View of Interpretations of Hobbes: avtoritarianism, individualism, authorisation

(1)

Gorazd K orošec

Interpretacije Hobbesa: avtoritarnost, individualizem , pooblastitev

Ne le za in terp retacije H obbesa, pač pa za interpretacije kateregakoli velikega m isleca in in terpretacije nasploh velja, da pogosto povedo precej več o sam em in te rp re tu in njegovem teoretskem in nazorskem obzorju, kot p a o njihovem deklariran em interpretativnem predm etu. In n e m a raje prav pri in te rp re ta c ija h H obbesove politične teorije to še posebej opazno. Do H obbesove politične filozofije se m ora seveda opredeliti vsak predstavnik p o litič n e te o rije in p rav H o b b e s j e o b ič a jn o izb ra n in p rik a z a n ko t zagovornik tistih stališč, od katerih se želita in terp ret in njegova politična stališča ograditi ali razmejiti.

N a najbolj splošni ravni lahko interpretacije Hobbesove politične teorije razdelim o na tiste, ki za njen o poglavitno značilnost štejejo tako ali drugače opredeljen absolutizem ali avtoritarizem, ter na tiste, ki poudarjajo predvsem individualizem in naravnopravno utem eljnost njegove politične teorije; prve so pravilom a, n e p a tudi n u jn o , odklonilne, druge pa prav tako praviloma, a ne tudi nujno, afirm ativne. Vsaka od teh dveh skupin interpretacij pa na rač u n tistega e le m e n ta H obbesove politične teorije, ki ga želi poudariti, z a n e m a ri ali sp re g le d a p o m e n d ru g eg a o d elem entov, ki s i j u njegova politična teorija prizadeva združiti.

T akoje v nekem smislu m ogoče celotno zgodovino recepcije Hobbesove politične teorije prikazati kot vrsto ali zaporedje takšnih nasprotujočih si in zoperstavljenih »enodim enzionalnih« podob Hobbesa in njegove politične teorije. Različne m ed temi enostranskim i interpretacijami H obbesa se seveda m ed sabo navezujejo, polem izirajo, se dopolnjujejo in zoperstavljajo, a se, čeprav v različnih teoretskih preoblekah, pojavljajo vedno znova. Tako so se že v Hobbesovem lastnem času ob njegovi teoriji sporekli privrženci laične države in oblasti ter nasprotniki absolutizma; razsvetljenstvo je nihalo m ed zavračanjem ideje d ru žb e n e pogodbe skupaj s teorijo absolutizm a ter na d rug i strani navdušenjem n ad idejo naravnih pravic in sprejem anjem ideje družbene pogodbe; utilitaristi so poskušali Hobbesa prilagoditi svojim ciljem, njihovi nasprotniki pa so ga običajno prav tako zavzeto zavračali; po razm ahu ideje socializma s e je pojavila dilem a, ali j e Hobbesova teorija prikladna za uresničitev socialističnih ciljev ali zgolj ovira zanje; in tudi v tem stoletju se je v o b d o b ju razrasta državne oblasti razm ah n ila razprava o tem , ali je

(2)

Hobbes totalitarist ali individualistični liberalni zagovornik naravnih pravic.

In prav tako lahko tudi v povojnem obdobju srečam o n a eni strani marksiste, ki so H obbesa pripravljeni obravnavati le, kolikor o njem že vnaprej podajo v re d n o s tn o so d b o o z iro m a o b s o d b o , in n a d ru g i s tra n i z a g o v o rn ik e

»vrednostno nevtralne« družboslovne znanosti, ki so H obbesovo teo rijo pripravljeni vzeti resno, a se pri tem opirajo n a preozko in te rp re ta tiv n o logiko, da bi bile lahko njihove analize tudi zares uspešne.

K om aj k a te ra o d teh z g o d o v in sk ih in te r p r e ta c ij j e b ila z m o ž n a H obbesovo politično teorijo dojeti v celoti, k o t sm iselno o rg an iz ira n o in povezano teoretsko zgradbo, sestavljeno iz vseh n jen ih tem eljnih teoretskih postavk. In to kljub dejstvu, d a je H obbes sam vztrajal, da ni m ed tem a dvem a e le m e n to m a njegove p o litič n e te o rije , n a m re č m e d te o rijo a b s o lu tn e politične oblasti in m ed individualističnimi naravnopravnim i temelji njegove teorije, p rav n ik ak ršn e nezdružljivosti. R esn a an aliza in in te rp re ta c ija H obbesa si m ora torej prizadevati pojasniti H obbesovo politično teorijo v celoti n jen ih navideznih ali nam išljenih protislovij in pokazati, d a so ta najpogosteje protislovja le za njegove posam ezne interprete. Dovolj dosledna analiza Hobbesove politične teorije nam jasn o razkrije, da seje H obbes uspel dvigniti nad tedanja aktualna politična in ideološka nasp ro ÿa in podati svojo politično analizo na abstraktni, form alni ravni, hkrati pa razviti dosled no teorijo politične oblasti kot garanta zakonito u reje n e politične družbe, ne da bi zato m oral žrtvovati in d iv id u alističn o po jm o v an je in o p re d e lite v svobodnega državljana v njegovem razm erju d o zakonov. O b a e le m e n ta nam reč m ed sabo povezuje H obbesova teorija pooblastitve ali avtorizacije suverene oblasti, s katero H obbes povsem avtonom no utem elji obveznost državljanov do spoštovanja zakonov te suverene oblasti. In prav zaradi te teorije pooblastitve je njegova trditev o združljivosti m ed teorijo absolutne oblasti in individualizmom kot poglavitnim a elem en to m a njegove politične teorije, povsem upravičena.

Prav to teorijo pooblastitve in n jen resnični d o m e t p a večina in te r

pretacij njegove politične teorije spregleda - prav zato so te in terpretacije enostranske in »enodim enzionalne«, zato se zapletajo v nerešljive problem e in tudi zaradi tega so razdeljene v dva ločena, zoperstavljena in nepom irljiva tabora.

V tem članku si bom o tako najprej v zgodovinski perspektivi ogledali najpom em bnejše in najvplivnejše izm ed intepretacij H obbesove politične teorije, njihove m edsebojne polem ike, način, kako so se razvrščale v opisana tabora in kako so se kljub njihovi raznolikosti v njih vedno znova pojavljale iste osnovne trditve, n ato pa bom o pokazali, k a k o je m ogoče z d o sled n o analizo H obbesove teo rije poob lastitve z d ru žiti o b a e le m e n ta njegove

(3)

Interpretacije Hobbesa: avtoritarnost, individualizem, pooblastitev

p o litičn e teorije, k i ju tab o ra interpretacij izm enom a po u d arjata in tako p re se č i n ju n e e n o s tra n o sti te r H obbesovo p o litič n o te o rijo d o jeti k o t povezano celoto.

Že m o d e r n a šola n a ra v n e g a prava ali »nove m o ra ln e znanosti« s P u fen d o rfo m in B arbeyracom n a čelu, k ije predstavljala prvo generacijo resn ih in n ak lo n jen ih bralcev H obbesa, g a je im ela za absolutista, čeprav ga je p oleg Seldena in G rotiusa priznavala za očeta in teoretskega utem eljitelja

» m oderne m oralne filozofije«. Osnovna trditev teh interpretacij, nam reč da s ije H obbes prizadeval teoretsko utem eljiti naravnopravne ideje Grotiusa, v nekem smislu gotovo drži, vendar p a jih je Hobbes pri tem tudi v precejšnji m eri p re o b lik o v a l in vključil v svoj filozofski sistem . Prav tako je tudi P u fe n d o rfa in Locka m o goče dojeti kot nadaljevalca te naravnopravne p o litič n e trad icije, v e n d a r se tud i nju n e postavke precej razlikujejo od H o b b e so v ih . T ak o j e švicarski p ro te s ta n t J e a n B arbeyrac k o t e d e n od zgodovinarjev »nove m o raln e znanosti«, za enega tem eljnih Hobbesovih dosežkov štel dejstvo, d a je postavil »samoohranitev in lastni interes za izvirna vzroka civilne družbe«. Po Barbeyracu se Hobbesova politična teorija opira predvsem na voljo suverena, saj zgolj ta določa, kaj je pravično in nepravično, določa pa tudi državno religijo, k ije lahko zavezujoča le, če ji suveren podeli m oč zakona. P ufendorf, ki so ga prav tako označevali za hobbesovca in je H o b b e su priznaval iz re d n e zasluge, je im el precej k ritičn o m n en je do njegove teologije in do določenih delov njegove etike. N a splošnoje Hobbes m ed tedanjim i k o m entato rji veljal za misleca, k ije precej blizu ateizm u, ali pa vsaj za nekoga, k ije prej deist kot pa pravi kristjan.1 V poznem sedem najstem in zgodnjem osem najstem stoletju je torej prevladoval takšen pogled n a H obbesovo politično teorijo in religijo in Hobbesov ateistični sloves je bil celo tako m o ča n , d a s e j e n p r. v Franciji o sem najstega stoletja p o d njegovim im en o m pojavila vrsta odk rito ateističnih spisov. Seveda p a je izobražena h u m an istična javno st religiozno nepravovernost predstavnikov m o d ern e filozofije sprejem ala z odobravanjem in je takšna stališča od njih celo pričakovala.

