rastišče. Naravno je razširjen predvsem v srednji, juţni in v vzhodni Evropi, pri nas pa raste skoraj po vsej Sloveniji. Kot okrasno drevo ga najdemo v parkih, drevoredih … (Brus, 2004).
Slika 7: Gorski javor
16
ČRNI BOR (Pinus nigra)
Bor je do 30 ali 40 m visoko in 1,3 m debelo vedno zeleno iglasto drevo. Spada v druţino borovk (Pinaceae). Pri mlajših drevesih je krošnja široko valjasta, konci vej pa usmerjeni navzgor; pri starejših je deţnikasta. Koreninski sistem je razvejan in močen, le glavna korenina je slabše razvita. Skorja je sivo-črna, debela in močno razbrazdana. Poganjki so goli in svetlo rjavi, brsti pa podolgovato jajčasti, sivo-rjavi in smolnati. Na veji sta v šopku po dve iglici, ki sta temno zeleni, trdi, bodeči in do 16 cm dolgi. Ovoj, ki v spodnjem delu obdaja šopek iglic, je trajen, zato iglice odpadejo šele po 4‒8 letih; zaradi tega je krošnja bora gosta in temna. Storţi zorijo dve leti. Ko so zreli, so jajčasti, do 8 cm dolgi in do 4 cm debeli, bleščeče rumeno-rjave barve, spodnja stran olesenelih plodnih lusk pa je črna.
Črni bor raste na vseh vrstah matične kamnine. V naravi raste na ekstremnih rastiščih na strmih skalnatih pobočjih. Odporen je proti mrazu, vendar za rast potrebuje precej poletne toplote. Zelo dobro prenaša sušo in močen veter, slabo pa prenaša sneg, ki mu hitro zlomi vrh ali deblo (Brus, 2004).
Slika 8: Črni bor
17
NAVADNA SMREKA (Picea abies)
Je vedno zeleno, do 50 m visoko in do 1 m debelo iglasto drevo s stoţčasto krošnjo. Spada v druţino borovk (Pinaceae). Ima plitev koreninski sistem, vendar pokrivajo veliko površino.
Deblo je ravno in polnolesno, veje pa izraščajo v izrazitih vejnih vencih. Skorja na deblu je rdečkasta, sprva gladka, pozneje pa začne odstopati v obliki okroglastih ploščic. Brsti so jajčasto zašiljeni, rjavkasti in niso pokriti s smolo. Iglice so dolge do 2,5 cm, v prečnem prerezu rombaste, na poganjku so razvrščene spiralno. Iz vejice izraščajo na značilnih nastavkih in na drevesu ostanejo 5‒7 let. Moški cvetovi so rdečkasti (pozneje rumeno-rjavi) in dolgi do 2 cm, ţenska storţasta socvetja pa so rdeča, pokončna in rastejo na koncu poganjkov v zgornji tretjini krošnje. Po oploditvi se razvijejo v storţe, ki se med zorenjem povesijo in so sprva zelenkasti (rdečkasti), nato rjavi. Dolgi so do 16 cm in debeli okoli 4 cm. Polni obrod je vsakih 4‒8 let. Dozorijo oktobra, odpirati se začnejo februarja naslednje leto in odpadejo poleti.
Smreka ima najraje sveţa in zračna tla na vseh podlagah. Suše in vročine ne prenaša, odporna pa je proti mrazu in nizkim temperaturam. Je značilna borealno-alpska vrsta. Naravna rastišča smreke so v Sloveniji samo v gorskih delih, v zelo hladnih dolinah niţjih leg in v visokokraških mraziščih. Sajena in pospeševana pa danes raste po vsej Sloveniji, razen na močvirskih rastiščih v panonskem svetu, obrečnih niţinah in na suhih predelih sredozemskega sveta (Brus, 2004).
