EKONOMSKI VIDIKI

N a d a Stropnik

EKONOMSKI VIDIKI PROSTOVOUNEGA SOCIALNEGA DELA

UVOD

Prostovoljno delo se razlikuje od drugih oblik neplačanega d r u ž b e n o p o m e m b n e g a in neobveznega dela p o tem, da se v določeni meri izvaja na organiziran način (STAFLEU 1989). Razširjeno j e mnenje, da prostovoljne organizacije zmanjšujejo obremenitev javnih virov sredstev za socialne dejavnosti, ker so storitve prostovoljnega sektorja cenejše. T o d a te predpostavke o cenovni prednosti so p o e ­ nostavljene in v n e k e m smislu tudi netočne.

Prepričanje, da ima prostovoljni sektor p r e ­ cejšnje pozitivne ekonomske učinke, je med drugim očitno iz dejstva, da so v številnih drža­

vah brez tradicije na področju prostovoljnega dela začeli resneje obravnavati ta tip aktivnosti šele s pojavom e k o n o m s k e k r b e . Problemi v zvezi z brezposelnostjo so izpostavili dve vprašanji:

1. Ali naj se b r e z p o s e l n e aktivira za oprav­

ljanje prostovoljnega dela?

2. Ali je širitev prostovoljnega dela pri­

m e r e n način za zmanjšanje pritiska na javne vire, se pravi, za razbremenitev virov financi­

ranja socialnih storitev in njihovo preusmeri­

tev v druga p o m e m b n a področja socialnega dela?

T o je bil seveda enostranski ekonomski p o ­ gled na možnosti reševanja e k o n o m s k e krize ali pa ublažitve njenih posledic. Socialni delav­

ci pa so ves čas poudarjali, da je treba v pri­

m e r u prostovoljnega dela upoštevati zlasti njegove kvalitativne vidike, ne pa vztrajati pri njem zaradi cenejših storitev.

EKONOMSKI POMEN PROSTOVOLJNEGA DELA Ekonomski p o m e n prostovoljnega dela lahko v g r o b e m definiramo s prihranki javnih sredstev zaradi opravljanja nekega dela brez plačila. V e n d a r je težko dokazati, kolikšni so ti prihranki. V ekonomski literaturi najdemo tri različne postopke ocenjevanja vrednosti p r o ­ stovoljnega dela.

P o prvem pristopu se vrednost p r o s t o ­ voljnega dela ocenjuje na podlagi opravljenih ur takšnega dela. Pri tem se s o o č a m o s težavo zaradi dejstva, da se le plačano delo statistično spremlja in upošteva pri izračunu d r u ž b e n e g a proizvoda. Z a t o se m o r a m o zanašati na o c e n e števila opravljenih ur prostovoljnega dela^ in njegove vrednosti. Pri tem je treba upoštevati tako povprečno plačilo za delo kot tudi d r u g e neplačane stroške v zvezi z delom, ki bi nastali, če bi ga opravljali profesionalci.

Drugi pristop poudarja o p o r t u n i t e t n e stro­

ške časa, ki se ga namenja prostovoljnemu delu. O p o r t u n i t e t n e stroške najpogosteje defi­

niramo kot nezasluženi denar, ker delo ni bilo opravljeno kot plačano delo, ali pa kot vred­

nost izgubljenega prostega časa izvajalca dela.

Torej bi bilo treba pri analizi stroškov v zvezi s prostovoljnim delom upoštevati tudi tisto, čemur se je nekdo odpovedal, drugače ni m o č govoriti o optimalni alokaciji virov med for­

malnim in neformalnim sektorjem.

Kako p a lahko ocenimo o p o r t u n i t e t n i stro­

šek? V primeru, da bi upoštevali plačilo za isto delo, če bi bilo opravljeno kot plačano (t.j., na podlagi zaposlitve), bi bilo to e n a k o prvemu pristopu. D r u g o skrajnost bi pomenila p r e d p o ­ stavka, da j e oportunitetni strošek e n a k ničli.

' N a N i z o z e m s k e m s o n p r . o c e n i l i , d a j e o b s e g p r o s t o v o l j n e g a d e l a e n a k 2 0 % u r a d n o r e g i s t r i r a n e g a p r o f e s i o n a l n e g a d e l a .

