BIOPOLITIKA IN SUBJEKT
Ka t j a Ko l š e k
M ich el F o u c a u lt rojstvo b io p o litik e um esti n a p re lo m 19. stoletja. T o j e čas, ko o b je k t o b lasti prvič p o s ta n e življenje k o t tako in človek k o t živo bitje. V d e lu Volja do vednosti zapiše: »Človek je tisočletja ostal to, k a r je bil za A risto
tela: živa žival, k i j e p o le g teg a sp o so b n a p o litičn e g a obstoja; m o d e rn i človek j e žival v p o litik i, k a te re življenje živečega b itja se postavlja p o d vprašaj. « 1 Da b i F o u c a u lt p o k az al glavne vzroke in pog oje n astan k a b io p o litik e, razlikuje m e d s u v e re n o o b lastjo ( ancien régime), disciplinsko oblastjo in n ajso d o b n ej
šo u p ra v lja ln o o b la s tjo.2 K ljub te m u , d a so n astale v različn ih zgodovinskih o b d o b jih , sobivajo in se d o p o ln ju je jo . D ru g a dva tip a oblasti po F o ucau ltu n a s to p ita za rad i u m ik a stare ju rid ič n e suverenosti, v seeno p a tvorijo suvere
n o st, d iscip lin sk e te h n ik e in te h n ik e uprav ljan ja trik o tn ik , k atereg a cilj d e
lo v an ja j e p o p u la c ija , glavni dispozitiv p a v a rn o st. 3 B io po litiko o m o go či ra v n o p r ih o d te z a d n je o b lik e oblasti, ki j o v n a sp ro tju s su v eren o oblastjo, ta j e n a m re č te m e ljila n a te rito riju in zakonu, zaznam uje predvsem regulacija p o p u la c ije . P o p u la c ija p o s ta n e glavni cilj in in s tru m e n t oblasti. Ker u p ra v ljaln a o b la st n i več v ezan a n a terito rij, tu di fe n o m e n a človeškega življenja n e je m lje v a n a to m sk e m , pač p a fiziološkem sm islu. Pri svojem delovanju u p o ra b lja no v o v e d n o st, ki j o p rid o b iv a s statističnim i obdelavam i človeških življenj, to re j, n a ta lite te , m o rta lite te , z d em ografijo in raziskovanjem člove
kovih življenjskih pogojev. Če j e disciplinsko oblast zanim al p ro sto r gibanja človeških teles ( p a n o p tik o n ) , b io p o litik o zan im a čas človekove življenjske d o b e . G lavni p o litič n i zastavek p o stan e n ajp re p ro stejše fiziološko delovanje, ki se m u re č e življenje. M e d te m ko se stara oblast u d e ja n ja v im e n u rekla
1 Foucault, M., Zgodovina seksualnosti 1, Volja do znanja, ŠKUC, Ljubljana 2000 (prevod B. M ozetič), str. 147, 148.
2 G re za fr. izraz »gouvernem ent«, ki pom eni oblast kot upravljanje.
3 Foucault, M., L a »gouvernem entalité« v: Dits et écrits III, Gallimard, Pariz 1994, str. 654.
usmrtiti in pustiti živeti, p a b io p o litič n o ali u p ra v lja ln o o b last z a z n a m u je re k lo omogočati življenje in pustiti umreti,4
Zveza b io p o litik e in vladnosti5 j e p o v ezan a z n a sta n k o m m o d e rn e države in z o b ra to m , v k a te re m n e g re več za to, d a su v e re n a o b last (zako n) za svoj obstoj p o tre b u je ek o n o m ijo (vednost), p ač p a n a s p ro tn o , e k o n o m ija (in sti
tucije, n o rm e , vednost) za svoje delo v an je p o tre b u je u stre z n o fo rm o oblasti (zakon). S u v erena oblast, k ije bila e n o z za k o n o m , j e iskala sredstv a za izva
ja n je oblasti v sebi (v za k o n u ), p ri disciplinski oblasti p a te h n o lo g ije in takti
ke oblasti (t. i. n o rm e) začnejo izrabljati sam zakon. Nova o b last j e »regresija zakona« in F o u cau lt o njej zapiše, d a »ne g re za to, d a bi lju d e m vsiljevali za
kon, pač p a g re za ra zp olaganje s stvarm i, k ar p o m e n i u p o ra b lja ti tak o takti
ke ko t zak o n e ali v sk rajn em p rim e ru , u p o ra b lja ti zak o n e k o t e n o izm ed tak
tik; « 6 N ova o blika oblasti d eluje s p o m o čjo re g u la cije g o leg a človeškega življe
nja, u p rav ljan ja d ru ž b e n e g a tkiva te r s širitvijo v arn o sti v im e n u vsesplošne d o b ro b iti, n a kar o p o za ija že im e država blaginje.