Slika 9: Navadna smreka
18
NAVADNA JELKA (Abies alba)
Navadna jelka je do 50 m visoko in do 2 m debelo vedno zeleno drevo. Spada v druţino borovk (Pinaceae). Mlada drevesa imajo stoţčasto krošnjo, ki pozneje postane valjasta ali jajčasta. Veje so plosko razvite. Za starejše jelke je značilen gnezdast ali potlačen vrh. Ob nekaj stranskih je pogosto močno razvita tudi glavna korenina. Deblo je polnolesno. Skorja je v mladosti tanka, gladka in siva, v starosti pa razpoka v bolj ali manj pravilne pravokotne luske. Brsti so jajčasti, dolgi do 5 mm, rdečkasto rjavi in niso smolnati, poganjki pa so sivo- rjavi in rahlo dlakavi. Iglice so ploščate, do 3 cm dolge. Na zgornji strani so temno zelene in bleščeče, spodaj pa imajo dve značilni beli progi. Moški cvetovi so rumenkasti, dolgi do 2 cm in sestavljeni iz številnih spiralasto nameščenih prašnikov. Ţenska storţasta socvetja so pokončna, dolga do 6 cm, in rastejo na koncu lanskih poganjkov v zgornji tretjini krošnje. Po oprašitvi postanejo modro-zelena in zorijo 5 mesecev. Storţi nato postanejo temno rjave barve in valjaste oblike; so pokončni, do 20 cm dolgi. Razpadejo na drevesu.
Jelka uspeva na sveţih, globokih in hranilnih tleh. Potrebuje dovolj vlage, slabše pa prenaša sušo in nizko temperaturo. Odporna je proti vetru in preţivi z zelo malo svetlobe.
Najpogosteje raste med 800 do 1200 metri n. v. (Brus, 2004).
Slika 10: Navadna jelka
19
2 OPREDELITEV PROBLEMA, CILJI, RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN METODE
2.1 OPREDELITEV PROBLEMA
Namen naravoslovja v vrtcu je naravoslovje v srečanju z okoljem, in to z okoljem, v katerem se otroci gibajo, ţivijo. V tem okolju otroci začnejo odkrivati, doţivljati in spoznavati okolje hkrati z razvojem lastnih miselnih sposobnosti in osebnostnim razvojem. Zato je naravno okolje ena prvih »učilnic« za potešitev otroške radovednosti, naloga staršev in vzgojiteljev pa je spodbujati to radovednost, ker je to pozitivna lastnost za ustvarjalnost oz. akcijski odnos do okolja, v katerem otrok ţivi (Katalinič, 2007). Odrasli moramo otroke peljati v našo bliţnjo okolico ter jim ponuditi moţnost aktivnega odkrivanja in spoznavanja naravnega okolja (Krnel, 2001).
Znanje o naravi in odnos do nje se začneta oblikovati ţe v zgodnjem otroštvu (Krnel, 1993).
Za predšolske otroke je naravno okolje zato zelo pomembno in koristno. Nudi jim sveţ zrak in prostor, v katerem se lahko prosto gibljejo (Rivkin, 1995), prinaša boljše razvite motorične sposobnosti (Fjortoft, 2001), izboljšano fizično zdravje (Fjortoft, 2001, 2004), manj agresivnosti in sporov (Wilson, 1995; Ouvry, 2003) ter boljšo koncentracijo (Martensson et al., 2009) (povz. po Kos in Jerman, 2013). Naravno okolje tako spodbuja otrokov celostni razvoj in omogoča napredek na vseh področjih (Wilson, 2008). Prinaša spodbude za lastna raziskovanja otrok ter omogoča pridobivanje znanja, spretnosti in konceptov (Fjortoft, 2004) (povz. po Kos in Jerman, 2013).
Otroci si z neposrednimi izkušnjami po svoje razlagajo svet okrog sebe. Z našo pomočjo si lahko prek naravoslovnih dejavnosti pravilno oblikujejo svoja stališča in pojme ter tako pravilno razumejo pojave in dogodke v naravi (Katalinič s sod., 2007).
Konstruktivisti razlagajo nastajanje znanja kot dinamičen proces vklapljanja novih informacij v obstoječe strukture. Piaget je konstruktivističen način pridobivanja znanja v predšolskem obdobju utemeljil z načeli asimilacije, akomodacije in ekvilibracije. Otroci v naravnem okolju s pridobivanjem novih izkušenj gradijo in spreminjajo osnovno znanje ter s tem doseţejo višjo stopnjo znanja in razumevanja (Krnel, 1993).