T o bi držalo le, če se prostovoljec n e bi od­

povedoval p r o s t e m u času in če se tako in tako ne bi zaposlil ali kako drugača aktivno an­

gažiral. Najpogosteje bo oportunitetni strošek nekje med o b e m a e k s t r e m o m a (KNAPP 1984).

P o mnenju T . J. Phillipsa (po KNAPP 1984:

59) j e pogosto zelo verjetno, da b o m o precenili vrednost o p o r t u n i t e t n e g a stroška prostovoljne aktivnosti. T o se bo npr. zgodilo v primeru, ko se bo prostovoljno delo izvajalo z motivom pri­

dobivanja izkušenj, ki b o d o olajšale zapo­

slovanje. D o k a z a n o j e , da iskalci zaposlitve praviloma preferirajo delo, ki je v zvezi z nji­

hovo izobrazbo. T a k o aktivnost lahko imamo za investicijo v človeški vir, investicijo, ki bo v b o d o č e omogočala višji zaslužek iz rednega plačanega dela.

Drži pa tudi, da niso vsi prostovoljci zain­

teresirani za stalno zaposlitev. V tem primeru j e prostovoljno delo alternativa za prosti čas.

G r e za ljudi, ki vrednotijo prostovoljno delo višje kot prosti čas, vsaj za nekaj ur t e d e n s k o .

N e k a t e r i avtorji (npr. POLLAK 1976: 132) celo predpostavljajo, da lahko ima izvajanje prostovoljnega dela za posameznika pozitiven

"neto učinek". M o ž n o je, da nekdo v procesu maksimiranja koristi ugotovi, da njegova korist (užitek, ki ga najde v izvajanju neke aktivnosti in/ali zadovoljstvo zaradi koristi, ki jih je deležen u p o r a b n i k storitve) presega oportuni­

tetni strošek njegovega dela.

Tretja skupina avtorjev ima širši pristop k vrednotenju prostovoljnega dela, ki se ga u p o ­ rablja pri primerjavi različnih organizacijskih oblik storitev. Po njihovem mnenju je treba poleg vidnih stroškov in prihrankov upoštevati tudi količino in kakovost storitev ter njihovo učinkovitost in dostopnost (distribucijo).

Ni mogoče govoriti o relativni stroškovni prednosti p o s a m e z n e organizacijske oblike, če ne predpostavimo nespremenljivosti oziroma enakosti ostalih pogojev. Predvsem morata biti enaki količina in kakovost storitev. Če tega ni mogoče zagotoviti, je treba čim bolje pojasniti vpliv teh razlik. Pri ugotavljanju prednosti

kake organizacijske oblike nuđenja storitev m o r a m o upoštevali tudi stopnjo specializacije, značilnosti uporabnikov, cilje te organizacijske oblike ipd.

STROŠEK PROSTOVOLJNEGA DELA Vprašanje, ali spodbujati p o n u d b o p r o s t o ­ voljnega dela in drugih altruističnih dejavnosti s plačilom, je že nekaj časa p r e d m e t polemik.

Samo prostovoljno delo materialno ni nagraje­

no, prostovoljcem se praviloma le n a d o m e s t i stroške, ki so jih imeli z opravljanjem tega dela.

V nekaterih državah so prostovoljci deležni tudi posrednih koristi, npr. zavarovanja in davčnih olajšav. Prostovoljci morajo biti sami zavarovani, pa tudi za primer škode, ki jo lah­

ko povzročijo drugim o s e b a m . Davčne olajšave za prostovoljce pa se opravičuje s pozitivnim učinkom njihovega dela za družbo v celoti.^

Čas, namenjen opravljanju prostovoljnega dela, se lahko šteje tudi v pokojninsko d o b o . Na vse te in druge p o d o b n e načine se lahko delno priznava vrednost dela in časa p r o s t o ­ voljcev in njihovo prizadevanje.

Poleg tega je smiselno organizirati tečaje za usposabljanje prostovoljcev za določeno delo, kot tudi njim namenjeno svetovalno službo, s čimer se povečuje kakovost storitev, ki jih nudijo.^ N e k a t e r e vlade tudi subvencionirajo prostovoljna združenja in centre, ki delujejo kot posredniki med iskalci in ponudniki p r o ­ stovoljnega dela ter širijo informacije in sode­

lujejo pri novih prostovoljnih projektih na lokalni ravni (Ministry of Welfare... 1988).