S o d o b n i teo retik i F oucaulta, k o t so G io rg io A g a m b e n , T h o m a s L em k e, M aurizio L azzarato, 7 postavljajo n a s ta n e k b io p o litik e p ri F o u c a u ltu n a ta n k o v polje p re p le ta n ja o b lastn ih te h n ik in te h n ik sebstva. T ak šn o p re p le ta n je p ostane m o ž n o ravno znotraj u p rav ljaln e oblasti, k o p o s ta n e g olo življenje prizorišče sre čan ja o b lastn ih interesov in svoboščin individuov. O b o jestra n sk i interes p o sta n e ek onom ija, k ar F o u c a u lt poveže z n a staja n je m z g o d n je g a li
beralizm a in n eoliberalizm a (predvsem t. i. O rd o lib eralcev) 8 in pojavom novih oblik ved n o sti, kot so Polizeiwissenschaft in v a rn o stn e teh n o lo g ije . B iopoliti- čno st se kaže v p o p o ln e m izen ačen ju iniciative po sam ezn ik o v (in dividualiza
cija) in o b lastn ih in tereso v (totalizacija) v » u pravljanju z lastn im i življenji. « 9
N ačin, kako b io p o litik a d elu je v d isc ip lin a rn ih te h n ik a h p a se razlik uje o d n ačin a n je n e g a delovanja v v arn o stn ih te h n o lo g ija h m o d e rn e države. Č e d i
scip lin arn e te h n ik e kolonizirajo zakon in ga n o rm ira jo , g re p ri so d o b n ih var
n o stn ih teh n o lo g ija h za to, d a vzam ejo za n o rm o re a ln o s t sam o:
4 Foucault, M., »II fa u t défendre la société«. Cours au Collège de France. 1976, S euil/G alli
m ard, Pariz 1997, str. 214.
5 Za zvezo biopolitike in vladnosti cf.: L em ke, T., » ‘The birth o f bio-politics’: Michel Fou
cault's lecture at the Collège de France on neo-liberal govemmentality« n a spletni strani: h ttp : / /w w w .w orldbank.org-/re.search/inequality/pdf/lenke.pdf
6 Foucault, M., La »gouvernem entalité«, str. 646.
7 Glej članek Lazzarato, M., Sul concetto di biopolitica. Foucault, oltre Foucault n a spletni strani: http : / / w w w .sh erw o o d .it/sh e rw o o d co m u n ica zio n e /sh e rw o o d trib u n e /n u m e ro 02 /lazzarato.htm
8 Foucault, M., »Naissance de la biopolitique« v: Dits et écrits TV, str. 818-821.
9 Lemke, T., »Gouvemementalität« na spletni strani: h ttp ://w w w .th o m a sle m k e.d e/p u b li- kationen/G ouvernem entalit% E4t% 20-kleiner-sam m elband-.pdf
»V arnostne tehnologije predstavljajo pravo nasprotje disciplinarnem u sistemu: če si zadnji prizadeva za preskriptivne norm e, p a j e izhodišče varnostnih tehnologij em pirično norm alno, ki deluje kot norm a in om o
goča nadaljnje razlikovanje. Če se realnost ravna po neki p redh od no določeni norm i, vzamejo varnostne tehnologije samo realnost za no r
mo: statistično porazdelitev frekventnosti kot m ere obolevanja, natali
tete, m ortalitete, itn. « 10
N o rm a liz acija p o te k a k o t p ro ces zlitja zakona z d ru ž b e n o realno stjo , v k a te re m j e p o e n i stra n i re g u lira n a statistično o b d e la n a »realnost«, p o dru g i p a se zak o n p rila g a ja n o rm a m regulacije. Z akon se širi zunaj svojih m eja in p o o b lastil, tak o d a se n a k o n c u p o p o ln o m a poistoveti z d ru ž b en im i razm er
ji. G re za zlitje z a k o n a z dejstvom . S o d o b n a d ru ž b a je d ru ž b a t. i. no rm aliza
cije, k a r p a z d ru g im i b e se d a m i p o m en i, d a sam a e m p irič n a re aln o st deluje k o t n a d o m e s tn ik z a k o n a (o b la sti).
Golo življenje kot dvojnik
Za A g a m b e n o v o te o rijo oblasti j e ključnega p o m e n a k o n c e p t suverene izjem e: o o b sto ju o blasti o d lo č a n e k a točka, k ije sami oblasti zunanja. Pri tem se sklicuje n a d e lo Politična teologija C. S chm itta, v k a te re m avtor suvereno o b last d e fin ira k o t o d lo čitev o suvereni izjemi. Za C. S ch m itta j e suverenost oblasti v tem , d a im a za k o n ito m o č razglasiti izred n e razm ere , torej zakonsko razveljaviti veljavnost zakonov. Položaj suverena oblasti j e tako p arado ksalen, saj j e su v eren izjem a g le d e n a lastn o pravilo, sočasno se n a h a ja zunaj in zno
traj zakona. K ljučna za zakon j e p o A g am b en u izključujoča vključitev, ki m u o m o g o ča, d a o h ra n ja s tistim , k ar j e izključeno, d o lo čen o razm erje. A gam ben o p re d e li vk ljučujočo izključitev ali izključujočo vključitev k o t n erazm erje, saj o b last tisto, k a r izključi, n e skuša re in te g rira ti nazaj vase, tem več o h ra n ja zu
naj. V seen o p a j e n e ra z m e rje še v ed n o oblika razm erja, k a r j e za oblast še ka
ko b istveno, saj k o t za k lju č en a celo ta lahko obstaja le v razm erju z izključe
n im. 11 N a te m m e stu j e tre b a izpostaviti bistveno razliko s Foucaultovim poj
m o v an jem izjem e. M ed tem ko F o u cau lt v Zgodovini norosti v času klasicizma o b la stn o ra zm erje ra z u m e k o t vzdrževanje razm erja z izključenim ali p o n o tra njen je izključenega (p rim e r »velikega zapiranja« in »velikega osvobajanja«)12,
10 L em ke, T., op.cit.
11 A gam ben, G .: Homo sacer. II potere sovrano e la nuda vita, Bollati Boringhieri, T orino 1995, str. 22.
12 F oucault, M., Zgodovina norosti v času klasicizma, ISH, Ljubljana 1998. O »velikem za
piranju« več n a str. 43, o »velikem osvobajanju« p a n a straneh 198-199.