Raziskave o razvoju pojma rastlina kaţejo, da imajo otroci pri razvrščanju v taksonomske razrede večje teţave z rastlinami kot z ţivalmi (enako velja tudi pri določanju ţivega in neţivega). Otroci pojem rastlina sprejemajo kot samostojnega in mu ne pripisujejo podrejenih
20
pojmov, kot so: seme, plevel, zelenjava. Tudi drevo zanje ni rastlina, ampak je bilo drevo rastlina takrat, ko je bilo še majhno (Krnel, 2007).
V diplomskem delu sem se posvetila vprašanju, kako lahko naravno okolje izkoristimo kot prostor za učenje začetnega naravoslovja. Ugotavljala sem, koliko naravoslovnega znanja o drevesih lahko otroci pridobijo in kako lahko napredujejo v naravoslovnih spretnostih ob dejavnostih v gozdu.
2.2 RAZISKOVALNI CILJI
Raziskovalni cilji mojega diplomskega dela so:
ugotoviti, koliko znanja imajo od 5 do 6 let stari predšolski otroci o drevesnih vrstah;
oblikovati in izpeljati dejavnosti, s katerimi se bodo otroci prek igre aktivno učili o drevesnih vrstah v naravnem okolju;
po izvedenih dejavnostih ugotoviti, koliko znanja o drevesih in naravoslovnih spretnostih (predvsem spretnostih opazovanja, primerjanja, opisovanja) lahko predšolski otroci ob takšnih dejavnostih pridobijo.
2.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Koliko znanja imajo od 5 do 6 let stari predšolski otroci o drevesnih vrstah?
Koliko znanja o drevesih lahko predšolski otroci pridobijo ob dejavnostih v naravnem okolju?
Koliko spretnosti opazovanja, primerjanja in opisovanja lahko predšolski otroci pridobijo ob dejavnostih v naravnem okolju?
2.4 METODE DELA
Opis vzorca
Vzorec je eksperimentalna skupina otrok, starih od 5 do 6 let Enote Urška iz Topolšice Vrtca Šoštanj. V skupini je 16 otrok – 5 dečkov in 11 deklic. Otroci do zdaj gozda niso pogosto obiskovali, zato menim, da imajo malo znanja o drevesnih vrstah.
21
Kontrolno skupino je sestavljalo 16 otrok, starih od 5 do 6 let, iz Enote Biba Vrtca Šoštanj. V skupini je bilo 7 dečkov in 9 deklic.
Tehnike zbiranja podatkov
Pred dejavnostmi sem vsakega otroka posebej testirala in si rezultate testov zapisovala v preglednico. V testiranju sta bila zajeta prepoznavanje listov in plodov ali storţev desetih drevesnih vrst ter njihovo poimenovanje. Otrok je dobil določen list oz. plod ali storţ, ga primerjal/poiskal par na mizi (na mizi so bili listi in plodovi ali storţi teh desetih drevesnih vrst in sedem vrst listov in plodov drugih lesnatih rastlin) ter ga poskušal poimenovati. V preglednico sem si zapisovala, kateri list/plod je otrok poiskal kot par osnovnemu listu/plodu ali storţu in kako ga je poimenoval.
Testiranja sem z otroki opravila tudi po izvedenih dejavnosti v naravi. Dejavnosti v naravnem okolju sem fotografirala in si zapisovala opaţanja otrok.
S kontrolno skupino sem testiranja opravila istočasno kot v eksperimentalni skupini (opravila sem začetne in končne teste). Na koncu sem rezultate testov eksperimentalne skupine primerjala z rezultati testov kontrolne skupine.
22
Tabela 1: Drevesne vrste, ki so se uporabile v raziskavi (deset drevesnih vrst, ki so se uporabile kot testne vrste v raziskavi, je označenih krepko in osem drevesnih vrst, ki so se uporabile pri nalogi povezovanja plodov/semen z listi, je označenih z *. Drevesne vrste, ki v tabeli niso poudarjene, so bile v raziskavi samo podtaknjene drugim vrstam).