ZAKAJ J E PROSTOVOLJNI SEKTOR CENEJŠI?

Najbrž se bo ob tem vprašanju marsikdo nasmehnil, saj se zdi, da je odgovor p o p o l n o ­ ma jasen: ker prostovoljno delo ni plačano.

Pravzaprav bi bilo treba zastaviti vprašanje, pod katerimi pogoji ima prostovoljni sektor komparativne prednosti v primerjavi z javnimi

' D a v č n e o l a j š a v e j e t r e b a p r i z n a t i tudi t i s t i m p o s a m e z n i k o m in p o d j e t j e m , ki d a j e j o p r o s t o v o l j n i m o r g a n i z a c i j a m r a z l i č n e o b l i k e m a t e r i a l n e p o d p o r e , k o t tudi p o d j e t j e m , ki s p o d b u j a j o p r o s t o v o l j n o d e l o in o m o g o č a j o s v o j i m z a p o s l e n i m a k t i v n o u d e l e ž b o v n j e m .

^ K u n ( 1 9 9 0 ) o p o z a r j a n a m o ž n o s t c e l o š k o d l j i v i h p o s l e d i c a m a t e r i z m a , č e s e s p r o s t o v o l j n i m d e l o m p o n u j a j o s t o r i t v e n i z k e k a k o v o s t i .

E K O N O M S K I VTDIKI P R O S T O V O U N E G A S O C I A L N E G A D E L A zavodi in profitnimi organizacijami. Ali pa:

"Koliko bi stalo, če bi vlada prevzela celotno odgovornost za zagotavljanje določenih stori­

tev, ter kakšen j e učinek prostovoljnega statu­

sa izvajalca na njegove stroške?" (MATCH,

M A C R O F r l 9 7 9 : 3 9 9 ) .

D e j a n s k o razpolagamo z zelo malo podatki o relativnih prednostih različnih sektorjev.

H a t c h in Mocroft ( 1 9 7 9 ) ugotavljata, da so primerjave stroškov prostovoljnih in javnih izvajalcev v Veliki Britaniji o b koncu 7 0 - t i h let le v manjši meri p o d p r l e trditev, da so prosto­

voljne organizacije veliko cenejše kot javne.

Številni avtorji (npr. KNAPP 1 9 8 4 ; HATCH, MOCROFT 1 9 7 9 ) opozarjajo na past, ki lahko zmanjša validnost primerjav stroškov storitev, ki jih izvajajo različni sektorji. Pogosto se stroški izražajo kot ekvivalent plačila u p o r a b ­ nikov ali d o b r o d e l n i h prispevkov, n e pa v d e ­ janski b r u t o višini. Stroške j e treba pojmovati

kot vsoto vseh izdatkov v ta n a m e n , ne glede na vire sredstev za njihovo financiranje.

Pri primerjavi stroškov različnih sektorjev j e treba karseda zagotoviti primerljivost stori­

tev. T o p o m e n i , da lahko u p o š t e v a m o le izva­

jalce, ki zagotavljajo p o d o b n e storitve na p o d o b e n način. T o d a , kot poudarjata I latch in Mocroft ( 1 9 7 9 ) , n a p a č n o bi bilo izključiti iz analize vse ostale p r i m e r e , ko j e prostovoljno delo alternativa za j a v n o službo in ko ta dva sektorja zadovoljujeta p o d o b n e p o t r e b e , če­

prav na precej različna načina.

Značilnosti u p o r a b n i k o v definirajo storitve, ki jih izvajajo p o s a m e z n i izvajalci. K n a p p

( 1 9 8 4 ) j e analiziral p o d a t k e , ki kažejo p o ­ m e m b n e m e d s e k t o r s k e razlike v aktivnostih, ki jih p o s a m e z n i sektorji izvajajo za svoje u p o ­ r a b n i k e . Č e so storitve n a m e n j e n e populaciji z več socialnim problemi, kar velja večinoma za javne zavode, b o d o stroški višji.

Pri primerjavi stroškov različnih oblik insti­

tucionalne nege je treba pojasniti vpliv lokacije in zasedenosti (izkoriščenosti) zmogljivosti.