p a A gam ben misli su vereno izjem o k o t oblik o o b la stn e g a razm erja, ki se vzdržuje le skozi prekinitev ra zm eija z izk lju čen im. 13 O b last d elu je ravn o v tem n e p ro sto ru , n ek raju , ki ga sam a proizvede. M ed tem k o j e za S c h m itta su
v eren o st n o tra n ja m oč prava, za K elsna p a najvišja n o rm a p ra v n e g a sistem a, je za A g am b en a »suverena izjema izvorna struktura, s katero se pravo naslavlja na
življenje in ga vključuje vase skozi svojo lastno ukinitev. «
S u verena izjem a vpelje tu d i p o se b n o oblik o ra z m e rja m e d z a k o n o m in življenjem . G olo življenje (bloßes Leben)15 j e to čk a nerazločljivosti telesa in za
kona, ki n astan e k o t p osledica d elovanja su v e re n e izjem e. Z ako n la h k o d e lu j e sam o skozi telo (življenje), in n a ro b e , življenje k o t tako n e o b staja zu naj za
kona.
G olo življenje j e fe n o m e n , k i j e te sn o povezan s tem , d a j e za k lju č en a sk up n o st m o žn a le n a tem elju su v eren e izjem e. J e izraz n o tra n je zagate suve
re n e oblasti in h krati n jen učinek. T a se, če še e n k ra t p o n o v im o , vzpostavlja k o t E no, celota, k o t zaključena sk u p n o st, h k ra ti p a j e sam a s u v e re n o st tu d i ti
sta, k ije celoti izvzeta in j o šele s svojo izvzetosÿo k o n stitu ira . E n o, ki ga k o n s t i t u i r a le tako E no, k i j e vselej že ra z c e p lje n o n a dvoje. P ro b le m ra zce p lje
n e g a E n eg a j e , po naši in terp re taciji A g a m b e n a, h is to rič n o p ris o te n vse o d prve oblike starega gospostva, p re k o d e m o k ra c ije d o totalitarizm ov. G o sp o stvo ali suveren o st (zakon) se m o ra za svoj obstoj zahvaliti z u n a n jo sti (tele su ), zato se lahko o h ra n ja ed in o tako, d a v gesti izključitve ustvari g olo življenje, ki se v različnih zgodovinskih o b d o b jih u te le ša v različn ih p o d o b a h . T ak o si v starem gospostvu suveren ustvari dvojnika k o t svoje lastn o im a g in a rn o » d ru go«. G ospostvo ali stara oblika suverenosti, k jer j e bil, d a bi se lah k o vzposta
vil zakon, suveren ali m o n a rh tu d i n u jn o tisti, ki ni bil p o d re je n za k o n u , j e o h ra n ila svojo celost le tako, d a j e iznašla o seb o ali kraj izo bčen ja, in tak o za
krila p arad o k s lastne eksistence. Iz A g a m b en o v eg a prik aza su v eren e izjem e tako izhaja, d a obstoj suverenosti tako n ikoli n i tem eljil n a n o silcu su v e re n o sti, pač p a n a izobčeni osebi, k ije s svojim po lo žajem zacelila vrzel oblasti. Že leta 1605 j e A. C lap m ar v d elu De arcanis rerurn publicarum v ob lastn i s tru k tu ri razlikoval m ed ju s imperii in p a arcanum, m e d o d k ritim in skritim o b ra zo m oblasti. 16 A gam benova fig u ra homo sacerja, ki n asto p i k o t fig u ra vseh fig u r dvojnika nosilca suverenosti, j e tako e n o prvih u teleše n j s tru k tu re su v eren e izjem e in poo seblja C lapm aijev skriti o b ra z oblasti. Sveti človek j e p a ra d o k sna oseba, n a p o dlagi k atere s e j e p o A gam b en o v em m n e n ju osnovalo rim
13 A gam ben, G., Homo sacer. Itpotere sovrano e la nuda vita, str. 22.
14 Ibid., str. 34. Podčrtala K K.
15 Izraz golo življenje Agam ben prevzam e od W. Benjam ina, ki g a je Benjam in koncipi
ral v delu H kritiki nasilja kot nosilec razm erja m ed oblastjo in nasiljem. Cf. B enjam in, W., H kritiki nasiljav. Problemi, XL, št. 1-2/2002.
sko pravo. Iz lo č e n a j e b ila tak o iz človeškega (ius hum anum) k o t iz božanske
g a p ra v a (ius divinum ). M ogoče j o j e bilo »nekaznovano u b iti, p re p o v ed an o p a j o j e bilo žrtvovati« . 17 Homo sacer j e v dveh p o m e n ih različica suverena. Na e n i stran i j e tak o k o t su v eren istočasno zunaj in znotraj zakona, n a d ru g i stra
ni, p a p re d sta v lja n a d o m e s tn ik a suverena, n a kar kaže p re p o v ed žrtvovanja.
Le n a ta n a č in j e bilo m o g o č e zakriti tem eljni p arado ks oblasti in ga o h ran jati skritega.