V en d ar p a nihče od teh avtorjev ni dvomil o tem, d a je H obbes v svoji politični teoriji zagovarjal izključno neomejeno suvereno oblast. Večina teh avtorjev j e bila v tem oziru bolj naklonjena Locku, pa tudi P ufendorfu in G rotiusu, nikakor pa niso m ogli požreti Hobbesovega »absolutizma«. Dovolj zgovorno je bilo sprejem anje H obbesa m ed pripadniki vodilnih angleških p o litič n ih u sm eritev v osem najstem stoletju. M ed p rip ad n ik i whigovske

1 Deizem predstavlja vero v Boga n a osnovi razum skih in naravnih dokazov, ki zavrača n ad n a rav n o razodetje, m e d tem k o je teizem vera v Boga kot stvarnika in gospodarja vesolja, ki se o p ira na božje razodetje.

(4)

stranke, k ije obvladovala angleško politiko osem najstega stoletja (po Slavni revoluciji) in s e je im ela za d ed iče trad icije ra d ik a ln e g a n a sp ro to v a n ja absolutni m onarhiji iz sedem najstega stoletja, so bili H obbesu naklonjeni le redki. Njihovi torijski nasprotniki, ki so se v n a sp ro tju z njim i o p irali na dogm e anglikanske cerkve, pa so imeli do njega celo odkrito sovražen odnos.

E dina politična skupina, ki g aje brala z navdušenjem , j e bila t. im. »zgornja stranka«, ki so jo sestavljali prijatelji in družabniki m ladega kralja G regorja IH. Eden izmed njih, J o h n Cam pbell, je tudi izdal prvo izdajo H obbesovih z b ra n ih del (pozneje je bil glavni zag o v o rn ik in glasnik p rilju b lje n e g a kraljevega m inistra grofa Butea.) Tako je prvič zbral H obbesova angleška m oralna in politična dela v folio izdaji leta 17502 in jih posprem il z uvodom , v katerem j e avtorja branil p red napadi.

A takšni posam ezniki so predstavljali le m anjšino, prevladujoče p a je bilo m n enje, ki g a je o H obbesu je d rn a to izrazil David H u m e ( k ije bil v verskem pogledu sicer prav tako n e p ra v o v e ren ). T a je v svojem d elu History

of England o H obbesu zapisal:

»V našem času ni d elež en p rav velike p o z o rn o s ti ... H o b b e so v a p o litik a j e p r im e rn a le za p o d p ira n je tira n ije , n je g o v a e tik a p a za s p o d b u ja n je n e m o ra ln o s ti. Č e p ra v j e so v ra ž n ik r e lig ije , p a p r i n je m n i z a s le d iti n ik a k ršn e g a d u h a skepticizm a; p a č p a j e ta k o b r e z p o g o je n in d o g m atsk i, k o t d a bi človeški razum , in še p o se b ej n je g o v la ste n ra z u m , la h k o n a te h p o d ro č jih d o se g el n e o m a jn o p re p rič a n je .« 3

V endar pa se ta kritika ni opirala le n a H um ove whigovske politične predsodke. Izražalaje širši kritični odnos filozofije razsvetljenskega obdobja do p re te k le filozofske zg o d ov in e. In ta ra z sv e tlje n sk a k ritik a j e b ila nam enjena tudi samim filozofskim tem eljem m o d ern e filozofije, k ijih je prvi načel prav H um e, ta proces pa sta za njim nadaljevala in dovršila Rousseau in Kant. Tako je H um e je v svoji Razpravi o človeški naravi n a svoje filozofske p red h o d n ik e , predstavnike teoretske tradicije n arav neg a prava, naslovil kritični očitek, da so n a ugovore skeptikov skušali n a p a č n o o dgovoriti s trditvami o univerzalnosti določenih človeških ravnanj in verovanj - nam reč težnje p o sam oohranitvi in p rep riča n jem , d a j e sa m o o b ra m b a m o ra ln o

2 The Moral and, Political Works of Thomas Hobbes of Malmesbury never before collected together, u r .J o h n Cam pbell, L ondon 1750. T o je tudi prva izdaja H obbesovih zbranih del po latinski izdaji: Thomae Hobbes Malmesburiensis opera philosophica quae latine scripsit omnia. Ante quidem per partes, nunc autem, post cognitas omnium objectiones, conjunctim &

accuratius édita, k ije izšla leta 1668 v A m sterdam u (za to izdajo j e H obbes pripravil latinski prevod Leviathana).

3 David H um e, The History of England, zv. VI, Liberty Classics, L o n d o n 1983, str. 153.

(5)

opravičljiva. Po H um ovem m n en ju nam reč nikakršni dokazi za te trditve ne m o rejo zadostovati ali ustrezati za to, da bi na njihovi podlagi lahko kdo oblikoval ali utem eljil svoje lastno m oralno stališče. Iz dejstva, da nekdo misli ali ravna n a nek določen način, nam reč po njegovem m nenju nikakor ne more slediti, d a bi tudi ja z sam ali kdo dru g moral ravnati enako. Poglavitna tarča te razsvetljenske kritike je bilo torej utem eljevanje m o raln e filozofije na dejstvih o človeški psihologiji in k u ltu ri, ki naj bi ga zagrešila m o d e rn a n a ra v n o p ra v n a m o ra ln a filozofÿa. Takšne kritike torej ni bil deležen le H ob bes, pač p a prav tako tudi Pufendorf, Locke in Grotius. Ti teoretiki n a ra v n e g a prav a so zavrnili A ristotelovo etiko z očitkom , da opisuje le dolžnosti državljana grške m estn e države i n j e torej krajevno in časovno d o lo č e n a , n a n je n o m esto pa so postavili po lastnem p rep riča n ju »uni

verzalne« zakone naravnega prava. Razsvetljenska kritika p a je spodbijala sam o trditev o univerzalnosti teh naravnih zakonov in spoznanj o človeškem ravnanju, saj je trdila, da dejstva za etiko sploh niso pom em bna.

T udi za R ousseaujaje bil pojem naturalistične ali naravnopravne etike protisloven. E den njegovih poglavitnih argum entov v delu Družbena pogodba (1762)4 se glasi, da ljudje v naravnem stanju ne morejo imeti m oralnih pravic in m o ra ln ih d o lžn o sti ali obveznosti, saj j e m o ra ln o st o d k ritje ljudi v po litičnih skupnostih, ki m orajo biti po njegovem m nenju seveda ustrezno u re je n e d e m o k ratičn e republike. Tak očitek je seveda m ogoče nam eniti naravnopravni tradiciji k ot celoti, kolikor se jo prej na bolj ali manj grob in bolj ali m anj ustrezen način zvede na skupni imenovalec, i n je n em ara za n ekatere od njen ih predstavnikov, npr. Locka, Grotiusa ali Pufendorfa, celo upravičen, nikakor pa n e velja za Hobbesa in njegovo politično teorijo. Prav to, kar Rousseau naslovi k ot glavni očitek naravnopravni tradiciji, je bilo n am reč tudi osnovno H obbesovo političnoteoretsko izhodišče.