L o k a l n a vlada j e n a m r e č marsikje z zakoni

obvezna ohraniti določeno število prostih mest v javnih ustanovah, da bi jih lahko dala na raz­

polago v nujnih primerih.

V e č j e razlogov, zakaj lahko prostovoljne organizacije nudijo cenejše storitve, npr. zara­

di

- prostovoljcev kot neplačanega osebja, - nižjega razmerja m e d številom z a p o s l e n i h in številom uporabnikov,^

- neplačanega n a d u r n e g a dela,

- več tehničnega dela, ki ga opravi negoval­

no osebje,

- manj birokracije, t.j., nižjih administrativ­

nih stroškov (to je lahko posledica manjšega števila nadrejenih ali pa različne vloge javnih in prostovoljnih izvajalcev; gre za dejstvo, d a morajo lokalne oblasti zagotoviti spremljajoče storitve tudi za prostovljne organizacije, d a morajo nadzirati njihovo delo ter razvijati učinkovite poti za komuniciranje in koordi­

nacijo),

- v e č j e poslovodne učinkovitosti (poslo­

vodno osebje m o n o p o l n e g a javnega zavoda pogreša motivacijo in k o n k u r e n c o ) ,

- večjega osebnega prizadevanja osebja (zaradi večje motivacije)" itd. (KNAPP 1 9 8 4 ;

HATCH, MOCROFT 1 9 7 9 ) .

N e k a t e r a od navedenih dejstev prispevajo k cenovni prednosti prostovoljnega sektorja celo takrat, ko se najema plačano osebje.^

T u d i p o t e m , ko u p o š t e v a m o razliko v strošku dela, ki izhaja iz neplačanega p r o s t o ­ voljnega dela, se pogosto izkaže, da imajo p r o ­ stovoljne organizacije cenejšo delovno silo.

Vzrok za to so razlike v izobrazbeni ravni, hierarhični organizaciji delovnih mest in v viši­

ni plač v j a v n e m in prostovoljnem sektorju.

Z a r a d i pomanjkanja sredstev prostovoljne or­

ganizacije pogosto n e morejo slediti višini plač v j a v n e m sektorju. Poleg tega j e manj verjetno, da bo osebje, zaposleno v prostovoljnem sek­

torju, sindikalno ali kako drugače organizirano v vztrajno in e n a k o v r e d n o pogajalsko s t r a n

(KNAPP 1 9 8 4 ) .

' N e s m e m o s p r e g l e d a t i , d a l a h k o nižje r a z m e r j e m e d š t e v i l o m o s e b j a in š t e v i l o m u p o r a b n i k o v s t o r i t e v p o m e n i n i ž j o kvali­

t e t o n e g e in z a t o slabši k o n t r o l n i u č i n e k . T o d a v č a s i h j e t o r a z m e r j e o d r a z razlik v k l i e n t e l i in v naravi n e g e .

^ Z a r a d i v e č j e p r i z a d e v n o s t i j e p r o s t o v o l j n o o s e b j e p r i p r a v l j e n o d e l a t i dalj č a s a , b o l j p r i d n o in/ali za m a n j d e n a r j a k o t e n a k o o s e b j e v j a v n i u s t a n o v i ( I I A T C U , M O C R O F T 1 9 7 9 ) .

^ O b s t a j a j o š t e v i l n e p r o s t o v o l j n e o r g a n i z a c i j e , v k a t e r i h p r o s t o v o l j c i n e s o d e l u j e j o pri s a m e m i z v a j a n j u s t o r i t e v , t e m v e č s o č l a n i u p r a v n i h t e l e s ali p a s e a n g a ž i r a j o pri p r i d o b i v a n j u s r e d s t e v .

K n a p p (1984) je s stroškovno funkcijo testi­

ral dejavnike, za katere je predpostavljal, da vplivajo na relativni strošek in relativne učinke storitev, ki jih zagotavljajo različni sektorji.