Z godovina, v ojna in m ir, j e pravzaprav k o n tin u ite ta transform acij raz- m e ija m e d n o silcem su v eren o sti in svojim lastnim dvojnikom ali n ad om est- nik o m . O čitek , d a se A g a m b e n preveč o p ira n a h isto ričn e p rim e re , j e zato po n ašem m n e n ju n e p r im e re n . A g am b en skuša z vztrajanjem n a zgodovinskih p rim e rih po k azati, d a j e s tru k tu ra nosilca suverenosti k o t suv erene izjem e v vseh zgodov inskih o b d o b jih , n e glede n a to, ali j e predstavljal nosilca suvere
n o sti m o n a rh ali ljudstvo, v e d n o e n a k o n u jn o protislovna, saj za to, d a bi se vzpostavila, z izključitvijo v e d n o ustvari n ad o m estn ik a, ki zapolnjuje n jen m an k o . A g a m b e n o v e h isto ričn o sti se drži neki ah isto ričn i m o m e n t, p o ose
b lje n v d v o jn ik u n o silca oblasti, ki h isto ričn o st šele om ogoča.
T a d v o jn o st j e n ajb o lje razvidna, ko e n o te n nosilec suverenosti postan e ljudstvo. P o litič n a ra b a te b e se d e im a v različnih evropskih jezik ih v ed n o tu di h k ra tn i p o m e n rev n ih , ra z d e d in je n ih in izključenih. V vseh rom an sk ih j e zikih j e p o m e n b e se d e popolo, peuple ali pueblo dvojen. Po eni strani gre za e n o tn o p o litič n o telo državljanov, p o d ru g i pa za p rip a d n ik e nižjih slojev. T u di v g e rm a n sk ih je z ik ih , n p r. angleščini, je p riso tn a dvojnost besede. V gettys- b u ršk e m g o v o ru L in co ln nagovori ljudstvo z »G ov ern m en t o f th e p eo p le by th e p e o p le fo r th e p e o p le« . 18 T a stav ek je za A gam bena p rim e r, ki p o n azarja s tru k tu ro dvojnosti, ki j o povzroči suverena izjem a v m o d e rn i dem okraciji.
E n o sam o im e ljudstva ni e n o z n a č n o , pač p a različna pozicija te b esed e v eni sam i p o v ed i su g e rira dvoje ljudstev: vladajoče »Ljudstvo« in izo bčen o »ljud
stvo«, k i j e v lad an o .
Izvorna d v o jn o st b e se d e ljudstvo, ki za A gam bena ni p ovezana z am biva
le n tn o stjo a rh a ič n ih b e se d (Unuorte), p re d n astopom d em o k racije še ni bila tako razvidna, saj s o j o v rim sk em pravu zakrili z ja sn o delitvijo n a populus in plebs. V s re d n je m veku so ljudstvo še v ed n o delili n a nižje in višje. T a dvojnost p o sta n e o č itn a šele s fra n c o sk o revolucijo in pozneje v m o d e rn i dem okraciji.
u> A g a m b e n , G ., Quel che resta di Auschwitz. L'archivio e il testimone, B o lla ti B o r in g h ie r i, T o r i n o 1 9 9 8 , s tr. 145.
1 ' A g a m b e n , G ., Homo sacer. Il potere sovrano e la nuda vita, s tr. 81. P o d č r ta la K. K.
18 Ibid., s tr. 198.
»Vse se dogaja, kot da tisto, kar im enujem o ljudstvo, v resnici ne bi bilo en o ten subjekt, pač pa dialektično n ih an je m ed dvem a nasp ro tn im a tečajema: z en e strani ljud stv o kot celostno politično telo, z d ru g e pa ljudstvo kot podm nožica ali frag m en tarn o m noštvo u bo gih in izključe
nih teles; tu vključitev brez preostanka, tam izključitev brez upov; n a eni skrajnosti popolna država suverenih in n eo p o rečn ih državljanov, na drugi izobčenje - čudežni vrt ali koncentracijsko taborišče - ubogi, za
tirani, prem agani. Samostojen in en označen izraz za »ljudstvo« v tem smislu nikjer ne obstaja: kot m nogi tem eljni politični koncepti (pri tem podobn i Urworte Abela in F reud a ali p a D um ontovim hierarh ičn im razm eijem ), je ljudstvo polaren koncep t, ki kaže n a neko dvojno gi
banje in kom pleksno razm eije m ed dvem a skrajnostm a. T o pa tudi p o m eni, da konstitucija človeške vrste v politično telo p o tek a skozi tem elj
ni razkol in da lahko v pojm u »ljudstva« brez težav p rep ozn am o kate- gorijalno dvojico, ki, kot smo videli, do loča izvorno politično strukturo;
golo življenje (ljudstvo) in politična eksistenca (Ljudstvo), izključitev in vključitev, zoe in bios, « 19
E no, k i je v edno že dvoje, se izkaže za k lju čn o tu d i p ri ra zu m ev an ju bio politike. D o b a biopolitike nastopi, k o t sm o že napisali, k o življenje k o t tako p o stan e p olitični zastavek. A gam ben p okaže, d a se b io p o litik a n e n a n a š a e n o stavno n a živalsko življenje, pač p a b io p o litik a zadeva zoe (n a ra v n o življenje) sam o, kolikor j e dvojnik bios (p o litič n o kv alificiranega življenja) . 20 T ak o j e za A g am b en a starogrška delitev življenja n a zoe in bios o ziro m a dejstvo, d a sta o b stajala dva različna izraza za življenje dok az, d a j e b io p o litik a n a sta la z »dvo
jim « že v prvih o blastnih oblikah. V m o d e rn i d em o k ra ciji, še p o seb ej p o p a d cu n je n ih zadnjih re a ln ih »tekm ecev« (vzho dni b lo k ), j e p o stala su v e re n a iz
je m a , » n o tra n ji zunaj« očitna. T a m a n k o , ta nezaceljiva ra n a v sistem u ali n ekraj, j e p o L efo rtu kraj pravih p o litič n ih an tag o n izm o v , a h k ra ti kraj m ožnosti reinvencije sk u p n o sti. 21 V A g a m b e n o v em u n iv e rz u m u p o našem m n e n ju ta nekraj zapolnjuje golo življenje, dvojnik n o silca suvereno sti, saj se vsa re sn ič n a politika dogaja izključno m e d te m a d v em a tečajem a. N a p o d la gi A gam benove teo rije oblasti bi lah k o tak o postavili trditev, d a L efo rtov n e kraj ni nastal šele v m o d e rn i d em okraciji, pač p a j e bil p riso te n ves čas, p re krit s p o d o b o dvojnika nosilca suverenosti.
