UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Eva Vene
Pogreb kulture: gentrifikacija in uničevanje avtonomnih prostorov na primeru Tovarne Rog
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Eva Vene
Mentor: prof. dr. Mitja Velikonja
Pogreb kulture: gentrifikacija in uničevanje avtonomnih prostorov na primeru Tovarne Rog
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Hvala Rogu, ker obstaja.
Pogreb kulture: gentrifikacija in uničevanje avtonomnih prostorov na primeru Tovarne Rog
Diplomsko delo skozi različne teorije pokaže gentrifikacijo kot izrecno negativen proces, preko katerega se mesto socialno, kulturno in politično prečiščuje. Postavi jo v kontekst neoliberalizma, skozi katerega mesto postane razumljeno kot podjetje, njegova destruktivna, avtoritarna in represivna tendenca pa se pokaže tudi z gentrifikacijo. Kultura, ki na takih gentrificiranih območjih nastaja, je podrejena tržnim mehanizmom, vse kar pa ni družbeno in ideološko ustrezno pa mora izginiti. Avtonomni prostori so pomembni braniki vseh teh, ki se jih izrinja iz mestnega prostora, samonikle, nepodrejene kulture, družbenokritične misli in političnega (samo)organiziranja, a so hkrati ves čas tudi sami podvrženi gentrifikacijskemu procesu. Diplomsko delo se postavlja na stran odrinjenih in na primeru nedavno eviktirane Avtonomne tovarne Rog pokaže destruktivno osnovo gentrifikacije. Skozi kombinacijo avtoetnografske metode in kvalitativnega intervjuja razkriva zgodbe oseb iz rogovske skupnosti in njihovo pozicijo znotraj avtonomnega in mestnega prostora. Fokusira se na doživljanje poskusa evikcije leta 2016 in dokončno evikcijo v letu 2021. AT Rog vseskozi postavlja v opozicijo neoliberalnemu opustošenju družbe in avtoritarizmu oblasti.
Ključne besede: gentrifikacija, neoliberalizem, kultura, avtonomni prostori, Tovarna Rog.
The Burial of Culture: Gentrification and the Destruction of Autonomous Zones through the Case of the Autonomous Factory Rog
The thesis, using various theories, shows gentrification as negative process that cleanses the city in terms of culture and politics. Gentrification is theorized in the context of neoliberalism, which conceives of the city as an enterprise. The destructive, repressive and authoritarian tendencies of neoliberalism are shown through the process of gentrification. The culture produced in such gentrified zones is subjected to market mechanisms, while what is socially and ideologically unsuitable must disappear. Autonomous zones are conceived as important bulwarks of all those displaced by gentrification, of self-produced and non-subservient culture, critical thinking and political (self)organising. This thesis stands with all those on margins, and shows the destructive power of gentrification through the case of recently evicted Autonomous Factory Rog. Combining autoethnography and the analysis of qualitative interviews, the thesis reveals the narratives of people from the community, their position in autonomous spaces and within the city at large. It also focuses on their experiences from the eviction of Rog, attempted in 2016, and the realisation of the eviction in 2021. Autonomous Factory Rog is seen as resistance to neoliberal devastation of society and authoritarian forces.
Key words: gentrification, neoliberalism, culture, autonomous zones, Autonomous Factory Rog
Kazalo
1 Uvod ... 6
1.1 Struktura dela in metodologije ... 8
2 Teoretični del ... 9
2.1 Teorije Gentrifikacije ... 9
2.1.1 Novi srednji razred ... 11
2.1.2 Gentrifikacija in neoliberalizem ... 12
2.1.3 Gentrifikacija kot destruktiven proces ... 13
2.2 Kultura in gentrifikacija ... 14
2.3 Avtonomni prostori ... 17
2.3.1 Prostor avtonomnih prostorov v gentrificiranem mestu ... 18
3 Empirični del ... 20
3.1 Opis metode ... 20
3.1.1 Avtoetnografija ... 20
3.1.2 Intervjuji ... 21
3.2 Avtoetnografska pripoved ... 23
3.2.1 Za neomejen Rog trajanja... 23
3.2.2 Pretekel Rog trajanja? ... 26
3.2.3 Vzeli si bomo mesto nazaj ... 29
3.3 Analiza intervjujev ... 30
3.3.1 Rog je oaza, kapital ni naš kralj ... 31
3.3.2 Cela Ljubljana je že razprodana ... 33
3.3.3 Bagri in buldožerji bližajo se spet ... 34
3.3.4 V boj za svobodo in za skvoterski Rog ... 37
4 Zaključek ... 38
5 Viri ... 40
Priloge ... 43
Priloga A – Intervju 1 ... 43
Priloga B – Intervju 2 ... 47
Priloga C – Intervju 3 ... 54
Priloga Č – Intervju 4 ... 57
6 Uvod
Nekega mračnega januarskega jutra, ko je tekel že nekaj več kot stoti dan policijske ure, se nam je ob pomanjkanju številnih samoumevnih možnosti bivanja pripetila še ena, morda najhujša izguba korona dni – porušili so nam ljubo Avtonomno tovarno Rog (v nadaljevanju: AT Rog) in brutalno eviktirali uporabnike. Mogoče smo tudi njo vzeli preveč samoumevno in med prebijanjem skozi naporno leto pozabili, da je kljub svoji veličini še kako ranljiva, saj po njej stalno segajo roke kapitala in grozijo z uničenjem tamkajšnje avtonomne skupnosti. Zamišljanje koncepta pričujočega diplomskega dela se je dogajalo tik po tem usodnem udarcu slovenski avtonomni sceni. Rogovska skupnost je takrat že prestala začetni šok in začela razmišljati, kakšna prihodnost jo čaka. Nobena skrivnost ni bila, da znotraj zidov tovarne ni bilo vse v najlepšem redu, pisanost kolektivov in različna ozadja posameznikov lahko namreč pripeljejo celo do precej drugačnega pogleda na razrešitev problematik, zato se je bilo treba najprej vprašati, koliko je sploh smiselno biti skupnost brez povezovalnega prostora. Nekateri še ob rušenju temeljev in spoznanju, da je Rog zares izgubljen, niso mogli zakopati bojnih sekir in se zediniti. Mnogi pa so kljub izmučenosti in vedenju, da tovarne fizično več ne bo, vseeno vztrajali, se solidarnostno povezovali in se upirali na svoje načine.
Skozi protestno povorko, naslovljeno Pogreb kulture: v pričakovanju na ponovno klitje, se mi je porodila ideja za naslov in zastavitev tega diplomskega dela. Črno oblečeni smo mrko korakali po centru Ljubljane v ritmu grotesknih zvokov harmonike in nemo strmeli v bele, zastekljene komplekse, elitne lokale in predrage trgovine okrog nas, ki jim je namenjenega čedalje več prostora. V krstah smo nosili samoniklo, avtonomno kulturo, ki se umika nadzorovani, fabricirani kulturi, podrejeni logiki kapitala. Kljub temu da se obljublja gradnja kulturnih centrov, kulturne vsebine v resnici ne bomo pridobili, temveč jo predvsem izgubili.
Gentrifikacija ni nekaj, kar bi se dogajalo na novo, rušenje AT Rog ter gradnja kulturnega centra na njenem mestu pa tudi ni ideja, ki bi jo od Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju: MOL) slišali prvič. Zdi se, da se za letošnje dokončno uničenje Roga lahko »zahvalimo« tudi naraščajoči represiji in avtoritarizmu, ki ju je pospešila vladajoča fašistoidna in neoliberalna desnica. Zdravstvena kriza je prišla v pravem trenutku, saj se v senci njenega reševanja skrivajo številne tendence oblasti in kapitala, hkrati pa je ljudem onemogočeno protestiranje. Tako je ustvarjena popolna družbena klima za pospešitev gentrifikacijskega procesa, še posebej vidnega v naši prestolnici, ki lokalno prebivalstvo izrinja iz mesta. Temu bi lahko rekli tudi socialno
7
čiščenje, saj se mora družba očistiti vseh motečih elementov, ki kazijo njeno popolnost, tako fizično kot tudi ideološko. V Ljubljani postaja vedno bolj očitno izrinjanje avtonomne, samonikle in multidimenzionalne kulture in njeno nadomeščanje s tisto, ki je podrejena tržnim mehanizmom. Kultura postaja vredna le toliko, kolikor proda. Kultura, ki je domena marginaliziranih, socialno ogroženih in kritično, antikapitalistično mislečih, pa ne spada v neoliberalno in očiščeno družbo. Tako so tudi Rog »sanirali« - v smislu infrastrukture in ljudi.
Tukaj pridemo do teze, ki jo bomo v diplomski nalogi preverjali: na primeru neuspelega poskusa evikcije Roga leta 2016 in uspeha 2021 lahko pokažemo, kako krepitev avtoritarizma in neoliberalizma pospešuje gentrifikacijo in s tem krčenje oziroma čiščenje prostorov avtonomne kulture in družbenokritične akcije, kar se nadomesti z ideološko ustreznim. Kultura, ki nastaja v gentrificirani infrastrukturi, je tržno naravnana in ni več avtonomna, v svojem bistvu pa tudi ne more biti družbeno kritična, saj deluje v skladu z vladajočo ideologijo kapitalističnega potrošništva. Rogovska kultura pač predstavlja taki družbi nevarnost in na nas je, da jo pripravimo k ponovnemu klitju.
AT Rog nikakor ne moremo vzeti kot predmet, ki ga suhoparno peljemo skozi proces raziskovanja od začetka do konca in iz tega izpeljemo neke objektivne vednosti. Skozi raziskovanje številnih vidikov ugotavljamo, da proizvajamo »nepodredljivo, rizomatsko vednost, ki teži k transformacijam« (Mozetič in Tamše, 2017, str. 11). Zato si tukaj ne bomo domišljali, da ustvarjamo nespremenljive pomene, da so naši izsledki raziskave nekaj absolutnega, temveč so spremenljivi iz dneva v dan, od osebe do osebe, od prostora do prostora.