Ugotovil je, da so dotedanje primerjave stroš­

kov bodisi n e p r i m e r n o upoštevale dejavnike, za k a t e r e j e z n a n o , da so v zvezi z razlikami v stroških, ali pa so te razlike pojasnjevale le z izobrazbo zaposlenih oziroma z razmerjem m e d številom zaposlenih in številom uporabni­

kov storitev. K n a p p pa poudarja, da obstajajo tudi druge razlike, zaradi katerih je zelo p o ­ m e m b n o standardizirati p o d a t k e o stroških, p r e d e n p r i t r d i m o , da so storitve javnega sek­

torja. V e n d a r pa podatki kažejo, da cenovni elementi, ki niso v zvezi z osebjem, le malo prispevajo k celotni razliki v stroških (IIATCH, M o c R O F T 1979).

Kaže, da manjše prostovoljne enote zago­

tavljajo storitve ob nižjih stroških, in sicer zato, ker so manj formalno organizirane in ker so pogosto locirane v prostorih občinskih cen­

trov ali v cerkvenih prostorih (KNAPP 1984). Z a n e k a t e r e ljudi predstavlja prostovoljno delo način izražanja verskih prepričanj skozi delo, ki j e bolj ali manj stalnega značaja. Pogosto se dogaja, da se prostovoljci s tako majhno or­

ganizacijo identificirajo.

T o d a kaže, da je za prostovoljne enote značilno naraščanje povprečnega stroška na storitev pri večjih organizacijskih e n o t a h (t. i.

disekonomija količine). P o Knappovem mne­

nju lahko ta pojav razložimo z več ko propor­

cionalnim p o r a s t o m p o t r e b e po negovalnem delu, h k a t e r e m u pa je vse teže pritegniti za­

nesljivo prostovoljno osebje. Poleg tega je mo­

goče, da ne bo na razpolago zadosti oseb, pripravljenih in zmožnih opravljati prostovolj­

no delo, da bi se v celoti rekrutiralo prostovlj- n o osebje za veliko e n o t o , še zlasti, če naj bi bila o d p r t a več dni v tednu. Dogaja se tudi, da v celoti izginejo ali pa opešajo okoliščine, ki so spodbujale večje angažiranje prostovoljcev.

K n a p p (1984: 200) navaja ugotovitve nekaterih raziskav, da nejavne organizacije z večanjem

izgubijo nekaj stroškovnih prednosti, ki so v zvezi s fleksibilnostjo in neformalnostjo.

Pri vsem tem ne gre zanemariti niti predpostavke H a t c h a in Mocrofta (1979), d a lahko preventivno prostovoljno delo zmanjša p o t r e b o po institucionalni negi. J a s n o je tudi, da ne bi bilo velikega dela socialnih in zdravstvenih storitev, ki jih sedaj opravljajo s prostovoljnim delom, če bi jih moralo izvajati osebje, plačano iz javnih virov.^ T o dejstvo j e treba "prišteti" v prid prostovoljnemu delu pri ugotavljanju njegovega družbenega in eko­

nomskega p o m e n a ter pri primerjavi stroškov nuđenja storitev s strani različnih sektorjev.

PRIČAKOVANI BODOČI RAZVOJ

V nekdanjih socialističnih državah se j e praviloma sumničavo in nezaupljivo gledalo na vse mogoče načine zagotavljanja socialnih sto­

ritev izven državnega sektorja. Z ustanavlja­

njem različnih komisij in na p o d o b n e načine j e država ustvarjala politične ovire organiziranju prostovoljnega dela. Večina ljudi, vajenih vse- obsežnega državnega skrbstva, p a j e tudi dvomila v zmožnost prostovoljnih organizacij, da bi r e d n o nudile socialne storitve na z a d o ­ voljivi kvalitativni ravni. Nekoliko manj so zav­

račali prostovoljne akcije, ki jih je organizirala cerkev.

Sedaj smo priča hitrega razvoja p r o s t o ­ voljnega sektorja v teh državah,- večinoma p o d pokroviteljstvom cerkve. T o pojasnjujemo z reakcijo ljudi, ki se jim desetletja ni bilo d o ­ voljeno realizirati idej o p r i m e r n e m načinu zadovoljevanja svojih in tujih p o t r e b . P o m e m ­ b n o je, da je v teh družbah izpolnjen pogoj v zvezi s politično sprejemljivostjo prostovoljne­

ga dela. J a s n o je namreč, da se prostovoljni sektor ne m o r e ustrezno razvijati brez javnega priznanja in p o d p o r e .