19 Ibid., str. 199. (prevod K Kolšek) 20 Ibid., str. 3, 4.
21 Sumič-Riha, J., Totemske maske demokracije, Z nanstveno in publicistično središče, Lju
bljana 1996, str. 132,133. Glej Lefort, C., Essais sur le politique. XIXe-XXe siècle, S e u il/ Esprit, Pariz 1986.
D va subjekta
A g a m b en o v i teo riji oblasti j e lasten n e k p re lo m v z a p o red ju različnih p o ja v n ih o b lik im a g in a rn e g a dvojnika suverena. T a m o m e n t p re lo m a j e Agam-
b e n o v p o d v o je n i su b jek t pričevanja. L ahko bi rekli, d a z » m u slim an o m« 22 ko t fig u ro dvojnika, n e g re več za p o d o b o im aginarnega, pač p a se z njo suvere- no v n a d o m e s tn ik pojavi v re aln em . Z »m uslim anom « skriti obraz oblasti (ar
canum ) vstopi v v id n o polje. P o A gam benu je subjekt desubjektivacije23, sub
j e k t n e k e čiste n e m o ž n o sti. Izhodišče za to A gam benovo razum evanje j e Fou- cau lto v a o p re d e lite v su b jek ta arhiva ko t desubjektivacije (n e m o ž n o st biti ali n e m o ž n o s t n e b iti su b jek t arh iv a), ki j o je F o u cau lt najbolj eksplicitno razvil v Arheologiji vednosti. P ri F oucaultovem poskusu vzpostavljanja nove m e to d e raziskovanja, tj. a rh e o lo g ije vednosti, gre p o A gam benovem m n e n ju za p ro b lem , d a sam su b je k t n e m o re postati o b jek t lastne m etase m a n tič n e raziska
ve, h k ra ti zavzem ati m esta oblasti in m esta podložnika, se u p ira ti oblasti in bi
ti v sk lad u z njo: su b je k t n a m re č obstaja sam o ko t sled p ra z n e g a m esta izjavlja
n ja zn o tra j vsakega diskurza. L ah ko bi rekli, d a obstaja k o t o d p rt p ro b lem
»ra zm erja d o sebe«. V Arheologiji vednosti F o u cau lt raziskuje izjavo ko t m esto re sn ic e ali d o g o d k a , ki ni zvedljivo n a kakršno koli logiko ali stru k tu rn o m a
trico. V tej knjigi F o u c a u lt n ap o v e vojno tako avtorstvu k o t interp retaciji. Pa
ra d o k sa ln o st » ra z m e ija d o sebe« subjekta izjave j e v tem , d a lahko subjekt vznikne sam o k o t p ra z n o m esto , ki g a je tre b a ločiti od govorca, avtoija izjave:
»Dejansko subjekt ni vzrok, izvor ali izhodišče tega fenom ena, k ije za
pisana ali o ra ln a artikulacija stavka. [...] Je določeno in prazno mesto, ki ga lahko dejansko zapolnjujejo različni individui; toda nam esto da bi bilo to m esto en k rat za vselej definirano in bi se takšno, kakršno je, ohra
njalo vzdolž nekega teksta, knjige ali dela, variira - ali bolje, je dovolj va
riabilno, da bi lahko bodisi obstajalo stabilno ozirom a sam oidentično prek o več stavkov, pri čem er naj bi se z vsakim stavkom m odificiralo. « 24
22 Im e »m uslim ani« (Muselmannen) ne označuje pripadnosti muslimanski veri, pač pa gre za n ek d a n je taboriščnike v Auschwitzu, ki o svoji izkušnji niso bili zmožni pričevati. Za p o d ro b n ejši opis cf.: A gam ben, G.: Quel che resta di Auschwitz. LArchivio e it testimone, str.
37-80.
23 A gam ben razlikuje m e d subjektivacijo in desubjektivacijo n a podlagi štirih kategorij m odalnosti. M ožnost (m ožnost biti) in kontingenca (možnost ne biti) sta pogoja subjek- tivacije, n em o žn o st (nem ožnost biti) in nujnost (nem ožnost n e biti) pa desubjektivacije ali destitucije subjekta. Cf. op. cit., str. 136-137.