LATINSKO IME SLOVENSKO IME
Picea abies Smreka*
Abies alba Jelka
Pinus sylvestris Bor*
Larix decidua Macesen
Fagus sylvatica Bukev*
Carpinus betulus Gaber
Betula pendula Breza
Tilia platyphyllos Lipa*
Corylus avellana Leska
Populus alba Topol
Prunus padus Čremsa
Acer pseudoplatanus Javor*
Quercus robur Hrast*
Castanea sativa Pravi kostanj*
Aesculus hippocastanum Divji kostanj*
Robinia pseudacacia Robinija Sorbus aucuparia Jerebika
Tehnike obdelave podatkov
Kvalitativno sem obdelala rezultate opaţanj otrok med dejavnostmi v naravnem okolju in kvantitativno obdelala rezultate testov.
23 3 REZULTATI Z RAZPRAVO
3.1 PREDSTAVITEV DEJAVNOSTI Z ANALIZO
3.2.1 PRVI DAN DATUM: 21. 10. 2014 CILJI
Otrok odkriva, spoznava in primerja ţivo in neţivo naravo,
uri se v naravoslovnih spretnostih,
naravo doţivlja in se uri v njenem opazovanju,
razvija gibalne spretnosti,
rokuje z naravnim materialom in ga uporablja pri igri.
DEJAVNOSTI
Sprehod skozi gozd, nabiranje listov, plodov,
poimenovanje dreves: hrast, bukev, smreka, bor, pravi kostanj,
igra »Zvoki« (Cornell, 1994),
igra »Srečanje z drevesom« (Cornell, 1994),
igra »Izdelovanje čarobnih preprog« (Danks in Schofield, 2007).
OBLIKE DELA: skupna, individualna, skupinska
POTEK DEJAVNOSTI
Otroke sem na gozdnem robu umirila z igro »Zvoki« (Cornell, 1994). V obliki kroga smo se posedli na tla in zaprli oči. Za vsak zvok, ki so ga otroci zaslišali, so dvignili prst in jih na tak način seštevali. Na koncu smo se pogovorili, kaj vse so slišali in kdo je slišal več zvokov iz okolice.
Nato smo se odpravili v gozd. Med sprehodom po gozdu sem otroke spodbudila, da naj opazujejo drevesa ter nabirajo različne liste in plodove v vrečke, ki sem jih razdelila na začetku. O njih smo se pogovarjali in jih poimenovali – hrast, bukev, smreka, bor, pravi kostanj. Med nabiranjem smo poslušali zvoke iz okolice in opazovali naravo okrog sebe.
24
Sledila je naslednja igra »Srečanje z drevesom« (Cornell, 1994). Naključnemu otroku sem zavezala oči in ga odpeljala k določenemu drevesu. Z mojo pomočjo ga je otipal, poboţal, poduhal, nato pa sem ga odpeljala nazaj na prvotno mesto. Otroku sem odvzela prevezo, nato pa je s pomočjo vida poiskal pravo drevo, ki ga je prej spoznaval z zavezanimi očmi. Igro smo ponovili še nekajkrat z otroki, ki so ţeleli sodelovati.
Pozneje so otroci po skupinah izdelali »Čarobne preproge« (Danks in Schofield, 2007). Za to dejavnost so uporabili različen naravni material iz gozda. Najprej sem naredila eno preprogo sama in tako otrokom pokazala primer čarobne preproge. Po izdelavi preprog sem z otroki nadaljevala pogovor, kak material so uporabili pri gradnji oz. sestavljanju čarobnih preprog.
Skupaj smo poimenovali liste, plodove in preostali naravni material, ki so ga uporabili.
ANALIZA DEJAVNOSTI
V gozdu so me otroci ves čas spraševali, kako se imenuje kateri list, plod ali storţ, ki so ga našli. Opazovali so njegove oblike, velikost, barvo. Hitro so si zapomnili imena določenih dreves. Ker so ţe sami ugotovili, da se med seboj razlikujejo tudi debla dreves (opazovali so deblo smreke in bukve), sem nadaljevala igro »Srečanje z drevesom«. Igra se jim je zdela zanimiva in kar nekajkrat smo jo ponovili. Za konec dejavnosti sem izbrala izdelavo čarobnih preprog za palčke, ki se bodo vrnili z dela. Uporabili so material, ki so ga zavzeto nabirali v gozdu. Najprej sem sama izdelala svojo čarobno preprogo, da so otroci videli, kakšna je.