Na drugem koncu E v r o p e je že v preteklo­

sti obstajal drugačen vrednostni sistem. T a m se j e ob plačanem priznavalo in spoštovalo tudi neplačano delo,^ zaradi na splošno višje

' H A T C H in M O C R O F T ( 1 9 7 9 ) n a v a j a t a u g o t o v i t v e b r i t a n s k e š t u d i j e , d a s t a n e p r o s t o v o l j n o r a z v a ž a n j e in r a z d e l j e v a n j e o b r o ­ k o v (t.i. Meals on Wìieels Senke) le 1 0 - 5 0 % v s o t e , ki bi b i l a p o t r e b n a , č e bi t o d e l o o p r a v l j a l o o s e b j e , p l a č a n o iz j a v n i h v i r o v .

^ T o j e t e m b o l j p o m e m b n o , k e r o p r a v l j a j o p r o s t o v o l j c i v n e k d a n j i h s o c i a l i s t i č n i h d r ž a v a h p r a v i l o m a t u d i 8 u r r e d n e g a d e l a d n e v n o in š e k a k š n o d o d a t n o p l a č a n o ali n e p l a č a n o d e l o , n u j n o za p r e ž i v e t j e d r u ž i n e .

' V s e k a k o r p a d r ž i , d a j e p r o s t o v o l j n o d e l o m a n j s p o š t o v a n o k o t p l a č a n o d e l o .

E K O N O M S K I V I D I K I P R O S T O V O U N E G A S O C I A L N E G A D E L A življenske ravni p a je več ljudi, ki si lahko pri­

voščijo delo brez plačila.' Ti ljudje (večinoma ženske) prostovoljno opravljajo precejšnjo ko­

ličino socialnega dela, ki še vedno izkazuje na­

raščajoči trend. V e n d a r pa se napovedujejo s p r e m e m b e , ker množično zaposlovanje žensk ogroža možnosti vzdrževanja v prejšnjih deset­

letjih doseženega obsega prostovljnega dela.

Kaj pa to p o m e n i v finančnem smislu? Seveda, naraščajoči račun, ki naj bi ga plačala vlada iz p r o r a č u n a , pravi Taylor-Gooby ( 1 9 9 1 ) .

So še druga dejstva, ki prispevajo k širjenju javnega sektorja. S splošnim priznavanjem p o ­ t r e b e p o določeni storitvi obstaja težnja, da p o s t a n e njeno zagotavljanje bolj profesionalno in birokratizirano. T o se sicer pogosto razlaga kot izboljšanje storitev, toda s tem se neizogib­

no povečujejo stroški.

V e n d a r naraščajo tudi stroški v prostovolj­

n e m sektorju. V zadnjem času se je osebje, zaposleno v tem sektorju, vse bolj pripravljeno organizirati in delovati skladno z lastnimi in­

teresi. Z a r a d i tega ne m o r e m o imeti n o b e n e prostovoljne organizacije za statičnega p o ­ nudnika storitev v smislu vrst storitev in "pri­

hrankov" stroškov, ki so posledica njenega prostovoljnega statusa.

V nekaterih zahodnih državah se pojavlja nov tip prostovoljnega dela. Opravljajo ga is­

kalci zaposlitve, imenjujejo pa ga "delo brez plače". Obstaja strah, da bi lahko prostovoljno delo in delo brez plače izpodrinila plačano za­

poslitev. Z a t o npr. na Nizozemskem Z a k o n o neplačani zaposlitvi iskalcev socialnih pomoči določa, katera vrsta dela se sme opravljati kot n e p l a č a n o delo. N a m e n tega zakona je usmeri­

ti in omejiti neplačano delo ter tako o n e m o ­ gočiti grožnjo plačani zaposlitvi (Ministry of Welfare... 1 9 8 8 ) . Z a k o n določa, katere vrste dela smejo opravljati iskalci socialno-varstve- nih nadomestil in s katerimi pogoji.

T u d i v skandinavskih državah, kjer so sindi­

kati delavcev zelo močni, zahtevajo, naj se p r o ­ stovoljce angažira le za d o d a t n e naloge, nikoli pa za delo, za katerega profesionalci ocenjuje­

jo, da bi ga lahko opravljali kot plačano d e l o .