K ant s e je v svoji kritiki p red h o d n eg a filozofskega naturalizm a oprl na arg u m en te H u m a in Rousseauja. Tako sije njegova spoznavna teorija zadala n alogo prem ostiti p re p a d m ed »empirizmom« in »racionalizm om «, ki naj bi opredeljevala d o ted an jo zgodovino filozofije, njegova etična filozofija pa je vtrajala n a ostri razmejitvi m ed m oralnim i sodbam i in dejstvi, ki s o jo s sklicevanjem n a antropologijo in psihologijo v okviru etike prekršili vsi avtorji se d em n a jsteg a stoletja. Zato je Kant tudi o d lo čno zavrnil etične teorije G rotiusa in P u fend o rfa in zanikal njihov filozofski pom en. Tudi H obbes je, k o t vem o, svojo m o raln o teorijo utem eljil na teoriji človekove narave. Pa v e n d a r s e je K ant povrnil k teoriji d ru žb en e pogodbe, ki jo je še H um e odločno zavrnil, in zgodovinsko gledano razvil njeno zadnjo veliko teoretsko

4 Je a n Jacques Rousseau, Družbena pogodba ali načela državnega prava, Cankarjeva založba, L jubljana 1960.

(6)

artikulacijo. Kant je sicer d ružbeno p og o d b o o p red elil le k ot regulativno idejo um a in je ostro kritiziral H obbesa ter se n a načelni, izjavni ravni skušal od njega čimbolj razmejiti, vendar p a njegova teo rija d ru ž b e n e p o g o db e o h ran ja večino potez ravno H obbesove teorije d ru žb e n e p o godbe. Poleg tega teorije človekove psihologije H obbes ne u p o rab i za pojasnitev sam ega pojm a d ružbene pogodbe in se ob njem nan jo tudi ne sklicuje, pač p a za pojasnitev »naravnega stanja« in potrebe po družbeni pogodbi — in Kant pojem

»naravnega stanja« obdrži v povsem hobbesovski obliki, sam oum evna pa m u je tudi p o treb a po družbeni pogodbi. Se bolj pom enljivo p a je , da H obbes tudi državljanovo obveznost poslušnosti in spoštovanja oblasti utem elji brez sklicevanja na človeško psihologijo, n a povsem kantovski, »avtonom en«

način.

In kljub tem u, da tudi Kantova ideja Religije v mejah čistega uma ni prav daleč od Hobbesove m aterialistične p rein terp re ta cije religije, p a je Kantov vpliv pri ovrednotenju H obbesa segel vsaj do H egla, ki H ob besu in njegovi politični teoriji prav tako ni pripisoval po sebno p o m em bnega m esta, čeprav bi se tudi m ed njegovo politično ozirom a pravno teorijo in H obbesovo dalo pokazati n a m arsikatero skupno točko.

Razsvetljenstvu je na angleškem političn o teoretsk em prizorišču sledil utilitarizem . Bentham je m ed svoje vzornike prištel R ousseauja in H um a, njegovo m n en je o G ro tiusu in P u fe n d o rfu p a j e b ilo p rec e j p o d o b n o Kantovemu. T ak o je tudi H obbesa om enil le redkokdaj, saj je bila H um ova ocena o njem očitno še vedno m očno razširjena. Poznejši utilitaristi, m ed njimi zlastijames Mili, pa so Hobbesa že prepoznali kot svojega predhodnika, k ot m isleca, ki je njihovi filozofiji u tiral po t, še posebej seveda s svojimi postavkami o človeški naravi. Hobbesove trditve, da ljudi spodbujajo njihove težnje po d o b rin a h ozirom a tistem , kar im ajo za d o b ro , j e bilo m ogoče interp retirati tudi kot utilitaristično željo po »ugodjih«, »sreči« ali »koristih«

ter pri H obbesu razbrati zasnutek utilitarističnega kalkulusa. U tilitaristične in terp rete p a je v skladu z njihovo postavko, d a je osnovni n am e n politike zagotoviti »največjo srečo največjega števila« ljudi, pri H obbes še posebej zanim alo to, kako bi bilo m ogoče njegov pojem vsem ogočnega nevtralnega suverena uporabiti za usm erjanje volj državljanov k tem u utilitarističnem u sm otru. T a bi po potrebi zahteval tudi žrtvovanje ali podreditev interesov in volje nekaterih v dobro širše družb ene koristi. V endar pa za to, pač zaradi razlik m ed njihovo in Hobbesovo m o raln o teorijo, p ri H obbesu niso m ogli najti prav veliko osnove, saj individualizem H obbesove p o litič n e teorije tovrstnih kolektivističnih idej ni dopuščal.

Sicer pa za B entham a, za k a te reg a j e p o leg Ja m e sa M illa tu d i n p r.

M acpherson ugotovil, da v precejšnji m eri gradi n a H obbesovih spoznanjih,

(7)

tako kot tudi za ostale utilitariste in z njimi tudi za velik del današnje politične teo rije , ki še v e d n o u p o ra b lja v bistvu bentham ovski pojem človeka ali posam eznika, velja, da zaradi om ejenosti lastnih teoretskih predpostavk niso zmožni v celoti dojeti dosega in pom ena Hobbesove politične teorije in zato n u jn o spregledajo številne od njenih teoretskih elem entov.

Kljub tem u p a j e to u tilitarističn o zanim anje za H obbesa ob ro d ilo sadove in pripeljalo do prvih resnih študij o njegovi politični filozofiji. Tako je utilitarist William Molesworth, član parlam enta in privrženecjohna Stuarta Milla, m e d leti 1839 in 1845 pripravil tudi še danes s ta n d a rd n o izdajo H o b b e so v ih z b ra n ih d e l.5 A tu d i v tistem času reak cije n a to njegovo u red n išk o delo niso bile le pozitivne, saj je H obbes za n ekatere še vedno deloval k o t bav-bav: po tem ko je M olesworth p o d prl vladno n am ero , da ustanovi katoliški kolidž n a Irskem , k a r j e bil e d en o d lo čiln ih udarcev hegem oniji anglikanske cerkve, so ga njegovi torijski nasprotniki na volitvah pričakali z geslom: »N obenega Hobbesa!«

Iz utilitarističnih vrst p a je prišlo še en o pom em bno delo o Hobbesu:

G eorge C ro o m R o b ertso n , ki sta ga k o t m en to rja p o d p ira la utilitarista G eorge G rote in J. S. Mili, je leta 1886 o njem napisal prvo m oderno študijsko biografijo z naslovom Hobbes, k ije še vedno vredna pozornosti.

T o d a še bolj k o t v A ngliji so bile v tistem času H obbesove ideje o m odern i državi in njenem spopadu zverskimi oblastmi in versko ortodoksijo a k tu a ln e n a evropski celini. Prav zavest o tej ak tualnosti je privedla do izjem nega oživljenja zanim anja za Hobbesovo politično teorijo v takratni n ovoustan o vljeni N em čiji. N ajpom em bnejši m ed nem škim i preučevalci H obbesa je bil F erdinan d Tönnies, k ije tudi avtor vrste najbolj avtoritativnih in p o d ro b n ih študij o H obbesovem intelektualnem razvoju. B ilje učenec F e rd in a n d a Lasalla i n j e izšel iz nem škega socialističnega gibanja, k ije novoustanovljeno državo videlo kot sredstvo, ki lahko prispeva k uresničenju socialističnih teženj s tem, da bi obrzdalo kapitalizem, tako k o tjo je Bismarck u p o rab il za o brzdanje aristokratskih in cerkvenih privilegijev. Socialisti so n am reč im eli kapitalizem in njegovo tekm ovalnost za prav takšno grožnjo d ru žb e n e m u m iru in svobodi posameznika, kot so jo nekoč, v Hobbesovem času, predstavljali verski spori. In za teoretsko osmislitev teh prizadevanj se j e T ö n n ie s o b rn il k H o b b esu in p o d ro b n em u študiju njegove političn e

teorije.