Nastalo je veliko različnih preprog, ki smo jih fotografirali, se ob vsaki pogovarjali in poimenovali, iz kakšnega materiala je sestavljena. Otroci so na koncu dejavnosti prepoznali kar nekaj listov dreves. Najpogosteje so prepoznali list hrasta in pravega kostanja, nekateri pa so ločili tudi vejico smreke in bora. Nekaj listov in plodov ali storţev vsakega drevesa smo odnesli s seboj v vrtec, ker smo se odločili, da bomo vzporedno skozi vse dejavnosti izdelali plakat z vsemi drevesi, ki jih bomo spoznali. Otroci si bodo naredili tudi vsak svoj dnevnik drevesnih vrst iz naše okolice.
25
Slika 11: Sprehod po gozdu, nabiranje listov, plodov ...
Slika 12: Igra »Srečanje z drevesom«
26
Slika 13: Igra »Izdelovanje čarobnih preprog«
3.2.2 DRUGI DAN DATUM: 23. 10. 2014 CILJI
Otrok odkriva in spoznava ţivo naravo,
uţiva in se uri v opazovanju,
opazuje vzorec in ga ponavlja, oblikuje svojega,
razvršča liste v vrsto, pare, trojice, v kupčke,
razvija gibalne spretnosti.
DEJAVNOSTI
Spoznavanje dreves: lipe in breze,
oblikovanje različnih vzorcev, razvrščanje listov po barvi, velikosti,
spoznavanje deklamacije o brezi,
gibalna igra: »K pravemu drevesu«.
OBLIKE DELA: skupna, individualna, skupinska
27 POTEK DEJAVNOSTI
Otroke sem odpeljala na bliţnji travnik, na katerem rasteta lipa in breza (in še nekaj drugih drevesnih vrst). Skupaj smo si jih ogledali, poimenovali, nabrali liste, jih primerjali med seboj in opazovali debli. Otrokom sem predstavila novo igro po lastni zamisli »K pravemu drevesu«. Glede na izbran list drevesa ali pa samo na njegovo poimenovanje so otroci v skupinah tekli, skakati, se plaziti … do pravega drevesa. Način, kako priti do njega, sem določila vsakokrat posebej. Na koncu so otroci nabrali različne liste in jih razvrščali po kupčkih glede na barvo (zelen, rjav, rumen) in vrsto lista (lipov ali brezov kupček).
Nadaljevali so določeno vzorčno zaporedje ali pa si določen vzorec izmislili sami (npr.:
brezov list, lipov list, brezov list itn.). Predstavila sem jim tudi kratko deklamacijo o brezi:
»Breza bela sredi hoste vabi drobne ptičke v goste.«
ANALIZA DEJAVNOSTI
Z otroki smo pod drevesi našli različne liste. Najprej so našteli imena tistih, ki so jih ţe spoznali – hrast in pravi kostanj. Liste lipe in breze pa so videli prvič, zato smo jih skupaj poimenovali, opazovali razlike med njimi, različno velike liste istega drevesa (če so si med seboj podobni ali ne), nabrali tudi plodove lipe in opazovali barve debla. Vmes sem jim nekajkrat spontano ponovila deklamacijo o brezi. Nato sem otrokom predstavila novo gibalno igro »K pravemu drevesu«. Pri igri so sodelovali vsi otroci. Najprej so otroci skupno prehajali k drevesu, nato pa sem jih razdelila v skupine, tako da so opazovali drug drugega in se nato popravljali. Nekajkrat sem jim pokazala liste dreves, nato pa sem drevo samo poimenovala. K pravemu drevesu so otroci odhajali po različnih navodilih (različne oblike gibanja – tek, hoja, hoja v počepu, poskoki, hoja nazaj …). Igra jim je bila všeč in smo jo večkrat ponovili, obenem pa so si na tak način zelo hitro zapomnili, da ima breza belkasto deblo in na vrhu lista
»špičko«, lipa pa »srčkasto« obliko lista in soplodje z okroglimi plodovi. Na koncu so otroci nabrali vse liste, ki so bili na voljo, in tako sestavljali različne vzorce (nekatera sem začela jaz, druga so si izmislili sami), liste primerno razvrščali (po kupih, vrstah, po velikosti …) in se igrali z njimi. Pri razvrščanju so bili uspešni vsi, pri postavitvi ali dokončanju določenih vzorcev pa je imelo teţave nekaj otrok. Individualno sem z vsakim otrokom naredila določen vzorec in mu razloţila, kaj to sploh pomeni in kako naj ga nadaljuje. Nato so sami nadaljevali
28
in večini je uspelo. Spet smo za plakat in dnevnik drevesnih vrst v vrtec odnesli vsak svoj list breze in lipe.