Spraševati ljubljanskega župana Jankovića o evikciji Roga bi bilo nekaj povsem drugega kot spraševati Rogovce. A tukaj nas stališče MOL ne zanima, niti stališče varnostnikov, policistov in ostalih, ki so sodelovali pri uničevanju tega tako pomembnega stebra avtonomije. To lahko beremo v medijih, v občinskih načrtih in pisarnah in tam nam ne bodo povedali, da je bila odločitev o rušenju avtoritarna, temveč nekaj povsem demokratičnega in v dobro vseh.
Sistematično pa se ignorira ljudi, ki so v Rogu živeli, ustvarjali, ga redno obiskovali ali pa samo kdaj pa kdaj pohajkovali po njegovih prostranstvih. Mi namreč tvorimo subverzivni diskurz, antikapitalistični in antiavtoritarni, ki v neoliberalnem mestu (in državi) nima prostora. V tej diplomski nalogi bomo na prvo mesto postavili stališča spregledanih in se sprehodili skozi ideologije in diskurze, ki so proizvedli uničenje AT Rog. Skozi pričevanja rogovcev bomo skušali doumeti, zakaj so prejšnji poskusi evikcije spodleteli.
8 1.1 Struktura dela in metodologije
V teoretskem delu bomo najprej pojasnili naslov, začenši s poskusom definicije gentrifikacije preko različnih avtorjev (Bibič, 2004; Glass, 1964; Smith, 2018). Izpostavili bomo dve kategoriji razlag, kulturne (Bulc, 2004; Featherstone, 1998; Lash, 1993; Ley, 1980) in ekonomske (Smith, 2018) ter skozi analize več avtorjev ugotovili njeno destruktivno in represivno plat. Gentrifikacijo bomo razumeli skozi prizmo neoliberalizma (Ploštajner, 2015) in na ta način ugotovili, kako mesto postaja podjetje in kako je vsa kulturna produkcija, ki v gentrificiranem mestu nastaja in je opremljena z diskurzom kreativnosti (Abram, 2017), podrejena tržnim mehanizmom. Nato bomo razložili še pomen avtonomnih prostorov, ki delujejo izven okov trga in so družbenokritično in politično naravnani proti gentrifikaciji sami (Babić, 2013; Lebarič, 2013; Pistotnik, 2013; Pureber, 2013).
V empiričnem delu bomo Rog postavili v kontekst te nepodredljivosti in skušali osmisliti njegovo evikcijo. Z uporabo avtoetnografske metode, poglobljenega intervjuja s samo sabo in vključevanja lastnih pogledov v etnografijo bom najprej opisala in analizirala svojo pozicijo v Rogu in skozi to osmislila, kako me je gentrifikacijski proces v Ljubljani prizadel, ter se vprašala, kaj je izgubilo mesto. Tu bom največ pozornosti posvetila lastni percepciji evikcije 2021 in jo postavila v širši družbeno-politični kontekst. V prvo evikcijo nisem bila zares vpeta in sem jo doživljala preko medijev in pričevanj, a bom vseeno skušala doumeti vidne razlike.
Opravila bom še intervju s štirimi Rogovci, da bi lahko še skozi oči tistih, ki so bili v Rog močno vpeti že vrsto let in so intenzivno doživeli obe evikciji, analizirala spremembe, do katerih je prišlo med letoma 2016 in 2021. Nagibala se bom k obliki epistemičnega intervjuja, preko katerega se kreira vednost tako, da z odpiranjem izzivalnih vprašanj oba udeleženca skupaj ustvarjata pomene (Brinkmann, 20131 v Banjac, 2017, str. 71). Povprašala bom o primerjavi glede brutalnosti, samovoljnosti, avtoritarnosti in če se jim zdi, da je trenutna družbeno-politična situacija pripomogla k evikciji. Tudi pri intervjujih me bo zanimali njihovo doživljanje gentrifikacijskega procesa. Intervjuji bodo izvedeni poleti 2021, ko bo od evikcije poteklo že dovolj časa za dejanski premislek rogovske skupnosti, kako še naprej obstajati.
Intervjuvanci bodo takrat že imeli dodobra izoblikovan občutek o tem, kam v mestu spadajo, če sploh kam, in se morda že podali na pot iskanja realnih alternativ Rogu. Se jim bo zdelo, da sta Rog in njegova kultura v mestu dokončno pokopana?
1 Brinkmann, S. (2013). Qualitative Interviewing. New York: Oxford University Press..
9 2 Teoretični del
2.1 Teorije Gentrifikacije
Boj za Avtonomno tovarno Rog je hkrati tudi boj proti gentrifikaciji. Ta koncept, neštetokrat izgovorjen in razložen, je že vrsto let neizbežna realnost Ljubljane – »najlepšega mesta na svetu.« Če lepota pomeni brezhibno belino zgradb, spolirane ulice, očiščene nelegalnih grafitov, brezdušne stanovanjske soseske in predrago pivo, potem ta Jankovićeva maksima že mora držati. Kako bi torej gentrifikacijo razložili? Ob pregledu strokovne literature nam kmalu postane jasno, da je njenih konceptualizacij preveč, da bi jih lahko v tej diplomski nalogi popolnoma zaobjeli, hkrati pa se v različnih mestih pokaže na svojstvene načine.
Po Bibiču (2003, str. 124-126) moramo pojem razlikovati po dveh pomenih. V najožjem pomenu je del restrukturiranja stanovanjskega prostora, s katerim se konvertira ekonomsko marginalizirana in delavska območja mest v stanovanja višjega ali novega srednjega razreda, ki z izboljšanjem kakovosti in rastjo cen nepremičnin izžene iz soseske prejšnje prebivalstvo nižjih slojev. Za gentrifikacijo v širšem pomenu pa moramo stanovanjski komponenti dodati še komercialno – prestrukturiranje urbane ekonomije in urbanih form, torej preoblikovanje industrijskih stavb, gradnjo hotelov, višjestandardnih stanovanj, restavracij, obnov mestnih parkov, vzpostavljanja kulturnih prizorišč itd., kar predstavlja »urbano revitalizacijo.«
Gentrifikacijo je v ožjem pomenu besede razumela že Ruth Glass v šestdesetih, ki je prva tudi skovala izraz. Opredeli jo kot kompleksen proces, ki poleg fizične nadgradnje stanovanjskega sklada vključuje povišanje cen in zamenjavo delavske populacije z novim srednjim oz. višjim razredom in s tem spremembo družbenega značaja četrti (Glass, 19642, v Hamnett, 2003, str.
2041). V njenem pisanju je mogoče razbrati kritičen namen skovanke in, kot ugotavlja Smith, so se jo razvojniki mest in lastniki zemljišč trudili skrhati s promocijo nevtralno zvenečih besed.
Ne le da se gentrificira mesto, gentrificira se tudi sam govor o gentrifikaciji. V našem domačem prostoru je povsem očiten primer MOL – kar poglejmo si načrte na njihovi spletni strani za novi Center Rog. Tisti, ki ga izvajajo in podpirajo, se nikoli ne bodo izrazili s tem izrazom – zavijali ga bodo, kot pravi Smith (2018, str. 73), v revitalizacijo mestnih središč, ponovno oživljenje soseske, izboljšanje, posodobitev itd., s tem pa otopili razredne konotacije gentrifikacije,
2 Glass, R. (1964): London: Aspects of Change. London: MacGibbon and Kee.
10
vzbudili občutek modernizacije in tako urbano čiščenje zavili v nujno potreben proces. Smithu gentrifikacija ne predstavlja tega optimizma mestnega preporoda, temveč je zanj in za ljudi, ki so zaradi nje prizadeti, grda beseda, taka pa naj tudi ostane (prav tam, str. 76). Naj se pokaže za tisto, kar v resnici počne – socialno, politično in kulturno čiščenje mesta.
Gentrifikacija je morda sprva bila del izoliranega razvoja zemljiških trgov, a je hitro postala integralni del obsežnega prestrukturiranja mestnega prostora in se vključila v globalne procese (Smith, 2015, str. 83). Konec dvajsetega stoletja poteka že po vseh osrednjih mestih zahodnega kapitalističnega sveta, pa tudi v bivših socialističnih državah in tako imenovanem tretjem svetu.
Pogosto jo spremlja turistifikacija ali pa je ta zanjo celo vzrok, ko se mesto začne prilagajati turistom, in kulturna »revitalizacija«, ko se opuščene industrijske ali vojaške objekte začne preurejati v kulturne institucije (Tamše, 2020, str. 107). Ta dva procesa sta močno značilna za Ljubljano, ki jo je gentrifikacija zajela šele v 90-ih s padcem socialističnega sistema in z Jazbinškovimi privatizacijskimi zakoni, a kot kaže, ne bo kmalu pojenjala.
Hamnett (1991, str. 173-174) ob naraščanju razprav o gentrifikaciji naredi njihov strukturiran pregled in ugotavlja, da se je tu odprlo teoretsko in ideološko bojišče med tistimi, ki so poudarjali kulturo in individualno izbiro, potrošnjo in povpraševanje, in temi, za katere so ključnega pomena kapital, razred in spremembe v strukturi družbene produkcije. Smith se v svojem delu Nova urbana meja: Gentrifikacija in revanšistično mesto loti kritike prevladujočih teorij gentrifikacije in ponudi svojo, ki temelji na konceptu rentne vrzeli. Pokaže, da glavni preoblikovalci prostora niso porabniki, temveč tokovi kapitala, gentrifikacija pa je del družbene agende širšega prestrukturiranja gospodarstva, ki deluje v škodo delavskega razreda (Smith, 2015, str. 165). Očitan mu je bil ekonomski redukcionizem, razlaga z vidika produkcije, ki naj bi, za razliko od razlag z vidika potrošnje, zanemarjala vse druge aspekte – a Smith pokaže, da se je močno zavedal tudi pomena države in kulture (Ploštajner, 2020, str. 314) in da je treba najti način za komplementarnost razlag z vidika potrošnje in produkcije (Smith, 2018, str. 90).