The English Works of Thomas Hobbes, ur. Sir William M olesworth, 11 zv. (izdaja se navaja tu d i s kraticam i EW), J. B ohn, L ondon 1839-45; poleg angleških p a j e Molesworth u red il tudi H obbesova latinska zbrana dela: Thomas Hobbes Malmesburiensis Opera Philosophica Quae Latine scripsit omnia, 5 zv. (kratica OL), J. B ohn, L o n d o n 1845.

(8)

T ön nies je zavzeto preučeval H o b b esa vse o d leta 1877 n ap rej i n j e zaslužen za številna odkritja rokopisov, m ed katerim i j e najpom em b nejše gotovo odkritje izvirnega rokopisa d e la The Elements o f Law, ki g a j e tudi uredil, izdal in posprem il s sprem no študijo,1’ prav tako kot tudi H obbesovo delo Behemoth.7 Ti dve Hobbesovi deli sta se šele s Tönniesovim uredništvom prvič pojavili v avtoritativni izdaji in ti izdaji še vedno veljata za tem eljni.

Tönnies je svoja dognanja o Hobbesu objavil v vrsti člankov, ki jih je leta 1896 posprem il tudi s knjigo o Hobbesu. V en dar p a je pozneje po lagom a izgubil zaupanje v p rik lad n o st države za do seg an je so cialističnih ciljev, zato je sprem enil tudi svoje m nenje o H obbesu, k ije v Tönniesovi kritiki m o d ern e države zdaj postal tisti, k ije s tem, d a je v središče in tem elj politične teorije postavil racionalistična pogodbena razm erja, iz nje izključil spon tano nastale skupnosti, na katere se m o ra o p re ti socializem in s tem zaobiti državo.

Vsekakor p a je ostalo vplivno Tönniesovo m n en je, d a je H obbes k o t genij m oderne misli v središče politične teorije postavil tista pogo d b en a razm erja, kijih opisuje nemški pojem Gesellschaft, zavrnil p a je svet spontanih skupnosti ali Gemeinschaft.

V endar p a je T önniesovo raziskovanje H obbesovih rokopisov p o leg novih spoznanj o H obbesovi m o raln i in p o litičn i teoriji, n a k a te ra se je o s re d o to č il sam T ö n n ie s, p ris k rb e lo tu d i m a te ria l za n ove š tu d ije o Hobbesovi filozofiji znanosti, katere p om em b n o st je prav tako razkrilo. T a nova sp o zn an ja j e v svoji analizi ra z m e rja m ed H o b b e so m in d ru g im i pom em bnim i zgodnjem odernim i filozofi znanosti povzel D anec F rith io f B randt v delu Thomas Hobbes’s Mechanical Conception o f Nature iz leta 1928.8 To delo še vedno velja za tem eljno delo o H obbesovi filozofiji znanosti, za katero zanim anje ponovno oživlja šele zadnje čase.

V prvi polovici n ašeg a sto le tja s e j e prav tak o p o javila tu d i vrsta p o m e m b n ih študij, ki so H ob b esa u m estile n a p re lo m n o to čko rojstva m o d ern e filozofske misli in ga o p red elile ko t e n eg a od tvorcev m o d e rn e filozofije, dasiravno se vsi in te rp re ti k o t ved n o niso strinjali o tem , d a j e H obbes ravno tipičen predstavnik m o d ern e misli.

E d e n od n a jp o m e m b n e jših avtorjev, k i j e H o b b e sa štel za e n e g a utem eljiteljev »m oderne«, j e bil N em ec Leo Strauss, k ije pozneje em igriral v Am eriko. V svoji knjigi The Political Philosophy o f Hobbes' iz leta 1934 in

r’ The Elements of Law Natural and Politic, ur. F e rd in a n d T ö n n ies, L o n d o n 1889.

7 Behemoth, or the Long Parliament, ur. F e rd in an d T önnies, L o n d o n 1889. O b e deli, tako Elements of Law, kot Behemoth,je ponovno u red il in izdal M. M. G oldsm itha leta 1969.

8 F rith io f B randt, Thomas Hobbes’s Mechanical Conception of Nature, C o p e n h ag e n 1928.

‘J Leo Strauss, The Political Philosophy of Hobbes: Its Basis and Genesis, angl. prev. E. M.

Sinclair, O xford 1936.

(9)

p red a v a n jih z naslovom N atural Right and History10 iz leta 1953 j e in te  lektualno zgodovino in terp retiral kot večni dvoboj m ed različnimi oblikami m o raln eg a relativizm a in idejam i naravnega prava. Ugotavljal je , da s e je an tičn a etična teorija posam eznikovih in državljanovih etičnih dolžnosti, ki j e bila tesn o p o v ezan a tu d i s ted a n jo naravoslovno zn ano stjo, usp ešno zoperstavila in up irala n ap ad o m skeptičnih m oralnih relativistov. Ko p a je v sedem najstem stoletju ta aristotelistična znanost izgubila svojo prevlado in klonila v boju z novo naravoslovno znanostjo, je izgubila tem elje tudi na njo vezana etika in m oralni relativizem je lahko ponovno zavladal. H obbes je tako za Straussa prvi m o d e rn i m oralni filozof, saj je prvi v celoti tudi na po d ro čju m o raln e filozofije sprejel vse implikacije m oderne naravoslovne znanosti. V e n d a r j e po njegovem m nen ju s svojo teorijo naravnih pravic p o n o v n o vzpostavil an tič n i m o raln i relativizem , saj naj bi tem pravicam p o d red il sam pojem naravnega prava in posameznikovih dolžnosti.

Po Straussovem m n en ju naj bi H obbes ohranil le e n o samo, pa čeprav le bežn o id ejo n asp ro tn ik o v m o raln eg a relativizma, n am reč idejo, d a je politična filozofija nu jn a in d a je m ožna »najboljša vladavina«. Prizadeval si je torej pokazati, da so prizadevanja posameznikov in uveljavljanje njihovih pravic združljiva z d o b ro u reje n o družbeno ali politično ureditvijo. T o je storil s pom očjo svoje države-Leviathana, p o dobno k o tje to storil pozneje Adam Sm ith s pom očjo svoje »nevidne roke« trga. V endar pa po Straussovem m n en ju H obbesova politična teorija temelji na »temeljni fikciji«, d a je volja su v e re n a e n a k a volji vseh državljanov. In prav zato n e m o re p o n u d iti ustreznega odgovora n a m oraln i relativizem. Gotovo se lahko strinjam o s Straussovo ugotovitvijo, d a je H obbesov pojem države odgovor na m oralni relativizem . G lede njegovih ostalih očitkov H obbesu pa ni posebej težko opozoriti, da n pr. zatrjevanje naravnih pravic nasproti civilnim dolžnostim prav gotovo ne sodi niti m ed osnovne niti m ed obrobne Hobbesove nam ene, k ot bi to želel prikazati Strauss. In kolikor Strauss zgreši osnovno razsežnost razm eija m ed pravicami in civilnimi dolžnostmi pri Hobbesu, tudi ni čudno, da idejo suverena, ki pri H obbesu zastopa ali predstavlja državljane, proglasi za »tem eljno fikcijo«.

Drugi pom em b n i zagovornik teze, d a je H obbes eden od utemeljiteljev m o d ern e misli, je C. B. M acpherson, k ije svojo interpretacijo Hobbesa podal v knjigi o »posesivnem« ali »lastniškem« individualizm u11 in v uvodu k svoji

10 Leo Strauss, Natural Right and History, Chicago 1953.

11 C.B. M acpherson, The Political Theory of Possessive Individualism. Hobbes to Locke, O xford U n iv e rsity P re ss, O x fo r d 1962; hrv. p re v o d : P o litič k a te o r ija p o s je d n ič k o g individualizm a, CDD, Z agreb 1981.