Slika 14: Iskanje listov breze in lipe
Slika 15: Igra »K pravemu drevesu«
29
Slika 16: Izdelava vzorcev iz listov različnih drevesnih vrst
3.2.3 TRETJI DAN DATUM: 3. 11. 2014 CILJI
Otrok odkriva, spoznava in primerja ţivo in neţivo naravo,
uţiva in se uri v opazovanju,
razvija gibalne spretnosti,
rokuje z naravnim materialom in ga uporablja pri igri.
DEJAVNOSTI
Spoznavanje dreves: javor in divji kostanj,
gibalna igra s kupi listja,
igra: »Podvojitev« (Cornell, 1994),
izdelovanje jesenskih pisanih kron (Danks in Schofield, 2007).
OBLIKE DELA: skupna, individualna, skupinska
30 POTEK DEJAVNOSTI
Otroke sem odpeljala do bliţnjega parka, v katerem rasteta divji kostanj in javor (rasteta samo v parku). Najprej smo spoznali javor. Ogledali smo si značilnosti njegovih listov (obliko ploskve, listnega robu in barve). Otroci so se prosto igrali z njimi; metali so jih v zrak, jih opazovali med padanjem, izdelovali nove kupe listov in jih spet metali, brcali, lovili … Vsak si je nabral nekaj plodov in različnih listov, ki smo jih pozneje ločevali po barvi. Nato smo spoznali še divji kostanj. Primerjali smo liste tega drevesa z listi javorja, nabrali plodove in se igrali igro »Podvojitev«. Na koncu so si otroci izdelali pisane jesenske krone iz naravnega materiala, ki so ga poiskali v okolici (različni listi, vejice, plodovi). Spet smo poimenovali material, iz katerega so sestavili krone.
ANALIZA DEJAVNOSTI
Pri opazovanju javorja so otroci najprej opazili, da ima drevo zelo velike in pisane liste. Samo en deček ga je pravilno poimenoval. Najprej smo opazovali liste na drevesu in na tleh ter ugotovili, da so različnih barv – rjavi, rdečkasti in rumeni. Začela sem jih pobirati in metati v zrak, hitro za menoj pa so to ponovili tudi otroci. In igra z listi se je začela. Otroci so jih z velikim navdušenjem pobirali, jih metali v zrak, jih brcali, izdelovali kupe listja in jih pozneje skupaj razmetali, opazovali padanje listja na tla. Dve deklici sta liste samo nabirali in jih opazovali. Po 10 minutah se je igra nekoliko umirila, zato sem jim predlagala, da naj si naberejo najrazličnejše barve in velikosti listov za poznejšo igro. Na travi so si izdelali vsak svojo barvno paleto; liste so razvrstili po kupih glede na barvo. Nato smo odšli do drugega bliţnjega drevesa – divjega kostanja. Lista, ki smo ga skupaj opazovali, otroci niso prepoznali. Ko so hodili okrog drevesa in opazovali bliţnjo okolico, so hitro ugotovili, da na njem raste divji kostanj. Povedala sem jim, da se drevo imenuje ravno tako. Spet sem jih poklicala k sebi in si na bel list papirja pripravila štiri naravne predmete za igro »Podvojitev«
(leseno palčko, list divjega kostanja, plod divjega kostanja in njegovo lupino). Vsem skupaj sem predmete pokazala pribliţno za eno minuto, nato pa sem jih pokrila. Njihova naloga je bila, da si jih čim več zapomnijo in jih poiščejo v okolici ter jih prinesejo pokazat. Za iskanje predmetov so imeli nekaj minut časa. Otrokom je šlo pri iskanju parov po spominu kar dobro.