V splošnem so razlage razdeljene na kulturno in ekonomsko kategorijo. Med »kulturnimi«
teoretiki je bila priljubljena razlaga o spremembi življenjskega sloga oziroma preferenc mladih izobražencev iz vrst srednjega razreda. Gentrifikacija po Leyu izvira iz sprememb v strukturi mest, v kateri industrijska produkcija ni več poudarjena, saj se je zgodil prehod v storitveno industrijo (Ley, 19803, v Hamnett, 2003, str. 2402), in prevladovanje belih ovratnikov namesto
3 Ley, D. (1980): Liberal ideology and the postindustrial city. Annals of the Association of American Geographers, 70(2), 238-258.
11
modrih, zato je treba posvetiti več pozornosti potrošnji in manj delu (Ley, 19804, v Smith, 2018, str. 102-103). Potrošniški vzorci tu narekujejo vzorce produkcije, tudi o uporabi mestnih zemljišč, gentrifikacija pa je posledica tega novega poudarjanja potrošnje. Taka zgodnejša kulturna tolmačenja naznanjajo kasnejše obravnavanje gentrifikacije kot urbanega izraza postmoderne (Smith, 2018, str. 103), pri čemer pomembno vlogo nosi koncept novega srednjega razreda.
2.1.1 Novi srednji razred
Ley (1980, v Hamnett, 2003, str. 2403) je svojo teorijo kasneje povezal s tem novim razredom, ki je nastal kot posledica spremembe industrijske in razredne strukture, ima pa drugačne kulturne preference, ki jih vodijo k naseljevanju v mesto namesto predmestje. Številni raziskovalci so tako začeli dojemati gentrifikacijo kot posledico tega družbenega prestrukturiranja (Smith, 2018, str. 167). Študije o novem srednjem razredu poskušajo odgovoriti na vprašanje, zakaj se njegovi pripadniki naseljujejo na dezinvestirane soseske, nastale pa so tudi zato, da bi izpodbijale marksistične razlage, ki v obzir vzamejo le nihanje kapitala, pri tem pa naj ne bi upoštevale vloge človeške avtonomije (Slater, 2011, str. 576).
Florida (2005, str. 9) npr. meni, da je razlog za naseljevanje mesta njegova bogata ponudba kulturnih izkušenj, odprtosti do raznolikosti in možnosti uveljavljanja svojih identitet kot kreativni ljudje. Tu se nam pokaže dojemanje novega srednjega razreda kot kreativnega razreda in že naznanja koncept kreativnih industrij, ki ga bomo obravnavali kasneje. Pri tovrstnih teorijah gentrifikacije – oziroma gentrifikaciji teorije (Smith, 2018, str. 103) se gentrifikacija kaže kot pozitiven proces, kot tako pa jo razumeta tudi Lovatt in O'Connor (1995, str. 127-1285, v Bulc, 2004, str. 106-107), ki jo opredelita kot regeneracijo in revitalizacijo mestnega jedra ter ponovne obuditve interesa za mestna središča med politiki, podjetniki in drugimi družbenimi skupinami. Take teorije so slavile ponoven pritok ljudi v mesto (Smith, 2018, str. 133), pri čemer so kot ljudi očitno dojemale le »novi srednji razred«, pozabile pa na to, da je mesto že živo. V tem tekstu se postavljamo na stran odrinjenih, gentrifikacijo pa dojemamo kot škodljiv proces razčlovečenja življenja v mestu. Strinjamo se lahko s Smithom, ki konstantno poudarja, da gentrifikacija pomeni devitalizacijo mestnega prostora, iz katerega so izgnane javne prakse
4 Ley, D. (1980): Liberal ideology and the postindustrial city. Annals of the Association of American Geographers, 70(2), 238-258.
5 Lovatt, A. in O'Connor (1995): Cities and the night time economy. Planning Practice and Research, 10(2), 127- 149.
12
druženja in solidarnosti, ki omogočajo preživetje, ter njihova nadomestitev z duhom potrošništva, ustvarjanja profita in turističnim pogledom (prav tam).
Postmoderne razlage potrošništvo postavijo v samo jedro urbanih teorij. Postmoderna doba je postfordistična in postindustrijska, kulturne posledice pa so vidne v pospešeni rasti števila izdelkov, »ki postajajo vse bolj raznoliki in v procesih proizvodnje, trženja in potrošnje oplemeniteni z najrazličnejšimi (pod)pomeni« (Bulc, 2004, str. 54). Specializirana potrošnja vodi v heterogenizacijo okusov ter estetsko izpopolnjenost in simbolno ovrednotenost blaga.
Estetizacija poblagovljenega sveta, kjer je vse podrejeno pravilom trga, postane ključna dimenzija te dobe (prav tam, str. 55). Gentrifikacijo tudi Lash v svojem delu Sociologija postmodernizma povezuje z novim postindustrijskim urbanim srednjim razredom, ki se pojavi z narastkom zaposlenih v novih poslovnih stavbah ter kulturnih posrednikov v obnovljenih četrtih postindustrijskih predelov. Novi srednji razred pa je tista družbena skupina, ki je najbolj primerna za potrošnjo in sprejemanje postmoderne kulture, in tako najpomembnejša prvina, ki povezuje ekonomijo in kulturo (Lash, str. 1993, 250-251). Featherstone (1998) proces mobiliziranja kulture s ciljem, da bi mesto postalo unikaten in prestižen prostor srečevanja kapitala in ljudi, imenuje postmodernizacija mest. V takih mestih se najbolj znajdejo tisti, ki jim brezglobinska, stilno eklektična kultura najbolj leži – novi srednji razred, ki postanejo urbani gentrifikatorji. Imajo ključno vlogo pri redefiniciji mesta iz funkcionalne in ekonomske vloge v mesto kulturnih atributov in novih oblik potrošnje (Bulc, 2004, str. 109).
2.1.2 Gentrifikacija in neoliberalizem
V novejših teorijah in analizah gentrifikacije se pojavlja še en pomemben koncept – neoliberalizem. To je teorija političnoekonomskih praks, po kateri do človeške blaginje najhitreje pridemo z osvoboditvijo individualnih podjetniških svoboščin in veščin v institucionalnem okviru, ki ga zaznamujejo pravice do zasebne lastnine, prosti trg in prosta trgovina. Vloga države je ustvariti institucionalni okvir, ustrezen takšnim praksam (Harvey, 2005, str. 2). Tu se pokaže razlika z liberalizmom, ki zavrača vpletanje države v trg (Ploštajner, 2015, str. 477). Država pa mora tudi sama nastopiti kot podjetje, biti grajena v skladu s tržnimi pravili in s tem konkurenčna (Darot in Laval, 2013, str. 203), njena ključna naloga pa discipliniranje lastne populacije, katere cilj je večanje produktivnosti pod imenom kreativnosti in inovativnosti (Ploštajner, 2015, str. 481). Država šibi socialno varstvo, javne prostore prodaja med privatne in uvaja prekarne zaposlitve, torej deluje v škodo nižjim razredom. Pomemben je politični avtoritarizem, saj trg, ki ima regulatorno vlogo in odreja individualne ter skupinske
13
zmožnosti, lahko opravlja svojo vlogo le pod zaščito močne države (Bloom, 2016, str. 156- 147). Če se družbena gibanja uspejo organizirati do te mere, da bi lahko začela ogrožati neoliberalne strukture, se zoper njih dovoljuje uporaba represivnih, celo avtoritarnih metod in sredstev (Lukšič in Polajnar, str. 217-218). Pri tem represivnem in avtoritarnem momentu neoliberalizma pa nosi pomembno vlogo tudi gentrifikacija, ki ustvarja neoliberalno mesto potrošnje in nadzora.
Z neoliberalno paradigmo se spreminja način bivanja v mestih, njegovo razumevanje in upravljanje z njim. Ploštajner (2015, str. 482) pravi, da se v mestu pokažeta tako produktivna kot destruktivna tendenca neoliberalizma: »Na eni strani je mesto tarča neoliberalne razgradnje, prostor državnih dezinvesticij, policijskega kaznovanja prekarnih delavcev in posegov tržne discipline, ki se materializira v nasilnih posegih urbane prenove. Na drugi strani pa se mesto dojema tudi kot gonilo rasti, središče neoliberalnega raja podjetnosti in tekmovalnosti, kot prostor potrošnje in potrošen prostor.« Mesto se mora ravnati po podjetniškem kodeksu, mestna vlada pa postati njegov menedežer, torej ustvarjati in izkoriščati prednosti pri produkciji blaga in storitev in privabljati potrošnike s trženjem lastne podobe (Harvey, 19856, v Ploštajner, 2015, str. 486).
2.1.3 Gentrifikacija kot destruktiven proces
Gentrifikacija se nam skozi različne teorije pokaže kot ustvarjalen proces, ki si na novo zamišlja mesto, a na račun kapitala in družbenih slojev, ki ga posedujejo – zato pa je destruktiven in omejujoč za nižje sloje in tiste, ki potrošniški način življenja zavračajo. Ne glede na to, ali na gentrifikacijo gledamo z vidika kulture, ekonomije ali pa iščemo neke sprave med njima, v osnovi so posledice za določene segmente družbe enake.
Gentrifikacija je tudi eno izmed ključnih orodij družbene diskriminacije in povečevanja razkola med nižjimi in višjimi sloji. Vsi, ki vstopajo v kraljestvo potrošniške izbire, na videz demokratično in bojda namenjeno zadovoljitvam potreb vsakogar, se morajo podrediti pravilom trga. To pomeni, da so že od začetka izključene družbene skupine, ki so v očeh privilegiranega razreda nagnjene k transgresiji (Bulc, 2004, str. 111). Tudi Featherstone (1998, str. 201) opaža, da se dogaja izgon delavskega razreda, migrantov, uporniških subkultur in revnih. S tem se vzpostavlja nova segregacija pod fasado kulturnega razvoja, ki prekriva propad vsega drugega.