SKLEPI

E k o n o m s k i vidiki prostovoljnega dela so n e d v o m n o zelo p o m e m b n i . T o d a včasih je še bolj p o m e m b n a kakovost storitev, ki jih nudi prostovoljni sektor, ter prilagoditev storitev specifičnim skupinam prebivalstva in speci­

fičnim p o t r e b a m , ki jih ne zadovoljujejo sto­

ritve drugih sektorjev.

P o standardizaciji storitev glede na njihovo kakovost in značilnosti uporabnikov ter p o upoštevanju neplačanega dela ipd. p r e o s t a n e ponavadi le majhna razlika v stroških storitev, ki jih zagotavljajo razhčni sektorji. T o j e tudi logično, ker predpostavljamo, da vse storitve izpolnjujejo določene profesionalne normative in s t a n d a r d e .

Kaže pa, da so zgoraj navedeni argumenti v prid prostovoljnemu delu zadosti močni, da se lahko postavijo po robu neodobravanjem, češ, da prostovoljne organizacije izkoriščajo svoje osebje. V drugih državah se zahteva, da ima prostovoljni delavec nekakšen osnovni d o h o ­ dek (plačo, pokojnino ali neko drugo obliko e k o n o m s k e varnosti). Prostovoljno delo ni substitut za profesionalno aktivnost in ni pri­

m e r e n instrument za socialno integracijo brez­

poselnih. Nezaposlenih se ne sme izključiti iz prostovoljnega dela, toda tudi izkoriščati se jih

ne sme (STAFLEU 1 9 8 9 ) .

Prostovoljno delo naj dopolnjuje p r o ­ fesionalno delo in povečuje njegovo učinkovi­

tost. Družba verjetno nikoli ne bo z m o ž n a nadomestiti vsega neplačanega dela s plačanim profesionalnim delom. T o ni le vprašanje d e ­ narja, temveč tudi zmožnosti javnih ustanov, da na primeren način zadovoljujejo p o t r e b e ljudi. P o m e n prostovoljnega dela j e tudi v uva­

janju in zagotavljanju storitev, ki jih n e morejo nuditi javne ustanove. Ti eksperimentalni p r o ­ jekti pogosto dokažejo svojo učinkovitost ter

kasneje preidejo v profesionalne aktivnosti.

Na prostovoljno delo nikakor n e s m e m o gledati kot na novo obliko socialne politike ali način za zmanjševanjem izdatkov za d r u ž b e n o blaginjo. Prostovoljno socialno delo naj bo vzporedno in k o m p l e m e n t a r n o storitvam, ki jih nudijo profesionalci.

' K o r e l a c i j o m e d o b s e g o m p r o s t o v o l j n e g a d e l a in e k o n o m s k o m o č j o p r e b i v a l s t v a l a h k o p o t r d i p r i m e r I t a l i j e , kjer j e v e l i k o p r o s t o v o l j c e v n a b o g a t e m s e v e r u d r ž a v e in z e l o m a l o n a r e v n e m j u g u .

N A D A S T R O P N I K

L i t e r a t u r a :

s . HATCH, 1. MOCROFT (1979), T h e relative costs of s e r v i c e s provided by voluntary and statutory organizations. Public Administration, 57; 3 9 7 - 4 0 5 .

M . KNAPP (1984), The Economics of Social Care. I l o u n d m i l l s , Basingstoke in London: MacMillan Publishers Ltd.

E. KuTI (1990), T h e p o s s i b l e role of the non-profit sector in Hungary. Voluntas, 1; 26-40.

Ministry of Welfare, HeaUh and Cultural Affairs (1988): Voluntary work policy. Fact S h e e t on the N e t h e r l a n d s , 21-E-1988. Rijswijk.

W. PoiXAK ( 1 9 7 6 ) , Costs of alternative care settings for the elderly. V: M.P. Lawton, R.J. N e w c o m e r in T.O. Byerts (ur.). Community Planning for an Aging Society. N e w York: McGraw Mill.

F. G. STAFLEU (ur.) (1989): The economical and social significance of unpaid work. Working group report. 15th European Symposium on Social Welfare: Work and Non-Work in the '90s: Economic, Social and Human Dimensions.

Noordwijkerhout, Netherlands; 4 9 - 5 2 .

P. TAYLOR-GOOBY (1991): Welfare state regimens and welfare citizenship. Journal of European Social Policy, 1;

9 3 - 1 0 5 .