(10)

izdaji Leviathana,12 M acphersonovo in terp retacijo, ki H obbesa označi kot

»buržoaznega« misleca, smo p o d ro b n o obravnavali v e n em od p rejšn jih člankov,13 kjer sm o pokazali, da M acp h erso n , čeprav p riznava in d iv id u alistične tem elje H obbesove po litičn e filozofije, zaradi svojega ozkega, v bistvu utilitarističnega pojm a subjekta, spregleda p o m en teorije pooblastitve pri H obbesu. Vse M acphersonove pohvale H obbesu za njegove teoretske dosežke p a dobijo zgolj relativen p o m e n zaradi o srednje trditve njegove interpretacije, d a je njegova teorija veljavna zgolj za »buržoazne« družbe.

Tako nas n e m ore presenetiti, da M acpherson H obbesovo teorijo šteje za p re tira n o avtoritarno in da im a tu d i n je n a o sre d n ja p o jm a » naravnega stanja« in »družbene pogodbe« zgolj za hipotetična, dolžnost državljanov do spoštovanja zakonov suverena pa za nezadostno utem eljeno. Interpretativne predpostavke M acphersona so, kot tudi pri številnih dru g ih in te rp re tih , pač preozke, d a bi lahko dojel k o h e re n tn o povezanost H obbesove p o litičn e teorije.

P o leg teh in te rp re ta c ij, ki so se ukvarjale predv sem z v p raša n jem naravnega prava in obsega naravnih in državljanskih pravic pri H obbesu, torej z vprašanjem , ali je H obbes absolutist in avtoritarec ali individualist, pa sta se pojavili še dve drugi, manj s političnim i potrebam i in vrednostnim i sodbam i zaznam ovani sm eri in te rp re ta c ij njegove p o litič n e in m o ra ln e teorije. Prva od njiju izhaja iz danes v družboslovju precej razširjenega stališča

»vrednot osvobojene« ali »vrednostno nevtralne« družboslovne znanosti in H o b b e s a p re p o z n a v a k o t svo jeg a p r e d h o d n i k a in tis te g a , k i j e tak i družboslovni znanosti utiral p o t o z iro m a postavil tem elje, d ru g a, ki se osredotoča predvsem na vprašanje njegove m o raln e teorije, p a im a H obbes predvsem za m oralista v bolj ali m anj kantovskem smislu.

Prvo, »vrednostno nevtralno« sm er interpretacij H obbesa, je spodbudil R ichard Peters, k i je leta 1956 objavil knjigo z naslovom Hobbes,14 e d e n najpom em bnejših intepretov te usm eritve p a je bil J. W. N. W atkins, k ije tovrstne poglede podal v svojem leta 1965 objavljenem delu Hobbes’s System of Ideas}-' Izhodiščna teza njegove interpretacije, k ijo lahko srečam o tudi pri n ekaterih drugih avtorjih, je , da so postavke H obbesove politične teorije tesno povezane s postavkami njegovega splošnega filozofsko-naravoslovnega znanstvenega sistema, ta pa temelji n a galilejevski »résolutivno-kompozitivni«

12 T hom as H obbes, Leviathan, ur. C. B. M acpherson, P en g u in , H arm o n d sw o rth 1968.

M acphersonov uvod se nahaja na stra n e h 9-63.

13 G orazd Korošec, Macphersonov Hobbes -je L eviathan res buržoazen ?, Filozofski Vestnik 1, L jubljana 1998.

14 R ichard Peters, Hobbes, L ondon 1956.

15 J. W. N. W atkins, Hobbes's System of Ideas, L o n d o n 1965.

(11)

znanstveni m eto di em piričn e raziskave, k ije om ogočila postavitev temeljev za novo, m o d e rn o m o raln o in politično znanost vrednostno nevtralnega značaja, ki naj bi j o utem eljil Hobbes. R esje seveda, da sta tako Hobbesova m o ra ln a k o t tu d i n jeg o va p o litič n a filozofija in te g ra ln a sestavna d e la njegovega zaokrožen eg a filozofskega sistema, v katerem im a osrednjo in utem eljitveno vlogo »prva filozofija« kot tista znanost, ki naj ponudi osnovna načela in definicije pojm ov tudi za vse ostale veje znanosti. Leo Strauss sije sic e r p riz a d e v a l p o k a z a ti n a lo čn ic o in m e to d o lo šk o raz lič n o st m ed Hobbesovo naravoslovno znanostjo in politično filozofijo ter s tem prekiniti n ju n o pred p o stav ljen o in d ek lariran o tesno povezanost. Njegove trditve gotovo niso neupravičene, saj kljub dejstvu, da si Hobbes prizadeva zagotoviti vzporednost ali vsaj an alo gno st fizikalne m ehanicistične prve filozofije ter m o raln e in p o litičn e teorije, torej ju v nekem smislu podati kot fiziko ali m eh an ik o m orale ozirom a države, ti dve znanosti zaradi specifičnih zahtev svojih področij pač nista in ne m oreta biti v celoti zvedljivi n a prvo filozofijo.

A tudi n a p od ročju prve filozofije Hobbesove znanstvene m etode ne sestavlja le galilejevska m etoda, pač pa ta vsebuje tudi vrsto apriornih postavk o m aterialni zgradbi sveta in teoriji gibanja ter teorijo čutne zaznave oziroma spoznavanja. P o d o b n o je m ogoče tudi za njegovo m oralno teorijo pokazati, da se po en i strani, k o t so o pozorili n ek ateri in te rp re ti, njegova teorija človeške narave, strasti in vrlin, vsaj v d o lo čeni m eri o p ira na postavke Aristotelove etike, ki seveda nikakor ni vrednostno nevtralna, po drugi strani pa služi k o t tem elj p o litičn e teorije, v okviru katere človeške vrline spet nikakor ne m orejo biti vrednostno nevtralne, saj imajo nedvom no prednost tiste vrline, ki prispevajo k sm otru politične družbe, torej k državljanskemu m iru in p o d re d itv i za k o n iti p o litičn i u red itiv i ter spoštovanju civilnih dolžnosti. T udi ta interpretacijska usmeritev torej zaradi želje, da bi podobo H o b besa p rired ila svojim nam enom , zanem arja p om em bne dele njegove teorije.

V p o d o b n o v re d n o stn o n ev traln o shem o interp retacij H obbesa se um eščajo tudi analize njegove politične teorije s pom očjo teorije iger, k ijih je sp o d b u d il David G a u th ie r z leta 1969 objavljeno knjigo The Logic of

L e v ia th a n.10 T e in te r p r e ta c ije izh ajajo iz p re d p o s ta v k e , d a p o stav k e Hobbesove psihologije om ogočajo analizo ravnanja njegovih posameznikov s pom očjo teorije iger, ali p a so vsaj združljive s takšno analizo. Tako naj bi b ilo p ri H o b b e su m o g o če p re p o z n a ti situacije, ki ustrezajo shem i t.i.

»zapornikove dilem e« k o t p arad n eg a prim era teorije iger, pa tudi drugim a n a litič n im k o n c e p to m in p rim e ro m , s k aterim i te o rija iger an alizira

10 David G authier, The Logic of Leviathan, O xford 1969.

(12)

ravnanje in interakcijo posameznikov. V en dar p a tudi takšne analize zaradi svoje p reo zk e an alitič n e logike in zanje z n a čiln e g a o z k o g le d e g a rac io nalističnega stališča, ki posam eznika razum e k o t sebičn eg a k alk u lato rja lastnih interesov, pa čeprav so posam eznikovi motivacijski m ehanizm i pri H obbesu o p re d e lje n i precej širše, zgrešijo teo re tsk i d o m e t H obbesove politične analize in utem eljenost njegovih konceptov. E na o d ugotovitev nem ara n£yambicioznejše in najdoslednejše tovrstne analize, nam reč analize Jean H am pton v njenem delu Hobbes and the Social Contract Tradition'1 j e tako, da v hobbesovskem naravnem stanju d ru žb e n a p o g o d b a ni m ogoča, da do nje ne m o re priti ozirom a je hobbesovski posam ezniki ne m orejo skleniti.