Ploštajner pravi, da se neoliberalizem skozi gentrifikacijo pokaže kot mehanizem
6 Harvey, David (1985): The Urbanization of Capital. Oxford: The Johns Hopkins University Press.
14
discipliniranja, saj tipi gradnje in lokacije posegov pogosto merijo na uničenje solidarnostnih mrež in upornih sosesk, da bi se pacificirale (Ploštajner, 2015, str. 487). Mesto se mora očistiti tistih, ki gentrifikacijo preprečujejo ali pa kalijo popolno podobo mesta, s svojo prisotnostjo in aktivnostjo pa motijo večen tok ustvarjanja dobička (Pistotnik, 2013, str. 253). S tem, ko se jim onemogoča prostor bivanja in udejstvovanja, tvorjenja lastnih pogojev in kulture, nepodrejene tržnim mehanizmom, prek katere je mogoče graditi upor, pa se tudi neoliberalna družba prečiščuje motečih elementov. Tukaj v igro vstopijo represivni organi, ki izvajajo evikcije, pišejo kazni upornikom ali jih celo aretirajo, odganjajo brezdomce iz parkov, pri tem pa se uporablja diskurz o vzpostavljanju boljše kakovosti življenja in čistejšega mesta. Te politike gotovo ne bodo izboljšale bivanja, temveč predvsem ustvarjale nadzorovalne razmere za čim bolj učinkovito in varno potrošnjo ter izključevale nezaželene osebe in spodletele potrošnike (Ploštajner, 2015, str. 487). Javni prostor mora biti očiščen samoniklih uporniških idej in spontane multidimenzionalnosti vsakdanjega življenja različnih skupin ter prilagojen dolgočasni buržoaziji s svojimi brezkofeinskimi kavicami za 5 evrov.
Smith je ugotovil, da se je po gospodarski krizi konec osemdesetih gentrifikacija v ZDA pospešila in hodila z revanšističnim mestom z roko v roki. Ta predstavlja maščevalen odziv elit in srednjega razreda na zlom optimizma v 80-ih, ker se mesta niso gladko prerodila po njihovem načrtu, za kar so krivili aktiviste, politiko multikulturalizma, brezdomce in druge marginalizirane skupine, ki so jim stale nasproti. V 90-ih se zato gentrifikacija vrne v obliki maščevalnega pohoda proti domnevnim krivcem, kar se pokaže s policijskimi napadi na skvote, izgonom brezdomcev, povečanim številom aretacij in policijskih patrulj po mestu, uničevanjem prostorov samoorganizacije itd. (Smith, 2018, str. 94-98) Ne več samo poblagovljenje kulture, temveč tudi izpopolnjevan sistem kaznovanja za tiste, ki je nočejo ali ne morejo konzumirati.
2.2 Kultura in gentrifikacija
Prebili smo se torej čez nekaj teorij gentrifikacije ter izpostavili njeno destruktivno in represivno tendenco. Potrebno pa je ugotoviti še, kje se tukaj umešča kultura – kot umetnost in kultura vsakdanjega življenja. Iz različnih razlag je očitno, da nosi pomembno vlogo v samem procesu gentrifikacije in hkrati predstavlja pomembno komponento njenega cilja. Pri številnih analizah gentrifikacije se pojasnjuje tudi vloga kulturnikov pri samem začetku procesa. Döring in Ulbrich (2018, str. 11) ugotavljata, da se v prvi fazi gentrifikacije naseljujejo na devalvirano
15
območje tisti z visokim kulturnim kapitalom, kot npr. študentje in umetniki, in njihov prihod povzroči izrinjanje prej živeče populacije, v drugi fazi pa zaradi dvignjenega kulturnega kapitala prihajajo finančno močni, ki povzročajo dvig najemnin in odseljevanje tistih, ki so se naselili v prvi fazi. Od tu izhaja poimenovanje umetnikov z marginalnimi gentrifikatorji (Bibič, 2003, str. 228). A ne moremo kar posplošiti, da so povzročitelji gentrifikacije nekega območja, saj, kot pravi Smith (2018, str. 228), mora definicija gentrifikacije kot procesa v zakup vzeti njeno jedro (nihanje kapitala) in ne margin. Umetniki in kulturniki so predhodni gostje, ki s svojim kulturnim kapitalom kultivirajo okolje, ne pa stalni stanovalci, ki bi lahko tudi delovali na neki lokaciji, ko vrednosti posesti začnejo naraščati (Bibič, 2003, str. 131-132).
Kapitalizem je v mestu kmalu zapazil umetnike in jih na vsak način skušal vključiti v svojo shemo. Če upoštevamo osnovne premise neoliberalizma, morata vsa umetnost in kultura postati blago, ki ga je mogoče prodati na trgu, umetniki pa podjetniki, če v takem mestu hočejo preživeti. Lovatt in O'Connor (1995, str. 127-128, v Bulc, 2004, str. 107) pravita, da je z množičnim poblagovljenjem kulture in s stilizacijo potrošniških dobrin kultura začela pridobivati vse večje dimenzije in zajemati najrazličnejše oblike ustvarjalnih dejavnosti.
Načrtovalci mest, ki so iskali nove načine za prebuditev mestnih središč, so kulturo uzrli še kje drugje kot le na oltarju visoke kulture, recimo v popularni kulturi in urbanih subkulturah. Tu se nam znova pokaže pozitivno razumevanje gentrifikacije, predstavljala naj bi prav poseben zagon za kulture, ki so bile prej spregledane ali manjvredne – a vendar, kaj se je zares zgodilo?
Kulture, ki so bile izrecno uporniške, postanejo samo še eno področje, ki si ga je podjarmil kapitalizem, alternativni načini življenja pa dobro prodajano blago. V mestu so najbolj očiten primer grafiti – iz prej subverzivne umetnosti se spremeni v pomemben profitabilen element sodobnega mesta, zaprt na legalne stene, galerije. Lebarič pravi, da umetniško delo spreminja svojo vsebino, ko potuje iz enega konteksta v drugega. V galerijah so ti izgubljeni, saj niso več grafiti, ampak stenske dekoracije. Ko subkulture postanejo del kulturne industrije in trga, niso več prave subkulture. (Lebarič, 2013, str. 25). »Gre za komodifikacijo invencij subkulture, ki jih je potrebno ideološko očistiti, preden bi lahko postale Kaufware« (prav tam, str. 27).
Alternativa in revolt sta v kapitalizmu torej zlahka absorbirana in vključena v delovanje kot konstitutivna komponenta, saj je temelj potrošništva prav raznolikost življenjskih stilov (Bulc, 2004, str. 112). Z gentrifikacijo si kapitalizem torej skuša podrediti vso kulturno dejavnost.
Mesta, ki si za cilj postavijo gentrifikacijo skozi kulturo, dopolnijo svoje načrte z diskurzom kreativnosti. V 21. stoletju skušajo postati področja specifične, na potrošnjo vezane produkcije,
16
kar se kaže v koaliciji med kulturno-umetniškim establišmentom, nepremičninskimi špekulanti, storitvenim sektorjem in lokalno mestno oblastjo (Abram, 2017, str. 18). Tako zasledujejo paradigmo urbanega načrtovanja, kot si jo je zamislil Florida: »Človeška kreativnost je ultimativni vir ekonomske rasti« (Florida, 2005, str. 22). V zahodnem svetu so številni predstavniki mestnega življenja ob padcu tradicionalne industrijske proizvodnje začeli polagati upe v kreativne industrije (Krpan in Stepančič, 2017, str. 206-207), ki postanejo nov gradnik mesta, kar se vidi v pretvorbi starih industrijskih območij v »kreativne« prostore, tako strategijo pa uporablja tudi MOL. Abram navaja, da se v literaturi pojavljajo tri oblike gentrifikacije:
tradicionalna nastane z izkoriščanjem »varuhov« kolektivnega simbolnega in kulturnega kapitala (muzeji, univerze, galerije itd.), pri sodobni gre za izkoriščanje umetniškega sveta in urbanih subkultur, umetna pa se uresničuje s pomočjo mestne vlade, ki promovira kreativno mesto, da bi pritegnili nove investicije in delovno silo (Pasquinelli, 20107, v Abram, 2017, str.
20). V Ljubljani gre za zmes vseh treh, saj se predvideva spojitev lokalnih, »avtentičnih«,
»edinstvenih« ostankov socialistične preteklosti s kulturnim kapitalom predvidenih umetniških prostorov in ustanov, da se na koncu utre pot kopičenju kapitala pod imenom kreativne industrije (prav tam).
Izraz kreativne industrije je paradoksalen, saj v enem pojmu združuje ustvarjalnost, ki se izraža skozi unikatnost, drugačnost, in industrijo, ki temelji na standardizaciji in ponovljivosti. Tamše (2020, str. 130) pravi, da kultura ne bi smela biti odvisna od povpraševanja, saj to ne le da oži možnosti za ustvarjalce, temveč tudi samo ponudbo, kajti tako bodo ustvarjalci tržno nezanimivih vsebin nehali ustvarjati. Tu se nam pokažeta resnična nedemokratičnost kulture v gentrificiranih območjih in diktatura kapitala, ki se ji uklanjajo tako mestne politike kot tudi številni ustvarjalci. Javni prostor je omejen na konzumente – uživanje kulture v gentrificiranem mestu pomeni zapravljanje denarja, ustvarjanje pa, da delujemo v skladu s potrebami trga.
Dobršen del ljudi, ki nimajo dovolj ekonomskih resursov, tako že takoj izpade. Alternativna kultura, ulične kulture, subkulture itd. postanejo dejansko del etablirane umetnosti in se skozi tržne mehanizme postavijo na podobno mesto, ki ga je nekoč zavzemala visoka kultura. Tako se kultura dejansko ponovno elitizira. Izgleda, da taka situacija onemogoča kakršnokoli avtonomno kulturno sfero, znotraj katere bi upor sploh imel smisel. Če si trg s pomočjo države in njenih represivnih mehanizmov podjarmi prav vse aspekte življenja, če se krati prostor tistim,
7 Pasquinelli, M. (2010): Beyond the Ruins of the Creative City: Berlin's Factory of Culture and the Sabotage of Rent. V KUNSTrePUBLIK (ur.), Skulpturenpark Berlin_Centrum. Berlin: Verlag der Buchhandlung Walther König
17
ki se ne želijo podrediti, kje potem sploh lahko najdemo možnosti za resnično avtonomno ustvarjanje in delovanje? Do kam vse sega diktatura kapitala? »Kaj početi z vsemi temi ljudmi, ki jih je kapital razglasil za odvečne?« (Pavlišič, 2013, str. 166). Tukaj pa na prizorišče vstopijo avtonomni prostori.