24 F oucault, M., Arheologija vednosti, Studia hum anitatis, Ljubljana 2001, str. 103.
A g am b en aporijo F oucaultoveg a su b jek ta arh iv a razreši tako, d a okvir p ro b le m a p re n e s e iz dvojice m esto izjavljanja-diskurz n a dvojico m esto vzni
ka jezika-jezik ko t stru k tu ra, torej su b jek t p riče v an ja u m esti n a m e jo m e d zu
naj in zn otraj jezika. T ako subjekt desubjektivacije n e p red stav lja več ne- m ožnosti k o t privacije m ožnosti biti su b jek t arhiva, a m p a k sam a n e m o ž n o st biti subjekt pričevanja d o b i svojo lastno eksistenco.
A gam benov su bjekt k o t pričevanje se n a n a š a n a p riče v an je preživ elih t. i.
»m uslim anov«, ki niso bili zm ožni je z ik o v n e g a pričev an ja, k e r se svojega bi
vanja v tabo riščih sk orajda niso sp om injali. Prav dejstvo, d a j i m j e u m a n jk a la m ožn o st izrekanja k o t čista n e m o ž n o st jezik a , j e za A g a m b e n a e d in o in n a j
globlje pričevanje o Auschwitzu. Če se F o u cau lto v arhiv izjav u m ešča m e d j e zik (la langue) k o t m o žn o st izrekanja in k o rp u s je z ik a (parole), to rej m n o žico že izrečenega, ko t n e se m a n tič n a snov, k i j e v p isan a v vsak p o m en ljiv d isk urz k o t fu n k cija izjavljanja, p a se A g am benovo pričevanje u m ešča m e d je z ik in a r
hiv, torej m e d sam zunaj in znotraj jezik a , v ra zce p m e d izrekljivostjo in neiz- rekljivostjo k o t čista m o žn o st jezika. A g a m b e n o v su b jek t j e tak o situ ira n n a m esto čiste k o n tin g e n c e vznika jezika. N jegov su b jek t ra d ik a liz ira in vzam e nase n e m o ž n o st o bstoja F oucaultovega su b jek ta arhiva. R avno m o žn o st n eo b sto ja jezik a n a sp lo h m o ram o p o A g a m b e n u vzeti za p re d p o sta v k o sub- jektivacije:
»M edtem k o je konstitucija arhiva predpostavila izločitev subjekta in ga om ejila n a enostavno funkcijo ali p razn o m esto, in njegovo izginotje v anon im n em h ru p u izjav, pa postane v pričevanju prazno m esto subjek
ta odločilno. « 25
Ravno zato, k e r se pričevanje u m ešča m e d m o ž n o st izre k an ja in n je n im m estom vznika, j e pričevanje m o žn o sam o skozi n e m o ž n o st izrek anja. Z A gam benovim i besedam i:
»Subjekt j e tako m ožnost neobstoja jezika, m ožnost um anjkanja njego
ve pozicije - ali bolje, to, da im a jezik m esto sam o skozi lastno n em o
žnost obstoja, skozi lastno kontingenco. « 26
A vtoriteta pričevanja obstaja le v im e n u n e k e ra d ik a ln e n e m o ž n o sti iz
reči, v d o k o n č n i desubjektivaciji, ki n i več le h r b tn a stra n p ro c e s a subjektiva-
25 A gam ben, G., Homo sacer. Ilpotere sovrano e la nuda vita, str. 135.
26 Ibid.
cije, k o t j e to p rim e r p ri F oucau ltovem subjektu arhiva. Pričevanje n e zagota
vlja d ejstv en e re sn ic e izjavljenega in arhiviranega, am p ak n em o žn o st lastne
g a a rh iv ira n ja k o t m o ž n o st lastn eg a izginotja tako iz sp o m in a kot iz pozabe.
A g a m b e n o v su b je k t j e tako p re o sta n e k , n atan č n eje, nezaceljiv razkol m ed iz
rekljivim in neizrekljivim , m e d jezik o m in življenjem v sm islu n em ožn osti d o k o n č n e om ejitve n jeg o v eg a m esta in o b seg a.27 L ahko re č e m o , d a je A gam ben iskal m esto svojega su b jek ta ravno v nerazrešljivosti p ro b le m a konstitucije F o u cau lto v eg a su b je k ta arhiva k o t subjekta desubjektivacije. Kot sm o zapisali že zgoraj, s e j e tu d i sam F o u c a u lt zavedal p ro b lem a čiste n em o žno sti postati su b je k t k o t sam svoj o b jek t, k ar p a j e kasneje tu d i izrazil s subjektom skrbi za
se, v p ro b le m a tik i » razm erja d o sebe«.