C epravje H obbes vztrajal n a načelni m ožnosti sklenitve d ru žb en e pogo db e v naravnem stanju in jo tudi prepričljivo dokazoval, m u takšne analize na tem m estu očitajo nekonsistentnost, p ro b lem pa skušajo razrešiti z vpeljavo vrste H obbesu tujih d o d a tn ih pogojev ali p redpostavk. V e n d a r pa neza

dostnost takšnih interpretacij ne izstopi le ob analizi H obbesa - tudi Lacan je v svojem spisu o »logičnem času«18 prepričljivo pokazal n a nezad ostn ost in n eu strezn o st logično-teoretskih m odelov teo rije iger te r n am esto nje ponudil časovno-logični m odel posam eznikovega ravnanja in odlo čanja v skupini ali družbi, ki dosledno upošteva dialektiko intersubjektivnosti. In če si Hobbesovo politično teorijo ogledam o s pom očjo konceptualnega aparata te Lacanove analize, postane m ožnost sklenitve d ru žb en e p o g o d b e povsem očitna.

T udi obravnavanje H obbesa kot m oralista v kantovskem smislu, ki ga najdem o pri nekaterih avtorjih, n pr. pri A. E. Taylorju, naleti n a p o d o b n e težave. Hobbesova m oralna teorijaje nedvom no utem eljna na njegovi teoriji človeške narave, n e pa n a čistih u m sk ih p o jm ih , ko t p ri K antu, čep rav H obbes dejansko n aravn e zako n e, ki so resn ic e razu m a, im e n u je tu d i m oralne zakone. In ker se ti zakoni razen n a osnovno naravno pravico do sam oohranitve ne opirajo na n o b e n o d ru g o dejstvo človeške psihologije, interpretacija Taylorja in sorodnih avtorjev, d a n am reč ti naravni ozirom a m oralni zakoni ustrezajo tudi zahtevam kantovske etike, nikakor ni povsem zgrešena. Prav gotovo pa H obbes v n asprotju s K antom ne misli, da s e je v m oralni teoriji m ogoče znebiti patologije človeških strasti in zato tudi ne p o s tu lira n iče sa r, k a r bi lah k o u s tre z a lo K a n to v e m u k a te g o r ič n e m u imperativu. Kljub tem u p aje mogoče reči, da H obbes državljanovo obveznost spoštovanja civilnih zakonov utem elji n a d o m ala kantovki način, n a osnovi

17 Je a n H am p to n , Hobbes and the Social Contract Tradition, C am bridge U niversity Press, C am bridge 1988.

18 Jacques Lacan, »Logični čas in vnaprejšnje zatrjevanje gotovosti«, v: Spisi, A nalecta, Ljubljana 1994, str. 45-60.

(13)

zahteve po d osled n em vztrajanju pri rezultatih njegove lastne avtonom ne odločitve ob sklenitvi d ru žb en e pogodbe. Res p a je , da H obbes na ta način za etični problem človekovega ravnanja ponudi v bistvu politično rešitev, saj je delovanje takšnih m oralnih zakonov om ogočeno šele v zakonitem civilnem stanju, torej po vzpostavitvi dru žb en e pogodbe, čeprav so glavna spodbuda za sklenitev te p o g od b e spet prav ti zakoni.

T em u p reg led u interpretacij H obbesa bi bilo po treb n o dodati vsaj še oris n e k a te rih n a jp o m e m b n e jših in te rp re ta c ij izven ang lo-am eriškega teoretskega in p olitičnega prostora. V Franciji je v prvi polovici tega stoletja izb ru h n ila p olem ika o H obbesovem totalitarizm u, k ije ponovno obudila dolga stoletja razširjene obtožbe o Hobbesovem absolutizm u in slavljenju drža v e in n je n e n e o m e je n e o b lasti, le d a so bile to k ra t p rila g o je n e sodob nem u času nastajajoče socialne in intervencionistične države po koncu ob d o b ja p o litičn eg a absolutizm a. V tej polem iki j e Jo sep h e V ialoatoux v svojem delu La Cité de Hobbes: Theorie de l ’état totalitaire,19 H obbesa označil za te o re tik a in za g o v o rn ik a to ta ln e oziro m a to ta lita rn e države in prvega p re d h o d n ik a so d o b n ih idej o državi, v kateri je klasično pravo in zakonje z a m e n ja la ra z p ro s tr a n je n a z a k o n o d a jn a dejavn ost p rep o v e d o v a n ja in predpisovanja. K tej trditvi je V ialoatouxa spodbudila tudi slovita m etafora

»Leviathana«, H obbesu p a je še posebej zameril, d a je vse religiozne nazore z izjemo tistega, k ije pred pisan od države, proglasil za praznoverje. Tudi pri takšni in terpretaciji ni njen e enostranskosti seveda nič težje pokazati kot pri vseh tistih, ki so H o bb esa proglašale zgolj za absolutista.

T ega ni bilo težko pokazati niti nasprotni strani v tej debati, in tako je n p r. R ene C a p ita n t v leto pozneje objavljenem članku »Hobbes et l’état totalitaire«,20 poudaril H obbesov individualizem in njegovo individualistično utem eljitev d ru žb en e pogodbe. D rugačen pogled na nasprotja Hobbesove politične teorije p a je predstavil Raymond Polin v vplivni knjigi Politique et philosophie chez Thomas Hobbes,21 v kateri je zatrdil, d a j e bil H obbes prvi m o d e rn i m islec, ki s i j e sistem atičn o prizadeval za teo retsk o spravo in pom iritev m ed individualizm om in absolutizm om ozirom a totalitarizm om ter m ed posam eznikom in državo. Sama ideja o spravi bi sicer lahko služila kot a rg u m e n t različnim interpretacijam in ovrednotenjem Hobbesa, Polin p a j e n a n je n i osnovi za trd il, da so bile te teo retsk e vezi p ri H o bb esu vzpostavljene tako trd n o , da si ga invidualistična politična tradicija nikakor

19 Jo se p h e V ialoatoux, La Cité de Hobbes: Theorie de l ’état totalitaire. Essai sur la conception de la civilisation, Pariz 1935.

20 R ene Capitant, »H obbes e t l’état totalitaire«, Archives de Philosophie du droit et de Sociologie juridiqueV l, št. 1-2, Pariz 1936.

21 R aym ond Polin, Politique et philosophie chez Thomas Hobbes, Pariz 1953.

(14)

ni m ogla prisvojiti in g a je upravičeno zan em arila pri fo rm u liran ju svoje teorije človekovih naravnih pravic. T u d i v tem stališču seveda ni težko p re p o z n a ti d o lo če n e e n o s tra n o sti, ki p a p ri id e o lo šk e m d e d ič u id e je človekovih naravnih pravic iz francoske revolucije seveda ne m ore p retira n o presenetiti.

Povsem svoje poglavje pa predstavlja in terp retacija Carla Schm itta, ki je Hobbesovo politično teorijo p rired il v t.i. teorijo »decizionizma«. Poleg vrste člankov predstavlja njegovo pog lav itno d elo o H o b b e su le ta 1938 objavljena knjiga Der Leviathan in der Staatslehre des Thomas Hobbes.22 A čeprav se je Schm itt v om enjeni francoski polem iki o H obbesovem individualizm u ozirom a totalitarizm u pridružil zagovornikom H obbesa kot individualista, p a j e njego vo p o litič n o te o rijo povsem p r ila g o d il svojim p o litič n im nam enom in suverenu pripisal vlogo o dločanja o tem , kdo j e »prijatelj« in kdo »sovražnik«. Prav to je bilo po njegovem m n en ju bistvo »dem okratične«

politike, ki naj nadom esti iztrošeni p arlam en tarizem . Pri S chm ittu torej Hobbesove ideje niso le enostransko in te p retira n e , pač pa povsem izm ali

čene in preoblikovane v praktično teorijo, takorekoč v političen p rogram . Schm ittov zagovor H obbesovega individualizm a pa gre o č itn o razu m eti predvsem kot sredstvo za o b ra m b o p re d očitk i o to ta lita rn i vseb ini in potencialu njegovih lastnih političnih idej. S evedaje bil Schm ittov pogled n a H o b b e sa d o d o b ra p rila g o je n p o litič n im o k o lišč in a m in p o tre b a m njegovega časa in okolja, torej vladavine nacizma, njegove ideje pa so zbudile vrsto ugovorov, kritik in nasprotovanja. Kljub tem u p a je zanimivo, d a so bile ostale njegove politične ideje deležne precej številnejših kritik, kot pa njegova interpretacija ozirom a prisvojitev H obbesa.