2.3 Avtonomni prostori
Če bi dejansko hoteli kvalitetno zapopasti avtonomne prostore, bi lahko pisali v nedogled.
Njihova realnost je namreč heterogenost, nekonstantnost, spremenljivost in eksperimentalnost (Hrvatin, 2017, str. 192). Na tem mestu bomo na kratko razložili, kaj avtonomni prostori so in kako delujejo, da jih bomo lahko umestili znotraj gentrificiranega mesta in od tod prešli na naš primer AT Rog. Izpostavili bomo destruktivno plat gentrifikacije, zaradi katere avtonomni prostori sploh nastajajo in zaradi katere so tudi konstantno v nevarnosti, da padejo v roke kapitala in se uničijo, pogosto s pomočjo represivnih organov neoliberalne države.
Avtonomni prostori so avtentičen izraz potreb in želja tistega dela družbe, ki je v času neoliberalnega napada na življenjske razmere potiskan na robove, v prekarne in negotove življenjske situacije (Acerbic Distribution, 2016, str. 3-5). Posledici gentrifikacije sta stanovanjska problematika in pomanjkanje prostorov, v katerih bi se lahko ljudje združevali in ustvarjali izven tržnih struktur. Kot odgovor na ta manko se je pojavilo sodobno skvotiranje in ustanavljanje avtonomnih con. Jasna Babić (2013, str. 11-12) to opredeli kot »uporabljanje praznih in neuporabljenih prostorov ali zemljišč z namenom dolgotrajne uporabe brez zakonite pravice ali privolitve lastnika.« Prujit (2013, str. 218, prav tam) grupira skvotiranje v pet osnovnih kategorij glede na vzrok zasedbe: prva je skvotiranje zaradi potrebe po strehi nad glavo; druga predstavlja alternativno stanovanjsko strategijo, osvoboditev izpod najemniških odnosov; potem je tu še konzervatorska, ki pomeni zavarovanje objekta pred rušenjem; četrta je projektno skvotiranje, kjer se vzpostavi prostor za delovanje in zbiranje z ateljeji, koncertnimi dvoranami, delavnicami, galerijami, knjižnicami, socialnimi centri in tudi bivalnimi prostori;
zadnja oblika pa je politično, kjer se lahko sicer dogaja vse našteto, a primarni cilj je upor proti strukturam oblasti. Naš Rog in Metelkovo bi najlažje uvrstili v četrto kategorijo. Kljub relativni konservativnosti, zaprtosti in majhnosti slovenskega prostora je skvoterska kultura pri nas kar
8 PRUIJT, H. (2013): Squatting in Europe. V Squatting Europe Kollective (ur.), Squatting in Europe: Radical Spaces, Urban Struggles (str. 17–60). New York: Autonomedia.
18
opazna, omeniti velja npr. zasedbo vile na Erjavčevi že v času socializma, v začetku novega tisočletja pa so v Ljubljani nastali skvoti Cukrarna, Vila Mara in AC Molotov. Skvoti so se širili tudi po drugih mestih, npr. izolski Argo in novomeški Sokolc. Vsi prej našteti razen Metelkove (polovično že legalizirane) ne obstajajo več, lahko pa tudi glede na svoja opažanja zatrdim, da se v zadnjih letih tudi ni ničesar bolj vidno ali za dlje zasedlo.
Skvotiranje je v resnici že samo po sebi politično dejanje, saj ne spoštuje svetosti privatne lastnine v kapitalistični družbi. Temelji namreč na skupni lastnini in mehanizmih, ki skušajo preprečiti kakršnokoli obliko privatizacije (Kaluža, 2017, str. 36). So del realno obstoječega upora, temeljijo na tovarištvu, antiavtoritarnosti, samoorganizaciji, antišovinizmu in vzajemni pomoči (Pureber, 2013, str. 140-141) ter predstavljajo nekakšno politično zavetje pred zatiralskimi pogoji zunanjega sveta (Hrvatin, 2017, str. 196). Tam se pogosto odvijajo zastonj ali poceni kulturne vsebine neuveljavljenih kulturnikov ter izobraževalne delavnice umetnosti, obrti in teorij. So tudi stičišča raznolikih subkulturnih gibanj, politično-družbenih aktivistov in marginaliziranih skupin, torej pisana paleta vsega, kar je v neoliberalni družbi dojeto kot moteč element. Ideal notranjosti teh prostorov je nasprotna podoba družbe: harmonija, enakost, svoboda, skupnost itd., a v realnosti so zadeve precej zapletene (Kaluža, 2017, str. 37), saj avtonomni prostori niso utopije, temveč so predvsem družbeni eksperiment, pri katerem se zunanji hierarhični odnosi lahko ponovijo (Pistotnik, 2013; Hrvatin, 2017).
Ti prostori zavzamejo tako fizični kot ideološki prostor, zato jih je mogoče videti kot upiranje neoliberalnemu sporočilu, da je edini mogoč družbeni ustroj in da ni alternativ (Pistotnik, 2013, str. 154). Pomenijo odpiranje prostora v privatiziranem okolju in vsebujejo mehanizme za zadovoljevanje kulturnih, socialnih in eksistencialnih potreb vseh (Pureber, 2013, str. 154).
Velik pomen nosi poudarek na samoorganiziranju, prostovoljnosti in samoodločanju, gradnji neposredne oblike demokracije, odprtosti za javnost, izmenjevanju raznolikih mnenj itd. Gre za ustvarjanje novih razumevanj možnosti družbene organizacije za preseganje represivnih oblik obstoja (Svete, 2013, str. 135-136).
2.3.1 Prostor avtonomnih prostorov v gentrificiranem mestu
»Kaj storiti z oazo nenormalnosti v puščavi normalnosti? Kaj narediti s prostorom in družbo, kateri produkcijski načini se ne ujemajo z vladajočim produkcijskim načinom? Kaj z družbo, ki se ni preoblikovala v skladu z vladajočo ideologijo in ne zaseda pričakovane vloge v širši družbi?« (Lebarič, 2013, str. 22)
19
Življenjska pot skvotov, ki poteka od predpriprave, dejanja zasedbe in vzdrževanja, se po navadi izteče v tri razplete: prvi, idealni, je nadaljnji obstoj skvota, kar je skoraj nemogoče, potem pa sta realnejša razpleta še evikcija ali njegova legalizacija. (Babić, 2017, str. 14). Ker avtonomne cone zaradi svoje ideološke neustreznosti nimajo zares prostora v gentrificiranem mestu oziroma mu predstavljajo nevarnost, so njihovi uporabniki s strani državnih institucij preganjani, nadzorovani in diskvalificirani (Hrvatin, 2017, str. 195), saj jih je težko vključiti v neoliberalne strukture. A žal taka vključitev velikokrat uspe. Ker smo ugotovili, da umetniki pogosto igrajo vlogo marginalnega gentrifikatorja, in ker je v avtonomnih prostorih umetniško delovanje dostikrat v samem jedru, se potem mestne oblasti trudijo ta kulturni in simbolni kapital, tam nakopičen, pretvoriti v ekonomskega. Ustvarjalci znotraj avtonomnih prostorov se pogosto uklonijo pritiskom kapitala in vidijo priložnost za zaslužek, številni pa temu izrecno nasprotujejo, zaradi česar se ustvarjajo notranje dihotomije, ki lahko pripeljejo do razpada skupnosti. Umetnikom, ki so s strani mestnih oblasti privilegirani za razliko od ostalih uporabnikov, so pogosto obljubljeni tudi legalni prostori v novih kreativnih centrih, planiranih za izvedbo »kulturne revitalizacije« mesta, zaradi želje po preživetju pa se za vselitev vanje tudi dostikrat odločijo (Tomsich, 2017, str. 101). Avtonomne cone so velikokrat žrtve inšpekcij in višanja stroškov vzdrževanja, s čimer so prisiljene v spremembo programa v bolj komercialno in dobičkonosno smer (Lebarič, 2013, str. 27).
Nekaj takega se je zgodilo Metelkovi – postaja turistična atrakcija, ki jo že celo MOL promovira kot pomembno alternativno in avtonomno kulturno središče Ljubljane, ki jo občudujejo kulturno razsvetljeni turisti. Polovica Metelkove pa je tako ali tako že legalizirana. Delovati legalno ne pomeni le pravne ureditve subjektov in objektov, temveč tudi realizacijo disciplinarnih in varnostnih mehanizmov (Pezelj, 2013. str. 47). AT Rog pa je druga zgodba.
Tega objekta se ni dalo kar tako pokoriti s strani mestne vlade in neoliberalnih mehanizmov, ki jih ta vzpostavlja. Kulturni kapital, ki se je tam nakopičil, očitno ni bil dovolj, da bi ga pretvorili v ekonomskega, in uporabniki tega niso niti dopuščali. Kar pa je še najbolj pomembno – MOL že leta in leta izumlja načrte, kaj bi na tako privlačni obrečni lokaciji lahko zgradili, da bi privabili čim več turistov in kapitala, in v skladu z diskurzom kreativnih industrij se je končno odločila za kulturni center – pravi, da bo objekt namenjen širši javnosti, a seveda to pomeni, da le tistim, ki si bodo vstop lahko privoščili. Kulturni center je tam že obstajal, a kultura, ki se je tam ustvarjala, pač ne paše v gentrificirano mesto.