Da bi ra zu m eli F ou cau lto v o teorijo subjekta kot o b lik o »nem ožnosti sub- jek d v acije« , se la h k o tu navežem o n a analizo F ou caulta p ri M. D olarju. D olar m e d d ru g im tu d i p okaže, d a Foucaultova teorija subjekta spregleduje, v kolik
šni m e ri j e s p o d le te lo st o zn ačevalne rep rez en tacije su b jek ta neločljivo pove
z a n a s p re o s ta n k o m n e k e g a o b je k tn e g a m o m en ta, ki se prav tako u p re o zn a
če v aln em u fik siran ju i n j e sam o m esto subjekta, njegovo d ru g o im e.28
F o u cau lto v s u b je k t in njegove »tehnike sebstva« so ravno poskus, da bi se su b jek t izognil so o č e n ju z n ek im travm atičnim je d ro m , ki ga n e m o re refleksi
v n o zajeti. G led e n a to lah k o ra zu m em o F oucaultov su b jek t sam okonstituci- j e k o t n a č in , kak o su b jek t u p riz a ija lastno n em o žn o st skozi fantazm o avtono
m n e g a su b jek ta, ki se vzpostavlja k o t »skrb zase«. »Skrb zase« Foucaultovega su b jek ta j e n a n ek i n a č in ra zm eije subjekta d o svojega lastnega n o tra n je g a dvojnika. N jegov su b jek t še v ed n o uteleša nem o žn o st, d a bi subjekt h krati igral o b e vlogi, b iti tako sam svoj g o sp o d ar ko t svoj hlap ec. T a se m anifestira k o t n e sk o n č e n razm ik m e d subjek tom in objektom .
A g a m b e n o v su b jek t »m uslim an« je d o k o n č n a zaustavitev m eto n im ičn e- g a d rse n ja . F o u cau lto v su b jek t j e skozi »skrb zase« u prizarjal lastno n e m o žn o st b iti su b jek t z a k o n a (oblasti). A gam ben pa v »m uslim anu« prikazuje subjekt, k ije čista m aterializacija nem o žn o sti biti subjekt. A gam benov subjekt
»m uslim an« j e tisti m in im a ln i p ra g n em ožnosti subjektivacije, k ije šele p re d
27 Ibid., str. 148.
28 M laden D o la r je zapisal: »Ta objekt, k ije preostanek in proizvod vsakega označeval
neg a fiksiranja, se vselej izmika prav zato, ker ga n oben označevalec ne m ore ujeti, obe
nem p a ni korelativen subjektu, temveč j e nasprotno, samo dejstvo, da se objekt izmika ujetju v označevalno m režo, prav drugo ime za subjekt. Najboljši zgled tega paradoksal
n eg a objekta j e prav p o g le d in t u j e tudi bistvena razlika v eni in drugi konceptualizaciji:
m ed tem k o je p ri F oucaultu pogled nekaj, kar objektivira-je pogled Drugega, ki m u sub
je k t ne m o re uiti-pa j e p ri L acanu sam objekt.« Cf. Dolar, M., S prem na beseda k Vednost, oblast, subjekt, Krt, L jubljana 1991, str. XXIX.
pogoj vsakršne subjektivacije. P om enljiva j e prestavitev »skrbi zase« ali »raz
m erja d o sebe« v k o ncentracijsko taborišče, k jer se sk rb zase p o k až e v pravi luči, to j e k o t skrb za preživetje. »M uslim an« u teleša, d a sod i v j e d r o vsake subjektivnosti nezaceljiv razkol m e d človeškim in nečloveškim . F o u c a u lt vse
skozi trd i, d a »oblast n e obstaja«, m esto A g am b e n o v eg a su b jek ta p a j e tam , kjer sim b o ln eg a zakona, oblasti, v resnici ni, v izjem n em stan ju. A g a m b e n o v subjekt pokaže, d a j e prav m aska »skrbi zase« p o d k a te ro F o u c a u lt skriva n e m ožn o st subjekta, že subjekt.
Kraj A gam b enov e subjektivnosti j e n e n a v a d n o občutje sramu, tak o tistih, ki so preživeli Auschwitz, k o t tistih, ki so bili v tem času so o če n i sm rtjo in so u m rli n a m e sto d ru g ih , j e kraj A gam benove subjektivnosti. V svojih raziskavah E. Levinas o b ču tje sra m u n e povezuje z o b č u tje m n e p o p o ln o s ti, tem več z ne- m ožnostjo lastne sam okonstitucije, z a b s o lu tn o n e z m o ž n o stjo sre č a n ja s sa
m im seb o j.29 V navezavi n a F o u cau lta b i la h k o rek li, d a j e ra v n o o b č u tje sra
m u tisto, k a r subjekt up rizarja skozi »skrb zase«. T o j e n ajg lo b lje o b č u tje sub je k ta v njegovem n em o ž n e m ra zm erju d o sam eg a sebe. S ram F o u cau lto v eg a
subjekta se kaže tu d i v avtoafekciji, h k ra tn e m p rik az u gospostva in hlapčev stva, k ij e n e d v o m n o povezan s p ro b le m o m sam o k o n stitu c ije su b jek ta suve
renosti. O povezavi sram u in subjektivacije j e A g a m b e n zapisal:
»V občutku sramu subjekt nim a druge vsebine kot lastno desubjektiva- cijo, tako postane priča lastne nem oči, lastnega izginotja kot subjekta.