T o d a že takoj po vojni je leta 1946 M ichael O akeshott v uvodu v svojo izdajo Leviathana23 v celoti p o novno afirm iral H ob b esa in o njem p o d a l interpretacijo, k ije zagotovo od vseh o m en jen ih še najdlje od kakršnekoli enostranskosti. S tem je zagotovo tudi spodbudil val resnega in poglobljenega študijskega zanim anja za H obbesovo političn o teorijo, ki sm o m u priče v zadnjih desetletjih.

O b koncu tega pregleda interpretacij H obbesove politične teorije se lahko ozrem o še na vrsto intepretacij, ki sicer veljzyo za tem eljne in dosledne ter so u tirale nove poti pri razum evanju H obbesove filozofije, njihovim avtorjem pa nikakor ni m ogoče očitati, da H obbesovo teorijo zavračajo iz

22 Carl Schm itt, Der Leviathan in der Staatslehre des Thomas Hobbes. Sinn u n d Fehlschlag eines politischen Symbols, Berlin 1938.

23 M ichael O akeshott, Introduction to Hobbes’s Leviathan, v: T hom as H obbes, Leviathan, or the Matter, Forme and Power of a Common-wealth, Ecclesiasticall and Civili, nr. M ichael O akeshott, Basil Blackwell, O xford 1946.

(15)

ozkih političnih nagibov. Kljub tem u tudi te najdoslednejše interpretacije H obbesa niso ved n o brez d o ločenih pomanjkljivosti. Tako je npr. J. G. A.

P ocock, k i j e v e n e m o d svojih vplivnih člankov po d al izvrstno štu dijo H obbesovih relig ioznih pogledov,24 v nekaterih svojih p re d h o d n ih delih H obbesa vse p reh itro odpravil kot tujega svojemu interpretacijskem u okviru klasičnega republikanizm a. T udi Q uentin Skinner, kije v svoji nedavni knjigi o d lič n o a n a liz ira l H o b b e so v o u p o ra b o r e to rič n ih virov in sre d stev v Leviathanu,25 poskuša H obbesovi omilitvi negativnega odnosa do retorike v Leviathanu pripisati nekoliko prevelik pom en, Yves Charles Žarka, ki v enem o d svojih člankov21’ b rilja n tn o analizira logično stru k tu ro H obbesovega filozofskega sistem a in vlogo pojm a boga v njem ter pokaže na njegove vire, pa zgolj n eo d lo č n o nam ig n e na dejstvo, da na mestih, kjer Hobbes uporabi arg u m e n te filozofske tradicije, hkrati tudi prekine z njo. Končno pa tudi Richard Tuck kot red ak to r naj temeljitejše študijske izdaje Leviathana in velik poznavalec H obbesa, ki upravičeno po udarja pom en teorije predstavništva p ri H o b b e s u , h k r a ti p a zav rača k a k ršn o k o li povezavanje H o b b e s a s kantovskimi filozofskimi pogledi, ne uvidi, da Hobbes politično obveznost ali dolžnost državljanov utem elji na dom ala kantovski način.

Iz p o d a n e g a zgodovinskega p reg le d a sp rejem an ja in in te rp re ta c ij H obbesove politične teorije lahko jasn o vidimo, d a je vzroke za n erazum e

van je in zav račan je H o b b eso v e teo rije n ajp o g o steje m o go če p rip isati p olitičnim in terp retativ n im željam in n am enom interpretov, ki določajo njihovo p olitično in teoretsko obzorje in zorni kot pogleda na Hobbesovo p o litič n o te o rijo , prav zarad i te o m eje n o sti njihovih stališč pa večina interpretacij tudi ni sposobna dojeti dejanskega dom eta in koherentnosti njegove politične teorije. Težave interpretov pri razumevanju H obbesa torej izh ajajo p red v se m iz p ro b le m o v p rev lad ujo če p o litič n e tradicije, k i j i in te rp re ti pripadajo, p otem takem predvsem iz problem ov t.i. »zahodnega liberalizm a«, saj večina in terpreto v izhaja prav iz te »liberalistične politične paradigm e«. In te težave p ri razum evanju H obbesa niso danes nič manjše, kot so bile v katerem koli drugem zgodovinskem obdobju, kar pom eni le, da sod o b n a prevladujoča politična ideologija še vedno tem elji na nereflekti-

24 J. G. A Pocock, »Tirne, H istory an d Eschatology in the T h o u g h t o f T hom as H obbes«, v: Pocock, Politics, Language and Time, M ethuen, L ondon 1973.

25 Q u en tin S kinner, Reason and Rhetoric in the Philosophy of Hobbes, C am bridge University Press, C am bridge 1995.

26 Yves C harles Zarka, »First philosophy and the foundation of knowledge«, v: Cambridge Companion to Hobbes, ur. T om Sorell, C am bridge University Press, C am bridge 1996.

T a članek j e prevod Zarkovega članka iz zbornika: Y.-C. Zarka in J. B e rn h a rd t (u r.), Thomas Hobbes: philosophie premiere, théorie de la science et politique, Pariz 1990.

(16)

ran e m racionalizm u , utilitarizm u in lib eralizm u , ki so zanam ovali tu d i zgodovino recepcije Hobbesove teorije.

Dejansko pom em bna vprašanja H obbesove filozofije, k o tje vprašanje njene logične strukture ter teoretskih in načeln ih razlogov, ki so H obb esa vodili pri vpeljavi in konkretnih definicijah njegovih filozofskih in političnih pojm ov, k o t so n a ra v n o stan je, človekove n a ra v n e p rav ice, d r u ž b e n a pogodba, suverena oblast in civilna družba kot vladavina zakona ter vprašanje razmejitve m ed znanostjo in ideologijo pri H obbesu, seveda ostajajo zunaj obzorja in analitičnega dom eta večine takšnih in terpretacij.

A če so težave razum evanja H obbesa posledica problem ov političnih stališč interp reto v in tudi današnje prevladujoče politične ideologije, nam lahko poskus celovitega razum evanja H ob b esa in k o h e re n tn o sti njegove filozofije, ki seže onstran navideznih nasprotij, k ijih v njej vidijo ti interpreti, pom aga razjasniti tudi tem eljne p ro b le m e dan ašn jeg a p olitičn eg a »libe

ralizma«.

Seveda se n e bi m ogli n adejati p re tira n ih uspehov, če bi skušali le združiti ali povezati dve prevladujoči zoperstavljeni skupini in terp retacij, od katerih im a ena H obbesa za teoretika absolutizma in ab solutne oblasti na račun brezpravnosti državljanov, dru g a pa za teo retika d ru žb e n e p o g o dbe in n a naravnem pravu u tem e ljn e g a individualizm a, p ri k a te re m teo rija absolutne oblasti predstavlja zgolj nedoslednost; ti dve skupini interpretacij vse prep o g o sto slonita n a en akih ali vsaj precej p o d o b n ih teo re tsk ih ali ideoloških predpostavkah, zato j u je p o tre b n o preseči oziro m a z u p o ra b o drugačnega konceptualnega aparata seči onstran tistih predpostavk, ki so vzrok za enostranskost in »enodim enzionalnost« teh interpretacij. Takšna celovita in te rp re ta c ija H obbesa, ki preseže e n o stra n sk e p red p o sta v k e n jego v ih prevladujočih in terpretacij, p a j e m og o ča le z u p o ra b o k o n c e p tu a ln e g a aparata lacanovske psihoanalize.

Če n a kratko povzamemo trditve teh dveh prevladujočih interpretacij H obbesa, jih lahko strnim o v naslednji dve trditvi, d a je nam reč H obbes:

- teoretik družbene pogodbe in posam eznikovih naravnih pravic, ozirom a - teoretik oblasti in absolutizma ter poslušnosti državljanov;

A vsaka od teh dveh trditev je le polovično resnična, s tem pa tudi nap o l lažna, zato m ora nujno zavrniti drugo polovico H obbesove politične teorije, k iji ni pogodu.