20 3 Empirični del
V poglavjih, ki sledijo, se bomo osredotočili na tiste odrinjene ljudi, ki jih je gentrifikacija prizadela, in prisluhnili njihovim zgodbam. Natančneje, usmerili se bomo na posameznike iz skupnosti AT Rog. Kar je Rog bil, ne moremo objektivno definirati, zato pa se nam bodo skozi avtoetnografijo in intervjuje pokazale subjektivne percepcije o njem. Tako raznolik, nedokončan, izmuzljiv in prostran prostor pa zagotovo ne more biti dojet skozi eno samo diplomsko delo, pravzaprav bi mu s tem naredili krivico.
S pomočjo teorije smo že razložili, kakšne gentrifikacijske strategije se uporabljajo v Ljubljani.
MOL je, še preden se je zgodila skvoterska zasedba tovarne Rog leta 2006, predvsem s strani umetnikov, kulturnikov in študentov, že razvijala načrte, kaj storiti s propadlo tovarno znanih koles. V zadnjem desetletju so se prijele ideje v skladu z diskurzom kreativnih industrij, ki so se dokončno iztekle v projekt Center Rog, ki naj bi postal novo ustvarjalno središče Ljubljane.
Tako na spletni strani MOL lahko preberemo njihovo gentrifikacijsko strategijo, ki se zavija v lepše zveneče pojme, ki jih popiše že Smith:
S celostno urbano regeneracijo bomo oživili danes degradirano območje in vzpostavili središče ustvarjalnosti s področja vizualnih umetnosti, arhitekture, oblikovanja in kreativnih industrij. Program bo temeljil na meddisciplinarnem povezovanju kulturne ustvarjalnosti, gospodarstva, znanosti in izobraževanja, na novih tehnologijah in skupnostni rabi prostora. Z revitalizacijo bomo vzpostavili povezavo med mestnim središčem, kulturnim centrom Metelkova, novo Galerijo Cukrarna in Palačo Cukrarna (MOL, 2017).
Taki prostori bodo v skladu z neoliberalno paradigmo nudili prostor dejavnostim, namenjenim predvsem konzumiranju kulture in ustvarjanju, podrejenemu tržnim mehanizmom, ne bo pa manjkalo niti prostorov, namenjenih izključno tržni dejavnosti, kot npr. (predrage) kavarne
3.1 Opis metode 3.1.1 Avtoetnografija
Čeprav v Rogu nisem bivala, čeprav sem tja dolga leta zahajala le občasno in se šele proti koncu več vključevala v skupnost, me je uničenje močno prizadelo. Bil je pomemben del mojega življenja v Ljubljani, brez njega je sedaj vse drugače, vse bolj utesnjujoče. Pri pisanju tega dela
21
izhajam predvsem iz lastnih izkušenj in pogledov, zato se mi je zdelo tudi logično, da uporabim avtoetnografsko metodo raziskovanja in jo dopolnim še z intervjuji drugih rogovk in rogovcev.
Ellis in Bochner (2000, str. 742, v Chang, 2008, str. 46) pravita, da avtoetnografija implicira na povezavo osebnega s kulturnim. Reed-Danahay (1997, str. 2, prav tam, str. 47) pa pod avtoetnografijo šteje različne načine pisanja in preučevanja, med katerimi je tudi avtobiografska etnografija, s katero antropologi vključijo osebno izkušnjo v etnografsko raziskavo. Moje raziskovanje pa se ni začelo s pisanjem koncepta tega dela, temveč le-to poteka že od prvega dne, ko sem stopila skozi vhodna vrata tovarniškega dvorišča. In končalo se najbrž ne bo nikoli.
Svojo avtoetnografsko pripoved sem strukturirala v tri glavne dele. V prvem sem začrtala svoje prve izkušnje s tem, kaj Rog je. Tu sem zajela lastno percepcijo poskusa evikcije 2016, ki je nisem doživljala intenzivno kot letošnjo, podobo pa sem si ustvarila na podlagi medijskega poročanja, rogovskih publikacij in pozivov ter pripovedovanj starejših rogovcev, saj takrat še nisem živela v Ljubljani in sem se z Rogom komaj začela spoznavati. V drugem sklopu sem predstavila svojo že izoblikovano predstavo o pomenu Roga in o lastnem početju (in počutju) znotraj skupnosti, kar me je pripeljalo do refleksije na to, kaj smo z rušenjem Roga izgubili.
Največji del pripovedi sem tu usmerila k doživljanju evikcije 2021. Vodila so me vprašanja, kako je logično vklopljena v porast avtoritarizma in neoliberalizma v naši družbi in zakaj se je izvedla na tak način. Za konec avtoetnografskega dela pa sem analizirala dogodke po evikciji in tako zaključila s premislekom, če se da z Rogom vztrajati naprej in če še obstaja prostor, kjer se proti kapitalističnemu izkoriščanju lahko upiramo. Tako dobimo zgodbo o destruktivnem in represivnem momentu gentrifikacije na nekem partikularnem primeru. Proces, ki ga morajo zagotavljati neoliberalne politike od zgoraj, represivne in hierarhične, bomo razumeli skozi pripovedovanje oseb, ki jih prizadene. Rog je ravno obraten od tovrstnih političnih procesov od zgoraj, je zgodba, ki jo je potrebno razumeti skozi delovanje ljudi od spodaj
3.1.2 Intervjuji
Da bi pokazala še na raznolikost posameznikov, pozicij in pogledov, ki so se v Rogu bolj ali manj uspešno stikali, bom avtoetnografijo kombinirala z intervjuji. Bolj strukturirano kot sicer drugače na vsakdanji ravni sem se pogovarjala s štirimi rogovci, ki prihajajo iz različnih kotičkov. Najpomembnejše je to, da so izkusili obe evikciji, kajti sama v dogajanje leta 2016 nimam pravega vpogleda. Nagibala se bom k poziciji intervjuja, ki jo Steiner Kvale (19969, v
9 Kvale, S. (1996): Interviews: An Introduction to Qualitative Research Interviewing. London: SAGE.
22
Banjac, 2020, str. 70) razlaga z metaforo popotnika, v kateri si raziskovalec deli pot z intervjuvancem, na kateri ustvarjata pomene prek pogovora, kar ga naredi za aktivnega soustvarjalca pomenov in ne le objektivni kanal. Brinkmann (2013, v Banjac, 2020, str. 71) pa govori tudi o epistemičnem intervjuju kot dialogu v kvalitativnem raziskovanju, skozi katerega se kreira vednost tako, da raziskovalec odpira izzivalna vprašanja, ki zahtevajo argumentiranje lastne pozicije in jo na ta način interpretira in daje racionalnost. Sama sem se osredotočila na to metodo intervjuja, v kateri se oblikuje partnerstvo ustvarjanja pomenov (prav tam, str. 72).
Skozi pogovor smo tako osmišljevali gentrifikacijo skozi različne vidike, AT Rog pa postavljali v kritično opozicijo neoliberalni, kapitalistični družbi.
Naj najprej poudarim odločitev, za katero smo se tekom intervjuja odločili - ne bom razkrivala identitet. Skozi teorijo se izkaže, da je gentrifikacija neoliberalno politično orodje, s katerim se disciplinira posameznike in so zatorej vsi rogovci, ki svoje politike gradijo od spodaj, že od začetka vključeni tudi v politične procese od zgoraj, katerih moč je neomajna in sega skozi pravni ter represivni aparat države. In kot se je tudi izkazalo v praksi, se je varneje upirati in protestirati anonimno, zatorej ne bomo nikogar izpostavljali po nepotrebnem.
Vprašanja sem si vnaprej približno strukturirala, in sicer na več vsebinskih sklopov: v prvem me je zanimalo predvsem, kaj zares v praksi pomeni destruktivnost gentrifikacije. Tako sem spraševala o osebni poziciji znotraj AT Rog, ki se je nadaljevala s premislekom o pomenu Roga za mesto – zastavljala sem vprašanja, kot npr. »Kaj ti je Rog pomenil?«, »Kaj je pomenil mestu?«, »Kaj smo z rušenjem izgubili, tako rogovska skupnost kot tudi širše?«. Tako pridemo do realnih izkušenj z manifestacijami neoliberalizma v mestnem okolju. Nadalje sem vprašala o občutkih ob tem procesu, in sicer skozi vidik izrinjanja, npr. »Se ti zdi, da je proces gentrifikacije čedalje bolj viden in kako to vpliva nate, se počutiš izrinjenega/izrinjeno iz mesta?«, »Je tvoj prostor ustvarjanja in združevanja sedaj okrnjen?« itd. V tretjem sklopu sem se osredotočila na doživljanje poskusa evikcij, in sicer me je zanimala predvsem primerjava med njima. Zanimalo me je, če se jim je zdela letošnja brutalnejša, je bila odločitev MOL bolj avtoritarna in ali je dopuščala še manj dialoga kot kadarkoli prej, zakaj smo leta 2016 Rog obdržali itd. Tukaj me je zanimalo še, kako bi intervjuvanci povezali trenutno družbeno- politično situacijo z rušenjem Roga in gentrifikacijo nasploh. Intervjuje sem zaključila z vprašanjem, ki je zahteval premislek o tem, kako boj nadaljevati, če imamo še kje prostor upora proti neoliberalizmu, kapitalizmu, avtoritarizmu oblasti. Na tem mestu so nekateri želeli svoje odgovore dopolniti še s čim drugim, zato sem pustila odprt prostor za nadaljevanje pogovora.
23 3.2 Avtoetnografska pripoved
3.2.1 Za neomejen Rog trajanja
Moja zgodba z Rogom se je začela naključno, ko smo za vikende bežali iz dolgočasnih Trbovelj na Metelkovo. Neke poletne noči 2015 prijateljica pove, da pozna še en tak prostor, morda še boljši, in to samo pet minut hoje stran. Skeptično sem se odpravila pogledat, kaj ta Rog torej je, saj skorajda nisem verjela, da bi lahko kaj boljšega obstajalo na tako majhnem območju.