Pribliţno tretjina otrok je našla oz. si zapomnila vse štiri predmete, večina otrok pa je nabrala tri predmete. Na koncu smo skupaj ugotavljali, česa si kdo ni zapomnil, in ga dopolnili. Za
31
konec so si otroci izdelali pisane jesenske krone (postali so jesenski kralji in princeske).
Razdelila sem jim trakove, oni pa so nanje prilepili različne liste pa tudi kak kostanj. Na koncu smo spet poimenovali liste, ki so bili prilepljeni na kronah, in se »praznično« okrašeni vrnili nazaj v vrtec. Nekaj listov smo seveda odnesli tudi s seboj za naš plakat in dnevnike.
Slika 17: Igra »Podvojitev«
Slika 18: Odhod proti vrtcu s pisanimi kronami
32
Slika 19: Izdelovanje jesenskih kron
Slika 20: Razvrščanje javorjevih listov po barvi in velikosti
33
Slika 21: Metanje listov
Slika 22: Igra s pisanimi javorjevimi listi
3.2.4 ČETRTI DAN DATUM: 4. 11. 2014 CILJI
Otrok odkriva in spoznava ţivo naravo,
uţiva in se uri v opazovanju,
rokuje z naravnim materialom in ga uporablja pri igri.
34 DEJAVNOSTI
Spoznavanje drevesa jelka (primerjanje jelke in smreke),
spoznavanje naravnih materialov ob domišljijski igri.
OBLIKE DELA: skupna, individualna, skupinska
POTEK DEJAVNOSTI
Z otroki smo v bliţnjem gozdu poiskali in poimenovali jelko in smreko. Opazovali in iskali smo razlike in podobnosti med njima. Iz njunih vejic in drugega materiala, ki so ga otroci poiskali v gozdu, so naredili domove za različna domišljijska gozdna bitja. Nato sem otrokom razdelila lesene plošče, na katerih je bilo prilepljenih šest lepilnih trakov. Na tri sem prilepila naravne predmete iz gozda, otroci pa so morali te tri znane naravne predmete poiskati v okolici in jih prilepiti vzporedno. Plošče smo si po končani dejavnosti skupaj ogledali, poimenovali prilepljene predmete in se pogovarjali, kaj je bilo teţje poiskati.
ANALIZA DEJAVNOSTI
Pri opazovanju jelke in smreke so otroci ugotovili, da so vejice smreke bolj bodeče od vejic jelke, da so iglice smreke gostejše in razporejene na vse strani vejice, jelka pa ima redkejše iglice in razporejene na vsako stran vejice. Pozneje sem otroke spodbudila, da so iz teh vej in drugih predmetov iz okolice zgradili domove za različna domišljijska gozdna bitja. Nastali so preprosti, a domiselni domovi za zajčke, ptice, lisico in za palčke. Otroci so jih v večini primerov izdelovali v paru.
Pri naslednji igri (iskanje parov ţe prilepljenim predmetom na leseni plošči) so bili otroci hitri in uspešni, le vejice smreke si nekateri niso upali odlomiti, ker je bila bodeča. Na koncu smo skupaj pregledali vse pare, jih poimenovali in se pogovarjali, kaj je bilo najteţje prilepiti (seveda vejico smreke). Vejico jelke smo odnesli v vrtec.
35
Slika 23: Izdelovanje hiške za palčke
Slika 24: Izdelovanje hiške za miško
36
Slika 25: Iskanje parov
Slika 26: Deklica je poiskala smreko; njeno vejico mora le še utrgati in jo prilepiti poleg prilepljene
37 3.2.5 PETI DAN
DATUM: 10. 11. 2014 CILJI
Otrok uţiva in se uči opazovati v naravi,
razvija gibalne spretnosti,
ob igri utrjuje pridobljeno znanje o drevesih,
rokuje z naravnim materialom in ga uporablja pri igri.
DEJAVNOSTI
Pohod po gozdu.