V skladu s prvo skupino intepretacij bi bil H obbes radikalni lockovec, ki bi državljane avtoriziral za poljubno prelam ljanje d ru žb en e p o g o d b e ali odstopanje od nje - po Hobbesovih lastnih besedah takšne in terp retacije njegovi politični teoriji pripisujejo pretirano zagovarjanje svobode.

(17)

V skladu z d ru g o trditvijo pa naj bi bila hobbesovska politična oblast absolutna, vsezajemajoča, brezpogojna in totalna oblast, državljani pa naj v takšni državi ne bi imeli niti najm anjših pravic ali svoboščin - po Hobbesovih besedah m u te interp retacije pripisujejo pretirano zagovarjanje oblasti.

Seveda vsaki o d teh skupin intepretacij nasprotuje vrsta elem entov in p o d ro b n o sti H obbesove politične teorije in H obbes sam v »Posvetilu« k Leviathanu pou d arja, d a njegova politična teorija ne zaide v nobeno od teh dveh skrajnosti.

M ichael O a k e sh o ttje v že om enjenem uvodu k Leviathanu ob polem iki o m orebitnem H obbesovem totalitarizm u poudaril, da H obbes ni totalitarist, pač pa »avtoritarist«, »avtoritarec« (authoritarian), torej zagovornik oblasti in avtoritete. Njegov arg u m e n t v tem kontekstu povsem drži in nedvom no m eri v pravo sm er, saj O ak esho tt v svoji interpretaciji upravičeno poudari tudi p o m en Hobbesovovega individualizma in pokaže, da državljani njegove države uživajo precej svobode.

V endar pa bi lahko z nam en om , da poudarim o pom en posredujočega člena, ki v okviru Hobbesove politične teorije povezuje v celoto skrajna člena individualizm a in teorije absolutne oblasti, k iju običajno poudarjajo njegovi in te rp re ti, k o t fo rm u lo celovitega d o jem an ja H obbesa p od ali nekoliko dru g ačn o trditev ozirom a dve inačici iste trditve:

H obbes ni teo retik oblasti, pač pa teoretik pooblastitve.

Ni teo retik politične moči, pač pa opolnomočenja.

Prav pooblastitev ozirom a opolnomočenje (suverena) je nam reč bistvo in nam en H obbesove družbene pogodbe, hkrati pa vzrok učinkovitosti oblasti in vzrok obveznosti državljanske poslušnosti do oblasti in spoštovanja državnih zakonov, hkrati pa tudi pogoj, da si državljani z njo zagotovijo svobodo v okviru (suverenovih) zakonov, m ed te m ko svojo osnovno naravno pravico z njo obdržijo in si zagotovijo tudi njeno lažje uveljavljanje. In prav zato se v pojm u pooblastitve stikata tako H obbesova teorija politične oblasti kot tudi njegov individualizem , prav p rek njega sta združena in prav ta pojem je vzrok, da sta, k ot vztraja H obbes, povsem združljiva.

Zato n av e d en i trditvi tu d i nista zgolj b esed na igra, pač pa rez u lta t d o sled n eg a b ran ja H obbesovega Leviathana. O m enjeni trditvi je v obliki p o d o b n e b esed n e igre seveda m ogoče podati tudi v agleščini, z u p o rab o p o jm o v authority /a u th o riza tio n in power/empowerment. H o b b e s te o rijo pooblastitve, o p o ln o m o čen ja ali avtorizacije, k ijo trditvi om enjata, razvije v 16. poglavju Leviathana, ki j e en o ključnih poglavij tega dela, kar dokazuje tudi njegova um estitev na konec njegove prve knjige ozirom a na preh od m ed

(18)

njegovo prvo in d rug o knjigo - tako j e v n jem razvita teo rija pooblastitve ključna za vzpostavitev države kot politične skupnosti, k ijo obravnava d ru g a knjiga tega dela, saj na tej teoriji temelji tudi pojem političnega predstavništva kot tem eljna razsežnost političnega področja.

S to pooblastitvijo, k i j e b istv en i sestavni d el sk len itv e d ru ž b e n e pogodbe, vsak posam eznik napravi ali im en uje suverena za nosilca svoje p ra v n e ali p o litič n e osebe, za svojega p o litič n e g a predstavnika. S tem posam eznik vstopi v polje pravnih, političnih, s črko zakonov posredovanih, torej sim bolnih razmerij, ki so m ogoča in se vzpostavijo šele z nastankom civilne družbe kot rezultatom sklenitve d ružbene pogodbe, kar dokazuje, da je »Hobbesovo politično sim bolno stru k tu riran o « v povsem lacanovskem smislu. Kot smo že poudarili, H obbes državljanovo dolžnost ali obveznost poslušnosti suvereni oblasti utem elji prav na tem posam eznikovem dejanju sklenitve družbene pogodbe kot dejanju njegove svobodne volje, s katerim je suverena pooblastil za vladanje in ga im enoval za nosilca svoje politične osebe. T ako je subjekt ali državljan obvezan s svojim lastnim svobodnim dejanjem , v skladu s katerim m ora k ot državljan v civilni družbi ravnati - nam reč ubogati in spoštovati zakone suverena. Kljub tem u, da m ora ubogati zakone suverena, pa ga zavezuje njegovo lastno dejanje svobodne volje, torej je v bistvu svoj lasten zakonodajalec in ravna povsem avtonom no. Državlja

nova dolžnost spoštovanja oblasti j e torej pri H obbesu u tem eljen a povsem kantovsko.

A tako k o tje nauk lacanovske teorije subjekta in označevalca v tem , da subjektov vstop v polje ozn ačevalnih razm erij, čep rav j e b la g o d e je n in osvobajajoč gled e n a o b d o b je ag re siv n ih p re d s im b o ln ih im a g in a rn ih razm erij, prinaša s seboj odtujitev v označevalcu in p o d reditev d o ločen em u a v to m a tiz m u o z n a č e v a ln ih m e h a n iz m o v , n a k a te r e g a s u b je k t n im a n e p o s re d n e g a vpliva, j e tu d i n a u k lacanovske in te rp re ta c ije K an ta in kantovske etike ta, da prav k a te g o rič n i im p e rativ k o t izraz sub jekto ve avtonom ije, ki naj bi veljal za najpristnejši izraz subjektove svobodne volje, brezobzirno okrni subjektov narcizem , saj se ravna po lastnem nevtralnem av tom atizm u, ki se n e o zira n a su b je k to v o d o b r o b it - tu d i k an to vski k ateg o ričn i im perativ torej s sabo p rin a ša o d tu jitev in p o d re d ite v avto

m atizm u m oralnega zakona. Enako pa velja tudi za H obbesovo p olitičn o te o rijo , v k a te ri se s u b je k t s sk le n itv ijo d r u ž b e n e p o g o d b e p o d r e d i avtom atizm u zakonov civilne družbe, k ijih sp rejem a suveren, k a r je zanj nedv om n o blagodejno in osvobajajoče glede n a n evarnosti, nasilnost in negotovost naravnega stanja, a n e d v o m n o p rin aša s sabo tudi odtujitev, če m u r se p rid ru ž u je tu d i d o lo č e n a prisila, v k lju čen a v sam o sk len itev

(19)

d ru žb e n e pogodbe, saj ga k tem u dejanju, čepravje dejanje in izraz njegove svobodne volje, spodbudi ozirom a prisili prav nevzdržnost naravnega stanja.

Zaradi vsega tega, zaradi povsem lacanovskih poudarkov, kijih vsebuje, ostaja H obbesova politična teorija še vedno nadvse aktualna, relevantna in teoretsko p ro d o rn a , ni pa treb a posebej poudarjati, d a je prav to, nam reč nu jen pristanek n a podreditev avtomatizmu zakonov suverene civilne oblasti, tudi vzrok nelagodja H obbesovih interpretov in vseh njihovih spodrsljajev, e no stran o sti in nerazum evanja. Prav zaradi tega bo Hobbes za narcistično

»lib eraln e« in te r p re te n a jb rž vedn o ostal zgolj n erazum ljiva m ešanica absolutista in individualista.

(20)