Metelkovo sem obiskovala zaradi subkulturnega stila in alternativne glasbe, z vseh strani sem dejansko konzumirala neke življenjske stile, bila sem nočni turist, a takrat mi je tako v resnici ustrezalo, zato sem od Roga pričakovala približno isto. A že prvi dan sem začutila razlike. Na Metelkovi se je zdelo težje spoznavati osebe iz tam delujoče skupnosti, zdele so se kot mistična bitja iz nedosegljivih zgornjih nadstropij. V Rogu pa se je zdelo vse bolj dosegljivo. Že takoj ob vstopu nas je nekdo pozdravil, usmeril tja, kjer se kaj dogaja, povedal, da imajo večerjo in se ponudil, da nam še kaj pokaže. Takoj so se odprli prostori neštetih možnosti. Na Metelkovi sem bila od začetka tujka, v Rogu pa sem se počutila vključeno v proces. Prvič sem lahko videla neko avtonomno skupnost v delovanju. Moje spoznavanje z Rogom je bilo prvi korak k refleksiji, da bi si želela biti kaj več kot samo potrošnik nekega prostora in turist v svojem družabnem življenju. In izkazalo se je, da taki prostori, kjer lahko na svoje načine tvoriš kulturne oblike, drugačne od dominantnih, še kako obstajajo.
Sprva sem rogovsko skupnost doživljala predvsem kot neko posebno svobodno, neinstitucionalizirano umetniško in subkulturno sfero, a se mi je po poskusu evikcije leta 2016 izkristaliziralo njeno pravo politično jedro. Dogodek sem spremljala preko socialnih omrežij in medijev in izvedela, da so zgodaj zjutraj varnostniki Valine skupaj z delavci vdrli na rogovsko dvorišče. Že nekaj časa se je govorilo, da želi MOL kmalu izprazniti območje, zato je rogovska skupnost vzpostavila stražo in pozivala ljudi, naj pridejo svoje poletne dni preživljat tja ob raznih aktivnostih. Napad tako ni bil popolno presenečenje, odziv ljudi pa precej hiter. Evikcijo samo sem prespala, a sem se zbudila v jutro, v katerem so bila socialna omrežja poplavljena s podporo Rogu in slavljenjem obrambe območja pred kapitalskimi interesi. O dogodku so kmalu začele krožiti legendarne zgodbe, npr. o prebarvanju bagra sodelujočega gradbenega podjetja na roza, ki je postal večna ikona. Zmagoslavno se je pela Rogovjanka10. Tako mi je bilo vlito upanje, da se z dobro mobilizacijo da marsikaj doseči in da je Rog pravzaprav ključ borbe proti
10 Protestniška rogovska pesem, ki so jo na podlagi revolucionarne pesmi Varšavjanke spisale Z'borke, feministični pevski zbor. Izseki iz te pesmi bodo uporabljeni za naslovitev podpoglavij pri analizi intervjujev.
24
nepravičnemu družbenemu sistemu. Po odbitju napada je Rog znova in znova dokazoval, da poskrbi za vse te, ki se jih družba odpoveduje. Tako so se odprla vrata za formiranje novih kolektivov, sklicevale javne skupščine, vstopali so raznoliki posamezniki, iščoč svoj ustvarjalni in družabni prostor. Iskale so se ideje o dejavnostih, ki bi doprinesle k širši skupnosti, skrbelo se je za hrano, izobraževalne in kulturne dejavnosti, sprejemalo begunce in jim omogočalo aktivno vključevanje v skupnost, ki jih ne razčloveči kot mnogi institucionalizirani postopki integracije, pomagalo brezdomcem, ukvarjalo s stanovanjsko problematiko in še mnogo več.
Rog se je pokazal kot branitelj tistih, ki jih neoliberalna družba izloča skozi gentrifikacijski proces. Kljub medijski protipropagandi in blatenju so Rogovci pokazali, da niso neki umazani brezdelneži, za kakršne se jih je imelo, temveč so pomembni sooblikovalci mestnega prostora, ki delujejo tam, kjer družba odpoveduje. Pokazal se je prostor solidarnosti, soodločanja o lastni prihodnost ter medsebojnega opolnomočenja v nasprotju z izkoriščevalskim sistemom, ki ga hoče uničiti in zapreti v privatne, institucionalizirane potrošniške okvire. Rog je torej odpiral možnosti gradnje skupnosti sredi neoliberalnega opustošenja mesta. Sama sem prav skozi to evikcijo začela resno razmišljati o gentrifikaciji.
Rogovci so ozaveščali o ilegalnosti početja MOL, premišljevalo pa se je tudi o pravnih možnostih. Posneli so videe, ki so prikazovali nasilno ravnanje varnostnikov in zbrali dokaze o gradbeniških nepravilnostih. Osem rogovcev je sodišču predlagalo izdajo začasne odredbe in vložilo tožbo zoper MOL zaradi motenja posesti, saj so prostore deset let nemoteno zasedali in uporabljali. Sodišče je predlogu ugodilo in prepovedalo MOL, da sama odstranjuje uporabnike.
A zmaga ni bila brez žrtev, saj je MOL proti osmerici vložila odškodninske tožbe, s katerimi je zahtevala vrnitev zasedenih nepremičnin, sodišče pa je tožbam ugodilo, a le tem, ki so bile usmerjene proti poimensko določenim uporabnikom, od katerih pa niso mogli zahtevati izpraznitev celotnega Roga. Tako je MOL s finančnim pritiskom nad posameznike skušala izsiliti izpraznitev (Mozetič in Tamše, 2017, str. 9). Številni so Rog tedaj zapustili, celotna skupnost pa je na svojih plečih nosila veliko finančno breme in še leta za tem zbirala sredstva za pokrivanje nastalih stroškov.
MOL je s takim zastraševanjem ustvarjala svojo podobo trdnega oblastnika v mestu, ki si lahko pokori upornike in ki ima resen namen udejanjiti svoje kapitalske načrte v Rogu (Mozetič in Tamše, 2017, str. 9). A izgleda, da je bila močno omejena pri svoji samovolji s pravnimi podlagami, ki ne dopuščajo take evikcije. Francisco Tomisch (2017, str. 97) kot tuj udeleženec ugotavlja, da mestna vlada nima ne orodij ne dovoljšne avtoritarne moči, s katero bi lahko
25
nasilno eviktirala uporabnike, česar smo navajeni iz tujih kontekstov. Opaža še, da je obstajal tudi viden dialog med obema udeležencema v procesu, čeprav manipulativno s strani MOL.
Številni rogovci še danes pravijo, da je bil ta dialog farsa, s katero so skušali širši javnosti prikazati svojo demokratičnost. Rogovska skupnost ni bila pripoznana kot relevantna sogovornica, vse se je skušalo doseči prek nekih pritiskov na posameznike, pogovori pa so se vrteli le okrog forsirane izpraznitve. O tem, da bi rogovci lahko na območju ostali, MOL ni hotela niti slišati, sami pa tudi niso pristajali na to, da se jih izganja. Tudi nadomestni prostori, ki jih je MOL ponujala, v resnici niso bili nič več kot le predstava za publiko, ki je dogajanje spremljala in pritrjevala mestni vladi, kot da je storila vse po svojih močeh za dosego dogovora.
V medijih se je ustvarjala slika o Rogu, da je prostor potreben sanacije, da je nevaren ljudem, MOL pa v resnici ni želela sodelovati z rogovci pri ureditvi, ki si jo je tudi skupnost želela, temveč je tako podobo o nujnem čiščenju vzpostavljala predvsem zato, da bi lahko opravičila svoja dejanja. Veliko ljudi je Rog na ta način tudi videlo, ene so npr. motili glasba, grafiti in propadajoča poslopja, drugi pa so klicali policijo zaradi nebelih ljudi, ki so se tam sprehajali.
Vendar pa se je lep del javnosti odzval v podporo in zavzel za neomejen Rog trajanja11. Poletje po poskusu evikcije je bilo pestro, kot vsako rogovsko poletje. Pozimi pa je Rog, kot še vsako leto do sedaj, zajelo zatišje, razlog zanj je tudi neustreznost infrastrukture. Skupnost je spreminjala svoje dinamike, ljudje so zaradi raznoraznih razlogov odhajali, a so se pojavljali novi. Večkrat sem slišala otožne izpovedi, kako Rog nikdar ni bil več tako super, spet od drugih pa, da so mnogi problematični uporabniki zapustili tovarno. Taka fluidnost je namreč večna realnost avtonomnih prostorov, ki delujejo horizontalno in preko samoiniciativ.
S preselitvijo v Ljubljano ob začetku študija sem se prvič v živo začela soočati z gentrifikacijo.
Problem se je pojavil že pri samem iskanju stanovanja, a je segal še dlje. Vstopala sem v same prostore potrošnje, kulturne vsebine so se mi pogosto zdele drage in elitne, ulice pa toge in zamrle. Zato sem bila kljub temu, da je Metelkova z eno nogo že vključena v gentrifikacijski proces, izjemno hvaležna, da imamo vsaj še takšne žive prostore. Moje poti pa so vse večkrat zašle v Rog, ki se je izkazal kot prostor, ki ga v mestu potrebujemo. Kljub temu da so bili moji obiski Roga pogosto namenjeni uživanju nočnega življenja, mi nikoli niso pomenili samo neke pasivne oblike zabave, temveč tudi njeno aktivno soustvarjanje. Z našim študentskim društvom smo pripravljali kulturološke žure, simpozije in raznorazne delavnice. V tej poplavi
11 Neomejen Rog trajanja je geslo podpore, ki ga je še danes mogoče opaziti na številnih koncih Ljubljane v obliki nalepk ali plakatov, pod tem imenom pa so se zvrstili tudi sklopi dogodkov.