OBLIKE DELA: skupna, skupinska
POTEK DEJAVNOSTI
Otroke sem razdelila v dve skupini. Prva skupina otrok je odšla z menoj v gozd, preostali pa so z vzgojiteljico počakali pred gozdom. S prvo skupino smo izmišljeno pot označili z vnaprej pripravljenimi puščicami ter določili nekaj postaj z vprašanji in različnimi nalogami, ki so jih otroci druge skupine morali rešiti. Naloge so si otroci izmislili spotoma, nanašale pa so se na znanje o drevesih, ki so ga otroci usvojili do takrat. Pri nalogah so otroci uporabili tudi konkretne materiale dreves (liste, vejice, plodove, storţe). Na cilju sta skupini zamenjali vlogi. Druga skupina je postavila puščice in označila postaje z nalogami, prva skupina pa jim je sledila in dobro opazovala, kam jih pelje pot.
ANALIZA DEJAVNOSTI
Z otroki smo ţe v vrtcu pripravili puščice in odšli proti gozdu. Razdelili smo se v dve skupini.
Prva skupina otrok je odšla z menoj v gozd, v katerem smo za drugo skupino otrok s puščicami pripravili pot. Dodali smo pet postaj z različnimi nalogami. Naloge so si izmišljevali otroci, povezane pa so bile z drevesi, ki smo jih spoznali. Čez nekaj časa je za
38
nami prišla druga skupina, ki je morala dobro opazovati, kje so puščice in določene postaje.
Reševanje nalog jim je šlo odlično. Na cilju smo se na ţeljo otrok drugi skupini skrili, nato pa jih »prestrašili«. Vlogi smo zamenjali, na koncu pa se pogovorili, katera vloga jim je bila ljubša in zakaj, kakšne so bile naloge. Večini otrok sta bila ljubša in zabavnejša pripravljanje poti in postavljanje vprašanj drugi skupini. Še enkrat smo skupaj ponovili znanje, ki smo ga usvojili. Ostalo nam je še nekaj časa za prosto igro v gozdu; otroci so jo izkoristili za izdelovanje novih domovanj za ţivali.
Slika 27: Izdelovanje puščic in markacij v vrtcu
Slika 28: Označevanje poti z markacijami in s puščicami
39
Slika 29: Ena izmed petih postaj z določeno nalogo
Slika 30: Iskanje puščic in markacij
3.2.6 ŠESTI DAN DATUM: 14. 11. 2014 CILJA
Otrok ob igri utrjuje pridobljeno znanje o drevesih,
rokuje z naravnim materialom in ga uporablja pri igri.
40 DEJAVNOSTI
Izvedba izmišljene gibalne igre »Potovanje po gozdu«.
OBLIKE DELA: skupna, skupinska, individualna
POTEK DEJAVNOSTI
Na travniku sem pripravila didaktično igro, ki smo si jo izmislili v vrtcu, z naslovom
»Potovanje po gozdu«. Za označitev polj sem uporabila obroče in pripravila 10 vmesnih postaj (vsaka postaja je vsebovala sliko nekega drevesa in material, ki je potreben za rešitev naloge). Na tej poti po gozdu so otroci srečali še dve ţivali (zajčka in veveričko), ki sta imeli v igri posebni nalogi. Igra poteka v dveh parih. Otroci se pri igri menjujejo, drugi igro opazujejo in navijajo ter poslušajo, ali so odgovori »tekmovalcev« pravilni. Pri igri sodelujejo vsi otroci.
PRAVILA IGRE
Igrajo najmanj štirje igralci (v parih). Eden je oblečen v kostum ţivali miške ali medveda, drugi meče kocko. Igra se začne na startu in konča na cilju. Otrok, ki je ena izmed ţivali (figura), po določenem številu na kocki tolikokrat preskoči obroče (polja). Če pride na eno izmed postaj, reši nalogo in šele nato lahko spet nadaljuje. Pari sem med seboj ne izključujejo, lahko pa se prehitijo.
1. postaja: JAVOR – izmed danih listov poišči javorjev list 2. postaja: HRAST – izmed danih listov poišči hrastov list 3. postaja: BOR – izmed danih listov pokaţi borovo vejico
4. postaja: LIPA – ker je lipa mogočno drevo, 3-krat globoko zadihaj 5. postaja: SMREKA – izmed danih storţev poišči pet smrekovih storţev 6. postaja: BREZA – povej deklamacijo o brezi
7. postaja: BUKEV – izmed danih naravnih predmetov poišči ţir
8. postaja: DIVJI KOSTANJ – izmed danih različnih naravnih predmetov poišči pet divjih kostanjev