To dvojno gibanje, hkratna subjektivacija in desubjektivacija, je ravno sram. « 30
In dalje:
»Sram ni nič drug eg a kot tem eljno o b č u je biti subjekt v dveh smislih, ki sta v tem izrazu vsaj navidezno naspro tna, nam reč: biti desubjekti- viran in biti suveren. Je proizvod absolutne h k ratn osti subjektivacije in desubjektivacije, lastne izgube in oblasti n ad seboj, hlapčevstva in ob- lastništva. « 31
S tovrstn o stru k tu ro subjektivnosti j e pov ezan p a ra d o k s A g am b en o v eg a subjekta, »m uslim ana«, k ije pravi su bjekt pričevanja o Auschwitzu. Pričevanje obsega n ajm an j dve osebi, preživelega, tistega, k ije zm o žen govoriti n a m e sto
»m uslim ana«, to d a n i sp o so b en opisati te izkušnje, in »m uslim ana«, ki s e j e
»dotaknil dna« , ki im a torej veliko povedati, a o te m n e m o re govoriti. Agam - 29 A gam ben, G., Quel che resta di Auschwitz. L Archivio e il testimone, str. 96.
30 Ibid., str. 97.
31 Ibid., str. 99.
b e n o v a p o a n ta je , d a g re za d o k o n č e n razkol m ed govorom (jezikom) in življe
n je m (n e je zik o v n im ), k a m o r se u m ešča subjekt. Po A g a m b e n u je : »subjekt p riče v an ja su b jek t, ki p rič a o lastni desubjektivaciji.. .Človek lahko preživi člo
veka, to j e tisto, k ar o sta n e p o destrukciji človeka. Ne zato, k e r bi obstajal kak
šen d el človeške eksistence, ki bi ga bilo tre b a izničiti ali rešiti, tem več zato, k e r j e m esto človeka ra zce p lje n o , k e r j e človekovo m esto v razcep u m e d člo
veškim in n eč lo v e šk im. « 32
N a dejstvo, d a j e lo čn ica m e d »n orm alnim « človeškim dostojanstvom in an g a žm ajem te r »m uslim anovo« »nečloveško« in d ifere n co n o tra n ja sam i člo
v ečnosti, d a j e »‘[m ju s lim a n o v a ’ subjektivna drža n ekak o ‘n ečloveško’ trav
m a tič n o j e d r o o z iro m a ra zp o k a v sam em je d r u ‘človečnosti’«, d a »so ‘[m ]usli- m a n i’ človeški n a ek s-tim en n ač in « 33, o p o zarja tudi S. Žižek. V tekstu (Zlo)ra- be katastrof o p o z o ri rav n o n a n u jn o st vpisa subjekta »m uslim ana« v sim bolno.
»M uslim an« j e re a ln o , k i j e šele pogoj n asto p a sim bolnega. Prav n em o žn o st p ričev an ja, o d so tn o s t D ru g e g a (sim bolnega) priča o pravem sub jek tu kot živem ra z c e p u su bjektivnosti. »M uslim an« sedaj predstavlja izho d iz golega življenja, u te le š e n e g a v figuri homo sacerja. V n asp ro tju z golim življenjem , ki o zn a ču je u je to st dvojega v tem elju oblasti kot E no, je »m uslim an« E no k o t ne- zaceljivi razkol m e d dvojim , torej m ed človeškim in nečloveškim , življenjem in je z ik o m , m e d znotraj in zunaj, m e d sim bolnim in re aln im . Je dislokacijska lokalizacija p ra z n e g a m esta oblasti, kraj čiste m ožnosti, p o p o ln e p o litičn e n e gotovosti, j e p o s le d n ja m aska E n eg a oblasti. 34 T o pa o d p ira dve poti. Prva je , d a to E n o d o ja m e m o k o t čisto n em o žn o st nadaljevanja p olitik e ali izničenje p ra z n e g a m e sta oblasti, d ru g a pa, d a to m esto p o stan e кггу m o lčečega n ag o v o ra D ru g e m u .
32 Ibid., str. 112-125.
33 Žižek, S., » (Z lo)rabe katastrof« v: Problemi, XL, št. 5 -6 /2 0 0 2 , str. 108.
34 V tekstu Schreberjeva zgodovina modeme, v razdelku Schreber skozi Foucaulta, E. L. S antner pokaže n a »prim er Schreber« kot prim er, v katerem se pokaže h rb tn a stran razsvetljen
skega p ro jek ta ali zakona kot prod-pravo, kot ostalina, k ije ni m ogoče asimilirati. Cf. Sant
n er, E. L., »Schreberjeva skrivna zgodovina, m oderne« v: Primer Schreber, Analecta 1995, str. 167-168. N em ara j e p rim e r S chreber, predstavnik disciplinske družbe, že nekakšen znanilec »m uslim ana« in nastanka upravljalne družbe. Lahko bi rekli, d a j e S chreber že zaznal razcep m e d suverenom (zakonom ) in dvojnikom (proti-pravom ), vendar ga ravno zaradi o h ran ja n ja dvojega lahko uvrstimo le v vrsto homo sacerjev, A gam benov »musliman«
p a predstavlja sam razcep m e d Zakonom in njegovo skrito oporo. »Musliman« j e posle
dnja m aska (arcanum) nosilca suverenosti, senca brez vira, zato ga tudi ne m orem o več označiti za homo sacerja. Ekscesna vednost, ki jo uvedejo discipline pri S chrebeiju, privede do fe n o m e n a »intenziviranega telesa«, do seksualnosti kot proizvoda panoptizm a, kar se kaže v njegovih b lodnjah. »Musliman« reprezentira p rih o d upravljalne družbe, kjer se iz
gubi vsa distanca do »Schreberjevega Boga«. O n sam postane kar »pogled Boga«, zato pri njem vsa seksualnost izgine, njegovo telo postane neobčutljivo, frigidno, m alone angelsko.