26
komercialnih, brezvsebinskih dogodkov, ki naj bi bili namenjeni študentom, se nekateri pač nismo znašli in smo si želeli ustvariti nekaj, v čemer bomo lahko sooblikovalci procesa. In samo v Rogu je bil prostor, kjer smo imeli povsem svobodne roke pri kreaciji dogodkov in uporabi prostora. Sicer sem v teh nekaj letih dala skozi tudi žure z dražjo vstopnino in popularnejšimi izvajalci, ki so bili čisto profitno naravnani, ampak kot sem slišala, se je pač ena struja ljudi samovoljno odločila, da bi malo zaslužila, a bila zato tudi deležna kritike. A kjerkoli v Rogu si vedno spoznaval interesantne sogovornike, bil povabljen v raznolike prostore, kjer si občudoval grandiozne umetniške inštalacije in podpiral ustvarjalce, ki se ne morejo ali ne želijo uveljavljati preko tržnih pogojev. Vse bolj sem ugotavljala, da se prav preko prostora, oblikovanja skupnosti in soustvarjanja lastnih pogojev, ki se začnejo že pri načinih preživljanja našega vsakdana, lahko politično aktiviramo. Rog je bil kultura in bil je direktna politična akcija.
Skozi leta se mi je pokazala tudi krhkost takih prostorov. Raznolikost ljudi, ki se tam srečujejo, pač slej ko prej vodi v nesoglasja in nezmožnost soustvarjanja. Na skupščinah se je tako pogosto reševalo osebne zamere, namesto da bi se reševalo probleme skupnosti, zaradi česar so se nekateri začeli oddaljevati. A vedno znova so se pojavljali novi zagoni, iskalo se je načine, kako ponovno odpirati prostor, privabiti nove uporabnike in se ne spopadati sami s sabo, temveč z nepravično družbo kot tako in se izogibati ponavljanju zunanjih hierarhičnih odnosov.
3.2.2 Pretekel Rog trajanja?
Zadnjih par let me je Rog zanimal predvsem kot politični prostor, ki se postavlja v direktno opozicijo družbi, letečo po poti retradicionalizacije vrednot, nacionalizma in neoliberalizma.
Moja srečališča so se vse bolj krčila na področje Roga in Metelkove, kjer sem spoznavala nove ljudi, s katerimi sem želela snovati skupne boje proti kapitalizmu, patriarhatu, rasizmu itd.
Težko je v taki družbi ostati optimističen in se prepričevati v smiselnost kakršnih koli najmanjših akcij, a skozi grajenje skupnosti od spodaj lahko najdemo prostor, kjer se lažje artikuliramo, izmenjujemo izkušnje in si lajšamo bivanje. V zadnjem času smo se udejstvovali okrog stanovanjske problematike in vse bolj agresivne gentrifikacije, se pogovarjali o večjem odpiranju Roga študentom, oblikovali feministične kroge in nasploh želeli, da oživimo tako pomemben avtonomni prostor. A po drugi strani so se dogajali tudi notranji boji. Rog je bil ponekod v precej slabem stanju, zato je bilo dostikrat potrebno popravilo, a se ni zbralo dovolj financ ali energije. Nekateri so bojkotirali skupščine, za katere se je zdelo, da se vrtijo v krogih, ustvarilo pa se je več polov, ki so vztrajali pri svojem. Ni se prvič kaj takega zgodilo in nihče ni pričakoval, da se bodo zadeve same od sebe razrešile. Mnogim se je zdelo vredno vztrajati
27
pri poskusih ustvarjanja funkcionalne skupnosti, ki bi imela potencial postati vse bolj pomemben oblikovalec mestnih prostorov, a je bila pot do tega še naporna.
V letu 2020 nas je presenetila zdravstvena kriza, z njo vred pa se je na oblast spet povzpela desničarska SDS, ki so ji pot tlakovale prejšnje centristične vlade. Izkazalo se je, da oblast krizo izkorišča za korupcijo, vpeljevanje večjega nadzora gibanja in sprejemanje politik, ki so še dodatno oslabile položaj najšibkejših. Rog se je odzval na preganjanje brezdomcev z ulic, ki se je dogajalo pod pretvezo zaščitnih ukrepov pred virusom. Razdeljevala se je hrana, skrbelo za zdravstveno oskrbo ter šivalo maske. Vrata Roga so se preventivno zaprla za širšo javnost, a je vsakdo lahko pustil sporočilo, če je potreboval kakršno koli pomoč. Spet se je izkazalo, da Rog blaži posledice kapitalističnega opustošenja družbe.
Dobršen del slovenske družbe je začel protestirati proti vladi. Splošno vzdušje je bilo prešerno uporniško, oblikovale so se samonikle protestniške skupine, Rog in Metelkova pa sta odprla svoje prostore v upanju političnega povezovanja in kazala na to, kako je pomembno imeti prostor svobodnega združevanja. Protestniki smo doživljali vse bolj brutalno represijo, saj se je pod krinko reševanja zdravstvene krize prepovedalo protestiranje, omejevali so nas z ograjami, s hordami robokopov in pisanjem visokih kazni. Zdelo se je, da družba drvi v vse večjo avtoritarnost, nove omejitve pa niso imele več veze z virusom. Kmalu smo zapadli v novi val, pri katerem so robokopi postali stalnica na ljubljanskih ulicah, omejevala je policijska ura, protesti pa tudi pojenjali. Rog je, kot je bilo že v navadi, tudi to zimo nekoliko zamrl, čeprav so številni izkoristili čas za izvršitev zamišljenih projektov in se tudi družili v omejenem obsegu.
Preživljali smo osebne stiske, politične pritiske in čutili finančne posledice, zato je bilo še toliko bolj pomembno graditi solidarnostne odnose. Skupnost ni imela energije, da bi vlagala v obrambo in se ukvarjala s potencialnimi zunanjimi grožnjami, čeprav so nekateri na to ves čas opozarjali. Skozi leta smo lahko opazovali, kako so se čez Trubarjevo proti Rogu širili novi hip lokali, okrog Metelkove vse več nadstandardnih stanovanj, iz centra pa je gentrifikacija vse hitreje prodirala na obrobja, zato je bilo samo vprašanje časa, do kdaj bi Rog ostal neokrnjen.
Lahko bi se zgodilo celo, da se gentrificira od znotraj, česar so se bali nekateri.
Vse je je zgodilo iznenada. Evikcijo sem spet prespala, a tokrat sem se zbudila v precej bolj žalostno jutro. Dobivala sem sporočila in videla objave, da je Rog padel, za tem pa klicala ljudi, ki so obupano pritrjevali, da ni več nobene možnosti. Ob prihodu sem poslušala, kako je vsaj petdeset varnostnikov iz treh varnostnih služb vdrlo v prostore skupaj z delavci in gradbeno mehanizacijo, s katero so že takoj začeli s podiranjem temeljev vsake zgradbe – ravno toliko,
28
da bi bile prenevarne za ponovno skvotiranje. Nekatere so varnostniki presenetili med spanjem, niso jim pustili niti, da se obujejo in poberejo svoje reči, in jih odvrgli na cesto. Drugim, ki v Rogu niso spali, a so imeli tam svoje reči z veliko finančno ali emocionalno vrednostjo, pa se je preprečeval dostop. Za razliko od leta 2016 se je tokrat direktno vmešala policija v polni bojni opremi in brez omahovanja uporabila solzivec proti tistim, ki so si želeli nazaj v svoj dom vsaj po svoje osebne predmete. Pri prejšnjem poskusu evikcije so se policisti samo odzvali na klic, da preverijo dogajanje in izdajo zapisnik, letos pa sodelovali na strani MOL, aretirali številne posameznike in preprečevali vstop ljudi pred vrati, medtem ko se je leta 2016 celoten boj zgodil znotraj zidov. Tako smo videli, kako so se privatni kapitalistični akterji združili z državnimi represivnimi organi, da zaščitijo kapital. Neoliberalizem namreč za zagotavljanje kapitalističnih odnosov potrebuje represivni aparat države tam, kjer ideološki odpovedo. MOL je končno imela možnost uveljavitve svojega samovoljno sprejetega projekta in tokrat dialoga ni niti poskušala vzpostavljati niti se ni zatekala k pravnim organom. Izbrali so ravno pravi trenutek, ko so vedeli, da je skupnost okrnjena, in izkoristili splošno represivno vzdušje, ki smo ga bili že skoraj malo preveč vajeni. Napad je bil dobro načrtovan revanšistični pohod nad ljudi, ki so si drznili zmotiti neskončen tok akumulacije kapitala in poskus njihovega razčlovečenja.
Bolelo je, ko smo v medijih lahko brali o nujnosti brutalne evikcije, ki naj bi se zgodila za varnejšo in lepšo okolico vseh nas. Tega dne ni zmagal le Janković, zmagal je tudi Janša, ki sta kljub navidezni pripadnosti nasprotnima političnima poloma oba del iste neoliberalne zgodbe.
Janković je tako dobil svoj projekt, s katerim bo Trubarjeva končno očiščena nesnage, ideološke in fizične ovire pri popolni podjetizaciji Ljubljane, Janša pa se je znebil prostora, kjer se mobilizira ljudska opozicija obstoječemu režimu.
Mesto je na ta dan izgubilo najpomembnejši steber avtonomne kulture. Izgubili smo samonikli Socialni center, Ambasado z migrantsko skupnostjo, Modri kot, ki je nudil prostor neuveljavljenim kulturnikom, številne ateljeje, delavnice, prostore za rekreacijo, Cirkusarno, skupnostni vrt in še mnogo drugega. A skupnost se kljub temu hudemu udarcu ni pustila razdreti, organizirale so se solidarnostne mreže, preko katerih so se zbirala finančna sredstva za najemanje odvetnikov in pokrivanje kazni, oblačila in hrana za tiste, ki so izgubili praktično vse, ter se iskalo alternativne prostore, kjer bi lahko za prvo silo še naprej bivali, kasneje pa tudi ustvarjali in naprej gradili skupnost. Na pomoč so priskočili določeni metelkovski kolektivi, naše poti pa so se skrčile na majhne sobice, v katerih ni bilo niti približno dovolj prostora, kjer bi se lahko združevali v enaki meri kot doslej. Rogovske skupščine so še naprej potekale, na njih pa smo se sistematično skušali spopadati z nastalo prostorsko in finančno
